jUpravniitvo „Domovinc" v LJubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo „Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 Szhaja vsak petek Naročnina: Četrtletno Din 7*50, polletno Dte 15- celoletno Din 30*—. Poštarina plačana. V UubBiens, v Posamezna itev. Oin 14.avgusta 1924. Leto VII. K nazadovanju klerikalcev pri občinskih Demokratski glasovi so znatno napredovali Klerikalno kričanje, da so njihove pošto- j janke v mariborski oblasti trdne, sc je izka-! zalo samo kot poskus, še v zadnjem hipui premotit omahljivce z glasnim ropotom. Številke, ki nam jih v mariborski oblast nudijo občinske volitve, ki so se vršile v nedeljo, povedo, da vse klerikalne klevete, natolcevanje, laži in hujskanje proti naprednjakom, zlasti proti demokratom, ni vravnovesilo opasno se zibajoče klerikalne barke. Seveda ne trdimo, da so te volitve klerikalce končno vrgle. V večini so klerikalci še ostali, ioda njihovi glasovi so napram lanskim skupščinskim volitvam ogromno padli, nasprotno pa so se močno pomnožili glasovi naprednih strank, predvsem demokratov, in to kljub temu, da klerikalno časopisje z najtežjimi topovi bombardira baš demokratsko stranko. Nič niso koristile laži, ker laž ima kralke noge, v našem ljudstvu se vedno bolj utrjuje'zaupanje v demokratsko stranko, ki se bori za svoje ideale, za edinstvo države in naroda, vedno z enako silo in z vso doslednostjo. Ni se naša stranka nikdar ravnala po vetru, ni prelomila svo jega programa in ni navajala ljudske nezadovoljnosti na svoj mlin. Marsikaj bi bilo ugodnejše za povečanje števila naših glasov, če bi uganjali demagogijo, zatajili svoj program in ustregli nevednim ljudskim množicam s praznimi sleparskimi obljubami. Nismo hoteli izkoristiti politične nezrelosti našega ljudstva, temveč smo krepko stopali naprej po začrtani poti, da polagoma dokažemo ljudem, da ie edino naš program tak, ki more rešiti državo in narcd iz današnje neurejenosti ter ga dovesti na poi\ ki bo vedla v blagostanje. Naša stranka je tudi edina v državi, ki najodloč-nejše zastopa načelo enakosti in bratstva med sloji in plemeni. Bili smo vedno prepričani, da mora prej ali slej pokazati naša doslednost uspeh. Občinske volitve v ljubljanski in mariborski oblasti ga nedvomno pokazujejo. Naše ljudstvo, ki je bilo od klerikalcev in njihovih obljub že prej in od zadnjih skupščinskih volitev ponovno grdo osleparjeno, danes več ne naseda v tako veliki meri obljubam ter ostudnim in nesramnim gonjam klerikalnega časopisja. Jasno vidimo, da se v ljudstvu vzbuja čut poštenosti in dostojnosti ter gnus pred sleparskimi in banditskimi metodami, ki jih uporabljajo klerikalci napram političnim nasprotnikom. Najtrdnejše naše postojanke so kakor v ljubljanski tako tudi v mariborski oblasti trgi in večje vasi, ki jih žar svobode in napredka najlaže dosegal. Odročne in hribovske vasi, kjer živi sebi in Farovžu prepuščeno ljudstvo, so ostale klerikalne. V mnogih krajih, ki imajo še sicer klerikalne večine, so napredne stranke že močno zrahljale klerikalne verige. Mi verujemo v nadaljni napredek, in baš sedaj, ko so klerikalci v vladi, se bo število naših pristašev pomnožilo, kajti tedaj se bo najjasneje izkazalo, cla nam klerikalci v vladi ne bčdo prinesli nikakih koristi. Sedaj se bo še posebno videlo, da so bile vse klerikalne obljube ob prliki lanskih supščinskih volitev le sleparski agiiacijski lim za nepoučeno ljudstvo. Ne smemo pozabiti, da so nain klerikalci obljubljali lani avtonomijo kot raj na zemlji, davčne olajšave, znižane cene, službovanje naših fantov v Sloveniji in še druge take sladke stvari. Če kedaj, morejo pač le sedaj, ko so v vladi, izpolniti vse obe-tanje. Klerikalna sleparska politika bo sedaj doživljala hude krče, ki bodo prišli do izdatnega izraza do novih volitev, pri katerih bo prvi večji obračun s stranko, ki kakor mora leži na naši lepi Sloveniji in ji sesa kri. Politični pregled Najvažnejši politični dogodek pri nas v zadnjem času je Radičev povratek v Zagreb, ki je vzbudil splošno zanimanje vse politične javnosti. Po dolgem potikanju po Londonu, Dunaju in Moskvi se vrača Radič v domovino, kakor bi hotel reči: Povsod je dobro, ali doma je vendar najboljše. — Ako se je vrnil kot skesan sin, potem je dobro, ali podoba je, da se vrača samo zato, ker nikjer v Evropi' ni našel razumevanja za svojo zmešano politiko. Sicer mu tega nikjer niso rekli naravnost v obraz, ampak povsod — posebno v Londonu — so mu dali čutiti, da jim ni čisto nič prav, da jih nadleguje s svojo neprijetno navzočnostjo. Na Dunaju so mu celo naravnost rekli, da mu ne dovolijo nadaljnjega bivanja tam. Bomo videli, kaj bo sedaj delal doma, ko je njegova stranka po> stala vladna. Nova vlada se obnaša prav slabo. Ne g» vorimo tega iz kake strankarske zagrizenosti, ker strankarsko zagrizenost prepuščamo mirno klerikalcem, temveč povemo to zato, ker moramo svoje čitatelje pravilno obvestiti o dogodkih. Nekaj se je že pokazalo: da stranke, ki nimajo v svojih političnih pogledih nič skupnega, ne morejo nič skupnega delati. —-Govorili so o sporazumu, v resnici pa v novi vladi ni sporazuma, 1 kar se je pokazalo takoj pri vladni izjavi pred narodno skupščino. V takih izjavah pove vsaka vlada svoje nazore o splošnih političnih in gospodarskih vprašanjih v državi, nova vlada je pa nekaj zmlela, kar ni imelo niti repa niti glave. Na vprašanja, ki stojijo na dnevnem redu, ni niti besedice črhnila. To je v prvi vrsti vprašanje ustave, ki ga nova vlada sploh ni omenila v svoji izjavi iz čisto enostavnega razloga, ker ima vsaka stranka v vladi svoje posebne nazore o iem vprašanju in se niso mogli sporazumeti. Zato je razprava o vladni izjavi bila izredno živahna. Posebno samostojni demokrati, med • temi Svetozar Pribičevič, so v lepih govorih | očitali vladi najzrazličnejše napake. Kratka življenje je usojeno taki vladi. Ker so med posameznimi ministri tako različni politični nazori, je dolga vlada nemogoča. Končna razmejitev med našo državo in Italijo se je izredno dolgo zavlačevala, ker so bili Italijani tako zemlje lačni, da so se rpirali pri vsakem kvadratnem metru zemlje, in to samo zato, ker se nas bojijo in bi imeli radi vojaško čim bolj varno mejo. Na koncu jc postal položaj že nevzdržen. Obmejno ljudstvo je silno trpelo radi tega, ker je imelo hiše na naši, zemljo pa na nasprotni strani. Končno so tudi Italijani uvideli, da vsega ne morejo dobiti, kar bi hoteli, in prišlo je do hitrejše razmejitve z Italijo, ki je odnehala v dveh točkah: na Triglavu, katerega vrh ostane naš, in pri Cerkniškem jezeru, kjer se je meja pomaknila na naša korist. Samo v krajih okoli Planine še ni dosežen sporazum. O tem se bo razpravljala direktno med našo in med italijansko vlada, ker se naša in italijanska razmejitvena komisija nista mogli sporazumeti. In ravno okrog Planine in Hotedršice je spor najostrejši, ker. je ljudstva zelo prizadeto po slabi meji. Upati je, da se doseže sporazum tudi na tem delu meje, da obmejno prebivalstvo ne bo več moteno pri delu na lastogjs polju. i V naši vzhodni sosedi Bolgarski so nemiri še vedno na dnevnem red« in splošno se misli, da bo prišlo do ponovnega prevrata. Bolgarska vlada je tako nasilna, da je ljudstvo ne more prenašati in se upira, ker bi si rado zboljšalo položaj. Danes se nihče v Evropi ne bi začudil, ako bi prišel nenadoma glas, da je na Bolgarskem upor uspel, ker je vlada tudi preslaba, da bi se mogla vzdržati na površju. S padcem sedanje bolgarske vlade bi nastali med našo državo in Bolgarsko takoj prijateljski odno-šaji, ki jih sedanja vlada moti, ker bi se rada polastila naše zemlje na jugu države. Čas bi žc bil, da bi se Bolgari sprijaznili s koncem vojne in priznali, da niso imeli prav. Saj bolgarsko ljudstvo bi hotelo živeti z nami v prijateljstvu, ali vlada Cankova je repomirljiva. Dopisi RIBNICA. Pri občinskih volitvah je dobila SLS 320 glasov (15 odbornikov), napredna lista pa 229 glasov (10 odbornikov). Napram skupščinskim volitvam so padli klerikalci za 51 glasov, a naprednjaki napredovali za 52 glasov. Še en juriš in klerikalci — so v Ribnici bili. GORENJA VAS PRI RIBNICI. Na brezvestne in lažnive čenče iz Ribnice, ki jih opetovano objavlja «Slovenec», vsak teden pa gotovo še «Domoljub» pod moralično odgovornostjo ijubljanskega škofa, ne bom odgovarjal na dolgo in široko. Izbruhi podlih duš so tako nizkotni, da je njihov učinek na poštene ljudi ničev. Le radi karak-terizacije morale, ki je zavladala v najvišjih klerikalnih cerkvenih krogih, moram zabeležiti eno najbolj kričečih klevet, iznešeno v ■«Domoljubu» iz Ribnice v št. 30, ki se glasi Gsrofo v gobčki Povest iz prošlih časov. Spisal Soteščan. Zaradi tega se je majorke polaščal grozen obup. Na vse štiri je hotela izliti svoj divji srd in po dolgem času se ji je zazdelo, da je našla pripravno pot. «Pavla!» je poklicala nekega jutra svojo izkušeno prijateljico. «Pavla, pridi in poslušaj!« »Pridem,» se ji je bližala pretkana služkinja. Nobene pokorščine ni kazalo njeno zagorelo obličje, čigar slednja po= teza pa je razodevala navihanost in škodoželjnost. «Pavla,» je ponovila majorka in prsi so se ji dvigale v navideznem razburi jenju. «Pavla, odslavljam te iz službe.« Pavla je pobledela. Ali je prav raz* umela? «Tako? Izpoditi me hočete!» se je čudila s tresočim glasom. «Da, da!» se je majorka radovala po* parjenosti, ki jo je "Služkinji prizadelo njeno sporočilo. Privoščila ji je nekoliko strahu -— vzlic njeni vdanosti. Nesreča drugih jo jc zabavala. Minilo je nekaj dolgih hipov, preden 'je Pavla našla primeren zagovor. Gospa ijc zadovoljno opazovala njeno zadrego; potrebno se ji je zdelo nekoliko priprave na važno zadevo, katero ji namerava roveriti. doslovno: «Ta človek, bivši klerikalec, zatem socijalist in komunist, sedaj poln hvale za dr. šušteršiča in priganjač za liberalno stranko, ki goljufa ljudi za razne podpise itd.» Ker jih nikdar ni sram, tudi ne morem pričakovati, da jih vsaj nekoliko za-peče kosmata vest pri misli na peklensko delo, ki ga vršijo s tem, da kradejo čast ljudem vsevprek, skrivajoč se pri tem zlobnem delu za poslansko imuniteto odgovornih urednikov. Za gorenjo laž, da sem bil komunist in da goljufam ljudi za razne podpise ter sploh za obrekovanja in natolcevanja v njihovih cunjah, naj mi nudijo gospodje farovški dopisuni priliko, da jih tiram pred sodišče. Ako so možje, ki si upajo zagovarjati svoje trditve, naj stopijo izza hrbta odgovornega urednika. Če mi dokaže kaka skisana farovška glava, da sem bil ke-daj komunist, mu takoj prepišem celo sv.oje skromno neobremenjeno nepremično premoženje. Ako je pa dopisniku-popotniku iz Ribnice, ki pobira za menoj po ribniški dolini 10 kg težko točo in nosi po vaseh tisočake za plačilo škode po toči (seveda s prazno malho) ter njegovemu bivšemu velikemu sovražniku drago, da se snidemo zopet na agitacijskem potovanju za občinske volitve, naj mi javita kraj, dan in uro, ravno tako v primeru, ko bosta šla prisluškovat krog raznih gostiln, da vem pripraviti, če ne bo padala ravno takrat toča na njune blagoslovljene butice, tudi golido, da poškropim njuna žegnana in pobožna trupla. Ako trčimo skupaj na potovanju, sein pripravljen gospodom postreči tudi z brezplačnim prigrizkom, pijačo in s tobakom, da bo tako enkrat zastonj napolnjena nenasitna bisaga do vrha in ne bo jamral gospod Janez, da mora iz svojega plačevati ceho za duhovne o priliki agitacije in izplačevanja škode po toči — to se pravi agitaciji za občinske volitve. Prihodnjič pa na svidenje, «Pa kaj sem vam storila?« je ponižno jecljala pred majorko. «S čim utemelju; jete svojo odpoved?» *Z ničimer!« ji je odgovorila majorka, navidezno nejevoljna, ter umaknila po« gled. «Torej?» Pavla se je razkoračila in peklensko so ji žarele oči. Gospo je oplašil ta pogled. Brž se ji je nasmehnila, vedoč, da se ji ne sme zameriti, čc hoče doseči svoj namen. Zato je naenkrat opustila šalo ter je po« kazala pravo barvo. «Dušica, moram te odsloviti.« — Glas majorke je bil zopet navaden, nasmeh prekanjen in pogled čez mero ljubezniv. «Pa zakaj me morate odsloviti?)) je vpraševala dekla v skrbeh, da je majorki opešal razum. «Zato, ker si rojena za nekaj višjega,» jo je povzdignila majorka. Zdaj šele je postala zopet navadno bitje in Pavla jc spoznala, da je majorka Purman pri polni zavesti, bolj kot je bila kdaj v življenju. Služkinja si je oddahnila, videč, da ima gospa zopet nekaj posebnega na svojem srou. »Prišla sem do sklepa, kako bom uni* čila glavarja in njegovo družino,» je raz* lagala majorka. «Pravkar spočeta misel pa zahteva krepke izvedbe. O, da bi se mi posrečilo, da bi se nama posrečilo, Pavla!» gospodje, pri Semenčevih, kjer lete po zraku zaušnice med duhovnimi sebrati, da jih mora miriti celo bivši gospod poslanec Lovšin z Jurjevice in prestrezati, da katera ne pade po kaki blagoslovljeni glavi. Ker dopisnik «Domoljuba» tudi trdi, da sem poln hvale za g. dr. šušteršiča, povem naravnost, da dopisnik ni vreden, da bi mu odvezal jermene na njegovih čevljih. Pri tej priliki svetujem dopisniku, naj večkrat prebere dopis z dežele v «Ljuaskem tedniku» št. 30, da si ga bo dobro zapomnil in bo posnel iz njega, zakaj tako besne fanatiki SLS. po cunjah «Slovencu» in «Domoljubu» ter zakaj se jih ljudstvo otresa in boji bolj kot indijske kuge. Ker pa imam ravno sedaj prav veliko dela z občinskimi volitvami • itd., pripominjam končno in javljam duhovski gosposki, da bom lahko začel z odkidavanjem raznega gnoja in nesnage po farovžih ter njihovih zavodih takoj po Veliki maši. Do takrat naj počakajo, ker ne maram vleči plače po krivem, kakor se mi to očita od ljudi, ki prisluškujejo in voglarijo v poznih nočnih urah po raznih barih, parlamentih, Ulčarju,. Cenetu, Štefenjaku itd., potem pa v spoved-nicah spe spanje pravičnega. Torej na svidenje v kratkem! — Alojzij Klavs. REČICA PRI LAŠKEM. Na skrajnem koncu naše doline prav gori pod Kalem ]e prišel neki mož na misel, da bi bilo dobro imeti postranski zaslužek—občutil je krajevno potrebo gostilne. V ta namen je postavil leseno bajto ter prosil za koncesijo. Vršil se je že komisionalni ogled in možak pravi, da je siguren uspeha, ker — no, pa to bomo povedali šele, ko bo srezko poglavarstvo v Laškem o tem odločilo. V naši dolini je sedem ali osem gostiln, ki nas zadostno zalagajo z alkoholom, proti kateremu vod? duhovnik Kalan sveto vojsko. Bog ve, če bo s svojo vojsko nastopil tudi v tem primeru. Če mu gremo na roko, moramo pripomniti, ((Nama, pravite? Nama?» ,«Pavla! Ne odpuščam te iz službe za? voljo kakega vzroka; veš, da brez tebe ne morem živeti in prav zato te prosim; pojdi ter mi pomagaj izvesti načrt!« «Kakšen načrt? Gospa majorka, vse sem pripravljena storiti sebi in vam ni ljubo.» «Vcm in zaupam ti, Pavla. Toda moj j načrt je težak, menda najtežji med do* sedanjimi načrti; a čakajo te moja hvala, priznanje in bogata nagrada.« «Dobro, gospa majorka; za plačilo sem vam vedno na razpolago.« «Izborno, dragica! Tedaj si poišči službe v glavarjevi palači.« Sobarica je osupnila. «Sedaj vas raz> umem ... Ali pa tudi veste, da bom spre* jeta?« «Poskusiti moraš!« «Gospa Amalija, kakor veste, nima obilo poslov...» «Vem, Pavla, vem!« »Večkrat celo kuha sama in hči ji pomaga.« «Vcm, vem!« • «In družabnice tudi nima.« «Vem.» «Edina tuja ženska, ki pride v njeno bližino, je Justina, njena nekdanja uči« teljica.« «Tudi to vem.« «No, in tedaj? ...» da včasih obrtna oblast ni kolavdirala lesenih bajt za gostilne. Seveda danes je to drugače, ko vladajo v naši državi Turki in naši duhovniki. ČRNI PTIČ. (Trebeiska popevka.) _ Je črni ptič se z nami ravsal in s svojim kljunom nas je kavsal Nas zmerjal je, razdor sejal, bahavo nam povsod lagal. V pomoč si zbral je pomočnika, ki vseh je pivcev naših dika. Tako sta s skupnimi močmi nam kriti skusila oči. Nasilja malo in pa biča, a mi pregledali smo ptiča. Se dvignila je meglica in solnce nam pokazala. Čarobne kroglice volilne so vrgle zatiralce silne. Objela vas je črna noč, vaš bič je zgubil svojo moč. Svojeglavnež. LAšKo. Neki tukajšnji pele, ki se je pri zadnjih občinskih volitvah silno izpostavljal za nemškutarje in ki je bil od srezkega poglavarstva kaznovan, ker je v tem času imenoval Slovence «\Vindische», prosjači sedaj okrog Sokola, da bi jemal pecivo za svoje prireditve od njega. Malo drzna je taka ponudba spričo dejstva, da so možaku dru gače Slovenci trn v peti! SV. JčDERT NAD LAŠKIM. Nedostoj-nost nek tterili klerikalcev tukaj in v bližini je nepopisna. Glede tega sta pa na prvem mestu J. in K. Oba skušata kar osebno blatiti tukajšnje vodje demokratske stranke. To-ida ker so tu sami poštenjaki, njuno grdenje r.ič ne zaleže. Poleg demokratstva jima je v želodcu obležala tudi «Domovina». J. je bil / . ■ ; ■ ■ zadnji teden prav vesel in je vzkliknil: «Hva!a Bogu, zdaj bo pa že .Domovina' ustavljena, ker je Korošec zmagu> Toda mož se je zmotil. Nesramnost teh dveh mož je takšna, da se je že našemu g. župniku začela gnusiti, ker je razsoden mož. CERŠAK. Vsem volilcem, ki so vrgli v drugo skrinjico svoje kroglice, kličemo, naj vztrajajo na iem stališču. Še bodo volitve, tedaj bo naša moč petkratna! Pozdravljeni, ki mislite z nami! Naše geslo je pravica in resnica. CERŠAK. Čujte, g. urednik, kako so se pri nas vršile občinske volitve. 100 volilnih upravičencev je prišlo volit, okrog 30 jih je pa izostalo, kar je bilo le nam na škodo. Med 100 volilci je dobila SLS 65 in gospodarsko-delavska lista 35 glasov. Klerikalni «jogri» so dosegli to število le s pomočjo nesramnih laži. Enemu so pravili, da bo novi župan skopal celi breg, drugega spet so odganjaii od nas, češ, da smo plačani od mariborskih advokatov. Tako so obdelovali vsakogar, ki so ga dobili v roke. Na dan volitve je prišel g. Šmirmaul (SLS) h g. Herzogu (JDS), da naj strga lepake, koje smo mi prilepili. Dejal je, da mu je to zapovedal nadučitelj v Šentilju g. Košutnik. Ali je to res? Tudi neki orožnik je prišel v spremstvu g. šmirmaula in g. Lipše ter menil, kaj je s temi lepaki. G. Šmirmaul je dejal, da ima pravico, jih strgati, toda si noče nakopati sovraštva. To se pravi, da se je g. Šmirmaul bal. Prav brihtno je zinil naš priljubljeni g. župan, ki zna samo tedaj čitati, kadar si polomi svoje «cvikarje»; rekel je, «de mareju bit tauti plekati dulzigla-ni (kolkovani — je meni!), nači ne velaju. Tauto judnšaula jaz kar ne nucam.» Očka Reiter, samo toliko Vam povemo, da Vam je dala «judnšauj£» že dosti preglavic. Zdravo! PRIHOVA PRI KONJICAH. Zadnjič smo poročali o zelo slabo obiskanem shodu fantov Marijine družbe. To je bolelo našega g. župnika tako, da se je prav pošteno razjezil na pnžnici nad njimi. Oznanil je zopet shod in med drugim rekel, češ, ko bi dobil vsak liter vina in potico, potem bi vsak prišel rad. Fantje, ki navadno ostanejo bolj zadaj v cerkvi, pa niso dobro razumeli. Mislili so, da bodo te reči tudi res dobili. Prišlo jih je precej takih, ki so bolj kisle pameti in še baje celo niso vpisani v družbi. Kaj so jim na shodu povedali, ne vemo, vemo pa, da so šli zelo razočarani domov. Eden se je izrazil: ^«Pri moji duši, klerikalcev so pač same obljube !» VELIKA NEDELJA. Uredništvo potrjuje, da g. Ferdinand Meško, posestnik pri Veliki Nedelji n i niti pisec niti v kakšni zvezi z dopisom od Velike Nedelje v našem listu št. 32 z dne 8. t. m. Od g. Meška uredništvo doslej še sploh ni prejelo nikakega dopisa. VURBERK. Pri nas je za občinske volitve grmelo. Da bi nas ne bilo strah, zpto smo se zedinili v protiklerikalni blok, ki' si je priboril 9 mandatov napram 8 SLS. O joj, kaj pa zdaj? O tem pošljemo tudi poročilo. Kmetijski pouk PRED RAZDELBO GMAJN. Naše gmajne so docela zanemarjene. Kjer bi lahko rastla sama dobra pašna trava in kjer bi se lahko vse bolj uspešno redila molzna in mlada goved, raste malovredna travca med raznim grmičjem in plevelom. Nihče sc ne briga za čiščenje in oskrbovanje teh prostorov. Samo nemarno izrabljanje vidimo po teh gmajnah, nič drugega. Navadno se izrabljajo ti prostori tudi le od gotovih strank in prekomerno, ker naženejo na nje več živali, kakor jim to pripada. Konec je potem najraje ta, da se pašnik razdeli. Dokler je bila gmajna skupna last, se ni za njo nič storilo; ko jo pa razdele, je pa ves prostor naenkrat obdelan, «Stopnic Amalija menda ne umiva sama?» «Potem naj bi jaz?» «Zakaj pa ne. Veliki možje se ne sramujejo najnižjega posla, kadar zašle« dujejo kak zagoneten dogodek. Ti pa se braniš tega, česar bi se jaz lotila vsak trenutek, ako bi me ne poznali.» «Tudi mene poznajo ...» «Seveda, ti in jaz? Nekaj razlike je vendar med nama. In nazadnje, ali nimaš umetnih sredstev, ki izpreminjajo zu« nanjost?» «lmam jih — za vas; zase jih ne po« trebujem.» Majorka je zardela ob drznem od« govoru; vendar se je premagala ter je požrla ostro besedo, ki jo je imela že na jeziku. «Stori, kar ti svetujem,» je proseče nadaljevala. Vdinjaj se za pomivalko, če ne najdeš boljšega mesta; izven službe boš lahko gospa. Samo poročil mi pri« našaj iz palače — vohuni zame, bogato darilo boš dobila za to.» Dva pogleda sta se srečala po teh besedah; iz prvega je sililo vprašanje, v drugem pa je tičal preudarek. «Dobro,» se je odločila Pavla, «bom.» «Morda prideš za vratarico ali na kako drugo boljše mesto,» je ugibala majorka. «Čeprav za zadnjo deklo,» se je Pavla vdala v usodo. Še tisti dan je vložila prošnjo za službo pri mestni posredovalnici. Slu« čajno je zbolela Kočnikova vratarica; gospa je iskala namestnice in tako sta se srečali na poti. Pavla se ji jc predstavila; gospe so ugajali njen nastop in njena po* narejena izpričevala, zmenili sta se za plačilo in Pavla se je preselila v palačo. Počasi so Pavli potekali prvi meseci v njeni novi službi, kajti vohunila je za« man. Slednjič pa je napočil zaželjeni tre* nutek: pokazala se ji je na obzorju tista črna pika — pismo iz Italije. Kava, žganje in druge jestvine so iz« silile iz Vrčka zanimivosti, katere je na« vihanlca prekuhala po svojem okusu ter jih nesla svoji odlični prijateljici. Zal, da je majorka takrat imela svoj «črni» dan. Pravkar je doigrala vlogo umetne kraso« tiče, nakar je potrebovala krepčila, po« čitka in miru. Splošno je bilo znano, da se majorka Purman izpreminja na različne načine: Zdaj jc uvela in postarana, zdaj zopet rdeča in sveža kot riba. V svojih «lepih» dnevih se je lahko pomerila z vsako mestno krasotico. Nihče razen Pavle pa ni vedel, da je njena lepota poslcdica nevarnega strupa, izvajajočega nenavaden čar. Kadar je majorka popila nekaj kapljic skrivnostne tekočine, tedaj se ie čez kako uro čudo« vito izpremenila. Obličje ji je postalo sveže in pogled živahen, njeni koraki so dobili dekliško gibčnost. Kakor hitro pa je zaužito sredstvo doigralo svojo vlogo, tedaj se je je lotila utrujenost; naglo se je morala odtegniti družbi ter se podati domov. V samoti svoje spalnice se je zgrudila na posteljo, kjer je pričela razpadati nje* na umetna zunanjost. Tresti se je jela po vsem telesu, njene ustnice so postale višnjeve, lice ji je upadalo in rumenelo.* Celo lasje su izgubili svoj prejšnji blesk ter so kakor trda griva padali po njenih ramah. — Mučni položaj ji je olajšala gorka kopel; trajalo je vselej nekaj dni, preden je toliko okrevala, da je smela med ljudi. Zdravnik, s katerim se je nekoč po* svetovala, ji je povedal, da se zastruplja z nevarnim sredstvom ter da ni več daleč dan. ko bo podlegla njegovemu vplivu. Prestrašila se je, a ni mogla odjenjati. Kupovala ga je — steklenico za stekle« nico — skrivaj ga ji je dobivala Pavla v, neki zakotni lekarni. Gizdavi majorki je že zdavnaj utih* nila vest, zato se ji uničevanje samega sebe ni zdelo greh. Da se je le pokazala lepo in mlado za nekaj ur, četudi v škodo svojega zdravja ter v zasmehovanje onim, ki so jo opazovali. Njena nova služkinja je bilo dekle omejenega razuma; takošno si je major* ie so s tem posamezni posestniki v resnici kaj pridobili ali pa nič. Koliko več bi nam lahko zalegla paša, če !bi jo pametno rabili in če bi za njo tudi kaj storili! Ali res nimamo pri nas nobenega čuta ln zmisla za skupno uživanje in za skupno delo? V skupni posesti nam pašnik propada, ker se za njega nič ne stori, ko ga pa razdelimo, sino pa hitro na delu. Ali bi se ne dalo pašnika tudi skupno obdelavati in izboljšali, da bi nam več zalegcl pri naši živinoreji? Pri nas smo v tem pogledu res čudni ljudje. Raje razdelimo naše gmajne, kakor da bi za nje kaj skupnega storili. In to kljub temu, da se čimdalje bolj uvideva potreba zadostne paše za napredek naše živinoreje in da prodira tudi čimdalje bolj prepričanje, da se dajo gmajne s čiščenjem in gnojenjem izpremeniti v najboljše pašnike, na katerih bi se lahko še enkrat toliko paše dobilo ali pa še več, kakor jo imamo sedaj. Danes je treba tudi na pašniku skrbnega (intenzivnega) • obdelovanja, da imamo več užitka. Poglejmo v razne druge kraje, kako bogati so ondotni pašniki in poglavitno zaradi tega, ker se skrbno oskrbujejo, čistijo in gnoje ter slednjič, ker se tudi pametno izkoriščalo. Kjer so «gmajnc» obsojene na smrt, naj se dobro pretehta, če jih ne bi bolje kazalo obdržati in z dobrim obdelovanjem dvigniti do večje rodovitosti in višje vrednosti, kakor jo imajo sedaj in kakor jo imajo pašniki tudi po drugih krajih. Pomislimo vendar na potrebe naše živinoreje! Naša živina potrebuje več paše, saj je to najnaravnejši pogoj za njeno boljše uspevanje. S tem si prihranimo pa tudi mnogo dela in mnogo krme, ki nam zlasti ,Vj naših razmerah na zimo prav prihaja. MESNATO VIME. Če presojamo kravjo mlečnost, gledamo v prvi vrsti tudi na to, kako je vime razvito. Veliko vime z dobro razvitimi seski je ka izbrala z namenom, da prikrije svetu svojo skrivnostno bolezen, v kateri ji je smela streči le oseba, ki ni znala opazo« vati. Kdo drugi takrat ni smel stopiti k njeni postelji — razen Pavle, Kočnikove vratarice. Ta pa se ji že ves teden ni pokazala pred oči. Skrbelo jo je njeno izostajanje, kajti steklenica za tajno tekočino je vse« bovala le še nekaj kapljic in v kratkem jo zopet čaka sestanek, na katerem mora vziti kot pomladna zarja. Kaj naj stori? Poslati po Pavlo so ji branile različne okolnosti; da bi jo po« zvala pismeno, se ji je zdelo nevarno. In 'če je zbolela? Če se ji je pripetilo kaj posebnega? Takrat pa je v veži začula drobne korake in Pavla je stopila v sobo. «Jej, kakšni ste!» je vzkliknila pre« Strašeno. «Tako hudo še ni bilo nikoli..» «Da, ljuba Pavla! Ampak steklenica je prazna — zakaj te ni bilo toliko časa?« «Imam veliko opravila,« se je opra« ^vičevala, «pri vas je bilo drugače ...» «Tako! Pavla, ti delaš? Kaj neki?» ^Poslušam, poizvedujem, vohunim ..» «Prav, prav! Ali si že kaj...?» «Da, gospa, nekaj vem,» je dejala in ji potisnila v roko steklenico čudovite tekočine. Dolgo je trajal njun razgovor. Pavla ''je tisti večer dobila zlate uhane; ponosna na lepo darilo, je stopala proti domu. zmeraj znak, da je žival dobre mlečnosti. In to je tudi naravno. Saj je vime tista delavnica, v kateri se izdeluje mleko. Čim večja je ta mlečna posoda, tem močnejše so razvite tudi mlečne žleze in tem ugodnejši so pogoji za mlečnost. Dobro vime mora biti pred molžo polno in napeto, po molži pa mehko in mlahavo. Taka mora biti razlika polnim in praznim vimenom. Imamo pa tudi vimena, ki ostanejo po molži ravno tako napeta kakor pred molžo, tako da ni opaziti na zunaj nobene razlike pred molžo in po molži. Tako vime imenujemo mesnato vime. Tako vime ima manj razvite mlečne žleze in zato je tudi manj molzno. Prostor med mehurčki mlečnih žlez sam pa je zadelan s «Pismo moram dobiti,« je sklepala med potjo, «brez njega ne pridem ni« kamor. Amalija je poslala po svojo staro učiteljico — tudi to ni brez pomena. Sicer je stvar še zavita v meglo, a skoro bo posijalo solnce ..,» IV. Glavar Kočnik je pravkar zapustil sobo svoje bolne soproge. Okna so bila skrbno zagrnjena, zato ni mogel zapaziti vseh znakov bolezni, katere je razodeval njen upadli obraz. Vstopila je služkinja, ki je naznanila naročeni obisk. Gospa se je nasmehnila, iznenadena zaradi nemudnega prihoda svoje nekdanje vzgojiteljice — čislane soproge mestnega zdravnika. Skrbna obiskovalka je osupnila, vi« devši svojo bivšo učenko v tako nevar« nem položaju, ter se ji je sočutno pri« bližala. «Pridite, draga Justina!« je šepetala bolnica. «Kar vam bom zaupala, naj osta« ne med nama.» Justina je pogledala skozi vrata, če nihče ne posluša; nato jih je zaklenila ter je sedla k postelji. «Kaj se vam je zgodilo, gospa Ama« lija? Govorite! Ne bojte se nikogar! Boji naj se tisti, ki nima mirne vesti — vi nikdar!« tolščnim staničjem, ki je na kvar večji delavnosti vimena. Naravna posledica slabšega razvoja mlečnih žlez je ta, da nam krave s takimi vimeni vobče manj molzejo. Mesnato vime se najlaže pozna po molži, sicer pa tudi z otipanjem. Pri pravilno razvitem vimenu se čutijo žleze v obliki mehurčastih tvorb. Pri mesnatem vimenu pa napravljajo vtis, kakor da bi' otipavali meso. Odtod tudi ime takega vimena. Mesnato vime se ne da popraviti. Ker je tako vime znak manjše mlečnosti, ga lahko štejemo med napake, ki jih imamo pri vimenih. Y zvezi z mesnatim vimenom so navadno slabše razvite mlečne žile, ki jih opazujemo pri takih kravah. «0, Justina!« je vzdihnila bolnica. «Kaj bi rekli vi o meni, če bi se mi na« enkrat dokazala velika pregreha?« «Da je niste storili vedoma,« je hitro odgovorila. «Tedaj ste zopet nedolžni.® «Skoro da je tako,« je prikimala sla< botno. «Grešila sem, a brez vednosti. Moj Bog, tega ne morem preboleti!« «Tega vam nikakor ne morem ver* jeti.» «Prosim, berite to pismo, gospa Jus« stina. Vedite pa, da je pisava na ovitku in podpis dokaz, da je pisec res — tisti, za katerega se izdaja.« Gospa je vzela pismo, prečitala ga je z vso natančnostjo ter je dvomljivo od» majala z glavo. — «Gospa,» je pričela po kratkem molku, «ta podpis in pisava še nista zadosten dokaz; vsebini tega pisma ne verjamem.« «Vi, seveda,« je ugovarjala bolnica, «a jaz — jaz ne dvomim — jaz verja* mem tem vrsticam. — In ah! — če se vrne, nesrečnež ...» «To se ne bo zgodilo. In če bi nažad« nje bilo na stvari kaj resnice, moramo preprečiti njegovo vrnitev. Na vsezad< nje, pravim — takrat, ko bomo res* nico lahko otipali z rokami. Ali ste že kaj storili v tem oziru?« «Odposlala sem deset tisoč lir ...» «Gospa, ravnali niste previdno. Ali se je tako mudilo?« Strašno neurje v Polfeograjskem gorovju Pretekli petek ponoči je nad Sorško dolino in nad Polhovim Gradcem divjalo strašno neurje, kakršnega ljudje ne pomnijo že desetletja. Okrog 11. ure zvečer se je med silnim grmenjem in freskanjem vlila strahovita ploha. Nedvomno se je utrgal oblak. Ploha je prignala z gričev in hribov hudournike, ki so napolnili nekatere potoke do 4 metre visoko. Valovi so strahovito bučali, razbijali skale, lomili drevje in grmovje ter podirali vse, kar jim je bilo na potu. Hrastniška grapa in okolica Polhovega Gradca. Hudo opustošenje sta povzročila potoka Bodoveljščica in zlasti z Hrastnica, ki je drvela po hrastniški grapi, ki gre od Škofje Loke pri Sv. Ožboltu. Voda je tu razdrla, kar ji je stalo napoti. Poleg velike gmotne škode je neurje tu zahtevalo tudi več človeških žrtev. Pogreša se devet oseb, večinoma otrok, ki jih je voda odnesla. Kolikor nam je znano so potegnili doslej iz vode Tončko in Franceta Kristana. Največjo gmotno škodo je utrpel posestnik g. Franc Hribernik v Puštalu. Voda mu je odnesla dve žagi in tudi vsa poslopja močno poškodovala. Izpod Polhovega Gradca je Gradašči-ca opustošila vsa polja ter uničila ves pridelek. Veda je napravila veliko škodo na mlinih, odnesla več mostov, nekaj bajt in hlevov ter mnogo kozolcev. Cesta je vsa razdejana. Nevihta je tu zahtevala tri človeške žrtve: mrtvi so posestnik Maček, njegov pastir in 18-letr.o dekle Ana Šifrer. Utonilo je tudi devet glav goveje živine, 35 koštrunov in prašičev. V Dobrovi je poplavila voda dve tretjini polja. Človeških žrtev v Dobrovi ni. Precej je škode, tudi na Viču. Sora. V Sori je L o č n i c a odnesla več mostov in del cestišča. Tudi mnogo kozolcev in mlinov je uničenih. V Sori sami ni bilo človeških žrtev, pač pa so v njenem ozemlju našli tri človeška trupla: nekega okoli 50 let starega moškega, truplo 14-letnega Ludovika šeraiča in lilaoca Miho Justina. Najbolj prizadeti so posestniki: Gašper Pokorn, Andrej Podviz, Jernej Križaj, Janez Petač, Marija Dolinar, Valentin Križaj, Valentin Tehovnik, Marija Bele, Jakob Baumkirchner in Prane Dolinar. Ločniška dolina. Radi velikega neurja je najbolj trpela Ločniška dolina, ki je dolga poldrugo uro j hoda in široka 15 do 30 metrov. Dolina nu-j ni sliko prave pustinje. Cesta je precej uničena, povsod leži samo blato in kamenje ter izruvana drevesa. Hiše so poškodovane ali uničene, polja opusfošena. Največ škode imajo posestniki: Tehovnikovi dediči, kočar Janez Rudolf, Josip Detela, Josip Kozjek. Vsem je voda uničila deloma mline, deloma gospodarska poslopja in hiše. Najbolj je vsekakor trpelo selo Ločnica. Hudourniki so z vso silo privalili velike skale, ki so priletele v hišo Marije Aličeve. To družino je zadela največja nesreča. Marija Aličeva je živela s petimi otročiči in zetom Nikolajem Aleksejevičem. Od te družine so pri katastrofi utonili: Katarina, njena 2-letna hčerka Marija, 121etni Alojzij Alič, 151etna Angela Aličeva in 171etni Vinko Alič. V hlevu sta se zadušila konj in krava. Močno poškodovano je tudi posestvo posestnika Matevža Semiča, ki mu je utonil hlapec Miha Justin. Sploh ga ni tu posestnika, ki bi ne utrpel škode. Škoda v teh krajih se ceni na 2 do 3 milijone dinarjev. Kralj na kraja nesreče. Ko je o veliki katastrofi bil obveščen tudi kralj Aleksander, je takoj prihitel na kraj nesreče in si ogledal opustošenja, ki jih je povzročila nevihta. Kralj se je razgovarjal s ponesrečenci ter jih tolažil in jim obljubil pomoč. «Storila sem v naglici, kajti vsaka mi« nuta mi je bila dolga in mučna kot peklenska muka. Dala sem skoro vse imetje, ki mi jc ostalo, ko sem poravnala dolgove na Prelesju.» «Vidite, zato bi bila na mestu večja previdnost. Vsekakor pa je zadeva zelo kočljiva. Najbolje bo, če takoj preiščemo grobnico na Preiesju, kjer se bo dognalo, ce se v rakvi nahaja truplo vašega so? proga ali njegovega brata.» «Preiskati grobnico?« je osupnila Amalija. «Kdo naj se loti — po tolikih letih — tega groznega dela?» «Moj mož je izkušen zdravnik,« je Justina važno razlagala, «veda, znan« stveni poizkusi ter zapleteni pojavi ga zelo zanimajo; izsledil in dokazal je že velike reči. Pri neki taki preiskavi je na« šel v lobanji žebelj in pravica je po nje« govi ovadbi prijela morilca po dolgih letih pozabljenega umora. Njegov trud tudi tukaj ne bo zaman; zlasti še, če je bilo truplo pred pogrebom raztelešeno in maziljeno, kar se je bržkone zgodilo.« «Žal, da o tem ničesar ne vem,« je vzdihnila bolnica. Smrt mojega soproga mi je, kakor veste, povzročila hudo bo« lezen; zdravnikovi predpisi so bili zelo strogi in več tednov ni razen strežnice smel nihče v mojo sobo. Ko sem ozdra« vela, mi ni žalnega dogodka nihče ome« nil iz bojazni, da se mi ne povrne bo« lezen. In danes, po desetih letih, bo težko Veliki župan posetil opusiošene lirajc. Na kraj nesreče je tudi prihitel veliki župan dr. Baltič, ki je ukrenil vse potrebno, da se prične z obnovitvenim deli. Vlada, ki je bila obveščena o veliki nesreči je nakazala ponesrečencem pol milijona dinarjev, kar je vsekakor prenizka vsota. Gospodarstvo LJUBLJANSKI VELIKI SEJEM IN KMEČKO PREBIVALSTVO. Ljubljanski veliki sejem 9e bo otvoril jutri v petek 15. t. m. ter bo trajal do 25. t. m. Sejmska uprava se je letos še posebno ozirala na kmetski značaj našega naroda ter bo priredila v okviru sejma dne 24. t. m. veliko razstavo konj, kjer bodo razstavljeni najlepši konji iz vse Slovenije. Razstava bo trajala samo 24. t. m. od 8. ure zjutraj do 6. ure zvečer. Za najlepše in najboljše konje se bo razdelilo 80 premij in poleg teh tudi diplome. Kmetovalec pa bo imel razen tega na sejmu priliko si ogledati in po potrebi tudi nabaviti vsakovrstne kmetijske stroje in orodja, kakor: mlatilnice,pluge, kosilne in sejalne stroje ter drugo. Na sejmišču se bodo delali tudi poizkusi s temi stroji. Sploh bo imel sejem letos izredno lepo izbero vsakovrstnega blaga in marsikaj takega, kar je v Sloveniji splošno še neznano. Zanimiva bo tudi lovska, ribarska in planinska razstava, ter higienska razstava, ki sta poleg konjske razstave letošnji novosti našega velikega sejma. Uprava je letos prenovila ves sejmski prostor ter ga zelo okusno priredila. Ljubljanski veliki sejem se vrši samo enkrat na leto, zato ga ne zamudite posetiti. TRŽNI PREGLED. ŽITO. Cene po zadnjem padcu nespremenjene. Na novosadski blagovni borzi se je koga dobiti, ki bi vedel, če je bilo truplo maziljeno. Takratni udeleženci pogreba so deloma pomrli, deloma so se izselili v tujino; grajski zapisnik tudi ne omenja ničesar o tem. — Odpreti bi dala krsto le pod pogojem, da stvar ne pride v javnost.« «Živa duša ne bo tega izvedela,« ji je zatrdila. «Moj mož se bo sam lotil pre« iskave; bo že našel kak izgovor ali pre« tvezo, pod katero bo prišel v grobnico. Seveda krsto bo treba odpreti...» Amalija se je nekoliko pomirila, če« ravno ni upala na zaželjeni uspeh. — Takrat pa so iz igralne sobe zadoneli glasovi klavirja med zvonkim petjem njene hčerke Ljudmile. «Ali jo čujete? Poje, a jaz se tresem — za njeno bodočnost.« «Nevarnost je še daleč. Hiteti mora« mo, da pridemo resnici čimprej do dna. Moj mož se popelje na Prelesje in v ne« kaj dnevih bo dognano.« «Gospa Justina, stvar se mi dozdeva zelo težavna. Koliko truda bo stalo va» šega moža, koliko nepotrebnega truda!« «Zasledovanje zločinov mu je zani« mivo postransko opravilo,« jo je smeh« ljaje zavrnila. «In tukaj gre za veliko sleparijo, za predrzno goljufijo, ki se mora nemudoma odkriti. Začeti mora takoj!« «Če je tako, potem se vašemu go« spodu priporočam.« 13. t. m. trgovala pšenica po 365 do 370 Din, turščica po 265 do 270 Din, oves po 290 do 300 Din, ječmen po 310 do 320 Din, moka «0» po 570 do 575 Din za 100 kg na debelo. ŽIVINA. Cene so napram zadnjemu našemu poročilu za malenkost poskočile. VINO. Spričo izgledov slabe trgatve so cene močno porasle. = Vrednost našega denarja. Na zagreb- . ški borzi se je dobilo dne 13. t. m. v devizah: 100 avstrijskih kron za 11 in četrt pare, 100 italijansldh lir za 363 Din 65 par do 366 Din 65 par, 1 dolar za 80 Din 13 par do 81 Din 13 par, 100 češkoslovaških kron za 237 Din 90 par do 240 Din 90 par. Tedenske novosti * Radi praznika vnebovzetja je izšla «Domovina» en dan poprej kakor običajno. * Cenjenim bralcem in bralkam «Domo-vine». Vaš stari znanec g. Anton Stražar se Vas zopet spominja in Vam, kakor nam poroča, piše lepo povest pod naslovom «Krvavi denar», katere ne boste čitali z nič manjšim zanimanjem kakor «Mačeho s Kompoljskega gradu». G. Stražar opozarja na to povest v prvi vrsti rojake iz kamniško-brdskega okraja, da se v obilnem številu naroče na «Do-movino». Vsakdo bo z zanimanjem sledil dogodkom iz srede preteklega stoletja; znova se boste vživeli v tisto dobo, ko so naše kraje strahovali nasledniki rokovnjaške družbe. Povest, ki bo opisovala ljubezenske razplet-ljaje ter nam bo prikazovala Metinega Jur-četa, ki je hotel na vsak način postati bogat, pri čemer je zašel na kriva pota. Nova povest bo nekaj daljša, kakor je bila «Mačeha«, in bo pričela izhajati enkrat prihodnji mesec.' * Kralj se vrne v Beograd. Kakor poročajo, se vrne te dni kralj v Beograd. Z njim «Ali je imel vaš pokojni Julijan kako posebno znamenje,« je vprašala Justina. «Podobna sta si bila z bratom Ivanom, zato bi bil dobrodošel kak poseben znak, po katerem bi se dalo ločiti ju drugega od drugega.« «Kakor se spominjam,« se je za« mislila Amalija, «mu je na levem mezin« cu manjkalo zadnjega člena. To je bila njegova edina telesna napaka — zna« menje, ki bo služilo pri raziskavi. — Toda, kdo bi si upal izdajati se za Juli« jana?« «Mogoča je danes vsaka sleparija, zato je treba posvetiti v temo. Moj mož ima izkušnje, zaupajte mu! Ali vas smem prositi za ono pismo?« Molče ji je Amalija izročila usodno pismo in prav v istem hiou se je pred vrati zunaj na hodniku zganila ženska, ki je brezslišno kot senca izginila po stopnicah. Pavla je čepela na pragu, uje« la ni sicer nobene besedice, videla pa je skozi ključavnico, da je Justina prejela neko pismo — brez dvoma ono pismo iz Italije, ki je sama merila nanj. In zdaj jo je prehitela oseba, s katero nima no« benega stika, nikakih prijateljskih od« noša je v. Škripaje od jeze je prečula tisto noč.1 Na eni strani se je čutila poraženo, na tihem pa se je tolažila in pripravljala za novo delo. Da le ve, kje se nahaja ono; gre najbrže tudi kraljica s prestolonaslednikom, ker se namerava kraljeva rodbina podati v drugi polovici avgusta v Dalmacijo. * Olimpijski zmagovalec Sokol Štakelj pri kraliti. Preteklo "soboto je kralj Aleksander sprejel v posebni avdijenci svetovnega zmagovalca v telovadbi br. Leona Štuklja. Vladar je prvaku iskreno čestital na veliki zmagi, mu lastnoročno izročil odlikovanje, red svetega Save, ter ga povabil na kosilo. Pri kosilu se je kralj živahno zanimal za razvoj našega Sokolstva ter za ožjo domovino br. Štuklja, za Novo mesto, ki se mu zdi eno najprijaznejših mest v Sloveniji. * Poljski profesorji v Ljubljani. V ponedeljek in torek so se mudili v Ljubljani poljski profesorji in visokošolci iz Varšave. — Ogledali so si zanimivosti mesta in postavili trdne temelje za upostavitev bratskih kulturnih odncšajev med obema narodoma. Poljski gostje so bili povsod ljubeznjivo sprejeti. Na spomenik našega velikega pesnika Prešerna so položili prekrasen venec. Ogledali so si tudi biser Slovenije naš prekrasni Bled. * Proga Murska Sobota—Ormož. Dela na železniškem mostu preko Mure pri Ver-žeju in na novi progi Murska Sobota—Ormož—Ljutomer so končana, tako da je po mostu dovoljen promet. Proga bo gotova najbrž do konca oktobra in bo začetkom novembra izročena prometu. * Železniška pogodba z Italijo. Te dni se je vršila v Beogradu konferenca jugoslovanskih in italijanskih delegatov, na kateri se je sklenilo, da bo skupna obmejna postaja Rakek. Druga takšna obmejna postaja bo Eo-hinjska Bistrica, tretja pa, toda samo za izmenjavo železniškega osebja, Rateče pri Kranjski gori. * Razveljavljenje občinskih volitev v Žužemberku. Pišejo nam: Veliki župan ljubljanske oblasti je z odlokom z dne 25. julija t. 1. razveljavil občinske volitve v Žužem- berku radi obstoječih nezakonitosti. Nove volitve se bodo vršile v kratkem. Klerikalci so se tedaj prezgodaj veselili ni je bilo zastonj izstreljenih 50 strelov v čast zmagovalcem. Prezgodaj so tudi uveljavljali Vehov-čevi sinovi naš novi občinski režim z znanimi napadi na Orjuno v Žužemberku. * Smrtna kosa. Umrl je v Ljubljani po daljšem bolehanju g. Mihael Moškerc, dolgoletni urednik «Slovenca». Bil je osebno poštenjak in svojim tovarišem dober prijatelj. Blag ma spomin! * Obisk ameriške mornarice. Iz Beograda poročajo, da bo koncem avgusta del ameriške vojne mornarice, približno 20 ladij, obiskal r.ašo mornarico na Jadranu. * Umrl vsled kačjega pika. V Vrtlincu pri Varaždinskih Toplicah je kmet Mijo Novak v svojem vinogradu ruval plevel. Pri tej priliki ga je strupena kača pičila v roko. Roka mu je pričela o tekati in je v nekaj dneh začrnela. Šele potem je Novak pohLel v bolnico, a bilo je prepozno. Umrl je v bolnici še istega dne, ko je bil vanjo sprejet. * Kdo je boijši? Pišejo nam: V neki vasi sta se pogovarjala Štefan in Janez o uspehu naših sokolskih telovadcev na svetovni tekmi v Parizu, pa je rekel Štefan:«Vidiš, kako imenitno so se odrezali Sokoli in Sokol Štukelj je celo prvi telovadec na svetit. Pomisli, številko 1 ima.» Janez pa mu odgovori: «Že mogoče, toda kaj je številka «1», pred njo je še «0», in to so dosesrli Orli.» * Skrivnost župnišča. Pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah so našli na podstrešju tamkajšnjega župnišča okostje novorojenčka. Otrok je bi! položen med tramovje že pred mnogimi leti. Sodišče je uvedlo natančno preiskavo. * Hudo neurje. K že objavljeni vesti o neurju v laški okolici nam poročajo: Neurju, ki nas je pred kra'kim obiskalo, je sledila toča, ki je povzročila mnogo škode zlasti po vaseh Trnovo, Sevce in Udrnat, kjer je strašno pokvarilo občinsko cesto. Temu neurju enakega še stari ljudje ne pomnijo. Oškodovancem bo morala priskočili država na pomoč. * Najlepše se čita, če reče «Straža», da je ta ali oni začel podlo gonjo proti SLS.. 5 Kaj «Straža», «Slovenec», «Domoljub:> in «Slcvenski gospodar» še sploh lahko komu očitajo podlost? Podlejših listov, kakor so omenjeni, na Slovenskem ni in jih tudi še ni bilo. * Cerkveni vlom pri Ptuju. V Vidmu pri Ptuju je neznan storilec vlomil v tamošnjo cerkev. Prišel je skozi nezaprta vrata v zakristijo, vzel tam ključe od tabernaklja in ukradel moštranco, več kelihov in druge cerkvene dragocenosti. Škodo cenijo na 25.000 dinarjev. * Strela udarila v čredo ovac. Preteklo soboto je udarila na Ojstri na Koroškem strela v čredo ovac, ki je zbežala pred nevihto pod neki bor. Ubila je 17 ovac; le ena je ostala nepoškodovana. * Kača napadla moža. Pri Brodu ob Savi je bil seljak Josip Štefančič zaposlen v svojem vinogradu z okopavanjem trt. Nenadoma je začutil, da se mu je zapletlo nekaj okoli nog: bila je velika kača, ki se mu je zavijala okrog nog. Prestrašeni Štefančič je zagrabil kol, na katerega je bila pritrjena trta ter z njim ubil kačo. Kača je bila dolga li meter in 8 centimetrov. Bila je nedvomno nestrupeni goš. * Smrtna nesreča. Iz Laškega nam pišejo: Dne 5. avgusta t. 1. proti večeru se je peljal občinski tajnik in organist iz Št. Ru-perta Anton Stranjšek z nekim posestnikom iz Laškega proti domu. Pri železniškem prelazu v Laškem se je izmaknila z voza ročica, na kateri je slonel Strajnšek in ta ie padel z voza na tla. Udaril se je na glavo in se onesvestil. Ponoči ob 11. pa je Stranjšek pismo; majorka bo svojo mrežo speljala tudi tjakaj. Justna je odhajala proti domu. Sprem* Ijala jo je zavest, da je vsaj za trenutek pomirila bolnico, četudi ni sama poseb* no verjela svojim besedam. Osrčevala pa jo je misel na svojega moža, ki se bo zaglobil v kočljivo zadevo ter prodrl v njeno osrčje. V. Nenadna bolezen gospe Amalije je povzročila Kočniku, njenemu soprogu, neizmerno žalost in moreče skrbi. Pri* siljen je zahajal v družbo, katere se mož na visokem mestu ni mogel in smel iz? ogniti. Tako se je* moral nekega popoldne odzvati vabilu prijatelja, ki je priredil veliko vrtno veselico. Spremljala ga je Ljudmila in stotnik Milan — njegov prihodnji zet. Pod košatimi lipami so se zbirali po* vabljenci: gospodje, gospe in gospodične v dragocenih oblekah, ki so šumele med običajnimi pokloni znancev, sorodnikov in prijateljev. Zavzeli so odkazane prostore, godba je zaigrala; nastopili so plesalci, občudo* vani od vse družbe. Nihče se ni v tem veselju zanimal za tujca, sedečega za mi* zo ob košati lipi tako, da je s hrbtom slonel na deblu. Godba je po kratkem premolku uda* rila valček; zopet so se zbirali plesalci ter odhajali na oder. Takrat se je dvignil tudi tujec, laskavo se je priklonil Ljud* mili, da jo popelje na plesišče. Ljudmila je ugodila njegovi želji in ze sta stopala drug ob drugem proti odru. Pod stopnicami, ki so vodila na oder, se je neznanec ustavil ter je važno pogledal svojo spremljevalko. «Vaša go* spa mati je, kakor veste, nevarno zbo* lela,» ji je pošepnil s tujim naglasom; «morda bi vas zanimalo poznati njeno bolezen?» «Kaj pa veste o moji materi?» je po* vprašala prestrašena ob njegovem hlad* nem pogledu. «Vem veliko, o njej in o vas,» ji je odgovoril porogljivo. «In pripravljen sem govoriti! Odstraniva se nekoliko — zaradi gostov; tam zadaj za vrtom bi najin sestanek ne zbudil pozornosti. Ali mi hočete slediti?® • Premagala jo je radovednost. Ozrla se je na Milana, svojega zaročenca, ki se je zabaval s tovariši, nakar je počasi sle* dila čudnemu neznancu. «Gospodična,» je začel v samoti za vrtom, «ali ljubite sebe in svojo mater?» «Kdo ste?» je viknila Ljudmila. «Kaj hočete od mene?» «Kdo sem?» je zategnil strupeno. «Tega vam ni treba vedeti. In kaj ho* čem? Opozoriti vas hočem, drugega ni* česar.» Kakor ob padcu v omedlevico se je opotekla ob teh besdah. Ni jih sicer umela. toda slutila je nevarnost. «Vaši materi preti nevarnost,® se je zapičilo vanjo tujčevo oko. «Ako se je hoče izogniti, mora doprinesti veliko de* narno žrtev, česar pa ne bo mogla storiti, ako ji vi ne pomagate ...» «Jaz?» je vztrepetala. «S čim naj ji pomagam?« «Vaša mati je ubožala, a vi ste feo* gata — vaš oče je bil bogatin. Pozneje je zabredel v dolgove, ki pa so deloma že poravnani in vi ste bogata dedinjam «0 tem ne vem ničesar,® je neverjetno odmajala z glavo. «Zakaj pa ravno materi preti nevarnost?® Neznancu so vzplamtele temne oči. Zadel je, kamor je meril, ranil je njeno ljubezen do bolne matere. Zdaj bo pri* pravljena vse storiti, kar ji bom ukazal «Zakaj ji preti nevarnost? Zato ker živi nekdo in se bo vrnil...» je lagal brezvestnež. «Vedite pa, tudi vi ste v ne? varnosti — vi in vaša bodočnost.® Ljudmila je obledela; vprašanje, ki ga je hotela izustiti, ji je obtičalo v su*> hem grlu (Nadaljevanje izven priloge na 7. strani.) Priloga »Domovine" št. 33. Ljubljana, 14. avgusta 1 Najvažnejši čut pri opicah je — kakor pri ljudeh — vid. So torej v nasprotju s psom in drugimi živalmi, ki se ravnajo predvsem po nosu. Zato mora znamenje pri opičji ljubavi obstojati v vidnem, ne v di-i sečem predmetu. Tako se po mišljenju pri-' rodoslovca dr. Zella v resnici opičja ljubav-na pošta tudi opravlja, le da se je doslej od mnogih prirodoslovcev napačno razlagala. V mnogih opisih iz življenja gorile sc čita o nastopni posebnosti te velikanske opice: Gorilo muči v njeni domovini često žeja, katero si ugasi z enostavnim sredstvom. S svojo ogromno močjo lomi močne veje aH manjša drevesa in sesa iz drevesnih ran vlago, ki prihaja iz korenin. To razlago pisec omenjenega lista dr. Zeli zavrača kot •napačno, ker gorilam v njihovi domovini vode ne nedostaja. Istotako zavrača pisec uaziranje nekaterih raziskovlacev, ki trde, da pomeni ta običaj goril le nevadno igrač-kanje. ^ Dr. Zeil trdi, da gornji razlagi nista pO ničemer utemeljeni. Z lomljenjem vej in dreves želi gorila samec le olajšati pot oboževanki. Lovci se čudijo, kako lahko jim napravi ta ogromna opica zasledovanje. Na vlažnih tleh se more sled brez truda ugotoviti, a poleg tega olajšajo držanje sledi zlomljene veje in izruvana drevesa. Jas- . no je, da tega gorila samec ne počenja zato, da bi izdal lovcem svoje bivališče, ampak zato, da ga njegova «ljubica» ne iz-greši. Ce se zaljubi človek, pošlje 'ljubavno pismo ali pa si poišče izseljenko osebno ter ji razkrije svoje ljubavne tegobe. Kar je pri kulturnem človeku zelo enostayno, to povzroča pri živalih pogostokrat velike težave. Z zanimivimi opazovanji snubljenja v živalskem svetu se peča mnogo učenjakov. V naslednjem opisujemo nekaj takih načinov subljenja. Povzeli smo te popise v glavnem po «Ber-liner Ilustrierte Zeitung». Da kakšna vrsta živali ne izumre, se morajo najti različni spoli. Dozdevno najlaže se to zgodi pri živalih, ki niso samotarke, temveč žive v čredah. Toda v taki čredi so navadno najbližji sorodniki in ti baje tudi pri živalih ne ■sklepajo radi «zakonskih vezi». Snubiti se mora torej tujka, ki se nahaja bog ve kje. Kako naj se pride do nje, ko žival ne zna ne govoriti ne pisati in čitati. Ako si te težkoče predočimo, se moramo čuditi, kako je narava te ovire premostila s jako enostavnimi sredstvi. Vzemimo doraslega samca gorilo, čegar srce je napolnjeno s koprnjenjem po Iju- fcezni. Najprej izraža svoja čuvstva seveda iz rjovenjem, kar gorila izborno opravi. To- da to sredstvo ne uspe, ako živi neznana izvoljenka predaleč. Kakšna znamenja, kakšno pošto naj da sedaj samici, da se bosta našla? SAnton Stražar: Zgodbice iz urbouske fare V. Zmagovalka. Med tem časom, ko so vrhovska dekleta skušaia Lovra ujeti v svoje mreže, je poteklo že šest tednov. Cvetoči maj in junij sia >e minila in nastopil je vroči julij, v katerem znana svetnika sv. Marjeta «polenca prikla-da-», sv. Jakob pa «štore vali*. S temi pri-siovicami merijo namreč poletno vročino. Tudi Lovrovo delo v cerkvi se je bližalo h koncu. Župnik je bi! ves v veselju, da gre delo tako od rok in da bo na nedelio po sv. Mariji Magdaleni, ki je farna patrona, slovesnost končanega slikarskega dela. Že celi teden so dekleta lepšala cerkev; zadnje dneve pa so možaki, tudi par dopustnikov je biio doma, stavili visoke smrekove mlaje. Vsa fara se je radovala tega dne, proseč Boga za lepo vreme. Govornik Primož se je najprej poinudil pri farni patroni sv. Mariji Magdaleni, nabo pa prešel na glavni predmet! «Dragi mi farani in vsi poslušalci I Veseli me, da se vas je zbralo tako lepo število v božjem hramu. Vidite, ako je nekaj dobre volje in dobrih src, kaj se vse naredi. Mislim, da ga ni tukaj v cerkvi nikogar, ki bi mu ne ugajala naša tako lepo prenovljena cerkev. Ti pa, mladi slikar (gospod Primož se je obrnil proti njemu), dobro si izvršil svoje delo! Le delaj tako naprej s tako gorečnostjo! Dela ti ne bo nedostajaio. Postaneš še lahko velik slovenski cerkveni umet-; aik. Posnemaj našega nesmrtnega cerkvene-! ga slikarja italijanskega Rafaela. Tvoje ime bo postalo še slavno; lahko boš živel in si z leti ustanovil svoje ognjišče. Naj ti da ljubi Bog srečo in zdravje in ako boš kdaj stopil v zakonski stan, ti želim ljubeznivo družico, ki ti bo v žalosti v razvedrilo in v bolezni v pomoč! Slavnostna nedelja je nastopila. Bog je uslišal Vrhovce, bil je lep dan. Zdavnaj že ni bilo v Vrhovju toliko ljudstva kakor to nedeljo. Cerkev je izgledala, kot bi biia nova; vsa je bila v zelenju in prenovljena z lepimi slikami. Točno ob 10. uri dopoldne je stopil na prižnico župnik Primož. Lovro je sedel v čisto novi obleki v sedežu pri oltarju v družbi očeta župana in obeh ključarjev. Končam svoj govor. Sedaj bo darovanje, naj ne bodo, dragi poslušalci, vaše roke preveč stisnjene. Darujte vsak po svoji možnosti, vsak nekaj več kot po navadi! Radi bi tudi oveselili našega mladega slikarja in mu dali za nagrado nekaj več, kakor ima dobiti. Poleg tega nam pa še k glavnemu računu nekaj manjka; upam, da se bo danes vse pokrilo. Kličem že naprej: Bog vam bodi plačnik in sv. Magdalena! Za vse darove^ ki jih boste dali, jih Bog ne bo prezrl in vas bo enkrat bogato poplačal v svetih nebesih. Amen!» Ko je še gospod Primož molil običajne molitve po pridigi, je v cerkvi nastal šum. Dve dekleti sta namreč odvedli pri stranskih vratih Mihčevo Lenčko; postalo ji je slabo. Tudi Lovro je to opazil, radi česar mu je bilo tesno pri srcu, kajti oglasila se mu je vest, da je on tisti krivec, ki je vzrok njeni slabosti..« » * » Po sv. opravilu je Lovro obedoval v župnišču in gospod župnik so v družbi ključarjev in župana odšteli kot nagrado Lovru sto kron, kajti ljudje so obilo darovali in globoko posegli v žepe. Pa vse to ni veselilo našega Lovra; v mislih je neprestano imel nesrečno Lenčko. Prav vesel je bil, ko je župnik zaključil obed, ker je moral iti k litanijam v cerkev. Lovro pa je odšel venkaj v prosto naravo. Napotil se je med njivami in pašniki proti sosednji vasi Brezje. Sam ni vedel kdaj je prišel v vas, v katero je šel kar brez pravega namena. Pri drugi hiši v vasi ga iz zamišljen osti vzdrami Trdinova Katrica, postavna grun-tarska hči. «No, dober dan, Lovro! Ravno prav, da si prišel, pojdi v našo hišo, oče naš bi radi govorih s teboj!» Kakor v sanjah je stopal za njo Lovro; pri srcu mu je bilo zelo tesno in čudno..-. ». * » Tudi pri mačkah je najvažnejši čut vid. Pri njih je medsebojno iskanje spolov še posebno težavno, ker žive zelo skrito življenje in zelo molčeče. Končno pa so tudi zelo samo-tarke in žive posamezne živali popolnoma same zase. Da se bodoča mačja zakonca le najdeta, jih narava najprej odreši molčečnosti. Zaljubljene mačke prepevajo — kakor znano — «pesmi», ki za človeško uho niso baš prijetne. Potem pa ima mačja vrsta živali tudi navado, da praska po drevesni skorji. Kaj to pomeni. Neki prirodoslo-vec praVi n. pr. o veliki mački tigru, da se ta zabava s tem, da razpraska skorjo na drevju. Tiger razpraska skorjo zelo visoko in navadno na tako zvanem lako-najmanjši praski izloča rubinasto rdeč sok. Zakaj tiger to počenja? Domačini v domovini tigrov pravijo, da si tiger čisti in brusi kremplje. To pravijo tudi pri nas o navadnih mačkah. Je pa to naziranje brez pametne podlage, temveč pomenijo te praske nekak ženitveni oglas, kakor za- Gospodar Trdin je sedel za mizo in ravno pregledoval pratiko, ko mu je hči Katri-ca privedla Lovra. «Vendar si enkrat prišel tudi k nam. Kar vsedi se! Kairica, ti pa napravi malo malice, pa hitro se zasuči!» Lovro je sedel poleg Trdine, ki mu je pripovedoval, kaj bi rad, da bi mu naredil. Rad bi imel prenovljen Marijin kip; dal bi rad nekaj okvirov pozlatiti in eno sobo poslikati. Vse to bi rad, da bi mu Lovro takoj naslednji teden napravil. V gostoljubni hiši se je Lovro zamudil do trde noči. Spoznal je v tem času vse razmere pri Trdinovih. Da je oče vdovec in da mu pri delu pomagata že obedve dorasli hčeri Katrica in Marjetica. Preden je Lovro odšel domov, mu je še Katrica, ki je gospodinjila, napravila močnega čaja s sadnim žganjem. Ta močna pijača mu je stopila v glavo in mu pregnala vse dopoldanske slabe misli Ko se je odpravljal, reče Trdin: «Katrica, pojdi nekaj časa z Lovrom, vsaj do Vrhovja, on ni navajen tega pota, da kam ne zajde.» Po sta šla po poti nizdoli, začne Katrica: «Veš, Lovro, tudi jaz sem bila danes v cerkvi in slišala vse, kaj so župnik govorili o tebi. Ti boš še postal imeniten mož in škoda bi bilo, da bi si na vrat nakopal trk šno žensko, ki bi ceio življenje priprav- trjuje dr. Zeli. Ker so te praske navadno zelo visoko na drevesu, hoče tiger kot snubec s tem pokazati izvoljenki svojo velikost in svojo moč. Tigri torej ne praskajo radi brušenja krempljev ali pa iz besnosti skorje, nego le zato, da pokažejo kaj premorejo. ljala le jezo. Oh, kako bi bila jaz srečna, če bi dobila takega človeka...» Lovru je pri teh besedah burno zaplula kri po žilah. Ker mu je pomagal tudi tisti močni čaj, je tako izpregovoril: «Kairica, stoj malo! Kaj si govorila o meni? Pa ne, da bi ti zame marala in me hotela ljubiti, govori!» Kdo bi bil veselejši v tem trenutku kakor Katrica! «1 jubi moj Lovro, jaz te ljubim že dolgo časa, samo priložnosti nisem imela, da bi se s teboj sešla.» Ves zmeden meni Lovro: «Sediva tukaj nekoliko v to mejo, da nas ne bodo videli drugi, se bova kaj pogovorila ...» Precej časa sta sedela, se objemala in se pomenkovala. Ko je šel potem Lovro sam naprej, je vse to premišljeval in nekake skrbi so ga napadale. VI. Konec in začetek. Leto 1916. se je že bližalo koncu, pa Lovro je še vedno delal v vrhovski fari. Med tem časom je že tudi izgotovil delo pri kmetu Trdinu; dalje je Podpečniku prav lepo poslikal znamenje in vsem večjim kmetom poslikal sobe ali kakšne svete podobe. Kazalo pa mu je še vedno toliko dela, da ga je sklenil nadaljevati še prihodnjo pomlad. Kaj pa, ali je s Katrico še držal litib^zen? Najbrž bi jo bil že pustil, kajti bil je še mlad in bi bil rad «plavšal» kar za kratek Antilopa samec snubi na čisto poseben način, in sicer z brisanjem solz ob kamenje, I s čemer daie sled samici. Pri drugih Živalih : se vrši snubljenje zopet na drug način. Naj- večkrat se pač opaža, da hoče samec ugajati samici s svojo močjo, kar se končno deloma opaža tudi pri ljudeh, posebno pri divjih narodih. No, iskanje izvoljenke pa se vrši pri ljudeh dokaj laže nego pri živalih', ki za ta posel nimajo dovolj razuma. (Nadaljevanje na naslednji strani.) Izprememba. Gost tujcu: «čujte, gostilničar, kaj to pomeni? Ko sem bil pred štirimi leti zadnjič pri vas, se je imenovala vaša gostilna «Pri jagnjetu», sedaj pa se imenuje «Pri kroko-dilu.» Gostilničar: «Ej, gospod moj, takrat še nisem bil oženjen.» Temeljit krščanski nauk. Gospod župnik poučuje odraslo žensko mladino v krščanskem nauku in se zlasti hu-duje na praznoverje. Tako pravi: «Da, da, ve prismode. Če se vam kolca, rečete takoj: Ah, moj fant misli name! Vraga misli na vas. Preobžrle ste se, požreš-nice, in to je, evo, vse!» čas, toda pozabil je mladi Lovro, da z dekleti uganjati ljubezenska znanja pomeni ravno toliko, kakor pečati se z goljufijo; nekaj časa gre — nazadnje pa se le vsedeš na smolo. Bilo je v jeseni, na nedeljo, ko imajo Vrhovci «žegnanje», ko se je rano zjutraj odpravil Lovro z doma. Gredoč proti Vrharju ni bil nič kaj veselega srca. Bilo mu je baš kakor naravi, kjer je listje rumenelo in padalo raz drevja. Ni bil za to nedeljo namenjen iti v hribe, toda sredi tedna je dobil sporočilo od Katrice, da mora priti k Trdinovim «na žegnanje» — zvedel bo nekaj važnega. Kaj neki ? Po cerkveni slovesnosti se je kar odpravil v Brezje, kajti opazil je med drugimi dekleti Katrico, ki mu je na skrivaj pomig-nila z očmi, naj gre takoj za -njo. Pri Trdinu je bil prijazno sprejet, le sestra Katričina se mu je na skrivaj škodoželjno posmehovala. Ko je odšel Trdin iz hiše in je bila sama Marjetica v hiši, jo je Lovro vprašal: ^Marjetica, povej mi, zakaj se mi smeješ. » - je razlagala Justina. «Potem bo zadostovalo njeno poob« lastilo. Kaj pa oskrbnik? Tudi o njem bi rad pojasnila.« «Oskrbniki se na Prelesju pogosto menjavajo,« je vedela soproga. «Sedanji varuh graščine je skrajno neprijazen člo« vek, ki ga črti vsa okolica. Celo Amaliji, svoji predstojnici, se kaže osoren ...» «Tako, Justina, takoj mi preskrbi po« oblastiio, jutri odpotujem na Prelesje.« «Jerko!» je dejala gospa in povesila glavo, «ali ne slutiš, da bo delo težje, kakor misliš? Lahko naletiš na ovire in čeravno ti zaupam, vendar ti rečem: nc pozabi samokresa, pripravi se za vsak slučaj!« «Brez orožja ne pojdem; ako pa se v teku treh dni ne vrnem, tedaj obvesti mestno policijo, ki naj me išče — kje, ti je znano ...» je «Sloyenec» neresen list, ki ga lahko vsakdo potegne. Ponižni čiiaielji pa morajo požirati vse neumnosti lista, ki se bori za «res-nico i« pravico*. POTOVANJE NAŠIH GOSPODARSKIH KROGOV V PRAGO: Češkoslovaško - jugoslovensko narodnogospodarsko udruženje v Pragi, kije v preteklem letu priredilo izlet češkoslovaških trgovcev, industrijcev in obrtnikov v Jugoslavijo, je poslalo trgovski in obrtniški zbornici v Ljubljani dopis, v katerem izreka željo, da bi se priredil skupen izlet naših gospodarskih krogov na jesenski praški veliki sejem, ki se bo vršil od 21. do 28. septembra 1924. Poleg obiska velikega sejma, je nameravan tudi poset najvažnejših trgovskih in industrijskih centrov češkoslovaške republike. O RAZVOJU ŽEPNE URE. Akoravno se ne more točno ugotoviti, kdaj je bila napravljena prva žepna ura, je vendar znano, da je izumitelj Peter Hele že leta 1591. pokazal someščanom Nurnberga prvo žepno uro. Seveda pa so žepne ure prišle v modo mnogo kesneje. Prve žepne ure so bile velike, okrogle in zelo drage. Med prvimi posestniki žepne ure se omenja francoski kralj Franc I. (1515. do 1547.), ki je bil zelo ponosen nanjo. Proti koncu 16. stoletja so bile ure že mnogo manjše in priročnejše. Oblike teh ur so bile vsakovrstne in so često predstavljale razne verske simbole. — Izdelovali so ure v obliki mrtvaških glav, krst itd., kar naj bi opominjalo človeka na minljivost posvetnega življenja. V 17. stoletju spadajo žepne ure v dvorsko toaleto. Na kraljev dvor ni smel priti Potovanje bi trajalo v celem 10 do 15 dni. Ker bi se z izletom vrnil poset, ki so nam ga napravili lansko leto češkoslovaški gospodarski krogi, a bi bil tudi poset trgo-viiiskih in industrijskih tržišč v češkoslovaški republiki za vse udeležnike velikega informativnega in poučnega pomena, želi zbornica, da bi se izle'a udeležilo čim večje število naših trgovcev, industrijcev in obrtnikov. Natančen načrt potovanja bo mogoče izdelati, ko bo število udeležencev vsaj približno znano. Zato prosi zbornica, da se blagovolijo javiti čimprej vsi, ki se nameravajo udeležiti potovanja. Vožnja bi stala (z uporabo sejmske legitimacije) z brzovlakom v IU. razredu približno 685-02 Din, v II. razredu 924-60 Din. Za stanovanje in hrano je računati približno 250 Din dnevno. nihče, ki ne bi imel žepne ure, a bilo je strogo zabranjeno med zabavami na dvoru, gledati na uro. Ako je kdo gledal na uro, se je to smatralo za znak, da se dolgočasi. V tej dobi so se pričele pojavljati tudi prav majhne ure, ki so jih dame nosile na verižicah okoli vratu kot dragoceni nakit. Današnje ure, ki kažejo minute in ure so pričeli najprej izdelovati v Angliji. Pri sedanji angleški državni razstavi v Wembleyju je razstavljena najmanjša ura na svetu, ki ni prav nič debelejša od stare avstrijske srebrne krone. Vrednost te ure se ceni po naši vrednosti na pol milijona dinarjev. _ .DREVESNI KONJ». Slika nam predstavlja žensko, ki jezdi ((drevesnega konja». Na otoku Hawai so blizu ognjenika Kilanea gozdovi, v katerih ra- pretehtal in skrbno zabeležil. Drugo jutro se je odpravil na Prelesje. * * * Kakih šest ur od glavnega mesta jc na prijazni višini rjavelo zidovje — pre« lcški grad. Tu je živel graščak Julijan Valaron, čigar življenje je ugasnilo pod nožem morilca v krčmi ob vznožju tega griča. Njegovi davni predniki so bili imenitni in bogati ljudje, kar spričujeta notranjost in zunanjost nekdaj zname« nitega, a sedaj zanemarjenega poslopja. Grad na Prelesju obdaja debelo, še vedno dobro ohranjeno obzidje; široka železna vrata vodijo na prostorno civo« rišče, kjer se nahaja glavni vhod v dvo« nadstropno graščino. Košati hrasti, smreke in vitke jelke zakrivajo to zi« dovje dolincem, ki še niso pozabili do« godkov. dogajajočih se na tej višini. Stari možje še vedno z grozo kažejo na ravninico pred gradom, kjer so nekdaj obešali uporne tlačane. Neki graščak iz tiste dobe se še danes vozi na ognjenem vozu okrog graščine, po gozdu pa hodi črna gospa — žena nekdanjega tirana, sokriva trpičenja in zatiranja svojih pod« ložnikov. Nekako pred poldnem je dr. Jerko dospel na Prelesje. Skrival se je po tem« nem gozdu in šele, ko se ie nekoliko zmračilo, je stopil pred obzidje, potegnil je vrvico, visečo nad vhodom, nakar se jc znotraj na dvorišču oglasil zvonec z močnim, tenkim glasom. «Kdo je?« se je zadri oskrbnik. «Mrači se, zvečer ne odpiram.« »Odprite!« je zdravnik odločno za« h te val. «Kdo ste? Kaj želite?« Srd in nevolja sta govorila iz vprašan ja osornega oskrb« nika. «Prihajam od gospe Amalije, ki na« merava prezidati to graščino; poverjeno J mi je, napraviti načrt. Tukaj je poob« lastilo.« i Oskrbnik je odprl, a le toliko, da je mogel stopiti pred zdravnika, ki se mu I je predstavil kot zidarski umetnik. Pazno je prečital njegovo dovoljenje ter je na« ježil r jave obrvi. «Vstopa vam ne dovolim. Pooblastilo jc lahko ponarejeno.« «Pa ni! Ali ne poznate pisave? Čigav je podpis? In vi mi branite v graščino? Čakajte, nosili boste neprijetne posle« dice.« «Pazite, da jih ne boste nosili vi sami! Jaz sem Tacelj, varuh te graščine; za svoja dejanja sem odgovoren najprej svoji vesti in potem šele gospe Amaliji.« Debele oči so mu vzplamtele po teh be« sedah; jezno je zaloputnil vrata ter jih je zaklenil za sabo. , stejo najzveriženejša drevesa na svetu. Ta drevesa izgledajo včasih od daleč kot čreda vsakovrstnih živali. Drevo na naši sliki je podobno konju. _ ZGODOVINA BOMB. V svetovni vojni so se vojskujoče se države uporabljale v velikih množinah ročne bombe. Ta vrsta orožja pa ni morda izum novejše dobe. Od postanka granat pa do danes so pretekla že cela štiri stoletja, tekom katerih so se bombe izpopolnjevale, dokler niso končno postale strašno merilno in razdiralno bojno sredstvo. Bombe so se prvič uporabljale leta 1536. pri obleganju neke francoske trdnjave. Vo- stranil od obzidja ter je zavil proti gozdu. Tacelj jc pristavil lestvo, da vidi, kam je izginil nasilnik. — «Kaj neki hoče?» je premišljal na zidu. «Morda pa sluti-- ne, ne, to ni mogoče. In vendar, kdo ga pozna...» Urno se je spustil z lestve ter je tekel v sobo k prijatelju, ki ga je čakal za mizo, obloženo z jedili in s pijačo. Izid njunega kratkega razgovora je bil, da je Tacelj čez nekaj časa odprl vhod na dvorišče; prižgal je svetiljko nad vrati ter je sedel zunaj na klop. Zdravnik jc medtem obhodil obzidje, epazovaje, kje bi se dalo preplezati. iToda stikal je zaman. Točno čez pol ure je stal zopet pred glavnim vhodom, kot je bil napovedal. «Torej ste res spet tukaj!» ga je oskrbnik nagovoril prijazno, kot ni bila njegova navada. «Ponoči menda vendar ne boste delali načrtov?« «Naročeno mi je prenoviti grobnico, ki jo moram ogledati ter izdelati načrt. Tam pa je tema tudi podnevu ter bom moral delati pri luči, zato mi je vseeno, naj je noč ali dan.» «V grobnico hočete?« je oskrbnika natihem zaskrbelo. «No, rad vam izpol« nim željo; toda sami pojdete tja — na« prej vam povem, da ni moja navada, ponoči obiskovati mrliče.» jaki takrat še niso bili dobro izurjeni v metanju in posledica tega je bila, da so bombe često eksplodirale že v rokah vojakov. Zato bombe prav do leta 1667. niso imele pravega pomena. Šele francoski kralj Ludovik XIV. je hotel vojake dobro izuriti v metanju bomb. Pri vsaki četi vojakov je ustanovil skupino štirih metalcev bomb, katerim je bila radi nevarnega položaja priznana oficirska plača. Ti vojaki so se najprej sami dobro izurili, nato pa učili in vežbali še druge tovariše. Trudapolno delo je imelo mnogo uspeha. Veliki kralj je takrat zbral vse izurjene metalce bomb in ustanovil prvi polk, ki je nosil tudi naslov «polk metalcev bomb». Bil je to sploh prvi vojaški polk metalcev bomb v zgodovini. Izurjenost teh vojakov je bila tako velika, da so na bojnem polju zelo često odločilno vplivali na izid bitke. AMERIŠKE ŠALE. V Zedinjenih državah Severne Amerike se bodo po novem letu vršile volitve držav-! nega predsednika, še prej pa volitve tako zvanih elektorjev, ker le ti sami izvolijo predsednika. Najresnejša kandidata za državno pred-sedništvo sta republikanski in demokratski, kateri stranki sta v Zedinjenih državah najmočnejši in si prilično enaki. Toda vsaka stranka ima po več kandidatov, katerih enega je treba končno določiti, da bo nastopil ob volitvah. Zato se tam vrše pred vsakimi predsedniškim i volitvami borbe ne samo med strankami, temveč tudi v stranki sami, kdo bo nominiran za končnega kandidata. Nedavno je imela v Clevelandu republikanska stranka tako zvar,i nacionalni konvent, ki je postavil predsedniškega kandidata. Reklama, ki se dela za posamezne kandidate, je včasih silno smešna — vsaj za naš okus, ki smo navajeni bolj prekelj in polen. «Dobro! Če se bojite, pojdem sam. Dajte mi ključ in pokažite mi vrata — svetiljko nosim s seboj.» «Prav, prav! Pohvaliti moram vašo previdnost. Torej na delo, gospod stav« binski umetnik, ter obilo uspeha!« To iz« rekši mu je izročil ključ od grobnice ter mu je namignil, da naj gre za njim. Hodila sta po dolgem, ozkem hod« niku; končno sta dospela pred široka železna vrata. «Tukaj, gospod umetnik!« je menil Tacelj in mu pokazal vhod v grobnico, nakar je urno krenil nazaj. Zdravnik je napravil luč, odklenil ie vrata ter je stopal po kamenitih stop« nicah navzdol v neprezračeni prostor, kjer se je nahajalo grajsko pokopališče. Mrzel duh po plesnobi mu je udaril v obraz. Svetloba njegove luči je padala na vlažne zidove, iz katerih so zevale ozke odprtine — grobovi pokojnih grajskih prebivalcev. Ni še dospel do konca grobnice, ko se je zunaj pred vrati pojavil glasen ropot. Razločil je-hitre korake. Votlo so zabobnela železna vrata, ključ je zaškrtal in zapahi so zaškrtali in dr. Jerko je po« stal jetnik, pripuščen grozoviti usodi. VIL Vratarica Pavla je nadaljevala svoje vražje delo. Mnogo noči je prečula na Naša siika nam predstavlja ameriško šalo o slonu, ki se je pripeljal v Cleveland in vzkliknil: «Aha, to je Cleveland, mesto republikanskega konventa!» X 130!etiii divjak na angleški državni državni razstavi v Wembieyu. Po poročilih angleških listov se pripravlja na razstavi v Wembleyu velika senzacija. Iz južne Afrike bo pripeljan na razstavo poldivji človek, ki ima že nad 130 let in ki ima baje na sebi značilne pojave iz dobe prehoda od opice na človeka. Koža na licu je tako nagubana, da divjak že ne izgleda več človeško in je že bolj podoben opici. X Ogromna kača na ulici. V ameriškem mestu Čikagu je ušla iz nekega cirkusa ogromna več melrov dolga kača «boa», ki so jo morali potem loviti stražniki in gasilci. mračnem hodniku pred sobo bolnice, toda minevali so dnevi in majorka Pur« man še večino ni dobila zanesljivih po« ročiti. Obema jc bila gospa Justina živa ovira, ker ni trpela pri bolnici tuje osebe. Kar se Pavli ni posrečilo pri gospe Amaliji, je hotela doseči pri njeni hčeri Ljudmili, katero je nesrečni sestanek na vrtni veselici položil na bolniško postelj. Lovila ter izpraševala je njeno sobarico, ki pa ni hotela ničesar vedeti; videla je prihajati stotnika Milana, čigar obisk je bil vselej odklonjen z utemeljitvijo, da gospodična potrebuje samote in miru. Celo zdravnika se je branila, trdeč, da ji ni treba zdravniške pomoči. Glavar Kočnik je stal ob njeni po« stelji ter jo je sočutno opazoval. Kaj jo je neki doletelo tako nenadoma v družbi odlične gospode, na kraju raznovrstne zabave? Razmišljal je in ugibal, toda pravega vzroka ni mogel pogoditi. Potrt je zapustil njeno sobo ter se je podal k svoji bolni soprogi. Slonela je na postelji shujšana in bleda; šele dva dni je trajala njena bolezen in že je bila po* dobna bolj senci kot človeku. «Zdravnik je ukazal mir, gospod Koč« nik,» mu je šepetala Justina. «Naročil je, da naj izpolnimo bolnici slednjo željo.« Stotine avtomobilistov in potnikov je stalo f širnem krogu ter nervozno opazovalo zadnji del ogromne kače, s katerim so bih policaji in gasilci zaposleni. Kača je namreč zlezla v kanal, tako da je samo njen rep molel ven. Na rep pa so policaji pričvrstili močno vrv, v zanjko vrvi so vtaknili policijsko krepelce, nakar so z združenimi močni potegnili. Boa je bila kmalu na prostem ter je precej grajajoče gledala svoj rep. Odpeljali so jo na bližnjo policijsko postajo, ker je obdolžena, da je zavirala promet. Lastnik bo moral plačati kazen za no, nakar jo bo zopet lahko odvedel, toda na prosto je ne bo smel več puščati. X Grozdje kot krma. V Južni Afriki imajo toliko grozdja in rozin, da ne vedo kam z njimi. Sklenili so jih posušiti in z njimi krmiti živino. Za južnoafriške kraje je posušeno grozdje letos najcenejša krma. X Dyorana za negovanje lepote pred 3000 leti. Najnovejša izkopavanja starino-slovcev v Tunisu (Severna Afrika) v bližini ruševin, kjer se je nekoč dvigala ponosna Kartagina, so imela mnogo uspeha. Najnovejša odkritja prikazujejo v najboljši luči kulturo tega bogatega trgovinskega mesta. Odkopali so okoli sedem velikih stavb, ki so bile zgrajene več stoletij pred Kristusovim rojstvom. Nekatere stavbe so bile silno visoke in deloma zgrajene iz posebne vrste betona. To staro mesto je bilo zasuto s peskom in se je radi tega prilično dobro ohranilo. V stanovanjih so našli razne zanimivosti. Posebno pozornost pa je vzbudila neka velika dvorana, ki je služila za negovanje lepote. ,V njej so našli veliko posodo z oljkinim oljem, s katerim so si dame mazale lase in kožo. Našli so tudi razne barve, ki so jih dame uporabljale za barvanje las, in praške, ki so služili za puder. Začudenje je vzbudila skodelica, v kateri so se nahajale zelo žlahtne dišave. Ženske so bile pač vedno iste! X 5000 vedeževalk v Parizu. Povojno razpoloženje je v Parizu znatno pomnožilo število vedeževalk. Francoski listi pišejo, da jih je tam okoli 5000. Število onih, ki si dajo od njih prerokovati, pa je naravno še mnogo večje. Da si vedeževalke s svojim prerokovanjem služijo obilo novca, jrnča zlasti dejstvo, da imajo celo posebne strežaje, ki sprejemajo goste. — Obiski pri vedeževalkah se vrše redno vsak dan med 10. in 16. uro. Svojim klijentom prerokujejo vedeževalke po zrcalu, po pepelu, po kockah itd. Tudi po zvezdah in drugih prirodnih pojavih ozna-njujejo bodočnost. Poleg prerokovanja pa igrajo te vedeževalke tudi vlogo spovednika. Svojim klijentom dajejo pokoro in jim odpuščajo grehe. Tešijo žalostne in nesrečne ter jim dajejo upanje v boljšo bodočnost. Posebno prijazne in vljudne so vedeževalke napram bogatinom, o katerih vedo, da ne štedijo z denarjem. Spričo toliko lahkovernih ljudi živijo pariške vedeževalke zelo udobno in prijetno življenje. X Koliko časa vzdržiš brez jedi. Zdravniki in kemiki se že dolgo pečajo s problemom, ki v vsakdanjem življenju ne igra baš majhne vloge. Gre za to, koliko časa so živa bitja lahko brez hrane. Razni poizkusi so privedli do nastopnih rezultatov: Pes vzdrži 30 do 60 dni. Isto in še daljšo dobo vzdrži človek. Leta 1831. je umrl v Franciij morilec Granier po 65 dneh gladovanja. Leta ilSSO. je Amerikanec dr. Tanner stradal v Newyorku pod najstrožjim nadzorstvom 40 dni in se je potem po kratkem času zopet popolnoma opomogel. Italijan Succi ni 30 dni par^ ničesar jedel, Italijan Morlatti v Parizu pa 50 dni. Župan nekega irskega mesta pa je umrl šele po 73 dneh gladovanja, a so mu vlivali v usta juho, kadar se ni zavedal. Sesavci umro navadno takrat, ko izgube 40 odstotkov svoje teže. Do lakotne smrti pa izgube 80 odstotkov masti. Splošno se lahko reče, da človek brez resnih posledic lahko strada 30 dni. X Sanje. Ljudski pregovor pravi, da prihajajo sanje iz želodca. Ta pregovor je utemeljen v toliko, da igra hrana pri vzbujanju sanj res prav veliko vlogo. Toda hrana kot taka ni edini poved sanj, temveč le težka prebava vpliva na duševno razpoloženje budnega človeka in vzbuja v spanju neprijetne občutke. S sanjami, ki jih povzroča želodec, se peča neki angleški zdravnik, ki je prišel do zanimivih zaključkov. Zdravnik na-glaša, da vplivajo na sanje vse telesne nepri-like, tako mraz, vročina, glad, prenasičenost in slaba prebava. Glavni povzročevalec neprijetnih in težkih sanj so jedila, ki ne pri- NAMEN OBLEKE. Zdravo telo mora imeti 36.5 do 37 stopinj Celzija toplote. Ako je manj, človek peša, ako je toplota 37 stopinj, pomeni to groznico in obolelost. Bolezen s toplto pod navadno mero je redkejša, prevelika vročina je pa jako pogosta. Ko bi bila toplota telesa enaka toploti zraka okoli nas, bi bilo to najboljše za naše telo. Tudi zunanja temperatura je jako spremenljiva. Proti njenim spremembam se kolikor toliko že sami zavarujemo. Pozimi, ko je ozračje stalno mrzlo, čutimo večji glad, kar je čisto umevno. Cim več je treba toplote, tem več je treba snovi, iz katerih nastaja. To pa še ne zadostuje. Človek si mora greti svoje stanovanje in se dobro oblačiti, da se zavaruje pred mrazom in pred vročino. Obleka mora biti seveda razumno prirejena, da doseže svoj namen. Obleka je slab prevodnik toplote. Ona je nekaka stena, ki zabranjuje, da gor-kota prehitro ne prehaja iz telesa v ozračje in nasprotno. Vsaka obleka seveda nima istih lastnosti. Te so odvisne od kakovosti blaga in od njegove barve. Vsakdo dobro ve, da je volnena obleka toplejša od platnene in da črna barva vsrkava več toplote kot bela in jo tudi bolj nerada oddaja, da torej kaže nositi v mrazu bolj temno, v vročini bolj svetlo obleko. Glede gostote je pa marsikdo v zmoti, ker misli, da je obleka toplejša, ako je iz goste in debele tkanine. Da to ni res, je razvidno iz nastopnega razloga: Zrak je tudi slab prevodnik toplote, celo slabši kakor obleka. Pri redki tkanini izpolni zrak luknjice ter zabrani naglo izpremembo temperature od znotraj na zunaj in narobe. Obleka pa tudi ne sme biti pretesna in preozka. Ako ni med obleko in med životom nekaj praznega prostora, primanjkuje zraka, ki je slab prevodnik, in zato prideta mraz in vročina skozi obleko neposredno do kože. Dokaz za to nam je ozka obutev. Ker zrak nima nikakega prostora med čevljem in med nogo, zato hitro ozebemo ali pa se prehladitno v noge. Pri ohlapni obutvi se kaj takega nc bo zgodilo. Med I nogo in med obuvalom je zračna plast, ki jajo želodcu. — Ljudje, ki tipe na mučnih sanjah, naj bodo torej previdni pri izberi jedi, posebno še pri večerji. X Na Madžarskem obsojajo ljudi, ki pišejo o Habsburžanih. Nedavno je državno pravdništvo v Budimpešti dvignilo obtožbo proti zgodovinarju dr. Kacsmanyju, ki je napisal obširno delo o razpadu avstro-ogrske monarhije, češ, da se pisec v svoji knjigi nedostojno izraža o bivši habsburški dinastiji. Pri sodni razpravi se je pisec branil, češ, da je napisal samo golo resnico, ter se je zgražal zlasti nad dejstvom, da madžarske oblasti branijo dinastijo, ki sploh več ne obstoja. Pisec je med drugim tudi omenil, da je pri svoji kritiki o delovanju habsburške dinas.ije bil naravnost blag in da je tudi spoštoval spomin umrlih ljudi. Vsa ta razlaganja obtoženca niso prav nič pomagala. Tudi njegov branitelj s svojim sijajnim govorom ni uspel. Dr. Kacsmany je bil radi razžaljenja habsburške dinastije obsojen na denarno kazen 200.000 madžarskih kron in na povračilo pravdnih stroškov. it dekleta najbolj zabranjuje toploti odhod in nam prej ohrani noge tople. Zato je pametneje da pozimi oblečemo rajši več tanjših oblačil nego eno samo debelo obleko. Splošno pa veija pravilo': Obleka je tem toplejša, čim bolj je naravna. Različno barvanje, strojenje in likanje zoži luknjice, zaradi česar izgubi obleka na svoji toplotni vrednosti. Iz enakih ozirov je obleki škodljiv prah in sploh vsaka nesnaga. Obleka ima tudi to nalogo, da vsrkava pot, ki v večji ali majijši množini prihaja iz znojnic. Za tak posel ima zopet prednost kosmato, redko, nitkasto oblačilo, ki vsrkava telesne izločine kakor goba in jih sproti oddaja zraku. Trdo tkano, uglajeno perilo jako nerado vsrkava kožni pot in ga jako nerado oddaja. Za izhlapevanje je treba že precejšnje topline, in če je ni od drugod, jo mora dati telo, kar mu je lahko v veliko škodo. Platnena obleka je pač priporočljiva poleti, ko ni toliko nevarnosti za prehlad^ a naj ne bo pregosta, ker bi sicer pote zadrževala. Razen tega nas obleka obvaruje pred dežjem in snegom, a le toliko časa, dokler ni premočena. Trdo tkana in zlikana obleka ne sprejema vode tako hitro kakor redka volnena obleka; toda ko se ta zmoči, ne odda vode zlepa. Človek se radi tega kaj lahko prehladi, ker izhiapevajoča voda odteguje telesno toploto. ZAČIMBE ALi JEDILNE DIŠAVE. Začimbe ali jedilne dišave nam dajejo večinoma le rastline. Nekatere začimbe rabimo radi prijetnega duha, druge radi močnega okusa. Oboje vpliva na prebavila, ker. jih draži in s tem pospešuje prebavljanje. Jedila postanejo okusnejša, nekaterih brez dišav sploh ne moremo uživati, ker se nam po okusu upirajo. Ker le ona jedila, katera radi jemo, teknejo in povzročijo uporabo vseh redilnih snovi, zato je potrebno devati v jed začimbe. A treba jih je previno rabiti, ker prevelika množina škoduje zdravju in pokvari jed. Z dodajanjem začimb jed ne sme izgubiti svojega prvotnega okusa, izvzemši jedila, ki naj imajo okus le po začimbi ka- kor 11. pr. peteršiljeva juha. Kadar rabimo jedilne dišave ali začimbe, moramo vpošte-vati v prvi vrsti domače, ki so milejše. K domačim dišavam prištevamo med drugim : peteršilj, čebulo, česen, majaron, rožmarin, janež, kumino, gorčico, lovorjeve jagode, papriko. Tuje dišave so: poper, klinčki, muškatov cvet in muškatov oreh, vanilija, cimet, ingver in drugo. K začimbam lahko prištevamo tudi kis ali jesih, li-monov sok, sol in sladkor. Mnogo je jedil, ki postanejo le potem okusne, ako jim pridamo nekaj kapljic kisa. S pomočjo kisa se hitreje raztopi beljakovina in škrob se izpremeni v sladkor. V večji množini škoduje, ker kri preveč razredči. Enak vpliv na hrano ima limonova kislina, ki se rabi kot pridatek raznim jedilom in posebno tudi.pri hrani za bolnike. Limonov sok ne pusti nikdar vreti, okisaj z njim le jedila, ki so že popolnoma gotova, drugače postanejo grenka in neokusna. VROČE JEDI ŠKODUJEJO ZOBOVJU. Naše gospodinje in kuharice se drže grde razvade, da postavljajo na mizo vrele jedi, ki se morajo takoj zavžiti. Žal, da se ne pomisli, kako vroča jed škoduje. Prva slaba posledica te grde razvade jc tožba o zobnih bolečinah in zgodaj pokvarjenih zobeh z vsemi slabimi posledicami. Cela vrsta zobozdravnikov se živi od tega, ker postavljajo kuharice jedi in pijače skoro vrele na mizo. Še vedno premišljujejo in iščejo vzrokov, zakaj se zobje v gornji čeljusti poprej pokvarijo nego v spodnji. Vzrok jc nastopen: Pekoči grižljaj najprej jezik z neznansko hitrostjo premetava in suče sem ter tja, pri tem pa se zadeva in zaletava pekoč jed ob notranjo stran zob v gornji čeljusti. Odtod prihaja, da se zobje gornje čeljusti najprej razpočijo in jamejo drobiti in sicer na notranjih robovih. V te razpoke se zarivajo škodljive tekočine, ki zobe neusmiljeno uničujejo. Izvor ženskih bolezni. Neki ameriški zdravnik je prišel do zaključka, da je izvor mnogoštevilnih ženskih bolezni eden in isti. iTa zdravnik zatrjuje, da je proučeval ženstvo mnogo let in da je njihovo zdravje odvisno v največji meri cd možitve. Zdravnik navaja razne primere, kako so se šibka in bolna dekleta v zakonu povzpela do popolnega zdravja, dočim so starejša neomožena krepka dekleta začela telesno propadati. Možitev je po njegovem mišljenju najboljša popravljal-ka ženskega zdravja. Nemara ima mož res prav, kajti po naravi pravilno bi bilo, da se poroči vsaka ženska, kadar je dorasla za možitev. Malinova marmelada z ribezom. Skuhaj v sopari maline in jih pretlači skozi sito (ali skozi flanelasti prtič) ali pa jih skuhaj v kožici ter prilij pred kuhanjem vode, da se ne primejo m med kuhanjem dobro mešaj. Kuhaj toliko časa, da so se vse jagode zmehčale. Ravno tako kuhaj ribez posebej in ga pretlači. Mesto da se ukvarjaš s pretlačenjem, je enostavnejše, ako prikuhane jagode vsip-lješ v snažno platno in potem obesiš čez noč, spodaj pa postaviš skledo, da se lepo odteče. Ribezov in malinov odcedek zmešaj in stehtaj. Kolikor tehta tekočina, toliko teže prideni sladkorja. Nato kuhaj od 15 do 20 minut ter napravi preizkušnjo, ako je že dovolj gost; to storiš t&ko, da vzameš malo žličko tc mešanice in deneš na mrzel krožnik. Ako se ohlajena strdi, je marmelada skuhana, če pa ostane ohlajena tekoča, potem zopet kuhaj in čez nekaj minut napravi poizkušnjo, če je marmelada že dovolj gosta; to ponavljaj tako dolgo, da dosežeš širjenje. Iz samih malin ne moreš napraviti marmelade, ker se maline nikoli ne strde, zato moraš vzeii ravno toliko ribeza; iz tega boš dobila zelo fino marmelado s plemenitim osvežujočim okusom. — Toplo marmelado vlij v mrzle steklenice s širokim vratom ali pa kozarce in pusti staii čez noč. Potem vzemi pergamentni papir, ga izreži tako, da gre v steklenico in ga deni na strnjeno marmelado. Nato razstopi para-fina in ga nalij za četrt palca na debelo na marmelado, ki je pokrita s pergamentnim papirjem. Ko postane parafin trd, zaveži steklenice s pergamentnim papirjem in jih postavi v klet. To marmelado lahko rabiš pri pecivu, omleiih itd. Golaž s koštranovim mesom. Razreži 1 kg do P/2 kg koširunovega plečeta na koščke. Razgrej mast in ko je vroča, deni vanjo dobro žlico na drobno zrezane čebule. Ko je čebula žolta, prideni meso, malo še-Iraja, lovorjev list, korenino petršilja, korenje, 2 zrni česna, nekoliko stolčene paprike, aii košček cele ostre paprike. K vsemu temu prilij juhe ali vode, pokrij in počasi praži. Kadar se posuši mokrota in meso zmehča, potresi nanj žlico moke, dobro premešaj, zalij z juho in nekoliko okisaj ter nato pusti, da se nekoliko prevre. Koštrun s siročjim fižolom. Deni v lonec 1 kg do 1 V-z kg koštrunovega mesa in zalij z vodo, tako da je meso dobro pokrito z vodo. Prideni še žlico soli, šetraja in tri zrna česna. Ko je meso že vrelo nekako eno uro, prideni kakšen kilogram poševno zrezanega stročjega fižola ter pusti vse skupaj naprej vreti. Istočasno pa skuhaj posebej v slani vodi nekaj krompirja, zrezanega na koščke. Nato vzemi meso iz lonca, ga zreži in deni na krožnik. Krompir cdcedi in ga stresi k fižolu in nato naloži fižol in krompir okrog mesa. Cvetlice v kozarcu osvežiš z aspirinom. Da zabranimo prezgodnjo ovenelost cvetlic v kozarcu ali v vazi, moramo dati v vodo eno tableto aspirina. Aspirin obdrži cvetje sveže več dni, pa tudi že ovenele osveži. Poizkusi so se delali s krizantemami. V eni vazi so bile krizanteme v vodi z aspirinom, v drugi pa v čisti vodi. Cvetlice z aspirinom so ostale sveže tri dni dalje kakor one, ki so bile v sami vodi. V drugem slučaju so dodali cvetlicam, ki so preko noči v pretopli sobi ovenele, tableto aspirina in v dveh urah so bile sveže, kot bi bile ravnokar utrgane. Listje pa je ostalo ovenelo. Ako faočcš govejo juho prihraniti tudi za drugi dan, ne smeš sedaj poleti dajati vanjo zelenjave, ker se po njej juha skisa. Solata se ohrani sveža nekaj dni, ako jo deneš v vodo kakor cvetice. V skledo jo nastavi tako, da so v vodi le korenine, listi pa naj bodo v mokrem samo za prst visoko. Mleko sc ne prismodi pri kuhanju, če najprej v posodi zavreš malo vode. Nato od-lij vodo in nalij mleko. Madeže z rjavih čevljev odpraviš brez škode, če zmočiš žgano magnezijo z bencinom ali kristalno vodo in to zmes namažeš madežasta mesta po čevljih. Po nekaj urah odstržeš to 2.mes s kako pripravo in čevlje očistiš z navadno kremo. Madeže cd sadja z blaga odpraviš najlažje, ako madežasfa mesta zmočiš z vodo in držiš nad žvepienim plamenom. Od vkuhavanja malin in drugega sadja rdeče roke očistiš najlažje tako, da držiš mokre roke nad prižgano pnfto žveplenko (z žveplom). Koža se tako kmalu ubeli. SaSJL smeh in kratek čas Slabi časi. Gospodinja (ki je prinesla beraču juho): «Vi ste gotovo videli že lepše čase, kakor je podoba?» Berač: O, da, milostiva, juhe ne bi prej nikdar jedel.» Pri mesarju. Kupec: «Gospod mojster, danes so pa vaše klobase zopet manjše, kakor so bile včeraj.» Mesar: «Hm, gotovo so od manjše svinje.» Prijetno darilo. Posestnik, znan po svoji skoposti, je prišel nekoč k domačemu župniku ter mu povedal, da mu je namenil iz hvaležnosti za darilo pitanega prašička, katerega mu v mraku prinese njegova dekla. Župnik je čakal, toda dekleta z darilom ni bilo. Teden pozneje sta se srečala kmet in župnik. «No, kaj je z vašo obljubo?» ga je župnik ustavil. «Nič ne bo, prečastiti!» mu je odvrnil. «Prašiček je namreč drtisi dan ozdravel.» B7BOH Kdor rad čita povesti, naj naroči splošno priljubljene romane «Jutra»>. Do sedaj so izšli sledeči: FEREAL CUENDAS: ' , Veliki inkvizitor. Zgodovinski roman iz dobe španske inkvizicije. Cena Din 30'—, po poŠti Din 2"— več. HARRY SHEFF: Hči papeža. Zgodovinski roman, ki popisuje krvoločnost in nenravno življenje papeža Aleksandra VI., njegovega sina Cezarja in hčerke Lukrecije Borgije. Broširano Din 30-—, vezano Din 36'—, po pošti Din 21— več. CLAUDE FARRERE: Gusarji. Zgodovinski roman iz življenja morskih roparjev v XVII. stoletju. Cena Din 20'—, po pošti Din 1*50 več. FR. HELLER: Blagajna velikega vojvode. Roman. Cena Din 15-—, po pošli Din 1*50 več. FR. HELLER: Prigode gospoda Collina. Šaljiv detektivski roman iz velikega sveta. Cena Din 10-—, po pošti Din 1-50 več. Knjige se naročajo pri upravništvu «Jutra» v Ljubljani, Prešernova ulica 54. Kako se je Izak vozil na Dunaj. Dolga je pot iz Beograda na Dunaj in še draga po vrhu, a naš trgovec Žid Izak Roženkranc je bil skop ter bi se rad peljal zastonj. Sedel je enostavno v vlak in čakal sprevodnika. «Prosim vozne listke,» je dejal sprevodnik, ko je prispel. «Nimam,» je menil Izak. «Kako to?* «Nimam voznega listka in tudi denarja ne.» Sprevodnik ni utegnil, se dalje časa ba-viti z njim. Ko je vlak dospel na postajo, je prijel Žida, rau ne baš prijazno pritisnil čevelj v oni del telesa, na katerem se sedi in katerega smejo izgovoriti samo gospod v spovednici, ter ga vrgel iz kupeja. Jud je počakal na drug vlak in zopet vstopil. Ponovil se je isti razgovor kot prvič in z enakim izidom: Sprevodnik mu je pritisnil dokaj krepko čevelj v sedalo ter ga pognal iz kupeja. A našemu Judu ni zmanjkalo poguma. Kljub grenkim brcam je na tak način prevozil že dvajset postaj Ko je stopil v enaindvajseto, je naletel spet na prvega sprevodnika, ki je ponovil z nesrečnim Izakom isto, kar je storil že prvič. Ko mu je priložil brco, ga je še vprašal: «Kam, za vraga, pa se hočete peljati ?» «1, no, na Dunaj,* je menil Žid, «toda ne vem, če bom mogel zdržati...» Pred sodnikom. Sodnik: «Ali ste poročeni?» Priča Neža: «Da, dvakrat!* Sodnik: «Kc!iko ste stari?* Neža: «Petindvajset let.» Sodnik: «Ali tudi dvakrat?» Zaročenca. Evlalija: «Včeraj se je moj zaročenec strahovito razjezil. Našel je namreč v moji miznici staro neodprto ljubavno pismo* Kunigunda: «No, če pismo ni bilo niti odprto, zakaj se je mogel neki jeziti ?» Evlalija: «0, da, pismo je bilo namreč od njega ...» Starec in mlada žer.a. Poročil se je neki starec z zelo mlado devojko. Kratko časa nato je starec zbolel na smrt, pa je rekel ženi: •«Vem, ti si mlada, čim umrem, se boš znova omožila. Toda prosim te, nikar se ne poroči z mojim sosedom, ki je moj veliki sovražnik.* «0, nikar se ne boi,» ie deiala žena, «jaz sem se dogovorila že z nekim drugim.* Vzrok smrti. Mlekarica: «Kaj pa ste danes tako žalostni?* Kuharica: «Umrla je teta od gospodinje.* Mlekarica: «Kaj pa ji je bilo.* Kuharica: «Ah, pila je vaše mleko in je dobila vodeniko...» Tudi za nekaj sposobna. Mati Uršula razlaga svoji prijateljici: «Ah, moje tri hčerke so vse na dobrem. Neža je v trgovini, Špela se uči za šiviljo, Genovefo, ki ni za nobeno rabo, bomo pa poročili.* Iz gostilne. Gost: «Kje je moja telečja glava?* Natakar: «Jaz sem mislil, da jo že imate...» Zaletel se je. Gost: «Čujte, natakar, jaz sem jedel že boljšo telečjo pečenko, nego je ta.» Natakar: «Toda pri nas gotovo ne!* I V razburjenosti. Gašper: «Ti Ožbovt, si domišljuješ, da si več kakor jaz? O ne, ti si prav to, kakor sem jaz, ti osel i* On se drži. Šef: «Kolikokrat naj vam še rečem, da pri delu ne smete pitšiti.* Pisar: «Saj ne! Kadarkoli si zaoaiim cigareto, preneham delati.* Skopuh. Skopuh (sedi opoldne v gostilni): ''Natakar, koliko stane obed?* Natakar: «20 dinarjev.* Skopuh: «A večerja?* Natakar: «10 dinarjev.* Skopuh: «Prinesite mi torej večerjo!* LJUBLJANA, Kralja Petra trg; št. 8/1, sprejema hranilne vloge po 8 %■ Večjo In »talne vloge do 12 '/„. 31 Združene opekarne, d. d. v Ljubljani prej VIDIC-KNEZ, tovarne na Viču in Brdu nudijo v poljubni množini, takoj dobavno, najboljše preizkušene modele strešnikov, z eno ali dvema zarezama, kakor tudi bobrovcev (biber) in Na željo se pošljeta takoj popis in ponudba! razlikuje izvrstni, iz davna preizkušeni »Pravi j FRANCKOV : kavni pridatek« od ponarejenih proizvodov tudi že na zmaj po novi, rjavo-znodro-beli etiketi. — Na tej se posebno izti-čejo karakteristični znaki razlikovanja, ki so: imv »Franck« in »kavni mlinček«, »Pravi : FRANCK j z mlinčkom« zahvaljuje svejo splošno priljubljenost izvrstnemu aroinu in prijetnemu okusu ter svoji izdatnosti in točnosti. i : ■ : i ZaBB Popolnoma varno naložite denar v R. Z. _ _ Z O. Z. ki posluje v novopreurejenih prostorih Mestni trg štev. 6 — LJUBIL » X — Mestni trg štev. 6 Hranilne vloge in vloge ^^ Q O/ ^^ 4AO/ ter jih izpiačuje takoj brez odpovedi. Večje na tekoči račun obrestuje ^ /O a1«* Jq vi0ge z odpovednim rokom obrestuje tudi više po dogovoru ITT Posojila daje le proti popolni varnosti proti vknjižbi na hiše in posestva ter j j j « 5 • proti poroštvu. Daje tudi trgovske kredite ter sprejema cesije in inkaso faktur. ■ ■ ■ *l>