št. 40.	Nedelja 4. oktobra	1936
Gustav Strniša t
Harmonikar Binček
Teleban pri godcih ni imel sreče. Kajti mladi ropar Kašca, se je godcev, s katerimi je hodil, tako privadil, da je raje ostal med njimi. Postal je pošten človek in nihče ni nikoli zvedel, da je kdaj ropal.
Glavar je še vedno mislil na Binčka. .Včasih si je živo predstavljal kako bi ga trpinčil, medtem ko bi deček moral vleči svojo harmoniko.
Med tem ko so roparji životarili svoje izgubljeno življenje je Binček doraščal. Lepo oblečen je pohajal v šolo in napredoval ter se vesel izpopolnjeval.
Včasih je vendar zduhom klonil. Obsedel je doma pri knjigi in si naslonil glavo v roke. Ko je videl vedno več dela nakupičenega pred seboj, se ga je loteval obup. Da, kako lepo si je nekdaj vse slikali Prepričan je bil, da po-
stane igraje največji umetnik ker zna tako svirati na svojo harmoniko. Zdaj je vedno bolj spoznaval, da je sicer talent, toda da skoro ničesar ne zna in je samo kos mehke lipovine iz katere se bo šele izoblikoval živi lik, ki bo res umetnina sama.
In prišlo mu je inako, da je zajokal.
Njegov rednik ga je dobro poznal. V takih slučajih je moral deček kar prekiniti učenje. Starček ga je vzel s seboj v prirodo, kjer sta hodila oba razigrana in vesela ter na vse pozabila.
Stari profesor je nenadoma oživel ter postal tudi sam pravcati otrok. Lovila sta se po travnikih in se skrivala drug drugemu, si zastavljala
M«fi51
uganke, pela poskočne pesmi in se kopala v potoku, ali pa sedeča v senci pod košatim drevjem zamaknjena strmela v ljubečo prirodo, ki jima je kazala svoje čare. „
Binček je tudi zdaj često nosil s seboj svojo harmoniko, zaigral in prisluhnil njenim zvokom, ki so mu še vedno lepo in čisto zveneli, le tiste čarobne godbe kakor nekdaj ni bilo več v njih, a ostali so spomini in tudi ti so bili krasni.
Ko sta se vračala, sta bila oba osvežena in srečna.
Nekega dne je deček prestal posebno težek izpit. Prihodnji dan ga je njegov rednik že klical na vse jutro.
Ves zaspan je žalostno pogledal profesorja, češ, saj sem vendar svoje naredil, pa mi ne daš pokoja!
Profesor mu je velel, naj se hitro napravi in vzame tudi harmoniko.
»Kam pa greva?« je radovedil Binček.
-Nekam daleč, daj svoj stari meh v nahrbtnik!« je odvrnil profesor, a več mu ni povedal.
Šla sta na vlak in se potem počasi povzpela v hribe.
»Sicer sem že star, toda upam, da bom to pot še zmagal, se je starček opogumljal, ko sta šla po poti.
In tedaj je Binček spoznal, da gresta obiskat njegovo rodno vasico. Postal je kar ginjen.
Stari boter je še vedno živel. Ni ga spoznal. Deček mu pa ni hotel povedati, kdo je. Sedel je pred hišo in pričel igrati na svojo harmoniko
Zdaj se je Jeran zarežal in ga po-trepljal po rami:
»I kako naj te poznam paglavca nebogljenega, kakršen si nekdaj bil!«
Binčkova hišica je še vedno stala. V nji je stanovala bolehna Jeranova sestra, ki je skrbela za red in snago.
Stari boter je debelo gledal, ko sta se Binček in njegbv rednik poslovila in mu je stari gospod stisnil v roko kar dva stotaka.
Na vaškem pokopališču sta lahko našla materin grob, saj je bil skrbno negovan in njegov dobri prijatelj gospod Milan je že zdavnaj postavil nanj skromen spomenik.
Ko sta se vračala, Binček ni vedel, kako naj se svojemu redniku zahvali, a sivi profesor je zamahnil z roko in ga ljubeče pogledal, sij je bil tako vesel tega svojega posinovljenca in ponosen je postal nanj.
3.
Binček je obiskoval razne glasbene tečaje in se je nekega dne v šoli seznanil z mladim ciganom Jovom.
Cigan Jovo je bil prijazen in pri-kupljiv deček za katerega se je zavzel nek bogati tvorničar. Ljudje so pripovedovali, da so ga nekega dne pustili cigani na njegovem pragu in ga je bogataš vzel za svojega, da so ga ke-sneje spet vzeli cigani in jih je tvorničar bogato plačaL da so ga vrnili.
Ciganček je bil zadovoljen, le domo-tožje ga je včasih mučilo. Nikoli ni mogel pozabiti svojih zelenih livad, ciganskih šotorov, večerov pri ciganskih ognjih ter tiste koprneče ciganske muzike. Kadar je sviral, mu je uhajal spomin med cigane.
Jovo je večkrat pripovedoval svo-mu tovarišu, kako je zvečer sviral na svoje gosli pod milim nebom ves zamaknjen v mesečino in šepet skrivnostne prirode, dočim so manjši na pol goli bratci in sestrice plesali in skakali dokler niso utrujeni pospali sredi noči kjer jih je poljubljal in božal veter ter jim šepetal vso noč uspavanko, jim v sanjah šuštel pravljice, ki jih še nihče ni slišal kdor ni bil tako tesno spojen z naravo kakor ti prirodni sinovi, ki vendar tudi mnogo trpe, saj jim ne prizanaša mraz, dež in zima, zaradi česar so mnogi podvrženi padavici, ker spe vse noči na mokrotnih tleh.
Cigan je vzljubil harmonikarja. Oba sta bila dokaj nemirne krvi in doma v prirodi. Binček se je sicer otrese! svojih nemirnih želj za potovanjem, a Jovo je bil preveč cigana, da bi se popolnoma pomiril.
Ko je stari profesor opazil, da je deček preveč navezan na cigana, ga je opozoril, naj ne občuje preveč z njim. Poznal je cigane in bal se je, da bi se njegov rejenec ne navze! slabih navad.
Binček se je res nekaj časa ogibal svojega tovariša, toda kar prezreti ga ni mogel in Jovo, ki se je neprisiljeno vrtorepil okoli njega, je kmalu spet postal njegov prijatelj. Poslej sta se sestajala bolj skrivaj in pazila, da ju ni profesor našel skupaj.
Nekega dne je postal Jovo posebno zamišljen. Več dni je hodil bled in sklonjene glave okoli, oči so mu vročično sijale in samo bolestno se je smehljal
Doživljaji Jima v džungli
Spisal in risal Mitja Kraigher, star 11 let
Oba sta bila sestradana, zato sta hitro ustrelila žirafo, ki jima je prekrižala pot. Ko sta se dobro nasitila, sta po dolgi hoji prišla v pristanišče.
34.
imel v izobilju, a vendar je bil nesrečen, zakaj mučilo ga je domotožje in neprestano je mislil na svojo mater. 36.
Ob pristanišču je ležalo veliko mesto Tam je Jim povedal učenjakom, kje leži skrivnostno mesto s prekrasnim svetiščem in učenjaki so mu v zahvalo obljubili, da mu podarijo vse zlato, ki je v zakladnici.
Ako je prišel domov in ga je mati objela, je bilo v trenutku pozabljeno vse gorje, ki ga je bil doživel v džungli
KONEC
Danilo Oorinšek:
Slovo
Dva bistra solzna bisera' v oči sta ji zdrsela, ko mati in edini sin sta zadnjič se objela ...
Za kruhom sinko je zaman prehodil domovino — zdai cula je povezana za daljno pot v tujino ...
Ni samcat sin, ko vlak puhti, objema ga daljina! Ni sam — za niim bo romala molitev materina'...
Maz sem prešibka, o gospod, daj Ti mu blagoslova in da ne zabil bi nikdar domačega le krova!«
Ami:
Pes Mtmgo
Farmarju je bal poginil zvestj čuvaj, in ker je stanoval v samoti, na robu velikega gozda, je šel in kupil mladega vo'čjaka, ki mu je dal ime Mungo.
Spočetka je bil Mungo, kaloor vsak m'ad pes, neumen,znal se le ljubko igrati 3 farmarjevimi otroki, tekal je kakor nor za žogo, za kamnom in tako je rastel, in farmar se je tiho veselil njegovega razvoja.
Te in še droge stvari ga je skušal na-
učiti farmar. Mnogo se je trudil okoli njega, alj vse zaman. Bil je trmast in se je pustil raje pretepsti, kakor da bi ubogal. Leoel je na tla, pritisnil g'avo k zellji, axi se pa prekobalil na hrbet in vse štiri od sebe. Farmar si je belil lase. skršad z lepim, poskusil z bičem, a Mungo je ostal nepokorni Mungo.
Muimgo je počenjal stvari, kakršne se za bočega farmarjevega čuvaja ne spodobijo. Kdor mu je ponudil hrano, vsakemu se je priliznil, namesto da bi ga
Lepo raste, s; je dejal, kmalu bo velik in močan pes, ki se oa bo vsak že od daleč bal. Ko je bil Mungo star pet mesecev, ga je začel učiti pokorščine in raznih umetnosti, ki jih mora znati pes, posebno če naj postane zvest in zanesljiv spremljevalec. Položiš predenj klo. buk in mora ga čuvati toHko časa. da prideš nazaj. Alj palico, sploh vsak predmet, ki mu ga pokažeš in zapoveš, da naj ga varuje. Vržeš kanem in ga prinese Prinese prav pred tebe in položi v roke. Daš mu povohati robec, li ga skriješ in potem ga mora izvohati.
oblajal in se ne dotaknil še tako slastnega grižljaja, ki bi mu ga kdorkoli ponudil ali vrgel predenj. Takega psa, ki sprejme dar od tujega človeka prav lahko zastrpijo in potem brez skrbi na primer oropajo oospodarja- če se je le kakšen človek približa1 farm,- je Mungo glasno lajal. Ali lajal ni iz jeze ali ne-zaup'jivosti, ne. Mahljal je z repol od veselja, tekel naproti in se dobrikal.
Zato je razumljivo, da farmar psa ni bil vesel in je že začel premišljevati, da bi ga komu podaril, kupil drugega, kajti ta mu ni mogel služiti. Daleč okoli ni imej nobenega soseda. Vadno p«t
Je moral po opravkih v daljnje mestece, skozi pragozd in ob zaraščeni raki in se je vračal večkrat tudi skozi trdo temo. Kaj pomaga če si oborožen, a ne veš kje je napravil zli človek zasedo. Pes ga pa takoj potegne v nos, zalaja, sna-ježj dlako in s tem opozori na nevarnost. Vedite se bori ob gospodarjevi strani, naskakuje gibčno od vseh strar ni in se mesari z ostrimi čekani. Sploh se pa malokdaj zgodi, da bi se ju kdo upal napasti, kajti pes zbuja strah, pred njim se ni mogoče potuhniti in če veš, da je pred teboj sovražnik, se ga že ubraniš. Farmar je bil dokaj premožen in zategadelj je psa še bolj potreboval. Zgodilo se je ve&krat, da se je priklatil tuj človek in prosil na farmi hrane a'i prenočišča. Marsikateri teh se je zdel kakor tolovaj in je res, da si je prišel ta ali oni ogledat farmo ter ljudi, izvohat kje in kdaj bi bila priložnost, M od nje živijo taki ljudje. O, teh ljudi je na vzhodu preveč.
Farmar bi bil že izvršil svoj sklep, a otroci in žena so se bili v Munga že preveč zaljubili in moral je odnehati. A samo še en mesec, je nejevoljno prikimal, bom potrpel in se mučil z njim. Potem pa da ste mi tiho. Pes mora proč, kupiti moram drugega, a če bi Mungo ostal ina farmi, mi skvaii še onega.
Minil je mesec, Mungo je ostal Mun-go in bilo je mnogo solz in objemanja, ko je farmair navezal Munga na vrvico in trdo odkorakal v mestece, kjer je imel tudi denarne opravke. Dobro se je le malo misli1, da ga čaka na poti hudo presenečenje! Dva postopača, ki ju je bil pred kratkim pogostil sta prisluškovala pogovorom o gospodarjevih opravkih ter mu sredi pota nastavila zasedo. Prihuljila sta se in čakala. Psa se nista bala, ker sta vedela, zkaja mora od doma.
Farmar se je, eič hudega sluteč, bližal zasedi. Stopal je sicer previdno, z roko na ročaju pištole, a daljna pot človeka utrudi in vedno ne more ostati pozoren. Munga je bil spustil z vrvice. Škodovati ne more, si je mislil.
Prekrasni so večeri nad reko ob pragozdu. Tisoči pevcev si pojejo uspavanke, spreletavajo se nad sinjo vodo loveč mušice, ribe se zaganjajo nad gla.
dtno, fci postaja od zahajajočega so In ca vsa zlata in škrlatna.
Farmarju se je širilo srce ob krasoti, nič več nI pazil in to je postalo skoro usodno. Tudi Mungu, ki se je zaganjal za prvimi večernimi hrošči je ušlo, da sta se ob poti pravkar brez besede pognal) dve postavi v hrbet nič slutečega farmarja.
Napad Se je izvršil tako nenadno in s tako silo, da so se vsi trije zvalili ob pot in se začeli težko sope rvati. Farmar ni k sreči izgubil poguma in se je otepal lopovov, M sta mu visela na rokah in mu silila na golt, da bi ga zadušila. Farmar je vedno bolj čutil, da bo podlegel, kajti milje daleč nobenega človeka! Na Munga se je spomnil z jezo in zaničevanjem. Boril Se je na smrt.
Mungo pa je bil stisnil rep med noge in jo cvrl proti domu. Včasi se je za hip ustavil in prisluhnil, potem ga je strah bičal dalje, proč od ogroženega gospodarja. Nezvesti Mungo!
Ali nenadoma, kakor bi zagledal prepad pred seboj, se je ustavil in vzdignil uhlje Kaj je bilo to? Vlekel je na uše. sa in se začel tresti. Cviliti in odskako-vati, tekati v krogu kakor v velikem strahu, ki ga ne pusti ne nazaj ne naprej.
In spet! Kaj je to
Iz daljave se je utrgal krik, smrtne groze poln krik ob katerem je Mungo zarenčal in pokazal zobe.
»Muuuungo! Muuuiuuungo!« je prišlo zateglo od reke. Človek bi ne slišal, a pes ima tanek sluh. Zdaj se je zgodilo nekaj čudnega.
Tudi človek doživi v svojem življenju kedaj kaj takega, kar ga do dna pretrese in docela iz premeni. Vsak člo. vek. A tudi žival...
G'ejte Munga! Kako drv; nazaj! Ne vidite mu glave, ves je kakor divji stroj brez oblike, stroj, ki z vsemi močmi v blaznem diru prehiteva samega sebe. Kadi se za njim! Grmovje ob poti, skale. debla, žuboreči potočki, ne, to ni nobena ovira za Munga, ki drvi, hraber in smrt prezirajoč svojemu gospodarju na pomoč. Minila je komaj minuta in ... Črna senca je kakor izstrelek planila iz nastalega mraka, se zagrizla v telesa
razbojnikov, grizla, mesarila, da nista utegnila niti kričati
Končano. Na tleh ležita zaplotnika. Eden ima pregriznjen vrat, drugi razmesarjen obraz in ogrizine roke in noge, obleko strgano s telesa. Ob njih Mungo, ki ga farmar z vsemi močni
kroti, objema v neznanem veselju, s solzami v očeh.
»Ljubi moj, hrabri moj, zvesti moj Mungo. Hvala ti,« hlipa farmar. »"R si moj, nobenega drugega ne maram.«
Vrnila sta se domov v neizmerno veselje vse družine.
JUTROVČKI PIŠEJO
Dragi stric Matic! Rada bi Ti bila že preje pisala, pa sem bila še premajhna. Zato sem se tudi tako hudo bala Tvojega požrešnega koša. Zdaj pa hodim že v drugi razred in ne pišem več tako grdo, zato se tudi ne bojim več grdega koša. Kako Ti ugaja naša mucka? Narisala sem jo čisto sama. Mucko imam zelo rada, in vsak dan ji dam toplo mleko. Če je lačna, hodi zmerom za menoj in mijavka. Če je sita. mi skoči v naročje, dremlje in zadovolj no prede. Lansko leto je imela tri mla de mucke. Te smo dali sosedom in še zdaj pridejo včasih obiskat našo mucko. A naša mucka jih ne mara več. Pridi nas enkrat obiskat, boš videl, kako prijazna in lepa je naša mucka. Čisto črna je in zelene oči ima. Srčno Te pozdravlja Tvoja
Breda Jeločnik, uč. II. razr. v Ljubljani — Bežigrad.
Ljuba Breda! Tvoja risba in Tvoje pisemce sta me očarali! Škoda, da nisi narisala mucke s črnilom ali s tušem, da bi jo lahko objavil. Spomladi, ko bo spet toplo in vse zeleno, pridem gotovo k Tebi v vas. Zdaj je pa že preslabo vreme, Bežigrad je predaleč, in moje kosti so prestare. Oglasi se spet kmalu! Srčno Te pozdravlja Tvoj
stric Matic.
Dragi stric Matic! Tvoj natečaj sem z zanimanjem prebral in odločil sem se, da Ti napišem, kaj mislim o vojni in o alkoholu. Obrje je strup in hudo gorje za narod Vendar je vojna še večje gorje. Alkohol pomori dosti ljudi, a voina jih pobija na tisoče in sto-tisoče. Zelo rad se igram s tovariši vojno, Indijance in podobne igre. Toda v resnično vojno ne bi šel rad. Ljubša mi je puška iz lesa, kakor pa
prava puška, ki bruha smrt. Otroci, ki imajo očeta-pijanca so zelo siromašni. Oče vse zapije in otroci nimajo kaj jesti in obleči. Moj oče pa ne pije in ko bom velik tudi ne bom pil. Lepo Te pozdravlja
Andrej Jeločnik, dijak drž real. gimn. v Ljubljani — Bežigrad
Moje počitnice. Letos so bile moje počitnice hudo žalostne. Takoj po koncu šolskega leta sem si zlomil nogo. Plezal sem na drevo, pa se je veja pod menoj odlomila, izgubil sem ravnotežje in že sem padel na trdo zemljo. Zakričal sem od bolečine in vstati nisem mogel. Oče je pritekel in me nesel v sobo. Zdravnik me je pa takoj poslal v bolnišnico. Tam je bil tudi deček, ki je ime! zlomljeno nogo. Postala sva dobra prijatelja. Vse počitnice se nisem smel kopati in tudi v planine nisem mogel, čeprav sem se vse leto veselil na izlete. Zdaj ne bom nikoli več plezal po drevesih. — Zgodbo gospoda Kozamurnika zelo rad berem a še lepša je bila tista o Klapouhcu Najrajši pa berem indijanske povesti. Lepo pozdravljam Tebe in vse Jutrovčke in jim svetujem, da ne plezajo po drevesih, da si ne bodo polomili nog, Tvoj zvesti čitatejj
Mirko Kremžar, uč. V. razr.
Vič pri Ljubljani
Dragi stric Matic! Jesen je prišla v deželo. Kmetje so spravili krompir in druge poljske pridelke s polja in zdaj so založeni za zimo. Ptice selilke so že odletele na jug. Dnevi so postali krajši, solnce ne sije več tako toplo. Listje rumeni in odpada. Nebo je megleno in veter piha čez prazna polja V vinogradih so grozdje že obrali Vse kleti so polne novega vina in sadjevca.
Ko bo zapadel prvi sneg se bodo otroci hodili smučat in kepali se bodo za stavo. Gerta Woschnagg, uč. V. razr. v Mariboru Dragi stric Matic! Najlepša ti hvala za knjigo, ki sem jo prejela za nagrado od »Mladega Jutra«. Sedaj imam še večje veselje, da ti pišem. Knjiga je Pfišla za menoj v B. Koviljačo, ker sem tu na letovanju. Koviljača je Ipeo kopališče in bogato okrašena s hrebi, ki se dvigujejo nad njim, kakor mogočni velikani. Bogati gozdovi se koša-tijo in vinska trta, ki daje lepe in veli-groade. Kopališče je bogato tudi z izviri, ki jih je tod mnogo Zadaj za Koviljačo teče reka Drina. Tudi nad njo se veličanstveno dvigajo hribi in pečine. Na vrhovih planin je krasen razgled po nekdanji Bosni, sedaj Drinski banovini. Vidi se krasen park z lepim cvetjem. V parku je tudi hotel »Dalmacija«, v katerem stanujemo.
Zelo je lepa Koviljača. Ostala mi bo v najlepšem spominu.
Prisrčno Te pozdravlja Tatjana Štibler, uč. IV. r- osnovne šole Hotel »Dalmacija soba br. 20.
Koviljača, Drinska banovina. Tihotapec. Neznanec skozi gozd hiti, vrečo ima na rami. Samokres v rokah drži, bliža se avstrijski strani.
Solnce tone... Neznanec hiti, a v dalji mu graničar sledi!
Se par korakov je do meje.. • »Stoj!« Naenkrat zadoni; pokajo streli, neznanec beži, naposled — zadet, obleži!... Kos Vladko, dijak klas. gimn.
v Mariboru. Dragi stric Matic! Tukaj ti pošiljam odgovore k sedanjemu natečaju in te prosim, da jih sprejmeš v Mlado Jutro: Posledica alkohola: V neki vasi je živel bogat kmet, ki je imel sina edin-ca. Ko se je kmet postaral, je izročil posestvu sinu Tonetu in si je izgovoril prevžitek do smrti. Tone je bil že odslužil vojake in je doma pridno gospodaril. Bil je močne in srednjevelike postave in se je marsikatero dekle oziralo za njim. Toda on je prijel vrv na drugem koncu, kakor so drugi pričakova-
li. Neke spomladi se je odpeljal s prijateljem v Trst, kjer je ostal dva meseca. Ko se je vrnil, je pripeljal s seboj nevesto, katero je brez ugovorov uvedel v hišo. Kmalu po poroki se mu je rodil sin, ki mu je bil najljubši. Vse bi bilo šlo po sreči, da ni usoda ukrenila drugo pot.
Nekoč se je peljaj v bližnje mesto na semenj. Tam se je v družbi opil do nezavesti Potlej ga je moč alkohola držala, da je bil skoraj vsaki dan pijan, Nič ni pomagalo, da je nekoč umoril otroka in zaradi tega dobij pol leta je. če. Nič ni pomagalo, da so posestvo, prodali na dražbi in je šla družina v najem k sosedu. Ko pa je nekoč v prepiru s sekiro ubil očeta, je bila mera polna. Teden dni se je skrbno skrival pred orožniki, potem pa je za njim izginila vsaka sled Čez poj meseca ga je po naključju našel sosed v vodnjaku mrtvega. To so posledice alkohola.
Žrtev vojnih grozot: Gašperjev Miha je bil edinec od doma in je bil ravmo pri vojakih, ko se je začela vojna- Tudi on je moral na bojišče na grško fronto.Tam je šlo našim fantom zelo slabo. Pičla hrana, strogi predstojniki in težke vaje so mučile naše fante.
Nekega dne, ko so bili v Prijepulju, so prišle vesti, da je Avstroogrska napovedala Srbiji ofenzivo. Utaborili so se v vasi in pričakovali napada. V ve. selem pričakovanju so šli v gostilno, saj je strogi narednik padel v zadnjem boju
Drugo jutro so bili že zgodaj na nogah in vsak hip pričakovali napada. Ob 7. je za sosednjim hribom zagrmel topovski strel. V tem trenutku se je začela bitka in streljanje je šlo skozi ušesa. Po zraku so letele roone granate in padale na obe strani. Miha je zdel pod grmom in hitro streljal na sovražnika. Iznenada pa je priletela granata za suknjič- Hitro je Miha segel po njej, da bi jo odvrgel, pa je bilo že prepozno. Zagrmelo je in granata, ki se je vžgala, mu je odtrgala od telesa levo rdfco in glavo z delom prs. Truplo je vrglo kakih 100 m nazaj, o ostalem ni bilo ne duha ne sluha. Žalosten primer, a podobnih .je bilo še mnogo. — Nikdar več vojne!
Pahič Stanko, dijak 1. e. razr. realne gimnazije v Maribora.
820
■av
Rešitev križanke „ Opica"
Vodoravno: L rž; 3. stol; 5.	god: 7.
ara. *	1
Navpično: L rt; 2. žoga; 3. srp; 4. lord; 6. da.
Listnica uredništva
Uganke in križarke ix zadnjih številk so pravilno rešili:
Marija Resman, uč. III. razr. II. odd. X Kropi št. 89, Smiljana Sevnik, uč. IV. raz. na Vranskem, Maruša Fajdiga, dijakinja I. razr. gimn. v Ljubljani, Jožica Hribernikova, uč. II. razr. mešč. šole v Mariboru, Tine Jerše, dijak drž. real. gimn. v Celju.
Ponovno opozorilo vsem sotrudni-kgm našega lista: rokopisov breziz-jemno ne vračamo. Za odgovor je priložiti znamko. Z vodilnimi povestmi smo še zmerom založeni.
Vsi Jutrovčki se lahko udeležijo naših natečajev. Tudi tisti, ki niso naročeni na naš list, so zmerom dobro do-šli in jih stric Matic pri razdelitvi nagrad prav tako upošteva, kakor naročnike. Pišite zmerom razločno, s črnilom, in ne pozabite navesti razred in šolo, ki jo obiskujete.
Danilo Gorlnšek:
Kresnica v roki
Majda veselo ročico stegnila, zlato kresnico ie vanjo v lovila.
Ličec rdečih je k mamici stekla. »Nič ve ne svetim«, kresnica je rekla 1
Žalostno Majda kresnico izpustila, zlata kresnica
je brž zasvetila..«
Manica:
Kdo ugane?
»Očka Komajnerjev, prosimo eno uganko!«
»že spet! Saj ni dolgo temu, ko sem vam povedad eno!«
»Pa dajte še eno, ko jih veste tolika I Tako radi vas imamo!«
»Hm, — radi— ampak uganke imate rajši kot mene, kaj?«	|
»Ne, ne, očka! Oboje, vas in ugan-i ke!«
»Sitneži mali! No, čujte torej! i
Dva petelina, Belček in Pisanček, sta si napovedala dvoboj. Sklenila sta, da tisti, ki prvi rani drugega do krvi, ostane zmagovalec.
Nato sta se silovito zaprašila drug v drugega. Dolgo sta se rvala. Slednjič je Belčku uspelo, da je svojega proti v-nika Pisančka talko kavsnil v bedro, da si je pri tem zlomi,! kljun. Torej Pisanček je bil ranjen do krvi, Beldefe je imel pa zlomljen kljun.
Zdaj pa uganite, kateri izmed teh dveh bojevnikov je prav za prav lahko rekel o sebi, da je zmagovalec?«
»Belček!«
»Nikakor ne!«
»Pisanček!«
»Tudi ne!«
»Oba!«
»Ne, ne! Nobeden ni mogel tega reči!«
»Kako to, očka?«
»I, kako neki! — Zato ni mogel ni prvi ni drugi trditi o sebi, da je zma. govalec, ker petelini ne znajo govori-ti!«