DOI 10.57589/srl.v70i4.4081 UDK 811.163.6'374:81'367.62 Alenka Jelovšek ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša alenka.jelovsek@zrc-sazu.si BESEDNOVRSTNOST NEDOLOČNIH KOLIČINSKIH IZRAZOV V NOVEJŠI SLOVENSKI LEKSIKOGRAFIJI1 V prispevku je predstavljen razvoj besednovrstnega označevanja nedoločnih količinskih izrazov v slovenskih slovnicah, slovarjih in jezikoslovnih razpravah v 20. in v začetku 21. sto- letja. Obstoječa razvrstitev v normativnih priročnikih je problematizirana na podlagi gradiva za zgodovinski Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, primerjane pa so tudi rešitve v nekaterih slovarjih sodobnih slovanskih jezikov. Ključne besede: besedna vrsta, nedoločni števniki, posamostaljenje, Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja The article presents the development of part-of-speech assignment of indefinite expressions of quantity in Slovenian grammars, dictionaries, and linguistic studies in the 20th and early 21st centuries. The existing classification in normative manuals is problematized on the basis of the material for the historical Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Dictionary of the 16th-century Slovenian literary language), and the solutions in some dictionaries of modern Slavic languages are also compared. Keywords: word class, indefinite numerals, nominalization, Dictionary of the 16th-century Slovenian literary language 1 Uvod Izrazi, ki označujejo nedoločeno količino (malo, veliko, dosti, precej ipd.), so bili v slovenski slovničarski in slovaropisni tradiciji 20. in tudi 21. stoletja deležni zelo neenotne obravnave, zlasti pri vprašanju besednovrstnosti. V prispevku je predstavljeno njihovo besednovrstno označevanje v tem obdobju v slovnicah, slovarjih in jezikoslovni literaturi, uveljavljeno besednovrstno razlikovanje pa je problematizirano na podlagi obravnave nedoločnih količinskih izrazov v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (SSKJ16). Ta se namreč od slovarskih priročnikov, ki opisujejo sodobni jezik, razlikuje po svoji zasnovi, med drugim tudi po navajanju celovitih zgledov in ne iztržkov ter po izčrpnosti predstavitve gradiva, zato so se obstoječe besednovrstne rešitve mestoma pokazale kot nezadostne za opis jezika 16. stoletja. 1 Članek je nastal v okviru programske skupine PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v pro- storu med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800 (P6-0437), ki jo iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december546 2 Pregled obravnave nedoločnih količinskih slovarjev v slovenskem jezikoslovju 2.1 Nedoločni količinski izrazi v slovenskih slovnicah do izida prve knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) 2.1.1 Anton Breznik je tovrstne izraze v svoji slovnici obravnaval kot nedoločne števnike v nasprotju z določnimi (navajal je primere veliko, malo, nekoliko, precej) (Breznik 1916: 109), pri čemer je števnik pojmoval kot skladenjsko/pomensko vlogo, ki jo lahko opravljajo različne besedne vrste: »Za nedoločne števnike nam služijo: a) samostalniki (sila, množina, mnoštvo, obilica [...]), b) pridevniki in nedoločni zaimki (mnog, noben, nekolik [...]; mnogo, obilo, malo, nekoliko; nekaj, nič; c) prislovi (več, manj, preveč, premalo, dokaj, dosti, dovolj, precej)« (Breznik 1916: 114).2 2.1.2 V SS 1956 (in enako tudi v SS 1964) so nasprotno nedoločni količinski izrazi uvrščeni med količinske prislove ali prislove mere (SS 1956: 259), ki lahko določajo glagol, samostalnik, pridevnik ali prislov, pri čemer avtorji opozarjajo, da »izrazito količinski prislovi ne morejo pojasnjevati pridevnika« (SS 1956: 259) in kot prehodni primer med količinskimi in načinovnimi prislovi navajajo malo. Prav tako opozarjajo na možnost sklanjanja samostalnika ob takšnem prislovu v predložnih zvezah: »kadar je samostalnik v množini, tedaj se ravna redno po predlogu; v ednini pa je mnogo izjem, zlasti pri samostalnikih ženskega spola« (SS 1956: 260). Nakažejo pa tudi možnost samostalniške interpretacije, ki se uveljavi v poznejšem obdobju: »Včasih občuti jezik tak prislov kot samostalnik sr. sp.« (SS 1956: 260). 2.2 Nedoločni količinski izrazi v SSKJ Pri besednovrstni določitvi nedoločnih količinskih izrazov so se avtorji SSKJ ravnali po slovnici štirih, tako da so vsi obravnavani kot prislovi. 2.3 Teoretični razvoj med izidom prve knjige SSKJ in izidom Slovenskega pravopisa 2001 (SP 2001) 2 Podobno, a z manj navedenimi primeri tudi v Breznik 1934: 106. Breznik se je v svoji razvrstitvi naslonil na starejše slovnice, enako razdelitev namreč najdemo tudi v Sketovi izdaji Janežičeve slovnice iz leta 1894. V njej števnik kot Breznik ločuje na določni in nedoločni (Janežič 1894: 50), podrobneje pa jih opredeli takole: »Nedoločni ali splošni števniki so 1. pregibni, in sicer po svoji naravi [poudarila A. J.] a) samostalniki [...] [med drugim navaja primere sila, množica, mnoštvo, obilica]; b) pridevniki, kakor mnogi, noben, ves, vsak; mnogoteri, velikoteri, raznoteri, nekteri, -a, -o itd. V nekaterih sklonih se pregibljeta včasi tudi malo in dosti [...] 2. nepregibni: mnogo, veliko, malo, več, manj, nekaj, nekoliko, nič; preveč, premalo, dosti, precej, obilo, obilno« (Janežič 1894: 56). V prvi izdaji Janežičeve slovnice iz leta 1854 so sicer vsi tovrstni izrazi uvrščeni pod »priloge« oz. pridevnike (prim. Trojar 2017: 267–68), tudi tam pa jih ločuje po pregibnosti: »K prilogom se štejejo: a) sklanljive splošne številčnice (ves, vesoljen, neki, nekteri ...) b) nesklanjljive splošne številčnice (mnogo, veliko; malo, majhno; manj, več, dosti, zadosti, kaj, nekaj, nekoliko, koliko, toliko, nič, precej). Vse nesklanljive splošne številne, kakor tudi tiste, ki k samostalnim imenom spadajo, vladajo v 1. in 4. sklonu svoje imena v 2. sklonu, p. malo hvale, zadosti hrane; silo ljudi« (Janežič 1854: 38). Pojem nedoločnih števnikov sicer najdemo že pri Vodniku: »nedolozhne ino ſploſhne ſhtevila, ktire ne povéjo kolko, ampak poménio sploh néko mnóshizo« (Vodnik 1811: 54–55); zanje navaja primere noben, ves, pol, vsak, veliko, malo, cel, nekaj, nič. 547Alenka Jelovšek: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji 2.3.1 Obdobje med izidoma SSKJ in SP 2001 sta z vidika besednovrstnega oprede- ljevanja nedoločnih količinskih izrazov teoretično zaznamovala zlasti Jože Toporišič in Ada Vidovič Muha. Prvi je premik nakazal že v Slovenskem knjižnem jeziku 4 (1970), ko je med pridevniška določila pred samostalnikom uvrstil tudi primer veliko ljudem (navedeno po Toporišič 1982: 42), v svoji slovnici (prva izdaja 1976) pa je obravnavane izraze spet uvrstil med nedoločne števnike, ki so sicer po izvoru prislovi (Toporišič 1976: 265), a se uporabljajo kot prilastek količine pred samostalnikom (Toporišič 1976: 267): pri tem ni razlikoval med rabo pred edninskimi in množinskimi samostalniki, kot je razvidno iz navedenih primerov: veliko počitnic, malo kruha, veliko ljudi, več prija- teljev, najmanj poštenja. Ob tem je Toporišič ob primeru množinskega samostalnika ljudje navedel, da stoji samostalnik za nedoločnimi števniki v rodilniku, »če je celotni izraz osebek ali predmet3 (veliko ljudi je sedelo pred restavracijo — srečal sem veliko ljudi)« (Toporišič 1976: 267), v drugih primerih pa se samostalnik pregiba. Možnosti nepregibanja v predložnih zvezah ni navedel, opozoril pa je na pogovorno sklanjanje nedoločnega števnika, ki je zlasti pogosto pri dosti in več. Vprašanje besednovrstnosti količinskih izrazov ob samoedninskih samostalnikih je Toporišič problematiziral v Novi slovenski skladnji ob obravnavanju tega vprašanja v SS 1956. Medtem ko se mu zdi njihova uvrstitev med količinske prislove v SS 1956 v primeru štete odnosnice v množini brezdvomno napačna, opozarja, da gre pri primerih s snovnimi samostalniki »za popridevljenost prislova druge vrste: z malo kruhom – prim. s tolikim mesom. V primerih tipa z malo kruha pa bi šlo za posamostaljenje prislova, kakor sem na svojem mestu že menil;4 to ima za posledico, da merjeno ostaja ves čas v rodilniku« (Toporišič 1982: 68–69). 2.3.2 Neločevanje med rabo pred množinskimi in samoedninskimi odnosnicami v SS 1976 je leta 1986 kritizirala Ada Vidovič Muha v prispevku Slovnične in pomenske lastnosti nekaterih količinskih izrazov: »Znotraj pridevniškosti bi bilo treba torej ločiti tipa (številčno) veliko ljudi, kjer gre za števnik, od (po obsegu) veliko kruha, kjer je veliko zaimek« (Vidovič Muha 1986: 407). Ob tem je opozorila, da bi bilo v slovnici treba primera malo kruha, najmanj poštenja izločiti iz števnikov in uvrstiti med zaimke. V Slovenskem leksikalnem pomenoslovju (2000)5 je enako kot Toporišič kot osnov- no besedno vrsto teh izrazov navajala prislov,6 njihova razvrstitev pred samostalnik 3 Gre samo za premi predmet v tožilniku, kot je razvidno iz zgleda, ne pa tudi za nepreme in predložne predmete v drugih sklonih. V Novi slovenski skladnji navaja, da sta imenovalnik in tožilnik pri števnikih »nekakšna količinska prislova s štetimi predmeti v množinskem rodilniku« (Toporišič 1982: 43), v poznejši izdaji slovnice pa to opredeli kot »posebno pretvorbeno moč« števnikov (Toporišič 2000: 318). Ada Vidovič Muha (2021: 379) navaja, da je v češki in sploh slovanski jezikoslovni tradiciji ta sklon imenovan numerativ. Robert Cazinkić pa v svojih opombah k Toporišičevemu oblikoslovju meni, da so tovrstni števniki pridevniški samo v rodilniku, dajalniku, mestniku in orodniku, »medtem ko gre v I in T po skladenjskih merilih za samo- stalniške besede, saj so števniki tisti, ki zahtevajo števni samostalnik v delnem R mn.« (Cazinkić 2012: 181). 4 Toporišič se pri tem sklicuje na svoj Esej o slovenskih besednih vrstah: »V primerih kot z malo hoje gre za posamostaljeni prislov« (Toporišič 1975: 301). 5 Navedeno po drugi izdaji (Vidovič Muha 2021). 6 Nasprotno pri opisu značilnosti nedoločne količinske pridevniške besede navaja, da ta prislov tvori z ničtim obrazilom: precej, dosti delati (Vidovič Muha 2021: 380). Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december548 pa »povzroči prehod med nedoločne količinske pridevnike7 (tip malo delati : malo ljudi)« (Vidovič Muha 2021: 90). Zanje je značilno, da so lahko enoštevilski, a so v tem primeru vezani samo na možnost izražanja množine; določajo pa lahko tudi jed- ro, ki ne izraža kategorije števila. »V tem primeru je [količinska pridevniška beseda] brezštevilska tudi sama: mnogo čaja – z mnogo čajem; dosti sadja – z dosti sadjem« (Vidovič Muha 2021: 379–80). Pri tem opozarja, da je besednovrstna razvidnost pri nekaterih števnikih vezana na stavek: Če je odnosnica števna, je besednovrstnost določujočega levega člena nedvoumna: dovolj, precej ljudi. Če se nedoločni števnik pojavi v imenski zvezi z neštevno odnosnico, nastanejo lahko posebnosti tudi v zvezi z opredelitvijo stavčnih členov. Prilastkovnost Pridb je ohranjena v primeru, če je samostalniška odnosnica sklanjana [...], če pa ohrani v vseh sklonih rodilniško sklonsko obliko, oziroma če je rodilniška sklonska oblika edina smiselna, opravlja samostalnik vlogo desnega (samostalniškega) prilastka. Možnost vloge pridevniškega prilastka je še najpogostejša, če gre za imensko zvezo s snovnimi samostalnikom: dosti sadja in zelenjave / z dosti sadjem in zelenjave [sic!];8 dovolj vina, čaja/z dovolj vinom, čajem. (Vidovič Muha 2021: 380) 2.3.3 V novi izdaji slovnice leta 2000 je Toporišič v skladu z navedenimi razmisleki iz primerov nedoločnih števnikov odstranil primere z edninsko odnosnico, ohranil pa je nepopolno informacijo glede rodilniške oblike v (premem) predmetu:9 Nedoločni števniki se uporabljajo kot prilastek količine pred samostalnikom v množini: malo ljudi, veliko ljudi, več prijateljev, najmanj dijakinj. V takih primerih stoji količinsko določeni samostalnik v rodilniku, če je celotna zveza osebek ali predmet (Veliko ljudi je sedelo pred restavracijo – Srečal sem veliko ljudi), v drugih primerih pa se samostalnik ob nedoločnem števniku pregiba (kot ob števnikih tipa pet). (Toporišič 2000: 331) Vprašanja besednovrstnosti količinskih izrazov ob edninski nanosnici v slovnici ni načel, prav tako odstranjenih primerov ne najdemo na nobenem drugem mestu. 2.4 Količinski izrazi v SP 2001 V skladu s teoretičnimi spremembami pojmovanja besednovrstnosti količinskih izrazov se je v SP 2001 uveljavilo njihovo ločevanje glede na to, s čim se izraz veže: opredeljeni so bodisi kot nesklonljivi pojmovni samostalniki srednjega spola bodisi kot nedoločni količinski števniki ali kot merni prislovi, vendar ta razdelitev pri različnih količinskih izrazih ni povsem dosledna. 7 Količinska pridevniška beseda se od drugih skupin pridevniške besede loči predvsem po vezavni pretvorbi števniške odnosnice imenovalnika oziroma tožilnika v rodilnik množine, zaradi različnosti polo- žaja v besedni zvezi pa tudi zaradi nekaterih oblikoslovnih značilnosti pa se deli na določno in nedoločno količinsko (Vidovič Muha 2021: 379; pri delitvi na določno in nedoločno količinsko pridevniško besedo se sklicuje na Breznik 1916, prim. 2.1.1). 8 Zakaj je sklon priredno povezanih odnosnic različen, ni pojasnjeno. 9 Na podobno zavajajoče zapisano informacijo v zvezi s števniki v Toporišičevi slovnici je opozoril Robert Cazinkić (2012: 187): »Trditev “Tudi ločilni števniki na -o/-e (petéro, dvóje) so izpeljani iz glavnih in so količinski; tako tudi nedoločni števniki kot dosti, (pre)več, mnogo” (329) sugerira, da so nedoločni števniki izpeljani iz glavnih, kar ni res.« 549Alenka Jelovšek: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji a) Kadar nedoločni količinski izraz modificira glagol ali pridevnik, je dosledno oprede- ljen kot merni prislov. b) Kadar je uporabljen samostojno, brez dopolnila oz. s povedkovim dopolnilom, je opre- deljen kot pojmovni samostalnik (dosti je bolje kot preveč, dosti je bilo porabljenega). c) Kadar modificira števni samostalnik, je praviloma opredeljen kot nedoločni količin- ski števnik. Izjema je mnogo, kjer je v zgledu Z mnogo delavcev mu je uspelo zaradi rodilniške vezave dopolnila v orodniški predložni zvezi opredeljen kot pojmovni samostalnik (prim. s sklonljivim dopolnilom Z nekaj ljudmi sem o tem že govorila, kjer je opredeljen kot nedoločni količinski števnik). d) Najbolj raznolike so besednovrstne opredelitve primerov, kjer količinski izraz modi- ficira neštevni samostalnik: pri dosti je opredeljen kot merni prislov10 (Do odhoda je še dosti časa), pri veliko kot nedoločni količinski števnik (veliko lepote; z veliko truda zgraditi svoj dom), pri več, malo, nekaj in precej pa kot pojmovni samostalnik. 2.4 Količinski izrazi v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika Tendenca, nakazana v SP 2001, je bila dosledneje izpeljana v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika (2016): a) Kadar nedoločni količinski izraz modificira glagol ali pridevnik, je dosledno oprede- ljen kot merni prislov. b) Kadar modificira števni samostalnik, je opredeljen kot nedoločni količinski števnik s tipizirano razlago izraža ... število česa. c) Kadar modificira neštevni samostalnik, je opredeljen kot nesklonljivi samostalnik s ko- ličinskim pomenom s tipiziranimi razlagami v zvezi s (snovnim/pojmovnim) samostalnikom v rodilniku izraža ... količino/mero (izjema je dovolj, ki je opredeljen samo kot merni prislov tudi v primerih kot dovolj hrane). Kljub večji doslednosti v primerjavi s SP 2001 pa najdemo odstopanja pri navajanju sinonimov v primerih, ko je količinski izraz besednovrstno opredeljen kot samostalnik, saj se med zgledi pojavljajo tudi primeri s števnimi samostalniki: tako kot sinonim za malo v zvezi s pojmovnim samostalnikom v pomenu 'izraža majhno mero nematerialne danosti' navaja primer Vsaka sled čustev v njem je že ugasnila. Podobno je pri veliko s: arzenal ideoloških kritik, masa nasprotij, menažerija človeških strasti in napak, imeti na preostajanje dolgov). Tovrstni primeri kažejo na ne dovolj jasne meje med domnevnim samostalnikom in števnikom, zlasti ko se vežeta s pomensko sorodnimi samostalniki (npr. števnimi in neštevnimi pojmovnimi). 2.5 Teoretični razvoj v novem tisočletju 2.5.1 V obdobju po izidu SP 2001 se količinskim izrazom v slovenskem jezikoslovju ni posvečalo posebne pozornosti. Helena Dobrovoljc jih je obravnavala v okviru teo- rije naravnosti in jih je ne glede na številskost odnosnice besednovrstno uvrščala med 10 Na to je opozoril tudi Toporišič (2011: 314). Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december550 nedoločne števnike (več jabolk, nekaj sadja), ki se lahko rabijo bodisi samostalniško bodisi pridevniško (Dobrovoljc 2005: 138–39, 142). 2.5.2 Tudi France Novak je pri obravnavi števnikov v slovenskem knjižnem jezi- ku 16. stoletja izhajal iz števnika kot besedne vrste, ki lahko opravlja vloge različnih drugih besednih vrst: Pri števniku gre zelo pogostno za posamostaljeno rabo, kar zahteva novo iztočnico. Poleg tega imamo pri števniku še pomemben pojav, pri katerem ne gre za konverzijo, ampak gre za bistveno sestavino števnika; to je samostalniško obravnavanje števične enote v številčnem sistemu in same številke kot označbe za stvari na določenem mestu v številčnem sistemu. Števnik je torej že po svoji naravi lahko pridevnik ali pridevniška beseda, samostalnik in prislov, lahko je pa tudi morfem za nove tvorjenke, ki prinaša številčno oz količinsko vsebi- no. (Novak 2008/2009: 143) Pri tem je izpostavil tudi nekatere težave pri besednovrstnem določanju nedoločnih količinskih izrazov v Besedju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (2011), a od konkretnih primerov je navedel samo pol (Novak 2008/2009: 142). 2.5.3 V Toporišičevi Slovenski slovnici (2000) in še bolj v SP 2001 uveljavljena besednovrstna delitev količinskih izrazov se ni uveljavila niti v dveh tujejezičnih slovnicah, ki sta izšli v tem obdobju. Marc Greenberg v svoji slovnici vprašanja sploh ni načenjal, tovrstne izraze je uvrstil med količinske prislove v skladu s SSKJ (Greenberg 2006: 54), primere (tako z edninskimi kot z množinskimi samostalniki) pa je navedel v odstavku o rabi rodilnika za količinskimi izrazi (Greenberg 2006: 113). Peter Herrity (2016)11 je zanje uporabil izraz prislovni števniki (adverbial numerals) in jih označil kot nedoločne prislove, ki izražajo količino ali mero, so nesklonljivi in se vežejo s samostalnikom v rodilniku. V odvisnih sklonih je odnosnica v ustreznem sklonu, če gre za števni samostalnik, in v rodilniku, če je neštevni samostalnik. Rabo samostalnika v ustreznem nerodilniškem sklonu je označil kot pogovorno (Herrity 2016: 200–01). Kozma Ahačič (2017) pa jih je v svoji šolski slovnici, namenjeni srednješolcem, uvrstil med nedoločne števnike, ki enako kot nekateri drugi števniki nastopajo »kot nekakšni edninski samostalniki [...], kadar stojijo v imenovalniku ali tožilniku. Za njimi zato stoji tisto, kar štejemo, v rodilniku« (Ahačič 2017: 57). Opozoril je tudi, da se v knjižnem jeziku ne sklanjajo, v pogovornem pa se lahko, in še enkrat ponovil, da »v imenovalniku in tožilniku nastopajo kot samostalniki (imam več prijateljev), v preo- stalih sklonih pa kot nesklonljivi pridevniki (z več prijatelji sem šel v kino)«, opozoril pa je tudi na alternativno slovnično interpretacijo, da je števnik vedno prilastek, tudi če jedro besedne zveze stoji v rodilniku (Ahačič 2017: 60, 104). Primerov s samoedninsko odnosnico ni obravnaval. 11 Enako je tudi v prvi izdaji besedila (Herrity 2000: 148). 551Alenka Jelovšek: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji 3 SSKJ16 in dileme ob besednovrstnem določanju količinskih izrazov 3.1 SSKJ16 je razlagalni zgodovinski slovar, ki obravnava knjižni jezik, kot je izpričan v tiskanih delih slovenskih protestantskih piscev v obdobju 1550–1595, upoštevana pa sta tudi Megiserjeva večjezična slovarja (1592, 1603). Kot znanstveni slovar načeloma prinaša popoln opis pomenskih, slogovnih in oblikoslovnih pojavov pri posamezni iztočnici (SSKJ16: 7). Kot tak opisuje ne samo tipično in prevladujoče, ampak tudi nenavadno, enkratno in odstopajoče v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Slovar med drugim homografe, ki so rezultat konverzije, obravnava kot sa- mostojne iztočnice,12 in ker praviloma v geslih navaja natančno ali zaokroženo število pojavitev, to delo od redaktorja zlasti pri manj obsežnih geslih13 zahteva besednovrstno razločevanje vseh izpričanih primerov. Tako je treba tudi pri besednovrstni opredelitvi nedoločnih količinskih izrazov upoštevati primere, ki jih sodobni slovarski priročniki ne navajajo in ki občasno niso v skladu z uveljavljenim besednovrstnim razlikovanjem. 3.2 V prvi knjigi slovarja so se najštevilnejše dileme pojavljale pri relativno ob- sežnem dosti (ok. 1250 pojavitev), pri katerem najdemo štiri homonimne iztočnice (posam., štev. nedol., prisl. in povdk.). Od sodobne knjižne rabe se nedoločni števnik med drugim razlikuje po prevladujoči sklonljivosti v predložnih sklonih, npr.: Leta Shegen inu Nauada ſteim Shegnouanem tih Faryeu *inu Shcoffou, ie vdoſtih meiſtih vtih Buquah S. Cypriana ſadoſtimi beſſedami ſapiſſanu TO 1564: 70 (Korpus16) S. Lucas vtih nega drugih Buguah vdoſti meiſtih pishe/koku ie. S Paul ob Praſnikih po Iu- douskih Shulah pridigal. TAr 1562: 96a (Korpus16) Prav tako ni zgolj enoštevilski, saj kljub pretežni vezavi z množinskimi odnosnicami najdemo tudi primere z edninskimi (števnimi ali neštevnimi) nanosnicami.14 Tudi v teh primerih je dosti lahko sklonljiv ali nesklonljiv, odnosnica pa je v ustreznem sklonu. Timoteus pak, kateriga ſo poprej Iudje bily pobyli, ſe je pèrpraulal, s’doſti ptuim folkom, inu je vkup ſpravil veliku Kojnikou is Asie (DB 1584, II,201a–201b) Sakaj po vſem premaganju [...] ſo ony bily ſamy volny, inu ſo nas proſsili s’doſtim opomi- nanjem, de bi prejeli to dobruto inu drushbo te ſlushbe, katera ſe dela tem Svetnikom (DB 1584, III,99a)15 Zadnji primer sklonljivega števnika ob samoedninskem samostalniku kaže, da je za 16. stoletje razlikovanje med števniško rabo ob množinskih in samostalniško rabo ob samoedninskih samostalnikih nesmiselno, saj sta pri obeh tipih odnosnic izpričani tako sklonljiva kot nesklonljiva raba. 12 Podrobneje o tem gl. v Legan Ravnikar 2021. 13 Za zelo obsežna gesla, kjer je tovrstno ločevanje zlasti v primerih pridevnikov in posamostaljenih pridevnikov težavno in bi ločevanje vsakega posameznega primera zahtevalo preveč časa, sta bila uvedena skupni pojavitveni razdelek in kombinirano oblikoslovno zaglavje (prim. drugi s skupaj približno 10.000 pojavitvami v SSKJ16). 14 V tiskani verziji slovarja so bili zaradi predpripravljene enoštevilske sheme za nedoločne števnike tovrstni edninski zgledi v oblikoslovnem zaglavju izpuščeni. Napaka bo predvidoma odpravljena v elek- tronski verziji slovarja na portalu Fran. 15 Kjer ni navedeno drugače, so zgledi povzeti po SSKJ16: 663, geslo dosti2 Uporabljene krajšave del so razvezane v SSKJ16: 37–39. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december552 Neprimernost ločevanja potrjujejo tudi primeri, ko je v odnosnici priredna zveza množinskega in samoedninskega samostalnika: Hdrugimu, ima Sledni verni veiditi .. De noter vnim she doſti Grehou tizhe inu prebiuaio,16 De ie notri vnim doſti neſaſtopnoſti, neſpodobnih gardih shely inu lushtou, velika lenoba inu nemarnoſt kuſimu dobrimu (TO 1564, 26a) Iaſt iman[!] doſti Blaga, inu gotouih denaryeu (JPo 1578, II,7b) inu je nym vſaj doſti proſtora, mejſt, zhaßou, Perſon, dell inu ſhegy, naprej napißal inu polushil (DB 1584, I,)(2b) V SSKJ16 so zato vsi primeri dosti ob samostalniški nanosnici uvrščeni med ne- določne števnike. Podobno rešitev lahko najdemo tudi v nekaterih sodobnih slovarjih slovanskih jezikov: a) Wielki słownik języka polskiego wiele I liczebnik wskazuje na dużą liczbę lub ilość czegoś Gdyby nie uroda, wyglądałaby jak wiele kobiest po przebyciu ciężkiej choroby: szara twarz, szara cera, szare włosy, sińce pod oczami. Spotkanie po paru latach z Jerzym Nowosielskim, który był na studiach moim nauczycielem malarstwa, dało mi wiele satysfakcji, nie wyłącznie natury inte- lektualnej. dużo I liczebnik Jak zwykle ginie wtedy na więcej ludzi przypadkowych, gapiów. Oskarżam rodziców, k tórzy mają więcej czasu dla psa niż dla swojego dziecka, bo z psem wychodzą parę razy dziennie na spacer, a dla dziecka nie mają czasu. b) Slovník súčasného slovenského jazyka málo1 2. st. menej1 neskl. čísl. základná neurčitá ▶ vyjadruje malé množstvo, níz- ky počet, malý rozsah niečoho, neveľa1, nemnoho1; syn. trocha; op. veľa, mnoho1: m. vody, slnka; m. pracovníkov; mať m. času; mať m. pohybu; zarábať m. peňazí; dostávať m. informácií; venovať m. pozornosti aktuálnym problémom; mať s niečím m. skúseností; chodí sem m. ľudí; odvtedy ubehlo len m. rokov dosť2 čísl. základná neurčitá ▶ vyjadruje neurčité pomerne veľké množstvo, neurči- tý veľký počet niečoho; syn. dostačujúco, hodne, nadostač: mať d. odvahy, síl; má všetkého d.; nemá d. peňazí; je nás d.; máme d. času; je tu miesta d.; jedla je d. pre všetkých; ho- vor. máš d.? nasýtil si sa? c) Slovník spisovného jazyka českého17 mnoho přísl. a čísl. neurč. II. čísl. neurč. značný, velký počet, velké množství; hodně (op. málo) (ve spojení s počíta- nými předměty: [...] m. let; z mnoha pramenů; m. řečí; m. práce; jevit m. zájmu; stálo to m. 16 Zgled kaže še eno od značilnosti slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja: možnost rabe množinske oblike glagola v primeru, ko je v osebku zveza števnika in množinske odnosnice v rodilniku. 17 V tem slovarju so sicer rešitve nedosledne, nekateri količinski izrazi so tako kot v SSKJ označeni samo kot prislovi. 553Alenka Jelovšek: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji (peněz, námahy, obětí); nemá m. (tj. majetku); je to o m. lepší; m. se změnilo; viděli jsme m.; myslil si o sobě (trochu, příliš) m. byl domýšlivý; co je m., to je m. (čast. moc); to je (trochu, příliš) m.; to znamená m.; m. (věcí) se mu nelíbí; m. přečetl; málo přísl. a čísl. neurč. II. čísl. neurč. velmi nízký počet, nepatrné množství něčeho (op. mnoho) (ve spoj. s počí- tanými předměty [...]: mít m. knih; mít m. práce; brigáda o m. lidech; stálo to m. (peněz); před m. lety 3.3 Pomenska obravnava gradiva za geslo dosti je pokazala še na eno težavo pri besednovrstni opredelitvi količinskih izrazov. Kadar se količinski izraz uporablja ob glagolu, je v slovenskem jezikoslovju dosledno opredeljen kot prislov. Vendar pomen- ska razčlemba in tudi zgledi iz nekaterih tujih slovarjev kažejo, da takšna opredelitev v nekaterih primerih ni povsem gotova. Ieſt uom imam she doſti poueidati, oli ui nemorete she ſdai tiga noſsiti (TAr 1562: 93b) Ieſt bi imel doſti piſſati, oli ieſt ne zho skuſi tinto inu perut tebi piſſati (TT 1577: 226) taiſti Mosh je ſilnu doſti premogèl, inu je premogèl try taushent Ovaz, inu taushent Kos (DB 1584: I,146a) K’Herodeshu peljan svesan, Od viſhih Farjou oblogan, Doſti od njega v’praſhan byl, Vſaj niſhter ni odguvoril (TfC 1595: CLXXV–CLXXV) Če primerjamo pomenske razlage za veliko v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika,18 ki edini navaja ločeni razlagi za prislov in nedoločni števnik, z navedenimi primeri, vidimo, da prislovna razlaga 'izraža veliko mero, stopnjo dejanja, stanja' zanje ni ustrezna, kar dokazuje substitucija z mernim prislovom zelo (SSKJ2: 'izraža veliko mero dejanja ali stanja'; v Sinonimnem slovarju je razlaga parafrazirana v 'izraža, da dejanje, stanje nastopa v veliki meri, z veliko intenzivnostjo'). *Jaz vam imam še zelo povedati. ?Jaz bi imel zelo pisati. (spremenjen pomen) *Taisti mož je silno zelo premogel. *Zelo od njega vprašan bil. Navedeni glagoli (povedati, pisati, premoči, vprašati) so namreč prehodni in kot taki ob sebi predvidevajo (premi) predmet.19 Glede na sprejemljivost izvirnih zvez in nesprejemljivost zvez s substituiranim mernim prislovom lahko utemeljeno domneva- mo, da dosti v njih nastopa v vlogi predmeta, ki zaznamuje večjo količino neizražene predmetnosti, in ne v vlogi primičnega prislovnega določila. Jaz vam imam še dosti [stvari] povedati. Jaz bi imel dosti [stvari] pisati. Taisti mož je silno dosti [stvari/živali] premogel. Dosti [stvari/vprašanj] od njega vprašan bil. 18 Pri dosti v Sinonimnem slovarju razlag ni, z vodilkami pa je povezan z geslom veliko. 19 Prim. povedati: KDO/KAJ navadno glasovno z govorilnimi organi posredovati KOMU/ČEMU KAJ / o ČEM 'določeno vsebino; pisati: KDO pisno izdelovati KAJ / o ČEM; vprašati: KDO/KAJ poprositi za KAJ (med zgledi: /Kot skrbna žena/ (ga) je vprašala, kdaj se misli vrniti.) (Žele 2018); glagola premoči v Vezljivostnem slovarju slovenskih glagolov ni. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december554 Gre torej za konverzno rabo števnika, ki zahteva ustrezno števniško razlago: 'izraža veliko količino česa' (prim. Sinonimni slovar: veliko1 -- s količinski pomen, v zvezi s samo- stalnikom v rodilniku 'izraža veliko količino ali mero česa'). To dokazuje tudi zgled, kjer je dosti pred glagolom imeti rabljen v priredni zvezi s samostalnikom: kadar on lih obilje inu doſti ima, taku mu vſaj bo britku, vſa shlaht muja bo zhes njega priſhla (DB 1584, I,272a) Zgledi kažejo, da so izpuščeni bodisi samostalniki z zelo širokim pomenskim ob- segom ali samostalniki, ki so določljivi iz sobesedila ali iz zunajjezikovnih okoliščin. Podobne eliptične primere uvrščata med števnike tudi Slovník spisovného jazyka českého in Slovník súčasného slovenského jazyka. mnoho II. čísl. neurč. značný, velký počet, velké množství; hodně (op. málo) (ve spojení s počítanými předměty: [...] m. let; z mnoha pramenů; m. řečí; m. práce; jevit m. zájmu; stálo to m. (peněz, námahy, obětí) dosť2 čísl. základná neurčitá ▶ vyjadruje neurčité pomerne veľké množstvo, neurči- tý veľký počet niečoho; syn. dostačujúco, hodne, nadostač: mať d. odvahy, síl; má všetkého d.; nemá d. peňazí; je nás d.; máme d. času; je tu miesta d.; jedla je d. pre všetkých; ho- vor. máš d.? nasýtil si sa? 4 Sklep Čeprav je zgodovinsko gradivo specifično, zlasti v prevladujoči sklonljivosti nedoločnih števnikov, se z analizo sodobnega korpusnega gradiva kažejo določene vzporednice: tako lahko npr. v korpusu Gigafida 2.0 najdemo številne primere prired- nih zvez množinskega in samoedninskega samostalnika kot nanosnic ob nedoločnih količinskih izrazih. V nekaterih primerih se pojavljajo celo raznosklonske oblike, kjer je množinski priredni člen v orodniku, samoedninski pa v rodilniku: Imamo novo generacijo z veliko znanja in sposobnostmi. Bolezni smo sprejeli kot neizogibne , ki se jim sicer postavljamo po robu, toda z veliko truda in sredstvi. Informacijsko obdobje je v ZDA izumilo vrsto novih poklicev, nadvse primernih za ljudi z veliko idejami in znanja. Vidimo tekme , ko neprestano tečejo z ene strani na drugo, z veliko kombinacijami in teka. Tovrstni primeri kažejo potrebo, da se tudi v sodobnem slovenskem sinhronem slovaropisju na podlagi raznovrstnega korpusnega gradiva znova razmisli o smisel- nosti ohranjanja obstoječega besednovrstnega ločevanja med nedoločnimi števniki in samostalniki glede na številskost nanosnice in nasploh o obstoječih besednovrstnih razvrstitvah nedoločnih količinskih izrazov. Ob pritegnitvi kompleksnejših zgledov se bodo morda v prihodnosti tudi sinhroni slovarji, podobno kot zgodovinski SSKJ16, odločili za enotno uvrstitev nedoločnih količinskih izrazov, ki določajo izražene sa- mostalniške odnosnice, med števnike. 555Alenka Jelovšek: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji Viri in literatura Kozma AhAčič, 2017: Slovnica na kvadrat. Slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana: Rokus Klett. Kozma AhAčič idr., 2021: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. A–D. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Anton Breznik, 41916 [1934]: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv. Mohorja. Robert CAzinkić, 2012: Opombe k oblikoslovnemu delu Toporišičeve Slovenske slov- nice (2000). Jezikoslovni zapiski 18/1. 179–205. Helena DoBroVoljc, 2005: Slovenska teorija jezikovne naravnosti s slovenskim (obliko) skladenjskim gradivom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Marc Leland GreenBerG, 2006. A Short Reference Grammar of Slovene. Kansas. Na spletu. Gigafida 2.0. Na spletu. Peter Herrity, 2000, 2016: Slovene: A comprehensive grammar. London, New York: Routledge. Anton JAnežič, 1854: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva. Celovec. Anton Janežič, 1894: A. Janežičeva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket. Celovec. Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Na spletu. Andreja Legan Ravnikar, 2021: Konverzija v slovnici in slovarju: izhodišča za prepoznavanje konverzije v leksikografski praksi. Slavia Centralis 14/1. 177–94. France Novak, 2008/2009: Slovarska členjenost besedja glede na besednovrstnost in pomenskost: števnik v 16. stoletju. Slavistična revija 56/4, 57/1 = Trubarjeva številka. 139–63. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. 2014. Založba ZRC, ZRC SAZU. Na spletu. Slovník súčasného slovenského jazyka. Na spletu. Slovník spisovného jazyka českého. Na spletu. Jerica Snoj, Martin Ahlin, Branka Lazar, Zvonka Praznik, 2018: Sinonimni slovar slovenskega jezika. Na spletu. SS 1956 = Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS. Druga izdaja, Ljubljana: DZS, 1964. Jože Toporišič, 1970: Slovenski knjižni jezik 4. Maribor: Obzorja. Jože Toporišič, 1975: Esej o slovenskih besednih vrstah. Jezik in slovstvo 20/8. 295–305. Jože Toporišič, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS. Jože Toporišič, 41976 [2000]: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Jože Toporišič, 2011: Intervjuji in polemike. Ur. Mateja Jemec Tomazin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jože Toporišič idr., 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. Na spletu. Mitja Trojar, 2017: Development of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Grammars in the 18th and 19th Centuries. Doktorska disertacija. Na spletu. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december556 Ada Vidovič Muha, 1986: Slovnične in pomenske lastnosti nekaterih količinskih izrazov. Slavistična revija 34/4. 403–17. Ada Vidovič Muha, 22021 [2000]: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Valentin Vodnik, 1811: Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. Ljubljana. Wielki słownik języka polskiego. Na spletu. Andreja Žele, 2018: Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Na spletu. Summary Part-of speech assignment of expressions denoting indefinite quantity posed great diffi- culties in Slovenian linguistics and was therefore solved very inconsistently both in grammars and consequently in dictionaries: quantitative expressions that determine nouns were first treated as indefinite numerals in grammars before the publication of the Slovar slovenskega knjižnega jezika (Dictionary of the Slovenian standard language, SSKJ), and later as quantitative adverbs—this solution was also adopted in the SSKJ. In the last quarter of the 20th century, it was problematized by Jože Toporišič, who first classified quantitative expressions as indefinite numerals, and then, on the basis of the number of nouns, introduced a distinction between indefinite numerals and nominalized numerals, which was inconsistently adopted in Slovenski pravopis (Slovenian orthography 2001) and then relatively consistently in the Sinonimni slovar slovenskega jezika (Dictionary of synonyms in the Slovenian language). The original division of Ada Vidovič Muha into indefinite numerals (in the case of the plural head (count noun) and indefinite pronouns (in the case of the singular head (non-count noun) was not accepted. The 16th-century Slovenian material for the dictionary entry dosti, with much more com- plex structures and the variant declension of the indefinite numeral even before the singular head, showed the futility of part-of-speach distinction according to the number of noun head in the Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Dictionary of the 16th-century Slovenian literary language); furthermore, the semantic analysis of the examples with transitive verbs also showed the inadequacy of their classification as adverbs. At least the partial parallelism of historical and modern linguistic material points to the need to reconsider the part-of-speech assignment of indefinite quantitative expressions in new Slovenian dictionaries.