POLITIČNO
NEODVISNI
S
LONDON, 31. JANUARJA 1975	LETO XXVIII. ŠTEV. 425.
‘PRIPRAVLJEN BITI, TO JE VSE...’
"Prižel čas je 'krog božiča " in nam prinesel dvoje političnih izjav, ki jih objavljamo na straneh 3-7.
Če pustimo ob strani vso historičnost, ki jo običaj no take izjave vsebujejo v pretirani meri, kot da je zares vedno treba začeti pri Adamu in Evi, in ko pogosto vsa 'zgodovinska' dejstva niso popolnoma točna, stopata v obeh izjavah v ospredje dve poglavitni točki; skupne države jugoslovanskih narodov ne gre razbijati na silo, saj ni nikjer nobene varščine, da ne bomo prižli z dežja pod kap; a če pride do njenega razpada, potem moramo Slovenci stati na lastnih nogah in doseči mednarodno priznanje samostojne slovenske države.
Trideset let emigracije je moralo miniti, da sta dva nekdanja antipoda svobodnega političnega Slovenstva prišla na skupno politično osnovo. Človek bi ob tem zajokal, koliko energije in sredstev je bilo potrošenih za prazen nič, in kolikim napadom, podtikanjem in sumničenjem smo morali biti priča, - vse zato,- da smo po izteku ene cele generacije prišli do skupnega spoznanja, kar bi nam vsem, in ne le redkim, moralo biti od vsega početka naravno, politično jasno in realno.
Seveda nima nobenega smisla, točiti zdaj solze, dasi je bilo izgubljenega mnogo časa in zamujenih mnogo prilik, ki se ne bodo nikoli več povrnile.
Vendar pa same svečane besede ne bodo reSile nobenega problema, in ta nevarnost vsake deklaracije je zdaj bolj očita kot kdajkoli prej.;Politična vrednost naše emigracije iz dneva in dan bolj bledi, pa če se kdo še tako sklicuje na devetdeset odstotkov narodne zaslombe, ki da jo je užival pred šestdesetimi ali samo tridesetimi leti. Državljanska vojna in revolucija sta vse to odplavili in, - milo rečeno, - vsaj vprašljivo je, na kateri strani je bila večina vsega slovenskega naroda - ne samo onega v Ljubljanski pokrajini - v tej bratomoriji.j Po drugi strani je danes vsaj štirideset novih letnikov, ki nimajo pojma o predvojnem življenju in ne vedo ničesar o njegovi politični strukturi. Zato je bolje opustiti vsako sklicevanje, če je že psihološko nemogoče pričakovati od po sili narave prejudiciranih ljudi, da se bodo odpovedali pretenzijam, ki jih je že čas davno pregazil.
Za noben larpurlartizem ne gre v tej opustitvi, češ da bi se tako zadovoljilo neki formi ali pa zadostilo upra vičeni ali neupravičeni užaljenosti enega ali drugega.
V vprašanju je mnogo, mnogo več;
»uuup 9j)
Ko namreč politična vrednost emigracije iz dneva v dan bolj bledi, posledično to pomeni, da s tem tudi pada naš vpliv na razvoj doma. (Naš vpliv v tujem svetu je itak tako pičel, da ga gre komaj moč omenjati, saj ga ni razen nekaj osebnih političnih stikov in periodičnih prodorov na prste ene roke naštetih naših političnih delavcev v strani svetovnega tiska.) Iz tega sledi, da se nimamo na kaj zanašati v tujem svetu, dokler stojimo navezani sami nase. Naš političen vpliv in pomen se more spremeniti samo, če smo sposobni in če smo v stanju navezati politične stike z Domom. In tu se ja treba odgovorno vprašati, kdo doma kaj politično pomeni, od koga je moč pričakovati ustrezne akcije v danem kritičnem trenutku, in kdo doma je voljan in sposoben postaviti se na čelu naroda v obrambi njegovih življenjskih interesov. To kardinalno vprašanje se bo v osnovi reševalo v domovini, odnosno se dejansko že rešuje, v emigraciji pa samo v toliko, kolikor bo povezano z domovino.i Ne smemo si delati nobenih utvar, da obstaja v domovini nekaj politični aparat predvojnih političnih strank, ■ ki bi v danem trenutku recimo prevzel oblast. Resnica je., da takega aparata ni in da ga tudi ne more biti, kajti nekaj preživelih političnih starcev iz predvojne dobe niti miselno ne more spočeti takega podjetja, kaj pa ga šele tehnično voditi. Po drugi strani je masa naroda tako enostransko in perfidno politično pitana od jutra do mraka, da se ji je zagabila vsaka politika in običajno vsled tega tudi nima nobenih jasnih perspektiv, za kaj gre in za kaj naj bi šlo. Tako, - če hočete ali nočete, - ostaja v glavnem ves up na vodilnih plasteh, ki danes vedrijo in oblačijo, ki razpolagajo z močjo in sredstvi, aparatom in zunanjimi stiki. Sreča v nesreči je, da te plasti še zdaleč niso tako homogene, kot bi nam hoteli prikazati trenutni oblastniki. To je tudi razlog, zakaj se vsake toliko časa zaženejo in kričijo po enotnosti. Dogodki pred štirimi leti in prej so pokazali, da so bili tudi na Levici vodilni ljudje, ki so dajali našim življenjskim interesom prednost pred politično dogmo; in to vliva upanje, da so se začasno morali umakniti v podzemlje, a da politično še vedno snujejo in čakajo svojega časa, ki jih bo spet dvignil na površje. Tem skritim silam je treba posvetiti našo pozornost in opustiti vse tisto, kar bi jim onemogočilo ali otežilo nastop v kritičnem času, do katerega bo neizbežno prišlo.
Zato se spet vračamo na misel, izraženo poprej: opustimo vse, karkoli lahko otežkoča domovinsko akcijo v kritičnem trenutku; pozabimo na vse, kar ni življenjskega pomena za narod kot celoto; poglejmo stvarnosti v oči in odgovorno ugotovimo, na koga in na kaj je moč računati, da se bo narod v morda najbolj kritični dobi svojega razvoja lahko znašel in rešil. To. je klic Triglava, kot ga mi čujemo ob tridesetletnici.	UREDNIŠTVO.
V TRSTU NE MARAJO DEJSTEV_____________________________
Od naiega sodelavca
Italijanom še zmeraj ni všeč, če jih spomniš, da smatrajo ZDA tržaško vprašanje za dokončno rešeno in da teoretično vzeto suverenost nad tržaškim ozemljem ne pripada ne Italiji ne Jugoslaviji, temveč še vedno Svobodnemu tržaškemu ozemlju. Prof. dr.'Bogdan Novak, ki je v znanstveni razpravi razlagal ta ameriška mnenja, je prišel zastonj na mednarodno konferenco o manjšinah, ki se je vršila v Trstu od 10. do 14. julija 1974. Predsednik konference dr. Michele Zanetti, ki je tudi predsednik tržaške pokrajine,, mu je pred pričetkom konference povedal, da referata ne morejo sprejeti, ker je "preveč politično senzitiven" .
Dr. Novak, profesor zgodovine na univerzi v Toledu, ZDA, je avtor izčrpne študije o tržaškem vprašanju, ki je izšla’1. 1970 v angleščini v Chicagu (glr KT 419) in 1.1973 v italijanskem prevodu: Povabljen je bil, da za konferenco o manjšinah pripravi referat. Že 6. maja je sporočil glavnemu tajniku dr. Aldu Chiappeju, da bo pripravil kratko razpravo o londonskem sporazumu iz 1.1954 in pravnem položaju Svobodnega tržaškega ozemlja "z vidika ameriških pravnih zgodovinarjev" . Pojasnil je, da se bo razprava tikala "pravnega položaja ozemlja, na katerem živita slovenska in italijanska manjšina, kot ga vidijo ameriški raziskovalci" ^Mesec dni pred konferenco, 14. junija , je dr. Novak z letalsko pošto poslal svoj referat, v katerem se je držal napovedanega predmeta in naslova z rahlo spremembo v podnaslovu, ki se zdaj glasi "z ameriškega vidika". Na pismo od 6.maja je prejel odgovor napisan 18. junija, v katerem so ga ponovno vabili, a niso omenjali ne vsebine ne naslova napovedanega referata. Na sam referat, ki je kmalu potem prispel v Trst, ni bilo pismenega odziva. Dr. Novak je julija dopotoval v Trst, kjer ga je čakalo presenečenje. Dr. Zanetti mu je povedal, da je referat odbit.
Kaj je v Novakovi razpravi prestrašilo Italijane?
V uvodu pripominja, da Italijani in Jugoslovani različno tolmačijo pravni položaj ozemlja, ki je nekdaj pripadalo conam A in B. Jugoslovani smatrajo,da je meja dokončno postavljena, a Italijani imajo različna mnenja. Razprava poskuša prikazati ameriško stališče, kot se kaže v izjavah ameriških funkcionarjev. Dr.Novak ponavlja, kako so Američani gledali na Jugoslavijo kot prednjo stražo sovjetskega komunizma vse do leta 1948, ko je Stalin izobčil Tita. Presenečeni svet je zvedel za spor en mesec po trojni izjavi marca tistega leta, ki je zatrjevala, da ima Trst pretežno italijansko prebivalstvo in mora ostati italijanski. Istočasna ameriška izjava je govorila o celotnem tržaškem ozemlju kot italijanskem teritoriju. Bila je očiten del Trumanove politike, ki je hotela zaustaviti komunizem. Z njeno pomočjo je de Gasperi zmagal na volitvah. Toda po Titovem sporu s Stalinom je državni sekretar Dean Acheson povedal Italijanom, da so dogodki trojno izjavo presegli.
Dr. Novak navaja v razpravi, da so ZDA in
V-i
Britanija prišle do spoznanja, da bo edina mogoča rešitev razmejitev po obstoječih conah. Korak k temu je bil londonski sporazum iz 1.1952, po katerem je Italija pričela sodelovati v civilni upravi cone A. Da bi preprečile naraščajočo napetost, so ZDA in Britanija oktobra 1953 izjavile, da bodo prepustile cono A italijanski vladi.
Pri tem dr. Novak raziskuje, ali so ob istem času v tajni noti obvestile Italijo, da smatrajo razdelitev na cone za dokončno. Tedanji britanski zunanji minister Anthony Eden je v spominih zapisal, da je že takrat hotel javno izjaviti, da je delitev dokončna, toda John Poster Dulles se je taki javni izjavi upiral. Da ne bi Italijani smatrali cone A le kot prvi zalogaj, so se Britanci potrudili, da so Rimu pojasnili svoje stališče. S tem Eden namiguje na tajno noto, pravi dr. Novak. Eisenhower omenja v svojih spominih, da so iskali način, kako bi tedanje meje med conami spremenili v trajne meje. čeprav ne piše p.tajni noti, omenja trajne meje. Končno navaja dr. Novak knjigo francoskega zgodovinarja J,B, Durosella "Le conflict de Trieste; 1943-1954", ki je bila napisana s pomočjo arhivovdtalijanskega zunanjega ministra. Du-roselle trdi, da je zavezniška izjava vsebovala tajen dodatek, ki je Italiji naznanjal, da bodo zavezniki smatrali meje kot dokončne.
S tem je dr. Novak zadel Italijane v živo, saj še ni dolgo tega, kar je celo zunanji minister Aldo Moro izjavil, da mti ni nič znanega o kaki tajni klavzuli in da ta ne obstaja. Italijanska politika je še zmeraj zasnovana na tezi, da razdelitev ni dokončna. Referata,ki jih je opozarjal, da je ta politika zgrajena na pesku, tržaški prireditelji niso mogli prenesti.
Končni londonski memorandum oktobra 1954 je potrdil razdelitev tedanjih con de facto, ker Italijani niso prenesli formalne dokončne odločitve in ker bi Sovjeti lahko preprečili formalno spremembo italijanske mirovne pogodbe. Toda ZDA, Britanija in Francija so izjavile, da ne bodo podpirale zahtev Jugoslavije ali Italije po ozemlju, ki je pod suverenostjo ali upravo druge. To isto formulacijo je uporabil predstavnik državnega sekretariata ZDA tudi aprila 1974, ko je zavračal jugoslovanske obtožbe, da ZDA podpirajo italijanske zahteve po coni B.
Kar pa se suverenosti tiče, navaja dr. Novak mnenje Alfreda Connorja Bowmana, ki je član Ameriškega društva za mednarodno pravo in je bil po vojni višji u-radnik za civilne zadeve v coni A. Po njegovem mnenju je italijanska mirovna pogodba ustanovila Svobodno tržaško ozemlje, ki je za de facto obstoj potrebovalo guvernerja, o katerem so velike sile niso mogle zediniti. Toda ustanovitev s tem ne zastara, če bi iz kakega pomembnega razloga velike sile in Varnostni svet OZN imenovale guvernerja, b i STO obstajal tako de iure kot de facto. Ker členi italijanske mirovne pogodbe o STO niso bili preklicani, ostane suverenost nad obema conoma še zmeraj v STO. G. Bowmanu je še 1.1967 predstavnik državnega sekretariata ZDA potrdil, da je to tudi ameriško mnenje, piše dr. Novak. ZDA verjetno ne bi nas-rprotovale, če bi.se Jugoslavija in Italija sporazumeli, da spremenita sedanje de facto stanje s spremembo mirovne pogodbe v de iure stanje. "Toda če bi se sedanje
(Zaključek na 4 strani)
IZJAVA IN POZIV
NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO OB TRIDESETLETNICI USTANOVITVE
29. oktober je slovenski narodni praznik, ki ga Slovenci slavimo v spomin svojega narodnega osvobojen-ja izpod avstroogrske monarhije leta 1918 in v spomin prve slovenske narodne vlade, ki je bila tedaj ustanovljena. Ta dan pomeni v naši zgodovini zmago jugoslovanske ideje, v kateri so videli naši veliki vodniki tiste dobe rešitev obstoja in edino možnost svobodne rasti našega naroda. Avstroogrska monarhija je namreč brezobzirno zatirala rast slovenskega naroda in mu ni priznavala narodne samobitnosti kljub njegovi tisočletni zgodovini .
jlJa ta narodni praznik 29.oktobra, leta 1944, to je pred 30 leti, smo v času druge svetovne vojne, nacistične okupacije Slovenije in komunistične revolucije predstavniki Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Socialistične stranke v popolni ilegali u-stanovili v domovini Narodni odbor za Slovenijo. Navedene tri demokratične stranke so med obema svetovnima vojnama v Sloveniji predstavljale 90%Slovencev in je zato Narodni odbor za Slovenijo ob ustanovitvi izražal voljo in težnje velike večine Slovencev in jih izraža še danes, tako svobodnih Slovencev v svetu kakor tudi Slovencev v republiki Sloveniji v Jugoslaviji, kjer nimajo svobode, da bi uveljavljali svoje človeške pravicej
Narodni odbor za Slovenijo si je ob ustanovitvi postavil za cilj obnovitev svobodne demokratične federativne Jugoslavije, katere sestavni del naj bi bila Narodna država Slovenija.
Prvi slovenski parlament, ki ga je sklical Narodni odbor za Slovenijo, je 3. maja 1945, še pod nemško o-kupacijo, ko je zasedal v popolni tajnosti v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, proglasil ustanovitev Narodne države Slovenije v federativni demokratični Jugoslaviji.
Vse to smo storili v trdnem prepričanju, da bo zmaga zahodnih zaveznikov omogočila uresničitev tega sklepa.
*
Ko ob 30 letnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo gledamo na preteklost, sedanjost in prihodnost slovenskega naroda , vidimo to podobo:
četudi smo Slovenci številčno! majhen evropski narod, smo znali v svoji miselnosti ohraniti čut za demokracijo in načelo oblasti, ki izhaja iz ljudstva, kot dediščino iz tistih let, ko smo kot svoboden narod sredi fevdalne Evrope svoje kneze izbirali svobodno.
Pod germanskim pritiskom smo sicer izgubili svobodo, vendar smo se ohranili pri življenju in se z lastnimi močmi dvignili na raven visokokultürnega naroda.
Po stoletnem boju za ponovno pridobitev politične svobode smo se ob koncu prve svetovne vojne kot svo-
boden narod prostovoljno odločili, da se povežemo s Hrvati in Srbi v skupno državo, ki naj brani naše meje in naš narod pred močnejšimi sosedi, kateri se nočejo sprijazniti s tem, da naj bi doba imperializma v Evropi dokončno minila.
Novo ustanovljena država se je pb prvi svetovni vojni imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je že v imenu poudarilo samobitnost in enakopravnost narodov, ki so jo sestavljali. Toda država treh narodov je bila spremenjena v centralistično državo, preimenovana pozneje Jugoslavija, v kateri niso bili vsi narodi, med njimi slovenski, deležni takšne politične, kulturne in gospodarske svobode, kakršno so pričakovali.
Zgodovinsko dejstvo pa je, da smo Slovenci v tej Jugoslaviji kljub težavam bili deležni velikega napredka v svojem narodnem razvoju na vseh področjih javnega življenja.
Toda čim bolj se je poudarjal državni centralizem na škodo narodnih avtonomij, tem bolj je slabela skupnost narodov Jugoslavije in druga svetovna vojna je pokazala, da je centralizem močno ranil korenine Jugoslavije, ki bi morale biti zasidrane le v svobodni volji narodov.
Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je bil med drugo svetovno vojno slovenski narod razdeljen med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Nemški nacisti in italijanski fašisti so ga obsodili na smrt.
] Gorje je povečala neznatna komunistična partija Slovenije in Jugoslavije, ko je začela državljansko vojno pod okupacijo z namenom, da si nasilno prilasti oblast. To je bil namreč edini namen takoimenovanega "osvobodilnega boja” komunistične partije.
V času revolucije je izvajala teror in fizično uničevala Slovence ter se posluževala tudi okupatorjev pri uničevanju demokratičnih in narodno zavednih Slovencev.
Dejstvo je tudi, da je komunistična partija še pred nemškim napadom na Jugoslavijo pozivala jugoslovanske vojake, naj odvržejo orožje in se ne borijo proti nacistični NemčijiJ
Slovenski narod pa se je takoj v začetku postavil na stran zahodnih demokracij, ker je pričakoval rešitev in svobodo samo od njih.
Trd je bil boj proti nacizmu, fašizmu in komunizmu in v desettisoče gredo slovenske žrtve v tej dobi.
četudi se je druga svetovna vojna končala tako kakor smo Slovenci želeli in pričakovali, to je s porazom nacistične Nemčije in fašistične Italije, nismo dosegli svojega cilja. Bili smo prevarani. Narodni odbor za Slovenijo se je potem, ko je proglasil Narodno državo Slovenijo v federativni demokratični Jugoslaviji, umaknil \emigracijo.
Jugoslovanska komunistična partija, ki je s pomočjo sovjetske vojske prišla do oblasti v Jugoslaviji, ni
izpolnila dogovorov in upoštevala smernic, po katerih bi morale biti izpeljane v Jugoslaviji svobodne volitve, marveč je svoje nasprotnike pomorila ali vrgla v ječe in koncentracijska taborišča^
1 Komunistični vodniki nove Jugoslavije, nastale po drugi svetovni vojni, so tako s svojim totalitarističnim in centralističnim ustrojem preprečili narodom dosego svobode. Sedaj to državo povezuje z nasiljem komunistična partija, namesto da bi jo družila volja svobodnih narodov. Jugoslavija je postala orodje komunistične partije, ki izvaja s svojim diktatorskim sistemom nasilje nad svobodo duha in je prav zato notranje šibka država. Ponavljajoče se napetosti zaradi teženj narodov po svobodi, so povečale notranja nasprotstva in Jugoslavijo vsaka večja kriza lahko pripelje na rob prepada.
Komunistična vlada Jugoslavije tudi ne nudi slovenskim manjšinam v Avstriji in Italiji nobene učinkovite opore v težkem boju za njihove narodne in človeške pravicej
Slovenci odločno branimo načelo, da ima slovenski narod prav tako, kakor tudi drugi narodi Jugoslavije, pravico do lastne države, vendar odločno odklanjamo nasilno razbijanje Jugoslavije. Tako razbijanje bi povzročilo nepopravljivo škodo ne samo slovenskemu, ampak tudi drugim narodom Jugoslavije. Rešitev je le v vrnitvi k načelu suverenosti narodov, ki naj bodo v demokratičnih narodnih državah - katerih ena naj bo Slovenija - po načelu samoodločbe vključeni v svobodno povezavo.
*
Da bo slovenskemu narodu omogočeno živeti v svobodi, pozivamo vse Slovence, ki iskreno kakor mi želijo boljšo usodo našemu narodu in odklanjajo današnjo diktaturo v Jugoslaviji, da nas pri našem delu podpirajo in z vsemi močmi sodelujejo.
Cilji naših prizadevanj so jasni:
1, Hočemo, da se uresničijo načela suverenosti narodov tako, da bo imel naš slovenski narod in vsi narodi Jugoslavije, prosti komunistične diktature, neokrnjene vse pravice svobodnega odločanja o svoji usodi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. V primeru svobodne odločitve za vstop v skupnost narodnih držav, naj bi imela osrednja oblast le tiste dolžnosti in pravice, katere bi ji narodne države prostovoljno, pogodbeno odstopile. Taka skupnost južnoslovanskih narodnih držav bi bila sprejemljiva za vse narode v njej in bi bila močna sila za ohranitev miru na tem delu Evrope.
2 Opozarjamo na grozečo nevarnost, da bi Jugoslavija prišla pod sovjetsko oblast, kar poskušajo doseči posamezniki in skupine v Jugoslaviji in izven nje. Sovjetska oblast v Jugoslaviji ne bi bila usodna le za slovenski narod in za ostale narode Jugoslavije, ampak tudi nevarnost za svobodo inkrščansko civilizacijo zahodnega sveta.
3. Če bi pa Slovencem in ostalim narodom Jugoslavije ne bilo omogočeno, da bi sami v svobodi odločali o svoji usodi in obstoju skupnosti ter bi kakršen koli zunanji poseg ali drugi dogodki, predvsem kot posledica diktature in centralizma, privedli do delitve Jugoslavije, bomo v tem usodnem trenutku Slovenci zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenija postane mednarodno pr iz na na. sa most o j na demokratična država. Ta naj razširi duhovne meje slovenstva tudi na področja, ki so bila krivično in proti naši volji iztrgana iz matične skupnosti.
Zaradi svoje nezlomljive življenske sile, visoke kulturne ravni in tisočletne zahodne krščanske civilizacije ima slovenski narod po naravnem in mednarodnem pravu pravico, da v lastni državi neovirano uživa sadove svojega dela za duhovni in gospodarski napredek v družbi svobodnih narodov in držav, j
O božiču jubilejnega leta" 1974.
Stare Miloš, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, načelnik Slovenske krščanske demokracije-Sloven-ske ljudske stranke - SKD-SLS, Buenos Aires.
Dr. Puš Ludvik, tajnik NO, podpredsednik SKD-SLS,
New York.
Dr, Urbanc Peter, tajnik NO, tajnik izvršnega odbora SDS, Toronto.
Inž. Bevc Ladislav predsednik Slovenske demokratske stranke - SDö, Napa, California.
Dr. Benedik Valentin, član izvršnega odbora SDS, Cleveland.
Dr. Debeljak Tine, član načelstva SKD - SLS, Buenos Aires.
Fajdiga Pavel, podpredsednik SKD - SLS, Buenos Aires. Mauser Otmar, član načelstva SKD -SLS, Cleveland. Melaher Jože, glavni tajnik SKD - SLS, Cleveland.
Menart Vladimir član izvršnega odbora SDS, Fairfield Avstralija.
Rigler Radivoj, član izvršnega odbora SDS, Buenos Aires. Sekolec Franjo, podpredsednik SKD - SLS, London.
Smersu Rudolf, član načelstva SKD - SLS, Buenos Aires.
Urankar Feliks, podpredsednik izvršnega odbora SDS, Buenos Aires.
V TRSTU NE MARAJO DEJSTEV (Zaključek z 2.strani)
de facto ureditev pokvarila in bi zaradi tega bil ogrožen mir v tem delu Evrope, morejo ZDA in druge velesile v varnostnem svetu še zmeraj oživiti Svobodno tržaško o-zemlje, kot ga predvideva italijanska mirovna pogodba," zaključuje dr. Novak v svojem referatu.
Ta zaključek prav gotovo ni bil všeč nekaterim Slovencem vTrstu niti uradni Jugoslaviji, ki smatra, da si je pridobila suverenost nad bivšo cono B, "Seveda ni bil moj namen postavljati nove teze niti osporavati obstoječe italijanske ali jugoslovanske teze," je izjavil dr. Novak, "Moj namen je bil prikazati, kaj mislijo ameriški strokovnjaki in deloma tudi uradno mnenje o tem. To pa utegne postati še zelo važno za Slovence. Zato je neumno, če si prikrivamo obstoječa dejstva. Upoštevati dejstva, kakršna so, je gotovo bolj pametno, kot skrivati glavo v pesek kot noj. V tem pa je bil ves namen mojega referata," je dejal dr, Novak.
KAJ BI OB NOVEM LETU 1975 MOGLI POVEDATI
SLOVENCI V SVETU
SLOVENCEM V DOMOVINI_______________________________
CIRIL A. ŽEBOT
Profesoi gospodarskih ved na Georgetown univerzi .Washington DC
(Uvodna pripomba; Ko sem minulo poletje bil na Studijskem potovanju v Evropi, so se Številni razgovori z zahodno-evropskimi preučevalci Jugoslavije in z uglednimi slovenskimi znanci redno konča vali s temle vprašanjem - Kaj bi v razdobju velike negotovosti in zaskrbljenosti glede bodočnosti Jugoslavije in posebej Slovenije mogli Slovencem v domovini koristnega povedati svobodni slovenski izobraženci v svetu, ki so ohranili zavzetost za usodo "stare domovine” , poznajo tako mednarodne tokove kot sodobne slovenske razmere in probleme, in razsodno poskušajo oboje pravilno povezati?
Vprašanje je bilo postavljeno tako, da bi odgovor nanj moral biti brez prizvoka kake vseznalosti ali videza, kot da gre za domišljavo poseganje v domače zadeve ljudi na slovenski zemlji. Skratka, sporočilo bi moglo biti koristno le, če bi vsebovalo analitično razmišljanje, ki bi s svojo globljo informativnostjo nudilo dobrohoten a odmaknjen prispevek k lastnemu razpravljanju neposredno prizadetih ljudi v Sloveniji ter bi vplivalo kot zaželena moralna opora pri neizbežnem bližnjem odločanju suverenega slovenskega naroda na njegovi zemlji.
Iz teh razlogov je že pred mojim povratkom v Ameriko nastal prvi osnutek takega razmišljenja. Na osnovi tega osnutka je od avgusta naprej sledilo nadaljnje izmenjavanje misli in formulacij v širokem spektru u-glednih slovenskih osebnosti na štirih kontinentih. Tako je dozorelo besedilo, ki v jedru tako blizu odraža skupne značilnosti sodobne slovenske misli v svobodnem svetu kot jih je moč doseči.
To ne-organizacijsko, ne-odborovsköin neformalno razmišljanje o bližnjih slovenskih dilemah objavljam v upanju, da bo doseglo Slovence, kjerkoli žive, posebno pa v Sloveniji, za katero usodo gre.)
*
Slovenci,živeči v svetu,se obračamo na rojake v domovini, da skupno razmislimo o usodi slovenskega naroda in Slovenije, s katero nas povezuje poreklo in za katere usodo ostajamo zavzeti.
Neposredni povod za to pismo je po eni strani negotovost svetovnopolitičnegapoložaja, posebno v Evropi, kajti vkljub prizadevanjem za mirno sožitje med obema jedrskima velesilama še vedno ostajajo temeljna nasprot-stva. Po drugi strani pa nas zaskrbljuje ponovno zaostre-nje notranjepolitičnih napetosti v Jugoslaviji v času, l<o se lahko kar čez noč pojavi praznina na njenem političnem vrhu.
Slovenski narod je po izgubi rane državne samostojnosti v Karantaniji živel vselej v okviru širših državnih tvorb: pod gospodstvom bavarskih vojvod, frankovskih kraljev, nemških in avstrijskih cesarjev; na severovzhodu pod Madžari in v Primorju pod Benečani; po letu 1918 pa ozemeljsko okrnjen v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je po drugi svetovni vojni nasledila "socialistična" Jugoslavija.
Prek krščanstva je slovenski narod kot prvi med slovanskimi ljudstvi bil vključen v novo se porajajoči evropski kulturni krog. V okviru državnih tvorb, v katerih je živel, je sodeloval pri graditvi porimske evropske o-mike, katere območje se je končavalo ob vratih Bizanca in pozneje ob mejah Turčije na Balkanu. Bil pa je tudi izpostavljen asimilacijskim prizadevanjem in pritiskom večjih sosednjih narodov, posebno v jdobi evropskega nacionalizma in njegovih imperialističnih zlorab v 19. in 20. stoletju. Toda slovenski narod, ki je privzel in sebi prioblikoval moderne življenske načine in navade srednjeevropske civilizacije, je v tem neenakem boju z nacionalističnimi pritiski z njemu lastno žilavostjo ohranil svojo narodno individualnost navkljub pomanjkanju lastne državnosti. Ob razpadu habsburške monarhije je 29. oktobra 1918 oklical svojo svobodo in dva dni zatem postavil lastno narodno vlado ter tako izjavil in uveljavil svojo suverenost kot naravno pravico vsakega naroda, ki ima lastno politično zavest in voljo.
Povezava s Srbi in Hrvati v skupno državo, ki je temu zgodovinskemu trenutku sledila, je bila improvizirana kot da bi šlo le za razširjeno Srbijo; to je sopovzro-čilo, da je bila od Slovenije odtrgana na zahodu in severu cela tretjina narodnega ozemlja. Nova država ni temeljila na zavesti kulturne skupnosti in političnega sožitja na dogovorjenih osnovah enakopravnega sodržavja, temveč je krhko slonela predvsem na starem strahu in odporu do nekdaj vladajočih nemških Avstrijcev in Madžarov, ki so si bili leta 1867 razdelili oblast nad ostalimi narodi habsburške monarhije. Nedorečeno "zedinjenje" v okoliščinah leta 1918 ni moglo premostiti zgodovinskih razlik med posameznimi sestavnimi "deli troedinega naroda," Država je od vsega početka tavala od krize do krize, od v bistvu oktroirano centralistične vidovdanske ustave 1921 prek dvorsko-vojaškega puča leta 1929, umora kralja Aleksandra leta 1934 do srbsko-hrvatskega "sporazuma" leta 1939 in marčnega puča leta 1941; v drugi svetovni vojni se je sesula kot kaka koliba, postavljena na pesek minulih političnih okolnosti.
Iz vojne, okupacije in revolucije je leta 1945 nastala nova državna tvorba, ki si je privzela predvojno (šestojanuarsko) ime, državno ureditev pa prevzela od Sovjetske zveze. Kakor v Sovjetski zvezi je bila tudi v Jugoslaviji izvedena formalna federalizacija, nastalo je šest republik, od katerih je ena bila Slovenija. Ta federalizacija pa je v bistvu ostala na papirju, kajti edina nosilka politične volje in moči ter oblikovalka družbenih okvirov in pogojev je bila komunistična partija, v kateri je takrat odločalo - in sedaj ponovno odloča - načelo "demokratičnega centralizma". Ta stranka ni trpela - in
tudi danes ne trpi - poleg sebe nobenega drugega samostojnega političnega dejavnika.
Tudi ta nova Jugoslavija, ki sama sebe naziva socialistično, ni zmogla ustvariti zavesti skupnosti in solidarnosti med narodi in narodnostmi, ki žive v državi. Stara nasprotja so oživela, pojavila pa so se 5e nova in to v obsegu in izrazitosti, ki presegata predvojne razmere. Medtem, ko so se pred vojno notranja nasprotstva izražala v okviru pluralizma političnih strank, ki so v bistvu temeljile na narodnih osnovah, so se po vojni, ko je ta pluralizem bil pregažen, preselila v vladajočo komunistično partijo. Štiri zaporedne ustave poleg več delnih ustavnih sprememb v treh desetletjih so zgovoren dokaz, da ta država ni notranje konsolidirana. Ta skrb vzbujajoči razvoj seveda ni mogel ostati prikrit zunanjemu svetu, bil je opažen v državnih pisarnah, vključen v mednarodno-politične akcije in celo v vojaške načrte. Pozorno ga zasleduje tudi mednarodni tisk, čigar uvoz v Jugoslavijo je prav zato pogosto prepovedan.
*
Namen tega pisma ni podajati podrobno kritično analizo tridesetletne vladavine komunistične stranke v Jugoslaviji in Sloveniji. Sedaj nam gre za nekaj drugega, važnejšega.
Vkljub reakcionarni zaobrnitvi partijskega režima decembra 1971 stopa generacija, ki je po vojni oblikovala oziroma nadzirala družbena dogajanja v Sloveniji, polagoma a neizbežno v ozadje. Na vseh življenskih področjih, tudi na politični ravni, jo nadomeščajo novi rodovi, ki podedujejo probleme, ki jih vojna in revolucijska generacija ni mogla ali ni znala reSiti. Teh novih rodov ne označuje vez skupnosti, porojena v borbi za oblast, jih pa tudi ne obtežuje breme že dolgo anahronističnega, iracionalnega sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in sploh do ljudi, ki po svoje mislijo.
V svetovnem merilu temelji mir na 5e vedno občutljivem ravnotežju jedrskih velesil. Poleg tega ta mir vedno znova motijo regionalni konflikti. Doslej se je posrečilo omejiti ali odstraniti lokalna ognjišča teh sporov. Ker pa osnovno razmerje med obema jedrskima velesilama vkljub doslej uspeSnemu vrhunskemu obnavljanju mirnega sožitja Se ni razjasnjeno in nasprotstva interesov podtalno trajajo naprej, ni prepričljivega zagotovila za trajno ohranitev svetovnega miru. Vsak regionalni konflikt utegne povzročiti SirSe posledice, ki jih ni vselej moč predvidevati Se manj pa preprečiti. V tej zvezi se spričo notranje neustaljenosti Jugoslavije znova odpira vprašanje usode Slovenije v bližnji bodočnosti.
Poudarili smo temeljno črto slovenske zgodovine, namreč da so Slovenci živeli in Se živijo v državnih okvirih, v katerih konec koncev odločajo drugi. Ker v moderni zgodovini slovenski narod ni imel lastne države, mu v znatni meri Se primanjkuje potrebne državno politične zavesti, zavesti nacije. Tipično za slovensko politično zgodovino je bilo, da so se Slovenci navadili preveč misliti v okvirih trenutno obstoječih državnih tvorb, da se na le-te zanaSajo, se jih togo oklepajo celo v
prelomnih razmerah, ko se že kaže nevarnost, da ti okviri odpovedo, slovenski narod pa ostane - tudi zaradi pomanjkanja lastne državno-politične zasnove - prepuščen odločitvi tujih sil.
Spričo omenjenih nevarnosti, ki spremljajo državne in mednarodno-politične pretrese in spremembe v danaSnjih razmerah, ne more nobeden razsoden človek misliti na spodkopavanje Jugoslavije, pa naj Se tako odločno odklanja njeno sedanjo notranjepolitično ureditev; po drugi strani pa se je prav tako potrebno zavedati, da ne obstajajo niti notranjepolitična jamstva niti zunanjepolitična poroštva, ki bi prepričljivo zagotavljala njen trajni obstoj.
Ta položaj narekuje slovenskemu narodu spoznanje, da je vkljub svoji Številčni skromnosti in izpostavljenemu zemljepisnemu položaju konev koncev navezan na samega sebe in da si bo v času preizkušenj - kot že v preteklosti - moral zagotoviti svojo bodočnost iz lastne prevdarnosti, spretnosti in moči. Skratka, moral bo ukrepati kot samostojna politična nacija, moral bo svetu, tako sosednjim nacijam kot velikim silam, javno izraziti in z dejanji izkazati lastno politično voljo in državno-politično zasnovo. Nosilec te volje in zavesti more in mora biti ljudstvo na slovenskih tleh in izraziti jo mora na tako jasen in prepričljiv način, da ju bo tudi svet spoznal, to je, da se v bodoče o Sloveniji ne bo več govorilo in ukrepalo kot o razpoložljivem zameljepisnem področju, temveč da bo svet moral računati tudi s Slovenci kot z državno -politično nacijo, ki hoče in zna biti "na svoji zemlji svoj gospod".
Vkljub političnim pomanjkljivostim, ki so označevale Slovence pred in med obema svetovnima vojnama in po njiju, pelje zgodovinska pot slovenskega naroda vendarle navzgor. Z lastnimi življenskimi močmi in trmasto voljo je v zgodovini obstal in se vključil kot enakovreden člen v evropski kulturni krog. Sedaj pa mora nastopiti tudi kot suveren narod v modernem času. Najti mora tudi svoj politični odnos do občestva narodov. Pri tem bo moral odvreči marsikateri balast preteklosti, o-tresti se občutka "majhnosti" - saj so v vseh delih sveta suvereni narodi, .ki so Številčno in ozemeljsko manjši od Slovencev, poleg tega pa ima Slovenija skoraj edinstvene dopolnilne prednosti - odreči se miselnosti " dednih sovražnikov" in se zanaSati bolj nase kot na druge - skratka uravnati svoje odnose do drugih narodov realistično, na temelju obstoječih interesov in možnosti. Slovenske manjšine izven Slovenije, katerih ohranitev je zadeva vseh Slovencev, naj ne bodo ovira temveč naj postanejo most za ustvaritev novih in zanesljivih odnoSajev do sosedov.
#
Ta novi korak v zgodovini slovenskega naroda bo morala napraviti generacija, ki sedaj prevzema odgovornost za usodo naroda. Storiti pa ga bo mogla le, ako se bo zavestno otresla hipotek preteklosti in uresničila učinkovito sodelovanje vseh slovenskih narodnih sil.To spoznanje bo moralo biti stvarno in pravočasno.
Zgodovinski premiki ne čakajo nepripravljenih.
Podobno kot zunanji svet se tudi Slovenci ne morejo več izogibati prvemu vpraäanju, kakšna bo usoda narodov Jugoslavije po političnem odhodu že skoraj 83-letnega državnega poglavarja in partijskega šefa Josipa Broza Tita. Slovenci doma morajo o tem temeljito a naglo razmisliti. Slovenci v svetu, kjer se lahko neovirano izražamo, pa moramo tudi o tem sedaj najbolj perečem in nič več kočljivem vprašanju odkrito spregovoriti, ker ta sedanja nejasnost povzroča občutek nevarnosti, kakor naraščajo negotove okoliščine. Teh pa je spričo notranjih različnosti in nesoglasij v današnji Jugoslaviji mnogo ne le med narodi temveč tudi v republikah in v vladajoči partiji, posebno po udaru v Karadjordjevem 1. decembra 1971,
Udarni režim partijske " stare garde" je po Karadjordjevem izločil tedanja bolj sproščena in daljnovidne jša republiška vodstva, znova uvedel neposredno oblast zoženega partijskega vrha v Beogradu in s tem zaostril različnosti in nasprotstva, ki naj bi jih po ustavnih spremembah junija 1971 začeli sporazumno reševati. V tem ponovnem nasilnem okviru so se poleg stopnjevanja političnih napetosti tudi poslabšale nakopičene socialne in gospodarske težave - nenadomestljivo propadnje družinskih kmetij, množično izseljevanje in zaskrbljujoči problemi povratništva spričo visoke domače breposelnosti.zmaličena gospodarska in socialna struktura, verižno ne-plačanje dolgov in najvišja stopnja inflacije v Evropi. Obstoja resna nevarnost, da bi Titov odhod ta dogajanja prehitel in presenetil sedanji centralistični režim.
Negotovost, ki je povezana z možnostjo Titovega skorajšnjega ali celo nenadnega odhoda, je še večja; ker si je njegova tridesetletna osebna vladavina privzela videz nekakšne žive legende predvsem zaradi izredne začetne pomoči z Zahoda, najprej v sklopu zavezniške vojne strategije in diplomacije, po vojni pa kot prispevek k zavarovanju Evrope pred novim sovjetskim imperializmom.
Te časovno pogojene in .poosebljene " legendarnosti’’ ne more od Tita podedovati noben oseben naslednik - he Srb, ne Hrvat, pa tudi ne kak prilagodljivejši "beograjski Slovenec." Tita lahko nasledi le tak ali drugačen neosebni režim, ki bo - brez njega - moral stati na lastni učinkovitosti ali pa bo padel pod težo lastne neuspešnosti.
*
Ena rešilna možnost bi bil nagel resnični sporazum med narodi in republikami. Tak sporazum si je moč ^zamišljati le na osnovah suverene enakopravnosti, kot se je bila začela razvijati v petletnem razdobju med padcem Aleksandra Rankoviča julija 1966 in prvo resnejšo ustavno spremembo junija 1971. Z ozirom na globine in razsežnost različnosti in nasprotij med narodi in republikami bi karkoli manj kot tak prostovoljni sporazum med enakopravno suverenem! pomenil nadaljevanje centralističnega nasilja. Po Titovem odhodu bi se tak zatiralni režim moral vse bolj stopnjevati, ker bi manjkala teža Titovega osebnega vpliva. Naraščujoče nasilje pa bi povzročilo tako zaostrovanje odnosov, da ga brez Titove obvladovalne avtoritete ne bi bilo mogoče dolgo obdržati. Nadaljevanje sedanjega udarnega režima po Titovem odhodu bi zato postalo
le katkotrajni prehod - ali k resničnemu sporazumu o prostovoljnem, jasno opredeljenem in učinkovito zavarovanem sodržavju ali pa v medsebojno obračunavanje. Ponovno obračunavanje bi zaradi nakopičenih nasprotij in starih sovraštev - ne le med Srbi in njim sosednimi Hrvati, Albanci, Bosanskimi Muslimani in Makedonci, temveč tudi znotraj posameznih narodov - lahko razplamtelo v širše konfrontacije in odkrite spopade, ki bi mogli ohromiti ali razkrojiti državne vezi.
V tem času, ko so se odnosi med jedrskima velesilama polagoma začela izboljšavati, ni verjetno, da bi sovjetsko vodstvo podvzelo tak vojaški vpad in zasedbo proti narodom Jugoslavije, kot ga je proti Čehom in Slovakom leta 1968. To pa nikakor ne pomeni, da ne bi Moskva v Beogradu na razne načine poskušala posredno podpreti centralistične sile - ali pa zanetiti napetosti nasprotstev v "Vročem pasu" v Bosni in okoli nje, kjer se sovražno prerivajo Srbi, Hrvati, Muslimani, Makedonci in Albanci, ali celo oboje hkrati - vse z istim namenom, da odstrani ostanke "heretičnega" samoupravljanja in republiških avtonomij ter tako poveča svoj pritisk in razširi svoj vpliv ob Jadranu in Ege ju.
Ta pregled dogajanj, ki so možna ali verjetna v zvezi s političnim odhodom Tita, vodi k dokaj jasnemu zaključku. Osnovni interesi slovenske varnosti in bodočnosti narekujejo Slovencem, da si zrelo prizadevajo za pravočasen sporazum o prostovoljnem sodržavju med narodi in republikami. Republiški prvaki, ki jih je udarni režim izločil, kot Stane Kavčič v Sloveniji, Savka Dabcevič na Hrvatskem, Marko Nikezič v Srbiji in Krste Crvenkovski v Makedoniji, ter njihovi prijatelji in sodelavci bi morali še enkrat apelirati na predsednika Tita in svoje narode za obnovitev suverenega sporazumevanja, kakršno je omogočilo konfederalno preureditev junija 19711 Ponudili naj bi svojo pomoč za ohranitev mirnih odnosov med sosedskimi narodi v kritičnem razdobju prehoda tudi v primeru, če se ne bi mogli sporazumeti za prostovoljno sodržavje. Za vse bo boljši miren razhod kot pa krvavo obračunavanje.z nedoglednimi posledicami.
Če bi Titovemu odhodu sledilo medsebojno obračunavanje ali miren razhod med Srbi in Hrvati, bodo Slovenci morali zavarovati svoj mir in neodvisnost z ne-omahljivim uveljavlj anjem svoje državne suverenosti na slovenskem ozemlju. Ta naravna pravica in ustavna prerogativa bi v takih okoliščinah za Slovenijo postala njena zgodovinska dolžnost. Za njeno izpolnitev bo potrebno, da jo vse slovenske narodne sile pravočasno spoznajo in temu spoznanju primerno enotno ravnajo.
*
Slovenci v svetu smo različnih političnih naziranj, vsi smo pa pristaši političnega pluralizma v okvirih resnične demokracije. Kadar gre za osnovna vprašanja usode slovenskega naroda, smo pripravljeni za skupno spoznavanje in ravnanje. Naše odločno odklanjanje enopartijske vladavine nam ne veže rok, ko gre za usodo naroda. V svetu bomo v še večji meri kot doslej glasniki te skupne zavesti in volje slovenskega naroda.
NEPRILJUBLJENOST PRIMORSKEGA SLOVENSKEGA
BIOGRAFSKEGA LEKSIKONA
"Goriška Mohorjeva Družba" edina slovenska založba na Primorskem, ki je kot cerkvena bratovščina preživela faSizero., se je že dalj časa pripravljala na izdajo posebnega biografskega leksikona za Primorsko. Lansko jesen je priSlo tako daleč, da je prvi snopič zagledal dan.
Toda naSel se je , oziroma, naSli so v osebi Draga Pahorja nekoga, ki je v PRIMORSKEM DNEVNIKU (18. decembra 1974.) Sel ugotavljat, da "je vpraäljjvo, ali je bil že sam naslov biografskega leksikona izbran po 'strokovnem in znanstvenem' kriteriju". Takole sodi med drugim:
'Ko govorimo o deželah, po katerih se razteza slovensko narodnostno ozemlje in so meje teh dežel bile v zgodovinskem obdobju zelo spremenljive, se nam samo po sebi vsiljuje vpraSanje, ali je umestna taka publikacija, ki razdeljuje enotni slovenski kulturni prostor ne dva dela in to po črti, ki je politično delila Slovence 35 let. Biografski leksikon je namreč tako ogromno in zahtevno podjetje, da bi moral obsegati vse slovensko ozemlje ne glede na nekdanje in sedanje meje. Kako bi izgledalo, če bi si jutri po našern zgledu omislili Se poseben koroSki biografski leksikon ali celo Štajerski ali prekmurski? Sloven.-*-ski biografski leksikon, ki je začel izhajati v Ljubljani leta 1925, je zajel ves slovenski prostor ne glede na tedanje državne meje. Edini argument, ki podpira izhajanje regionalnih biografskih leksikonov, najdemo v uvodu v trditvi; da ' ne smemo prezreti dejstva, da so povsod in tudi pri nas zraven velikih osebnosti tudi take, ki so bolj pokrajinskega pomena; po kriterijih, ki veljajo za SBL bi vanj sploh ne priSle, a so za zgodovino naSe zemlje važne'. To bo držalo, vendar menim, da bi bilo tudi temu odpomoči z objavo njihovih življenjepisov v revijah, koledarjih, monografijah in v knjigah, ki govore o področjih, v kate-rihse je določena osebnost uveljavila.'
Zdi se, da je pisec pisal po naročilu (iz Ljubljane, ki PRIMORSKI DNEVNIK vzdržuje), sicer bi moral vedeti, kaj je kulturni prostor in ne bi zatrjeval, da omenjena publikacija s pojmom "primorski” razdeljuje enotni slovenski kulturni prostor po črti, ki je Slovence delila 35 let, na dva dela. Te črte bolj ali manj delijo slovenski prostor tudi danes. Deželna meja med Kranjsko in Primorsko (Goriško) je res v zgodovini zelo nihala, saj je celo osrednja Istra v času Valvazorja spadala pod Kranjsko, kar pa še ne pomeni, da bi bili Istrani Kranjci. Po prvi vojski so se ljudje z območja Postojne in Ilirske Bistrice tudi formalno začeli prištevati k Primorski, k območju Trsta, s katerim so bili že prej gospodarsko in kulturno povezani. In če se danes čutijo Primorce, je to popolnoma njihova stvar; zares iskrenega Slovenca le-to ne more prav nič vznemirjati.
Dalje, popolnoma prav je, da se v Ljubljani izdaja osrednji SBL, kar pa še ne izključuje drugih
tovrstnih del, če se že kaže potreba. Koroški , štajerski leksikon, zakaj pa ne? 3e kako bi bil potreben, kajti bile so tudi neslovenske osebnosti, ki so globoko posegle v koroško ali štajersko-slovensko življenje, ne pa v skupno slovensko narodno življenje kot tako. Vse take pobude ne bi bile prav nič manj slovenske, kot ne bi bile nič manj srbske ali hrvaške, ako bi se porodile recimo na šumadijski ravni oziroma na dalmatinski. "Odpomoči z objavo v revijah, koledarjih.. " , je v resnici ceneno in nestrokovno, toliko bolj, če je pisanje naročeno iz Ljubljane.
Kaj je v resnici enotni kulturni prostor, se ne more očitovati v tem, da bi se vse niti kulturnega življenja slovenstva morale obvezno stekati v Ljubljani, kot hočejo prepričati ljubljanski dobičkarji z njihovo pogosto slabo kakovostno knjižno in kulturno proizvodnjo; njim je enotnost tega prostora edino tržišče za kritično in nekritično kulturno robo (otroški " zabavnik"beograjske POLITIKE v izdaji DELA na primer.)
Vloga narodnega središča (Ljubljane) ni vnem, da hoče dirigirati s svojim okusom in svojo psihozo (večkrat neslovensko, a la Kermavnar, Rupel in drugi iznakaženi duhovi) slovenskim območjem, ampak da,prav obratno, velikodušno podpira ustvarjalno dejavnost slovenskih območij. Poslanstvo slovenskega enotnega kulturnega prostora je bolj v tem, da iz našega zamejstva pridejo kulturne skupine gostovat v slovensko središče, manj v tem, da eksperimentalni ljubljanski "ansambli", zlasti take; "kreacije" , ki so že davno izgubile stik s slovenskimi ljudmi, prihajajo v zamejstvo in prinašajo razočaranje (Jovanovičevi "Rogonosci" ali "slovenski" oktet, ki v Trstu zapoje od 25 pesmi vsega tri slovenske); ali pa v tem, da prepove slovenskim Korošcem gostovanje s kantato o ustoličenju karantanskega kneza v "slovenski" Ljubljani, ali pa v tem, da se v Ljubljani določene osebe čutijo pooblaščene, da bi lahko prepovedale koroškemu ^pevskemu zboru "Gallus" gostovanje med ameriškimi Slovenci. Pa še kaj.
O tem seveda ne more ničesar zapisati PRIMORSKI DNEVNIK, ki ga iz Ljubljane vzdržujejo in to vsekakor ni nikakršen enotni kulturni prostor s pomembnim poslanstvom, ako ga vzdržujejo pod tem pogojem, da mora biti tiho ne samo v primeru, ko gre za ljubljanske lokalne interese ne škodo vse slovenske skupnosti, pogosto za kulturno nasilje (razni Javorški) centra nad slovenskimi duhovnimi prvinami, ampak da poskuša še sejati razdor med zamejske Slovence različnih pogledov in jih njih velik del odtujuje matični Jugoslaviji.
Primorec
PISMA UREDNIKU ____________________________________
Uredniku Klica Triglava,
Na prvi strani v oktobrski številki ste objavili uvodnik z naslovom 'Ciprski pouk'. Najbrž ste mislili na "nauk" in ne "pouk" in vas je zapeljala srbskohrvaška "pouka", ki pomeni le prvo, medtem ko je drugo "nastava". Pouk je tisto, čemur prisostvujejo otroci v šoli. Med poukom slišijo mnogo lepih naukov, ki jim gredo pri enem ušesu notri in pri drugem ven. Ciprski primer je morda poučen, a zadnji odstavek vašega uvodnika vsebuje nauk, ki ga bodo Slovenci najbrž prezrli.	gx
KDO KOKETIRA Z NEMCI ?__________________________
[ Spodnji prispevek je objavi! VESTNIK iz Argentine v svoji 9-10 Številki iani. Na žalost urednik KLICA TRIGLA VA ni prejel omenjenega pisma g. Rudolfa Smersuja, sicer bi ga gotovo objavil. Da se čuje druga plat zvona,ponatiskujemo VESTNIK.]
Uredništvo Vestnika:
Dne 13. junija 1973 sem poslal uredniku „Klica Triglava" vprašanje oz. pojasnilo k članku, ki ga je napisal A.U. in je bil objavljen v "Klicu Triglava" v Štev, 406 na str. 8. Ker pa to pojasnilo ni bilo objavljeno v teku enega leta potem, ko je bilo poslano uredniku, prosim uredništvo Vestnika, da ga objavi v svojem listu, da se sliSi tudi druga plat zvona.
Lepo pozdravlja
Rudolf Smersu l.r.
Pojasnilo se je glasilo takole:
’ San Andres, 13.6,1973,
Spoštovani gospod urednik 'Klica Triglava'.
V 'Klicu Triglava' (Štev.406, str. 8) berem naslednje stavke, ki jih je napisal A.U. :''Ne zanima pa slovenske emigracije bitka (zadnja?), ki jo bijejo koroški bratje za svoj obstoj. Ne vem, če je temu vzrok dejstvo, da Se vedno obstojajo politiki, ki koketirajo z Nemci in obujajo spomine na staro cesarsko in katoliško Avstrijo, in Jugoslavije s 'Srbi' niso mogli prebaviti" .
Ali je res, da slovenska emigracija ne spremlja težkega boja koroških bratov ? Kdor količkaj spremlja pisanje emigrantskega tiska in delovanja organizacij slovenskih emigrantov, mora vedeti in priznati, da se slovenska emigracija zelo zanima in po svojih močeh tudi sodeluje s koroškimi brati pri njihovem boju za obstoj. Naj spomnim tu samo na akcijo slovenskih emigrantov za pravice koroSkih Slovencev v cerkvenem in verskem življenju. Na stotine pisem je bilo pred leti poslanih iz emigracijskih srediSč na Škofijo v Celovec. Dalje naj omenim veliko Število člankov in razprav v slovenskem emigrantskem tisku o koroških problemih. Po mnenju strokovnjakov je ena najobSir-nejSih in najboljših razprav o koroškem vprašanju iz-Sla v emigrantskem ' Zborniku Svobodne Slovenije'
(v letnikih 1966/67/68/69 in 1970) pod naslovom 'Boj slovenske manjšine v krSki Škofiji na Koroškem za verski pouk otrok v slovenščini’. Naj Se omenim, da ni nudila slovenska emigracija samo moralne , ampak tudi materialno pomoč.
Trditev, da Se vedno obstojajo politiki, ki koketirajo z Nemci, pa je naravnost žaljiva za vse aktivne politične delavce v emigraciji. Podpisani, ki delam na političnem področju nad 40 let in ki poznam mišljenje in delovanje ogromne večine slovenskih emigrantskih političnih delavcev, moram izjaviti, da ne poznam nobenega politika, ki bi koketiral z Nemci in obujal spomine na staro cesarsko in katoliško Avstrijo. Ce pa pozna pisec članka - A.U. - kakega takega politika, naj zapiSe njegovo ime in naj ne
meče blata na vse politike. Glede tega, kdo ni mogel prebaviti Jugoslavije s 'Srbi', pa naj pisec prebere kako dobro zgodovino Jugoslavije in Se posebej življenjepis dr. Antona Korošca.
Gospod urednik, hvaležen Vam bom za objavo gornjih vrstic v ’ Klicu triglava'.
Lepo pozdravljam	Rudolf Smersu l.r.'
Pripominjam, da se je tudi Se potem, ko sein gornje pismo poslal uredništvu ’ Klica Triglava ’, izvršilo v korist koroSkih Slovencev mnogo akcij zlasti ob uničenju slovenskih cestnih napisov na Koroškem. Kot primer na j navedem dve akciji Narodnega odbora; oster protest, ki je bil poslan kanclerju Kreiskemu, ki je odgovoril, da se bo ta problem v kratkem povoljno reSil. Ker pa ni avstrijska vlada ničesar storila, je NO sestaviDspomenico o preganjanju koroških Slovencev , zbral nanjo nekaj tisoč podpisov slovenskih emigrantov in to poslal generalnemu tajniku Združenih narodov dr. Waidheimu. Ni treba posebej poudarjati, da je vse slovensko emigrantsko časopisje dalo in Se daje veliko publiciteto dogodkom na Koroškem.
Jugoslovanski napori, da bi imeli čim več letalskih in drugih nesreč....
Okrožno sodišče v Titogradu je po večdnevni razpravi 4.novembra lani oprostilo kontrolorja letenja Krsta Radunoviča in Sefa titograjske 'kontrole Svetozarja Vlači-ča obtožbe, da sta kriva za nesrečo na Maganiku, ko je JATova caravelle 11.sept, 1973 na poletu iz Skopja v Titograd treščila v goro in se je ubilo vseh 41 ljudi v letalu. Nekaj dni po nesreči so zaprli Radunoviča,ki je bil tedaj kontrolor na titograjskem letališču, kasneje pa Se Vlačiča. Oba sta dolge mesece sedela v priporu. Preiskava je že lani spomladi pokazala, da je do nesreče prišlo zaradi pokvarjenega žiro kompasa v letalu in pokvarjenega radijskega svetilnika Mojkovac (gl.KT maja 1974),. To je bilo potrjeno tudi na razpravi pred titograjskim sodiščem, kjer so se izvedenci precej pikro izražali o malomarnosti, zaradi katere okvare niso bile popravljene. "Ta tragedija je povezana s stvarmi, ki jih to sodiSče ni dolžno raziskovati," je izjavil predsednik sodišča, ko je razglasil oprostilno sodbo. Po več kot letu dni je bil Radunovič izpuščen iz zapora kot nedolžen. Nihče pa ni raziskal, kdo je bil kriv za pokvarjene naprave.
Na poletu iz Pariza v Beograd 23.novembra lani je JATovo letalo DC-9 s tridesetimi potniki in posadko pristalo na razmočenem koruznem polju pri Bežanijski kosi,nekaj kilometrov pred beograjskim letališčem v Surčinu.Pri zasilnem pristanku je odtrgalo kolesa in odlomilo krilo in gorivo se je vnelo, vendar so se vsi srečno skobacali iz letala, predno je pogorelo. Zaključkov preiskave Se niso objavili, vendar kaže, da je priSlo do nesreče zaradi pilotove napake. Letalo se je bližalo beograjskemu letališču v slabem vremenu, a pilot se je odločil, da bo pristal brez vodenja, ker je iz viSine videl pristajalno stezo. Po zadnjem krogu je pri spustu zaSel v meglo in izgubil pristajalno stezo iz vida. Namesto da bi-dodal plin, preletel letališče, napravil nov krog ter se spustil po instrumentih, je nadaljeval s spustom na slepo'srečo in zadel zemljo prekmalu. Spretnosti pri pristajanju pa tudi veliki sreči se ima zahvaliti, da nihče ni izgubiUživljenja. Slovenski strokovnjaki so se po nesreči jezili, -4a je beograjsko letališče slabo o-premljeno. Kontrolo letenja ne zadene krivda, toda poročali so, da je kontrolor dobil živčni napad, ko je zmedel, da se je letalo ponesrečilo.	.
KULTURA IN OMIKA
ZBIRA SPECTATOR
Univerzitetna knjižnica, sedaj NUK ali Narodna in univerzitetna knjižnica, je pred kratkim slavila dvestoletnico delovanja. Obstaja dokument z datumom 9. oktober 1774, ki ostanke ob požaru uničene jezuitske knjižnice označuje kot biblioteko spoSnega značaja. Iz naslednjega leta datira tudi zapisnik o prvih izposajah. Fond NUK danes obsega več kot milijon enot in njen letni dotok je nad 50,000 enot (knjig, časnikov, in drugega gradiva). Medknjižnično izposojo ima razvito z vsemi večjimi knjižnicami v Jugoslaviji in z 92 v tujini, zamenjavo znanstvene literature pa ima organizirano s 144 knjižnicami v svetu.
H gornjemu poročilu bi dodal nekaj letnic knjiž-njice: 1774 Marija Terezija s posebnim dekretom določi, da se popiše po požaru preostali del knjižnice zapuščenega jezuitskega samostana;
1828Knjižnica ima že 20,000 zvezkov, med njimi zbirko slovanskih in naravoslovnih knjig Žige Zoisa;
1850Knjižnica se preimenuje v Studijsko knjiž-njico za deželo Kranjsko;
1918 Knjižnica postane osrednja knjižnica za Slovenijo;
1933 Univerzitetna knjižnica dobi lokacijo na travniku za dobro ohranjenim rimskim zidom. Dva načrta sta na voljo: Plečnikov in Vurnikov.
1935 Gradnja novega poslopja začne po načrtu Jožeta Plečnika;
1944 Nemško vojno letalo se zruši na novo knjiž-njico in okoli 50,000 knjig je uničenih.
Na tradicionalnem mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu se je DZS (Državna založba Slovenije) dobro odrezala. Z založbo Prosveto iz Beograda je delila nagrado za najuspešnejše založniško dejanje in izjemen založniški napor in sicer za zbirko " Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev." Ta zbirka izhaja od leta 1946 in do sedaj šteje 112 izdanih knjig.Na natečaju za najboljše opremljeno knjigo v letu 1974 niso podelili prve nagrade za leposlovna dela. Drugo nagrado je dobila zbirka Amfora DSZ, ki jo je opremila Nadja Furlan. Druga slovenska založba, Mladinska knjiga, je dobila prvo nagrado na področju znanstvene literature in enciklopedij. To je ” Mladi vedež od A do Z Ida jo sta opremila Edita Kobe in Julijan Miklavčič.
Založba Borec je pred kratkim dala v prodajo "Veliko igro z Dražo Mihailovičem" Ljuba Popoviča, prevod Bogdana Gradišnika. Popovič, višji ča-snik Ozne, pove kako so lovili in ujeli gen. Mihailoviča- leta 1945 in 1946. Če naj citiram kratko recenzijo knjige v
ljubljanskem DELU knjiga "osvetljuje poslednje svobodne dni ' gorskega carja', ko ga je bilo treba pokončati ali živega pripeljati v Beograd" .
V Sloveniji se spet pritožujejo zaradi nezadostnega števila učiteljev. Problem so sejali in mleli skupščina ljubljanske temeljne izobraževalne skupnosti, ljubljanska pedagoška akdemija in republiški zavod za šolstvo SRS, Ugotovili so, da manjka okrog 1,500 učiteljev, da pa jih ob upoštevanju razvoja osnovne šole potrebujejo še enkrat toliko. Mnogo učiteljev bi si rado izpopolnilo svojo izobrazbo ter si - v smislu zakonskih določil - pridobilo izobrazbo višje šole, toda gradnja pedagoških akademij v Mariboru in Ljubljani se odlaga iz leta v leto, čeprav se zmeraj pojavljata med prioritetnimi investicijskimi nalogami.
Visoka ekonomska komercialna šola v Mariboru je pred kratkim praznovala 15, obletnico obstoja. Med letom si je tudi pridobila pravico podeljevanja doktoratov znanosti in tako dobila največje priznanje ob svojem jubileju.
Janez Gradišnik je pred leti pisal v DELU o slovenščini za Slovence, iste teme je obravnaval tudi TT, dopolnjeval pa je ta izvajanja tudi v radijskih predavanjih. Sedaj je te misli zbral in na 320 straneh napisal v knjigi Slovenščina za vsakogar. Knjigo je izdala Cankarjeva založba, opremila pa jo je Nadja Furlan.
Igor Lampret, pripadnik mlajše generacije slovenskih gledališčnikov, rojen 1946, je postal novi upravnik in umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča v Celju.
Pred Božičem je izšla prva številka SPINA. Je to časnik, ki ga je kot svoj informativni in strokovni bilten začela izdajati zveza društev matematikov, fizikov in astronomov Jugoslavije.
Umrl je komponist Karol Pahor.
Poldrugi mesec po praznovanju 85-letnice rojstva je France Koblar sredi januarja umrl. Sodijo,da je bil Koblar eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev, kritikov in esejistov. S Francetom Steletom je urejal revijo DOM IN SVET, dokler ni prišlo do krize v zvezi z revolucijo v Španijo, nakar se je Koblar posvetil literarni zgodovini in se uveljavil kot najvidnejši katoliški kulturni delavec med obema vojnama. Sodeloval je pri mnogih knjižnih zbirkah in bil brez dvoma naš najbolj poznani in upoštevani gledališki kritik.
Po zamisli dr.Vladimira Bračiča,predstojnika združenja mariborskih visokošolskih zavodov, predvidena mariborska univerza ne sme biti posnetek ljubljanske univerze, Nova univerza naj bi z visokošolsko pedagoško-raziškovalno dejavnostjo razvijala tiste discipline, ki so povezane z dolgoročnim razvojem Slovenije in kjer se kaže največje pomanjkanje kadrov, Uresničiti hočejo zahtevo, da mora univerzo prevevati socialistična idejnost, ki pomeni dejansko realizacijo marksističnega pogleda na svet in družbo.
Od meseca do meseca
KISSINGER PRI TITU
Državni sekretar ZDA Henry Kissinger je 4,oktobra dopoldne priletel v Beograd iz BukareSte, se ustavil za 7 ur in 5e tistega dne odletel v Rim, kjer je govoril na mednarodni konferenci o prehrani, potem pa opravil Se en obisk na Srednjem vzhodu. V Beogradu se je Kissinger pogovarjal poldrugo uro z zunanjim ministrom Milošem Miničem, pol ure z Džemalom Bijedičem, poldrugo uro s Titom, potem pa Se dve uri na kosilu s Titom, Kardeljem in drugimi voditelji, tako da mu je ostala komaj poldruga ura za vožnjo z letališča in na letališče in druge potrebe. Tito je ameriškem novinarjem povedal, da "smo imeli danes zelo koristne pogovore" o "dvostranskih odnosih in nekaterih zunanjepolitičnih vprašanjih, posebej Se o Bližnjem vzhodu," glede katerega sta obe strani "izrazili zaskrbljenost zaradi sedanje stagnacije. Mi seveda menimo, da je največ odvisno od ZDA, ” je rekel Tito, "Menim, da so bili razgovori koristni, I Jaz in moji sodelavci smo zadovoljni, da je priSel g. Kissinger k nam in da imamo o marsičem , o čemer smo se pogovarjali, enako mnenje. "
V skupnem sporočilu o obisku je rečeno, da so pogovori "potekali v ozračju prijateljstva in odkritosti in so zajeli najbolj žgoča mednarodna vprašanja ter dvostranske stike z državama," Glede Bližnjega vzhoda in Cipra sta obe strani pojasnili svoja stališča in potrdili pomen stalnih rednih stikov in posvetovanj. Izrazili sta "skupen interes za stalno usklajevanje prizadevanj” v vseevropskem sodelovanju. Posvetili sta pozornost mednarodnim gospodarskim vprašanjem, poudarili "temelj-n o soodvisnost vseh držav in narodov in se strinjali v ugotovitvi, da je mogoče doseči resničen mir le, če bodo "hitreje reševali žgoče probleme človeštva” zadevajoče gospodarstvo. " Hkrati sta se strinjali, da bo mogoče te probleme trajno rešiti le tedaj, če bodo načela neodvisnosti, suverenosti, enakopravnosti in ne-vmešavanja spoštovale vse države ne glede na to, ali imajo podobno ali različno družbeno , gospodarsko ali politično ureditev,"
Naslednji odstavek skupnega sporočila je bil Jugoslovanom najbolj všeč: "Obe strani sta ponovno poudarili nujno potrebo, da vse članice mednarodne skupnosti široko, enakopravno sodelujejo pri reševanju odprtih mednarodnih problemov na podlagi načel ustanovne listine OZN. Pri tem sta podčrtali, da politika neuvrščenosti Jugoslavije aktivno prispeva k večjemu razurhe-vanju med narodi in k iskanju mirnih rešitev za mednarodne probleme in spopade," Ocenili sta, da se dvostransko sodelovanje med Jugoslavijo in ZDA "ugodno razvija" in poudarili pripravljenost za nadaljnje zboljšanje tega sodelovanja na gospodarskem , finančnem, znanstveno-tehnološkem in kulturnem področju.
WASHINGTON POST je pisal, da so razpravljali tudi o vojaški pomoči, ker bi Jugoslavija spet rada dobivala ameriško orožje, da ne bi bila odvisna le od
sovjetskih dobav. Beograjska POLITIKA se je 8. novembra zgrozila nad tem pisanjem, češ da je iz trte zvita; priznala pa je, da bi Jugoslovani radi dobivali nadomestne dele za ameriško orožje, ki ga imajo še iz starih časov.
MINIĆ O SOSEDIH
Zvezni sekretar za zunanje zadeve Miloš Minic je 5. novembra govoril na seji zveznega zbora skupščine SFRJ o odnosih s sosednimi državami, ki se "v celoti vzeto, v bistvu dobro razvijajo, čeprav imamo z nekaterimi izmed njih določene težave pri reševanju obstoječih problemov," Pozdravil je novo vlado v Grčiji. "Pokazale so se nove in boljše možnosti za razvoj odnosov med našo državo in Grčijo," je dejal. Ugodno se je izrazil o odnosih z Albanijo, s katero so zlasti v gospodarstvu in kulturi izboljšali sodelovanje. "Potemtakem se krivulja jugoslovansko-albanskih odnosov vzpenja." Albanski voditelji so nedavno govorili o zanimanju albanske vlade za izboljšanje sodelovanja. "Znano je, da smo - v izjavi predstavnika državnega sekretariata'za zunanje zadeve - izrazili naše zadovoljstvo s takšnim stališčem vlade LR Albanije do odnosov z Jugoslavijo in ponovno smo poudarili našo trajno zainteresiranost in pripravljenost, da bi razvijali sodelovanje z Albanijo na znanih načelih in na vseh področjih, kjer obstojijo objektivne in realne možnosti in obojestranski interes. To smo te dni sporočili tudi albanski vladi in poudarili,« da si želi SFRJ nadaljni napredek dobrih sosedskih odnosov in vsestranska sodelovanja z LR Albanijo ter trajno prijateljstvo narodov in narodnosti Jugoslavije in albanskega naroda. "
Minič je povedal, da so odnosi z Italijo "taki kot pred nekaj meseci." Intezivno gospodarsko sodelovanje se nadaljuje, "znani problemi pa se še niso premaknili in čakajo na rešitev v interesu obeh držav. Naša stališča do obstoječih problemov z Italijo so znana. Ce' bi se v doglednem času izkazalo, da na italijanski strani obstojijo interes, dobra volja in pripravljenost za dokončno sporazumno ureditev in rešitev obstoječih vprašanj brez za nas nesprejemljivih pogojev, ne bo ovir, da teh vprašanj ne bi črtali z dnevnega reda, s čemer bi na novo močno vzpodbudili medsebojno sodelovanje," je dejal Minič.
Odnosi z Avstrijo "se dobro razvijajo na več področjih," toda jih "obremenjujejo vprašanja, s katerih rešitvijo Avstrija odlaša že dolga leta in to kljub jasnim obveznostim, ki izvirajo iz mednarodnih pogodb," je rekel Minič. Poudaril je , da je bil "neposredni povod" za jugoslovansko noto 29. oktobra (gl, KT novembra) "najnovejši pritisk na slovensko in hrvaško manjšino, katere položaj se tudi sicer nenehno slabša, zdaj pa celo pogojujejo njihove osnovne pravice s tako imenovanim ugotavljanjem oziroma 'preštevanjem’ manjšine, kar je v popolnem nasprotju s preciznimi in z ničemer pogojenimi določili državne pogodbe... Stalno smo opozarjali avstrijsko vlado, da ne uresničuje svojih obveznosti iz državne pogodbe” in drugih pogodb, ki jih je podpisala, "Nadalje smo opozarjali na delovanje določenih šovinističnih in neonacističnih sil, ki ni naperjeno samo proti pravicam in položaju manjšin, marveč tudi proti dobrim jugoslovansko-avstrijskim odnosom, kakor
tudi na akcije proti naši državi, ki jih izvajajo s pomočjo aVštfijskih javnih občil, s širjenjem napačnih infor-macijin laži o naši državi, da bi Jugoslaviji povzročili škodo in spodkopali ne le dobre jugoslovansko-avstrijske odnose, marveč tudi odnose med našo državo in tretjimi državami. Rad bi poudaril, da smo tudi naš najnovejši korak - izročitev note avstrijski vladi - storili v korist ureditve odnosov s sosedno Avstrijo in ustvarjanja možnosti za vsestranski razvoj odnosov in dobrega sosedskega sodelovanja, kar je po našem mnenju v interesu narodov obeh držav. Predvsem pa je odvisno od pripravljenosti avstrijske vlade, da končno začne konstruktivno reševati obstoječe probleme."
Minic je dejal, da se odnosi z Madžarsko in Romunijo "razvijajo zelo pozitivno... Sodelovanje z Bolgarijo se širi na več področjih naših odnosov, v reševanju odprtih vprašanj pa še ni vidnega napredka." Jugoslavija zagotavlja enakopraven razvoj vsem narodnostim in spoštuje načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih, “hkrati pa sodi, da je njena obveznost in pravica izražati svoj interes, da bi tudi deli jugoslovanskih narodov, ki živijo kot nacionalne manjšine v sosednih državah, i uživali vse pravice, ki jim pripadajo na podlagi ustanovne listine OZN ali drugih mednarodno-prävnih dokumentov. Ni treba poudarjati, da so problemi te vrste, nerešena vprašanja v odnosih s posameznimi sosednimi državami, tičejo vseh narodov in narodnosti SFRJ, vseh naših republik in pokrajin,” je rekel Minic v skupščini.
Na koncu se je še pohvalil, da je Jugoslavija veliko storila za rešitev ciprske krize.
TITO BREŽNJEVU
Ob obletnici oktobrske revolucije je Tito poslal Brežnjevu "najprisrčnejše čestitke," kot je ob takih prilikah običajno, ter pripisal: "Trdno sem prepričan, da se bo vsestransko sodelovanje, temelječe na skupnih ciljih graditve socializma, še naprej izboljševalo v korist nadaljnega razvoja prijateljskih odnosov med našima državama, krepitve mednarodnega sodelovanja in ohranitve miru v svetu "
DENAR ZA OBRAMBO
Zvezni zbor skupščine SFRJ je 5. novembra sprejel predložene osnove proračuna federacije za leto 1975. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo gen. Nikola Ljubi-čič je rekel, da " odstotek sredstev, ki gredo iz narodnega dohodka za ljudsko obrambo, ni majhen, toda če-preračunamo, koliko je to na posameznega prebivalca'; se izkaže, da spada Jugoslavija med države, ki skoraj najmanj dajejo za te namene." Previdena sredstva bodo zagotovila "redno življenje in delo enot in ustanov jugoslovanske ljudske armade, ustrezen standard armadnega sestoja in uresničitev programov opreme in modernizacije armade." Srednjeročni načrt vojaškega razvoja "zagotavlja, da oborožene sile dosežejo planirano stopnjo borbene pripravljenosti." Nekatere razvojne programe bodo pospešili, "zlasti kar zadeva sistem protiletalske obrambe in materialne podpore." Vojaško politični položaj v svetu, zlasti v Sredozemlju, je "poln zapletjajev z negativnimi razpleti. Tukaj smo mi vsi
dolžni zagotoviti našim narodom miren in nemoten samoupravni razvoj. Zato in samo zato se pripravljamo in oborožujemo," je dejal Ljubičič.
BOLGARSKI VOJAK NA OBISKU
Armadni general Dobri Džurov, bolgarski minister in kandidat za člana politbiroja KP Bolgarije, je prispel 11. novembra v Beograd na čelu vojaške delegacije na petdnevni "uradni prijateljski obisk1; Prjateljstvo med Jugoslavijo in Bolgarijo ni kaj prida, ker se Bolgari še zmerom bahajo, kako so osvobodili Jugoslavijo, in nočejo priznati Makedoncev.
NATO MANEVRI
Pomočnik zveznega sekretariata za zunanje zadeve Slavoljub Petrovič je 15.novembra povabil na ločene obiske veleposlanike Italije, Velike Britanije in Turčije ter odpravnika poslov ZDA in napravil demaršo zaradi manevrov, ki so jih imeli na Jadranu od 9. do 16. novembra mornariške sile teh štirih držav v okviru NATO, Petrovič je dejal, da so to prvi manevri ladjevja katerega od vojaških blokov v Jadranskem morju. Poudaril je, da se Jugoslavija odločno upira poskusom, da bi Jadransko morje spremenili v vojaško vežbališče in stoji trdno na stališču, da mora to morje ostati območje miru. Izrazil je globoko nezadovoljstvo in skrb Jugoslavije zaradi manevrov.
TITO V VZHODNI NEMČIJI
Od 12. do 15. novembra je Bil Tito z jovanko na uradnem prijateljskem obisku v Nemški demokratični republiki, Z njim so bili tudi predsednica ZK Hrvatske Milka Planinc, zunanji minister Miloš Minic in drugi. Pogovori z vzhodnimi Nemci "so potekali v prijateljskem in prisrčnem ozračju ter v duhu medsebojnega razumevanja, zaupanja in odkritosti," je rečeno v skupnem sporočilu, Tito in Honecker sta ugotovila, da sta SFRJ in NDR "zadnja leta uspešno razvijali sodelovanje-na vseh področjih in to na načelih suverenosti, neodvisnosti, enakopravnosti, nevmeša vanja in vzajemnih koristi ter ob upoštevanju značilnosti notranjega razvoja in posebnosti mednarodnega položaja obeh dežel." Zadovoljna sta bila s partijskim sodelovanjem in razvojem gospodarskih odnosov. Soglašala sta v oceni mednarodnih vprašanj, pozdravila proces popuščanja napetosti ter ugotovila, da reakcionarne sile poskušajo ta proces preprečiti. "Täk-šen mednarodni položaj zahteva stopnjevano dejavnost vseh socialističnih in naprednih sil v svetu proti imperializmu in reakciji. Med razgovori so poudarili naraščajočo vlogo in pomen dejavnosti neuvrščenih dežel pri odstranjevanju mednarodnih sporov, pri krepitvi mednarodne varnosti in enakopravnega mednarodnega sodelovanja kakor tudi pri uveljavljanju pravic narodov do samoodločbe." Glede konference o evropski varnosti,Cipra, Bližnjega Vzhoda, Vietnama, Kambodže, Koreje, čila in Portugalske sta Tito in Honecker izrazila pričakovana složna stališča. Izmenjala sta mnenja "o vprašanjih mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja. Poudarila sta potrebo po krepitvi enakopravnega sodelovanja med komunističnimi in delavskimi partijami,..
ter pomen razširitve sodelovanja z vsemi drugimi naprednimi strankami in gibanji v korist napredka, miru in socializma," je rečeno v skupnem sporočilu,
ODPOSLANSTVO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE
Delegacija slovenskega izvršnega sveta, to se pravi republiške vlade, je 8, novembra odpotovala na 15-dnev-ni obisk v ZDA Vodil jo je predsednik Andrej Marinc, v njej pa so bili načelnik urada izvrSnega sveta za mednarodno sodelovanje Marjan Osolnik ter gospodarski kanoni: generalni direktor Iskre Jože Hujs, generalni direktor Ljubljanske banke Metod Rotar in podpredsednik republiške gospodarske zbornice Rado DvorSak. Na povabilo ameriške vlade je imela delegacija uradne pogovore v Washintonu z zunanjim ministrstvom, ministrstvom za trgovino in banko za izvoz in uvoz. Na povabila organizacij ameriških Slovencev je delegacija obiskala Pittsburgh, Cleveland, Chicago in New York.
DOLANC V ROMUNIJI
Na kongres KP Romunije, ki se je začel v BukareSti 25.novembra;, je ZKJ poslala Staneta Dolanca , ki se poleg precejšnje telesne teže ponaSa tudi s težo v ZKJ in s položajem sekretarja izvrSnega komiteja predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Dolanc je izročil pozdrave romunski partiji, ki proti Ceausescu sicer goji kult osebnosti, a. zavzema proti ZSSR precej samostojno politiko. V jugoslovanskih časopisih so zadovoljno poudarjali, da romunska partija v novem programu nasprotuje vodstvu mednarodnega komunističnega gibanja iz enega centra.
DOLANC POUČUJE
Sekretar IK ZKJ Stane Dolanc je 12, novembra zvečer govoril ne seji občinskega komiteja ZK v Titovem Užicu. "Občutek imam, da preveč posploSeno gledate na nekatere stvari, da se ne poglabljate dovolj v neposredno, dejansko stanje, kar zadeva temelje organizacije združenega dela, krajevne skupnosti, o katerih ste malo govorili, interesne skupnosti. Nič niste povedali o delu socialistične zveze, sindikatov, mladine itd." jih je karal Dolanc. "Predvsem se moramo zavedati, da mi komunisti sami ne moremo storiti veliko, če ne bomo neposredno povezani v skupni akciji z vsemi organiziranimi socialističnimi silami... ” Dolanc jih je tudi poučil, da občinski komite, ”ki se pogosto sestaja kot operativni organ, ki natančno ve, kaj hoče, mora poznati vse osnovne organizacije na območju celotne občine." Navzočnost komunistov mora biti zajamčena v temeljnih celicah družbe. "Občinski komite”, je preko Užičanov Dolanc poučeval vse komuniste, ”se ne more skrivati za kakšnimi sploSnimi gesli in deklaracijami." Ne more samo prebirati resolucij kongresov. "Dolžnost občinskega komiteja je, da to politično direktivo in staliSče preoblikuje za svoje razmere, okoliščine, možnosti in potrebe... Komite pa ne sme biti samo organizator, .. .temveč mora biti hkrati tudi analitik - organ, ki bo združeval politična staliSča, ki prihajajo iz naSih osnovnih celic, in jih sporočal centru." Komite mora biti tudi pobudnik "političnih, ekonomskih in drugih akcij." Poskrbeti mora, da bodo v
samoupravnih organih resno preučevali možnosti integracije, Klicati mora na odgovor vse tiste, ki nasprotujejo kaki akciji. Usmerjati mora take politične akcije. "Ta pomoč in to usmerjanje morata biti politično verificirana oziroma kvalificirana; no dovolj reči, da je to izjavil sekretar komiteja. Če pa komite stoji za takSno politično akcijo, potem morajo vsi, od javnih občil do sredstev komuniciranja v družbi, vedeti, da za njo stoji ZK in da je to staliSče ZK, ki ga želimo uresničiti do konca.”
Dolanc je dejal, da so razločki v interesih ne le med republikami ampak tudi znotraj občin. "Če bomo imeli dobro organizirano in sposobno ZK, bomo vse te razločke na ravni podjetij in občin, republike in zveze veliko lažje in hitreje odpravljali," Gospodarski položaj je Se zapleten, toda družba se lahko razvija po začrtani poti, če bodo vsi "sprevideli, da je treba do konca zaostriti problem ekonomske stabilizacije in da je nujno treba sprejeti ukrepe, s katerimi bomo to stabilizacijo v najkrajšem času izpeljali " Dolanc je poudaril pomen ideološke zavesti in znanja. Govoril je o družbenem standardu, kateremu je treba posvečati več pozornosti.
Na koncu je dejal, da imajo v ZK opraviti "z opravljanjem, spletkarjenjem, anonimnimi pismi" in da so takSni pojavi "nevarnejši - vsaj osebno tako mislim - kot nekateri ideološki odkloni, ker se v njih izraža najbolj negativna plat človeka... Taksnih ljudi ne moremo trpeti v svojih vrstah... Moralno pokvarjenih ljudi, spletkarjev, hinavcev v vrstah ZK ne potrebujemo. Ljub-Se mi je, če se prepiram s kom, ki se politično ne strinja z menoj, kot s človekom, ki spletkari in ne izbira sredstev, da bi dosegel nekakšne svoje osebne cilje ali vsilil, osnovni organizaciji kako svojo željo," je povedal Dolanc užiSkemu komiteju.
Kaže, da se je po slovitem pismu Tita in izvrSnega biroja oktobra 1972 in sledečih čistkah v ZKJ razpaslo tožarjenje, opravljanje in anonimno obrekovanje, ki so ga sprva prikazovali kot izbruh upravičene jeze delavskega razreda nad tehnobirokrati in anarholiberalci in je godilo Dolancu in drugim novim oblastnikom, da so odstranili nezaželene tekmece in se utrdili na oblasti. Zdaj pa je pričelo spletkarjenje presedati Dolancu.
ZKS GROZI KADROM
Ne seji izvrSnega komiteja ZK Slovenije v Ljubljani 18.novembra so zelo ugodno ocenili družbenopolitični položaj v Sloveniji, čeS da sloni na trdni razredni politični usmeritvi. Sekretar v izvrSnem komiteju ZKj Aleksandar Grličkov, ki je priSel pogledat, kako sejejo, je povedal, da so zdaj "nedvomno glavna nevarnost birokratskodogmatske sile, neoinformbirojevstvo in neostalinizem. MočnejSi boj proti tem silam bo olajšal tudi obračun z drugimi, liberalističnimi in tehnokratskimi skupinami," je dejal Grličkov,
"Govoreč o nasprotovanju v Sloveniji," je poročalo DELO 19. novembra, "so na seji napovedali temeljite kadrovske politične spremembe v nekaterih delovnih organizacijah in drugod, kjer po pismu in 29. seji (1.
1972) niso razčistili stvari do kraja. Pozornost bo veljala tudi grupicam vodilnih, ki ironizirajo politiko CK in
delujejo zakulisno. Zaostrili bodo zahteve, da na visokih Šolah ni prostora za predavatelje, zagovornike sta-lišč, ki nasprotujejo zvezi komunistov in marksizmu.
Pri spopadih s klerakalizmom so socialistične sile-pogosto preabstraktne, premalo pogumno poimenujejo nosilce klerikalizma. Ob tem pa se je potrebno odločno spopadati tudi s primeri sektaätva med komunisti, ko gre-za to, da nekateri ne znajo ločiti klerikalizma ad religije in religioznosti, kar je voda na mlin klerikalističnih teženj," so dejali na seji IK ZKS.
KAKO SO ZADAVILI UPORNE ŠTUDENTE
V Beogradu je bil od 21. do 23. novembra kongres Zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki je formalno potrdil stapljanje Zveze Študentov z Zvezo mladine. V enotni organizaciji bodo vročekrvni študentje sevedä v manjšini in jih bo lažje držati na uzdi. Tito je ob otvoritvi kongresa povedal, da "veliko pričakujemo od tega kongresa kot srečanja, na katerem naj bi se zastavili jasne naloge za daljše obdobje in se hkrati odkrito pogovorili o negativnih pojavih, ki jih je bilo v naši mladinski organizaciji v zadnjih letih nemalo in ki jih moramo v prihodnje preprečiti.., K temu bo veliko pripomogla tudi enotna organizacija mladih " Do napak je velikokrat prišlo zaradi zanemarjanja marksističnega izobraževanja. "Zato ni nič čudnega, da je nekaj mladih podleglo vplivom protisocialističnih ideologij, kar je omogočalo, da so jih izrabljali nacionalisti, anarho-liberalci, informbirojevci in drugi nasprotniki naše socialistične samoupravne družbe ," je rekel Tito.
Predsednik konference ZSMJ je postal‘'26-letni diplomirani pravnik s Kosova Azem Vlasi, sekretar pa 30-letni sociolog iz Zenice Matko Topalovič.
KARDELJ SE ZDRAVI
Iz predsedstva SFRJ so 22.novembra sporočili, da je "tovariš Edvard Kardelj ne zdravljenju v kliničnem centru v Ljubljani zaradi motenj v prebavilih. Zdraviti se bo moral približno tri tedne." Tito je obiskal bolnika 2. decembra, sedel pri postelji in se z njim kar dve uri pogovarjal.
POSVETOVANJE O VARNOSTI
V zveznem sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu je bilo od 5. do 7.novembra posvetovanje "o stanju ter aktualnih problemih in nalogah službe javne varnosti," ki so se ga udležili zvezni, republiški in po-‘ krajinski sekretarji za notranje zadeve ter funkcionarji službe javne varnosti iz vse države. Dejali so, da dosegajo pripadniki službe javne varnosti v zadnjih letih-"vidne uspehe". Poročilo pripravljeno za posvetovanje ugotavljanja, da je bilo število kaznivih dejanj lani skoraj za 4‘fr manjše kot leta 1971, v prvem polletju tega leta pa za približno 7‘fr manjše kot v enakem lanskem obdobju. Posebno pozornost posvečajo "boju proti gospodarskemu kriminalu v celoti, kot pojavu, ki izpodkopava gospodarske temelje naše družbe". Razmahnil se je zlasti v času vdora liberalizma z velikimi zlorabami in krajami. V zadnjih treh letih so odkrili 44,455 kaznivih dejanj na tem področju. Število postopkov je
bilo lani za 56.3%večje kot leta 1971, v prvem polletju letos pa se je zmanjšalo za približno 20%.
Tudi pr: "zdrževaniti javnega reda in miru so dosegli napredek in je bilo število prekrškov lani za približno 3% manjše kot leta 1972, Rezultati bi bili večji, pravi sporočilo, če bi hitreje in ustrezneje dopolnjevali postaje in enote milice, saj v nekaterih republikah primanjkuje 25% predvidenega osebja. Pri opravljanju naloge so bili miličniki lani 1695-krat napadeni. Pri tem je bilo 7 miličnikov ranjenih s strelnim orožjem, 342 pa jih je bilo huje ali lažje poškodovanih. Število napadov na miličnike je bilo v prvem polletju letos nekoliko manjše, vendar so posledice hujše. Trije miličniki so bili ubiti, 161 pa jih je bilo ranjenih. Napadalci so seveda pijanci in razbojniki, ker se politični nezadovoljneži štejejo pod "državno" varnost.
V	prometnih nesrečah je lani izgubilo življenje 4377 ljudi. Veliko si obetajo od novega zakona o varnosti prometa, ki je stopil v veljavo jeseni. Kazni so po novem zakonu veliko hujše in za nekatere prestopke, kot
je prehitevanje preko neprekinjene črte, vožnja skozi rdečo luč ali ogrožanje ljudi na prehodu za pešče, ti miličnik na licu mesta lahko vzame vozniško dovoljenje.
Na 185 mejnih prehodih je lani prekoračilo mejo 116 milijonov potnikov v obe smeri. Miličniki so odkrili 780 ljudi s ponarejenim potnim listom, 480 s tujim potnim listom in 22, 224 z nepravilnim potnim dovoljenjem. Poleg tega so na mejah zaplenili 2253 strelnih orožij in znatne količine streliva.
V	sklepnem delu posvetovanja 7. novembra je govoril predsednik zveznega izvršnega sveta Džema 1 Bi-jedič, ki je navezal na oktobrsko posvetovanje o državni varnosti, češ da so službe javne in državne varnosti bojujejo proti istemu sovražniku, ki je tako notranji kot zunanji. Povedal je, da se dogovarjajo z republikami in pokrajinami o ustreznih ukrepih "proti razdiralni in sovražni dejavnosti v gospodarstvu. Nekatere oblike razdiralnega delovanja, ki se zadnje čase kažejo v obliki ropanja družbenega premoženja, zahtevajo zelo odločno in brezkompromisno akcijo vseh pristojnih organov, pa tudi družbe v celoti." Bijedič je poudaril, da so vse republike in pokrajine zainteresirane za javno varnost, zatiranje kriminala, nadzor nad prehajanjem čez državno mejo, nadzor nad gibanjem tujcev, potovanja Jugoslovanov v tujino, varnost prometa, javni red in mir, ne glede na to, za kateri del države gre. Čeprav spada javna varnost zvečine v pristojnost republik in pokrajin, je nujno, da se tem problemom posvečajo vsi skupaj.
Zvezni sekretar za notranje zadeve Franjo Herljevič je v povzetku razprave poudaril, da probleme varnosti obravnavajo "v sklopu splošne idejnopolitične dejavnosti zveze komunistov in drugih organiziranih sil pri krepitvi notranje enotnosti in stabilnosti ter odpravljanju vseh družbeno škodljivih pojavov in tendenc." Kar se tiče varnosti, "je odkrivanje in zatiranje notranjega sovražnika in vseh drugih protizakonitih dejavnosti, zlasti tistih s hujšimi negativnimi družbenimi posledicami, v sedanjih razmerah glavno težišče dela države in javne službe varnosti. Seveda pomeni takšen nastop zoper notranjega sovražnika hkrati tudi najbolj aktiven boj proti
sovražnim silam iz tujine " Tudi Herljevič je posebno opozoril na kriminalne dejavnosti "v gospodarskem poslovanju s tujino ali v takšnih delovnih organizacijah, v katerih so koncentrirana velika sredstva:, ali ki kako drugače izrazito vplivajo na gospodarska gibanja v državi," Zavzel se je za večjo stopnjo enotnosti v delu organov za notranje zadeve in tesnejše sodelovanje z armijo, javnim tožilstvom, carino, devizno inšpekcijo, službo družbenega knjigovodstva in drugimi inšpekcijskimi službami, Posvetiti je treba skrb kadrovski okrepitvi službe javne varnosti ter njeni tehnični opremi, "Prav tako moramo nenehno gledati na idejnopolitično izobraževanje vseh delavcev službe javne varnosti v duhu programa in politike ZK,” je rekel Herljevič.
Po zaključku posvetovanja je 7. novembra popoldne Tito sprejel sekretarje za notranje zadeve republik in pokrajin skupaj s Herljevičem in Bijedrčem,. Obvestili so ga "o svojem delu in nekaterih aktualnih vprašanjih te službe."
BOMBA V PAKETU
Na pošti Zagreb 2 je 15. novembra opoldne eksplodiral paket in ubil 28-letnega carinika, ki ga je odpiral. Dva poštna delavca sta bila ranjena in povzročena je bila precejšna škoda. Na pošti pregledujejo pakete, ki prihajajo iz tujine. Nemški časopisi so pisali, da je bil paket naslovljen ne Vladimirja Bakariča, toda uradno niso objavili podrobnosti.
SOJENJE V ZADRU
Pred velikim senatom okrožnega sodišča v Zadru se je 21.novembra začela obravnava proti 16 obtožencem, ki so bili "povezani z eksremističnimi emigrantskimi krogi v tujini" ustanovili ilegalno teroristično organizacijo "HORA” in pripravljali teroristične akcije v državi. Trije od obtožencev so se leta 1970 lotili ustanavljanja te organizacije in so ji leta 1973 dali dokončno obliko. Sestajali so se v gozdu pri Sukošanih, na podstrehi neke nove stavbe v Zagrebu in na več drugih krajih. Pridobili so nove člane, a vsi razen enega, ki je zbežal v tujino, so bili aretirani letos junija in julija in jim zdaj sodijo v Zadru. Na sestankih so se pogovarjali, kako bi napadali hidrocentrale, nabavljali orožje, napadali milico in funkcionarje, minirali mostove, rušili'daljnovode, napadali letališča, vojašnice in radijske postaje. Kovali so tudi načrte, da bi ugrabili letalo in s talci izsilili izpustitev Džodana, Veselice in drugih iz zapora. Edina akcija, za katero jih obtožnica dolži, da so jo v resnici izvršili, se je dogodila 2.avgusta 1973, ko je obtoženi Ante Sti-panič zažgal borov gozd pri Zadru, Sicer pa so obtoženci tudi sestavljali ustavo za novo hrvatsko državo, delali načrte za začasno vlado in naklepali, da bodo po prevzemu oblasti izselili ali prisilno asimilirali vse Srbe na Hrvaškem, namesto njih pa naselili Muslimane iz Bosne in Hercegovine. Julija 1971 sta bila dva obtožena v stiku s člani "Hrvatskega revolucionarnega bratstva" v tujini, jeseni 1971 pa sta bila dva pri Branku Jeliču v Muenchnu. SINDIKALNI KONGRES
V Celju be bil 7, in 8, novembra kongres Zveze sindikatov Slovenije, prvi po čiščenju v slovenskih sin-
dikalnih vrhovih pred dvema letoma, Na razširjeni seji sekretariata ZKS so namreč 29, oktobra 1972'ižriml'i Toneta Kropuška iz sindikatov ob istem času kot Staneta Kavčiča iz vlade. Postavljeni predsednik Janez BarboriČ je v uvodnem govoru na kongresu dejal, da so v preteklem razdobju " imeli opraviti z nekaterimi resnimi negativnimi pojavi v naši družbi," kako je partijska klika odstavila izvoljeno sindikalno vodstvo pa ni omenil. Zaneseno je dejal, da so "delavci bolj ali manj odkrito terjali, da njihova vodilna idejnopolitična sila, poosebljena v ZK, skupaj z njimi politično obračuna z vsemi, ki imajo razredni interes in vodilno vlogo delavskega razreda le še na jeziku."
Barborič je nanizal vrsto "vprašanj in dilem," ki naj bi jih bili delavci izražali "samoniklo, brez velikih besed" :Ali je odločanje "na podjetniško-lastniških osnovah v skladu s samoupravnim položajem delavcev” ?
Ali je res mogoče, da bomo Slovenci dovolj bogati z razvito trgovino in dobrimi trgovci in ne bo več treba težko delati? "Ali je res profit nadnaravna sila, ki se ji lahko samo podrejamo? " Ali je dovoljeno državni upravi in sodstvu, da presojata, kdaj je v splošnem interesu podjetja dovoljeno kršiti zakone? Kaj imajo za bregom nosilci idej, naj se ZK ne angažira v političnih organizacijah in samoupravnih organizmih? Socialnih razlik , ki ne izvirajo iz dela, ne razumejo in jih ne sprejemajo. Polemike o tem, katera politična organizacija je kaj storila, nas ne bi zanimale, če ne bi to škodovalo naši enotnosti. Ustanovitev temeljnih organizaciji združenega dela je postala ustavna pravica in dolžnost, toda stvari kljub prizadevanjem ne moremo premakniti. Sole niso bile v nobeni družbi nevtralne. Delovanje tržnih zakonitosti in varčnost že razumemo, toda ne tako, da bi zmanjševali solidarnost in udarili po družbeni prehrani, delavskem turizmu in rekreaciji. "Smo za povezovanje z drugimi organizacijami združenega dela kjerkoli v Jugoslaviji, ker vemo, da bomo tako bolj smotrno vlagali družbena sredstva in delo.” Ker zadnji Barboričev stavki niso vprašanja, morajo biti po njegovem mnenju dileme.
Barborič je dejal, da so bili "tudi sindikati pod udarom protisocialističnih sil," ki so jim odrekale družbenopolitično vlogo in jih potiskale " na pozicije nosilca za-ščitništva delavcev in revandikacij. Delavci s tako vlogo svoje organizacije v veliki večini niso bili zadovoljni. Niso bili redki primeri, da so se sindikalna vodstva, bolj kot v živ stik z življenjem in delom svojih članov v odnosnih organizacijah, usmerjala pretežno v partnerstva z organi države. Taki odnosi so slabili sindikat v boju za samoupravne odnose v družbi, posamezni sindikalni organi pa so se v svoji akciji marsikje zlivali s tehno-menažersko strukturo tako v delovnih organizacijah kot na vseh drugih nivojih,” se je z velikimi besedami izrazil Barbo rič.
Zadeva se je zasukala na 4.konferenci, ko so "na osnovi usklajene aktivnosti vseh političnih organizacij sneli masko nosilcem politike odtujevanja dohodka in nes a mo upravnih odločitev... Obrnili smo se tudi k sebi in začeli premagovati svoje slabosti," je spokorno rekel Barborič. Ustava je opredelila vlogo sindikatov. "Osnovno področje našega delovanja je poltični boj za to, da
bodo delavci v združenem delu odločali o uporabi presežnega dela." Sindikati so "nedeljiv del fronte organiziranih socialističnih sil.” Za cilj'so si postavili "sindikat kot organizirano članstvo v konkretni akciji za popolno, dejansko in vsakdanjo oblast delavskega razreda nad pogoji in sadovi njegovega dela." Uvedli so nov delegatski sistem. V kadrovski politiki "ne bomo podprli nobenega kandidata za katerokoli vodilno funkcijo v organizaciji združenega dela, ki se ne bi v celoti zavzemal za uresničevanje ustave in sklepov tega kongresa. Se več : Nihče, ki je v praksi proti tej usmeritvi ali ki je ne u-resničuje, ne bo mogel ostati na svojem položaju" in " nobena tako imenovana poslovna uspeSnost ga pri tem ne bo mogla zaščititi,” je rekel Barborič.
Barborič je posvaril tudi proti tistim, ki se "kar prepogosto mimo delegatov direktno obračajo na zbore delavcev, jih vprašujejo za mnenje in predloge, največkrat na osnovi povrSnih informacij. In to naj bi bil viSek neposredne demokracije? V resnici je to zloraba samoupravne demokracije, ki nosi v sebi prefinjeno prikrito, toda realno nevarnost za manipulacijo z delavci1; obenem pa Se izguba proizvodnega časa.
Naslednjega dne so Janeza Barboriča izvolili za predsednika, Ivanko VrhovSčak pa za generalko sekretarko.
PREDSEDSTVO O GOSPODARSTVU
Pod predsedstvom Tita se je v Beogradu 6.novembra
sestalo predsedstvo SFRJ na svoji 12. seji in razpravljalo "o aktualnih vprašanjih gospodarske politike Jugoslavije”. Seje so se udeležili tudi predsednik skupSčine Kiro Gligorov, predsednik vlade Džemal Bijedič, sekretar ZKJ Stane Dolanc, predsednik sindikatov Miha Spil ja k, zunanji minister Miloš Minič, obrambni minister Nikola Ljubičič,
člana vlade Momčilo Cemovič in Stojan Andov ter guverner Narodne banke Branko Čolanovič.
Predsedstvo CK ZKJ je 24.nov. v Beogradu obravnavalo "idejnopolitične temelje skupne politike gospodarskega in socialnega razvoja Jugoslavije v letu 1975” in u-resničevanje usta\e in sklepov. Podprlo je osnutek resolucije o tej politiki, ki je bil predložen skupSčini. "Predsedstvo CK ZKJ je posebej opozorilo na resnost položaja in na potrebo po zaostritvi discipline in družbene odgovornosti pri razreševanju vseh aktualnih vpraSanj in uresničevanju politike gospodarske stabilizacije,"so naznanili.
Predsednik vlade Džemal Bijedič je na seji dejal, da si ne morejo "privoščiti razkošja, da poraba iz leta v leto je samo sebe-. Poglavitno je onemogočiti ustvarjanje in delitev fiktivnega dohodka, ki ne temelji na prodanem in plačanem izdelku, in s tem vnaprej preprečiti pretirano porabo. Ko namreč ugotovimo, da je poraba prestopila mejo, je običajno že pozno, inflacija pa je bila pri tem še dodatno vzpodbujena ,” je rekel Bijedič.
GOSPODARSTVO V SKUPŠČINI
Na skupni seji obeh zborov skupSčine Jugoslavije
26. nov. je podpredsednik vlade Berislav Šefer opozoril, da je inflacija ostala največji problem in da so glavni vzroki inflacije domače narave, čeprav je bil velik tudi vpliv svetovne inflacije. Samo razlika v ceni nafte je
stala Jugoslavijo $600 milijonov. Del primanjkljaja v plačilni bilanci so krili z zmanšanjem deviznih rezerv, toda prihodnje leto s tem ne morejo več računati. Sefer je navedel tri glavne naloge: 1. dosledno samoupravno pre-obraženje gospodarstva in družbe; 2. preprečiti nadaljnje razraščanje inflacije, ki ne sme prekoračiti sedanje stopnje; 3.zagotoviti "sprotno zunanjo likvidnost" in zmanjševati primanjkljaj s povečanjem izvoza za 10%. Pomembna se mu je zdela gospodarska rast, delitev dohodka in hitrejši razvoj premalo razvitih republik in Kosova.
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel. 01 -363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Anglija:	1.80	Francija:	20.-	Nemčija:	16.-
Avstralija:	4.00	(7.00)	Italija:	2500.-	Švedska:	20.-
Avstrija:	70,-	Kanada:	5.00 (8.50)	U.S.A.:	5.00	(8.50)
Ostale evropske dežele: 1.5 funt sterlinga v odgovarjajoči valuti.
Južna Amerika: 1.5 funt sterlinga (3 funti) odn. odgovarjajoča valuta.
Poverjeniki:
Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Evropa : Naročnina plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave.
V Trstu je KT na prodaj v Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda, London W.C.I.