Supictou d.C.
Kmetijske in rokodelske novi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 26. Sušca. 1845.
List 13.
Posvečenje.
areče sonce je slovó jemalo
Od dneva, kter'ga milo je ogrevalo,
Skrivavši za večerne se goré;
Ozirajo nazaj se žari zlati,
Ter blagi zadnjič zemlji pozdrav dati,
Oblakov sterme stene rumene.
Zdej moč neznana m' serce vabi, žene
Sprehajati poleg dobrave se zelene ,
Svitlost nočí na prostim ogledvat';
In v misli mnogotere b'lo vtopleno
Serce, ki mu je bilo perpušeno,
Svetá lepoto v nočnim mrak' spoznat'.
V oblakov namreč sim zagledal redu
Podobo rajsko, čudapolno ogledu,
Strašivši silno me samotniga;
Obličje njeno čela krog oviti
Leskečih žarov lepi venec kiti
Imé bliši se v njim „Slovenija."
Al dalej nisim mogel več prestati,
Perkazni čudne dalej ne ogledvati,
Podí me v nagli beg neznana moč;
In komej v tek po ravni se planjavi
Sim spustil — glej! tekočiga me vstavi
En glas prijetni mi takó rekoč:
Za kmetijstvo visoko zasluženi možje.
Njih ekscelencija, žlahten gospod Juri
Haulik, skof v Zagrebu.
Pod tem nadpisam smo v S. listu kmetijskiga
časopisa (Oeconomische Neuigkeiten und Verhand-
lungen) potopis brali, kteri nam pové, kakó velike za-
sluge imajo Njih ekscelencija, milostljivi Zagrebš-
ki škof za prid kmetijstva na Hrovaškim. Kér vé-
mo, de bo to popisovanje vsim našim bravcam po
volji, jim ga tukaj okrajšaniga podamo.
„Na svojim popotvanju po Ogerski deželi" —
beremo v imenovanim potopisu — „sim lanjsko jesen
tudi na Hrovaško in sicer do Zagreba prišel.
Cela hrovaška dežela je lepa, rodovitna dežela;
nje nar lepši in nar rodovitniši del je pa Zagorje.
Doline in griči, gojzdi in njive, travniki in vino-
„Nazaj oberni se, moj sin predragi!
Ne delaj žalosti več mater' blagi,
Ki dolgo, dolgo nisi je poznal;
Ze mnogotero sim te obdarila,
Ze od mladosti jezik svoj učila,
Al ti le ptujce si okol iskal.“
„Komú serce hitrejši le ne bije,
Komú gorkejsi solnce le ne sije,
Ko drage domačije slisi imé?
Tam ki mladenč iz dečka raste gori,
Ki iz mladenca čversti mož izzori —
Oh, ktir'ga za to ne kipi sercé!“
„Glej sinov krog nebrojeno stevilo,
K' se trudjo radi za Slovenio milo,
Goreci za svoj jezik presladak:
Zató z slovenskim duham volni
Tud' ti oserčje svoje si napolni,
De za Slovenjo drago bos gorak."
To govorivši je perkazen zala
Ko bliska nagliga svitlost zbežala,
In več nje rajskiga ni b'lo sledú —
In glej! radosti sladke v moje žile
Do domačije so se mi razlile
V rodoljubov biti čem redú!
gradi, se tukaj takó lepo verstijo, de je veselje
popotovati po teh krajih. Grajšinske zemljiša niso
prevelike, vasi je malo in so tudi majhne. Hiše
(kuče) kmetov posamezno stojé, večidel v sredi
polja, travnikov, nogradov i. t. d. Vino, turšica,
pšenica in ajda so poglavitni pridelki hrovaške de-
žele. Živinoreja je bolji tukaj, ko na Ogerskim;
vidi se pa posébno veliko lepih in dobro rejenih goved
in prešičev. Goveda so srednje velikosti in večidel
rudečkaste farbe; prešiči so černi in podolgastiga
života. Konji so sploh majhni, tode žlahtniga ple-
mena in terdniga jedra. Ovac je malo. Polja ne
pustijo v prahi (na ugaru) ležati; druga setev je
sploh ajda; po turšici večidel pšenico sejejo. Ko bi
pa kmetje tukaj še bolj pridni bili, bi vsih pridel-
kov na kupe bilo.“
„Sedajni čas se je, kakor povsod, tudi pri
kmetovavcih na Hrovaškim, duh napredovanja zbudil
Šmarski.
D0
in prizadevati so si začeli, svoje zemljiša bolj umet-
no obdelovati in čversto tudi to posnemati, kar je
drugej koristniga znajdeniga."
Kakor svitla zvezda, slavni Zagrebški škoſ
v ti reči hrovaškim kmetovavcam z lepimi izgledi
svetijo in jih podpirajo z besedo in v djanju. Oní
so v letu 1841 kmetijsko hrovaško-slavon-
sko družbo osnovali in jo v takó dober stan pri-
pravili, de se zamore svojim starejim sestricam vredno
vverstiti. Pa ne samó začetnik te hvale vredne
družbe so bili, ampak še dan današin so Oní nje
nevtrudljivi vodja.*) Dva pridna tajnika so si
pridružili, ki Jih v svojim prizadevanju verlo pod-
pirata: žlahtniga gospoda Klinggraefa, slavniga
možá, ki hrovaško deželo ko svojo domovino ljubi,
in pa gospoda Dragutina Rakovaca, za občinski
prid vsiga vnetiga rojaka. Gosp. Klinggraef da-
je mesečni list kmetijske družbe v nemškim, gosp.
Rakovac pa v slavonskim jeziku na svitlo.
Milostljivi škof so bili pri začetku te družbe
nje pravi oče, ktero so tudi z denarjem podpi-
rali, kadar je treba bilo. Verh tega so družbi tudi
podarili velik kos lastniga zemljiša blizo mesta na
kterim zdaj ona, v izgled domačim kmetovavcam,
razne skušnje dela. — Kaj pa hočemo od krasniga,
okoli 1000 oralov velikiga dvora povedati, kteri
vse v sebi zapopade, kar h kmetijstvu gré in ki je
umetno v lepe verte, njive, travnike, gojzde i. t. d.
razdeljen? Ta krasni dvor leží blizo mesta na velki
cesti, ki iz Zagreba v Varazdin pelje; poprej
se je Maksimir glasil, zdaj pa ga Jurjaves
(Jurjovi dvor) imenujejo v spomin njegoviga
sedajniga milostljiviga gospodarja.
Polje je tukaj umetno obdelano in kér ga kmetje
za tlako po vodbi škofijskiga oskerbnika obdeluje-
jo, jim je on v resnici prava kmetijska šola, v
kteri se učijo, kakó gré z turšico, krompirjem,
prosam, ajdo, deteljo i. t. d. ravnati, kakó koristna
je reja živinske klaje, kakó gojzde opravljati
in sadje, čbele, murve in sviloprejke re-
diti, i. t. d. Več ko 8000 murvnih dreves stojí na
tem mestu, kteriga 200 čbelnih panjev, hiša za
sviloprejke, ſazanjak in še več drugih naprav olep-
šuje in kteriga nobeden domoredec, pa tudi noben
ptujic ne obiše, brez de bi visokimu gospodu čast
in hvalo dajal! Tudi zverinjak najdemo v borštih
tega dvora, kjer jeleni, serne in divji prešiči pre-
bivajo.
Vsakimu človeku je ta imenitni dvor odpert,
in ako ravno je zmirej obilno obiskan, se nikjer
nevidi ne nar manj znamnička hudovoljniga poško-
dovanja. Takó visoko poštovan je njegov plemeniti
gospodar!"
(Konec sledí.)
PopoVor
kmetiſhkiga ozheta s ſvojim naravoſlovja (snanoſti
nature) suzhenim ſinam, v meſzu Suſhzu.
Sin. Daneſ je pa lep dan, she ſe ſpomladan-
ſki srak obzhuti.
*) Pri ti priliki moramo opomniti, de gosp. gosp. škofam več
slovenskih deželá čast in hvala gré, de so v raznih časih
vodstvo kmetijskih družb prevzeli in se za nje prid
trudili. Njih ekscelencija, naš milostljivi knez in škof Anton
Alojz so v letu 1834, 1835 in 1836 vodja krajnske
kmetijske družbe bili in si velike zasluge za-njo pridobili,
kterih ta družba nikoli pozabila ne bo. — Tudi ranjki Ce-
lovškí knez in škof, gospod Juri Majer so bili več let
vodja Koroške družbe; v Gorici pa so še dan današin Njih
ekscelencija, knez in velki škof Franc Ksaveri Lušin
vodja Goriške kmetijske družbe.
Ozhe. Hvala Bogú! de naſ je sima enkrat
sapuſtila, ſaj letaſ naſ je doſti dolgo morila. Kér
smirej govoriſh od sraka, povej mi, kaj pa je srak?
Şin. Srak ſe imenuje tiſta tanjka, tekózha,
ſtegljiva in ſkerzhljiva ſtvar, ktera vſo semljo do
viſokoſti 7 do 10 milj obſeshe, in ktere vſe shive-
zhe ſtvari k shivljenju potrebujejo.
Ozhe. Ali je mar srak kaj teleſniga? ſaj
ſe ne vidi.
Şin. Srak je teleſna rezh, defiravno ſe ne vidi,
sakaj ima vſe laſtnoſti teleſa. Obſtoji is raznih del,
in ſe obzhuti, poſebno takrat, kader ſapa ali veter
poſtane.
Ozhe. Kakó mi boſh pa to ſkasal? Govoriti
je lahkó, ſkasati pa doſtikrat teshko.
Şin. Le pasite na to, kar bom sdaj naredil,
in ſe boſte te reſnize preprizhali. (Veli prineſti po-
ſódo vode, napravi luzh, prishgè konzhik ſvezhe,
jo pertiſne na v okroglo vresano treſko, jo poloshí
na vodo, de po nji plava, vsame ſieklo (glash),
ga povesne na luzh in potiſne v vodo, in pravi:)
Glejte, kakó luzh gori v vodi! (in jo je takó
dolgo dershal v vodi pod ſteklam, de je sazhela
medleti in je vgaſnila.)
Ozhe. Janes! to le pa enmalo po zopernii
deſhi, sakaj ne morem sapopaſti, kakó de bi luzh
tudi v vodi goréla.
Sin. Pri ti napravi ni zlo nizh zopernije, am-
pak ſe le vidi, de je srak teleſna rezh. Steklo
je bilo namrezh polno sraka, ko ſim ga na vodo
pritiſnil, voda je sraku branila isbeshati is ſtekla;
tedaj je ſteklo polno sraka oſtalo, in voda ni môgla
va-nj iti, sakaj na tiſtim proſtoru, kjer je kaka ſtvar,
druga ne mora biti, — kjer jeſt ſtojim, vi ne mo-
rete ſtati, dokler ſe ne vmaknem, ali me ne odri-
nete; kjer je tedej srak, voda biti ne more.
Ozhe. Ako bi bil jeſt vidil tako luzh plavati
v kaki reki, ali goreti v vodi, bi bil gotovo miſlil,
de je kako zhudo, ali de gorií saklad (ſhaz);
pa s tem podukam fi me otel moje smote.
Şin. Kaj imate tudi vi to vrasho, de saklad
kadaj gorí?
Ozhe. Ali ſhe tega ne véſh, de ob poſebnih
zhaſih tudi saklad gorí? Saj mi je she marſi-
kdo pravil, de ga je vidil goreti, in tudi ſam ſim
she vidil v ſamotnim kraju goreti luzh nekoliko zhaſa
po nozhi, potlej pa je ſpet sginila, in ko ſim ſhel
gledat po dnevi, niſim nizh vidil, kar bi bilo môglo
goreti. Od kod je bila tedaj tiſta luzh, ktero je bilo
viditi, kakor de bi bil saklad gorel?
Sin. Kakó de tak saklad gorí, vam hozhem
ſhe daneſ svezher pokasati.
Ozhe. Ali meniſh, de ſe to lahko pokashe,
kader bi ſi kdo smiſlil? Şej saklad le ob poſebnih,
ſvetih zhaſih gorí.
Şin (poiſhe zhes dan take rezhi, ktere ſe v
temi ko luzh ſvetijo, jih poloshi na vertu po vezh
krajih, pelja svezher ozheta na vert in pravi:)
Vidite saklade goreti, pojte jih gledat.
Ozhe (gré, pogleda pervo luzh in pravi:)
To je koſ trohljiviga leſá; (pogleda drugo
rekozh:) To je trohljiva riba; (pogleda tretjo
in rezhe:) To je pa koleſzhik gnjiliga krom-
pirja. Kaj té rezhí ſo ſe takó ſvetile?
Şin. Takele rezhí ſe po nozhi ſvetijo v kakim
ſamotnim kraju, in nevedni in vrashni ljudje pa
miſlijo, de saklad gorí; ga gredo kopat in ne
najdejo nizh. Vſakim kmetu gorí saklad v njegovih
njivah, travnikih, vertih i. t. d. Tiſtiga naj ſi per-
5
sadeva iskopati s pridnim in umnim obdelo-
vanjem, in njegovi trud ne bo saſtonj.
Ozhe. Kakó je neki to, de ſhe nikoli niſim
vidil, de bi ſe krompir takó ſvetil, kakor daneſ,
kér ga imam smirej domá?
Şin. Krompir to laſtnoſt kashe, kader je v kalni
gnjilobi (Keimungsgährung), in ſe sreshe v ko-
leſzhike. V tem ſtanu ſe na tamnim kraju vezhkrat
takó ſveti, de ſe pri njem samore brati. Tako
ſvitlobo ima pa le dva ali tri dni, potlej jo pa ſpet
sgubí.
Ozhe. S tem podukam ſi mi prav slo vſtregel.
Pa tudi to ſim te miſlil vpraſhati, sakaj de luzh
pod ſteklam v vodi ni dolgo gorela in je
vgaſnila.
Şin. Preden vam pa to samorem dopovedati,
vam je potreba vediti, de srak poſébno is dveh
poglavitnih del obstojí, eniga kiſliz (Sauerstoff),
drusiga pa gnjiliz (Stickstoff) imenujejo. Bres
kiſliza (shivivniga sraka) nobena shiva ſtvar
dihati in shiveti nemore, torej ga zhlovek in vſe
shive ſtvari dihaje vſak trenik is sraka ſerkajo. Pa
tudi ogenj ne gorí bres kiſliza. Is tega vidite, de
dihanje in ogenj kiſliz povshijeta, in de bi vſe
shive ſtvarí poginile in ogenj vgaſníl, ko bi
ſe v sraku kiſliz ne nadomeſtil. Pod ſteklam je luzh
kmalo povshila kiſliza, satorej je le en kratek zhaſ
gorela in kmalo vgaſnila.
Ozhe. Po tvojim poduku bi tedaj srak ne bil
sdrav v hiſhi, v kteri bi gorelo veliko luzh?
Şin. Şe vé de ne! poſebno v taki hiſhi, ki je
niska, majhna, saperta, v kteri je doſti ljudí, gorí
vezh luzh ali ſe snajde kaki oginj, kér v teh okol-
ſhinah ſe shivivni del sraka (kiſliz) povshije, in
oſtane le ſhe sdravju ſhkodljiv del (kiſli vogelz in
gnjiliz). Satorej je pràv pràv potrebno vezhkrat
hiſhe vetrati, poſebno v imenovanih okolſhinah in
pri bolnikih.
Ozhe. Ta je pa she boſa, de bi ſe pri bol-
nikih tudi moola hiſha vetrati. Vſelej ſim ſhe ſli-
ſhal, de bolniku srak ſhkodje, de ſe tedaj hiſha
mora ſkerbno saperati.
Şin. Nobena ſtvar sdraviga sraka bolj ne po-
trebuje, ko bolnik. Pa ravno pri bolniku ſe srak
mozhno ſpridi s potam, ki od njega gré: s poſó-
dami, v ktere opravlja ſvoje potrebe, poſebno zhe
ſe hitro ne iszhiſtijo; od ljudí, ki bolnika obiſku-
jejo, kterih pa naj bo le toliko pri njem, kolikor
mu jih je k poſtreshbi in tolashbi potrebno, drugi
ſo mu le ſhkodljivi in nadleshni. — Bolniki ſo vezhi-
del v kakih majhnih hramih, v kterih ſe hitro srak
ſpridi. Satorej ſe mora k manjſhim enkrat na dan,
poſtavim o poldne, hiſha dobro svetrati, le ſker-
beti je, de vunanji srak ne gré po bolni-
ku, sa to ga je potreba dobro odeti, in pri
poſtelji okna ne odpreti.
Ozhe. To ti she poterdim. Kaj mi pa ſhe
veſh povedati od sraka?
Sin. Srak ſe mozhno tudi ſpridi s ogljem, pre-
mogam, ako tlí v kakim kraju, kér pri taki sher-
javzi ſe napravi veliko vogljeno-kiſliga sraka, kteri
pa je grosno nesdrav; satorej je kaj nesdravo greti
ſi s ogljem, premogam hiſhe in hrame. Vſako leto
ſe s takim ravnanjem vezh ljudí poduſhí, kakor ſo
nam she vezhkrat naſhe novize nasnanile in naſ
pred to neſrezho opominovale.
Ozhe. Saj to ſim pa she ſam ſkuſil. Ko ſmo
ſi vzhaſi po simi hram s sherjavzo pogreli, ſmo ſe
drugi dan vſi potoshili, de niſmo pokojno ſpali, de
naſ je nekaj duſhilo, de nam ni bilo dobro. Je te-
daj to od s sherjavzo ſprideniga sraka priſhlo? Nig-
dar vezh ne pripuſtim kaj takiga ſtoriti, raji bom
na merslim leshal in sdrav oſtal.
Sin. De bi pazh vezh tazih umnih ozhetov
Janes Jashirk.
bilo!
Svetovanje, po kterim bi se zamoglo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti — z posebnim
oziram na krajnsko in bližno primorsko deželo.
(Konec.)
To so dobro prevdarjeni sveti, ktere našim
bravcam za napravo ljudskih šol z serčnim vošilam
podamo, de bi dosti tacih rodoljubov našli, ki se
bodo prizadevali, to izpeljati, kar je tukaj sveto-
vano bilo. Prav rad bi od te rečí še kaj več go-
voril in svoje besede tudi z skušnjami druzih deželá
poterdil, ko bi se v Novicah za druge sostavke pro-
stora ne potrebovalo. Pri vsim tem pa vunder upam,
de sim svoje misli razložno povedal in de nisim nič
taciga svetoval, kar bi se storiti ne môglo.*)
Domorodci! vidili ste, kakó zlo ljudskih šol po-
kmetih potrebujemo, — vidili ste pa tudi, de v edi-
nim duhu združeni veliko zamoremo storiti, če se
le v resnici tega poprimemo. Začnimo tedaj z Bo-
gam to dobrotljivo delo! — Zadnjič moram pa še
opomniti, kar se je že od več strani zgodilo, de
bi se slovenšina v malih šolah ne zatírala in de
bi se v maternim jeziku saj tisti učenci gladko brati,
pisati in rajtati učili, ki ne bodo v vikši šole šli,
ampak na kmetih ostali in kmetijstva in rokodelstva
se poprijeli. Kolikokrat slišimo kmete tožiti, de
otroci deželske šole zapustivši, si še ne znajo svo-
jih nar bolj potrebnih rečí ne v slovenskim, ne v
nemškim jeziku zapisati, kar storí, de so šole pri
kmetih le malo obrajtane. Vzrok te pertožbe mo-
Pred dvemi leti je neki častitljivi ud c. k. krajnske kmetij-
ske družbe, ti družbi svoje misli razodel, kakó bi se za-
mogle ljudske šole po deželi napraviti, ktere pri ti priliki
našim bravcam zató oznanimo, kér bi po tem ravnilu sve-
tovanje častitiga gosp. L. P. močno podporo našlo. Gori
imenovani gospod takó le govorí: Clovek nar rajši ta-
krat v môšnjo seže, kader je dobre volje; nar bolji
volje so pa ženini in neveste; ti nej bi tedaj, vsak po
svojim premoženju, pred svatvo (ženitvo) neko
goldinarje k šolskim zakladu donesli, iz kterih do-
neskov bi šole veliko pripomoč dobile. Te doneske je on na
razne stanove takó le prerajtal:
I. Za kmete. Gostač brez rokodelstva naj plača
1 gold. — Kajžar brez rokodelstva 2 gold. — Kmet
z četertino grunta, pa brez druziga rokodelstva 3 gold. —
Polgruntar brez druziga rokodelstva 4 gold. — Kmet z
tremi četertinami grunta, pa brez druziga rokodelstva
5 gold. — Celgruntar 6 gold. — Kmet z več ko enim
gruntam pa 7 gold. —
Če imajo ti kmetje zraven svoje kmetije še kako drugo
rokodelstvo, kupčijo, oštarijo i. t. d. nej plačajo razun
imenovane štibre, še 1 goldinar več.
II. Za mestnike. Rokodelec brez hiše nej od-
rajta pred ženitvo 3 gold. — rokodelec z hišo 5 gold. —
Mali kupec (kramar) brez hiše 5 gold. — z hišo pa 8 gold.
— Velki kupec brez hiše 10 gold. — z hišo 15 gold. —
Posestnik hiše brez rokodelstva 10 gold. — Posestnik
male grajšine, mali plemenitaši (žlahtniki) in vitezi
15 gold. — Grajšaki, baroni in grôfje 25 gold. —
knezje, vojvodi i. t. d. pa 40 gold. — Cesarski in drugi
uradniki (Beamte), ki imajo do 300 gold. letniga plačila,
naj odrajtajo po 4 gold. — do 600 gold. po 6 gold. — do
1000 gold. po 10 gold. — do 2000 gold. po 15 gold. — čez
2000 gold. pa po 25 goldinarjev.
Neveste plačajo po stanu svojih staršev. Doneski
mestnikov, kjer so cesarske šole, naj gredó v zaklad
ljudskih šol po kmetih. — Po tem ravnilu bi se dalo
lepih denarjev vsako leto za šole pridobiti, brez de bi za-
ročniki godernjali, kér imajo veselo upanje, de bodo tudi oni
Vredništvo.
otročičev dobili.
*
52
ramo le v tem iskati, kér se v ljudskih šolah le
premalo na razumljivost otrok inna kmetiške
potrebe gleda. Ko bo pa podučenje v šolah za-
vednosti in potrebam učencov primerjeno, se
bodo tudi kmetje koristnosti šol prepričali, rajši
svoje otroke v šole pošiljali, in po svoji pomoči k
šolam tudi kaj pripomogli.
Perva pogodba pa, de bodo učitelji svoje učen-
ce v slovenšini dobro zbríhtali, je: de so samí v
slovenšini dobro izučeni in de, preden se jim uči-
teljska služba izročí, v skušnji pokažejo, de niso
samo na Slovenskim rojeni, ampak z slovenšino
tudi dobro znani. Gledáje na vse te potrebe, bodo
ljudske šole po kmetih kmalo lepó čvèsti začele in
veseli sad rodíle.
L. P.
Spet ena nova pinja!
To je J. Ehtar znajdel, kteriga smo v 10.
listu zavoljo dobriga izdelovanja Ferlanove pinje
očitno pohvalili. Ehtar je prebrisan mojster v na-
redbi umetalniga orodja, zató je tudi pri Ljub-
ljanski obertniski razstavi pohvalno pismo
dobil. Dolgo je že tuhtal, ali bi se ne dala ſtara
navadna pinja takó narediti, de bi se dalo nje
kolčè (Butterstämpel) z kolesam goniti, in glejte —
zadèl jo je. Naredil je eno tako pinjo in jo je meni
v poskušnjo prinesel. Poskusili smo jo 12. dan tega
mesca in v šestih minutah smo srovo maslo na-
redili. Morebiti bo nekterim kmetovavcam, ki se
radi stariga deržé, ta pinja — ktero bomo Ehtar-
jovo pinjo imenovali — še bolj po volji, ko Fer-
lanova. Opomniti pa vunder moramo, de se je
Ehtar pri izdelovanju te pinje očitno perve Fer-
lanove znajdbe deržal. — Kér ta pinja pri izde-
lovanju več dela potrebuje, zató je 1 goldinar
dražji in velja 6 goldinarjev. Kmetiški mojstri jo
bodo morebiti bolji kup narejevali. Dobí se pri ime-
novanim mojstru v Ljubljani v gornim Gra-
dišu Nr. 23, kteriga vsim, ki si kako pinjo na-
praviti želijo, prav zlo priporočimo.
Dr. Bleiweis.
Shaloſtne prigodbe.
(V Korítnizi ali v némſhkim Rutu na
Tomínſkim,) kjer prebivavzi ſhe dan danaſhen,
kakor njih ſoſedje, Şorzhani na Gorenſkim, nemſhko
govore, je 14. Svezhana tega leta pred poldnjem
30 hiſh s farovshem vred in veliko drugih sraven
tikavnih kmetijſkih poſlopij pogorélo. Savolj velike
ſape ſo bile vſe té pohiſhtva v pol uri v plemenu.
Preſtraſheni prebivavzi ſo malo vezh drusiga, ko
ſvoje shivljenje oteli. Hiſhe, ako ravno sidane in
sadelane, ſo vezhidel do kamnja v pepelu. Veliko
shivine, volov, krav, ovaz in preſhizhev je konez
vselo, kar jo je shive in sdrave oſtalo, pred mra-
sam in lakoto dohaja. — Shaloſtno je sa uboge pogo-
rélze, v nar hujſhi simi pohiſhtev, obleke in shi-
vesha sgubiti; shaloſtno, kér ſo bile ſame tri teh
hiſh savarovane ali aſekurirane: shaloſtno, kér od
ſvojih nar blishnjih ſoſedov po dve in po tri ure
hoda odlozheni savolj pomanjkanja kolovosov, kar
kupijo ali ſproſijo, le noſiti morajo; pa ſhe nar bolj
shaloſtno, kér je ena shena is med njih, ki je ubo-
gajme proſila, 20. Svezhana is Oblok v Snojile
gredé pravo pot sgubila in smersnila.
(Is Tuhina nam piſhejo:) Kvaterni petek
svezher ſta ſhla Joshef in Helena Hribar sdrava in
veſela ſpat v ſvojo ſtanizo, v kteri ſta goſtovala.
Sjutrej, ko ſe dan ſtori, jih ſliſhi goſpodinja slo
ſmerzhati, gré notri in jih najde nesavedne v po-
ſtelji. Kaj je bilo njima? Svezher ſta djala
sherjavze v piſker in nekaj kovaſhkiga
voglja gori; in ta ſhkodljiva ſoparza jih je takó
omamila, de ſo jih komej oshivili; mosh je v ne-
deljo sjutrej sgodej ſpregovoril, shena pa ſhe le v
nedeljo svezher. On je ſpet terden, ona pa mlada
otrozhniza, je ob tednu umerla sa hudim notrajnim
priſadam, kakor ſmo obſodili. Zhudno pa in ne
svedljivo je to, de otroku, dve let ſtarimu, in de-
tetu deſet tednov ta huda ſoparza ni nizh ſhkodo-
vala, zhe ravno je pervo na konzi, drugo pa poleg
L. D.
njih poſtelje v sibelki leshalo.
Vganjka.
Po meni hodiš, vmažes me — po tebi grem, obelim te
Jože.
Kaj je to?
Znajdba vganjke v poprešnjim listu je:
Vrana — Rana — Ana.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
17. Şuſhza.
17. Şuſhza.
gold. kr.
gold.
kr.
mernik Pſhenize domazhe ..
banaſhke..
..
Turſhize....
..
Şorſhize .....
.
Rèshi ......
Jezhmena .. . . . .
Proſa . . . . . . . . . . . .
Ajde ..
21
21
57
26
»
. . . . ..
Ovſa .. . . . . . . . . . . . .
59
45
33
48
36
Naznanje.
Letašnji velki zbor c. k. kmetijske družbe v Ljubljani bo 7. dan Velkitravna. Upamo,
de se bo ta dan prav veliko udov skupej zbralo in de bomo od njih veliko kmetijskih skušin, dobrih
svetov i. t. d. slišali in de se bomo pri ti priliki od marsiktere rečí združeni pomenili. — Po navadi
bodo tudi pri tem zboru spet novi udje izvoljeni, in pridnim oskerbovavcam sadnjiga drevja
in murv bodo sreberne svetinje podeljene. Taki pa morajo 14 dni pred zboram od gosp. do-
pisnikov ali namestnikov kmetijske družbe njenimu vodstvu perporočeni biti. Naj se tedaj vsak, ki
od družbe kaj želí, zató na namestnika svojiga kantona oberne, kteri se bo z veseljem z njim vsiga
pomenil, kar želí zvediti. Kér je za vodstvo kmetijske družbe in za nje po deželi raztresene ude bolj
pripravno, če je v vsakim kantonu en namestnik postavljen, kterimu se zamorejo vse potrebne
opravila izročiti, je za vsako komisijo (kanton) izmed vsih udov en namestnik za opravila kme-
tijske družbe izvoljen. — Drugipot bomo imena teh gospodov na znanje dali.
Vodstvo c. k. krajnske kmetijske družbe v Ljubljani 17. dan Šusca 1845.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.