Še enkrat vzajemna zavarovalnica.
Že v dvanajsti številki -Domoljuba'' smo v članku: ,našim somišljenikom" posvetili liberalnim kričačem, ki se zaletavajo v našo mlado „ Vzajemno zavarovalnico", kakor jim gre. Toda kakor mladi kužek. taki so naši liberalci: če jih bolj odganjaš, bolj silijo vate. Najbolje je. če se za tako psctčc niti ne zmeniš ne in greš mirno dalje svojo pot. Tako bi lahko tudi mi storili. Toda ker je žalibog tudi med nami dosti omahljivecv, ki sc dajo oplašiti <>J liberalnih laži, sc hočemo zaradi teh še enkrat pečati s to zadevo.
So pa res smešni ljudje ti liberalci. Kadar besne v svoji strankarski strasti, takrat nič ne vidijo in ne slišijo, kakor divji petelin, kadar poje. Spravili so se nad „Vzajcmno zavarovalnico" — zakaj? Zato, ker je domač zavod in hoče izpodriniti tuje judovske banke. In pri teh judovskih bankah imajo nekateri liberalni gospodje precej mastnega zaslužka, ki se jim utegne zmanjšati, — zato krik [ v Izraelu! Pa tudi liberalni listi motajo biti bogato Podkupljeni od judov, ker s tako vnemo agi-tirajo proti domačemu zavodu na korist tujemu kapitalu.
Zdaj so še „Novičice" začele javkati, da jim »dela velike skrbi Vzajemna zavarovalnica"; „Narod" in »Rodoljub" pa lažeta o njej že kakor cigan čez konja, kadar ga kupuje. Mi pa vprašamo gospode liberalcu: Kaj vam pa mar Vzajemna za-
varoval n i ca ? Saj „Novice" pravijo, da noben liberalec nc pristopi k Vzajemni zavarovalnici. Vzajemna zavarovalnica pa je mar samo onim, ki so nje udje. Cemu torej liberalci toliko vpijete, čemu toliko lažete, čemu toliko člankov pišete? Cemu imate „velike skrbi", če pa niste nič udeleženi ? Saj če bi se to kdaj zgodilo, kar s slastjo napoveduje liberalec v .Novicah", da bi morala ta zavarovalnica likvidirati, bi liberalci ne imeli „ve-likih skrbi", ampak veliko veselje.
A mi predložimo danes gg. liberalcem resno vprašanje: (!e mislite, da Vzajemna zavarovalnica res ni prava, osnujte nam deželno zavarovalnico! Ta misel bo prej ali slej gotovo prodrla vkljub liberalnim plačancem. Torej storite ubogi deželi to ljubav, če imate res tako „velike skrbi" za njo.
Poglejte dunajsko deželno zavarovalnico. Ona deluje v podobnih razmerah, kakor bi delovala naša, in kaže vkljub groznemu nasprotstvu židovskih konkurenčnih zavodov jako lep napredek. Ravno ta zavarovalnica je dokaz, da se da tudi v okviru sedanjega državnega zakona mnogo storiti, kjer je dobra volja zato. Zato bo pa vkljub vsem zaprekam ta misel prodrla in končno zmagala.
Poslanec Božič je že rekel, da je od nekdaj vnet za deželno zavarovalnico; ali je to rekel iz prepričanja ali zato, da bi pri prihodnjih deželnozborskih volitvah s temi besedami zase agitiral, to je seveda za nas vprašanje, ki nam dela ravno toliko „skrbi", kakor liberalcem Vzajemna zavarovalnica — a en liberalni glas je že tu! Morda se povspne veliki narodni gospodar Lenarčič po teh „velikih skrbeh" tudi
pimLi
Biiipiilftssfr^-T^
Mlaja zvečer vsak prvi m tretji četrtek meseca. Ako jc ta Jan praznik, izule ilan poprej. Cena mu jc 80 kr. nu leto. Inserati se sprejemajo in plačujejo po ilogovuru.
Slovenskemu ljudstvu
v poduk in zabavo
Št. 14	V Ljubljani, dn<* 18. julija 1901.	Leto XIV.
Spisi in <lopisi se pošiljajo: Uredništvu „I)omoljuba*, Ljubljana, Scmcniškc ulice št. i. Naročnina in inserati pa; Upravništvu „Domo-Ijuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2.
do tega prepričanja! Gospodje po koncu! Saj bo šlo polagoma!
Pa predno se vi, gospodje, ne povzdignete do te velike misli, dovolite vsaj nam, da razpolagamo s svojim denarjem, kakor hočemo. Da vam olajšamo „velike skrbi", vam povemo, da vkljub začetnim težavam in liberalnim lažem Vzajemna zavarovalnica primerno dobro napreduje.
Deželni zbor kranjski.
Dnč 1. julija je imel deželni zbor VII. sejo,
v kateri deželni glavar najprej odgovori na interpelacijo gledč žirovske ceste ter naglaša, da je preje treba uravnati potoka Soro in Račevo, preden se more izdelati načrt za cesto. To se bo do bodočega zasedanja najbrž že zgodilo. — Nato poslanec Pfeifer predlaga, naj se pogorelcem v Velikem Mraševem (krški okraj) dovoli zdatna podpora. Dobro utemeljeni predlog se izroči finančnemu odseku. — Potem pridejo na vrsto nekatere cestne zgradbe: glede ceste Loka-Kranj se naroči deželnemu odboru, naj izdela načrt zakona za uvrstitev te ceste med deželne ceste, zbornica nadalje pritrdi preložitvi okrajne ceste med Spodnjimi in Zgornjimi G o r j a m i; prošnji posestnikov z Dobrave za vravnavo Gradašice se v toliko vstreže, da se stvar prouči in naredi načrt. — Ko se je od več strani naglašala potreba naprave novih vodovodov in kalov v raznih krajih, potreba uravnave nekaterih potokov (poslanec Žitnik omenja Žirovske Sore in Račeve), potreba odvajanja poplavne vodd v Struški in Loškopotoski dolini, vpraša poslanec Povše deželnega predsednika, kaj je z osuševanjem ljubljanskega barja. Na odgovor predsednikov, da se zastareli načrti znova proučujejo v mi-nisterstvu, izraža poslanec Povše željo, naj bi se Se to leto načrt primerno popravil, da bode že v bodočem letu mogoče poročati o pričetku dela. — Ko se je še govorilo o kapnici na Pokluki, o vodovodih v Ambrusu, v Planini pri Rakeku, o belokranjskih vodovodih, v Novi Sušici, predlaga poslanec P f e i fe r glede prešičjereje sledečo resolucijo:
»Deželni zbor skleni:
Deželnemu odboru se naroča, da izposluje pri c. kr. vladi izdatnejše podpore za pospešavanje prešičjereje, za premovanje in za nakup plemenskih merjascev in svinj, ki bi se kranjskim gospodarjem oddala brezplačno, oziroma po nizki ceni«.
Nato se sedma seja zaključi.
Dne 3. julija je deželni zbor imel
VIII sejo
Poslanec Povše poroča o tem, kaj je deželni odbor storil v povzdigo mlekarstva in sirarstva, po. alanec Uim pa o deželnih podporah od 1. septembru 1899 do 30. septembra 1900 in sicer: pogorelce® se je dalo podpore 4700 K, vsled toče.poškodovanim 4200 K, vsled žleda 8000 K, vsled viharja 1000 K, vsled drugih nezgod 380 K, za znanstvene in druge namene 2650 K. — Poslanec Schvveiger p„ tej priliki opozarja deželni odbor na škodo po tofi, ki je dnč 25. junija pobila poljske pridelke po ob-činah Tanča gora, Butoraj, Obrh in Bojancih. -Nato isti poslanec poroča o kmetijski šoli m Grmu ter izraža željo, da bi se vendar enkrsi vredile razmere na tej šoli. — Zanimiv je proračun za šolske potrebe. Plače za u č i t e 1 j e so proračunjene za 1. 1901. okroglo na 870.000 Kron. K temu pridejo še dotacije, nagrade in podpore, tako da so vsi stroški za šole proračunjeni na blizu 1 milijon Kron. — Cesta Mirna peč — Dolenja vas (en del) se uvrsti med okrajne ceste. — 0 prošnji županstva Šmihel Stopiče za razne kapnice predlaga poslanec Povše, naj deželni tehnik, ki bo vodil zgradbo novomeškega vodovoda, ob te] priliki preuči vse vodne razmere v podgrajskem po gorju in v stopiški pokrajini ter da izdela načrt za preskrbljevanje teh vasi s pitno vodo. — Ko se y naposled vsa v prejšnji seji stavljeni predlog poslanca Pfeiferja za pogorelce v Vel. Mraševem dovolila podpora 3000 K, se je seje zaključila. - Dne 5. julija je bila
IZ. seja.
Na vrsti je poročilo o šoli na Grmu. Za šolo so znašali I. 1899. vsi stroški 7226 gld. 27 kr.; pri gospodarstvu pa so znašali dohodki 6869 gld. 94 kr, stroški pa 11029 gld. 94 kr, Očividno je, da so stroški preveliki v razmerju z vspehi. — Pri proračunu za tekoče leto se po od bitih nekaterih točkah d( loči za šolo svota 17939 K, potrebščina za gospodarstvo pa na 19241 K. Ko m se rešile nekatere prošnje, se seja zaključi.
Dnč 9. julija je bila
X. seja
Najprej poslanec Žvegelj utemeljuje samostalni predlog, da se deželni uradniki ne smejo voliti v deželni zbor, češ, da dežela potrebuje v svojih uradih stalnih moči, ki bi kot deželni poslanci le zamujali čas. Predlog se izroči upravnemu odseku — Nato se sklene:
»V svrho izvršitve sledečih priredeb, naprav m del v deželni bolnici se dovoli:
1. Za ustanovitev domače lekarne za deželne dobrodelne zavode 9000 K;
2. za vpeljavo plina 6000 K; za napravo stružnice 1400 K;
4.	za popravo obzidanih sestavin pri kotlih ter pretlakanje v poslopji za kotle 700 K;
5.	za napravo še ene kopalne sobe v porodniškem paviljonu 250 K.«
Gledč dobrodelnih zavodov se za bolnico proračunava za 1. 1901. potrebščina 265.914 K, za b 1 a z n i c o 167 474 K, za porodnišnico 22 441 K, za najdeni fini co 7762 K. — Pri zdravstvenih rečeh opozarja poslanec Ažman, naj bi ee pri takih mrličih, o katerih gotovi smrti se nikakor dvomiti ne more, pa se vsled ponesrečenja brez dovoljenja pristojnih oblasti ne Bmejo pokopati, vendar ne zavlačevalo pogreba čez mero. Navede nekatere prav žive dokaze iz zadnjega časa. — Poslanec P o v š e pojasnjuje, kaj je deželni odbor ukrenil gledč slovenskih knjig za srednje šole in glede kranjske zgodovine, ki naj se na srednjih šolah upelje kot učni predmet. — Zbornica nato sprejme Dačrt zakona, po katerem se okrajni cesti Toplice - Vavtavas in Toplice Podturn uvrstita med deželne ceste. Obenem dovoli zbornica polovico stroškov, ki so proračunjeni na 28.000 K. — Dalje zbornica sklene:
V cestnem okraju škofjeloškem nahajajoča se občinska cesta od vasi Češnjica do vasi Rudno se uvrBti med okrajne oeste.
Zbornica vsprejme načrt zakona, po katerem se okrajna cesta od Kranja do Loke uvreti med deželne ceste.
Poslanec M o d i c na to poroča o prispevku za popravo mostu čez Kolpo med Vinico in Pribanjci. Stroški so proračunjeni na 59.000 K, na razpolago je 16 000 K, pokriti je še 43 000 K. Od tega odpade na Hrvatsko 62 odstotkov, na Kranjsko 38 odstotkov. Vsprejeti so bili naslednji predlogi:
1.	Železna zgradba poškodovanega mostu čez Kolpo m« d Vinico in Pribanjci, katera je dogovorno b kraljevo hrvatsko deželno vlado izvršiti i. 1902., se odobri ter dovoli na deželo Kranjsko odpadli prispevek k stroškom v znesku 16 340 K.
2.	Navedeni znreek, od katerega ima 24 odstotkov, to je 3921 K 60 h. pokriti črnomaljski okrajno cestni zaklad, izplačati je ves predplačil-ma iz dež. zaklada ter ustaviti v proračun za 1. 1902.
3.	Deželni odbor ima na prikladen način skrbeti za to, da se predplačiloma za črnomaljski okrajno-cestni zaklad plačani prispevek v znesku 3921 K 60 h. povrne v primernih obrokih.
Ko se rešijo še nčkatere prošnje, se deseta seja zaključi.
Velikanski človek.
Kakšen bi bil človek, ki bi bil sestavljen iz vseh ljudi na svetu? Neki računar, ki ima precej prostega časa, je izračunal, kolik bi bil človek, če bi ga naredili iz vseh ljudi na svetu, katerih je sedaj okroglo 1500 milijonov. Ta velikan bi rabil za sedalo celo goro in stolna cerkev v Milanu bi mu bila premajhna za podnožje; vsi prebivalci cele Kranjske dežele bi počivali jako zložno v njegovem naročji, in nosil bi jih okoli, kakor krepak mož drobno mačico. Njegova glava bi segla gori do oblakov; Eiffelov stolp v Parizu bi mu segal komaj do podkolen. Vsako uho bi mu bilo daljše kot tri najvišje jelke, a na njegovem jeziku bi zložno stali trije regimenti vojakov; tri tisoč oseb bi se lahko skrilo v jamico njegovega zoba; da iztrebi po kosilu svoje zobe, bi potreboval za to velikega hrastovega debla. Preko prsi bi bil širok 10 tisoč metrov, srednji prsti bi bili dolgi po 100 metrov. Toda nevarno bi bilo, ko bi hodil po zemlji, ker bi vsaka njegova stopinja pokrivala 60 tisoč kvadratnih metrov. Ker bi ga potem železniški vagon ne mogel naložiti, bi moral vendar-le vedno peš potovati, in prehodil bi vsako uro deset tisoč kilometrov. V desetih sekundah bi prišel iz Ljubljane v London. Ko bi ga pa veselilo, da se malo posprehodi in štelo-vadi, bi lahko od zajutreka pa do kosila prišel enkrat okoli cele zemlje. V svoja dva žepa bi lahko stisnil celo laško in nemško vojno brodovje. Pod njegovo posteljo bi lahko stalo 164 milijonov ljudi; toda vsi bi od groze pomrli, ker bi nihče ne mogel prenesti strašnega smrčanja tega golijata. Zjutraj, ko bi vstal, bi potreboval umivalnika tako majhnega, da bi lahko v njem manevriralo celo angleško brodovje. Za vsakdanjo hrano bi mu bilo treba čede volov, ki bi bila tako velika, da bi se vrsta po dva in dva raztezala skozi celo laško deželo, a da se malo napije, bi moral imeti pred seboj celo jezero, dve milji dolgo, eno široko in dve globoko. Hvala Bogu, da takih požeruhov v resnici ni na zemlji!
Utrinki.
Najsrečnejši je tisti človek, ki ne potrebuje sreče.
Začeti je težko, nehati navadno še težji. Veliko si ljudje prizadevajo, da majhnega po-vikšajo; pa še več, da velikega pomanjšujejo.
So možje, ki nikoli o pravem času ne govorč; pa tudi žene, ki nikdar o pravem času ne molče.
Mlaj.
(I)ogodba iz fantovskega življenja — Spisal P. P.)
I.
Pri nas se že od nekdaj ločijo fantje v dve vrsti med seboj: v velike in male. Do osemnajstega leta je mali fant, potem pa veliki; tako je baje bilo in bo. Kako je prišlo do tega, ne vem. Morebiti je bilo tako, da so fantje že od nekdaj izključevali izmed sebe takozvane »otroke* ali rpetkarje", češ: ti še niso za med nas. In ti poslednji so se združili v kopico, ki bi bila rada vživala ono čast in oblast, ki pripada velikim fantom, pa je ni niti mogla niti smela. In zato se Se dandanes pri nas kakor povsod veliki in maii lantje gledajo kakor pes in mačka ... Tako je bilo in bo!
Pa kaj so se pri nas izmislili nekoč mali fantje! Kar naenkrat jim je palo na um, da morajo tudi mali lantje nositi — krivce za klobuki! In neko nedeljo jih je eden res pripel za klobuk in prišel na vas; malo boječe sicer, a vendar ... Ker so pa pri nas veliki fantje že od nekdaj bolj mirni, se mu ni zgodilo nič žalega. Zato je imela drugo nedeljo polovica malih tantov krivce za klobuki. In tako je prišlo v navado, da so jih začeli nositi vsepovprek. In nosili bi jih še danes, da ni prišel vmes nek do-dogodek, ki ga bom opisal na temle mestu. Dogodek ta je namreč tako važen, da prav radi njega pri nas sedaj noben mali fant ne nosi več krivcev za klobukom. Poslušajte!
Nova maša se nam je obetala. Nal rojak jo je imel darovati — po leti je bilo — in tega dneva se je veselila vsa vas že več let naprej. Tudi fantje so se veselili — kako bi se ne veselili! saj je ravno za fante tak praznik še posebnega pomena. Pomislite le na mlaje — kdo postavlja mlaje in kdo strelja s topiči? Fantje! In veliki fantje so sklenili, da postavijo na svoje stroške pred cerkvijo dva velika mlaja s slovenskimi trobojnicami na vrhu. Dva velika mlaja, dva lepa mlaja; zakaj veliki lantje so se hoteli postaviti.
Neko nedeljo so se domen li o tem in že drugi dan so se po bliskovo razširile govorice, kako strašansko velika mlaja bosta to, ki jih bodo postavili veliki lantje novomašniku.
»Ah, ah! kaj pravim, ali si že Biišala Špela, dva taka mlaja 1 Nad petelina vrh zvonika bosta segala in zastave bodo plapolale doli do tal! Ah, ah, kaj pravim!«
Tako jc pripovedovala Oilarjeva Maruša svoji prijateljici, ko sta se sestali drugi dan na vasi Špela jo je v silt em začudenju posluiala in novica se ji je zdela tako velikanska, da je skoro nikakor verjeti ni mogla.
»Kaj? Nad petelina? Ali res?«
»Uee, res! Pomisli, kaj takega še ni bilo pri nas! To bo lepo! Špela, to bo lepo.«
In ženici sta se razšli v silnem veselju. Le škoda, da ni nobena pomislila, da takih smrek sploh nikjer dobiti ni, ki bi segale do petelina pri našem zvoniku.
No, ljudje se pa zato niso zmenili. Dovolj jim je bilo, da bosta mlaja in da bosta velika mlaja.
Veliki fantje pa so bili ie na jasnem, kje bodo dobili smrek za mlaje. Župnik je bil dovolil dve veliki iz svojega gozda; župan eno. Eno pa so upali dobiti pri grajščaku T., ki je imel svojo grajščino kake četrt ure izven vasi. — Štiri velike smreke, in to je bilo dovolj! Prihodnjo nedeljo so jo mislili mahniti k grajščaku. Vso stvar so pa mislili narediti na tihem, da bi bili vaičani toliko prijetneje iznena-deni, ko bi kar nekega dne zagledali mlaje na vui pred cerkvijo . ..
Mali fantje pa tudi niso mirovali med tem Ko se je bila raznesla vest, da mislijo veliki fantje postavljati mlaje, je bil Cebularjev Janez, ki je bil nekak vodja malih, kar hipoma goto? v svojem sklepu: »Tudi mali fantje jih bomo postavljali !•
Ta sklep je razodel Tinkovčevemu Lojzu, ki je bil njegov najboljši prijatelj, in tudi ta mu je pri trdil, da se spodobi, da postavijo tudi mali fantje svoj mlaj — vsaj enega!
In prvo nedeljo potem so sklenili mali lantje, da bodo postavljali svoj mlaj.
»A kje bomo dobili smreko?« je prašal Tumpov Aleš, tisti, ki je imel prav debelo glavo in se je štel, da je posebno prebrisan. — Sedeli so na klo-pici, tam za zvonikom, kjer so se navadno vedno zbirali.
»Smreko — ?« mu je odgovarjal Cebularjev Janez skoro zaničljivo, češ: slaba bi bila, ko bi še doslej ne vedeli, kje jo bomo —
»V grajščini!« je rekel naposled. In Tumpov Alei je kar umolknil.
Sloki Tinče, ki je služil v grajščini za volarjs, je bil tudi med malimi fanti, ta je bil navedel Janeza na to misel, da poprosijo grajičaka za smreke. Ir. da njih prošnja ne bo zastonj, o tem so bili prepričani vsi do zadnjega.
Seveda niso vedeli, da so bili veliki fantje na vasi sklenili prav isto!
II.
Ntdelja je prišla. Manjkalo jo le Se kakih štirinajst dni do nove maše. Pobrigati se je bilo treba z mlaji in sploh s pripravami.
Na vasi je bilo že pred deseto mašo kramljanja in posvetovanja obilno. Veliki fantje so se dogovarjali o podrobnostih glede proSnje pri grajščaku. Iz-prva je bilo tako, da bi bil šel Županov Tonče, ki jc bil najstarejši med njimi, in sam prosil v imenu vseh. A ker se je ta branil in ker je nekdo trdil, da bo grajski gospod bolj voljan, ako pridejo vsi, je bilo domenjeno, da bodo šli vsi brez izjeme. Iti pa so imeli takole pozno popoldne; zakaj ttdaj se je imel pripeljati gospod iz mesta, kamor se je bil odpeljal dopoldne. In tedaj so ga upali dobiti pri najboljši volji.
Mali fantje pa so s Čebularjevim Janezom na čelu zborovali na svojem mestu za zvonikom. Da se je bil odpeljal g. grajščak v mesto, tega niso vedeli. Zato so sklenili kar brez daljšega posvetovanja, da odrinejo takoj po nauku.
Tako je tudi bilo. Komaj je bilo po zadnjem blagoslovu tisto popoldne, že so se vsuli iz cerkvc mali fantje in potem so se v večjih in manjših gručah pomikali po cesti proti grajščini.
Grajščina stoji malo na gričku, kakih pet minut strani od ceste med drevjem. Pač je bilo temu ali onemu malo tesno pri srcu, ko so se bližali po peščenih stezieah bolj in bolj. Tumpov Aleš je celo enkrat zinil nekaj prav neumnega. Prašal je namreč in pogledal po drugih:
»Kaj pa, če nc bomo nič dobili in nas bo gospod io ozmerjal na vrh?«
To je bilo nekaj, da so se Alešu vsi zakrohotali na glas in da ga je Cebularjev Janez vprašal vpričo vseh, kako more priti do tako čudne misli, ko je vendar znano, da je grajščak silno prijazen gospod.
Slokega Tinčeta tedaj ni bilo med malimi fant>. Med tednom je ušel v grajščini in šel na svoj dom nekje tam v Sopotnici, češ, da je lepše biti doma gori v gorah kot tu spodaj v dolini, četudi se dobrega kruha ne manjka. Sloki Tinče — ko bi bil zraven — bi bil malim fantom naprej povedal, da grajskega gospoda ne bo. Tako pa jim je to povedala šele gospa, ki so jo srečali, ko se je sprehajala po vrtu.
»Ali gospoda ni doma?« je prašal Cebularjev Janez. V silni zadregi je bil; saj še nikdar ni govoril s tako visoko gospo.
»Ni ga doma. V mestu je. No in kaj bi mu radi?« je izpraševala gospa.
Tudi gospa je bila prijazna. Navadno je bila le v mestu; zato se fantje niso prav nič nadejali, da jo bodo dobili1 tukaj.
»Za eno smreko bi poprosili —« je zinil Tumpov Aleš mesto Čebularjevega. ko je ta le predolgo premišljal, ali bi povedal gospč, čemu so prišli ali ne — »za eno smreko bi poprosili, pa ne vemo, ali jo boste hoteli dati ali ne?«
Gospa se je nasmejala. —
»In čemu jo boste imeli?«
»Mlaj bomo postavili.«
»Kakšen ?«
»Novomašniku.«
»A — vi ste lantje iz vasi doli ? In boste postavljali mlaje ? Kajpak — le vzemite . .. Najlepšo smreko lahko vzamete iz gozda. To se spodobi —«
In mali fantje so odšli — kdo bo dejal, da ne z veseljem. Najlepšo smreko, to je nekaj 1 In koliko lepih smrek raste v grajščakovem gozdu! Hej 1 Mali lantje, ti bodo imeli mlaj 1 In pri vhodu v vas ga bodo postavili, in lepo, dolgo zastavo mu bodo obesili na vrh! Juhuhul
Kako jim je srce utripalo, kako lahko so jih nosile noge nazaj proti domu in kako zmagovito so jim plapolala kriva peresa za klobuki! . ..
Nista pa še pretekli dve uri, ko so prikorakali po taisti cesti — veliki fantje. Lepo jih je bilo videti te pokončne tršate postave z ogrnjenimi kami-žolami in s svetlimi, na korajžo zavihanimi peresi za klobuki. Korakali so delajoč nepretrgano vrsto preko ceste in peli tisto:
„Ob, zdaj gremo,
Oh, zdaj gremo!
Nazaj nas ve5 ne bo —«
A ker jo pesem donela nekam otožno — za ta dan preotožno — je Županov Anton, ki je pel naprej, nalašč izpremenil zadnjo kitico tako, da se je glasila potem:
„Oh, zdaj gremo, Oh, zdaj gremo! Nazaj — Se pridemo —"
Solnce se je nagibalo že na zahod in grajščak je bil že dospel domov.
Nekoliko nižje pod grajščino sta jim prišla naproti grajščak in grajščakinja.
»No fantje, kaj bo novega?« jih pozdravi grajščak in se obrne do gospe, češ: „To so fantje iz yasi doli —«
Grajščakinja mu je hotela nekaj odgovoriti, toda že je bil stopil Županov Anton pred gospoda in mu začel razkladati svojo in svojih tovarišev ponižno prošnjo . . .
„Mlaj — ! Kajpak da!" je odgovoril gospod takoj; veselilo ga je, da so se obrnili do njega. »Kajpak da! Za tako slovesnost sem pripravljen žrtvovati, kar hočete. Eno smreko iz PeBkovca in to katero hočete —«
Fantje so se že zaveselili; Kumrov Tomaž je celo zaukal vpričo grajžčaka in grajščakinje, toda —
Toda grajščakinja se je kar naenkrat — in to nekako resno — obrnila do Županovega Antona, če8:
»Vi ste fantje iz vasi doli, ali ne?«
»Da. Smo.«
»Pa jih je bilo že danes popoldne nekaj tu, ki so prosili za smreko, češ, da so tudi vaški fantje.«
Vsi so osupli in pogledovali eden drugega, kot bi hoteli prašati: „Ali si bil morda ti? Ali ti? Kdo je sploh bil?«
Prvi je izpregovoril grajščak.
„In ti si jim dovolila smreko?« je prašal svojo gospo.
»Dovolila, kajpak!«
»O že vem, že vem —« se je oglasil nekdo izmed fantov in se popraskal za ušesi, kot da se je šele tedaj domislil nečesa, kar bi imel vedeti že davno poprej — „to so bili gotovo mali fantje, to so bili mali fantje!"
„Mali fantje so bili, tako je!" so pritrjevali še drugi in zadrega se jim je brala na obrazu.
Grajščak je z zanimanjem poslušal, kako se bo stvar končala.
»Torej mali fantje« — se je čudila gospa — »toda, ali pri vas tudi mali fantje nosijo peresa za klobuki?«
»Tudi!«
Sedaj šele se je pokazalo, da so bila grajšča-kinjo premotila — peresa. Oh, to je bilo!
Seveda je grajščak vztrajal pri besedi in pustil velikim fantom smreko, ki jo jim je bil obljubil v začetku; toda dvomim, ali je fante s tem potolažil in pomiril popolnoma ali ne.
III.
Nihče bi ne verjel, kako hitro se razširijo vse važnejše novice med ljudstvom — ne le ob nedeljah, ko imajo ljudje čas za pogovor, ampak tudi ob delavnikih, ko ne pridejo toliko v druščino.
Tudi mali fantje so izvedeli hitro, kaj se je bilo pripetilo njihovim starejšim tovarišem. Reči se mora, da jih je to nekoliko iznenadilo; zakaj da so vedeli za to, bi jim kaj takega gotovo ne bili naredili. No, zdaj se ni dalo več popraviti... A najhujše pri vsem tem je bilo to, kar so izvedeli še poleg: da jim mislijo veliki fantje raztrgati krivce in to takoj, prihodnjo nedeljo...
Razume se, da je vsak pri sebi sklenil, da se prihodnjo nedeljo ne prikaže na vasi s krivci za klobukom.
In res se ni.
Ko je prišla nedelja, so stali mali fantje za zvonikom vsi v vrsti, a brez krivcev. Le Čebularjev Janez je bil tudi ta dan pripel za klobuk nekaj
peres, o katerih se pa pravzaprav ni vedelo, ali so krivci, ali ne. In da bi pokazal svojo ,korajio\ je šel nalašč parkrat po vasi gori in doli, češ: kaj mi morete? In nič hudega se mu ni zgodilo. To je pa dalo malim fantom poguma, da je takoj sklenil vsak izmed njih: »Vse skupaj ni nič res, kar ljudje govore! Prihodnjo nedeljo jih bom pripel tudi jaz za klobuk!«
Med tednom potem bo spravljali mali in veliki fantje svoje mlaje domov. Mali so šli in so posekali eno smreko: lepo sicer in ravno, a največje ne.. . Nekoliko Btrahu so le imeli pred velikimi in preveč jih niso marali žaliti. Smreko so razložili pri vhodu v vas, kjer je imela čakati do sobote, da jo potem postavijo.
Veliki fantje pa so v tem tudi privlekli svoje iz gozda in že v torek zjutraj bo ležale štiri smreke pred cerkvijo; tako lepe in tako velikanske, da se jim Špela in Maruša, ki sta prišli slučajno mimo, načuditi nista mogli.
„0h, oh, saj pravim : to bo pa nad petelina, to bo pa nad petelina!«
»Kolte, kolte, kako bodo spravili to težo pokonci ? Stavim: še pobili se bodo in zmečkalo bo katerega. Kolte, kolte !«
Pa vendar ni bilo nič ložjega, ko postaviti mlaje! Kovač Brejan je prišel, zvezal in priklopil po dve in dve smreki skupaj in v petek zvečer so veliki fantje postavljali svoje mlajo pred očmi malone vseh vaških prebivalcev. To je bilo veselje! Vpitja in kričanja seveda ni manjkalo.
Tisti čas so pa tudi mali fantje postavljali svoj mlaj zunaj vasi.
»O ruk!« je donelo sem preko hiS, kadar so se uprli in ga dvignili nekoliko centimetrov višje.
„0 ruk !"
In otroci, ki so morda dotlej gledali velike fante pred cerkvijo, so se kar naenkrat VBuli skozi vas ven na cesto, da vidijo, kako jim gre stvar od rok. Vendar dolgo ni trajalo, ko so se pridrvili nazaj, smejoč se in trdeč, da mali fantje postavljajo — vejo in nič drugega ko vejo !
No, pa otroci so otroci! Kdo se je zmenil zanje? Mali fantje še najmanj. Vse pa je nestrpno čakalo dneva, radi katerega so se vršile vse te priprave.
Ta dan je prišel.
Dan nove maše — t.o je bil dani Kaj takega naša vas že ni doživela izlepa. Po cerkvi vse slovesno, vse omito, vse prenovljeno in izlikano ... In zunaj! Zunaj pred cerkvijo sta stala dva mlaja — »štukana« in iznad vrhov sta se vili zastavi in plapolali visoko gori nad hišami, znaneč že od dsleč, da praznuje naša vas svoj poseben dan.
Pri vhodu v vas pa je vabil mlaj malih fantov. Kes da ni bil tako visok kot onadva prt d cerkvijo in tudi zastava bi se na bila mogla meriti s katero onih dveh — vendar niso bili mali fantje nanj nid manj ponosni, kot veliki na svojega. In kako bi ne bili —, saj se dotlej Se ni dulo, da bi bili tudi mali fantje postavili mlaj, svoj mlaj.
Z ozirom na to slavo in na ta ponos se je pač spodobilo, da so se ta dan prikazali mali fantje zopet 8 krivci za klobuki. Le videti je bilo treba, kako ponosno in samozavestno so sedeli dopoldne pred mašo na svojem običajnem mestu za zvonikom. Hej! to se je govorilo nekaj besed mlaju na čast in celo kaka zabavljica se je čula vmes... Ali so veliki lantje, ki so stili ne daleč proč, slutili, da je marsikatera pikra veljala tudi njim, tega ne vem. Moram pa povedati n<k dogodek, ki se je izvršil ob tej priliki in ki je čez vse velikega pomena za mojo povest Poslušajte, kako je bilo !
Županov Anton ae je kar naenkrat, kot da se je dvignil iz tal, prikazal izza vogla in obstal pred malimi fanti, ki eo tedaj v najsložnejšem pogovoru bili posedli na klopico pred zvonikom, veseleč se lepega dne in lepih svojih krivcev. In glej — ne da bi bil rekel komu žalo bisedo, je začel Anton kar pri prvem, ki mu je bil najbližje. Stegnil ae je z eno roko po krivce, mu jih s klobukom vred vzel raz glavo, jih otrgal in mu vrgel klobuk nazaj. In to je storil pri drugem, pri tretjem, četrtem i. t d. Doli sredi vasi pa se je dvignil smeh in krohot, ki je pričal, kako veliki fantje z veseljem in zadoščenjem odobravajo Antonovo početje.
Tako je bilo.
In to je bil dan, ki je ostal neizbrisen v srcih naših malih fantov. Take sramote še niso bili doživeli dotlej. Ali jo bodo še kdaj, ne vem. Jaz mislim da ne; zato ker od tistega časa sem pri nas več ne vidite kakega malega fanta, ki bi si upal s krivci za klobukom na vas. Svoje mesto za zvonikom imajo sicer še, toda vse njih obnašanje, njih govorica in njih pogledi imajo na aebi nekaj ponižnega, nekaj udanega, nekaj pokornega ... Ko sem jaz po tistem dogodku bil prvid prišel domov in zapazil na malih fantih to izpremembo, sem nalašč prašal starega Remška, ki je bil tedaj za cerkovnika pri nas, kaj je temu \zrok. Cerkovnik mi je povedal potem ves dogodek. Jaz pa sem ga zapisal nalašč prav s t stimi besedami, zato da se obvarujem že naprej vsaki neprijetnosti, ki bi me imela zadeti radi tega od strani naših malih fantov.
O družinskem življenju Kitajcev.
(Govoril v izobraževalnem društvu „Reumon" na Dunaju kitajski misijonar P. Moeltaer.)
(Konec.)
Poleg kitajskega bivališča ao še drugi prostori, tako n. pr. je poleg zidu, ki obdaja poslopje, ,mlinl. Ta je prav preprost in sestoji iz dvek kamnov, med katera dva pride žito. Gospodinja si lehko vsak dan namelje nove moke.
Sedaj poglejmo v ,družino'. Pri naa Evropejcih se družina začne z zaroko. Na Kitajskem ne tako. Kitajec ne pozna besede »ljubezen, zaljuljenost, znanje« v svojem govoru. Beseda ,sian-han' je toliko kot dobro misliti o kom; ta torej izraža na-gnenje do žene. Iskati nevesto je stvar, ki pripada staršem; hči in sin ne vesta nidesar o tem. Na bogastvo se tudi ondi gleda. Dota mora biti velika. Je lahko nekaj denarja, žito, tovorna živina, pohištvo itd. Gleda se pa nadalje tudi na lepoto. Mi Evropejci gledamo človeka od zgoraj, na obraz in obliko telesa. Kitajec išče lepote na nogah. Cim manjši je noga, tem lepši je ženska, naj sicer je, kakršna že hode; vendar popolnoma plešastih žena tudi Kitajec ne mara.
Nekaj posebnega na svetu so pa majhne noge. Muke, ki jih morajo zanje pretrpeti ženske, so velikanske. Vse deklice od treh do štirih let matere pohabijo. Štiri male prste jim denejo v podplat ter trdo zvežejo. Boledine pri tem so velike; toda mala bitja so že toliko nidemucna, da jih prebijejo. Po kratkem prsti zrastejo skupaj, ali pa samrč. Potem obujejo majhne čevlje, katere nosijo noč in dan. Nekaj groznega je videti golo žensko nogo, toda lepa je v bogato okrašenih, vezenih develjčkih. Kitajec ne opeva ženake lepote, ženske zvestobe, ampak majhne noge »zlato lilijo«. Lastnica takih se lahko primoži v najvišje kroge.
Če je Kitajec z nevestino lepoto zadovoljen, potem se pogedč še za doto. Dostikrat ni velika: blago, pohištvo itd., pri boljših hišah tudi vozovi, uprega. Pozneje ženin in nevesta ne smeta ničesar več zahtevati od svoje rojstne hiše. Ko se zedinijo, dolodijo dan poroke. Najprej pa še malika prašajo za svet Kitajec namred veruje trdno na dobre in na slabe dnove. Slab dan se ne sme kupčevati, kaj šele obhajati poroko. Za dobro napojnino kmalu določi dan, kdaj bosta mlada zarodenca srečna. Nato starši vse pripravijo za ženitovanje. Skrbna mati pred vsem drugim naredi hderi podvzglavno blazino; vanjo zašije dateljnov — ,ca' imenovanih — in kostanja — ,licse'. To je talisman (skrivni lek) za zakon, kajti ,oa-licse' se imenuje otročji blagoslov. Ko je vse pripravljeno, nesč nevesto k ženinu;
spremlja jo veliko ljudi, godba itd. Nevesta je popolnoma zagrnjena in sedi v bogato okrašeni nosil-nici. Med tem strašno streljajo, dostikrat celo s topovi, da preženo hudobne duhove. Ko leze nevesta iz nosilniče, ji položc pod noge sedlo, ki pomenja mir v zakonu. Prineso ji sladčie kot podobo sladkosti v zakonu. Potem jo peljejo v kapelico, še zmeraj zagrnjeno. Nato gresta ženin in nevesta v notranje prostore, da se malo oddahneta; šele takrat nevesta odgrne pajčolan, in to je prvi trenotek, da se novo poročenca vidita. Potem mora nevesta pustiti, da si jo vsi sorodniki in svatje ogledajo. V ta namen jo posadč v sredo sobe, kjer mora čepeti ko voščen kip ter se nič geniti. Obiskovalci delajo svoje opazke, grajajo in hvalijo. Šele zvečer je rešena. Potem sta mož in žena skupaj. On je gospodar v hiši, ima denar v rokah, on kupuje in prodaja. Ona ni nič, čisto je brez pravic, sužnja svojega moža. Njene dolžnosti so domača opravila in skrb za otroke. Nikoli ne sme žena v javno družbo, nikoli je ni videti v javnem življenju. Za Kitajca bi bilo veliko pohujšanje, če bi njegova žena prišla kdaj na svetlo. Zaradi tega tudi Kitajci Kvropejce zaničujejo. Mož ima pravico nad svojo ženo; on jo lahko zapodi, proda, odda, če bi je več ne hotel. Navadno staoe žena v avstrijskem denarju kakšnih štirideset kron; dobe se pa tudi ceneje. Take zavržene žene kupujejo tudi misijonske postaje. Jaz sem v svojem misijonu kupil eno za šestnajst kron, seveda ne zase. Ta je postala katoličanka. Njen mož je bil pijanec, vničevalec opija. — Mož ima vrhutega pravico, vzeti toliko žena, koliko jih more preživeti. Cesar kitajski jih ima kakšnih sedem sto. Nadalje ima mož pravico svojo ženo kaznovati, mučiti, tepsti, izstradati, pa ga zato nihče ne kaznuje. Še celo za umor žene do predkratkim ni bilo nobene kazni. Šele po petindvajsetletnimi vladanja rajnke cesarice, je zato določena kazen : odškodovati mora mož z majhno denarno svoto starše svoje umrle, oziroma umorjene žene. Zaradi tako žalostnih razmer so samomori med ženskami, tudi mladimi na dnevnem redu; pa moža tudi marsikatera ubije, za kar jo kaznujejo z zelo veliko in grozovito smrtno kaznijo, da jo na pr. raztrgajo, umore z osmimi udarci ali denejo ob glavo. Če jo umore z osmimi udarci, ji s prvima dvema odrežejo roke, z drugima dvema noge, s tretjima dvema prsi, potem ji potegnejo kožo čez glavo in potem šele z osmim udarcem ji odsekajo glavo.
Vzgoja otrok je jako žalostna. Otrok pravzaprav še nobenega imena ne dobi Največkrat ga imenujejo po kakšni stvari, ki se je slučajno dogodila ob rojstvu. Ce ima n. pr. isti čas mlade svinja, psica ali mačka, ali katera teh živali ravno takrat prestopi
prag, imenujejo potem v spomin na to otroka: pujsek, kužek, mucek itd. Pri vzgoji se sploh ozirajo samo na telo; duha in srce popolnoma zane. marjajo. Ce so starši ubogi, ali imajo veliko otrok, jih večkrat zavržejo, utope, ali drugače zapodo od sebe. Enkrat je pripovedoval mož, da je že peto deklico razrezal z nožem. Izpostavljene otroke dostikrat snedo psi. Misijonarji iščejo take otroke in jih potem vzgajajo v sirotišnicah. Našli so od psov načeto deklico ter jo krstili; živela je še dvaindvajset dni. V misijonskem okrožju Nordšantung izpostavijo vsako leto 40—50 otrok.
Kitajci so izobražen narod. Imeli so tudi svoje sloveče filoz- fe. Iznašli so prvi pismenke. Motov o je, da so prvi napravili črnilo in tuš; kitajski tuši so še danes neprekosljivi. Magnetno iglo bo poznali že davno; streljali so s smodnikom pred nami. Izdelovali so lino porcelanasto blago, sloveče slikarije. Ž; tisučletja imajo poljedelske stroje, četudi precej preprost«-. Tak narod se g( tovo ne more prihbvati divjim ljudstvom. Toda izobrazba sama ne obloži srca. Priti mora zraven nekaj drugega Vera katoliška! Naša vera nam pravi, da imamo nesmrtno duš<>; zato spoštujemo in ccnimo tudi ženske Niša vera nam pravi, da ima otrok nesmrtno duš > i z*to varujemo otroke. Le krščansko katoliška vera zdru žena s pravo izobrazbo omogoči življenje vredno človeka. Zato upamo, da bo v bodočnosti krščanstvo z omiko m izobrazbo še tudi v Kini prineslo l«pih sadov.
Političen razgled.
O razdelitvi Avstrije sanjajo gori na s v«tu Tavčarjevi prijatelji Vsenemci, z juga pa obračajo lačni Lihi svoje poželjive oči proti avstrijski obali. Napravili so si tak le načrt: Trst. < -oriško, Istro, Dalmacijo in Tirolsko bi pograbil Italijani; (Jalniio bi prepustili Rusom; Češko, Moravsko in Slezijo bi si med seboj radzdelili Rusija in Prusija; vse druge alpske dežele naj bi pa dobila Bavarska. Ogrska s Hrvaško bi bila pa samost >jna država. Pa bi res ne bilo napačno ! Delati znaio lepe račune. Priznati pa moramo Vsenemcem zlasti na Češkem in pa tržaškim Lahooom, da marljivo pripravljajo pot, po kateri naj bi prihrumela nemška kopita na avstrijsko ozemlje ter laške oklopnice pred primorske luke. A bati se nam za enkrat vendar ni, da bi našo Avstrijo tako enostavno pohrustali. Zlasti Rusija bi se desetkrat spremislila, predno bi hotela deliti Avstrijo b sosedno Nemčijo; kajti potem bi bila vojna med Nemčijo in Rusijo neizogibna. Tega si pa ne žele niti Rusi, še manj pa Nemci.
Goriški liberalci so podobni kranjskim liberalcem prav do pičice. Oboji se borč proti veri, proti pravicam delavskega in kmečkega stanu. Pokazalo se je to v seji goriškega deželnega zbora. Katoliško dolitično društvo v Bovcu je prosilo, naj
se spremeni deželni volivni red; upelje naj se direktna tajna volitev ter naj s« spremene volivni okraji. Kako je zahrumel proti tej predlogi liberalni voditelj goriški dr. Turna ! Pravil je, da je ljudstvo nezrelo, da mu ni treba spreminjati volivni red, ker ima dovolj pravic 1 Prav po liberalnem kopitu. Še celo laški poslanci so bili bolj prijazni temu pred logu; le slovenski liberalci — so zgubili vsak čut za poštenje in pravico.
80 pa podali skupno izjavo o krivicah, ki se jim gpdč; ker jim noče pripomoči do pravic niti vlada niti gospodujoči Poljaki, se ne morejo več udeleže-vati sej deželnega zbora. Po prebrani izjavi so odšli vsi rusinski poslanci is dvorane. Vlada je sicer obžalovala ta dogodek, a njena žalost je bila le bolj jeziku deželnega namestnika in maršala. Zelo žalostno je pa, da nj dado Poljaki po krvi in jeziku sorodnemu rusinskemu narodu pravio, ki mu pristojč.

llusini v gaUHkem[dex€lnem tboru. Malo-ruski ali rusinski narod ne uživa v Galiciji skoro nobenih javnih pravic, čeprav je Rusinov v Galiciji primeroma več nego Poljakov. Zaman so se trudili rusinski poslanci, da bi pridobili vsaj kako malenkost svojemu narodu. Poljaki, ki imajo vsled kri vičnega volivnega reda vso oblast v rokah, jim ne privoščijo nobene mrvice v javnem življenju. Godi se jim skoro slabše, kakor slovanskim manjšinam pod nemško oblastjo. Leto za letom so ponavljali rusinski poslanci v deželnem zboru svoje skromne zahteve; a pomagalo ni nič. Pri zadnjem zasedanju
Volitve na Dunaju. V dunajskem okraju Favoriten se je vršila dopolnila dopolnilna volitev enega poslanca za deželni zbor. Ta okraj je doslej zastopal krščansko socijalen poslanec. V zadnjem času se je število prebivalcev silno namnožilo; volivci so večinoma sami delavci, zato so se socijalni demokrati vselej grozno prizadevali, da bi prodrli s svojim kandidatom. A doslej se jim to ni posrečilo. Pri tej volitvi so jim priskočili na pomoč liberalci in nemški nacijonalci; postaviti niso hoteli svojih kandidatov, ampak bo priporočili svojim somišljenikom naj volijo socijalnega demokrata dr. Adlerja. Ude-
ležba je bila velikanska; prišlo je na volišče skoro 9 desetin volivcev. Združenim nasprotnikom, ki so poskusili vse mogoče sleparije, se je posrečilo, da je prodrl socijalni demokrat dr. Adler, ki je mimogrede povedano! židovski miljonar; dobil je 4298, krščansko socijalni kandidat pa 4125 glasov, torej le 173 manj. Volitev je pokazala, da je število kršč. soc. volivcev jako napredovalo.
Angleži ne vedo nič posebnega zadnji čas o svojih »hrabrih« četah v južni Afriki. Kitschener jim je sporočil, da so Buri razstrelili v zrak angleški železniški vlak z vojaki vred, da so ugrabili Angležem 1000 konj in da so se polastili mesta Ja-meston. To mesto so sedaj Buri razglasili za glavno mesto oranjske republike. — Prejšnji predsednik oranjske države Stein in Šalk Burger sta razglasila po burskih državah nov oklic, naj se hrabro in vstrajno bojujejo proti sovražniku, dckler ne bode domovina svobodna. Tudi v kapski koloniji napreduje bursko gibanje; sedaj je tam okoli deset tisoč oboroženih Burov, pod raznimi voditelji. — Ves svet se čudi, da so Angleži tako slabotni navzlic tolikemu številu vojakov. Od začetka vojne pa do danes so poslali v Afriko Angleži 349.000 vojakov; od teh jih jn bilo ubitih, ranjenih ali drugače umrlih nad 90 000. Poleg vseh teh nesreč imajo Angleži velike sitnosti s svojimi konji, ki jih kupujejo na Ogrskem, da jih potem postreljajo ali pograbijo Buri. Prišli so na sled veliki slepariji. Plačevali so za konje po 400 gld, a tisti prekupovalec, ki jih jim je prodajal je dajal zanje le po 110 gld. Poleg tega so jih celo veliko manj poslali v Južno Afriko, nego je bilo plačanih. Ta prisleparjeni dobiček so si razdelili med seboj prijateljsko židovski konjski kupci in pa angleški častniki, ki so vodili kupčijo. Opeharjena je bila angleška vlada za okroglih šest milijonov kron. Jih ima pač preveč!
Nemški cesar je prišel navskriž s svojimi ministri. V Berolinu so namreč soglasno izvolili za podlupana nekega Kaufmanna, in ministri so ga tudi odobrili. A cesar ga ni hotel potrditi, ker se je ta mož pred dvajsetimi leti, ko je bil še častnik, nekaj mešal v volitve. Ministri menda radi tega še ne bodo pobrali svojih kopit; Berolinci se pa mislijo postaviti cesarju po robu in Kaufmanna prihodnjič zopet voliti.
7 Kne* Hohenloh.es bivši kancelar nemškega cesarstva, je umrl dn<§ 6. julija v starosti 72 let. Rojen je bil 1. 1819. Leta 1894. je prišel na mesto zloglasnega Bismarcka, kjer je vstrajal do lanskega leta. Umaknil se je sedanjemu kancelarju Bulovvu.
Novo kitajsko glavno mesto. Kitajska cesarica se boji, da bi je v glavnem mestu Pekingu kdo ne umoril, zato ne mara več tje priti. Razglasila je za glavno mesto Kailongfu v pokrajini Honau. Prebivalcev šteje okoli 150.000. Pred petsto leti je bil ravno ta kraj glavno mesto kitajskega cesarstva; prej se je imenovalo Tungking.
Laški kralj namerava odpotovati koncem septembra s svojo sopropo v Berolin k nemškemu cesarju na obisk. V začetku oktobra pa misli obiskati ruskega cara v Petrogradu. Tje bode prišel ob istem čaau tudi črnogorski knez, oče laške kraljice Ruski car bode vrnil obisk laškemu kraju pozimi ter ga bo posetil v Rimu.
Bolgarski kne* Ferdinand se bode zaročil s črnogorsko prinoezinjo Ksenijo.
Varčen dri. zbor imajo siromašni Bolgari. Da bi prihranili državni blagajni vsaj nekaj malega, sklenili so poslanci v »sobranju«, da znižajo državnim uradnikom plače. Tako mislijo prihraniti kakih (iOO.OOO Kr. Vojaški minister namerava poBlati domov 18 tisoč vojakov, da jih ne bode treba rediti na državne stroške. — Tudi pri nas bi bilo dobro, da bi poslali kakih sto tisoč kmečkih fantov iz vojašnic domov, kjer primanjkuje delavcev. Za državno blagajno bi to ne bilo slabo.
Dopisi.
Iz Mosenj. Nebeški vrtnar je presadil zopet eno cvetko iz naše Marijine družbe v srečnejši kraj. Mladeniči iz Marijine družbe položili so dne 10. t. m. v prezgodnji grob vrlo Marijino hčer Ivano Luznar. Vdano je prenašala dolgo in hudo bolezen in zdaj se veseli pri najboljši materi.
Družbenica so se^ vdeležile pogreba v polnem številu z zastavo in položile na krsto krasen venec. Pred hišo in ob gomili pa so ji zapele v slovo pesem: »Ob pogrebu Marijinega otroka«. Globoko v srce so segali ti glasovi in privabili navzočim solze v oč'. Predraga »osestra pa, ki je bila res zvesta hči Marijina, naj izprosi, da bi naša mlada družba, ki se tako lepo razvija, vedno lepie pro-cvitals. —	Tajnica.
Za romarsko cerkev na Zaplazu je poslal po velečastitem gospodu župniku Francu Perparju od sv. Trojice pri Mokronogu gospod Jožei Tratar od istotam 60 K vbogajime. Veledušnemu darovalcu povrni ljubi Bog po priprošnji naše premile Matere Zaplaške lepi dar stoterno!
Darovi za to cerkvico so kaj dobrodošli, ker bo treba priljubljeni M. B. Zaplaški pripraviti lepše, dostojnejše bivališče.
Iz Kamnika. Mestna hranilnica v Kamniku pričela je svoje poslovanje dne 2. julija t 1. na podlagi od visoke c. kr. deželne vlade za Kranjsko v imenu visokega c. kr. ministerstva notranjih stvarij potrjenih pravil v mestni dvorani na glavnem trgu ter bode imela vsak torek in četrtek od 9.—12. ure dopold n e uradni dan. Ta čas sprejemale se bodo vloge, za katere kakor tudi za njih pravilno obre-stovanje jamči mestna občina v Kamniku. — Obrestovale se bodo vloge po 4% in se bodo nevzdig-nene obresti pripisovale vlogam dne 1. januvarja in 1. julija vsakega leta, ter znova obrestovale, ne da bi bilo za to predložiti knjižico. Vloge se bodo uporabljale v prvi vrsti za posojila na nepremična posestva pred vsem v Kamniškem okraju in v gorenjskih okrajih sploh, pa tudi na vse druge, v paragrafu 25. pravil naštete načine.
Prošnje za posojila se vsprejemajo vsak uradni dan in se iete rešujejo prav v kratkem. - Posojila se obrestujejo po pet od sto za celo leto in zahteva hranilnica razun obresti še prav majhno odplačilo na kapital, navadno tako, da plača dolžnik vsakega pol leta tri odstotke izposojenega kapitala, e tem pa uniči celo posojilo v 36. letih. — Ako želi dolžnik posojilo še v krajšem času uničiti, je tudi to dovoljeno, te da potlej plačuje primerno večjo svoto.
Za potrdilo vlog ao opravičeni vsi člani ravnateljstva, tako da podpišeta vsako vlogo katerakoli dva člana. — Pravila in pojasnila dobivajo se brezplačno. — Ravnateljstvo mestne hranilnice v Kamniku.
Iz Vel. Lašič Nasprotniki kmetijskega društva v Lašičah si ne vedo nič več drugače pomagati, kakor tolažijo se češ: zadruga bo kmalu poginila in kmetom bodo grunte prodajali. Mi pa pravimo: Prej ko nam bodo grunte zaradi kmetijakega društva prodajali, bodo nasprotniki poginili in bodo ljudje slišali tisto narodno pesem peti, ki se glasi: Rekvi-esci in pace, nasprotnikom so odgnile tacr.
Konjice Tu je pri svojem sinu umrl gosp. Matija Voh, mož zaslužen, bivši posestnik pri Sv. Ilju blizo Velenja. Luč sveta zagledal jc dne 24. febru-varija 1X15. Tistega leta se je začela šola pri Sv. Ilju. V istej si je pozneje otrok začel nabirati nauke za življenje; več sta ga pa učila starejša brata njegova. ki sta bila študenta, od teh je Baltazar umrl kot župnik v Majšpergu, a Franc je župnikoval v Kostrivnici ter umrl pri Sv. Petru v Savinjski dolini. Mladenič jc dolgo vrsto let služil v župnišču. Ob času ženitve z Ano Krulje postal jc samostalen kmet. In kot vzglednega gospodarja zadevale so ga častne službe ena za drugo, bil je cerkven ključar, župan, krajnošolski nadzorovalec, cenilec, porotnik, itd. Rad je prebiral knjige in časnike, vsled tega je pa bil tudi zveden na vse strani. Bil je vedno veselega srca in pošteno šaljiv. Ko je leta 1869 pogorel, tistokrat pač je bil potrtega srca, pa potolažil gaje neki prijatelj v Celji, češ, ljubi Bog pridnega človeka ne zapusti. In res. Blagoslov Božji kazal se je očividno. Za nedolgo časa je na pogorišču stalo novo zidovje, kjer je ponesrečenec še srečno gospodaril nadalje skoz 23 let. Izmed petero otrok je skrbni oče vse lepo oskrbel: eden sin je dekan v Konjicah, drugi je cesarski služabnik v Celji, tretji gospodari na očetovskem posestvu pri Sv. Ilji, ena hčerka pospodinji pri bratu v nadžupnišču v Konjicah, mlajša pa je sedaj prednica šolskim sestram v Mariboru. Žena Vohova umrla je dne 19. junija 1881, za njo se je letos dne 17. junija v večnost preselil starček-vdovec, katerege so dne 19. junija,
t. j. ravno na obletnico smrti ženine spremili do hladnega groba. Dobrega moža je vse imelo rado. O tem priča tudi pogreb. Uradnik in tržan in kmet je začasno odložil svoje delo, da izkaže „očetu" zadnjo čast. Duhovniki pa so iz dekanovine bili razven dveh doma zadržanih vsi, ker se je tako naključilo, da je ravno tisti dan bil določen za letošnji „uradni shod" za duhovnike dekanovine Konjiške. Prišli so pa tudi drugi, na pr. velečastiti gosp. Žičkar, državni in deželni poslanec in dekan na Vidmu; ta je popeval sv. mašo, sprevod vodil pa je prečast. gosp. Hajšek, kanonik v Slovenji Bistrici; on je pri odprtem grobu z ganljivimi besedami počastil sedanjega pokojnika in ga poslušalcem pokazal za vzgled bogoljubnega državljana. Blagi duši svetila večna luč!
Z Rakeka, 8. julija. (Občinske volitve na Rakeku.) Dne 4. t. m. so bile na Rakeku že tretjič obč. volitve. Pri zadnji volitvi so dobili liberalni naprednjaki en razred v svojo pest, pri tej pa jim jc ušel še tisti, in danes imajo liberalci na Rakeku prazne roke, srce pa polno jeze in srda. Kako tudi ne ? Saj so vendar vse spravili na volišče, kar leze in kar gre; če pa ni moglo ne lezti ne iti, so pripeljali. Celo s Koroškega jim je moral priti neki voznik pomagat; videli smo liberalne goste iz Kranja, Logatca, Ljubljane, od vseh vetrov, in iz Cirknice je pridrla vsa liberalna garda, da možatim Rakov-cem izbere župana, ki se je pa že popreje sam izbral. Toda vse zastonj! —Jeza je torej opravičena!
To bi morali videti, kako so jo liberalni po-magači cvrli vsak proti svojemu domu, ko so tako slavno propadli! Na volišče so jih vozili, domu so pa šli v dir čez drn in strn, potrti, klaverni, jezni in — kleli so!
Včasih so liberalci po volitvah pili in teleta jedli in potem razgrajali, da se je Rakek stresal; to pot pa je bilo žalostno v hiši kolovodje rakovskih liberalcev. Poročalo se je, da se je nekako tako le godilo isti dan v oni hiši: „Joj, kakšno je danes v oni-le hiši- — (Tako so pravili) — gospod sem in tja letajo, gospa zdihujejo, gospodična jokajo, sedem „faselcev piva je nastavljenega, pa nikogar ni, da bi ga pil; pet hoj je posekanih, da bi postavili mlaje, pa jih ne smejo!" To je bila babilonska zmešnjava; saj je pa tudi oni gospod hotel biti župan, in to upanje tako popolno izgubiti, to je britko. Gospodu se gre za čast! »Jesti ima dosti", je dejal nekdo, „piti tudi, obleke dosti, denarja tudi, samo časti mu manjka, te mu pa nihče dati noče!" Ali ni to bridko?
Propadli nasprotniki se v svojem srdu tolažijo s tem, češ: saj klerikalci nimajo pri tej volitvi nobene mirne vesti, zakaj pa ne prirede nobene slo-
vesnosti, zakaj ne streljajo? Mi pa jim povemo, da zmage smo nad vse veseli, streljajo naj nam pa oni, saj imajo še smodnik, ki so si ga nabavili pri zadnji volitvi, pa streljati niso mogli, ker so dobili samo en razred. Šest mlajev pa pri nas stoji, pri onih pa jih pet — leži!
Liberalci, nikdar se ne norčujte iz zavednih možatih rakovskih mož! Nevarno je vzbuditi leva, nevarnejše se vojskovati z Burom Pri zadnjih državnozborskih volitvah ste se bahali: Klerikalna trdnjava na Rakeku je padla! Danes pa vam kličemo mi: Liberalna trdnjavica na Rakeku je popolnoma razrušena, liberalec leži strt in poražen na tleh, kakor njegove hoje! In prav je tako. Če tudi naše može grdo napadate, če tudi lažete, kakor ste lagali v „Narodu* ali pa še bolj. — le delajte, saj napadate v surovem obupu in lažete — — leže! Mi pa vstajamo, že stojimo in gremo naprej!
U Moravč, f Antonija Kodrman. zvesta hčerka Marijine družbe. — Par vrstic pokojni v trajen spomin v tolažbo žalujoči materi, bratu in sestram in celi Marijini družbi. — Po dolgi in mučni bolezni previdena s sv. zakramenti, je umrla 11. t m. v najlepšem cvetu svoje dobe Antonija Kodrman, v vasi Prikrniea. župnija Moravče. Nje pogreb je bil v nedeljo, 14 julija, kaj veličasten. Nad dve sto Marijnih deklet, z družbenim znamenjem, spremljalo jo je k večnemu počitku. Pokojna je bila stara še le 21 let. Ker je bila ves čas svoje dolgotranje bolezni zvesto vdana v voljo božjo, upamo, da se že veseli pri Bogu in materi Mariji, katero je na zemlji presrčno ljubila.
Mi pa rajno Antonijo priporočamo vsem, posebno pa Marijini družbi, v gorečo molitev in trajen spomin. N. v. m. p.	J. |j.
Slovenski novičar.
Romanje v Lurd, katero je »Domoljub« neka-terekrati priporočal, se letos ne bo moglo vršiti Ni se namreč oglasilo toliko udeležnikov, da bi bili mogli najeti poseben vlak. Odbor je nato naprosil tvrdko »Cook et Sou« na Dunaju, naj pravi načrt, po katerem bi romarje v Lurd vozila. A ta načrt odboru nikakor ni ugajal. Romarji tretjega razrtda bi se bili vozili s poštnimi vlaki, drugega in prvega pa z brzovlaki. Ker ne kaže in bi gotovo ne b la všeč našim romarjem, katerih večina se je oglasila za tretji razred, da bi se vozili ločeni od drugih svojih rojakov, zato se je romanje odpovedalo. Čakati hočemo bolj ugodne prilike, da se v večjem številu napotimo v Lurd in Pare-le Monial. Toliko v pojasnilo onim, ki so se letošnjega romanja hcteH udeležiti.
Salezijancem v pomoč! Salezijanci »o kupili grad Rakovnik pri Ljubljani v ta namen, da tam napravijo ustav in šolo za take sprijene dečke, ki ne smejo hoditi v javne šole, da drugih otrok ne pohujšajo. Te dečke bodo učili in odgajali, da postanejo kdij pošteni ljudje, ki bodo sami sebi mogli kruh služiti. Vsaka občina skoraj ima kakega takega dečka, s katerim ne ve kam. a zdaj ga bodo izročili brez skrbi dobrim rokam, da ga poboljšajo in rešijo družino in oblino nadloge in škode. PoBestvo Ka kovnik je veljalo okroglo 40 000 K in je že p 1 a č a n o; vendar je treba Se nekoliko denarja za hišno in šolsko opravo in za prvo vzdržavanje. Mnogo so dobri tniki že storili, za kar jim bo povrnil Bog; /daj pa prosi društveni odbor zadnjega prispela na ta način, da kupite nekoliko srečk efektne loterije. katero je dovolilo visoko c kr. ministerstvo. Ta loteriia ima 200.000 srečk in okrog 3000 do bitkov. Ena srečka velja 60 vinarjev in se dobivajo v društveni pisarni v L|ubljani v Auersper govi hiSi v Križankih. Poleg tega potujejo po deželi gospodje, ki bodo srečke po hišah ponujali, le kupujte radi, je pač dobro delo.
Duhovniške spremembe v ljubljanski škofiji. I "pra-viteljem izpraznjene kočevske župnije je imenovan tamoftnji kap« lan č. g. Jusip E p p i c h ; upraviteljem kočevske d< kanije pa č. gospod O o t a r d liott. župnik pri Stari cerkvi Premeščeni so bili č č. g g. kapelanje: Josip Perz iz Velike Doline v Črmošnjice; Josip G 1 i e b e iz Koprivnika v Stari log, Avgust S a u e r iz Starega loga v Ko privnik; Adolf K no I iz H-cnnvic v Semič; Andrej L a v r i č iz S< miča v Hrenovice ; Anton A b r a m iz Kočane v Skociian pri Dobravi.
Smrtna kosa. Umrl je dne 27. junija v Zalogu pri Cerkljah upokojeni župnik č. g. Andrej Šare, star 74 let.
Duhovniške vesti s Štajerskega. Čast. g. Ivan
H o h a n e e , župnik svetin|ski, je imenovan lavan-tinskim knozoSkofijskim duhovnim svetovalcem. Čestitamo! — Zadnjo nedeljo je bil č. g. Ivan Jodl kot župnik v Zgornjo Št. Kungoto po mil. gospodu kanoniku Jak Bohincu slovesno vpeljan. — Prestav-ljen je g. Jožef P a n i č iz Rajhenburga k Svetemu Antonu v Slov. goricah.
častno občanstvo. Občinski zastop v Cerkljah na Gorenjskem je v seji dne 30. junija 1901 ji dno glasno podelil častno občanstvo gospodom: Premilostljivemu gospodu knezoškofu ljubljanskemu dr. Antonu B. J e g 1 i č; g. Martinu P o g a č a r , častnemu kanoniku in knezoškofijskemu kancelarju v. p. v Ljubljani; g. Andreju K a lan, stol. kanoniku in vodji Marijanišča v Ljubljani; g. dr. Iv Ev. Krek, profesorju bogoslovja v Ljubljani; g. Antonu
Koblar, dekanu v Kranju; g. Davorinu Jenko, skladatelju v Belemgradu.
Doktor bogoslovja jc pcstal na Dunaju častiti gospod Josip J e r š e.
Zgradba škofovih zavodov v Šent Vidu veselo napreduje. Sedaj dela pri stavbi okolu 150 delavcev. Pozneje delalo bode pri stavbi n .d 300 delavcev. V torek popoludne dnč IG. t. m. se je vršila slavnost vlaganja temeljnega kamnaib obilni udeležbi duhovščine in ljudstva.
„ Slovenska krščansko - socijalna zveza" na Šmarni gori. Prelep dan so imeli v nedeljo dnč 7. julija krščanski socijalci, ko so iz Ljubljane in drugih bližnjih in dalnjih krajev v velikem številu prihiteli na Šmarno goro zahvaljevat svojo visoko /.aščitnico za dosedanjo pomoč in prosit jo, naj njihove moči i nadalje krepi. Tri krščansko - socijalne zastave: Katol. rok. društva z Vrhnike, Katol. društva sv. Jožefa iz T r ž i č a in Slov. kršč. soc. zveze iz Ljubljane so se klanjale pred altarjem Matere Božje, katero je proslavljal v svojem cerkvenem govoru g. dr. Krek kot delavko, ki nam je povila božjega Sina in je s to božjo milostjo odlikovala ves delavski stan. Vnemal je v srcih delavcev in delavk, ki so napolnili vso cerkev, ljubezen do Nje, ki naj bo na čelu vseh naftih prizadevanj. Pri službi božji so mogočno doneli raz kura zbrani glasovi flentvidskih pevcev in pevk pod vodstvom g. N a v i n š k a. Poleg Vrhničanov, Tržičanov, Ljubljančanov, St. Vidcev opazili smo v množici tudi kršč.-soc. delavce in delavke iz Vevč, Železnikov in Medvod. Ob teh veličastnih trenotkih, ko je iz sto in sto grl dvigala se hvalnica Mariji, se je položil temelj vsakoletnemu skupnemu zbirališču krščansko-soci-jalnih društev pri Mariji na Šmarni gori! V resno razmotrivanje priporočamo vsem društvom od blizu in daleč, da bi bilo velikega pomena, ko bi se vsa naša društva vsako leto v prvih dneh meseca majnika sošla na Šmarni Gori, ki je nekako v sredini dežele, in tu po vzgledu naših prednikov priredila vsakoletni svoj »shod«. Nepopisnega pomena bi bilo to za razvoj krščanske misli med Slovenci! Po cerkveni Blužbi božji vršila se je na planinici ljudska veuelica v najlepšem redu. Preskrbljeno je bilo za vsakovrstno zabavo. Najbolj so zanimali obšinstvo vrhniški tam-b u r a š i , ki so pokazali s svojim izbornim svi-ranjem, kaj zamore resen trud. Hvala presrčna za veliko požrtvovalnost, hvala iskrena čvrstim tam-burašem, ki so s svojimi milozvočnimi tamburicami poveličali vso slovesnost! Poleg tamburašev pa so se odlikovali tudi pevci. Kar trije zbori iz Tržiča, Šent Vida in Vrhnike so se kosali. Tržičanje so pokazali,
da imajo med seboj tudi izborne igralne moči in med mnogimi napitnicami je le prehitro prišel čas ločitve. Prisrčni pozdravi in odzdravi spremljali so izletnike pri odhodu. Krščanski socijalci in socijalke na svidenje zopet drugo leto na lepi Šmarni gori!
Osebne vesti. Tajnik kranjske deželne vlade g. Viljem II a a b je imenevan okrajnim glavarjem. Okrajni nadkomisar gosp. Viktor Parma in tajnik kranjske deželne vlade g. J. Tekavčič sta imenovana okrajnima glavarjema.
Vodstvo okrajnega glavarstva Kranj se jo poverilo dež. vladnemu tajniku g. Alfonzu Pircu.
Vojaška vest. Cesar je odredil, da namesti dne 1. oktobra v Ljubljani, Olomucu, Jaroslavi in Lincu po jedno domobransko brigadno poveljništvo. Objednern se določa, da se iz dosedanjih domobranskih polkov štev. 3., 4. in 5. ustanove polki 3., 4., 5., 26, in 27
Radi dopisa iz Vodic v zadnji štev. „Domoljuba" smo prejeli pismo g. učitelja Božiča s Skaručine, iz katerega je razvidno, da je imenovani gospod odstavek tega dopisa, kjer se govori o „nekem učitelju ', obrnil nase. Čudno se nam zdi, kako pride g. učitelj do tega domnevanja, ker se njegovo ime nikjer ne imenuje; vendar izjavljamo, da se zadevni odstavek ni pečal z njegovo osebo.
Pri kanonični vizitaciji v ribniški dekaniji je bilo birmanih: na Velikih Poljanah 60, pri sv. Gregorju 75, v Sodražici 256, v Loškem Potoku 307, v Dragi 175, na Gori 59, v Ribnici 290, v Grča-ricah 51, v Dolenji Vasi 124, v Laščah 302, v Ško-cijanu pri Turjaku 53, na Robu 136, v Dobrepoljah 667, v Strugah 134, torej skupaj 2799 birmancev.
Strela ubila štiri može. Iz Štorij pišejo: Dne 9. julija, ubila je strela na nekem travniku med Štorjami in Sinadolom štiri kosce, dva druga pa je nevarno poškodovala. Kosci so s Tolminskega.
Štajerske novice. Potrjenaizvolitev. Cesar je potrdil izvolitev pilštajnskega župnika g. M. To-mažiča načelnikom, g. dr. Jankoviča pa namestnikom v kozjanskem okr. zastopu. — Gospod Franc Kartin iz Št. Jurija na Štajerskem je bil pretečene dni na graški univerzi promoviran doktorjem vsega zdravilstva. — Smrtna kosa. Dnč 27. t. m. zadela je kap trafikanta v Graški ulici v Celju gosp. J. K o d r i č a. Pokojnik je bil blaga duša, vedno zaveden rodoljub. Lahka mu zemlja! — V Pragi je umrl g. A. P i š e k, ki je mnogo let služboval na celjski gimnaziji.
Socijaln! kurzi „Gospodarske zveze". Vsled sklepa „Zvezine« skupščine z dnč 28. maja t. 1. napravi »Gospodarska Zveza" v Ljubljani praktični kurz o knjigovodstu kmetijkih zadrug ter po-navljalni kurz hranilnic in posojilnic. Ta
kurz vršil se bode v času od 4. do 10. avgusta v Ljubljani. Ker je število udeležencev omejeno, prosimo, da bi se blagovolili gospodje, koji se ga želijo udeležiti, najkasneje do 25. julija pri »Gospodarski Zvezi« pismeno ali ustmeno zglasiti, da se more potem vse potrebno pripraviti. Za stanovanja udeležencev, koji bodo to ravno zahtevali, bode »Gospodarska Zveza« skrbela, druge stroške pa bi moral nositi vsak sam. Omeniti je, da se bode letos vršil še jeden tak kurz v prvi polovici meseca decembra.
Iz Vevč. Tukajšnje strokovno društvo kr-ščadsko socijalnih strokovnih delavcev je o priliki občnega zbora izroklo zahvalo in udanost nadvojvodi Franu Ferdinandu povodom pre-vzetja pokroviteljstva nad katoliškim šolskim društvom. Na to udanostno izjavo je prejelo društvo zahvalo Nj. c. kr. visokosti z dne 24. junija 1901. Živela katoliška zavest!
K orožnim vajam odide domači pešpolk št. 17 in huzarski polk št. G iz Celovca 9. avgusta preko Železne Kaplje, Jezerskega in Predvora v Kranj, kjer se 15. avgusta prlčno brigadne vaje. Odtod gre vojaštvo preko Škofje Loke, Idrije, Logatca, Planine, Postojne, Šempetra in Divače v Sežano. Drugi del vojaštva pride preko Celja in Vranskega v Kranj. Dne 8. sept bodo vojaške vaje zaključene in 9 septembra se odpelje vojaštvo z Rakeka na svoje mesto
Zaključek šolskega leta na srednjih šolah ljubljanskih. I. drž. višja gimnazija v Ljubljani je zaključila šolsko leto dne 3. julija. Koncem šolskega leta je bilo na gimnaziji 594 dijakov. Med njimi Ljubljančanov 161, Kranjcev sploh 339, ostali so rojeni v bližnjih deželah. Slovenski materin jezik je imelo 491 dijakov, nemški 101 in laški 2. Katoličanov je bilo 591, evangeliška 2, grškokatoliški 1. Najmlajši dijaki so imeli po 11 let, najstarejši je imel 24 let. Olličnjakov je bilo 59, prvi red sta imela 402 dijaka, drugi red je imelo 50 dijakov, tretji red 18 dijakov. Radi bolezni neizprašani so ostali 3 dijaki. Ponavljalni izpit je dovoljen 62 dijakom. C. kr. druga drž. gimnazija v L j u b j a n i je 13. jan. sklenila šolsko leto. Gimnazija ki nosi ime slovenska gimnazija, je izdala „Iz-vestje" v slovenskem jeziku. Iz šolskih poročil, po vzemamo o šoli: poučevalo je v petih šolah s para-lelkami v prvih treh razredih, torej v 8 razredih 13 učnih moči. Dijakov je ob sklepu 57 Ljubljančanov, 201 Kranjcev sicer, 6 Štajercev. 14 Korošcev, 2 iz drugih dežel, skupaj 280. Po narodnosti so vsi Slovenci, razven 1 Čeha. Vsi so katoličani. Vspehi v posamnih razredih: v V. ima 5 dijakov odliko, 15 prvi red, 3 dvojko, 3 trojko, 5 ponavljalni izpit;' v IV. ima 32 dijakov prvi red, 11 drugi, 2 tretji
red, 4 ponavljalni izpit; v III. a 1 odliko, 20 prvi 6 drugi, 3 tetji red, 2 ponavljalni izpit; v III. b is' prvi, 9 drugi, 7 tretji red, 2 ponavljalni izpit; v II. a 5 odliko, 16 prvi, 5 drugi red, 1 ponavljalni izpit; II. b 3 odliko, 15 prvi, 6 drugi red; v I. a 1 odliko, 26 prvi, 7 drugi, 5 tretji red, 2 ponavljalni izpit; v I. b 4 odliko, 24 prvi, 5 drugi, 2 tretji red 1 ponavljalni izpit. Vspehi v številkah na videz niso ugodni, a v resnici so povoljni; gimnazija je namreč šele z letošnjim letom postala višja, ima še mnogo dijakov torej, ki so na to gimnazijo prišli z mislijo, da hočejo le nekaj razredov za silo dovršiti; nekaj dijakov je bilo seveda dobrih, a najboljše jemlje z gimnazije alojzijevišče, katero pošilja svoje gojence v prvo gimnazijo. Prihodnje šolsko leto se otvori na gimnaziji VI. razred; prične se 18. septembra, vsprejemne skušnje pa 16. sept. Na c. k r. moškem učiteljišču je bilo 94 gojencev, in sicer v I. letniku 23, v II. 25, v III. 25, v IV. 21. Izmed teh je prebilo 73 z dobrim uspehom, 5 z nezadostnim uspehom, 16 jih pa sme ponavljati izpit v jeseni. Na c. k r. ženskem učiteljišču je bilo koncem leta 161 gojenk, in sicer v I. letniku 40, v II. 40, v III. 41, in v IV. 40. Izmed teh je prebilo leto 155 z dobrim uspehom, 1 z nezadostnim uspehom, 3 smejo ponavljati izpit v jeseni, 2 ste pa ostali neklasiticirani radi bolezni.
Zrelostni izpiti (matura) na c. kr. I. državni gimnaziji v Ljubljani so bili za oddelek A dne 8. julija in za odelek B dne 12 julija dovršeni. Iz oddelka A jih je prišlo k ustnemu izpitu 29, in sicer 26 tukajšnjih in 3 zunanji. Izmed teh sta izvršila izpit z odliko 2: Pavel Grošelj iz Ljubljane in Gregor Žerjav iz Loža; 18 jih je prejelo zre lostno izpričevalo brez odlike, med temi tudi gospodična Olga Schulze z Reke, ki se je privatno učila gimnazijskih predmetov: sedaj pa se hoče učiti zdravilstva ter zdraviti potem zlasti otroške bolezni — 5 kandidatov je dobilo ponavljavni izpit iz enega predmeta; 4 pa so pali za celo leto. Iz oddelka H je prišlo k ustnemu izpitu vseh 32 osmošolcev. Odliko jih je dobilo 5, in sicer: Frančišek K o š e n i n a z Gomilskega na Štajerskem, K a r o 1 K u h e I j iz Ljubljane, Vladimir Prijatelj iz Novega mesta, Henrik Smrekariz Ljubljane in Adrijan Zupančič iz Ljubljane. Zrelostno izpričevalo brez odlike jih je prejelo 20; ponavljavni izpit iz enega predmeta jih bo po počitnicah delalo 6; eden pa je popolnoma pogorel ter sme šele čez eno leto zopet priti k izpitu. V obeh odelkih skupaj jih ima odliko 7, prvi red 38, ponavljavni izpit 11, padlo pa jih je 5.
Na c. kr. višji realki v Ljubljani je bilo koncem šolskega leta 444 dijakov. Od dijakov je bilo: Slo-
vencev 226 (lani 209), Nemcev 193 (?;, Lahov 15, Čeh 1, Hrvatov 3. Z odliko je dovršilo šolsko leto 29 dijakov, prvi red ima 265, ponavljavno skušnjo 62, drugi red 65, tretji red 14. Kadi bolezni niso bili izprašani 3. Učnih moči je bilo 25. V obrtni nadaljevalni šoli je bilo 293 učencev, od katerih je bilo 266 Slovencev.
Zrelostni izpit na višji realki v Ljubljani je delalo 1. in 2. t. mes. od 20 dijakov 11 priglašencev in eden privatist. Prebili so ga razen treh vsi.
Na c. kr. Franc ložefovi gimnaziji v Kranju se je zaključilo šolsko leto dne 13. jul. Gimnazija, ki je imela letos vseh osem razredov, imela je toliko dijakov, da je moralo petero prvih razredov imeti vsporednice. Koncem leta je bilo na gimnaziji 457 dijakov. Prvi red je dobilo 329 dijakov (58 odlič-njakov) 53 dijakom je dovoljen ponavljavni izpit, 4 niso bili izprašani radi bolezni, 46 dijakov je dobilo drugi, 25 pa tretji red.
Zasebno učiteljišče čč. šolskih sester v Mariboru ima koncem šolskega leta naslednji vspeh. Od 20 kandidatinj imate 2 ponavljavne skušnje iz jcdnega predmeta, vse ostale kandidatinje so dovršile šolo s povoljnim učnim vspehom. Odličnjakinje pa so: Antonija Ježovnik iz Pletrovic; Olga L u b e c, hčerka dvornega svetnika iz Lljubljane; Mila Schreiner, hčerka c. kr. ravnatelja iz Maribora in Marijana Vrečko iz liga na Turjaku.
Nova sejma. Deželna vlada je dovolila občini Grahovo pri Cirknici dva nova letna in živinska sejma in sicer 22. marca in 14. novembra. Če pade na ta dan nedelja ali praznik, se vrši semenj naslednji delavnik.
Novo društvo. V Šmarjeti na Dolenjskem se je ustanovilo »Katol. izobraževalno društvo«.
Bohinjska železnica in delavci. (Poziv časopisom.) Z Jesenic se nam piše: Pri nas se je torej začel kopati predor skozi Karavanke. Delavci prihajajo od blizu in daleč poprafievat za delo; toda ne sprejemajo se. Zakaj ne ? Sedaj se vrše šele pripravljalna dela; raznim podjetnikom se bodo oddala šele čez nekaj mesecev. Vsa proga je razdeljena v sedem sekcij. Gorenjski sekciji, ki sega od Bohinja do Jesenic, načeluje železniški nadzornik g. Kritsch. V tej sekciji dela sedaj nekaj čez sto delavcev-domačinov. Ko bodo dokončana pripravljalna dela, in se bode oddalo delo raznim stavbenim podjetnikom, tedaj bode delalo samo progo ene sekcije do štiri tisoč delavcev, torej od Dunaja do Trsta blizu trideset tisoč delavcev. Do tega seveda letos še ne bode prišlo. Častiti bravci naj tudi opozore svoje rojake, ki se odpravljajo za delo popraševat, da za sedaj delajo zastonj dolgo pot. Ko bodo kaj več delavcev rabili, bomo drage volje pravočasno naznanili:
Velik požar na Kočevskem. Dnč 8. julija je v Kočevski Reki nastal grozen požar. Pogorelo je mnogo p Blopij, med njimi tudi cerkev.
Zopet velik ogenj v Žumberku. Ni še minilo mesec dni od velikega ognja v Jurkovem selu, kjer je cela vas pogorela, zadela nas je zopet še večja nesreča. Dne 11. t. m. ob 7,7. zjutraj pojavil seje ogenj v Sošicah (Gorrje selo) in v pol ure vpe-pelil celo vas. Brez strehe in najnujnejih reči ostalo je zopet 35 številk. Škoda cenjena je na če» 70.000 K, a zavarovana sta bila samo dva. Beda je velikanska in nepopisna, ker si ljudje niso mogli nič rešiti. Nesreča je tem občutljiveja, ker se je to v kratkem času prigodilo v istej župniji in občini.
Velika nesreča na avstrijski vojni ladiji. U Trsta se poroča: Huda nesreča se je dogodila na vojni ladiji „Fran Josip I." Imeli so strelne vaje s topovi. Neki top, ostro nabasan, se ni hotel takoj užgati. Odprli so torej zadnjo stran, da bi izvlekli slabi naboj. V istem hipu pa se je top užgal in ogenj je šinil skozi zadnjo odprtino poslujočemu mornarju v prsainlice, usmrtivši ga na licu mesta. Drugemu mornarju so opaljene oči in dva druga sta lahko ranjena. Ranjenci so: dva Dalmatinca in dva Istrana.
Napad na cesti. Pretečeno sredo zvečer je šla Marija Cerar, zasebnica iz Moravč št. 9 po novi moravški cesti na svoj dom. Kake pol ure od doma, ravno tam, kjer gre cesta v ovinku skozi majhen gozdiček, jo sreča človek srednje postave, in gre dalje. Čez nekaj trenutkov pa prileti isti človek nazaj in zahrbtno s tako silo udari žensko po obrazu, da ji je takoj pet zob izbil. Tudi sicer se ji več udarcev pozna na glavi. Prestrašena ženska je začela vpiti na vse grlo, nakar je napadalec zbežal. Napadalca še niso dobili. Biti pa ne more nihče drugi, kakor oni tujec, ki je dober četrt ure pred napadom pil v bližnji gostilni „pri Frfravu" in se tam zelo odurno vedel, da se je domaČim prav sumljiv zdel. Da bi potepuha Bkoraj dobili v pest, in mu dali, kar je zaslužil I
Najden mrtvec. V listih se je bralo, da so petindvajset dni pogrešanega P. Krapa našli pri Beri-čevem v Savi. Uradna „Laibaherica" in po njej drugi listi so poročali, da so baje na Črnučah fantje Krapa napadli in oropali, iz Črnuč se nam pa poroča, da črnuški fantje nimajo nič opraviti z napadom na Krapa. Sedaj se je šele pojasnilo, da Petra Krapa (pravo njegovo ime je P. Kropar) ni nihče v vodo vrgel, ampak, da je šel sam v Savo. 29. maja se je pripeljal P. K. v družbi Janeza Rozmana s fijakarjem na Tavčarjev dvor, kjer je prenočil. Predno je šel spat, je vse, kar je imel pri sebi, dal shraniti go-
stilničarju ter dejal: »Ako me zjutraj ne bodete videli, mislite, da sem šel v Savo.« Drugi dan je po praševal ribiča Čižmana, kje je najglobokejša Sava, češ, da se bo utopil. Potem je zopet popival s fanti, zvečer je šel spat, vstal na vse zgodaj, dejal, da gre po vodo in — zginil. Popolnoma verojetno, da se je P. K. sam utopil.
Morilec svoje žene Frančič prijet. Poročali smo, da je znani Frančič, katerega so dolžili, da je svojo ženo umoril, uSel iz novomeških zaporov. Frančiču se je posrečilo uiti v Ameriko. V vsakem mestu si je pridejal novo ime, zato ga je bilo težko najti. Ogoljufal je moogo naših rojakov v Ameriki. Pri eni takih goljufij se je opekel in prišel pravici v roke. Sedaj sedi Frančič v okrajni ječi v Jolietu in čaka porotne obravnave. Goljufijo je priznal in porotniki ga bodo brezdvomno obsodili za nekaj let v državno ječo. Ko bo Frančič v Ameriki dostal kazen, dobila gm bode lahko v pest avstrijska vlada, ako ga bo zahtevala
Drobtinice.
Ruska carska dvojica brez naslsdnika. Ruska
carska dvojica je sedaj trdno pričakovala, da dobi naslednika Carica se je razjokala ko se ji ni spol-nila želja in je dobila — četrto hčer. Sedaj ostane prestolonaslednik I. 18T8 rojeni veliki knez M hael, brat carjev, ki je pa jako šibkega zdravja in ni ože-njen. Ko bi veliki knez Mihael umrl, postal bi prestolonaslednik veliki knez Vladinir, starejši brat Aleksandra III Ker je žena njegova protestantka, njegovi otroci ne pridejo po ruskih določilih pri prestolona-sledstvu v peštev. Veliki knez Aleksij brat Vladimirov, je bil morganatično poročen, a je svojo zvezo pod vplivom carja Aleksandra II. razrušil. Od tedaj se noče poročiti. Nas ednji brat Vladimirov je veliki knez Sergij, ki je poročen s sestro cesarice Avguste, toda ta zakon je — brez otrok. Nato bi prišel na vrsto najmlajši brat Vladimirov veliki knez Pavi, ki ima jednega sina, velikega kneza Dimitrija. Ruski car se pač boji, da bi v slučaju njegove smrti v dosedanjih razmerah ne prišlo do velikih zmešnjav, ako ostane brez prestolonaslednika.
Umorjen minister. Iz Yokohame na Japonskem se poroča, da je bil v seji mestnega zastopa umorjen prometni minister v bivšem Ito ministerstvu Ilodži Toru. Napadalec ga je zabodel. Napad je izvršil iz političnega nagiba.
Prihodnja številka ..DOMOLJUBA" izide dne I. avgusta 1901 zvečer.
Tržne cene v Ljubljani.
od dnč 6. julija do dnč 13. julija
flfh
Goveje meso I. v. kg.
>	> II. » » > III. > »
Teleije meso . » PrtSiŽje > sveže » » • prek. » KoSlrunoro meso » Maslo	. »
Surovo maslo . » Mast praSiilja . » Slanina sveta . >
>	prekajena > Salo ... . » Jajce, jedno . . . Mleko, liter . . Smetana liter . . Med .... kg Krompir ...» PuSčanec ....
Golob.....
Raca.....
Go«......
1 28| 1 -
96 1 28
1 50
1	70 - 80
2	40 2 -1 40 1 28 1 (10 1 HO
5 20 8U
PSeniiaa m. 100 kg. Koruzna » • » Ajdova . . » Fiiol, liter . . .
Grah......
Leta, » . . . . KaSa, > . . . .
Riiet,.....
PSenica . 100 kg Ki . . . • » Ječmen	» »
Ove»	» »
Ajda	• •
Proso, belo, • »
>	navadno > » Koruza . . » » Krompir > » Drra, trda, seienj
>	mehka, » Seno. 100 kg . . Slama, • » . . Štetja. » . . .
K j h
30 _ 16 60 29 60
—	24
-
-	2o
-	20
18 10 16
14	-16 SO 13
18 -
15 13
4 7
5 4 A
Krojač in hlapec
I se sprejmeta V zavod .Marijinih bratov" v Gradcu (Kir-! chengasse 1). krojač mora tudi I nekoliko hišnih opravil oskrbovati in dobiva na mc-cc j is K. hlapec pa 16 K. oba | imata dobro postrežbo, stano-1 vanje in perilo prosto. Ponudniki naj --e s prošnjami obrnejo do imenovanega zavoda, a priložiti morajo priporočilo ozir spričalo od svojega gospoda župnika Taki z dežele imajo prednost.
3X3 1 1
Stresna opeka
i navadne oblike, tisoč n gol-| dinarjev je naprodaj pri
J. J. Kantz-u
v Ljubljani, Rimska cesta štev 16. 368 2-2
Prod* ae lz proste roke
hiša
z gospodarskim poslopjem vred, ki je v dobrem stanu, in kjer se lahko redi po 12 goved. Več se izve pri Fra.no Sajovicu. trgovcu na Sori pri Medvodah. 370 3-2
Loterijske srečke.
Dunaj, fi. jul ja 3(3 17 31	7
Grmdee, 6. julija 11 8 18	28
Line, 13 julija 13 28 55	87
Trst, 13. julija 24 52 4	38
6l 53 30
Izdajatelj: dr- Evgen Lampe.
Sprejmem
dva vajenca
po 15 ali več let stara za so-darski obrt. Hrana in stanovanje je prosto. 369 3 2 Avffuat Eeptč v Ljubljani, Trnovo, Kolezijske ulico, 16.
V najem ae d4
kovačija
na Sori.
Več poizve pri ondol nem kolarju.	376 2 I
Štirinajstletni £ £ Krepek deček
želi pri krščanskem mojstru ključavničarju vstopiti kot va jcncc. Natančneje pove upra\ ništvo .Domoljuba".
Prave 374 m
kranjske klobase
velike po is kr. ena, iunke s kožo ali brez kože po 90 kr kilo, preiičie Slave brc/ kosti po 41) kr. klg, slanina in suho meso po 70 kr. klg.. salame po 80 kr. klg. Vse to pošilja proti povzetju Janko Ev. Sire v Kranju.
Vajenec
sc takoj sprejme za sedlarsko obrt. Več pove j j)ant 362 3-2 sedlar v Ljubljani
Koverte s firm«
vizitnice in trgovske račune
priporoča
Katol. tiskarna
Odgovorni urednik: Ivan Rakovec.
Tiska .Katoliška Tiskarna*.