TONE GASPARI Prvo srečanje a levo je razgrnjena solnčna pokrajina, prevezana s ši-rokim belim trakom. Od njega visi po več majhnih, pi-sanih pasov, izgubljajočih se v temne gozdove ali pa-dajočih v kotline zelenih dolin. Stiri strelice, izpuščene z brzino vetra, se iskrijo med cesto in poskakuiočo re-čičo; čuvajo jih brzojavni drogovi, ki šetajo kot sprem-ljevalci za njimi. Na belih lončkih počivajo lastovke, žgolijo, gostole, da jih čuje visoko, pomlajeno nebo... Z lastovkami se vrača invalid Jeraei. Homlad ga je povabila spet domov, zakaj doiga štiri leta mu ie tujina mačehovala, domače mesto mu je čez zimo ponudilo toplo sobo in skrbno postrežbo, usmilieno srce se je nekje ogiasilo, pa mu v tolažbo podarilo lepo, svetlo harmoniko. In v to harmoniko je vlival invalid Jernej v zim-skih dneh vso svojo bol, svoje neutešno koprnenje po pomladi in rodnih puhtečih brazdah, pa tudi svojo bojazen in strah: sai stopi nekoč pred svetle obraze, pa jih njegov prihod iznenadi, njegova uboga postava za-senči, odtuji, da se tisti hip s pomilovanjem odvrnejo od njega. Ta hip toguje vsak dan v jijegovi harmoniki, in te glasove izplaka takrat, ko bo znabiti preziran od lastne zemlje, ki ji ne more biti nikoli več prijatelj z delom in ona njemu hvaležna dobrotnica. Pa saj ima pomlad tako mehke sapice, tako cvetoče lice, in svet ima tudi smejočih se oči in skrbnih src. Na te se opre Jernej, ko se ustali doma, da mu omehčajo kamen, da mu olajšajo pezo. Ko se je poslavljal z ognjem v očeh in z vero v skorajšnje vesela snidenje, takrat je rodilo poletje toliko iskrenih besed, opranih s svetlimi solzami, oklepalo se ga je toliko prežalostnih src, da je za trenutek tudl sam omahoval, zroč v temno, brezkončno bodočnost. Štiri leta ne moreio . ,, - ... - -:.. s preobraziti svetih čuvstev, ne more jih popolnoma zatreti niti beda niti senca obupa, nasprotno: oživi jih zopet zlato solnce vstajenja. . Na parobek ob potu sede Jernej. Levo od njega šeta pomlad, na desno se temni gozd, s čisto, jasno barvo nebeškega oboka ojačen, nekje drobi sinica; on sam pa misli o mehki besedi in odkritih očeh. Cez rame mu visi na rdečem traku har-monika, desno nogo je pustil v Galjciji in prinaša domov leseno, izteg-njeno pred njim kot velik kazalec, spominjajoč ga časov silnega gorja. Ta njegov zadnji pogovor s pomladjo pa mu je tako razjasnil oči. da ni niti ene sence na obrazu; še celo čez brazde prebitih bolečin pada luC; ter jih rahlja s toploto upov ... Vstati hoče. Od zgoraj, kier pot na desno izginja v gozdu, začuje ropotanje. Ozre se. Izmed orjaških debel in zelenega leskovia se izmota dekliška postava ter biti navzdol, vodeča za sabo koleseljček. Ko zapazi deklica Jerneja, se ga prestraši, korak ji zastane, vprašujoče razpre oči. Jernej pa spozna te velike oči! Pa so prehudo iznenadene, zato pozdravi Jernej z vihtečo desnico in zakliče vabeče: »Kovačeva Marica, ali si se me ustrašila? Cemu se me bojiš, sai sva soseda!« Mahoma plane čez dekliški obraz žar zaupanja, oči se zožijo, na-smejejo; maprej stopi do Jerneia. »0, Jernej! Saj te nisem spoznala! Ustrašila sem se te sKoral, ker nisi pisal, da prideš!« Stoji pred njim, zroč v njegov izpremenjeni obraz. prsi ji globoko dihajo, blažeč s tem hipno razburjeno kri. »Pa mislim, da nisi huda, ko prvega tu spodaj med zelenjem menc srečaš!« reče Jernej. »Ne, gotovo ne!« In nasmeli ji zaokroži lica in pokaže bele zobe. Takrat šele opazi Jernej mladoletje deklice Marice. Bel predpasnik, rdeče krilce s svetlejšimi pikami potreseno, pa bledosiva jopica Iepo pristoja k svežemu, rdečemu obrazu, sredi katerega pojejo modre očl. Kosček pomladnega neba je v tej modrini, tako zagonetnesa, pa tako L1 stega, kakor pravljice devetih dežel. Na sredi jopice pa sania zataknjen šopek bledomodrih vijolic Ln criklanjajo se snežnobele glavice zvončkov. Nasmeh Marice se omrači, ko vidi desno nogo trdo, okorno, ko čujt, kako se ta mrtvi Ies oživlja in ji bolestno pripoveduje o težkih, Prebitih urab. V srcu ji vstane usmiljenje, ki se njega rahločutie naseli z žalostnim izrazom na zenici. Zobe sklene, a beseda ji ne more preko usten. »Da, Marica, mačeha me je tako izpremenila... Toda srce. to ni še otrpnilo, niti mrzla roka tujine ni mogla zadušiti tega, kar mi je podarila naša zemlja in nje ljubezen in dobrota! Še bije toplo tu v prsih ter išče 4 sorodnih. gorkejših src, z njimi pa vedrih dni, takih, kot ie ta, ki me voai v našo vas ...« ubožec; Zaradi podraženja papiria, klišejev in vseh tiskarniških po-trebščin ter zaradi zviSanja plač vsemu tiskar. osobju smo primo-rani dvigniti naročnino ,,Zvon-čku" na letnih 15 K. Kovim narožnikom sla 1. in 2. Stev. Se vedno na razpolago. niko: »... ra-avno v sredi.. mo-ojga srca...« Veseli zvoki se oglasijo. Kakor ptički po vejah preskočijo zelene trave in plesočo rečico in poljubijo spodaj na srebrni cesti Marici oči in lica. — Srce poje Jerneju — saj zre v kapiji solnčne krvi kakor v zrcalu svnio mirno. srečno prihodnost. —