Obiskali smo kiparja Sašo Stevoviča
Umetnika ne naredi diploma...
»Ali sem napreden? Menim, da je človek napreden, če je aktiven, če dela in v tem najdc svoje zadovoljstvo ...«
Takole mi je povedal tridesetletni Saša Stevovič. Sedela in prezebala sva v skrom-ni kleti Vodnikove 171b. Prostor je bil do-besedno nabit z okroglimi, iz železa varje-uinii skulpturamj, nabit, kakor je bil na-bit z neuničljivo energijo njihov tvorec, visoki, sloki Črnogorec Saša.
•  Varilni aparat, gola betonska tla. vo-dovodna pipa z železnim umivalnikom na-ših starih mam, tri, štiri majave police . . . To je atelje. Močne črne obrvi in nepresta-no gibajoče lopataste roke moža, rojenega v   Zabljaku   pod Durmitorom, poudarjajo beSede, ki jih govori v zelo dobri slovenšči-in z rahlim naglasom:
•    »Od   nekdaj me je privlačeval krog. Zdi se mi, da je to najpopolnejša oblika, izhodišče in zaključenost. V tem krogu res cbčutim popolnost in dal sem mu volumen, maso ... Iz železa ... To je glavni element. V notranjost te mase postavljam dopolni-lo, nekaj, po čemer se bo občutilo ih pozna-2o moje delo ...«
• Saša Stevovič izhaja iz družine ljud-skih gradbenikov, lesorezcev. 2e v rani mladosti je lahko opazoval umetelno izob-likovane gusle, čudovite nadstreške in roč-no rezbarjene balkone. Vendar so bile že-Ije družine, ko je fant zaključil gimnazijo, bolj oprejemljive: elektroinženir naj bo!
•  Tako se je štiri leta grizel na ljubljan- '¦ ski elektrofakulteti. Potem nenadoma pre-skok ... Sprejemni izpit na likcvni fakul-teti, študij, delo in delo ... Zaključil je s specialko v Zagrebu pri profesorju Avgu-stinčiču.
•  »Delam... Ne morem sicer točno pla-nirati kdaj, vendar ko čutim v sebi zmož-nosti, izkoristim take trenutke do poslednje kaplje. Cas takrat ni važen ....«
•   Zanimalo   me   je   njegovo mnenje o umetnikih, umetnosti...                            .    '
•  »V družbi, na plaži, v gorah, stanova-nju. cesti, na primer, ljudje občudujejo le-pa dekleta, lepe stvari.. . Jaz pa iščem ne-kaj drugega, vsakdanjega, nič nenavadne-r> ga: les, korenino, igro spreminjajočega se oblaka, profile človeka, njegovo skrivenče-no senco...               . ',            ¦    -
•  Živo občutim oblike, občudujem jih in to je najbrž tista razlika ... Danes marsi-ij kdo beži od realizma. Boji se, da ga pri-^r merjajo s tistim brezhibno lepim in popol-p:-nim, kar je že bilo ustvarjeno. Umik v. ab-strakdjo ... Vendar so vzfoki različni. So tudi taki, ki diplomo umetnika sicer imajo, pa umetniki niso ... Sploh se mi dozdeva, da ni prave svobodne konkurence, verjet-no je tak čas. Pa ne samo pri nas. Tudi v svetu.-<
•  Saša je na začetku svoje umetniške po-ti. Do sedaj je imel le eno sanio samostoj-no   razstavo   oktobra 1975 v ljubljanskem Studentovsksm naselju, v galeriji Forum. Skupnih je bilo več: 1975 diplomanti Aka-demije v Mestni galeriji, 1975 jugoslovan-ski portretisti v Tuzli, 1976 skulpture mla-dih v Zagrebu, v Vrnjački Banji, v 2elezar-ni Sisak .. . Načrtov je še več.. . In dela  • tudi...
Bogomir Šef ic