a m e zna
Štev. 5 in 6.	V	Ljubljani,	1.	marca	1917.	Leto	XXI.
POTK SVOBOD!!
C. kr. pošti!
Nedostavjene številke ie noslati a<imir>5slraciH jfEtsenfeahner“ Dunaj V. Brauhausgasse 84.
GIBALO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASlAVUEHCtV
UREDNIŠTVO^ se nahaja v Ljubljani, Selenbur-goVa ulica 6/1. UPRAVNIŠTVO Dunaj V. BrSuhausgasse 84.
!z1iaia vsakega 1. v mesecu.	.	Narocnina:
za celo leto...........4'40	K
Nefrankirana pisma	se	ne sprejemajo.	za	pol leta...................2'20	K
,, ,	za	četrt leta...................MO	K
Rokopis, se	ne	vračajo.	Posamezna	številka 18	vin.
Pisarna železničarskega dežeSnega tajništva se nahaja odsiejs ŠeSsnburiOva ulica 61 v LJufeBJani.
„ Zaledje*.
Dunajska »Arbeiter-Zeitung« z dne 28. januarja prinaša sledeči ostri popis življenja po krajih, ki so za fronto, v takozvanem zaledju. Ker riše člankar nad vse dobro razmere v zaledju, Zd podajamo tudi našim čitateljem. Članek se rlasi:
»Nihče več ne govori o »velikem času«, če upre svoj pogled v »zaledje«; grozno je, kar opazi tukaj. Kaj so nam hoteli vse pripovedovati v onih psalmih, s kateriirti so ustvarjali bajko o vojni in jo razširjali, koliko je bilo visokih besed o veličastnem učinku vojne na takozvano zaledje! Če bi bili pisali zgodovino po teh slavospevih, tedaj bi se odražalo zaledje kot družba tiajpleme-nitejših ljudi, kot druščina neomadeževanih značajev, ki ne mislijo drugega nego na skupni blagor in ki so pripravljeni žrtvovati zanj vse, katerim se nikdar ne približa samopašnost, ker so prežeti z najplemenitejšimi naziranji. Vojna, tako so pripovedovaM nekoč, je odplavila vso nizkotnost in surovost, v njeni vihri se je utopilo vse, kar je grdega in egoističnega; vojna je izkazala svojo preživljajočo silo nad vsem, vsled nje so se razcvetele najlepše čednosti in njen moralični vpliv je tako silen, da ga prijemamo kar lehko z rokami. Vojna da je povzročila naravnost preporod človeštva, ki je že otrpnilo v sebičnosti in se izvrglo v materializmu; moralični dobiček vojne da je tako velik, tako obsežen, da celo izravna žrtve, ki jih nalaga vojna ljudstvu. Tako so prorokovali, tako so raglašali v prozi in verzih
LISTEK.
KM1LE VERHAERKN:
Množica.
V teh mestih, ki v črnem bazaltu strme, kjer čarovni ognji iz temč plamene, v teh mestih, kjer z grmenjem 'in pretnjo, s krikom in solzami se množica zgošča iz tisoč glasov, v teh mestih, ki strahoma vzkrikajo, ko groza in vstaja j/ih rdeče preplavlja, čutim svoje srce potisočerjeno, čutim, kako se izpreminja in širi in polrti in v hipni ekstazi skor prekipeva.
Vročica, z drhtečimi rokamii,
vsa polna sovraštva, zaslepljenega besa,
me zgrabi
in kotali kokor kamenček sredi med množico.
in kdor je dvomil o moraličnem preporodu vsled vojite, kdor ni hotel verjeti, da se poplemeniti človeški rod z moritvijo, tega so razupili za zakrknjenca, ki noče videti, kako veličasten je posta! svet vsled vojne.
In sedaj? Sedaj pa je razgrnjen ves ta svet tako očitno pred pogledi vseh, da si ne upa nihče več tajiti: Da ne pozna plemenito zaledje drugega gesla nego tega; Pomnožiti svoje premoženje! Vojna, milijarde, ki jih meče brez prestanka v gospodarski tok, mrzličnost in razburjenost tega gospodarstva, to vse napravlja vojno za najvišjo konjunkturo dobička. In zaledje izsledii to in se zaganja v vojno kot edino, nikdar več se pov-račljivo priliko za obogatitev. Pohlep po hitrih in velikanskih dobičkih gre skozi družbo, brezmejna sebičnost je sedla na prestol; izžeti in nagrabiti, kolikor je le mogoče, to je cilj teh ljudi! Vidimo pred seboj te junake »velikega časa« iz zaledja, ki kujejo iz bede svoje dobičke! Oderuhi z živili vseh vrst in stopinj, verfžni trgovci, po-rivači, vsi, vsi, ki kupičijo živila in jih prikrivajo in nastavijo potem tak vijak cen, da nas zadavi. In oni, M sleparijo in goljufajo, ki si ustvarjajo še posebno konjunkturo, ono, ki nastaja iz splošne oslabelosti pravnega čuta. Kakšna satira na veliki čas je le dogodovščina z gospo -Kupferjevo, ki je vjela toliko kalinov v svoje mreže v Berlinu z visokimi obrestmi, ki jih je plačevala in z razkošjem, v katerega se je odevala, da je spravila v dveh letih skupaj tri milijone mark! Velikanska vojna rodi seveda tudi velikanske sleparije; spomnimo se le na sleparstva, ki so se dogodila te dni na Dunaju, Budimpešti 'in v Sarajevu. Pri tem se osvetli tudi marsikatera uprava; kako so pač na Ogrskem prevzemali žito, če je bilo mogoče, da so iztihotapili z ene same postaje tristo vagonov žita!... Vojna, ki presilno ogreva kapitalistično gospodarstvo, poganja tudi njene nečednosti do velikanske višHne. Samopašnost, na
Vsa zavestnost se opoteka in pada, srce vzkipeva in nič ne vprašuje, če dviga se k slavi ali zločinu.
In naenkrat sem oni, ki se iztrga sam sebi, pa se pridruži praenotnih sil poželjenju.
Sovraštvo, blaznost, ljubezen — karkoli je že, vse se jasni kakor v pramenu bliska, vse se razumeva, je določno in jasno, še preden misli pšica prsi predre.
Ljudje s plamenicami tekajo sem, tekajo tja, ob cerkvi se peni razburkano morje, hiše in stolpi, kolodvorski prostori zidovje, napisi, podboji, ograje, vse miglja v tem rdečem večeru pred mojim pogledom, stresa se vse.
In zlate posode polne luči na trgih bruhajo plamene jeze in groze obupno do nočnega neba.
Visoko na stolpu pod križem
kateri je zgrajen kapitalistični »red«, slavi sedaj svoje orgije. Kar bi bilo že v mirnih časih strahotno, postaja vsled nasprotstva z vojno grozno. Na eni strani, pri vojakih na bojišču vdanost in žrtve brez števila, dolgo in tiho mučeništvo, potem tudi v zaledju skrb in resnoba v tolikih družinah, beda in trepet. A na drugi strani lov brez vseh pomislekov za hitrim in lahkim dobičkom, lov, ki ne pripozna nobenih zahtev morale, še celo zakonov ne in obenem barbarsko razkošje; malokdaj se je pojavilo nasprotstvo med razredi človeške družbe tako strašno kakor sedaj. Stvari zore za zadnjo odločitev.
In ta rod nepoštenih in brezvestnih postane buržvazija prihodnjih dni! Ni res, da ostane dobičku in lastnini duh, ki preplaši ljudi; deTiar je in ostane kapitalistični družbi poverilo ugleda, veljave, časti in še tako dvoumni dobiček ne potrebuje dolgega pozabljenja, da pomaga dopolniti vzlet v meščanskem svetu... Pride čas ko spozna vsakdo, kaj je napravila vojna na svetu, kaj je' uničila, kaj porodila. Vsi, ki so jo hvalili, se še tresejo pred njeno grozo.
Žensko delo v železniškem obratu.
Značilen mednarodni učinek vojne je, da je narastlo žensko delo po vseh, v vojno zapletenih državah. In še drug mednarodni pojav gre vzporedno s tem, pojav, ki sicer ni nov v kapitalistični družbi, ki je pa ob sedanji neznosni draginji- še bolj kričeč nego navadno, namreč brezmejno, brezobzirno izkoriščanje delovnih sil, pa neprimerno nizke mezde in brezvestno zatiranje nove armade delavk.
Iz Nemčije poročajo, da je b!lo že koncem oktobra 1915 zaposlenih pri cestnih železnicah 12.546 sprevodnic, 9 voznikinj in 1199 drugih de-
žari ura v svitu krvavem.
Na križpotju govori mestrii tribun in preden zine še prvo besedo prepriča že
vsakogar njegov prvi zamah.
V zdivjanosti
zasramujejo sliko kronane glave in rušijo oltarje,
kjer od nekdaj so bile svetinje.
Noč je razdrapana od vika in stoka, električni žar se vije soparno prot’ nebu, srca ljudi so brez spon kakor ptice temu slede, ki jih zgrabi, zapelje.
Srepo oklepa groza njih duše in izhoda iščejo v brezvročnem kričanju. In vem; Trenotek begljiv ustvari zdaj lehko novo usodo, jo zadrži, jo razproste:
Bodočnost vsa, usoda vsa je v oblasti tistega, ki močan je, da grom in blisk drži v svojih mirnih rokah
lavk. V železniški službi pa je zaposlenih v Nemčiji nad 25.000 žen in sicer na glavnih progah pri vlakospremljevalni službi pri osebnih 'in tovornih vlakih. Določbe iz oktobra 1916 odrejajo, da mora biti polovico števila sprevodnlškega osobja žensk in osobni vlaki z močnim prometom naj imajo tudi po enega moškega sprevodnika. Tudi po vseh drugih panogah železniškega obrata naj se nastavljajo po možnosti ženske delovne moči.
Na Francoskem so nastavljali takoj prihodnji dan po izbruhu vojne ženske v prometni služM, a danes je v železniški službi že nad 30.000 žen. Zena deluje povsod: Pri brzojavu, pri izdaji voznih listkov, na peronu, v jedilnih vozovih, pri strojih i. t. d. Vozove cestne železnice vodijo ženske, potem avtomobile, omnibuse in sploh vozila vseh vrst. Povsod jih uporabljajo, kjer so bili prej moški, a plačujejo jim mnogo manj nego moškim. Marcel Cachin piše v socialističnem glasilu »L’ humarfite« z dne 5. septembra 1916 tole: »S tem, da se je tako silno pomnožilo žensko delo v prometni službi, se je neizmerno poslabšal položaj železniških delavcev. Med tem, ko so se živila tako silno podražila, so ostale mezde tako visoke kakor v mirnem času. V nekaterih primerih so mezde celo nižje. Delovni čas se je pa za eno četrtino podaljšal, dnevi za počitek so popolnoma odpravljeni, ravno tako tudi ni ne duha ne sluha o povišanju prejemkov in o izrednih nagradah. Seveda je vzrok tega dejstva že vojna sama na sebi, ne le pomnoženo žensko delo. Ali vsakomur je jasno, da ni neorganzirano žensko delo brez vpliva na položaj delavskega razreda.«
Tudi na Ruskem je povzročila vojna, da prihajajo ženske v železniško službo. Povsod so nastavljene ženske: V delavnicah, kot težakinje, pri ogibih, na postajni službi, pri premikanju vlakov, na tehtnicah, na strojih opravljajo delo kurjačev in c^lo uradne predstojnice so na manjših postajah. Število žensk, zaposlenih v železniški službi, presega 35 odstotkov zaposlenih moških. Da se pripravijo žene za uradniške službe, so ustanovili po nekaterih mestih zanje posebne strokovne tečaje. Prav tako kakor na Francoskem so prevzele tudi ruske žene vodstvo različnih vozil med vojno. Celo na parnikih opravljajo službo mornarjev. Za pomorsko službo zahteva vlada le, da so kapitani in nekateri drugi uradniki moški, vse drugo delo opravljajo ženske. Tudi na Ruskem vpliva neorganizirano žensko delo prav slabo na položaj železničarjev. Tako so zahtevali n. pr. železničarji na Nikolajevski progi, naj jim dovolijo vsaj one prejemke, ki so jih dobivali pred vojno.
Na Angleškem so bile zaposlene ženske že pred vojno v železniški službi in sicer jih jc bilo d^ 11 tisoč. Vojna je potrojila to število in danes deluje na angleških železnicah okroglo
33.000	žensk. Skoraj enako število žen je zaposlenih tudi na cestnih železnicah. Položaj angleških žen v železniški službi ni bil pred vojno bog zna kako sijajen. Ne samo to, da so jih izkoriščali podjetniki kar najbolj nesramno, temveč kar je še žalostneje, delavstvo samo jih ni maralo v svojih organizacijah. Zveza angleških železničarjev je do izbruha vojne odločno zavračala vstop žen v
in sredi plamenov, požarov, svetovje novo razkrije,
in z njim nejasno čuvstvo svojega časa in sveta v območje svoje volje magnetično priklene.
'Čutiš, srce, v sekundi tej, kako je lepa ta ura
in da kipi triumf, ki ga poje, iz pravečnega osrčja zemlje?
In povej, srce,
kaj ti je še preživela zapoved
in nje sijaj, ki splahnel že zdavnej je mrtev v
morje,
sedaj ko vzkipeva ura Sile, mladosti?
Prišla je! Njen opoj je močan kot vino in trpkost ne pride nikdar več mimo. —
Glej, novo upanje vstaja iz nepojmljivega in prestavlja staro ravnovesje vsega, ki nam že zdavnej je breme in laž!
organizacijo. Ta nezdrava taktika organizacije je močno škodovala položaju železničark. Bile so brez zaslombe in na milost 'in nemilost izročene podjetnikom. Ti so jih izkoriščali do skrajnosti ‘iti jim plačevali do polovice manjše mezde nego železničarjem. Vojna, s svojim silnim prirastkom ženskega dela v železniški službi, je pa spametovala tudi angleške železničarje. Spoznati so, kakšen škodljiv vpliv jim povzroča neorganizirano žensko delo. In tako so sklenili na svojem kongresu leta 1915., da otvorijo tudi ženam vstop v strokovne organizacije in da prično odločen boj za enake mezde žensk z moškimi.
Vojna je torej ustvarila novo veliko armado mednarodnih proletark, ki ostane prav gotovo tudi, ko pride mir, ker špekulirajo podjetniki vedno na to, da je ženska delovna sila cenejša nego moška in da je ženska mnogo indiferentnejša nego moški. Zato pa je važna naloga delavstva, da se že sedaj pobriga za te svoje sotrpinke, da jim že sedaj razloži važnost strokovnih organizacij, kajtt po vojni bo pritisk podjetnikov na delavstvo tako silen, da bo mnogo zamujenega, če ne nastopi delavstvo takoj s silnim odporom. V tem odporu pa nikakor ne bo moglo pogrešati tisoče in tisoče žen, ki jih vprega kapitalizem v svoj jarem.
O delovanju naše organizacije.
Centralno vodstvo naše organizacije je izdalo za leto 1916 obširno poročilo, iz katerega posnemamo sledeče:
Stanje članov koncem leta 1916 znaša 37.000, odpadlo je približno 3000 članov. Skupni prejemki so znašali za vse leto okroglo 600.000 kron, izdatki pa 489.000 kron. Organizacija izdaja tri strokovna glasila, nemškega, češkega in slovenskega. Ustavljeno je pa poljsko in rusinsko glasilo.
Pravovarstveni stroški so znašali približno
40.000	in podpore pa 44.500 kron brez zneskov, ki jih izplačujejo krajevne skupine same.
Ob koncu leta je imela organizacija 263 krajevnih skupin in 172 vplačevalnic.
V pretečenem letu je izvršila organizacija 667 intervencij.
Podporni sklad za svojce umrlih ima 16.800 članov; iz sklada se je izplačalo v preteklem letu 47.235 kron podpor.
*
Za Kranjsko pa velja sledeče poročilo za leto 1916:
Na Kranjskem je bilo 6 krajevnih skupin in 4 vplačevalnice s sledečim številom članov:
Krajevna skupina Ljubljana I., 171 članov; krajevna skupina Ljubljana II., 72 članov; krajevna skupina Sp. šiška, 152 članov; krajevna skupina Borovnica, 102 člana; krajevna skupina Rakek, 47 članov; krajevna skupina Št. Peter, 78 članov; krajevna skupina Jesenice, 96 članov; vplačevalnica Logatec, 26 članov; vplačevalnica Novo mesto, 27 članov; vplačevalnica Kranjska gora, 36 članov; vplačevalnica Boh. Bistrica, 22 članov; skupaj 832 članov.
Ali čutiš,
da kleše ves svet svojim večnostim lice novo, sijajno!
Vse se stresa, se ruši, vse pada . in obzorja, kakor da stopajo, v daljo, mostovi, gradovi, temnice, zvoniki do temeljev so izpodkopani! in množic razklenjene sile porušijo preplavljenih mest veličine.
Zdaj je ura čud in dejanj in ura zmag in porazov, od zlata in bliskov se roke iskre preko daljav v božanskem sijaju.
Kakor val, ki se izgublja v reki, kakor perot, ki izginja v etru, tako tudi ti, o srce, se potopi v tej množci nešteti, ki mesta preplavlja s krikom, z veseljem. Le glej, o, le glej,
kako se groza in zmaga tam kreše, kako tam narašča in v hipu izbruha v švigajočih plamenih,
V začetku vojne je bilo 106 članov vpoklicanih, kateri so se pa v teku leta 1916 zopet povrnili v službo.
Odstopilo je 286 članov; pristopilo 191; umrlo 58 članov.
Shodov je bilo 96 v tem okrožju, 4 konference in 72 intervencij strokovnega značaja. Tajništvo je bilo tudi pri 4 intervencijah zastopano v zadevi aprovizacije.
Intervencij s popolnim uspehom je bilo 32; z delnim uspehom 47; 17 intervencij je bilo brez uspeha.
Posebnih gibanj ni bilo v tem okrožju; pač pa je Kilo železniško osobje deležno vseh onih udobnosti, katere je centralno društvo izposlovalo za skupno železničarstvo. Prometne kuhinje za železničarje sicer še ne funkcionirajo povsem, kakor bi bilo želeti, ker so bila taka podjetja doslej brez vsake kontrole in ker je tudi tukaj veliko pomanjkanje življenskih potrebščin. Upajmo, da bodo sedaj kuhinjp bolj natančno zasledovale svoj Cilj, ker je dovoljena kontrola osobja nad kuhinjami.
Za vojno gospodarsko oskrbo železničarjev.
C. kr. železniško ministrstvo je izdalo 22. tle-ccmbra 1916 sledeči odlok glede delavcev proteo-vzdrževalne službe s preskrbo z zaboji za kuhinje.
Železniško ministrstvo smatra za nujno potrebo, da se izboljšajo razmere s prehrano živil za delavce progovzdrževalne službe. To upa doseči s tem, da se pritegnejo k prehrani delavcev in njihovih družin kuhinje za osobje in oskrbo delavcev z zaboji za kuhanje. Delavci progovzdrževalne službe so ves dan na prostem in potrebujejo zato vsaj enkrat na dan izdatno toplo hrano. Ta hrana mora biti seveda v sedanjem času zelo cena in prihajajo v poštev le najenostavnejša jedila kakor dobre juhe iz krompirja in fižola, dalje krompir, fižol, zelje i. t. d. s kosom kruha ali polente. Kruh, polento in enaka žfivila mora preskrbeti delavstvu progovzdrževalna direkcija: juho in prikuhe mora dobivati delavstvo opoldne v zabojih, da so jedila še topla.
Direkcije v Beljaku in Selztalu so že preskrbele delavstvu take zaboje in poizkusi so se obnesli izborno. Zato polaga železniško nfinistrstvo največjo važnost na splošno upeljavo teh zabojev, kjer so zato pogoji.
*
C. kr. železniško ministrstvo odreja z odlokom z dne 9. decembra 1916, da so upravičeni tudi eksponirani delavci, dodeljeni strojni in vlakospremljevalni službi, prejemati za čas eksponi-ranja prehranino v izmeri polovične dnine in še dnevno po eno krono več. Ves znesek pa ne sme presegati 3 krone na dan.
*
Novo ustanovljeni urad za prehrano je izdal odlok glede naprav kuhinj po obratih. Najvažnejše
in skuj si potem veno enoto vse niti in žile, vse mišice prožne, vse živce drhteče!
Združi, objemi
razkosano skupnost v ljubezni v sebi in kamor hodi izprememba ljudi in stvari pojdi za njo, dokler zapoved najgloblja, ki goni nesvestno vse pri ravnanji te ne preplameni kakor strela prejarka!
In v enotnost zlij svojo silo z vsem,
kar množca ustvarja nesvestno!
Za vse, kar jutri šele bo zakon, je v njej slutnja že danes.
Ves svet je na delu,
vsi smotri na potu
za ono včtiko voljo, ki v trudu
razkriva še mračno bodočnost,
žarečo v tragičnem ognju v daljni daljavi.
O, bodočnost, kako brne tvoje sile v teh temnobazaltnih mestih, ko rušUš zidovje svojih ječ,
določbe tega odloka, ki zadevajo tudi železničarje priobčujemo v naslednjem:
Vse kuhinje na železnicah so podvržene temu odloku. Kuhinj se ne sme ustanavljati z namenom dobička. Ves pribitek kuhinj mora prihajati v prid konsumentov. Obratovanje kuhinj je pod kontrolo komisarja, ki ga 'imenuje urad za prehrano. Konsumenti plačujejo vse v gotovini in se jim torej ne dele nikakršne dobrote. Ko so kuhinje ustanovljene in potrjen organizacijski načrt, imajo kuhinje pravico, da prejemajo živila, ki jih upravlja država.
Ustanovitelji kuhinj, torej železnice, morajo prispevati potrebni kapital, ves inventar in prostore za kuhinjo in jedilnico. Železnice morajo pokrivati tudi vse izdatke stvarne in osobne režije, preskrbujejo nakup živil na svoj račun.
Kuhine morajo imeti svoje knjigovodstvo in svojo blagajno, posebnega upravitelja, kontrolorja in blagajnika. Njihova imena je sporočiti komisarju.
Iz kuhinj smejo dobivati hrano vsi nastav-ljenci dotičnega obrata in njihove družine. Nikogar se pa ne sme siliti, nikogar zavračati.
Vsi, ki dobivajo hrano iz kuhinje imajo pravico, da izvolijo vojnokuhinjski odbor. Upravitelj vojne kuhinje mora sklicati udeležmke na razgovor in jim mora razložiti naloge vojne kuhinje in način upravljanja. Na tem razgovoru se 'izvoli vodja volitev in pripravljalni volilni odbor, ki mora izdelati predloge za vojnokuhinjski odbor. Ako je udeležnikov pri kuhinji 50, tedaj se izvolijo trije odborniki, med njimi mora biti ena ženska; če je do 100 udeležnikov, naj ima odbor štiri člane, do 500 udeležnikov 5 odbornikov, med njimi dve ženski, če je pa še večja udeležba, tedaj se napravijo razgovori po delih obrata in po stanovskih kategorijah. Ce se pa volitev izjalovi, tedaj je to sporočiti vojnokuhinjskemu komisarju, ki pozove potem sam odbornike uradnim potom. Odbor izvoli iz svoje srede načelnika.
Kdor pa kuhinjo ustanovi, ima pravico, da imenuje sam v ta odbor še enako število svojih zastopnikov.
Odbor ima sledeče naloge:
1. kontrolira karte;
2. izdela jedilni načrt;
3. skrbi za snago v kuhinji;
4. nadzira jedilnico, da je pospravljena, da se obnašajo udeležniki dostojno, da se postopa z ude-ležniki in uslužbenci dostojno;
5. nadzira, da so vse porcije enake in da ne uživa nihče protekcije;
6. nadzira, da se izpolnjujejo določbe §§ 78, 78a in 78b obrtnega reda glede varstva delavcev;
7. sprejema želje in pritožbe, jih zastopa pred ustanoviteljem in komisarjem.
Uprava kuhinje je obvezana, da izdela vsakega pol leta obračun in ga predloži komisarju.
Dobička ne dobi ustanovitelj kuhinje, temveč se porabi za sledeče namene: Za razširjenje vojne kuhinje, za izboljšanje hrane, za izplačilo dividend udeležnikom v razmeri njihovih jedilnih kart in za občekoristne namene udeležnikov. Predloge za razdelitev dobička izdela upraviteljstvo kuhinje in odbor — a vsak posebej — odloči pa komisar.
v teh temnobazaltnih mestih, kjer valovi požar kakor lev ves divji in zlat skozi mrak.
Minute, ko se rušijo stoletja,
skrivnost, ki se razgali še le na bojiiščih,
ure, ki v hipu ustvarjajo
novo lice vsega sveta,
ko postajajo zakoni,-včeraj še čislani,
nerazumljivi,
ko se vzpenjamo na višave nove vere
in ko bes, ki se razpeni in srdit vzkipi,
vendar izkleše novo resnico
in jo odene z novo močjo in častjo
in jo reši nasilja starih zapovedi
kakor meč, ki je prevelik za svojo nožrtico,
a je prelep, da bi ga dali krvniku.
Teh mest, ki so obzidana
od nočnih strahot in krvavih plamenov,
se oklerii,
o srce, da postaneš veliko in silno.
Mezdno vprašanje delavcev na avstrijskih železnicah.
»Eisenbahner« z dne 20. februarja 1917 prinaša sledeči članek:
Časopisje in strokovna glasila, izhajajoča v Nemčiji, razpravljajo brez vseh ovir na dolgo in široko o položaju delavcev in železničarjev in ocenjujejo brez vseh zaprek odredbe, ki bi lehko izboljšale položaj teh delavcev.. V Avstriji je pa ta stvar nekoliko drugačna. Naš list je prinesel 1. februarja članek, ki je razlagal razmere delavcev na avstrijskih železnicah, Državni pravdifik je konfisciral ta članek tako temeljito, da niti napisu ni prizanesel. Samo ena razlaga se nam zdi mogoča za tako postopanje. Izvajanja so bila brez vsake politične tendence in so razmotrivala povsem stvarno položaj delavstva in ukrepe, ki bi lehko omilili ta položaj; torej niso bila ta izvajanja taka, ki bi na kakršenkoli način koristila sovražniku, zato smatramo, da je izvirala ona konfiskacija zgolj iz mehkega • srca državnega pravdnika. Najbrže je zardel od sramu, ko je či-tal, kakšne beraške prejemke dobivajo avstrijski železničarski delavci. Torej nekaj uspeha je le imel članek. Zal, da ni prinesla konfiskacija niti najmanjše izboljšave razmer in zato moramo, radi ali neradi, še enkrat osvetliti ono stvar.
Predvsem poudarjamo, da niso izboljšave le v interesu delavstva, temveč tudi v interesu železniških uprav, ako hočejo te razpolagati s polno delovno silo svojih uslužbencev. Prepotrebne izboljšave dosežemo le na ta način, če se prične baviti tudi javnost s tako važnimi vprašanji, da se privede merodajne faktorje potom javnosti do spoznanja, kako nujno potrebni so potrebni ukrepi za izboljšanje razmer železniških delavcev.
V enaki meri, v kakršni so naraščale cene živil, je padala nakupovalna sila delavstva, ker je ostala njihova mezda neizpremenjena. To dejstvo smo dokazali že neštetokrat s številkami, a dosegli smo le delen uspeh, namreč konjukturne doklade, izpremeujene pozneje v draginjske doklade (mezdne doklade in doklade za otroke). Med tem pa je dosegla draginja že neizmerno visoko stopnjo, tako da so ostale draginjske doklade brez onega uspeha, ki jim je bil prvotno določen. O tem dejstvu smo se prepričali, iznova, ko smo zopet pregledali gospodarstvo male, iz treh oseb se-stoječe družine (oče, mati, otrok) železničarskega delavca. Zena, ki je bolehna, ima natančne zapiske o izdatkih in porabi živil. Izpisali smo iz njenih knjig podatke o porabi živil leta 1910 in postavili vzporedno porabo živil iz leta 1916 in stroške za ta živila. Primera pokaže, koliko več bi bila izdala družina leta 1916, če bi se prehranjevala ravno tako kakor leta 1910. Leta 1910 je imel ta delavec dnevnega zaslužka K 4'20, leta 1916 pa K 4:60. Njegov otrok je bil star leta 1910 deset let, leta 1916 je bil v uku, doma je imel stanovanje, hrano in obleko. V naslednjem navajamo le izdatke za prehrano, brez ozira na izdatke za stano-
vanje, obleko, črevlje, milo i. t.	d.	
	1910	1916
	krone	
Krompir, dnevno 1 kg	36-—	64-80
Sočivje	40-—	120-—
Fižol	15-—	45-—
Mast in olje	31-20	202-80
Moka, na teden po 2 kg	33-20	104-—
Mleko, na dan 1 liter	65-30	204-40
300 jajc	30-—	120-—
Meso, en četrt kg skozi 314 dni	172-70	942'—
Skozi 365 dni za 30 vin. klobase	105"—	315:—
Ribe	12"—	72-—
Sirovo maslo	31 "20	156*—
Vsak dan 1 hleb kruha	177-90	355*80
Sladkor	48-—	120"—
Sir, skozi 73 dni po 20 vin.	15-60	51-—
Začimbe	9-—	42-—
Sadje	36-50	109-50
Pivo in druge pijače	58-40	189-80
Smotke, tobak	36-50	54-—
Skupaj 978.50	3322-85
Leta 1910 je zaslužil delavec vse leto 1260 K. Za nakup obleke, obuval, za stanovanje in drugih potrebščin mu je ostalo še 282 K. Leta 1916 pa je imel letnih dohodkov 1380 K in še 190 K draginj-ske doklade, skupaj torej 1560 K. Leta 1910 je iz-
dal za živila 978 I< 50 vin.; če bi hotel leta 1916 nakupiti enako množino živil, tedaj bi bil izdal 3322 K 85 vin. in bi imel primanjkljaja K 1826.85. Iz tega računa vidi jasno vsakdo, kako silno se je morala skrčiti ta družina v uživanju najpotrebnejših živil, da jej je zadoščal letni zaslužek gospodarjev. Primanjkljaj je sam mnogo višji nego ves delavčev zaslužek. Tako je padla ta družina v silno bedo, čeprav je bil njen položaj pred vojno tak, da ni bila ravno na najslabšem izmed železničarskih delavcev, ker ne more nič več kupovati najpotrebnejših živil, ki so potrebni za ohranitev golega življenja. Kako pa izgleda potem življenje družin, ki imajo veliko število otrok! Nakupovalna sila delavcev na avstrijskih železnicah je vsled silne draginje padla tako silno, da stradajo delavci s svojimi družinami!
Tega dejstva ne zbriše noben cenzor, če črta še tako, dejstvo te silne bede kriči kljub temu do neba. Le najizdatnejša denarna pomoč izbriše lehko to dejstvo, taka pomoč, ki izravna draginjo, reši delavce in njihove družine pred poginom.
Mirno gledajo oblasti, kako se zbirajo vsak dan podjetniki, da diktirajo za blago cene. Država in dežele niso z nastavitvijo najvišjih cen prav nič hudega prizadjale tem ljudem; le to so pozabili vsi faktorji, da bi dali konsumentom tudi toliko denarnih sredstev na razpolago, da zmorejo te najvišje cene. Tako koristijo vse te akcije le premožnim slojem, a delavstvu so v pogubo, ker slabe njihovo delovno silo. Kako pa naj vendar plačujejo državni delavci in uslužbenci one najvišje cene, če pa ne prejemajo tem cenam primernega zaslužka? Ko so bile uveljavljene najvišje cene, bi bili morali biti obenem uveljavljeni tudi minimalni dohodki delavcev, odgovarjajoči seveda draginji in stopnujoči se z njo. Le tako bi ohranilo ljudstvo svojo silo. In to, da ohrani ljudstvo svoje sile, je vendar v najvišjem državnem interesu. Kdo pa zadržuje naval sovražnikov? Ker pa takih odredb še do danes nimamo, odredb, ki bi odrejale sorazmerno povišanje plač z draginjo, zato je naša organizacija prisiljena, da zahteva od železniškega ministrstva, naj se peča z vso resnobo s tem vprašanem, a ne samo peča, temveč tudi kar najhitreje reši. Organizacija se ne zavzema za izboljšanje onih mezdnih razmer, ki so vladale pred vojno, temveč da soglašajo mezde z draginjskimi razmerami. Delavci avstrijskih železnic naj zaslužijo toliko, da ne pomrjo sami in njihove družine od gladu. Strašno dobo stradanja naj skrči uprava železnic in naj uredi kar najhitreje mezdno vprašanje!
Bajka o enakosti.
Socialni demokratje hočejo, da bi bili vsi ljudje enaki; to je neumnost. Narava sama je naredila ljudi neenake. Nikdar se to ne da izpremeniti.«
Take govorice se lahko slišijo od ljudi, ki sO sicer pametni. Človek jim na to odgovori, da se socialisti ne bore za enakost, ker 'imajo sami toliko razuma, da ne zahtevajo nemogočih reči, ampak da so enake pravice njih cilj. Pa je že zopet pripravljena modra opazka:
»Tako! Lenoba in pridnost naj imata torej enako življenje. Tepec naj uživa to kar modrijan! Ce imajo socialisti take namene, naj le ostanejo daleč proč od nas!«
Tak mož bi imel popolnoma prav, če se le ne bi motil o namenih poklicanih socialistov. Ne bi se pa mogel tako kruto motiti, če bi se le nekoliko ozrl po' sedanji družbi. Kakšne pravice imata lenoba in pridnost, kakšni užitki se ponujajo tepcu in modrijanu, to se lahko imenitno študira v današnjih razmerah, in kdor se s tem kaj bavi, ne bo mogel želeti, da bi ostalo tako kakor je.
Delavec v tovarni, v jami, na železnici, v plavžu mora biti priden, tudi če bi rajšli včasi malo polenaril. Kajti zanj velja kazen stradanja za zanemarjanje pridnosti. Nanj gledajo oči paznikov, mojstrov, vsakovrstnih predpostavljenih, da spoštuje pregovor: »Cas je denar!« Vsakovrstne bistroumne kontrole vpeljujejo podjetniki, da preprečijo vsako potrato časa »svojih« delavcev. Ce pa uganja proletarec lenobo, ne dela tega prostovoljno; katti ključe tovaren imajo gospodarji, in če gospodarska kriza omeji naročila, ne ve fa-brikant kaj početi s pridnostjo svojih delavcev.
Stnn 4.
Kadar se zmanjša reka profitov, so delavci prvi, ki se morajo pokoriti za grehe kapitalizma.
Lenoba in pridnost nimata v kapitalistični družbi enakega življenja; tej resnici se ne da ugovarjati. Ali razmerje vendar ui tako, kakor si navadno domišljajo nasprotniki socialistične enakosti, ampak ponajveč ravno narobe. Lenobi se bolje godi kakor pridnosti; kajti dobro življenje po kapitalističnih zakonih ni odvisno od tega, koliko človek dela, temveč od tega, koliko dela prevali na druga pleča, koliko drugih ljudi vpreže v svojo službo, skratka kako zna izkoriščati ljudi. Ugodno življenje daje posest. Bogastvo omogoča lenobo in užitke obenem; pridnost pa se večinoma tako poplačuje, da mora biti človek, ki jo uganja, vesel, če zasluži zanjo vsakdanji kruh. Včasi pa še tega skromnega cilja ne doseže.
Idealisti, ki trepečejo pred socialističnim uniformiranjem, bi nemara vendar priznali, da to ni najlepše razmerje. Morda bi bilo vendar nekoliko pravičneje, da bi užival dobrote življenja v večji meri tisti, ki jih ustvarja; namesto da dobiva lenoba nagrade. Toda ta zahteva je lahko pravična, etična in moralna, pa se v kapitalistični družbi vendar ne more izpolniti. Kajti dobrote življenja se ne morejo izdelovati z golimi rokami v zraku. Treba je zato orodja, strojev, tovarn, zemlje, jam — poleg tega pa dela kot najvažnejši element. Zakaj ruda ne pride sama iz rudnika, jeklo ne raste na trati in sukno ne dežuje iz oblakov.
Delo pa ne pride do strojev, v plavže, v ia-brike, na železnice, na parnike, na laboratorije, če mu tega ne dovoli bogastvo. To pa daje dovoljenje le pod enim pogojem: »Delaš lahko, ampak sad tvojega dela bo moj. Četudi zraste ob tvojem trudu in potu, zraste vendar na mojem, in če te ne pustim na svoje, lahko iščeš, kje te bodo pustili.«;
Tako nabira bogastvo nove 'in nove sadove, raste in raste, omogoča sebi vse lepše in prijetnejše življenje, utrjuje svojo moč, monopolizira izkoriščanje in si zavaruje v vedno večji meri pravico do lenobe. Pridnost pa prihaja boljinbolj v njegovo odvisnost.
V tesni zvezi s tem je tudi argument o užitkih tepca in modrijana. Ce ima neumnež polno mošnjo denarja in polno listnico vrednostnih papirjev, tedaj lahko uživa vse, kar daje svet. Pameten in moder človek si mora odrekati užitke, če je siromak. Nihče ne vprašuje, če je kapitalist v tem ali onem slučaju sposoben za pravo uživanje. S svojim denarjem si lahko kupuje knjige in slike; če jih razume, je postranska stvar. V njegovi knjižnici in po njegovih sobanah je prostora zanje in za baharijo so tudi take reči primerne. Drugim ljudem je dala priroda nemara več sposobnosti, da bi jih uživali z dobičkom za svoje znanje in za svoj okus; priroda pa jim je pozabila dati tudi denarja, ki je v tepčevi blagajni.
Le tepci in lenuhi morejo želeti, da bi ostale te razmere neizpremenjene. Socializem pa ne mara privilegij za tepce in lenuhe; bori se zato, da poda življenje ljudem enake pogoje, potem pa naj pride do boljših užitkov tisti, ki je več vreden', ne pa tisti, čigar očetje so znali bolj in intenzivno ropati in izkoriščati. Ljudje ne postanejo »enaki«, če mine kapitalizem; po naravi bodo eni veliki, drugi majhni, eni plavi, drugi črni, eni delavci, drugi zaspani, eni razumni, drugi zabiti. Ta pri-rodna različnost ostane, ker se ne da meni nič tebi rtič odpraviti; ali odstraniti se da kapitalistični red, ki pači to različnost in visi nasilstvo nad prirodo. Odpraviti se da gospodstvo denarne mošnje, ki daje tepcu, kar gre modremu in lenuhu, kar gre pridnemu. To je cilj socializma.
/
Društvene vesti.
V Celju se je vršil dne 6. februarja v gostilni »Griine Wiese« občni zbor ondotne kr. skupine spl. prav. in strok, društva za Avstrijo. K dnevnemu redu so poročali sodrugi Ribič in Vidic; o društvenem delovanju pa društveni tajnik Kopač. Poročila so se vzela soglasno na znanje, nakar se je izvolil nov odbor in sicer: Predsednik Marn Josip; namestnik Pečovnik Filip; blagajnik Ribič Ivan; zapisnikar Turin Josip; knjižničar Mlinar Anton; preglednika računov Mlakar Josip in Gorjanc Josip; odborniki: Gumsej Martin, Dreo Anton, Kompan Ivan, Breznik Anton, Knez Rudolf in Kohl V. — Zaupnik za progo Store—Ponikva:
E T. P 7 N T Č 4 P«
Čretnik Fran na Grobelnem. Za Celje—Spodnji Dravograd: Vasle Anton, prožni obhodnik Heilen-stein. — Po kratkem nagovoru je novo izvoljeni predsednik zaključil shod.
Na znanje cenjenim sodrugoni krajevne skupine Nabrežina. V zmislu zadnje odborove seje je deželno tajništvo v Ljubljani prevzelo začasno vodstvo krajevne skupine, kamor naj se pošiljajo članski prispevki kakor tudi vsi dopisi za krajevno skupino. —: Deželno tajništvo žel. organizacije, Šelemburgova ulica 6/1.
Društven shod se je vršil 27. januarja t. 1. v Ljubljani v gostilni pri Poljšaku ljubljanskih kraj. skupin z dnevnim redom: Vojna preskrba železničarjev. Na shodu sta poročala sodruga Tomschik z Dunaja in Kopač iz Ljubljane. 2e dolgo pred otvoritvijo shoda je bila dvorana nabito polna, kar jasno dokazuje, kako potreben je bil ta shod. Sklicatelj in predsednik shoda je bil sodrug Zorga Marcel. Po kratkem nagovoru je dobil besedo sodrug Tomschik, državnozborski poslanec z Dunaja, ki je poročal o vseh ukrepih organizacije v prid železničarjem. Po končanem govoru, kateremu je sledilo glasno pritrjevanje, je v slovenskem jeziku poročal sodrug Kopač. Inpozanten shod se je zaključil ob pol 11. zvečer.
*
Na Zidanem mostu se je vršil dne 10. februarja t. 1. občni zbor krajevne skupine Zidani most spl. pr. in strokovnega društva za Avstrijo. Po poročilu predstojništva in deželnega tajnika je bit izvoljen sledeči novi odbor: Predsednik Pohar Bartl; namestnik Ožik Karel; zapisnikar Strubl Ivan; namestnik Nadu Fran; blagajnik Schuster Fran; namestnik Zupan Fran; kontrola Lazink Mihael in Kresnik Alojzij; knjižničarja Lokar Karel in Vodišek Jakob; odborniki: Horjak Anton, Kroh-ne Alojzij, Likonik Avgust, Štraus Anton. Sub.-blagajnika za progo: Snodej Jakob, Kolar France (kurilnica); za vrhstavbno službo: Tušar Štefan. Vse dopise in članske prispevke se pošilja glavnemu blagajniku sodrugu Schusterju Francu, skladiščni sluga, Zidani most.
*
Naši grobovi. Dva vrla sodruga so izgubili ljubljanski železničarji. 2. februarja je umrl sodrug Princ Anton in 20. februarja sodrug Štefan Zuzzi. Oba sta bila dolgoletna člana organizacije, vedno moža na svojem mestu in vneta delavca za proletarsko gibanje. Časten jima ostane spomin!
Centralno vodstvo organizacije naznanja, da bo izhajal odslej nemški »Eisenbahner« le po dvakrat na mesec, vsakega 1. in 15., ker se je silno podražil papir in tudi poštnina se je zvišala. »Eisenbahner« bo imel zato po osem strani. Ta odredba velja seveda le za čas vojne.
Volitev delegatov v stanovsko zavarovalnico zoper nezgode.
Pozor, uradniki, poduradnikl, sluge in delavci na južni železnici!
V kratkem se vrše volitve v stanovsko zavarovalnico zoper nezgode. Zaupniki so postavili za južno železnico sledeče kandidate:
Za delegata:
Ferdinad Herzog, centralni mojster ogibov na Dunaju.
Za namestnika:
Ferdinand Kabinger, tesar na Dunaju.
Vodstvo organizacije priporoča kar najtopleje ta dva kandidata, o katerih je prepričano, da bosta vselej odločno nastopala za interese ubogih, ponesrečenih tovarišev. Obenem se zahvaljuje dosedanjemu delegatu H. Zwenku in njegovemu namestniku R. Scherbaumu za njihovo uspešno delovanje v zavarovalnici.
Društvo strojevodij in društvo kandukterjev je pa postavilo nasproti sklepu zaupnikov svoja kandidata, namreč zopet Zvvenka in Scherbauma. Sodrug Scherbaum je že izjavil v pismu na centralno vodstvo, da ne sprejme kandidature, ker mu je solidaren nastop nad vse.
Vodstvo organizacije poživlja torej še enkrat vse železničarje na južni železnici, da glasujejo le
Ste v. 5 in 6
za kandidata, postavljena od zaupnikov, za Herzoga in Kabingerja.
Tomschik, Schwab, VVeigl.
Evakuiranim delavcem južne železnice nx znanje! Razprava o tožbi evakuiranih delavcev južne železnice je preložena na 19. april, ker je umrl sodrug Zuzzi, glavna priča.
PoSprai H za svojce nilih (lanov.
Od 26. novembra do 31. decembra 1916 so	
bile izplačane posmrtnine za sledeče	umrle člarie:
273. J. Steffel Dunaj	200 K
274. H. Trimmel, D. Novo inesto	100 »
275. J. Mayer Češka Lipa	150 »
276. F. Grohmann, W<5rgl	300 »
277. A. Hautsch, Grussbach	150 »
278. M. Esier, Dunaj	150 »
279. M. Weisskircher, Hotzelsdorf	50 »
280. M. Kočy, Falknov	150 »
281. M. Wursak, Lundenburg	150 »
282. J.Ma!y, Dunaj	.300 »
283. M. Putz, Komotov	100 >
284. R. Halek, Zentrale	100 »
285. M. Paukert, Dunaj	150 »
286. R. Wenisch, Dunaj	300 »
287. K. Hiittl, Weisskirchlitz	200 »
288. C. Domes, Brno	150 »
289. L. Trappl, Dunaj	300 »
290. R. Leuz, Dunaj	300 »
291. M. Reiser, Simering	50 »
292. L. Karpf, Celovec	300 »
293. V. Prosa, Dunaj	200 »
294. M. Piischl, Bodenbach	150 »
295. J. Nešpurek, Strelic	100 »
296. J. Appelfeld, Dunaj	300 »
297. J. Kima, Neumarkt	300 »
298. J. Blakiewicz, Przerrfisl	150 »
299. R. Hocky, Trutnov	150 »
300. K. Stenger, Braunau	,300 »
	5300 K
Prej izplačano	45.675 K
Skupaj za vse leto	50.975	K
Od 1. januarja do 31. decembra 1916 je umrlo
177 članov in 123 žen, skupaj 300.
*
Od I. januarja do 31. januarja 1917 so bile iz-
plačane posmrtnine za sledeče umrle člane:	
1. J. Ramser, Gloggnitz	.300 K
2. M. Purr, Barn	150 »
3. Št. Lux, M. Schonberg	100 »
4. E. Potučnik, Penzing	150 .»
5. V. Leidel, Komotov	100 »
6. J. Pankert, Stadlau	100 »
7. J. Brandl, Komotov	150 »
8. M. Stole, Teplice	150 »
9. A. Rosenberg, Halbstadt	150 »
10. T. Krajič, Gradec	150 »
U. E. Weber, JSgerndorf	.300 »
12. R. Stoiber, Krems	100 »
13. F. Jordan, Falknov	300 »
14. K. Mis, Falknov	300 »
15. K. Wauke, Trutnov	150 »
16.. J. Hebenstreit, KI. Reifling	300 »
17. G. Pavlik, Simmering	300 »
18. J. Mitterhuber, Scharding	200 »
19. J. Panaček, Leopoldstadt	100 »
20. P. Reiterer, KI. Reifling	150 »
21. Št. Lutz, Dunaj	.300 »
22. V. Gartus, Gmund	.300 »
23. K. Kernbeis, Dunaj	200 »
24. A. Steindler, KI. Reiiling	.300 »
25. Fr. Schuster, Annatal	50 »
	Skupaj 4850 K
Umrlo je 15 članov in 10 žen, skupaj 25.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska -Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.
Zavod za uniformo, krznar in izdelovatelj čepic priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih uniform-skih predmetov za železničarje, kakor: čepice, gumbe, rosete, žnore, piščalke i. t. d. Cepiče zimske in letne za strojevodje, kurjače itd. v raznih ^ oblikah po najnižji ceni. — Postrežba točna.
Adalbert
Kassig
LjUblijuaau
Židovska ulicai