—    192   —
Sladkosnedenost snedena.
ej, prava  ptiča  sta  bila Jeršinova  dva:   Martinek in Zalika. |>Dasiravno so bili Jeršinovi bol] premožni kot drugi vaščani in so imeii lepo, prostorno hišo pa snažnourejene shracnbe; akoravno sta bila Jeršinova dva lepše opravljctia kot drugi, — vendar  sta bila  Martinek  in Zalika vedno v družbi  vaških raztrgancev. Skupaj je hodila otročad po skrivnih potih nad prve Črešnje, zgodnje hruške in sladka jabolka; skupaj so na obrastlem občinskern pašniku poiskušali najnovejše igre: skupa] kurili  po  svojih  pečicah,  izkopanih   v zemljo;   skupaj  iskali jagode, obirali maline in trgali lešnike . . .
Posebno za lešnike je bil Martinek kavelj, da nič tacih. Kakor veverica je trl s kočniki trde sajavce in  tnlel  jedro in lupino tako dolgo, da je vse zmel in pojedel.
nTi boš videl, Martinek, kaj se pravi Bog pomagaj! Sam sebi se boš smilil, tako te bodo boleli zobje!"
Takisto so ga skrbna mati sto in stokrat opominjali in svarili, — izdalo pa ni nič.
Ko bi pa vi danes videli Jeršinovega Martinka, kakšen je, to bi ga gledali! Po obrazu je res že mlad; ko pa začne govoriti, se mu pa vidi, da inia usta prazna — rečem vam prazna kot gosjakov kljun. In lešnikov več ne tare; še jabolk in hrušk ne more, ako niso popolno mehke in medne, suhih pa kar ne ! Skoro bi rekli: prav mu je, ako bi sam bridko ne pripoznaval, kako je bil nespameten. Kajkrat položi očetu in materi: ,Oh, zakaj me niste takrat!"
In z Zaliko skoro ni nič drugače!
Prav smežno ju je videli, kadar se menita in smejata. Tudi Zalika namreč nima več zob in je videli kot čebljajoča racka. Ona se sicer ni pregfrešila z lešniki, ima pa več druzega na vesti, za kar se zdaj pokori. Izgubila ni samo zdb, ampak pokvarila si je tudi želodec za vse žive dni. Saj pa tudi prcd njo nl bila varna nobena reč, Le je bila le sladka. Vse je bilo treba pred njo zapirati. Polizala je smetano raz topljeno mleko; zasledila dedov ključck do medene shrambe; iztikala je po kuhiniski omari, kjer je bila košarita za sladkor; darovane ji novčiče pa je znesla kar gorke za bonbončke.
Sladkorček ji jc bil pol življenja. Pa da bi bila vsaj potrpela, da se sladkor sam raztopi v uslih! Pa ne. Kar hrustala ga je kot suho skorjo. Nekoč je pa le slabo naletela. Dobila je zajutrk: čašico kave in potice, kolikor se ji je Ijubilo. Pa Zaliki je bila kava pregrenka in s potvico tudi ni bila prav zadovoljna. Oprezno se je ogledala, ali ni motda kdo blizo, pa stopi varno na stol, odpre gornje predalce v omari in iztika za slad-korjem in drugimi sladčicami.

i        
—    1Q4    —
Takrat pa skoči za hrbtoni pisana domača mačka na mizo in vtakne svoj smrček v kavo.
Nekaj se je že moralo čuti: Zalika se obrne in videč mačkino pre-drznost zakriči: ,,Oj, ti grdoba ti, kocinasta, ali mi ne greš hitro doli!"
,,Phe. phe"  zapulia in tteskne z rokama.
Mačka skoči po najkrajšem potu na tla, toda ž njo je šla tudi čaša in kava, vrhufega pa še tudi Zalika.
V svoji jezi in naglici je stopila na rob stola in se nagnila proti mački. V tistem hipu se pa preobrne stol in Zalika je bila vsa na tleh. — vrhu črepinj in kave.
Ko se pobere, je bilo okoli noska in ustcc nekamo rdečc, gori na čelu je pa nckaj izstopilo, okrogflo kot laSki oreh. Mirnogredoč, ali bolje reieno mimoleteč, se je zadela z glavo ob vogal mize in le sreča je bila, da se je Se zavedela.                                                                                           .
Mati so ravno naleteli na koncc tega dogodka. Precej jim je bilo vse jasno. Da niso prav tedaj vstopili, bržčas ne bi bili nič zvedeli. Zalika je bila že taka tica, da tudi jokati ni hotela za vsako reč. če ji ni kazalo. ln ravno danes ji ni kazalo.
,Prav ti je!" ji dejo mali. ,Kaj pa vedno iztikaš po omari? Doli na tleh imaš zdaj zajtrk, pa ga poliži. Druzega ne dobiS."
nSaj bi tudi sicer ne bila pila te kave3 ker je iniela mačka svoj mu-štacasti gobček notri. Tisti, s katerim lcvi, nosi in mrcvari miši.i
,Že dobro! Za kazen ne dobis nič, da veš — do opoldne."
Dolg je bil dopoldan. Kolikokral je Zalika oglcdovala vrata omare, shrambe in kleti, toda nič ni bilo. Previdna mati so pobrali vse ključe dobro vedoč za Zalkino navado.
Toda vsa ta nezgoda ni izpametovala siadkosnede Zalike. Zato je pa zdaj taka, brezzoba in bolehna. Zdi se ti, da čebljn bre/.zoba raca.
Vi. otroci, pa tudi ne pozabite, da vam zobje, ako ste jih izgubili, zrastejo le samo Se enkrat in siccr, dokler ste še mladi.              Fr. K—ar.