26 Andrej Kačič-Miošič. A na onem bregu Strune oglase se; Deklica utihne, Siri ji srce se. — Pa zagode godec Pesem čarno-milo, Da mladenko vleče S čudovito silo. Platno ji odpade, Zre in prisluškuje; Godec pa po valčkih K nji se približuje. Prime jo za roko — Ponor se razkrije — Z njo gre v zlate hrame, Voda spet se zlije. Iz vode peneče Jaden vsklik glasi se -Voda pa čez skale Kot poprej vali se . . . Tam za drugo vrbo Pa pero perice, Pohite pogledat — Ni je več družice ... A. H. Misli. |lava je senca, pač mnogi kriče, Sami pa vendar za slavo hite. Nikar mi ti drugih ne vodi, Če tebi se samemu blodi! a- Andrej Kačič-Miošič ma^§ (Spisal Fr. $ne 26. avgusta minolega leta je Tv slavila »kršna« (kamenita) Dalmacija prelepo slavnost, katere se je veselil ne samo hrvaški narod, ampak tudi drugo slovanstvo. Tega dne so odkrili slavnemu pesniku »milovanu« lep spomenik, katerega mu je hvaležni narod s svojimi žulji postavil. In nedavno so časniki javili, da je tudi zastop mesta Zagreba dovolil 4000 gld. za spomenik Kačicev. Tudi metropolo hrvaško bode torej kmalu krasil spomenik ljubljenca hrvaškega naroda. Vredno je, da ga tudi mi Slovenci saj površno spoznamo, ker ga naši bratje Kovačič.) tako cenijo. Ker je »Dom in Svet« lani obljubil, da poda Slovencem opis življenja in delovanja Kačičevega, izpolnjujemo s tem svojo besedo. Rodbina Kačicev je v zgodovini hrvaškega naroda jako važna. Kaeici so bili med prvimi velikaši kraljestva ob času narodne dinastije; med plemeni-taši, ki so 1. 1102. sklepali dogovor z ogerskim kraljem Kolomanom, nahajamo tudi Kačica. Spoštovali so jih celo v Carigradu. Jeden oddelek tega plemena se je že zgodaj preselil na Ogersko. Pozneje so se pa enkrat štirje bratje Kačiči sprli z ogerskimi velikaši in jih „DOM IN SVETS' 1891, štev. 1. 27 premagali. Da se ognejo maščevanju Ogrov, odselijo se v Primorje in na obrežju jadranskega morja si sezidajo močen grad— Gradec imenovan. Tako nam pripoveduje sam pesnik v pesmi na str. 283. Jj Toda Ogri jih tudi tukaj poiščejo in nekega dne, ko so Kačioi odšli z doma, planejo na njih grad, oplenijo ga ter odvedejo njih žene in otroke. Ka-eici jim nečejo biti d< tlžni plačila za tako krutost; hitro udero za njimi, pobijejo jih in jim vzemo vse, kar so bili zaplenili. Ob času turških vojsk so se Kačici hrabro vojskovali in branili svoj dom. Narod jih je častil kot svoje dobrotnike in branitelje ter jim bil radovoljno udan. Sčasoma se je pleme Kačicev na daleč razširilo, pa tudi izgubilo prejšnjo moč in slavo. Posamezne rodbine tega plemena so poleg svojega plemenskega imena dobile še drugo, vsaka po svojem očetu. Tako so nastale rodbine: Kačič-Jurici (ker se je oče zval Jurij) Miošiči itd. *) Oziram se na najnovejše izdanje, katero je izdal odbor za Kačicev spomenik. Zagreb, 1889. Andrej Kačič - Miošič, narodni hrvaški pesnik. maciji so bili takrat Benečani na vsak Kačic - Bartuloviči, Kačic- Rodbina Kačič -Miošicev se je nastanila v Bristu (Brestu) v Dalmaciji, na bregu jadranskega morja, in iz te rod bine seje rodil slavni pesnik Andrej Kačič-Miošič. Leto njegovega rojstva ni dovolj znano, a verjetno je, da se je rodil 1.1696. Njegov oče, pošten in veren mož, imel je razven Andreja še tri sinove in jedno hčer, na katere je pazil, kakor na svoje oko. Mati, Katarina (To-maševič), iz poštenega rodu, vzgajala je svoje otroke prav po krščansko. Ze kot deček je kazal mali Andrej bistro glavico in dobro srce. Njegov ujec, provin-cijal frančiškanski, je spoznal kmalu velike sposobnosti svojega sorodnika in ga je sprejel v samostan zaostroški, da bi se tukaj šolal. Kakor drugodi, tako so tudi na Hrvaškem bili takrat samostani središče in zavetje slobode in omike. Zlasti v Dal-žalostni časi, ker so način hoteli zatreti 28 Andrej Kačič-Miošič. domače hrvaško prebivalstvo. Zapirali so mu pot do omike, ker so vedeli, da se neuko in nezvedeno ljudstvo lože obdrži v jarmu, kakor omikano in zavedno. — V samostanu se je nadarjenemu mladeniču odprlo široko polje učenja. Tukaj je spoznal, kaj so revni menihi svojemu zatiranemu narodu, in vzbudila seje tudi v njem želja, da bi stopil v red frančiškanski. V samostanu so ga prav radi imeli zaradi njegove nadarjenosti in vzornega vedenja, zato so mu radi uslišali prošnjo. Leta 1720. je oblekel meniško oblačilo in dostal preskušnjo novincev, za leto dnij pa je storil rodovniške obljube. Njegovi predniki so ga potem poslali na višje nauke v Budim, kjer je bilo takrat središče treh frančiškanskih pro-vincij : ogerske, bosanske in dalmatinske. Ondi je imel frančiškanski red tudi svoje najvišje učilišče. V Budimu je v vsakem oziru lepo napredoval. Z bistrim umom je segel v globino modroslovne in bogoslovne vede ter si pridobil temeljito znanje v teh strokah. S prijaznostjo in ljubeznivostjo si je pridobil srca vseh svojih učiteljev in tovarišev. Po sedmih letih se vrne v domovino, izurjen v bogoslovni in modroslovni vedi, sposoben, da zasede učiteljsko stolico. Vendar je šel potem še v Benetke in tamkaj z izvrstnim uspehom prebil izkušnje. L. 1730. je postal učitelj modroslovja v samostanu zaostroškem. Spisal je modroslovni spis: »Elementa peripate-tica juxta mentem subtilissimi Joannis Duns Scoti«, izdan v Benetkah 1752. Tri leta je Kačic vestno opravljal službo profesorja modroslovja; ko se pa izprazni mesto na bogoslovnem učilišču v Sibeniku, pokličejo Kačiča tje kot profesorja bogoslovja. V Sibeniku je učiteljeval deset let in si pridobil lep glas; po širni domovini je bilo znano njegovo ime med učenimi ljudmi du-hovskega in svetnega stanu. A tudi preprostemu narodu je bil dobro znan kot narodni pesnik in prijatelj ljudstva. Bil je učen duhovnik, izvrsten govornik, čislan od svojih bratov, slavljen in spoštovan povsodi, pa vender se mu ni zdelo poniževalno, zahajati med prosto ljudstvo, opaževati njegove navade in marsikaj se učiti od njega. O počitnicah mu je bila najlepša zabava, da je potoval med narodom, spoznaval ga in poučeval, popraševal po starih vitezih, starih listinah, pesmih in pregovorih. Prehodil je velik del južnih krajev — do Dubrovnika. S takim potovanjem si je pomnožil znanje narodove zgodovine, na tak način je vedno bolj spoznal duha narodne pesmi in narodno mišljenje, in to ga je napotilo, da je tudi sam poskusil sestavljati rodoljubne pesmi za narod. Trudil se je spoznati narod iz njegovih umotvorov, raziskati njegovo zgodovino iz narodnih sporočil in zgodovinskih knjig, trudil se je pa tudi, da bi pospeševal omiko preprostega ljudstva. Poleg tega je pa vestno izpolnjeval tudi svoje učiteljske, duhovskein samostanske dolžnosti. Leta 1748. so ga rešili učiteljske službe in ga proglasili za »jubi-lata«. To je bila posebna čast, nekako venčanje, s katerim so počastili učitelja, ki je določeno število let vestno in pohvalno doslužil. Motil bi se, kdor bi mislil, da je KaČic odslej mirno v svoji celici živel, prav narobe: šele sedaj se začne pravo njegovo delovanje, kateremu se moramo v resnici čuditi. V zgodovini frančiškanske provincije dalmatinske od leta 1748.—60. ni nobenega važnejšega zbora, nobenega podjetja, pri katerem bi ne bilo Kačiča. Komaj so ga rešili „DOM IN SVETi' 1891, štev. 1. 29 učiteljske službe, že je jel izvajati ogromno in skoro predrzno osnovo, katero je že dolgo časa nosil v svoji duši. V 17. stoletju je mnogo frančiškanov bežalo pred divjim Turkom v samotne primorske kraje in za njimi je šlo časi tudi ljudstvo. Tako se jih je precej naselilo na samotnem otoku Barču. Tamkaj so si postavili borno stanovanje, ki nikakor ni bilo primerno njihovim potrebam. Kačič je že dolgo premišljeval, kako bi se mesto borne koče postavilo poslopje, katero bi bilo vsaj dostojnejše prebivališče frančiškanom. Toda kako naj se začne tako veliko delo s praznimi rokami? Vender je Kačič, zaupajoč v pomoč božjo in pomoč dobrih ljudij, brez onih stvari, ki so za taka podjetja potrebna, dognal zidanje v dveh letih tako daleč, da je mogel potem delo z mirnim srcem prepustiti drugemu možu. Kaj takega je mogel izvesti samo Kačičev veliki duh in železna vstrajnost. Od leta 1750. je živel v svojem domačem samostanu v Zaostrogu, kjer se je nekdaj kot deček učil. Od tod je potoval na razne strani, nekoliko po reclov-niških opravilih, nekoliko da spozna narod in zbere tvarino za svoje slovstveno delovanje. L. 1752. ga vidimo v Benetkah, kjer je dal na svetlo svoje znanstveno delo »Elementa peripatetica«. Tukaj je izdelal tudi rodovnico svoje rodovine, katero mu je dužd (doge) beneški potrdil in katera se dandanes nahaja v frančiškanskem samostanu v Ma-karski. V letih od 1. 1750. do 1758. je potoval Kačic po Bosni in Hercegovini kot apostolski poslanec, kamor ga je poslal general frančiškanskega reda kot svojega poverjenika, da v njegovem imenu pregleda samostane bosanske. To potovanje je bilo za njegove namene posebno važno. Narod hrvaški v Bosni in Hercegovini je vzdihoval že dolgo pod hudim jarmom turškega gospodarstva, a prav tukaj je ostal narodni živelj najčistejši in najmanj pokvarjen, ravno tukaj se je najlepše razcvelo narodno pesništvo in se ohranilo do današnjega dne. Tukaj so se Kačiču, ki je tako ljubil narodno poezijo, odprli prebogati zakladi narodnega pesništva in on se zato v svojih pesmih večkrat spominja Bosne in njenih junakov. Ko se vrne domov v Zaostrog, postane gvardijan; ko je pa 1. 1758. bila volitev provincijala v Senju, obrnili so se vsi nanj, in le z močnimi prošnjami, naj mu ne nakladajo teg*a bremena, izprosil je, da ga niso izvolili za provincijala. To je bila sreča za narod, ker je Kačič naslednja leta dopolnil svojo pesmarico »Razgovor ugodni naroda slo-vinskoga« in spisal »Korabljico«, česar bi kot provincijal nikakor ne bil mogel izvesti. Zadnje dve leti svojega življenja leta 1759. do 1760. je živel mirno v samostanu zaostroškem. Kakor toži v predgovoru »Pesmarice«, stiskala ga je že težka starost in čutil je, da se mu bližajo zadnji dnevi. A tudi v tem času še ni miroval. Ko je leta 1759. ugledal svet »Razgovor ugodni«, lotil se je novega dela in naslednje leto izdal »Korabljico«, v kateri je zbral razne povesti iz sv. pisma in med nje vplel tudi dogodke iz svetovne zgodovine. Semtertje nahajamo tudi črtice iz njegovega naroda. »Korabljica« je njegov poslednji slovstveni dar, ki ga je podaril svojemu narodu — rekel bi — že s smrtne postelje. Kakor je celo svoje življenje posvetil Bogu in svojemu bližnjemu, tako je tudi zadnje čase svojega življenja daroval za srečo bližnjega. — Meseca novembra 1760. 1. so si nekateri ubogi 30 Dva kralja. Primorci izprosili nekaj žita za zimo; a na potu jim burja prevrne ladijo, jeden se utopi, ostali se komaj rešijo. Starcu Kačicu so se siromaki v srce smilili, torej jim obljubi, da pojde sam ž njimi prosit drugega žita. Ko se vračajo domov, zadene jih nevihta. Siromak Kačic je od mraza trepetal kakor šiba na vodi ter prišel ves moker domov. Kmalu se ga loti huda vročica, katera mu pretrga nit življenja. Tako je dokončal svoje delo neutrudljivi delavec Gospodov dne 14. decembra leta 1760. (Dalje.) Dva kralja. (Bomanca.) liko si dovršil. Slava! -f? Kist umetalni odloži! i Pred teboj Madona krasna; Sam poglej obraz nebeški, Stvoru lastnemu se čudi! — Sen nad trudno glavo tvojo Danes leto je priplaval, V snu ozarjena devica Pred-te je stopila z neba, Kist ti stisnila je v roko, Tajno ti zašepetala: Ticijan, naslikaj me! Ti pa nosil si podobo V srcu svojem neprestano, Tebi iz nemirnih prstov Vrele so na platno črte. Takrat obiskal v Milanu Svečenikov si vladiko. Sanje svoje si odkril mu In obljubil, da naslikaš V cerkvi tamošnji Madono. Danes je dovršen stvor. — Ljudstvo gnete se zvedavo, Zdaj na Ticijana gleda, Zdaj obraz na živi steni. Mnog umetalnik popotni Platno pred seboj razgiblje In ognjeno zre na steno, Da ustvari slaven snimek. Šum nastane živ pred durmi, Lica ljud obrne tjekaj, Tje umetalnik pogleda: Ob vladiki stopa k sliki Karol, slavni nemški kralj. — Gleda Ticijan podobo, Ena ni mu všeč poteza. Slugi migne, da'mu dvigne Lestvo k zidu, kist prinese. On pa skloni se k Madoni, Dvakrat kist potegne gibki, In nasmeh na ustih Deve V rajsko-mil nasmeh prelije. Divi kralj se umotvoru, Čut mu nikne spoštovanja. Bliže je pristopil k steni, Lestvice je les prijel. Ticijan osupel de mu: »Pusti, slavni kralj, ne veš-li, Da podložniku službuješ?« Odgovarja njemu Karol: »Ticijan, ostani miren! Razni nama so kraljestvi: V sto deželah jaz carujem, V kterih ti si moj podložnik. A v umetalnosti carstvu Klanjam jaz ti svojo glavo. Ticijan, jaz kralj sem zemlje -Kralj umetalnosti — ti!« A. M. 74 Andrej Kačič-Mjošič. je nosnik—rinizem, ter se izgovarja=om, on (v hrvaščini gre & na w, na pr. savinjski »fiosar« na Štajerskem pravi: »Tak me ronka boli«, Hrvat pa pravi: »Tak me ruka boli«). Takrat v starodavnih časih so ob poletnem obratu solnca krese žgali na čast Sventovitu; ta je bil bog solnca, svetlobe in poljskih pridelkov ; ker je takrat najdalji dan, častili so ga s tem, da so mu krese kurili, plesali okoli ognja, čez ogenj skakali, čez ogenj živino gonili in otroke nosili, sploh je bilo to nekako očiščevanje. Zato pravi Jarnik: Stari Kres nekdaj očovam Našim svet, al nam sinovam Skor iz spomina vzet. Tovars. 1. 1864., str. 189. Krščanstvo je običaje pustilo in jih posvetilo ; pustilo je ljudstvu priljubljeno ime, toda podalo mu mesto praznega malika svetnika enakega imena, in ta je sv. Vid. — Zakaj je preneseno truplo sv. Vida v Prago, slovansko mesto? —¦ Zakaj imamo po Slovenskem toliko Sent-Vidov? — Glej »Generalstabs-Karte von Scheda«, in videl bodeš, koliko je S t. Ve it o v po Gornjem-Stajarju, po Avstriji, tje do Kremsmiinstra; v Pu-sterthalu na Tirolskem imajo celo procesijo na Vidov dan za srečo- pri živini in na njivah. Vsi ti S t. Ve i ti glasno kličejo, da so to ponemčene dežele slovenske. — Sed iam redeamus ! K o m p a 1 o, K o m p o 1 e (ne kompolje, to ni konec polja) je ostanek spominka naSventevitove slavnosti. Na Kranjskem so mi znani trije: a) Vas v Sent-Vidu na Dolenjskem, b) vas v Boštajnu, c) podružnica v Dobrepoljah, kjer imajo cerkev sv. Vidu posvečeno. (Dalje.) je.) kmalu potem v Dubrovniku, kjer je hrvaško slovstvo doživelo svoj zlati vek. Zato razločujemo v tej dobi še tri manjše perijode: razvoj, cvet in propadanje. Najlepše je dubrovniško pesništvo cvetlo ob času pesnikov Gundu-liča (drama Dubravka, epos Osman) in Palmotiča (Bisernica, Pavlimir i. dr.); za njima je slovstvo propadalo, k čemur je mnogo pripomogel strahoviti potres, ki je 1. 1667. skoro popolnoma uničil slavni Dubrovnik — »jugoslovinske Atene«. V prvi in drugi perij odi te dobe je bilo vse slovstvo le v Dalmaciji, zlasti Andrej Kač (Spisal Fr. . *šfe (.Dat Y^p|acic je izreden pojav v zgodo-*&> vini hrvaškega slovstva mi-nolih stoletij. • Deloval je ob koncu druge dobe hrvaške književnosti. Ta se namreč deli na tri dobe. Prva sega od najstarejših časov do konca 14. stoletja. Slovstveni jezik v tej dobi ni narodni hrvaški, ampak staroslovenski; po malem pa se je stari mrtvi jezik umikal živemu narodnemu, dokler se ta naposled ni povspel do časti slovstvenega jezika. To pa se je zgodilo v drugi dobi, katera sega od 14. do konca 18. veka. — Prvi pesniki se javljajo v Spljetu v Dalmaciji (Marko Maruliči. dr.), Andrej Kačic-liošic, (Spisal Fr. Kovačič.) „DOM IN SVET!' 1891, štev. 2. 75 v Dubrovniku, v drugih hrvaških pokrajinah ni bilo takrat misliti o slovstvu, ker se je bilo treba neprestano bojevati s Turkom. A ko je začelo slovstvo propadati v Dubrovniku in v Dalmaciji sploh, javili so se pisatelji tudi v notranji Hrvaški, in ko se je Slavonija oslobodila turškega jarma, tudi v Slavoniji. Ob času razvoja so rabili čakavsko narečje, ob času cveta pa je popolnoma prevladala krepkejša in mlajša stokav-ščina. Pri Gunduliču in Palmoticu nahajamo že čisto štokavščino. Pozneje je slovstvo sicer propadalo, a štokav-ščina je ostala v Dalmaciji književni jezik. Glede na značaj pesništva dalmatinskega vidimo, da se naslanja večinoma na laško, kar ni čudno, ker so bili Dubrov-čani vedno v zvezi z Italijo, bodisi duševno, bodisi po trgovini. Tvarino za svoje pesmi so zajemali ti pesniki največ iz grških, latinskih in laških pesnikov, le redko iz narodnega življenja in domače zgodovine. Pri Gunduliču in drugih se opaža semtertje tudi vpliv narodne pesmi na umetalno. No, čeravno je narodno pesništvo vplivalo na umetalno in čeravno so nekateri pesniki zajemali tvarino iz samega naroda in njegove zgodovine, vendar niso nikakor pravi narodni pesniki. Njihova dela je poznavalo samo plemstvo, peli so samo za izobražene, prosto ljudstvo pa ni vedelo o njih nič; vsi ti proizvodi so bili delu naroda neumevni in mu nikakor niso mogli ogrevati srca. Prosto ljudstvo je imelo svojo zdravo dušno hrano, svoje pesmi in povesti, zatorej ni maralo za umetalne in prekuhane proizvode. Med tem, ko je umetalno slovstvo zamiralo, prikaže se sijajna zvezda na obnebju hrvaškega pesništva, ki je zasvetila v najtemnejšo kočo hrvaškega kmeta. V dolgi vrsti pesnikov stoji Kačič na popolnoma drugem stališču; on je pravi pesnik za narod in zato je ljubljenec narodov. Njegova dela so za omiko preprostega ljudstva neizmerno važna. Zato slavi Kačiča ubogi kmet, težak, rokodelec. On sam pravi, da ne piše za one, ki znajo latinski in laški, t. j. za omikance, ker taki lahko kaj boljšega najdejo, marveč za kmete, težake in siromake, ki ne znajo drugega jezika razven materinskega. In res ni nobena knjiga med hrvaškim narodom tako razširjena, kakor Kačičeva »Pisma-rica«. V preprosti bajti kršnega pri-morca, kjer tudi kruha večkrat nimajo, najde se pesmarica Kačičeva. Mnogi preprosti kmetje vedo skoro celega Kačica na pamet. Kako je Kačič priljubljen med prostim ljudstvom, dokazuje tudi to, da je njegov »Razgovor ugodni« doživel že 21 izdanj — pač redkost pri nas! In delo največjega pesnika dubrov-niškega — slavni »Osman« Gunduličev — do 1. 1828. niti tiskan ni bil! Vzrok, da so Kačičeve pesmi tako priljubljene narodu, je ta, ker v njih veje čisti narodni duh glede na tvarino in obliko. Rekli smo že, da Kačič stoji na čisto drugem stališču, kakor njegovi predniki in vrstniki. Kačič slavi junake, ki so znani vsemu narodu, in če tudi posega časi po tujcih, vendar samo po takih, kateri so bili znani narodu. Kačic slavi n. pr. Evgena Savojskega, ki ni sicer narodni junak, a njegova slava se je razlegala od ust do ust med narodom. Boji Marije Terezije se niso sicer neposredno dotikali hrvaškega naroda, toda bili so mu dobro znani, ker je tisoč in tisoč sinov njegovih kri prelivalo na tujih tleh za slavno cesarico. Take predmete pa obdeluje tudi v pri-prosti, narodu umevni obliki. Vse pesmi (razven dveh ali treh) so pisane v na- 76 Črtice iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega. rodnem desetercu, kakor so zložene tudi junaške narodne pesmi. Govorica je popolnoma narodna, jezik krepek in domač. Mnoge njegove pesmi imajo jednak početek, kakor narodne, n. pr.: Tri su bora naporedo rasla, Medju njima tankovrha jela . . . ali: Rano r.ani Tekelija bane . . . itd., druge se začenjajo z vprašanjem, ali čudenjem, kakor narodne pesmi. Kadar kdo koga kaj vpraša, tedaj tisti, ki odgovarja, ponavlja vprašanje. Primere in »epitheta ornantia« so popolnoma po narodnih pesmih, kakor: »Konj do konja, junak do junaka — a barjaci kano i oblači«, sivi sokol, ljuti zmaj, mrki vuk, britka sablja, sitna knjiga itd. Konec pesmij je tudi po narodnih. Navadno želi vsem veselje, izroča pozdrav, ali pa daje lep nauk, kakor je tudi v narodni pesmi. Boje, junake in orožje opisuje popolnoma po narodno. Glede na obliko se razlikujejo njegove pesmi od narodnih v tem, da je Kačic svoje pesmi razdelil na kitice po štiri vrstice, česar ni v narodni pesmi. Nekaterikrat rabi tudi rime, kar njegovim pesmim več škodi, nego koristi, ker narodna epska pesem ne pozna rime. Jezik je ikavska štokavščina, a pravopis fonetičen, kateri je tudi naj-prikladnejši za hrvaški jezik, toda v fonetiki ni dosleden. Kačic hoče o vsem, kar pripoveduje, prepričati čitatelja, zato navaja povsodi razloge, zato se izogiblje vsemu, kar se mu v narodni pesmi zdi čudno, neverjetno in fantastično. Kjer v narodni pesmi ni dovoljnih dokazov, sklicuje se na stara pisma in diplome, na pisatelje latinske in laške. Posebno se drži Or-binija in Sagreclija, katera sta pisala o zgodovini njegovega naroda. Pri mnogih pesmih je tudi v prozi razložil predmet, o katerem govori pesem. V nasprotnih mnenjih se nikdar odločno ne izraža, ampak pravi: »virujte kome hočete«, kadar je kaj neverjetnega: »Tko hoče, neka viruje, a tko neče, neka miruje« ali: »viruj pobre, tako mudri pišu« itd. Kačic je odvzel domišljiji ono ulogo, katero ima v narodni pesmi, in zaradi tega ni v njegovih pesmih prave živahnosti in višjega poleta ter so nekatere pesmi nekoliko dolgočasne., V svojih pesmih je oster in natančen glede na nravnost; vse, kar se mu je v narodni pesmi zdelo le količkaj po-hujšljivo, izpustil je ali zamenil s čim drugim. (Dalje.) <#- rtiče iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega. (Spisal —i (Dalje.) ^Ipedaj pa izpregovorimo obširneje *§&> o slikarstvu slovenskem. — Najstarejša priča slikarstva slovenskega je skoro gotovo rokopis kartuzijanskega meniha Nikolaja, po- znejšega prijorja samostana v Bistri, iz 1. 1347.; »Augustini: De civitate Dei.« Rokopis hrani sedaj licejska knjižnica v Ljubljani. Drug znamenit rokopis »Ho-milije sv. Gregorija« iz 1. 1410. se nahaja „DOM IN SVETI« 1891, štev. 3. 127 Tudi naj nihče ne misli, da je po-grešno in neslovanski pisati: vidim te zdravega nam. zdravim, izvolili so ga za župana nam. županom, piše C i g a 1 e v »Novicah« (str. 172); marveč navaja Miklošičeva sintaksa dokaj takih primerov iz drugih slovanskih jezikov, pa tudi iz staroslovenščine, kakor: Grigorij postavjen byst patriarh; led byst voda topla; hrv. sila se načini dcvojka; srb. za svedoka Boga prizivam; česk. slouži za pacholka (za hlapca); rus. ležal tri časa za mrtvo, ja videl ego zdorovago (ne več: zdorovvm). In tako se v drugih jezikih slovanskih raba tega predikativ-nega instrumentala čim dalje tem bolje umika sintaksi na klasična jezika oprti, ki se sme imenovati tudi evropska, kakor piše Miklošič: »Die den europaischen sprachen analoge ausdrucksvveise drangt die eigenthumlich slavische immer mehr zuriick, eine erscheinung, die sich auch in anderen sprachen unseres welttheils beobachten lasst; denn ein gewisser, man mochte sagen, neo-europaismus strebt die sprachen der an der cultur theilnehmenden volker Europa's, wie zu einem idiom zu vereinigen«. Bode-li novoslovenščina imela v sebi toliko ponovljive moči, da se omenjenega starega načina poprime sploh keclaj v besedi in v pismu, kdo ve? Andrej Kačic-liošič (Spisal Fr. Kovačič.) (Dalje in konec.) je vodila Kačica pri '^ sestavljanju njegovih pesmij, pravi nam sam v »pozdravu pri- ljubljenomu štiocu (bralcu)«. On pravi: »Svrha pak, za koju ovi trud činim, jest najprva: slava i poštenje božje....., druga: neka se sadašnji i poslidnji vitezovi mogu ogledati kano u zrcalo u hrabrenita vojevanja i glasovita junaštva svojih dida i šukundida (pradedov), da jih slobodno i veselo mogu naslido-vati i s obcenitim neprijateljem boj biti; treča pak svrha moga truda jest ova: da se slavna imena vitezova i glaso-vitih junaka mogu za punovikova na svitu uzdržati.....« Trojni je tedaj namen njegovega dela, prvič: slava božja, ker se Bogu mora vsako dobro delo posvetiti, drugič: da si potomstvo vzame za vzgled svoje prednike, kateri so vse radi žrtvovali »za krst častni i slobodu zlatnu«, in slednjič : da se imena slavnih vitezov in junakov otmo pozabljivosti. Jedna izmed temeljnih idej v njegovih delih je: zmaga krščanstva nad polmesecem. Dolga stoletja se je krščansko Slovanstvo krvavo borilo za sv. vero in slobodo proti krvoločnemu Turku. Večkrat so mislili, da je krščanski Evropi odbila zadnja ura; pred turškim sultanom se jo tresel ves svet, toda junaki »slovinski« niso obupali. Dasi zapuščeni od vsega sveta, niso izgubili v najstra 128 Andrej Kačič-Miošič. šnejših časih upanja na Boga, ki modro ravna usodo narodov, bili so prepričani, da si naposled pribore zmago, ker se vojujejo za pravo in sveto stvar. V takem prepričanju so se borili mučenci slovanski, kakor levi za največje svetinje človeštva. In kri ni tekla zastonj. Po dolgih in krvavih bojih bila je strta turška moč, polmesec je obledel pred križem krščanskim. Zatorej Kačič navdušeno slavi junake, ki so v teh bojih kri prelivali. V prvi vrsti so seveda junaki jugoslovanski, pa pesnik se spominja tudi drugih, ki so si v bojih s Turki pridobili venec neumrljive slave. On slavi poljskega kralja Ivana Sobijeskega, ki je oslo-bodil Dunaj, slavi Starhemberga, ki je junaški branil mesto, slavi neumrlega Evgena Savojskega, ki je prav v srce sunil meč turški moči. Da, sijajna je bila zmaga sv. križa nad polmesecem, ali delo še ni bilo dovršeno. Bosna, Srbija in Bolgarija so še vzdihovale pod turškim jarmom. Kačič je živo čutil nesrečo in bedo svojih bratov v Bosni, Srbiji in Bolgariji, vedel je, da bo treba še mnogo žrtev, predno se osvobodijo te dežele turškega gospodstva. Zatorej kliče Bosni: »Probudi se, Bosno ponosita . . . .!« — in za vzgled bodočim junakom postavlja prejšnje od najstarejših časov do njegove dobe. — Drugi namen .njegovih del je tedaj nekako vzgojevalen. S pesmarico hoče narod učiti, da spozna sam sebe, svojo minulost, svoje velike junake, da se na njih ozira, kadar se bodo črni oblaki kopičili nad njim, da za njimi hodi po nevarnih in težavnih potih. On hoče vzgojiti narod za veliko delo, ki ga čaka, in v tem oziru ima zopet neprecenljive zasluge. Njegova knjiga je v narodu širila omiko in budila narodno zavest v najtežavnejših časih. — Tretji namen, kakor smo rekli, je ta, da se pozabljivosti otmo junaki, katere je še takrat poznala narodna pesem. Vedel je Kačič, da se narodne pesmi menjajo, jedne ginejo, druge se rodijo, in da narodna pesem v obče zamira pred napredujočo prosveto. Zatorej je pojedine junake narodnih pesmij vzel za predmet svojih pesmij. V Kačičevi pesmarici ima narod v vezani obliki naslikano svojo slavno ali tudi hudo minulost. Po časoslovnem redu slavi Kačič najprej junake najstarejših časov in tako po redu dalje do bojev slavne cesarice Marije Terezije, v katerih so si Hrvati posebno velikih zaslug pridobili za habsburško dinastijo. Ako se oziramo na ostro zgodovinsko sodbo, nima Kačič nikake vrednosti kot zgodovinar, kakor tudi ne oni pisatelji, katere je rabil. Njegov namen tudi ni bil pisati znanstveno zgodovino svojega naroda in si tudi nikjer ne prisvaja imena zgodovinarja. On iz zgodovine samo zajema pojedine krasne slike, s katerimi želi navdušiti srca čitateljev. V celem delu Kačičevem se lepo slave krščanske čednosti: vera, zvestoba, ljubezen starišev do otrok in otrok do starišev, ljubezen do domovine in do Boga. V vseh prilikah zmaguje naposled resnica nad lažjo, poštenje nad hudobo, pravica nad krivico, ker dobro reč Bog podpira. Kačič je v svojih delih vzoren rodoljub, ljubitelj in učitelj svojega naroda, vreden sin svoje domovine in pravi kri-stijan. Kačič ni samo velik pesnik svojega naroda, on je tudi zaveden Slovan. Njegov veliki duh je gledal daleč čez one meje, katere je sovražna roka postavila med sinove iste matere ter tako razkosala ude jednega velikega telesa. On si je svest, da so vsi Jugoslovani 130 Andrej Kačič-Miošič. brez razločka vero in političnega raz-deljenja, bratje, ter da se le v vzajemni slogi in bratovski ljubezni zamorcjo nadejati lepše bodočnosti. Kačic čuti, kako ogromno telo je Slovanstvo. On je pred vsem pesnik svojega naroda, ali njegovo srce objema tudi ostale veje debla slovanskega, on slavi junake hrvaškega, srbskega in bolgarskega plemena, a spominja se tudi drugih. Vsi Slovani so bili od nekdaj junaki. Vsa velika Sarmacija, Moskovija, Polonija, Bohemija, Ungarija, bog'ata Slavonija, viteška Bolgarija — vse te so »slovinske« države. — Ligonija, Alarija, LikaiHrbava, plodna Pomeranija, Kranjska i Gorica, Rusija i Srbija — vso te dežele so bile od nekdaj svojina junaškega naroda »slovinskoga«. Tako či-tamo v njegovi poskočnioi na str. 4. Imel je torej čist pojem o sorodstvu in jedinstvu velikega slovanskega plemena, že njega je prešinjala misel, da le v Slovanstvu imajo pojedine veje slovanske iskati zaslombe in pomoči. In res, kdo je pomagal Jugoslovanom ukrotiti strahovitega Turka? Mar Nemci ali Madjari? — Ne, nego Poljaki in Rusi. Ravno ob času Kačičcvem je obračalo vse Jugoslovanstvo oči na veliko Rusijo, kjer se je ravno takrat jela odločno izvajati orjaška osnova, da se Turki pre-ženo iz Evrope. Ista misel, ki je navdajala Kačiča, dajala je 100 let pozneje pogum onim, ki so ob času ilirskega pokreta budili slovansko narode in odkrivali svetu velikost in moč Slovanstva, misel, da so vsi Slovani bratje in da se le v vzajemnem delovanju in podpiranju morejo otresti verig in jarma sovražnih tujcev. V Kačiču je že dozorela ideja o jedinstvu slovanskem, on je pravi voditelj svojega naroda. V tem bi bil nekako podoben našemu Vodniku. Priprosti frančiškan dalmatinski je imel veliko moč na slovstvo hrvaško in srbsko ob času narodnega preporoda. On je bil na neki način učitelj prvakom nove dobe hrvaško-srbskega slovstva. Vsakdo ve, da je Vuk Stcfanovič Ka-radžic oče prave narodne književnosti pri Srbih. Pred njim niso Srbi pisali v narodnem jeziku, ampak v onem, ki je služil v cerkvi in katerega so imeli za jezik Metodov. (V resnici pa ni bil nikakor jezik Metodov.) Vuk je odločno postavil in branil načelo, da so morajo pisati knjige v jeziku, kateri narod govori in umeva, da se mora umetalna književnost naslanjati na narodno. On je zbral neprecenljivo blago med svojim narodom in ves učeni svet so je začudil bogastvu in lepoti narodnega slovstva pri Srbih. On je odprl oči domačim učenjakom in pisateljem ter jim pokazal, kje se imajo učiti svojega jezika. In Vuk sam priznava, da mu je bil učitelj Kačic. Vuk je od doma vedel mnogo narodnih pesmij in pripovedek, toda ni mu prišlo na pamet, da bi preproste pesmi vaških pastirjev in beračev mogle imeti kako vrednost. Sclc ko je prebral Kačiča in videl, da so njegove pesmi sestavljene popolnoma v duhu narodnih pesmij, pala mu je luska z očij in spoznal je krasoto narodnega blaga. Čudil se je večkrat, kako je mogel Kačic tako natanko spoznati narodno poezijo. In res, nikdo razven Vuka ni tako dobro preučil narodnega pesništva, kakor Kačic. Kolika je zopet zasluga Kačičeva na tej strani! Preporoditclj slovstva in narodne zavesti pri Hrvatih je Ljudevit Gaj. On je uredil slovstveni jezik — narečje štokavsko — in je v slovstvu zjedinil Hrvate, ki so raztrgani na mnogo kosov. Pred njim je vsak pisatelj pisal v onem „DOM IN SVETi' 1891, štev. 3. 131 narečju, katero se je govorilo v njegovem kraju, in tako ni bilo nobenega jedinstva v knjigi. Učitelj Gajev je bil zopet Kačic, ki se je dobro zavedal, da so Jugoslovani udje jednega telesa. Kar je pred sto in več leti dozorelo v Kačičevi duši, to so izkušali uresničiti Gaj in njegovi tovariši. V tem jih je podpiralo to, da njihova ideja zjedinjenja ni našla naroda nepripravljenega, ker so mu bile dobro znane »pisme« Kačiceve. Kačiceva muza je narod pripravljala na čas zjedinjenja. Največji hrvaški pesnik iz dobe ilirske je Peter Preradovic, in tudi njemu je Kačic učitelj. Preradovic je več let bival na vojaški akademiji v Dunajskem Novem Mestu in je tamkaj skoro popolnoma pozabil materinski jezik. Poleg tega se je nemškega duha tako navzcl, da se mu je potem, ko se je vrnil domov, smešno zdelo podjetje ilirskih »fanatikov«. Službojoč pozneje kot vojak v Dalmaciji in v Italiji, prišel je v društvo mladih navdušenih Hrvatov in so je po malem jel zavedati svoje narodnosti. V društvih mladih rodoljubov se je čital Kačic — mnogi so ga znali celo na pamet — in časi jih je Kačic tako navdušil, da so celo s policijo imeli opraviti. Prva pesem Preradoviceva v hrvaškem jeziku je »Poslanica Spiri Dimi-trovicu«, (gl. Pjesnička dela P. Prerado-viča str. 187., Zagreb 1873.). Ta pesem kaže učenca Kačicevega. Kako je Preradovic cenil Kačiča, vidi se iz pesmi, katero mu je zložil na čast o stoletnici njegove smrti (Pjesnička djela str. 313.). Tudi ta pesem je zložena v duhu Kačiccvem. V tej pesmi izraža pač Preradovic čustvo celega naroda, ko pravi: »Lice svietlo od Slovinske strane, Naša diko, starce Milovane! U Tvom svjetlu evo sto godina Vee se sunča naša domovina.« »Što je bilo na zemlji živucih, Svoga roda slava pjevajucih, Nije rodu o mi Ij elo Ko što Ti si rodu slovinskomu.« V Kačicu je Preradovic bral pesem o kralju Vladimiru (str. 44) in je isti predmet vzel za svojo lepo dramo »Vladimir i Košara« (Pjesnička djela str. 407.). Iz tega, mislim, vidi so vsaj površno, da je Kačic imel znamenito moč na novejše hrvatsko-srbsko slovstvo. Po Kačicu je svet prvič zvedel za neizmerno bogastvo narodnega slovstva pri Hrvatih in Srbih. Tujci so navadno mislili, da so Kačiceve pesmi prave narodne. Tako je mislil Italijan de Fortis, ki je na laško prevel neko baje dalmatinsko (narodno) pesem, a ta je Kačiceva o Kobilicu in Vuku Brankovicu (str. 73.). De Fortis je imel Kačica samo za nabiralca narodnih pesmij. Po njem je nekatere pesmi prevel tudi Nemec Herder v svojih »Stimmen derVolker in Liedern« 1778—79. Frančiškan o. Emerik Pavic je nekatere Kačiceve pesmi preložil na latinski jezik, iz drugih pa je napisal samo vsebino. Hotel je s tem tudi učenim ljudem, ki niso znali hrvaški, pokazati Kačičevo vilo. Kačiceve kosti že dolgo počivajo v preprosti grobnici samostana zaostro-škega, toda njegov spomin hodi kakor velik genij po narodu in ga vodi na težavni poti do slobode, miru in omike. Kačičevo ime živi v njegovih pesmih, narod pozna in ljubi svojega ljubljenca po njegovih delih. Dokler bo živel narod ne samo hrvaški, nego sploh slovanski, ne bo zvenel venec neumrle slave ne- 9* 132 Trioleti. utrujenemu delavcu Gospodovemu, učitelju in buditelju zatiranega nam bra-tovskega naroda, velikemu oznanjevalcu ideje slovanske. Njegov veliki duh gleda iz jasnih višav in se raduje, ko vidi, kako se lepo razcvita cvetica, katero je on pred poldrugim stoletjem zasadil in zalival; pa tudi glasno nam kliče, da samo z vstrajnim in zložnim delovanjem pridemo do lepše bodočnosti. Trioleti. IV. Umirajoč žalobno pesem poje Na bregu vodnem žalostni labod; Poslednjič vabi k sebi mladi rod, Umirajoč žalobno pesem poje. Tako genljivo iti je od tod — Tešeč gorje, tešeč bolesti svoje Umirajoč žalobno pesem poje Na bregu vodnem žalostni labod. Srce se pevčevo labod dozdeva: Umira, kadar poje, mnogokrat. V bolesti pesmij je izvor bogat — Srce se pevčevo labod dozdeva. Tolažbe naj drugam bi šel iskat? Potaplja v pesmi vsa se pevcu reva; Srce se pevčevo labod dozdeva: Umira, kadar poje, mnogokrat. V. (Prijatelju Dragotinu M—u.) Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kadar poslavlja z dnem se tiha noč; Slobo v prirodi mesec zre plačoč, Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kot da v stvareh bi tudi čustev moč Jednako v nas ljubezen večna vnela . . . Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kadar poslavlja z dnem se tiha noč. Kako pa. mesec, zvezde ve krilate, Kadar srce se loči od srca! V ljubezni čisti sreča dom ima: Kako pa, mesec, zvezde ve krilate, Komur poruši dom se mirni ta? Slobo v prirodi vi samo poznate —: Kako pa, mesec, zvezde ve krilate, Kadar srce se loči od srca! VI. Pomladi sadovni brste cvetovi, Poletje žitnih je bogato zrn, Umika dnevu redno mrak se črn; Pomladi sadovni brste cvetovi — Zvihrava jesen preko golo strn. Zakoni stari so in večno novi: Pomladi sadovni brste cvetovi, Poletje žitnih je bogato zrn. Trenotja pravega se mož oprimi, Da spe mu k smotru vzornemu korak! Umetelnosti te ne ume vsak — Trenotja pravega se mož oprimi! Modrakov svet zameluje — bedak. Nenadno časi sneg zapade v zimi; Trenotja pravega se mož oprimi, Da spe mu k smotru vzornemu korak! M. O.