1 d
Kmetijske in rokoděl
je novice.
S
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 17. Kimovca. 1845.
List 38.
Hvala kmetijskiga življenja.
(Poleg latinskiga.)
srečen vsak, ki proč od mést sumenja,
Ko nekdaj njega spredniki pošteni,
Na lastnim polj' se veseli življenja!
Nevdan dobičkov prenevarnih ceni:
Ne gane njega divji hrup vojšakov ,
Ne straš'jo ga valov' morjá nobeni;
Ne obiskuje pragov on veljakov, —
Ne mara on za kraje zlo sloveče:
Temuč ko vidi lep zarod živakov,
Priveže ga na jagnjede leskeče;
Al pa vesél v porašeni dolíni
Od délječ gleda čede mergoleče;
Nerodovitni z nožem véj rastljíni
Odreže verh, in rodovitno vcepi;
Al striže krotke ovce na planíni,
Al hrani sterd v posodi lepi.
In kader jesen z sadjem se obilnim
Približa drevja, ki v mladóst'ga cepi,
Z veseljem si serce napolni silnim,
Tergaje sad, k' je vsadil ga v razore
Zemlje, in grozde z jagodam' številnim'.
Kdo tólike dobrote plačat' more
Bogú, in mu spodobno poverníti,
Ki nam terdné življenja stav' podpore!
Zdej ljubi se pod hrastam mu hladíti,
Al počiváti na zeleni trati,
Med tém vodé poslušat' se derviti,
Al v gojzdih tice lepo prepevati:
Med tém studenci čisti skoz igrajo;
Kakó sladkó se zraven da zaspati!
In kader mraz nam zimski časi dajo,
Deževje, sneg široko tla pokrije:
Zveri, ki v gojzdu krog in krog divjajo,
Od naglih psov podene lovec bije;
Al pa na hriba razmeten' planjavi,
Grahaste drozge v skrivne zanjke víje.
Tud zajcu in žerjavu on nastavi,
Ki zabredó v konopce seb' narjene,
Ter sladki truda sad si 'z njih napravi.
Kdo tù skerbi si 'z glave ne prežene,
Ki jih ljubezin zvesta naklonjuje?
Če skerbnost zraven sramožljive žene
Pohištvo, otrôke drage oskerbljuje,
Ter ko Sabinka *) od sonca ogorela,
Možá z večerjo zvesto perčakuje;
In on, od težkiga ko pride dela,
Pripravljene jedi z okusam vživa
Z družino, ktera krog sedí vesela —
Kakó po takim vse sladko počiva!
Šmarski.
Kakó se smolárji od smerekovih gojzdov
odganjajo.
Posestniki smerekovih gojzdov po lastni skuš-
nji vedó, de smereka po raznim poškodvanju v ra-
sti zastáne, ali se clo posuší.
Plaziti se po smerekah in obsekovati jih, je
zlo škodljivo. Nar več škode pa storijo smerečju
smolarji, ki po smerekovim drevju smôlo krešejo.
Smolokres se ob spomladanjskim času po tat-
vinsko v smerečje pertêpe, naréže smerekovo deblo,
in mu odkerhne nekoliko lupa. Iz ranjeniga debla
začnè drevni sok, to je, smôla se cediti. Smolni
sok sicer zalíva olupljeno stran debla; tudi bi za-
celil rano, pa pride smolár ob toplim poletju, od-
kréše nacejeno smolo od debla in mu naredí za
prihodnjo berílo še veči rano. Smolokresi oprav-
ljajo svoje tatvinske dela večidel ob praznikih in
ob svetih nočéh, težko jih je zalezovati; kadar
česar čutijo, hitro pobégnejo in zginejo, de ni
smradú ne sledú za njimi več; samo znamnje po-
škodovaniga drevja pustijo za sábo. Veliko število
*) Sabinke so bile nekdaj pràv pridne-
kmetijske gospodinje.
pogojzdnih čuvajev ne zamore obvarvati gojzdov
pred škodljivimi smolokresi.
Kaj je tedaj storiti, de bi se škodljiva smo-
larska goljazen od smerečja odgnala? Zoper to
poškodvanje daje neki skušen posestnik velikih
gojzdov naslednji nauk, nemreč: Namešaj z vga-
šenim apnam žaganja namesto peska, enako
zidárskimu moltru; z tem zamaži rane, ki ti jih
smolokresi po drevesih naredé. To mazilo popiva
smolnati sok, in ni lesu škodljivo; sok in mazilo
se skup sprimeta, in se v lesu obrasteta; rane
se zacelijo, de se smòla iz drevésa nemore cediti.
Pri pomanjkanju apna, naredi mazilo iz ilovce in
kravjeka na vôdi, v kteri se nekoliko lima sku-
ha, to je tudi pràv koristno za tako delo.
Pertêpe se smolokres vdrugič po tatvinsko,
upajoč, de bo dovelj smôle nabral; hitro začne
zamazano rano odkresovati, pa najde z šaro na-
mešano smolo, ki ni za nobeno rabo. Če morebiti
novo rano naredí, zamáži jo hitro za njim ravno
takó kakor spervič. Smolokres še nekterikrat stra-
homa pride, pa vidi, de se ne da več čiste smôle
150
dobivati, nasmetene pa prodati nemore, kér
tedej vidi de mu skerb in trud ne verže, smolaríjo
opustí.
(Tyroler Wochenblatt.)
Kakó in zakaj priden vertnar svoje drévje
vseskozi snaži in čedi?
Vlastnik lepiga sadniga verta, ki nima ena-
ciga okoli in okoli, Boštján po imenu, si je po
dežju v svojim vertu veliko prizadeval, z ojstro
cunjo debla svojih sadnih drevés osnažiti, takó,
de mu je pot po čeli lil. Njegov sosed Lenard to
viditi, se mu na vse gerlo smeja, in proti njemu
gredé, ga nagovorí rekoč: Boštján! mende te šeme
ližejo; sej boš vso kožo od drevja oddergnil! Za-
kaj je neki tó dobro?
Boštján. Kmalo ti bom povedal; le sèm pridi
čez plot, sej vidiš, de se mi mudí, de od dela ne
morem; tje čez plot ti pa tudi vpil ne bom.
Lenard (čez plot prihlomasti.) No, sim že tukaj,
Boštján! Na! šnofaj enkrat, boš lažej dergnil in
hruškovo kóžo likal. Kaj delaž? ali ne mlatiš
prazne slame?
Boštján. Ti presneti Jurčik ti! Povej mi, ali
se rad včasi z merzlo vodó vmivaš?
Lenard. To se vé de.
Boštján. Se greš tudi včasi kopat?
Lenard. Kej rad; posebno v vročini, to je
pač zdravo.
Boštján. Čedi in pometa tvoja žena hišo? či-
stiš poredama svoje njive od plevela? si skertačiš
nekterikrat svojo suknjo?
Lenard. To se vé de; le kaj takó nerodniga
me ne baraj več!
Boštján. Takó? pràv je! Povej mi Lenard,
ali tudi svoje drevje po vertu večkrat snažiš in od-
škodljivih merčesov trebiš?
Lenard. Drevje? Kakšno drevje? Kdo se bo-
še z tem delam vbijal? —
Boštján. Kaj ne, tega ne razumeš? To je pri
tebi prazno delo, ako je ravno tvoje drevje polno
mahú!
Lenard. Kaj morde mah drevju kaj škodje?
Boštján. Kakó moreš, ljubi moj! kaj taciga
prašati? Verjemi, de je mah drevju velika bo-
lezen; pojdi tedaj urno domú, vzemi ojstro cunjo
v roke in dergni z njo mah od drevja, kar nar
bolj moreš; zdej po dežju je mah še moker in
gré rad od drevja proč. Le hitro pojdi, hitro!
(ga naprej porine.)
(Konec sledí.)
Od družíne.
(Konec.)
M. Tvoje misli, prijatel, res niso slabe. Bog
daj, de bi se tudi izpeljalo, kar svetuješ! — Pa
kakó bi bilo mogoče, lišp in kinč zatréti, družino
napeljati, de bi si za stare dni kaj perhranovala,
hlapce odvaditi, de bi po oštarijah vsiga ne za-
bajkali, po nôči per pokoji bili — tega mi še nisi
povédal.
G. Moj ljubi, to je kaj druziga. K temu bodo
tudi postave težko kaj perpomogle, če božji strah
ne bo družíni gospodaril. Gospodaril ji pa ne bo,
dokler ga ne bo per gospodarjih in gospo-
dinjah ž) — Saj poznaš Želodnikarja in Li-
To so pač resnične besede! Če hočemo pôsle poboljšati,
moramo pri gospodarjih in gospodinjah začéti. „A
bove majori discit arare minor" je latinski prego-
vor, ki se po slovensko takole glasi: „Kar mladi ne véjo
jim stari povéjo.“
povška, dva kmetovavca, ki v Péskih nar bolj
slovita. Vsak od nju ima po šestéro družíne, pa
kakošni ljudjé so nju hlapci in dékle: v zgled so
vsi mladíni dalječ okoli. Pa tudi ne vidiš, ne Že-
lodnikarja ne Lipovška nikdar pijaniga, nikdar re-
žočiga. Ako kaj ne véš pràv oberniti, le eniga tih
dvéh vprašaj, in per priči ti bo povedal, kaj de je
storiti, in če vbogaš, ti ne bo žal. Je le veselje,
se per njima pomuditi, od vsega vésta govoriti, kar
podučí ali razveselí; pa Bog ne daj, de bi se kdo
prederznil vpričo nju kvantati, klafati ali pleperce
péti: ne bo dobil več dobriga očesa. Drugači so pa
per njima pésme, šale, kratkočasi domá. Mende ni
nobene svéte, pa tudi posvetne, kratkočasne, tóde
poštene pésmi, ki nikogar ne zmoti ali pohujša, de
bi se po stanji, njivah, travnikih in gojzdih tih dvéh
verlih mož ne razlegala. Ob nedéljah in praznikih
po večernicah, pozimi per preji najdeš pa celo hišo
združeno v lepoglasnim petji: oče in mati v šum
mladine svoje glasove perlagata, in otrok, komaj
tri pedí dolg, že tudi, očetu ali materi na kolenu
— vmés čivka, ko tanjka pišalica v orglah. Se rés
zdí človeku med njimi, kakor de bi v nebé
sih bil;
in gré vès dobrovoljin in vesél od njih, — in to
veliko veselje mu ni — penéza vzélo! — Oben ve-
čér ne preide, de bi cela hiša ne opravila
združena
večerne molitve. Vsa družina ima čedne, zdrave,
snažne spalnice — po spolih razdelêne. „Noč je za
počivati" pravita. In gorjé hlapcu, ko bi to besedo
količkaj prelomil; slovó gotovo dobi drugo jutro.
Razterganiga, vmazaniga ne terpita, pa tudi ošabno
nališpane dékle ne. Vsi imajo pa obilno čedniga,
snažniga kmetijškiga oblačíla. Cerkve imajo za to,
za kar so — za božje hiše; in družíni je perpuše-
no; si po želji ob nedeljah in praznikih dušo per
božji službi okrepčati. Na božjo pot se od tih dvéh
hiš le malo hódi. Lipovšek rad reče: „Premnogi
pravi, de gré na božjo pot, pa gré le Bo-
gu na pot; če gré od dóma še kaj pobožen,
pride rad brezbožen domú." — Jèli Marka,
ko bi takó per eni dôbi mi vsi gospodarji bili, bi
pa še postav za družino treba ne bilo.
M. Pač res. Dokler se pa še takó lahkó hiša
najde, de skoz strého dež na mizo kaplje, ded pa
cele dni po oštaríjah dolg čas prodaja, baba celo
kramo na sebi nosi, de je bolj pošasti, ko žêni
podobna; de otroci v šolo in cerkev ne morejo, ko
nimajo kaj obleči: se štibra ne odrajta, dokler se
tirjavec ne perkaže; de se ta zrèl zakonski par z
šénti pozdravlja, z kletevjo in tepežkanjem v srédi
nočí družino, otroke in soséde iz spanja zbudí;
ne ôn ne ôna Očenaša, pridno ne znáta: se je ču-
diti, če je mladína hudobna, družína vsa divja?
G. Ko bi se v naši soseski le enkrat B—ca
stegnila, ki vse ženske k lišpu napeljuje; in Č—c
raztréšil, ki nam fante pijančevati in kvartati učí,
bo pa kmalo boljši.—B—co je tamkej neki nemec sre-
čal, ko je ravno vsa nališpana v cerkev šla; sme-
jati se moram, kadar se spomnim, kako ga je pre-
letélo, ko sta vkup prišla. Ostermel je: in ko jo
nekaj časa debelo gléda, reče: „Das Mensch schaut
aus, wie ein Palmesel."
M. Pràv ji je storil; pa méniš, de se kaj
změni za tó? Ne bo storila, dokler ne dobí z lo-
páto po rébrih. Pràv vesél sim, de sim k tebi pri-
šel. Rad bi še bil per tebi: tode večérja bo že
hladna. Danes teden po večernicah — pa véš, de
si kmalo per meni: so se otroci silno lepo pésem v
šoli naučili, jo bomo pa zapéli. Mirno počivaj!
Lahko noč vsim skupej!
Kmetijske skušnje.
Iz Štajerskiga.
(Mravljince pregnati) je pervo sredstvo
to: mravljiša o spomladi vse pregledati
in do čistiga zatréti; če se jih ravno kaj maliga
potem prikaže, je pa dobro eno ali drugo sredstvo,
ktero nam je bilo v „Novicah" oznanjeno. Vidil
sim nekiga človeka, ki je mlado drevó zraven plota
streseval, de bi mravljince doli spravil, pa je bilo
vse zastonj, kér je na drugi strani plota, ne štiri
sežnje proč, mravljiše bilo. Če ne bomo mravljin-
cov v kopicah (mravljiših) zatirali, jih ne bomo
nikakor čisto pregnali; če bomo pa vsak zarod za-
térli, gotovo se jih bomo znebili.
Novice so pretečeno leto zmiraj kaj od gosenc
govorile in svetovale, kakó jih imamo zatirati in
pokončati; vstrašile so se in šle so rakam žvižgat;
znabiti de smo tudi mravljincam takó zapéli, in de
jih bodo kmetovavci na škodljivost mravljincov opom-
njeni, na eno ali drugo vižo bolj preganjati začéli,
in se jih po tem takim znebili.
(Škodljivost podleska ali golobnja-
ka, ušivca, Herbstzeitlose — na senože-
tih). Pogostama se sliši zdej v enim zdej v drugim
kraju, de živini kaj napade in de boleha. Kmeto-
vavci pa ne premislijo, kakšno klajo imajo, in
de je večkrat veliko škodljivih zeliš med njo
namešanih. Grozno veliko se najde podleska, po
travnikih, kteriga nekaj iz nevédnosti, nekaj pa iz
zanikernosti pustijo rasti. To zeliše o jeseni cvetje
naredí, in če tedej o jeseni te cvetlice potergamo,
prihodno spomlad semena doneslo ne bo, ter bo vsah-
nilo. Zatorej bi bilo koristno, ko bi vsak kmetova-
vec, ki ima z tem zelišam travnike ognušene, precej
to jesen te cvetlice iz svojih travnikov
spravil, de se njegovi živini kaka nesreča ne
primeri. Le žalostno je, de nekteri ljudjé dobrim
opominam poprej ne verjamejo, predenj jim lastna
škoda očí ne odprè. Taka se je tudi pretečeno
spomlad perpetíla: Neki bedak gré naberat tega
zeliša za svojo kravo, kér je bilo veliko pomanjkanja
klaje, in kér to zeliše hitreji raste od drugih; ga,
naterga in domú nese. Lačna krava ga pojé, tode
ne dolgo potem, jo je začelo viti takó, de bi jo
bilo hudó grizenje umorilo, ko bi ji ne bili hitro
na pomoč prišli. — Obljubim, de ga ne bo več mi-
kalo tega zeliša poberati. — Ljubi kmetovavci! tre-
bljenje podleska iz travnikov vam čisto nič potroš-
kov naredilo ne bo, sej otroci pri šestih letih
lahko to delo opravijo, ki toliko prazniga posto-
panja storijo. Otrokam pa se mora ojstro prepove-
dati, de se njegoviga zernja ne pritaknejo. Če to
delo skozi tri leta vsako jesen na tanjko oprav-
ljate, bodo vaši travniki od škodljiviga zeliša očisteni.
(Ni treba ne solí, ne dlake kravam
dajati), če se têle zadnji teden, predenj ga me-
sarju damo, v drugi hlev blizo krave déne, de se
tele in krava tega pervadi; le samó takrat nej se spu-
stih kravi, kader je čas sesati. — Kakó gerdó je in
ostudno, če mesar pride z pesam v hlev do krave
po tele; pes začne lajati, têle se dêre, krava vidi
in sliši vse to, začnè mukati noč in dan, žaluje
celi teden in večkrat od žalosti še zbolí. J. Zepič.
151
G. Tudi tebi in tvojim. Mi boš povedal v ne-
Štajerskem imamo slabo letino: nesrečne ujime so
deljo, kaj se ti bo nicoj sanjalo. Z Bogam! —o—
sternini in vinski tèrti hudo zadévale. Zerno, kar
ga je toča še pustíla, je vse puhlo; tude dosta in
dobrega vina se ne smémo nadjati, kér je večidél
vreme zoperno — nočí hladne, bi rekel mèrzle. Ali
pak sádja, bodi ga Bog zahvaljen! je na mestih
in v varnih dolih obilo. Veséli pak véndar hodimo
železne ceste gledat, kakó od Marburga na
ravnost proti Celju hitijo pród voziti, dobove klade
in želézne žlebove polágati in votlinjake v hribo-
vem drobu dolbsti — kér se zaupljivo zanášamo,
da bo nam ona — želézna cesta — nekeda ujimske
pogréške ednega kraja z obilnostjo iz drugih kra-
jev popravljala. Bog daj! da bi hlapón že skoro
na Slovensko prisopihal! da bi se berž v ljubo
Ljubljano vozili.
Persega.
Ni dolgo, kar sta se dva kmeta toževala za
50 goldinarjev. Posodil je bil Juri svojimu sosedu
Boštjánu 50 goldinarjev, kér ga je lepó prosil.
Te denarje je bil Boštján več časa dolžan, in jih
ni proti Jurji nikoli v misel vzel. Jurju se to
čudno zdi, gré eniga dne k njemu in mu pràv pri-
jazno takó govori: Ljubi moj Boštján, kdaj mi
boš že vernil tistih 50 goldinarjev? Kolikokrat ho-
češ, odgovorí Boštján, de ti bom vračeval? Kdaj
sim ti že dal, kar sim ti bil dolžan. Takó on vès
dolg vtají. Juri gré h pravici, Boštjána toži,
in prosi sodnika, de bi mu pravico storil. Sodnik
ukaže poklicati Boštjána in mu z ojstrimi bese-
dami reče: Zakaj ne plačaš, kar si dolžan? Bošt-
ján odgovori. Že zdavnej sim ta dolg plačal, nič
nisim dolžan več. Sodnik ga vpraša, kdaj si mu
vèrnil, kje si mu denarje dal, in ktere sorte so
bili? Boštján ni vedil, na vse te vprašanja dru-
ziga odgovoriti, kakor, de je že pozabil, več se
ne vé spomniti, kér je že zdavnej vèrnil. Juri
pa sodniku pravi: Verjemite meni, Boštján laže,
nikoli mi ni ne krajcarja vèrnil, in tudi nikoli nič
obresti (čimža) dal. Ogoljufati me hoče, kakor je
že z večimi naredil. Sodnik zdaj ne vé razsoditi,
ne vé, kterimu bi verjél, vender se mu je močno
zazdevalo, de Boštján laže in dolg tají. Zdaj sod-
nik Boštjána bistro pogleda in mu terdo reče:
Si li res plačal dolg, si res vernil Jurju 50 gol-
dinarjev? Boštján mu odgovorí: Res sim vernil
in gotovo plačal do zadnjiga vinarja. Sodnik ga
popraša: Si pripravljen na te beséde priseči? Bošt-
ján: kader hočejo, gospod žlahten, če je treba
precej zdaj. Sodnik pravi, pràv je, in hitro ukaže
prinesti na mizo dve prižgani sveči, in britko martro
v sredo postavi in takó govori: Poslušaj zdaj Bošt-
ján! persegel boš, tode preden persežeš, moraš
slišati, kaj ima persega v sebi, in kakšno persego
boš storil. Glej Boštján, kader boš persegal, boš
samiga Boga za pričo poklical, de resnico govoriš,
de si res plačal vès dolg svojimu sosedu Jurju. Če
pa resnice ne govoriš in nisi dolga plačal, hočeš
le takó z goljuſijo svojiga soseda v škodo perpra-
viti, se Bogu priporočiš, de naj te po vsi
ojstrosti štrafa. Vsa tvoja živina naj ti
pocerka. Tvoja hiša in vse, kar je v nji,
naj ti zgorí. Tvoja žena in tvoji otroci
naj ti vsi hitro pomerjejo. Nogé in roké
naj se ti posušijo, de se veliko let ne boš
mogel iz postlje premakniti. Vse oserčje
naj ti sognije, de v velikih bolečinah ne-
srečen konec vzameš i. t. d. Si pripravljen to
Cafov.
Glas iz Stajerskega.
Mi Slovenci posebno v Marburžkem okráju na
153
persego storiti? — Per teh besedah se Boštján
na vsih udih začnè tresti, in solze se mu po licah
vderejo.
Z objokanimi očmi reče zdaj Boštján: Go-
spod žlahten! lepó jih prosim, naj mi ne zamerijo,
ne bom persegel ne. Vpričo tukaj spoznam, de sim
Jurju se vsih 50 goldinarjev dolžán, ktere pa mu
hočem gotovo še danes poverniti, in mu vso škodo
poplačati. Saj za nobeno ceno bi take strašne per-
sege ne storil. Po pravici povém, nikoli nisim mislil
dolga tajiti, pa drugi zapeljivci so me zmotili in
mi svetovali dolg tajiti, če tudi na persego pride;
rekli so: koga pa je taka persega, ki se v pisar-
nici storí? — Zdej pa sim občutil vse nasledke
krive prisege; nikdar ne bom več takih pohujšljiv-
cov poslušal, ki ne premislijo, de take, ki po kri-
vim prisegajo, sreča zapusti in jih Božja kazen
čaka.
Ko bi se vsaka persega takó mogla storiti,
kakor jo je sodnik od Boštjána tirjal, bi se go-
tovo marsiktera kriva persega odvernila!
Višnjagorski.
Slovenskim pevoljubam.
(Nadalje.)
Lahko bi še več izgledov povedal za spriča-
nje, de naš možki spol ne prepeva; ali to spričati
ni ravno moja naméra; ampak samo opomniti, kako
bi mogoče bilo, sčasama njega za petje
pridobiti. — Krivico bi našim možkim delal, ko
bi terdil, de oní gerla za petje nimajo, ali de so
vsakimu veselju odmerli. Kerhko ukanje kaže, de
je njih gerlo gladko, ravno tisto ukanje je pa tudi
očitanje njih veselja.
De oni tedaj ne prepevajo *) se mora neki
krivi sramežljivosti pripisati, ktera se je iz ravno
take krive misli zlegla; de se možkim ne spodobi,
de bi prepevali. Njih krive sramežljivosti bi kmalo
kraj bilo, ko bi jih kdo k petju spodbadal. Kér pa
tega nihče ne storí; kér slišijo, de se le žensko
petje hvali; de se le dekletam priporoča, de bi
ob nedeljah ali praznikih v cerkvah prepevale; kér
véjo, de se za možko petje nihče ne zmeni, si
tudi ne upajo oglasiti se, ako niso z vinam pre-
obloženi. De jim takrat gerlo pràv služiti nemore,
se samo po sebi razumi.
Ali pa žensko petje pred možkim res kakšno
prednost ima, mislim, de je težko razsoditi. Po
mojim je žensko samopetje ljubši od možkiga;
petje možkiga zbora (Chor) lepši od ženskiga;
nar veličastniši pa se glasijo v zboru možke in
ženske gerla. To poslednje petje menim, de vsa-
kimu nar bolj dopada. Ali bi tedaj ne zaslužilo
možko petje tolike pozornosti, kakor žensko? Na
Štajarskim učijo nekteri učitelji v slovenski nedelj-
ski šoli dekleta peti; ali bi se ne splačalo, de bi
ravno tega tudi mladenče učili? De bi se pa ti:
rajši petja poprijeli, bi večkratna pohvala mož-
kiga petja, ob svojim času tudi spoznanje s
0-
sebnimi darmí, veliko pripomoglo. — Koliko bi
pobožnost po takih pevcih ob nedeljah in praznikih
pri božji službi pridobila! Koliko bi učitelji, ki so
večidel organisti, po tem sami sebi pomogli, kér
bi svoje gerlo z veliko drugimi nadomestili! Koliko
bi pa tudi mi pri raznih priložnostih pridobili, ka-
dar bi namesto divjiga ukanja priložnosti primernih
pesem slišali peti!
Pregled slavijanskiga knjiženstva.
Gosp. Dr. J. P. Jordan, nevtrudljivi vrednik mnogohva-
ljeniga nemškiga časopisa za slavijanske rečí (Jahrbücher für
slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft. Leipzig) so ob
začetku tega leta obljubili, de bojo posamezni zvezki imenovaniga
časopisa letas poredama na svitlo hodili — in kar so oblju-
bili, v resnici tudi spolnujejo. Eden zvezek za drugim po redu
na svitlo izhaja, in vsak prinese tolikanj lepih in zanimivih rečí,
de ga komej nasproti pričakujemo. V 5. zvezku smo brali so-
stavek naših Novic: „Svetovanje, po kterim bi se zamoglo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti, z posebnim oziram
na krajnsko in bližno primorsko deželo" v nemški jezik prestav-
ljen.
Dr. B.
a.
(Neka revna gospodinja,) ktera je več otročičev ime-
la, ni imela per hiši več ko eno samo kokoš, tode boljši bi bilo,
ko bi še te ne bilo. Kokoš začne kokati in sedeti, gospodinja ji
podloži šestnajst jajc, is kterih je petnajst pišek izvalila. Malih
pišek, ktere so brihtno okoli kokle tekale, in se pod njene pe-
ruti skrivale, so bili otroci clo veseli, in jih grozno radi imeli.
Nar manjši fantik per dveh letih, eniga dne teče za eno piško,
jo vjame in lepó v roko stisne. Piška cvili, kokla se zaletí v
fantiča, mu skoči v glavo in ga kavsne z vso močjo z ojstrim
kljunam v levo okó, ktero je precej izteklo, in ſantik je na
enim očesu slep.
Žalostna prigod
Oznanilo.
Vsi tisti, ki so kej zeliš z slovenskimi imeni na-
brali ali jih še nabirajo, so prošeni, svojo nabéro do konca
tega leta nam poslati, de bo potem gosp. A. Fleišmann v
stanu, celi slovenski spisek na svitlo dati. Kér bo pah po-
polni razumljivosti tega dela, nemški natis „Flore", ki jo je
gosp. Fleišmann letas na svitlo dal, pràv dobro služil, nej
se z njim vsi tisti preskerbijo, kterim je natanjčna zelišarska
vednost bolj pri sercu. Nekej malo je teh bukvic še v bukvarnici
žlaht. gosp. Kleinmajerja in gosp. Lerharja v Ljubljani
po 40 krajc. na prodaj.
Vganjka za letašnjo jesen.
Kdaj so drobne hruške nar boljši?
V Ljubljani
V Krajnju
Žitni kup.
13. Kimovca.
9. Kimovca.
gold. kr.
gold.
kr.
1 mernik Pšenice domače...
»
banaške...
1 »
Turšice.........
1
Soršice ........
Reži ... . ......
Jecmena ... . . . . ..
Prosa .. . . . . . . . .
Ajde .... . . . . . . .
Ovsa .. . . . . . . . .
1
1
1
1
1
36
50
10
11
2
45
1
1
1
40
55
20
14
3
42
(Konec sledí.)
*) Prepevanje našiga možkiga spola, ako ga je kje slišati,
se mora med iznimke šteti.
Pisatelj.
Opomba. Nekteri pravijo, de v Novicah oznanjeni žitni
kup ni vselej resničen; tém moramo odgovoriti: cena, ki jo
tukej oznanujemo, je srednji kup, kér nam prostora manjka,
vsih kupov od slabih, srednjih in nar lepših sort v No-
vicah oznanovati. Vsi kupci žita po tem takim sami vedó, de se
na vsakim tergu lepši sorta po nekoliko višji, slabši pa po
nekoliko nižji ceni od tukej oznanjene, prodája. — Nekteri
se tudi čudijo, de je včasih Banaška pšenica ali rež v Krajnju
bolji kup, kakor v Ljubljani: tó od tod pride, de je včasih
v Krajn le bolj srednje sorte perpeljejo, ktera se po tem
takim tudi po nižji ceni prodaja kakor Ljubljanska lepši sorta.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.