Leto 50                                        VRTEC                                      Stran 43               "
Prvi koraki.                                          Dr. Jos. Lovrenčičč
Spomini.   Posvečeni »Vrtcu« ob petdesetletnici.                                               (Konec.)
^ ^^^                              II. V mestu.
I   sifiliil0 tretjem letu dopoldanske šole sem šel v mesto.  Dolga je bila
iPififii P°^ ^kozi Cedad na Kormin v Gorico in težko slovo od matere,         ^^M
i««S3SI ^o me je pUStila v zavodu. Pa pričel je pouk, in knjiga mi je          -^^M
pregnala vso žalost. Kar mi je ostalo časa pri učenju, sem ga porabil v          ^^M
lo,  da sem bral ali — pisal.  In napisal  sem  dokaj »Venčkov pesmi«.              V
Prve »pesmi« iz pripravnice za  srednje šole se  še  sedaj  spominjam.               ¦
Latinske šole so se mi zdele častitljive že od doma, ko sem slišal praviti               |
o njih; še bolj pa, ko sem jim bil blizu in sem se čudil in čakal,  da               I
začnem tudi jaz z latinščino. »Pesem« o teh se ]e glasila takole:                        M
V latinske šole hoditi,                                                      I
to vam mora kaj biti!                                                      I
Tako kmetje pravijo                                                        I
in nič se ne niotijo.                                                            ,           I
Poglejte si no,                                                          -                    fl
kaj to vam še bo!                                                           I
Gospod bo kdaj postal                             .                               I
in bo debele bukve bral!                                                 fl
Ob  meni so  se ondaj nalezli »pesniške« bolezni še trije tovariši,                I
ki so pa ktnalu ozdraveli, zlasti, ker jim je prefekt pomagal z izdatnim                ¦
zdravilom. Tudi mene  so hoteli vzgojitelji prvo leto že in pozneje še                I
večkrat ozdraviti te bolezni;  zdravila-kazni sem požrl, ozdraveti pa le                ¦
nisem mogel! ...                                                                                                  m
In tako je šlo  hkonci prvo leto v mestu in je šlo drugo: prvo                ¦
latinsko. Prebral sem ondaj vse, kar so mi dali, a le premalo mi je bilo.                I
Kako rad bi bil imel najnovejše knjige! Vem za radost, ko sem poslušal                I
Sardenkove »Marjetice«,  ki nam jih je bral prefekt. Tretje leto — v                ¦
drugi latinski šoli — sem si pa že pomagal sam. Pet kron sem si prihranil                ¦
in jih poslal upravništvu   »Vrtca«   s prošnjo,  naj  mi pošiljajo Iist na                ¦ gimnazijo.   V zavod si ga namreč nisem  upal naročiti . . .  »Vrtec«  in »Angelček«  sta mi potem redno hodila,   in veliko veselje sem imel ž njima. Tudi v slovenskih nalogah se je to poznalo.
III. »Vrtčev« sotrudnik.
Spomladi leta 1904. mi je prišlo na misel, da bi poslal nekaj svojih pesmi »Vrtčevemu« uredniku. Izbiral sem in izbiral in izbrane lepo prepisal. In  še pisemce sem pridel na gospoda urednika.  Kako bi se
B         Stran 44                                    VRTEC                  ^^^^^ Leto 50
H         podpisal pod pesmi? Videl sem v »Vrtcu« in »Angelčku«,  da njegovi
H         pesniki povečini nimajo pravih imen, Zakaj — tega nisem vedel. Nisem
^m         namreč vedel, da pišejo v »Vrtec« večinoma študentje, ki pa ne smejo
Hj         radi šolskih predpisov s pravimi imeni na dan.  Ugibal sem potem in
H         ugibal. Slišal sem, da pomeni Jožef »Rastislav«, a se mi to ime ni zdelo
Hr         posebno. Premišljal  sem potem  dalje  in  dobil ime:  Rajko Rajev.
K         Poslal sem nato pesmi v Ljubljano in čakal nestrpno, kaj bo . . .
^P                Velikonočne počitnice so prišle, in bil sem prve dni aprila že doma.
Radovednost mi ni dala miru. Šel sem k učitelju in ga prosil, naj mi
.   posodi zadnjo številko »Vrtca«, če je že prišla. Posodil mi jo je, in pred
njim sem jo listal. Obstal sem ob »Pomladnih pesmih«, ki jih je bilo dve,
tri strani.   Kar naenkrat — zavriskal bi bil! — berem: Rajko Rajev.
Pa   povem  učitelju:   Moja  pesem!   Učitelj   se  zdčudi  in  me   pohvali.
Odhitel sem potem z »Vrtcem« domov in bral in spet bral.   Pa čudno
se mi je zdelo: pesem je bila vsa nekam taka,  da nisem vedel kam ž
njo. Šcspominjati se nisem mogel, da bi jo bil jaz zložil. In začel sem
dvomiti: »Mogoče je pa kdo drugi poslal to pesem, in mu je istočasno
padlo isto ime v glavo?«  (Jaz se tega imena nisem spominjal od prej
kje; poznejša leta sem ga pa še enkrat,  dvakrat bral v »Vrtcu« in še
danes ne vem, kako bi si to razložil. Ali je gospod urednik moje pesmi
čisto popravil in priredil tako,  da jih nisem spoznal več, in jim je dal
moj  podpis;  ali pa se je tiste dni pojavil še kdo,  ki je imel z istim
imenom več sreče?)                                                                              ¦
Vrnil sem se potem v mesto, a prva nezgoda mi ni dala miru. Napisal sem nove pesmi in iskal novega imena. Z »Rajkom Rajevim« nisem hotel imeti več zveze. Vrnil sem se k »Rastislavu« in ga zmanjšal v »Rastko«. Pa se mi je zdelo, da je samo ime prekratko. »Rastko Krejski« mi je bilo všeč, pa sem bil previden, ker sem se bal, da bi me znabiti izsledili. Vse kraje našega kota sem potem poizkušal, in Staroselo mi je res dalo zadovoljiv pridevnik. Podpisal sem se: »Rastko Staroselski«.
Prišel je maj. Nič težje nisem čakal »Vrtca« kot prejšnji mesec. Ko sem prišel drugega maja pet minut pred osmo uro v šolo, sem videl, da je v moji klopi velika gnječa. Toliko, da so mi dali malo prostora, pregledovali so namreč »Vrtec« in »Angelček«. Vzel sem ga seveda takoj in ga začel pregledovati s svetim strahom in upom. In kakor sem bil tih in zaprt in nisem nikomur črhnil, da sem poslal prejšnji mesec svoje pesmi v Ljubljano, sem se ondaj vendarle, prevzet od velikega veselja, ko sem bral predpredzadnjo stran, lahkomišljeno izdal: »To  je  pa moja  pesem!«
Veliko začudenje! Vsi so hoteli brati mojo pesem, a »Vrtca« nisem dal iz rok. »Kaj me ženevgaj?« je bila moja prva natisnjena pesem, in še danes sem vesel: posvečena je bila Kraljici majnika! . . . Na zadnji strani je bila pa še štirivrstična kitica, vzdih po — izgubljeni mladosti!! V rokopisu je bila pesem pač daljša, a jo je gospod urednik
Mleto 50________^—         VRTEC        ^^^MF        Stran 45
Hskrajšal. Prav je imel! Meni in še mnogim drugim bi moral vreči take Hin podobne vzdihe za izgubljeno mladostjo — v koš! H Šolske ure so mi bile tisto dopoldne kakor večnost. »Vrtec« bi bil H imel rad neprestano v rokah, da bi gledal in spet in spet bral svoji dve Vpesmi. Kakor v sanjah začarano se mi je zdelo vse in neverjetno. Takega B veselja in zadovoljstva nisem pozneje pač nikdar več užil.
I       '     *     *
¦         Te spomine  sem vam napisal,  mladi prijatelji okoli »Vrtca«, ker
¦ upam,  da vzbudijo v vas  še večje veselje  do knjige in opogumijo na
¦ pisateljevanje mogoče tega in onega,  ki mu dobro teče pero. Koliko 'pesnikov in pisateljev je vzgojil  ravno   »Vrtec«  v svojih
petdesetih letih! In še petdeset let in še več misli živeti in učiti in razveseljevati slovensko mladino.
Leta gredo in s seboj jemljejo, kar je starega. Treba bo novih moči, novih delavcev, ki bodo kopali in negovali grede v »Vrtcu«. Učite se pridno, nasledniki naši, in pripravljajte se že sedaj, ker tudi na vas pride vrsta, da se postavite!