Mihec je pozimi ptiče na žimnico lovil. Oče so mu sicer to veselje dovolili, zato ker je ptiče zelo rad imel, in jih je tudi vso zimo lepo oskerboval; spomladi pa jih je zopet spustil, da so šli prosto prepevat iii gnjezda drlat po zelenili vertili in gojzdih. — Vsaki dan zvcčer je hodil gledat na žinmico po ptičih; nekega dne zvečer pa vendar pozabi na žimnico, in ne grc gledat , če se jo kaj vjelo. Drugi dan zagledajo oče skozi na pol zmerznjeno okno, da je na žimnici ptiček, in se ne gane. Očc precej uganejo, kaj se je zgodilo: pokličejo tedaj Milica, in mn pokažejo ubogo živalico. Deček se ustraši, postane rudee v lica, in ne ve , kaj bi rekel. Oče ga ojstro posvare, ia ihu Uidi prepovedo , da odslcj ne smo vcč žimnice nastavljati in ptičcv loviti, ker je ubogcga vjetega ptička pustil po noči na mrazu , da si ni mogcl pomagati, iu jc niogel tako neusmiljeno zmerzniti. — 3Iihec se /.elo kesa, da je bil premalo skcrben, in poteni nikoli več ni loviJ in zapiral ubogih ptičkov. Spomnil se je tudi besed, ktcre jc v šoli slišal: Naj lepie bode ptiček pel, Če zunaj lelal bo vesel.