s
socialno
delo
LETNIK XXV—1986
časopis za teorijo in praitso
št. 2
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič, (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Uredniški odbor:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec,
Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica:
Marta Kocjan - Barle
Naslov uredništva: in uprave:
Ljubljana, Saranovičeva 5, teh 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega
četrtletja
Tipkanje: Stella Gsmak, Izvedba: Birografika BORI
socialno
delo
Leto 25	Ljubljana 1986	št. 2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
PISMA UREDNIŠTVU
-	Postopek socialnega, dela v procesu zdravljenja alkoholikov	84
ČLANKI
-	Anica Kos
Psihosocialne motrje v otroškem obdobju in njih socialne,
societalne in kulturalne sestavine	88
-	Tone Stroj in
Izraba prostega časa kot razpoznavni znak človekove identitete	103
-	Franc Tihole
Alkoholizem, družina in nekatere perspektivne metode zdravljenja 107
-	Blaž Studen
Kaj moramo vedeti o alkoholizmu	116
POROČILA
-	Kako vzpodbuditi analitsko-raziskovalno delo v socialnih zavodih
(Blaž Mesec)	121
-	Seminar za strokovne delavce drugih profilov na VSSD
(Mara Ovsenik)	124
KNJI2NE OCENE
-	Proti predsodkom o starosti; Robert Kastenbaum, Staranje.
Življenjska obdobja. Pomurska založba, Centralni zavod za
napredek gospodinptva, Ljubljana 1985 (Blaž Mesec)	130
IZ TUJEGA TISKA	134
pismo
uredništvu
POSTOPEK SOCIALNEGA DELA V PROCESU ZDRAVLJENJA ALKOHOLIKOV
Izkušnje so pokazale, da socialni delavec brez dodatnega izobraževanja in uspo-
sabljanja na področju alkoholizma ni sposoben za sodelovanje pri tako zahtevnem
strokovnem delu, kot je zdravljenje alkoholikov, oziroma zanj ni primeren. Temu
dodatnemu usmerjenemu usposabljanju bi lahko rekli tudi specializacija. Trajati
mora najmanj eno leto, .da lahko socialni delavec začne brez škode za paciente
sodelovati s strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo z zdravljenjem alkoholikov. V
času dodatnega, usmerjenega usposabljanja, oziroma izobraževanja pa lahko spe-
cialist-psihiater-alkoholog oceni, oziroma poda mnenje o usposobljenosti in pri-
mernosti socialnega delavca za sodelovanje v procesu zdravljenja alkoholizma.
Šele socialni delavec-terapevt bi torej lahko uspešno sodeloval pri zdravljenju
alkoholikov, seveda pod strokovnim nadzorstvom. Tc sem napisal zato, ker sem
teko rekoč star socialni delavec in sem že kot absolvent in diplomant Višje šo-
le za socialne delavce sodeloval pri zdravljenju alkoholikov. Zal sem šele kasneje,
ko sem se začel dodatno usposabljati za terapevta oziroma za sodelovanje v po-
stopku zdravljenja alkoholikov, ugotovil, da lahko neizkušen in neusposobljen -so-
cialni delavec naredi pri zdravljenju alkoholikov več škode kot koristi. In ker
naj bi imeli tudi socialni delavci svojo etiko, ki ne dovoljuje napak pri delu z
ljudmi, menim da lahko pri zdravljenju alkoholikov sodeluje le dodatno usposob-
ljen in zato motiviran socialni delavec.
Postopek socialnega dela pri zdravljenju alkoholikov:
Odkrivanje;
Z odkrivanjem alkoholikov ne bo posebnega problema, ker je le-teh veliko. Ven-
dar pa se je pri tem treba zavedati, da socialni delavec ne sme diagnosticirati
- 85 -
oziroma lepiti diagnoz alkoholikom. Dolžnost socialnega delavca je, da pri raz-
govoru s človekom v stiski ugotovi, da gre za prekomerno uživanje alkohola in
da izdela potrebno socialno anamneizo, ki je specifična v postopku zdravljenja
alkoholizma.
Poslanstvo socialnega delavca pri odkrivanju alkoholikov pa je v tem, da stori
kar največ za osveščanje ljudi, zlasti tistih, ki so odgovorni, da pravočasno na-
potijo vsakega prekomernega pivca na pregled lečečemu zdravniku, ki potem,
ko dobi socialno anamnezo od socialnega delavca, pošlje pacienta k specialistu
alkohologu. Naloga socialnega delavca pri odkrivanju alkoholikov je torej, da
deluje v prvi vrsti preventivno, kar je veliko ceneje in manj boleče.
Priprava na zdravljenje;
V	pripravljalnem postopku za zdravljenje alkoholikov pa že lahko govorimo o
konkretnemu strokovnemu delu, ki bi ga smel opravljati le strokovno usposob-
ljen socialni delavec.
V	SRS je uveljavljena in predpisan? socialno psihiatrično metoda zdravljenja
alkoholizma. Zato mora seveda socialni delavec to metodo dobro poznati. Pri
pripravi alkoholika za zdravljenje mora sodelovati s pacientovim zakonskim par-
tnerjem, ožjim scrodnikom ali prijateljem, torej z družinskim ir delovnim okol-
jem. Naloga socialnega delavca je, da organizira in vzpostavi dobro sodelovanje
družinskega in delovnega okolja, kar je pogoj za uspešno zdravljenje.
Priprava alkoholika za zdravljenje je uspešna le ob dobrem sodelovanju lečeče-
ga zdravnika, družinskega in delovnega okolja in specialista alkohologa. Ce v
tem zelo pomembnem pripravljalnem postopku ne dosežemo potrebne priprav-
ljenosti na kateremukoli pomembnem področju, lahko že v^^naprej pričakujemo,
da bo zdravljenje manj uspešno, v največ primerih pa celo neuspešno.
Sodelovanje v procesu zdravljenja;
Kot že rečeno lahko pri zdravljenju uspešno sodeluje le dodatno usposobljen
socialni delavec. V tem procesu pa socialni delavec lahko sodeluje kot social-
- 86 -
ni delavec ali kot terapevt, ki vodi skupino alkoholikov. V socialno-psihiatri-
čni metodi zdravljenja je socialni delavec nepogrešljiv člen v verigi strokovnja-
kov, ki se strokovno ukvarjajo z zdravljenjem alkoholikov.
Pomoč po zdravljenju;
Če zdravljenje poteka strogo po socialnopsihiatrični metodi bo pomoč po zdrav-
ljenju v večini primerov nepotrebna. Saj po tej metodi v 5 let trajajočem zdrav-
ljenju nekdanjega alkoholika usposobimo za zdravo življenje in skladne medseboj-
ne odnose. Tak človek živi potem človeka vredno življenje, ki ga nikoli več ne
bi zamenjal z nekdanjim peklom in bedo.
Laično in nestrokovno delo pa povzroči neredke recidive, ki predstavljajo trd
oreh tudi najboljšim strokovnjakom,
Vedeti je tudi treba, da nekajmesečno zdravljenje alkoholikov v bolnišnici ne
pomeni, da je po odpustitvi iz bolnišnici zdravljenje zaključeno, temveč se pra-
vo zdravljenje praviloma šele začne.
Na splošno pa je danes znano, da je najučinkovitejše zdravljenje alkoholizma
zdravljenje ob delu. Bolnišnično zdravljenje pa je potrebno le v izjemnih pri-
merih, ko je alkoholik zaradi svoje neosveščenosti ter neosveščenosti družinske-
ga in delovnega okolja dosegel zadnjo fazo alkoholizma, ko so zaradi dolgo-
trajnega zastrupljanja organizma z alkoholom, in morda dodatno še z
analgetiki in sedativi, nastale že resne zdravstvene komplikacije kot so de-
lirij, ciroza jeter, razne psihoze itd.
Z mojim skromnim prispevkom sem želel prispevati svoj delež k vašemu priza-
devanju za napredek pri reševanju pereče problematike alkoholizma, ki resno
ogroža današnjega človeka oziroma našo samoupravno družbo.
Na koncu pa si dovoljujem napisati tudi svoj predlog za izboljšanje navedenega
stanja.
Znano mi je, da Višja šola za socialne delavce začenja s specializacijami. Zato
- 87 -
predlagam, da v program uvrstijo tudi specializacijo socialnega delavca za so-
delovanje v postopku zdravljenja alkoholizma. Literature za to področje je do-
volj. Specialistov alkohologov je sicer malo, vendar vam je znano, da so neka-
teri precej zaposleni z medsebojnim obtoževanjem, kar nedvomno rročno škodu-
je zavarovancem. To dogajanje lahko le opazujemo, vi pa bi verjetno lahko kaj
prispevali k izboljšanju tega stanja na področju psihiatrije in seveda posredne
tudi alkohologije oziroma alkoholizma.
Tovariški pozdrav!
Blaž Studen, soc.deL
članki
PSIHOSOCIALNE MOTNJE V OTROŠKEM OBDOBJU IN NJIH SOCIALNE,
SOCIETALNE IN KULTURALNE SESTAVINE
Anica Kos
Stroi<ovna področja, ki se ukvarjajo s psihosocialnim razvojem otroka in z mot-
njami tega razvoja, usmerjajo vse več pozornosti v socialne, societalne in kul-
turalne sestavine, pomembne za nastanek in vzdrževanje ali za preprečevanje
in odpravljanje motenj. Ta usmeritev se odraža že v besednjaku stroke, v ka-
teri beseda "psihosocialne motnje" spodriva druge široke oznake, 'ki smo jih
uporabljali za sklop neugodnih razvojnih dogajanj, kot so čustvene motnje ali
psihiatrične motnje. Premiki smeri socialnega, societalnega in kulturalnega
na področju teorije in prakse, dogajanje, ki bi ga lahko poimenovali socializa-
cija in sociologizacija stroke, ima številne vzroke strokovne in družbene nara-
Na strokovno-teoretični ravni je pri tem predvsem pomembno naraščajoče ne-
zadovoljstvo z obstoječimi biologističnimi, psihodinamskimi in drugimi psihološ-
kimi teorijami, ki ne morejo zadovoljivo pojasniti psihosocialnih motenj v mno-
žici otrok, ter naraščajoča vednost o pomenu sociokulkurnih okvirov vzgojnih in
razvojnih dogajanj. Na drugi strani so tu družbene spremembe, ki delujejo v
smeri socializacije in sociologizacije varstva duševnega zdravja otrok. Nagle
spremembe, migrantski problemi, problemi etničnih manjšin, brezposelnost, so-
cialne razlike so pojavi, s katerimi se strokovnjak nujno srečuje ob otroku s
psihosocialnimi težavamL Ustanove za otroke-predvsem osnovna šola, pa tudi
ostale šole, vrtci, zdravstvene ustanove-dobivajo vse bolj pomembno mesto v
otrokovem življenju in se pojavljajo kot vir ogrožujočih in zaščitnih dejavni-
kov, ki jih niti teorija niti praksa ne moreta več omalovaževati. In ne nazad-
- 89 -
nje se v okoliščinah, ko se sredstva za socialne dejavnosti omejujejo, pred
strokovne službe vse bolj pogosto in vse bolj jasno postavljajo vprašanja, kot
so: kakšno korist ima od vas družba; ali pri svojem delu upoštevate družbeno
opredeljene potrebe in potrebe, kot jih opredeljujejo uporabniki; ali racionalno
uporabljate svoje drage dejavnosti?
Socialnemu delavcu je glede na njegovo miselno in praktično strokovno narav-
nanost blizu celostni pogled na psihosocialne motnje kot na splet individualnih,
družinskih in širših družbenih dejavnikov. Zato bom opustila razpravo na ravni
splošnosti in predstavila nekatera vprašanja ter teoretična in praktična prizade-
vanja, ki odražajo sedanjo usmeritev stroke v socialno, societalno in kulturalno.
Epidemiologija psihosocialnih motenj v otroškem obdobju
Epidemiologija je veda, ki proučuje pogostnost bolezenskih ali odklonskih poja-
vov ter z njimi povezanih dejavnikov v celotni populaciji. Na področju psihoso-
cialnih motenj v otroškem obdobju so bila epidemiološka proučevanja dolgo za-
nemarjena. Strokovne teorije so gradile predvsem na spominih odraslih psihia-
tričnih pacientov na njihovo otrošt\o in, pozneje, na ugotovitvah o otrocih, ki
so prihajali v ambulante otroških psihiatrov, psihologov in drugih strokovnjakov.
Proučevanja pojavov v celotni populaciji otrok so pokazala, da je marsikatera
na ta način oblikovana teorija nepravilna ali pa neupravičeno posplošena. Nava-
jam primer otroškega avtizma, zgodnje motnje razvoja, ki se kaže z govornim
deficitom, disharmoničnim ali prizadetim intelektualnim razvojem, nezaintere-
siranostjo otroka za ljudi, usmerjenostjo v predmetni svet, bizarnim vedenjem
in drugimi znaki. Čeprav je pojav redek in za prakso socialnega delavca, ki
dela z otroki, malo pomemben, ga je vredno predstaviti: Ko je znani otroški
psihiater Leo Kanner leta 1955 (1) prvič predstavil strokovni javnosti otroški
avtizem, je na osnovi svojih kliničnih opažanj opisal tudi tipične starše avti-
stičnega otroka. Za mater avtističnega otroka naj bi bilo značilno, da je hlad-
na, nega otroka je mehanična in rutinska, starši se odlikujejo po visoki inte-
ligentnosti, uspešnosti v karieri, perfekcionizmu in emocionalni odmaknjenosti
od otroka. Očitno so bili taki starši tistih avtističnih otrok, ki so se v petde-
setih letih zdravili pri enem najbolj znanih ameriških otroških psihiatrov. Leta
1976 je Rutterjeva epidemiološka raziskava (2), ki je zajela vse otroke z otroš-
- 90 -
kim avtizmom v populaciji, pokazala, da starši avtističnih otrok nimajo nobe-
nih posebnih karakteristik, ki bi jih kot skupino ločevale od drugih staršev,
razen razlik v kvaliteti starševstva, do katerih je prišlo zaradi otrokove neza-
interesiranosti in neodzivnosti za ljudi ter čustvene in socialne interakcije. Da-
nes vemo, da je otroški avtizem primarno pogojen z možgansko okvaro ali dis-
funkcijo. V okviru prikazovanja vloge socialnih dejavnikov je primer zanimiv,
ker opozori tudi na vprašanje, kateri otroci uporabljajo specializirane strokov-
ne: službe in kako vpliva socialni položaj družine na otrokov tretman.
V ZDA obstoja za otroka z otroškim avtizmom mnogo večja verjetnost, da bo
pristal v azilu za umsko manj razvite otroke, če njegovi starši pripadajo niž-
jim družbenim slojem, medtem ko ima avtistični otrok bogatih staršev dosti
večje možnosti, da bo obravnavan v specialistični otroški psihiatrični ustanovi.
Medtem ko so zveze med psihiatričnimi in psihosocialnimi motnjami odraslih
in socialnimi dejavniki že dolgo predmet proučevanja in raziskovanja, so se ta-
ko zastavljene epidemiološke raziskave psihosocialnih motenj v otroškem obdob-
ju pričele v večjem številu pojavljati šele v sedemdesetih letih. Nekateri po-
membnejši izsledki iz angleške in ameriške strokovne literature (3,4) so:
-	obstajajo izrazite pozitivne statistične zveze med nizkim socialnim statusom
in večjo umrljivostjo in obolevnostjo-tudi obolevnostjo, ki prizadeva osrednje
živčevje otrok;
-	obstajajo pozitivne statistične zveze med nizkim socialnim statusom in slab-
šim uspehom ter nižjo ravnijo dosežene izobrazbe pri otrocih;
-	obstajajo pozitivne statistične zveze med nizkim socialnim statusom in blaž-
jo umsko manjrazvitostjo;
-	zelo šibke in nezanesljive so statistične zveze med socialnim slojem in psiho-
socialnimi motnjami v otroškem obdobju;
-	nekoliko pomembnejše so le zveze med nizkim socialnim statusom in delin-
kventnostjo, vendar to velja samo za zvezo skrajno socialno prikrajšane skupi-
ne - resnejši ali ponavljajoči se delikti;
-	obstajajo socialno in kulturno pogojene razlike v stilu družinskih interakcij
in vzgojnih vzorcev, v vrednotah in drugih dejavnikih, ki pomembno vplivajo
na otrokov psihosocialni razvoj.
- 91 -
Epidemiološke študije so posvetile posebno pozornost tudi ekološkim dejavni-
kom. Pokazale so (5):
-	da je več psihosocialnih motenj v velikih mestih in manj v manjših mestih
in ruralnih skupnostih;
-	da obstajajo med podobno velikimi mesti in kraji znatne razlike glede po-
gostnosti psihosocialnih motenj pri otrocih, z nakazano večjo pogostnostjo
v gosto naseljenih in revnejših geografskih področjih;
-	da se pri otrocih, ki se izselijo iz krajev z visoko ravnjo psihoSCtialnih mo-
tenj otrok v kraje z nižjo ravnijo, zmanjša pogostnost psihosocialnih motenj,
pri čemer tega zmanjšanja ni mogoče pojasniti s karakteristikami priseljenih
družin ali otrok;
-	kaže, da je večja pogostnost psihosocialnih motenj v velikih mestih posledi-"
ca sovplivanja več neugodnih dejavnikov, kot sta prenaseljenost, večje število
družinskih konfliktov in psihičnih motenj staršev;
-	nasploh epidemiološke in ekološke raziskave kažejo, da posamičen stresor ni-
ma posebnega vpliva na duševno zdravje, medtem ko prisotnost večjih stresor-
jev ali neugodnih dejavnikov lahko neugodno vpliva na psihosocialni razvoj ot-
roka.
Ob tem velja izpostaviti zelo pomembno vlogo slabo proučenih zaščitnih dejav-
nikov bodisi v otroku samem ali v njegovem okolju, s katerimi poskušajo pojas-
niti zakaj velika večina otrok, tudi če živi v skrajno neugodnih družinskih in so-
cialnih okoliščinah, ne razvije psihosocialnih motenj.
Vpliv institucionalnega okolja na otrokov psihosocialni razvoj
Vzgojne, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene in druge ustanove so družbene tvor-
be, katerih socializacijski vpliv v sodobni družbi narašča. Gotovo najbolj po-
membna institucija v otrokovem življenju je obvezna osnovna šola, v kateri ot-
roci preživijo velik del ali večino svojega dejavnega dneva in v katero so vklju-
čeni vsaj osem let.
Vrsta raziskav je pokazala, da lastnosti šole vplivajo na vedenje, učenje in po-
zneje zaposlovanje učencev. Posebno zanimiva je raziskava angleških avtorjev
- 92 -
iz konca sedemdesetih let (6), ki je pokazala naslednje: ob enaki vstopajoči
populaciji obstajajo znatne razlike med posameznimi šolami glede poteka in
glede šolanja ter zaposlovanja. V dobrih šolah je šolski uspeh boljši, manj je
neopravičenih izostankov in disciplinskih prekrškov, po izstopu iz šole je brez-
poselnost manjša, manjše je tudi število menjav delovnega mesta.
V sedanjem času in pri vse večjem številu otrok poraja šola probleme, ki lah-
ko postanejo kristalizacijsko jedro ali se razraščajo v psihosocialne motnje. V
mislih imamo veliko število otrok, ki glede na svoje sposobnosti ali druge
lastnosti niso po meri osnovne šole, v katero sodijo in ki jo morajo obiskova-
ti. Problem učno neuspešneg^troka ali otroka, ki je moteč zaradi svoje bio-
loško pogojene nemirnosti, se kmalu razraste v medsebojni problem širših raz-
sežnosti in notranji emocionalni problem. Številni otroci prihajajo v vzgojne po-
svetovalnice ali sorodne ustanove ne zaradi prvotno družinsko pogojenih proble-
mov, temveč zaradi problemov, ki izhajajo iz nezmožnosti otroka, da bi se pri-
lagodil storilnostnim in vedenjskim zahtevam šole. Iz šolskega prostora se pro-
blem kaj hitro prenese še na druga življenjske prostore, postane problem dru-
žine (skrb staršev, obreme^ILve staršev, pritiski staršev na otroka in motnje v
odnosu otrok-starši, motnje v odnosu oče-mati ob vprašanju, kdo je kriv, kdo
bi moral pomagati itd.), ter na druga otrokova življenjska področja (omejevan-
je igre, športnih dejavnosti, zabave...). V mnogih primerih je "greh" staršev
oziroma njihov prispevek k problemu le v tem, da nimajo dovolj možnosti, mo-
či, znanja, da bi v zadostni meri delovali kompenzatorno ali suportivno glede na
problem, ki ga je porodila šola. Danes zgolj poznavanje družinske dinamike ni-
kakor ne zadošča niti za razumevanje niti za zmanjševanje številnih psihosocial-
nih težav šolskih otrok.
Koristno bi bilo sistematično analizirati tudi vplivanje drugih institucij (vrtcev,
zdravstvenih ustanov, športnih dejavnosti, taborniške organizacije...), v katere se
otroci vključujejo, ter osvetliti zaščitne in ogrožujoče dejavnike, ki se lahko po-
javljajo v njih. V zadnjem času je veliko zanimanja za zaščitoe dejavnike v
vsakodnevnih tudi zunaj družinskih življenjskih okoliščinah (inštitucije, organiza-
cije...), ki bi jih bilo mogoče vnesti v otrokovo življenje ali aktivirati, da bi
preprečili ali odpravili psihosocialne motnje.
- 93 -
Strokovne službe za varstvo duševnega zdravja otrok
V	razvitem svetu je vse bolj v ospredju težnja po oceni družbenih razsežnosti,
vloge in pomena delovanja različnih strokovnih ustanov, ki se ukvarjajo s psiho-
socialnimi motnjami otrok. Osnovna vprašanja, ki se ob tem zastavljajo, so (7):
1.	Koliko je otrok s psihosocialnimi težavami? Glede na nejasno opredelitev
psihosocialnih motenj so epidemiološke ocene različne in se gibljejo od 6
do 20 vendar je splošno sprejeta ocena, da ima 10 % otrok psihosocial-
ne motnje, ki bi terjale kako obliko posebne strokovne pomoči. Psihosocial-
ne motnje so opredeljene predvsem kot trpljenje otroka, motnja v delovnem
in socialnem funkcioniranju ali izrazita motečnost rH škodljivost vedenja za
okolje, pri čemer so pri različnih motnjah poudarki različni.
2.	Koliko otrok s psihosocialnimi motnjami je obravnavanih v strokovnih usta-
novah za varstvo duševnega zdravja? Celo v ekonomsko najbolj razvitih drža-
vah je le majhno število otrok s psihosocialnimi težavami, ki jih obravnava-
jo obstoječe strokovne službe. Za Kanado, Anglijo in državo New York so na
voljo enaki podatki, namreč, da od desetih otrok s psihosocialnimi težavami
le eden prejema ustrezno strokovne pomoč. Po grobi oceni velja isto za šir-
še področje mesta Ljubljane.
3.	Kateri otroci s psihosocialnimi motnjami so porabniki strokovnih služb? To
so predvsem:
-	otroci iz višjih socialnih slojev in otroci staršev z višjo izobrazbo,
-	otroci, katerih bivališče ni oddaljeno od strokovnih služb,
-	otroci, ki v glavnem nimajo najhujših psihosocialnih motenj.
V	luči analize socialnih, societalnih in kulturalnih dejavnikov je zanimivo vpra-
šanje, zakaj tako veliko število otrok s psihosocialnimi težavami, oziroma nji-
hovih staršev, ne prihaja v strokovne ustanove. Na to vpliva več dejavnikov, ki
nikakor niso le psihološke narave. V naši praksi srečujemo predvsem tele:
-	ali energetske ovire, ki staršem onemogočajo obiskovanje specializiranih us-
tanov;
-	razlike v vrednostnem sistemu porabnikov na eni in strokovnih institucij na
drugi strani;
- 94 -
-	pojmovanje psihiatrične, psihološke, socialne in sorodne institucije kot
podaljšanje roke oblasti z možnimi manipulativnimi tendencami;
-	strah pred razvrednotenjem v življenjskem okolju, v katerem predstavlja
psihosocialna motnja izrazito negativno karakteristiko za posameznika
in družino;
-	neustrezna organiziranost služb glede na možnosti porabnikov;
-	strokovni pristopi, ki ne ustrezajo nekaterim skupinam porabnikov, npr.: ra-
ba neustreznega jezika, izključna orientacija v intrapsihične probleme, ki
ne upošteva, ali ne upošteva dovolj, socialne realitete klientov in njenega
vpliva na problem;
-	in še številni drugi.
Kakšni so učinki strokovnega dela? Na to vprašanje ni mogoče podati zado-
voljivega kratkega in enostavnega odgovora. Za naša razmišljanja pa zadošča
tudi delni odgovor: Terapevtski pristopi, ki jih uporablja večina visoko specia-
liziranih ustanov, so neučinkoviti ali le zelo malo učinkoviti pri motnjah diso-
cialnega značaja, torej pri otrocih, ki so glede nadaljnjega razvoja najbolj
ogroženi, in pri vedenjskih pojavih, ki so za okolje najbolj moteči, ali z dru-
gimi besedami: pri družbeno najbolj obremenjujočih in motečih pojavih.
Kakšen je prispevek strokovnih služb za varstvo duševnega zdravja h kvaliteti
življenja otrok v celotni skupnosti? Pomoč vsakemu desetemu s težavami, še
kaj?
Mogoče bi bilo zastaviti še vrsto vprašanj, ki sežejo že v sociološko proučeva-
nje delovanja institucije kot so vprašanja o osnovni ideologiji in filozofiji in-
stitucije o vrednostnem sistemu, o pisanih in nepisanih pravilih delovanja in-
stitucije in druga. Dve pomembni vprašanji iz tega sklopa sta: v kolikšni me-
ri socialni in kulturni dejavniki (socialno poreklo, socialni položaj, drugačnost
kulture, na osnovi socialnih izkušenj zgrajena konstrukcija socialne realitete,
vrednote) porabnika na eni in strokovnjaka na drugi strani vplivajo na doga-
janja v procesu pomoči otroku s psihosocialnimi težavami in njegovim staršem.
Morda je manj .. znano, da so socialni dejavniki pri porabniku pomembni že za
procese ocenjevanja motnje, postavljanja oznake in diagnoze. Vloga istih de-
javnikov pri izboru ustanove, v kateri bo otrok ali mladostnik obravnavan, na-
- 95 -
činov pomoči in drugih intervencij ter sploh pri poteku procesa pomoči je
bolj očitna. Omenili smo socialno pogojenost obravnave avtističnega otroka.
Tudi pri nas je tu pa tam slišati, da je marsikdaj od položaja staršev odvisno,
ali bo otrok ali mladostnik x disocialnim vedenjem pristal v centru za social-
no delo ali v psihiatrični ambulanti. Danes, ko socialne razlike vse bolj naraš-
čajo, bi bilo koristno, ko o i več pozornosti posvetili temu, kako socialni dejavniki
vplivajo na presojo, odločanje in intervencije strokovnih služb.
Mnogo manj prisotno v naši zavesti je vprašanje, v kolikšni meri socialni in
kulturni dejavniki pri strokovnjaku vplivajo na njegovo oceno problema, odlo-
čanje in delovanje. Psihoterapija posveča veliko pozornost kontratransferu, to
je prenosu terapevtovih emocionalnih izkušenj na njegovega pacienta in vplivu
le-teh na terapevtsko dogajanje. Psihoterapija si prizadeva, da bi psihoterapev-
tu v čim večji meri ozavestila ta dogajanja in tako zmanjšala iz terapevtove
preteklosti izhajajoče nazaželjene vplive na terapevtski proces. Tako psihotera-
pija kot drugi pristopi pomoči človeku s psihosocialnimi težavami zanemarjajo
z lastnim socialnim izkustvom pgojene predstave, kriterije, stališča, sposobno-
st razumevanja problema in sorodne pojave, ki vplivajo na mišljenje, doživljanje
in delovanje strokovnjaka v procesu po noči. Bergerjev in Luckmanov pojem so- .
g
cialne konstrukcije realitete počasi prodira tudi v psihološke in psihiatrične
stroke. Ta teorija poudarja, da imajo v različnih socialnih okvirih dogajanja,
besede, odnosi drugačne pomene, zaradi česar bi si moral strokovnjak prizade-
vati preseči lastno podobo sveta, izhajajočo iz njegove socialne konstrukcije
realitete, ter se približati klientovi. Vprašanje nikakor ni nepomembno za naše
vsakdanje strokovno delo.
Lahko bi navedla vrsto konkretnih primerov, ki kažejo na motnje in napake
strokovnega dela, izhajajoče iz nerazumevanja socialnega konteksta in pomera
otrokovega in družinskega problema. Večina strokovnjakov s področja varstva
duševnega zdravja otrok med svojim šolanjem ni opozorjena ali ni dovolj opozor-
jena, na ta vprašanja, odsotna pa so tudi v programih dopolnilnega izobraže-
vanja.
Zanimivo in pomembno je tudi vprašanje standardov, norm, kriterijev normal-
nosti v strokovnem delu. Eden od kriterijev, norm je statistični kriterij. Ven-
- 96 -
dar se že tu srečamo z nizom vprašanj, na katere nimamo odgovora. Npr.:
Kakšni so "normalni" vzgojni vzorci? Koliko normalen je pojav fizičnega kaz-
novanja otrok v družinah? Drugi problem, povezan z normami in normalnost-
jo, izhaja iz naglih družbenih sprememb. Nekateri za psihosocialni razvoj po-
membni pojavi, ki so bili pred dvajsetimi ali desetimi leti še izrazito manj-
šinski in smo jih lahko obravnavali kot nenormalne, postajajo danes statisti-
čno normalni. Dober primer za to je nepopolna ali dopolnjena družina, ki jo
kldsifikacija psihiatričnih motenj v otroškem obdobju (9) razvršča med abnor-
innepsihosocialne okoliščine, hkrati pa je pojav v številčnem porastu in za raz-
vite evropske države in ZDA se predvideva, da bo v devetdesetih letih 40 % ot-
rok preživelo vsaj pet let svojega življenja samo z enim staršem (10). Tako
kot naša zavest ne odslikava dovolj hitro rasti cen in pogosto pripravimo manj
denarja, kot znese račun v trgovini, se tudi spremembe stvarnosti z zamudo
vključujejo v naše strokovno mišljenje in delovanje. Naraščajoča sociokultural-
na različnost družin in otrok na eni in nagle spremembe družinskih struktur
ter drugih življenjskiji okoliščin na drugi strani nujno terjajo, da bi si vsi stro-
kovnjaki varstva duševnega zdravja otrnl' - ne le socialni delavci - te pojave
sistematično ozaveščali iri se izobraževali.
Ekosocialna usmeritev
Upoštevanje socialnih dejavnikov pri nastanku, vzdrževanju, preprečevanju in
odpravljanju psihosocialnih motenj v otroškem obdobju ostaja, razen v social-
nem delu, največkrat na ravni splošnosti in ne dovolj oprijemljivo vgrajeno v
oceno nastanka in vzdrževanja motenj in še manj prisotno v prizadevanjih ob
konkretnih otrocih s psihosocialnimi težavami. Vzrokov za to je več, med dru-
gimi tudi odmaknjenost socioloških teorij, ki jih psiholog ali psihiater težko
preverja v oceno posameznega primera, obstoj in udomačenost trdnih teoret-
skih konstruktov, ki razložijo otrokovo motnjo z otrokovimi lastnostmi (npr.
otrok z minimalno cerebralno disfunkcijo) ali z družinsko dinamiko (hiperpro-
tektivna mati) in ponujajo možnosti odpravljanja težav z delovanjem na otroka
ali starše ob zanemarjanju institucionalnih in socialnih dejavnikov.
šele v zadnjem času se pojavljajo sprejemljivi teoretski poskusi združevanja in-
dividualnih, družinskih, socialnih in kulturalnih dejavnikov v eksplanatorne mo-
- 97 -
dele, ki so ob konkretnem otroku uporabni tudi v praksi. Eden teh je ekoso-
cialna usmeritev (11,12). S teoretskega vidika predstavlja širjenje strokovnih
pogledov, s katerimi zajemamo otroka s psihosocialnimi motnjami. Za prakso
je zlasti pomembno, da odpira širše možnosti preprečevanja psihosocialnih te-
žav in pomoči ob psihosocialnih motnjah v otrokovem naravnem okolju. Eko-
socialna usmeritev uspeva spraviti pod eno kapo različne teoretske modele -
psihodinamske, sociodinamske in druge, kar je pomembno tudi z vidika spre-
jemljivosti te usmeritve v strokovnem prostoru.
Ekosocialna usmeritev poudarja nujnost proučevanja m upoštevanja celotnega
otrokovega življenjskega prostora, vseh elementov, ki ga tvorijo, in njihovih
medsebojnih zvez.
Otrokov socialni življenjski prostor tvori sistem odnosov, ki so med seboj
povezani in vplivajo drug na drugega prek povratnih zvez. Psihosocialne mot-
nje niso "bolezen" posameznika, so motnje v odnosih. Za diagnostično oceno
je pomembno ugotoviti, kateri odnosi obstajajo in kakšna sta njihova kvalite-
ta in pomen za otroka. Dogajanja oli motnje v enem delu sistema (podsiste-
ma) se bolj ali manj intenzivno prenašajo v druge dele in vplivajo na odnose
v drugih delih sistema. Na primer: motnje v odnosu otrok-šola (podsistem šo-
la) se prenašajo na podsistem družina in na druga področja otrokovega življen-
V življenjskem prostoru otroka je množica ogrožujočih in zaščitnih dejavnikov,
ugodnih in neugodnih odnosov in dogajanj. Ker so podsistemi med seboj pove-
zani, intervencija (pomoč) na enem področju lahko vpliva ugodno na drugo
problemsko področje in koristi celotnemu življenjskemu sistemu. Ta predpostav-
ka je pomembna za prakso pomoči otroku s psihosocialnimi težavami. Odpira
večje možnosti za pomoč otroku, čigar osnovnega problema ni mogoče korigi-
rati. Za primer vzemimo čustveno motenega otroka, čigar oče je alkoholik,
ob katerem so se prizadevanja družine, socialnih in zdravstvenih služb skrhala.
Ob takem otroku se bo strokovnjak z ekosocialnim pristopom ozrl tudi v otro-
kov življenjski prostor onkraj družinskega kroga in poskušal ugotoviti, ali je
kak zaščitni dejavnik, odnos, katerega bi kazalo okrepiti ali pa v otrokov živ-
ljenjski prostor vnesti kak nov zaščitni element.
- 98 -
Slika 1. Otrokov ekosistem s podsistemi in njihovimi elementi
Okolje sistema:
Socialni in fizični pojavi, ki lahko vplivajo na otrokov ekosistem.
- 100 -
Skupnostno delo
Skupnostno delo je nastalo med drugim kot odgovor na zahteve družbe po tem,
da bi bilo specializirano strokovno znanje dostopno širšemu krogu porabnikov,
tako bi pomembneje prispevalo k izboljšanju psihosocialne kvalitete življenja
otrok v institucijah in drugih življenjskih skupnostih, v katerih otroci živijo.
Znotraj stroke so za razvoj skupnostnega dela pomembne enake težnje, poleg
tega pa še spoznanja o nujnosti preseganja kliničnih modelov dela in vgraje-
vanja preventivnega in terapevtskega dela v otrokovo ne le družinsko, temveč
tudi zunaj družinsko življenjsko stvarnost.
V praksi pomeni skupnostno delo izstopanje strokovnjaka iz ustanove, njegovo
široko povezovanje in sodelovanje z delavci vvzgojno-izobraževalnem procesu in
zdravstvu, z nepoklicnimi prostovoljnimi sodelavci in drugimi. Pojem skupnost-
nega dela se v veliki meri prekriva s pojmom preventivnega dela, vendar vklju-
čuje nekatere nove kvalitete, pristope in oblike dela. Ena od razlik je ta, da
poskuša zavestno mobilizirati ^■erapevtske možnosti tudi v otrokovem zunajdru-
žinskem okolju. To je pomembno za večino otrok, tudi če ti obiskujejo mental-
nohigienske, psihiatrične ali sorodne ustanove, ker za mnoge psihosocialne mot-
nje brez takega pristopa ni mogoče pričakovati izboljšanja zgolj v okviru klinič-
ne obravnave. Tembolj pomembno pa je aktiviranje zaščitnih dejavnikov in dejav-
nikov pomoči v otrokovem okolju pri tistih številnih otrocih, s psihosocialnimi
motnjami, ki nikoli ne bodo prispeli v mentalnohigiensko ustanovo.
Na področju psihosocialnega razvoja otrok in motenj tega razvoja, bi lahko
cilje skupnostnega dela opredelili takole:
-	strokovnjak vlaga svoje znanje, čas in energijo v socialne prostore, ki so po-
membni za življenje otrok - prostor družine, prostor institucije in drugi, da bi
usposobil ia mobiliziral ljudi za pomoč otroku, ki je ogrožen glede psihoso-
cialnega razvoja ali ima psihosocialne težave;
-	strokovnjak socialno dejavno z vidika svoje stroke prispeva k izboljševanju
psihosocialne kvalitete življenja otrok v skupnosti tudi s tem, da kritično
opozarja na institucionalne in societalne disfunkcije, ki prizadevajo otrokov
psihosocialni razvoj.
- 101 -
Sklepna misel
Socialne, societalne in kulturne razsežnosti psihosocialnih motenj so socialnemu
delavcu teoretično in izkustveno domače. Kot član strokovnega tima, ki se uk-
varja s psihosocialnimi motnjami otrok in varstom duševnega zdravja, kot de-
lavec v institucijah za otroke - v šoli, otroški bolnišnici - ima veliko prilož-
nosti za večanje občutljivosti, prenos strokovnega znanja in usmerjanje pozor-
nosti v te razsežnosti pri svojih sodelavcih iz drugih strok - psihologih, psihi-
atrih, učiteljih, zdravnikih, medicinskih sestrah in drugih.
Zavestna usmerjenost v tako dejavnost terja dodatne miselne napore, dodelavo
in predelavo strokovnih stališč, opredelitev izhodišč, terja dodatno energijo in
pogosto tudi zadostno mero poguma za izpostavitev in obrambo svojih stališč
Vendar so ta prizadevanja in delo vredni truda. Izboljšujejo kvaliteto dela ob
posameznem otroku, širijo obzorja strokovnega znanja in spoznanja tima, pri-
spevajo k razvoju stroke v prostoru in povečujejo obseg dela socialnega delavca
ter pomen njegove strokovne vloge.
1.	Kos Mikuš Anica in sod.: Stručnjaci i njihova procjena pacijentovih problema i
porodičnih odnosa. Psihiatrija danas. 1983; Ljubljana, 363-373.
2.	Rutter M., Maternal Deprivation: New Findings, Nev\/ Concepts, New
Approaches. In: Chess S., Thomas A, (ed): Annual Progress in CThild
Psychiatry and c^ild Development. New York: Brunner Mazel, 1980:
44-81.
3.	Graham P.: Epidemiological Studies. V: Quay in Werry (ed.): Psychopat
hologic.al Disorders of childhood. New York: John Wiley and Sons, 1979:
185-209.
4.	VVolkind S. in Rutter M.: Sociocultural Factors. Gradivo seminarja: Dušev-
no zdravje in psihosocialne motnje v otroškem obdobju. Svetovalni center,
Ljubljana, 1985.
- 102 ^
5.	Rutter M.: The City and the Child. Am J, of Orthopsych. 1981: Vol. 51, 4,
610-625.
6.	Rutter M. in sod.: Fifteen Thousand Hours: Secondary Schools and their
Effects on Children. Open Books, London: Harvard University Press, 1979.
7.	A. Hvar: Varstvo du§evnega zdravja v otroskem obdobju. Zdrav. 1985
3-4, 43-50.
8.	Berger P.L., Luckmann T.: The Social Construction of Reality. Penguin
Books, Middlesex, 19'76.
9.	Rutter M. in sod.: A Guide t p Multi-Axial Classification Scheme for
Psychiatric Disorders in Childhod and Adole 'scence. Report of Child and
Adolesc. Psych. Institute of Psychiatry, London, 1979.
10.	Kos A.: Otrok in razveza. Zdrav. v. Posebna publ. 1983; 6, 109-118.
11.	Salzinger S., Antrobus J., Glich J.: The Ecosystem of the "Sick" Child.
New York: Academic Press, 1980: 1:16.
Anica Kos, dr. med., Svetovalni center za otroke, mladostnike in starse,
Gotska 18, 61 000 Ljubljana.
IZRABA PROSTEGA CASA KOT RAZPOZNAVNI ZNAK ČLOVEKOVE
IDENTITETE
Tone Strojin
Znan je izrek: povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si. V prene-
senem pomenu bi lainko rekli: povej, kaj počneš v prostem času, pa ti
povem, kdo sL Človekova dejavnost v prostem času je torej nek zunanji
znak človekove indentitete. Po izboru teh dejavnosti, ki so simboli z do-
ločenim pomenom, se lahko odkrije tudi "notranja" podoba, bolj kot to
lahko razkrijejo razni testi, ki intenzivnosti ne morejo prav odkriti.
Ugotavljanja indentitete po načinu preživljanja pr stega časa se je mogoče
lotiti pri posamezniku ali pri skupinah. Najbrž prepoznavanje identitete pri
posamezniku ni poseben problem, zanimivo pa je, da lahko tudi identiteto
naroda razpoznavamo po tem, kaj njegovi pripadniki počno v prostem času.
Take dejavnosti v prostem času odkrivajo temperament, delavnost, kultivi-
ranost itd. V tem oziru je prosti čas nek kazalec tega, kar narod počne,
ko je prost dela, družine in funkcij. Nedvomno ni vse to, kar pri posameznih
članih narodne skupnosti "odkrijemo" v prostem času, simptomatično za ves
narod. Gotovo imčjo tu vlogo tradicija, navade posameznika, krajevni običaji,
vpliv podnebja, naravne danosti, zgodovinska preteklost itd.
V terapevtsem pogledu je poučno posamično odkrivanje skritih posamezni-
kovih talentov, interesov, konjičkov ali kakor koli že temu pravimo. Po-
samezniku moramo pustiti svobodo v izrabi prostega časa. Res je, da nam
to, kako posameznik preživlja prosti čas, pove več kot dejavnosti med de-
lovnim časom, ki je pod prisilo, nujo, normami.
Nekateri so zanimanje za posameznikov prosti čas razlagali kot poseg v
osebnostno sfero, ki je po ustavi zavarovana ^ Drugi so menili, da z zakoni
ni mogoče urediti in s tem zavarovati človekov prosti čas. Vse to govori,
da nam o vlogi prostega časa marsikaj ni jasno, kaj šele, da bi bili enotnega
mnenja.
'glej 216. člen Ustave SR Slovenije
- 104 -
Način izrabe prostega časa je tudi katalizator odvisnih, morda tudi
družbeno neracionalnih energij pri posameznikih, ki bi v prostem času
lahko zašli na kriva pota.
Vendar prosti čas sam po sebi ni negativna kategorija, temveč zgolj ča-
sovna možnost, ki lahko posameznika zavede na kriva pota.
Nasprotno, v prostem času, zlasti v trajanju in vsebini dejavnosti v pro-
stem času. moramo videti socialno varnost, ki posamezniku omogoča ne
le osvoboditev od nuje dela in ostalih obveznosti, ki jih opravlja v nepro-
stem času, kot funkcionar, delegat, oče ali mati, temveč razbremenitev,
oddih, zabavo in bogatenje osebnosti v amaterskih dejavnostih.
Za strokovnjaka, ki se ukvarja s problematiko osebnosti, naj bo kriminolog,
psihiater, psiholog ali socialni delavec, je izredno pomembno, kako bo "videl"
osebnost v prostem času. So različne metode za razpoznavanje osebnosti
in svetovanje v osebni stiski. Strokovnjak lahko izbere metodo indukcije, po
kateri bo opazoval, prepoznaval in analiziral posameznikove dejavnosti v
prostem času, pri čemer se bo ustavil pri tisti, ki označuje individuum in
s tem identificira posameznika. S takim spektrom opazovanja bo stroko-
vnjak lažje dešifriral moteno in prizadeto osebnost. Na metodo indukcije pri
opazovanju preživljanja posameznikovega prostega časa opozarjamo zato, ker
se doslej ni dovolj prakticirala, hkrati pa jo svetujemo, ker se lahko vse-
stransko osvetlijo tudi intimne razsežnosti, ki so lahko opora za učinkovito
terapijo in ponovni vzgon osebnosti.
Metoda dedukcije izhaja iz značilnega vedenja pri raznih dejavnostih v pro-
stem času. Metoda lahko ali pa ne "zadene" posameznikovo konkretno
osebnost. Strokovnjaka čaka težko delo in zapletena pot svetovanja. Vendar
je metoda dedukcije možna, ker je na zunaj vidna, zato metode ni zavreči.
Naj strokovnjaka na tem področju, recimo mu socialni terapevt, opozorimo
še na eno stvar, to je na značilnosti dejavnosti v prostem času, ki tudi
odkrivajo posameznikovo identiteto in podzavest. Navadno je to globoko
zakopana in čuvana posameznikova intima. V njej so vsi nedosanjani načrti.
- 105 -
izjalovljeni poskusi, skrita prizadevanja, emocije in zatajevana sovraštva.
Tudi v posameznikovi podzavesti, v zvezi s početjem v prostem času, so
skrita hotenja s pozitivnim in negativnim predznakom. V njih so skrita
tekmovanja, sodelovanja in nasprotovanja.
Možnosti za posamično in skupinsko preživljanje prostega časa so izhod iz
takih stisk in težav, če so le te možnosti in načini preživljanja dostopni
za prizadetega in nevtralni za njegovo okolico.
Da bi dosegli socialni namen prostega časa, bi morali zagotoviti enako-
pravne možnosti in dostopnost različnih oblik in n?činov preživljanja prostega
časa. S socialno dostopnostjo takih oblik bi že mnojo storili. Prostovoljni
delavci s svojim tovariškim človeškim zgledom lahko storijo to, kar stro-
kovnjak dostikrat ne more.
Posamične in skupinske oblike preživljanja prostega časa vodijo k prema-
govanju odtujenosti in vključevanju v družbeno koristne dejavnosti. Prosti
čas je pogoj za prostovoljne dejavnosti vseh interesnih usmerjenosti in
intenzivnosti. Kdor hoče zadostiti hi nanim ciljem v prostovoljnih - torej
nepoklicnih - dejavnostih, to more le ob svojem prostem času. Torej ima
prosti čas družbeno koristen in socialen pomen.
Prosti čas se spreminja s starostjo, po obsegu in vsebini, hkrati z njo pa
načini, kako se prosti čas preživlja. S starostjo je navadno pogojena tudi
racionalna izraba prostega časa, vendar to ni pravilo. Krivulja intenzivnosti
preživljanja prostega časa z leti upade. Razlog za to ni toliko zmanjšanje
zanimanja. Skoraj vse interesne dejavnosti v prostem času od rekreativnega
do tekmovalnega športa isto velja pa tudi za zabavo, kulturne dejavnosti in
izlete, lahko pojasnimo s trošenjem energije. Vložena energija je odvisna od
osebe in od načina izrabe prostega časa, saj se spreminja od preprostega
počivanja, zabave, športa, do miselno i" kulturno zelo zahtevnih dejavnosti
v prostem času.
- 106 -
Interesne dejavnosti v prostem času so neprimerno pomembnejši kazalec
človekove identitete, kot si navadno mislimo, posebej če jo znamo pri
posamezniku tudi ugotoviti in ji prisluhniti.
Dr. Tone Strojin, docent. Višja šola za zdravstvene delavce, Liubllana
ALKOHOLIZEM, DRUZiNA IN NEKATERE PERSPEKTIVNE METODE
ZDRAVLJENJA
Franc Tihole
Uvodoma naj povzamemo glavne misli in trditve dr. Janeza Ruglja v članku
"Kaj in kam z miljonom alkoholikov?" (Delo, 2. 3. 1985), nato pa naj na-
vedemo nekaj stališč študentov I. letnika Višje šole za socialne delavce v
Ljubljani do tega vprašanja.
Dr. Rugelj zelo črnogledo napoveduje porast alkoholir na do konca stoletja.
Ugotavlja, da ni programov za družbeno akcijo preprečevanja alkoholizma,
sedanje metode "zdravljenja" pa so praviloma neuspešne. Programi, s katerimi
naj bi presegli odtujitev ranljivih ljudi, ki jim družba ni omogočila temeljnih
pogojev za vsestranski razvoj in osmislitev življenja, so tako zelo zahtevni in
terjajo veliko nadpovprečno sposobnih ljudi (terapevtov) in sredstev (ustanov),
zato zlepa ne bodo uresničljivL Odrasli in zaposleni ljudje v Evropi smo vsi
brfezčutni psihopati, ker ravnodušno spr-ejemamo predčasno propadanje (sa-
momor na obroke) milijonov mladih, ki so povrhu vsega še naši otroci. Velika
večina alkoholikov in njihovih zakoncev se tako ali tako "noče" zdraviti in
se urediti, saj so si raje "izbrali" pot počasnega samomora. Zanje stroka ne
more storiti drugega, kot da jih mirno pusti korakati po izbrani poti...
Iz tako brezizglednega položaja dr. Rugelj ne vidi izhoda, zato postavi diagnozo
da gre v primeru naraščajočega alkoholizma... za legalizirani genocid družbe
nad "odvečnim", "nekoristnim" prebivalstvom, ki ga ni mogoče vključiti v
izžemajoče, pobebljajoče mezdno delo... Ce se večje število mladih ljudi ne
more zaposliti in se uresničevati, nimajo drugega izhoda, kot da se usmerijo
v terorizem in alkoholizem. Najbolj sporna pa je osrednja dogma alkohologije,
da je alkoholik za vedno slabič, omahljivec, nezanesljiv človek, zato nikoli
več ne sme poskusiti kapljice alkohola, ali pa spet zlahka zapade v alkoholno
odvisnost.
- 108 -
študentje so se odzivali na mnoge podrobnosti, se spraševali, razmišljali.
Naj navedemo le nekaj najbolj svežih pogledov (pa tudi zmot!) mladih
ljudi, ki bodo v prihodnjih štiridesetih letih poklicno sodelovali tudi v
alkohologiji.
"Ce so sodobne metode "zdravljenja" praviloma neuspešne, zakaj jih sploh
uporabljajo?"
"Vsi predstavljeni modeli zdravljenja jemljejo alkoholika kot otroka. Potlačenje
odrasle osebnosti na raven "porednega otroka" in fiksiranje človeka v tem
položaju je nečloveško (nasilje), strokovno pa zgrešeno."
"Menim, da je neko protislovje v nas ljudeh: imamo praviloma pozitivni
odnos do alkohola in na splošno odklonilnega do pijancev in njihovih prestopkov."
"Otroci se učijo od staršev in drugih odraslih tudi pijančevanja. V družini
nastajajo tudi "šibke osebnosti", omahljivci, zato menim, da je družina pravo
"gojišče" alkoholizma."
"Brezciljna in zapita mladina je kaj slaba perspektiva nekega naroda, družbe.
Več vlagati v družino in v m'2de."
"Preprečevanje alkoholizma je v vzgoji otrok in v kulturnem uživanju alkohola."
"Ali sem tudi jaz v nevarnosti, da se pridružim tistim milijonom alkoholikov?
Ta bojazen me odvrača, da bi še kdaj poskusil pijačo!"
"Popolna vzdržnost ni potrebna; dovolj je že, da s pitjem ne ogrožamo drugih."
"Menim, da je človek (zakonec, socialni delavec, terapevt) človeku v stiski
lahko večja pomoč in opora kot pa alkohol".
"Ljudje smo vsak trenutek pripravljeni pomagati drugim, če ne pomagamo je
to zato, ker ne moremo (ne znamo) pomagati."
"2e otroke bi morali (znati) imunizirati tudi proti vsem oblikam bega odtujenih
ljudi. To se najlažje stori v družini."
"V gospodarstvu si vztrajno zatiskamo oči pred škodo, ki jo povzroča alkoho-
lizem, ker vidimo le gospodarske koristi od proizvodnje in prodaje alkoholnih
pijač. Usmeritev v turizem in gostinstvo pri nas opravičuje črnoglede napovedi...
- 109 -
Prav teorija o odvečnem prebivalstvu bi to "slepoto" lahko pojasnila...,"
"Spregledal sem, ko sem v časopisju zasledil podatek, da je med skoraj
enoletno stavka britanskih rudarjev upadlo število kaznivih dejanj in po-
raba alkoholnih pijač za eno tretjino. Rudarji so imeli osebni in skupni
cilj, za katerega so se zavzemali; policijski uradnik pa je menil, da je
rudarjem zmanjkalo denarja za pijačo... "
"V Islandiji bodo sprostili prodajo piva. Z davkom na promet bo država
dobila novih 200 milijonov kron, s katerimi bo pokrila del zunanjetrgovi-
nskega dolga... Država, ki od svojih ljudi pobira takšen krvni davek, je
milo rečeno gnila".
"Smešno, kdo lahko pričakuje, da bo od ljudstva odtt^jna država sama
organizirala zahtevne in drage programe preseganja vseh oblik bega odtujenih
ljudi, ki so odrezani od stvarnega odločanja o lastnih zadevah? Stroka se
vrti v začaranem krogu!"
"Ce si slabič, omahljivec, nezanesljiv tip, te je takega nekdo napravil, ali
pa te je spravil v tak položaj (vlogo)."
Nekateri bolj "izkušeni" študentje ali študentke so kot glavni povod za po-
sedanje po točilnicah in nalivanje z alkoholnimi pijačami navedli pomanjkanje
družabnih prostorov in prireditev za mlade ter sorazmerno cenenost alkoholnih
pijač v primerjavi z nealkoholnimi, pa seveda "postavljaštvo". Bolj odkriti
odgovori pa so omenjali dolgčas in enoličnost. Ker se nič ne dogaja, zavije
človek v gostilno, da bi tam doživel (v družbi ali sam) kaj prijetnega,
novega in tako "zabil prosti čas". Takega "prostega časa" pa si nekateri
jemljejo vse več in več, pri praznem kozarcu pa ni mogoče posedati dolge
ure.
Ti odgovori potrjujejo antropološka spoznanja, da ima vsak človek v glavnem
dve temeljni potrebi: potrebo po priznanju in dražljajih (čutnih zaznavah) ter
potrebo po strukturi. Nič ni bolj mučnega in neprijetnega kot molk, ki na-
stane v družbi, ko zamre pogovor. Pivske družbe so navadno hrupne, jezik
se razveže, preden se v pijanosti ne zaplete. Ljudje se gredo vse mogoče
- 110 -
igre, neznanci si postaiajo "pivski bratci". "Piianka" daie obilico možnosti
za struktiiriranie časa (izpolnjevanje časa), od začetnih ritualov (manir) do
razvedrila, iger ter lažnega občutka bližine (intimnosti, pripadnosti, prizna-
nja). "Pijanke" se včasih končajo v spolnih igrah, ki z resnično intimnostjo
kot odnosom nimajo nič skupnega, sai udeleženci pristajajo na telesno zbli-
žanie z osebami, ki jih v treznosti ne bi niti pogledali!" Se bolj presene-
tljiva in krivična je obsodba žena alkoholikov, ki nai bi bile krive za može-
vo stranpot", je zapisala ena od študentk. To samo dokazuje, da se "grešni
kozel" res začne čutiti kriveaa za vse, kar ga (jo) obtožujejo. Analizo ne-
katerih stališč študentov začnimo od tu.
Zakonski in družinski odnosi
Zakonci so prisiljeni načrtovati družino, kakor vedo in znajo. Prastari vzorec
reševanja tega, še vedno nerešenega problema, je odklanjanje intimnih odno-
sov in sprejem različnih vlog v igricah'. To pa zelo skazi odnose in zakonsko
življenje vir veselja in ..volježivljenja, pomanjkanje ljubljenosti pa zadene
srčiko volje do življenja. Ko žena rodi enega ali dva otroka, je s tem doka-
zala svojo rodovitnost, dosegla status matere z vsemi prednostmi v družbi.
Moža potrebuje kvečjemu še za to, da ji pomaga otroke spraviti do kruha,
vse bolj ga pa odbija kot ljubimca, dd bi tako preprečila nezaželene posle-
dice nenačrtovanih nosečnosti. V takih razmerah se mož in žena vse bolj
odtujujeta in izkoriščata drug drugega. Ta zelo poenostavljen okvir zakonske-
ga (družinskega) življenja in mehanizmi (družbeni, osebni), ki vodijo v vse ve-
čji prepad med zakoncema, so v veliki meri nezavedni in zato tudi neprizna-
ni; vse pa kaže, da ustvarijo v družini "gojišče" za alkoholike. Več kot ena
tretjina žena, ki imajo moža, le redkokdaj, če sploh, doživlja orhazem pri
ljubljenju. Zakaj bi si potem želele moža in spolnosti z njim? Ce mož noče
izpolnjevati svoje vloge "rednika družine", ki bi ženi pomagal db boljšega
standarda in otrokom do kruha (šolanja), ker zapravlja v gostilni ali z
drugimi ženskami, ali se noče zaposliti, se ga "sodobno" usmerjena ženska
znebi z ločitvijo, tradicionalno vzgojena žena pa prevzame vlogo "suhega
alkoholika". Menim, da so iz takih "nesprejemljivih" spoznanj nastali sodobni
- 111 -
2
koncepti za vzgojo mladih za partnersko (zakonsko) življenje .
Perspektivne metode zdravljenja
Logoterapija^ ne brska po preteklosti, pač pa sprejme vsakogar in poma-
ga zdravljencu pri omišljanju sveta. Bistvo zdravljenja vidi v tem, da člo-
vek prevzame odgovornost zase. Ce je človek v stisku sugestibilen, oma-
hljiv in nezanesljiv (se ne zanese nase), potem mu terapevt zalahka suge-
rira, naj se začne vživljati v novo vlogo, ko vidi sebe v najlepši luči. Ne
terja od zdravljenca "prisege", da ne bo nikoli več pil, kajti prisego člo-
vek kot razumsko bitje lahko prelomi tudi v mislihi. Kot moralno bitje bo
sebe še bolj preziral in bo resnično izgubil vse samospoštovanje, na kate-
rem temelji resocializacija. Vse sedanje metode "zdravljenja" alkoholikov
potrebujejo šibkega, omahljivega, nezanesljivega mazohista, ki bo tak ^
konca življenja. Potrebujejo človeka, ki mu je samospoštovanje prepoveda-
no, ker mu nihče ne zaupa, da bo zdržal brez alkohola, pa tudi ne ve-
rjame v njegovo resocializacijo (poznejšo osebnostno rast). Tak odnos
"stroke" je nečloveški, predvsem p i izdaja gospodovalnost stroke kot po-
daljšane roke represivnega sistema (družbe, države) nad človekom. Potem
lažje razumemo, zakaj se večina alkoholikov in njihovih zakoncev "noče"
zdraviti in se urediti. V resnici ne potrebujejo obsodbe terapevta, ker si
lahko "sodijo" kar sami.
Internistični (biološki) vidik zdravljenja
Sla po alkoholu (narkomanija, tabletomanija) je presnovno sprevrnjena tele-
sna potreba po organskih kislinah. Vse alkoholne pijače imajo kislo reakci-
jo, alkohol, droge, tablete sprožijo raztapljanje podkožnega maščevja in nje^
gov razpad na maščobne kisline in glicerol. Tudi alkohol se mora v celicah
spremeniti preko acetaldehida v ocetno kislino (aceta), iz katere telo črpa
potrebno energijo za obnavljanje tkiv in moč'za delo in življenje. Zato si slo pote-
šimo lahko z organskimi kislinami (mlečno, kavino, ocetno, jabolčno, vinsko.
- 112 -
citronsko, z maščobnimi in aminskimi kislinami). Človek začuti hudo ener-
getsko stisko, ki jo doživlja kot slo po alkoholu. Človek zaradi tega še ni
zavržen slabič, za vselej izgubljena eksistenca, pač pa trpeči človek, ki ni
izbral druge možnosti za dvig energetske bilance kot uživanje alkohola, ki
mu resnično v hipu povrne moč in izgubljeno samozavest. Enako pomagajo
4
organske kisline .
Novejša je transakcijska analiza (TA)
ki jo je razvil Eric Berne'. Vloga v igri, ki se imenuje alkoholik (A), je
sicer glavna, nič manj pomembne pa niso druge vloge v tej igri (preganja-
lec, reševalec, dobričina in natakar). Glavni dobitek v tej življenjski vlogi
(igri) je "maček" (zastrupljevanje, samokaznovanje) pri tragičnem življenskem
scenariju po tipu: jaz nisem dober-vi ste dobri. Kdor ima takšen nesrečen
življenski načrt (temeljni odnos do sebe in do sveta), zlahka prevzame vlogo
"grešnega kozla", postane "delegat" treznih, trdnih, zanesljivih, poštenih,
uspešnih, delavnih, moralnih, odgovornih, itd. kot njihova senčna plat, kot
njihova nesprejemljiva podoba.
Eric Berne piše: '!'\naliza (TA) odkriva, da je uživanje alkohola bolj postra-
nsko zadovoljstvo, ki sicer prinaša nekatere dodatne užitke. To je samo
način (sredstvo), s katerim človek doseže pravi višek (namen), to pa je
"mačka", torej tisto, na kar večina strokovnjakov sploh ne misli... Za A je
"maček" predvsem "moralni dobiček", torej moralni maček, ne toliko telesna
muka zaradi zastrupitve z alkoholom, ki jo zna vsak izkušen pijanec iznajdlji-
vo "zdraviti" (kisla juha, limonada, kislo zelje, itd). V alkoholni (sub) kulturi
sta zato zelo razširjeni dve vrsti "postavljanja": koliko ga je kdo spil in kako
je bilo "naslednje jutro". Vnetih igralcev teh "iger brez meja" nikoli ne
zmanjka".
- 113 -
Preventivni pomen izsiledkov TA
Alkoholik mora vsakemu, ki ga povabi na kozarček, priznati svojo šibkost
značaja in odkriti svoj tragični življenski scenarij po tipu nikoli (več piti).
Tako zlahka doseže pomilovanje, posmehovanje in celo občudovanje (zado-
volji svojo potrebo po priznanju). Človek pa je moralno bitje, zato se zaničuje
(samokaznuje) že ob skušnjavi, ko v mislih prelomi prisego, da ne bo nikoli
več pil. Samokaznovanje pa je za večino alkoholikov glavni cilj, ki ga doseže
s pomočjo alkohola. Alkohol je torej le sredstvo, pitje pa način za dosego
cilja - moralnega mačka, ki ga doživlja "naslednje jutro" dneve in mesece,
ko "abstinira"). Ce je osramotenje samega sebe (blamaža) glavni cilj kot
kazen za "osebne napake in slabost značaja", poiem se moramo nadalje
vprašati, kdaj in zakaj je nastal tak tragični zasiJc v razvoju osebnosti, ko je
kdo spoznal, da je ničvrednež, omahljivec, reva, itd., vsi drugi pa so boljši
od njega. Tak temeljni odnos do sebe in sveta je vendar značilen za depre-
sivne osebnosti , ki si v skrajni stiski izberejo uspeli samomor oziroma se
odločijo za "samomor na obroke"! Zato so vsi "mehki" antidepresivni pro-
grami (Glej R. Linnfe: Depresija-bolezen našega časa) pomembni za širjenje
vednosti, če ne že kar oblika sariopomoči.
Se bolj pomembno je razširjanje spoznanja, da se pred očmi nas vseh pre-
lepe kraljične in kraljeviči spreminjajo v "zaklete, grde žabice". G tem
pomembnem spoznanju (dejstvu) smo razpravljali v zvezi z varstvom in vzgojo
otrok in se zavedeli, da lahko veliko nesreč preprečijo ozaveščeni starši, ki
jim k temu lahko pomagajo različni strokovnjaki (vzgojitelji in vzgojiteljice,
učitelji in učiteljice, psihoterapevti in psihoterapevtke, socialne delavke in
socialni delavci, zdravstveno osebje).
So trije temeljni odnosi do sebe in do sveta, na katerih so zasnovani tragični
(hamartični) življenjski načrti (scenariji), kakor nam jih odkriva Eric Berne.
Strokovnjaki, ki delamo s starši in otroki, se premalo zavedamo svoje moči
pri preprečevanju tragičnih življenjskih načrtov. Pred očmi nam iz prelepih
kraljičen in kraljevičev (naravnih otrok) nastajajo "grde žabice", fantki, ki
- 114 -
jim je vse dovoljeno, ker so pač "fantje", pa nesrečni otroci, ki jim je vseeno.
To so bodoči samomorilci (alkoholiki) prestopniki in psihotiki. Ni res, da
"pomožni starši" ne moremo ničesar storiti, da bi prepričali otroka, naj spre-
meni svoj tragično zasnovani življenjski načrt. V času, ko otrok med tretjim
in sedmim letom sklene, kaj bo počel, ko bo velik, kje bo živel in s kom se
bo poročil, ko zna odgovoriti na vprašanje, ali je priden in lep; na vprašanje
kakšni so odrasli (pridni, hudobni), tedaj zlahka potolažimo otroka. Zagotovimo
mu, da je čisto priden in lep, čeprav je včasi poreden in umazan in da ni
nobpne take prikazni, ki bi ga lahko za vse ljudi in za vselej "začarala" v
"grdo žabico". Otrok nam bo verjel, da "fantje" niso nič boljši kot "babe", da
je otrok v resnici dober, čeprav mu "hudobni velikani" govorijo neprestano, da
je grd, poreden in ničvreden, itd. Otrok nam verjame, da niso vsi "ta veliki"
hudobni. Ce tak pogovor teče vpričo staršev, ozavestimo tudi starše s kratko
razlago razvojnega pomena takega pogovora z otrokom. Tudi v "izžemajočem
in poneumljajočem mezdnem odnosu" si lahko osmislimo svoje delo, če s pre-
pričanjem pomagamo otrokom in njihovim staršem pri oblikovanju realnejšega
odnosa do njih samih in do sveta, da bi tako dosegli priznanje, pa izpolnili
čas z dejavnostmi v bolj (čimbolje) pristnih medsebojnih odnostih. To pa ni
malo!
Sklep
Zavzemamo se za realnejši odnos do alkoholikov. To pomeni pomagati človeku
v stiski z ljubeznijo in človeško dobroto, z razumevanjem, prizanesljivostjo in
bodrenjem. To je tista kakovost odnosa do človeka v stiski, ki jo pričakujemo
od strokovnjaka. Arhetip za to je biblijska zgodba o izgubljenem sinu. Vemo
koliko ponižnosti je bilo v sinovi vrnitvi, pa tudi v očetu, da je sina z veseljem
sprejel. Vemo, da je takšen odnos zdravilen, vsekakor pa nujen pogoj, da
skrušen človek spet začne zaupati vase in v svet in se polagoma vračati v ži-
vljenje. Ce terapevt zna povrhu tega še pomagati človeku, da bo zaživel bolj
kakovostno življenje, po katerem je hrepenel, preden je zahrepenel po smrti,
stroka ne bo več tavala v terapevtskem nihilizmu, ki mu sedaj botruje obla-
- 115 -
stniško nezaupanje v človeka. Takšen sklep ni pretiran, saj smo z analizo
gradiva to nezaupanje razkazali, hkrati pa opozorili na doslej še neizkori-
ščene možnosti preventive socialnih bolezni, prav tako pa tudi prikazali
nove možnosti zdravljenja in rehabilitacije alkoholikov.
Viri:
^Eric Berne: Koju igru igraš? Nolit, Beograd 1980
o
Pavao Brajša: Človek, spolnost, zakon. DE, Ljubljana 192
^Viktor E. Franki: Zašto se niste ubili? Biblioteka "Oko 3 ujutro", Zagreb 1982
'^Izkušnje anonimnega alkoholika, objavljene v rubriki "Domača zdravila".
Nedeljski Dnevnik, februar 1977
Dr. Franc Tihole, zdravnik. Zdravstveni dom Ljubljana, Enota Vič-Rudnik
KAJ MORAMO VEDETI O ALKOHOLIZMU
Blaž Studen
1.	Kaj je alkoholizem? Alkoholizem je prekomerno in dolgotrajno uživanje
alkohola, kar povzroči pri človeku psihično in fizično odvisnost. Zaradi
te odvisnosti se najprej pojavijo težave v družinskem in delovnem okolju.
2.	Kdo je alkoholik? Je tisti človek, ki je psihično in fizično odvisen od
alkohola in se zaradi tega spremenjeno obnaša predvsem v družini, moten
pa je tudi njegov odnos do dela.
3.	Alkoholizem sestavljata dve odvisnosti; psihična in fizična. Psihična odvisnost
pomeni, da človek ne more normalno živeti in delati brez alkohola. Fizična
odvisnost pa pomeni, d'a nastopijo pri človeku abstinenčne težave, če v
organizmu ni alkohola. Pri začetni fazi odvisnosti so te težave komaj zaznavne.
Pri večji fizični odvisnosti pa pride do težjih abstinenčnih težav: tresenje rok,
jutranje bruhanje, nemir, glavobol, razdražljivost, zmedenost. Zato je pri kro-
ničnem uživanju alkohola nenadna ali celo prisilna abstinenca nevarna.
4.	Koga imajo običajno ljudje za alkoholika? V naši družbi menimo, da je alko-
holik tisti, ki je zaradi popivanja izgubil službo, razdrl družino, obležal v
jarku in mu razpadajo jetra. Zelo pogosto pravijo, da je alkoholik tisti, ki
se je odločil za zdravljenje, pa ni nujno, da kaže navedene motnje vedenja.
Vse navedene kvalifikacije so zmotne.
5.	Pri katerem človeku je večja nevarnost, da postane alkoholik? Pri tistem
človeku, ki izhaja iz družine alkoholika. Znano je, da kar več kot 40 % ljudi,
ki izhaja iz družine alkoholika, postanejo alkoholiki. Med ljudi, pri katerih je
ta nevarnost, spadajo: psihično labilne in nevrotične osebnosti; ljudje, ki so
pogosto v pivskem okolju; ljudje, ki morajo vsa praznovanja in posebne dohodke
zaliti z alkoholom; ljudje, ki prekomerno uživajo alkoholne pijače, in se neustre-
zno hranijo.
6.	Vedeti je treba, da alkohol usodno deluje na človekove možgane. Pravijo, da
so človekovi možgani sestavljeni iz približno 13 do 14 milijard živčnih celic.
- 117 -
Značilno za možganske celice je, da se ne obnavljajo.
Na primer 2 del vina uniči približno 1000 možganskih celic. Usodno pa je
to, da začne alkohol uničevati najprej najvažnejše celice, to pa so tiste,
ki so za normalno delovanje telesa najbolj pomembne kot na primer center
za ravnotežje, čustvovanje in mišljenje in druge pomembne možganske centre.
7.	V Sloveniji je cca 90.000 alkoholikov, v Jugoslaviji pa cca 1.000.000. To so
številke, nad katerimi se je treba zamisliti.
8.	Alkohol je pri vzrokih za prometne nesreče na 3 mestu; preveč je nesreč
zaradi alkohola.
9.	Alkohol v končnem stadiju kronične zlorabe škoduje tudi telesnemu zdravju
in povzroča okvare na najbolj pomembnih delih organizma:
-	uničuje srce, ki je eden najvažnejših organov človeškega organizma
uničuje jetra, ki so laboratorij našega organizma
-	uničuje naše živčno tkivo, možgane, hrbtni mozeg, živce
10.	Alkoholizem pri mladih narašča. Znano je tudi, da mlade in samske alkoholike
težje zdravimo, oziroma, da je uspeh zdravljenja zelo minimalen.
11.	Alkoholizem pri ženskah tudi narašča. Tudi ženske, zlasti samske, težje
zdravimo.
12.	Alkoholizem je zelo zahrbtna bolezen. Znano je namreč, da se človek ne za-
veda, kdaj postane alkoholik.
Meja med zmernim uživanjem alkohola in alkoholizmom ni za vse ljudi enaka,
ožiroma je zelo različna.
- na -
14.	Ce se hočemo prepričati, ali smo še zmerni pivci, ali pa smo morda že
prekoračili neznano mejo, lahko izvedemo naslednji neškodljivi poskus:
- šest tednov ne popijmo niti kaplje alkohola. Ce nas v šestih tednih ni
nikoli zamikalo pitje alkohola, oziroma če ni bilo posebne želje po uživanju
alkohola, pomeni, da naše telo še ni odvisno od alkohola. Ce pa nas je v
tem času večkrat zamikalo, da bi popili alkohol, ali pa se morda niti
nismo mogli vzdržati pitja, lahko z vso zanesljivostjo ugotovimo, da je naše
telo že odvisno od alkohola.
15.	Izkušnje so pokazale, da alkoholik nikoli več ne more postati zmerni pivec.
16.	V zadnji fazi, ko pride na žalost največ alkoholikov na zdravljenje, ko so
že poškodovana jetra .in živčevje, oziroma ko so možgani že težje prizadeti,
alkoholizma kljub alkotiolikoVi odločitvi za zdravljenje ne moremo vedno
ustaviti. Zato pravimo, da je alkoholizem počasna smrt ali kronični samomor.
17.	Danes zdravimo alkoholizem na kompleksen socialnopsihiatrični način. To je
najboljši način zdravljenja oziroma urejanja, ki pa poteka pod določenimi
pogoji:
-	v program zdravljenja oz. urejanja sprejmemo le tiste alkoholike, ki pro-
sijo za pomoč. oz. le tiste, ki so se odločili za zdravo življenje in skladne
medsebojne odnose,
-	alkoholik mora biti v delovnem razmerju, oz. mora biti aktiven,
-	v program se mora ovbezno vključiti njegova žena oz. njegov partner,
-	v alkoholikovi družini se mora zdraviti cela družina,
-	zdravljenja oz. urejanja ne dosežemo z abstinenco temveč s spreminjanjem
medčloveških in delovnih odnosov,
-	uspešno urejanje oz. zdravljenje alkoholizma lahko dosežemo le v skppinskem
urejanju z upoštevanjem socialnopsihiatričnih znanosti,
-	zdravljenje oz. urejanje, pomeni zdravljenje ljudi z ljudmi,
-	alkoholizma ne zdravimo v bolnišnicah (izjema so le težki alkoholiki), te-
mveč v družinskem in delovnem okolju in v skupinskem zdravljenju.
- 119 -
-	dokler se alkoholik sramuje javno priznati, da je alkoholik in da se je
odločil za zdravo življenje, toliko časa je nevarnost recidiva večja,
-	alkoholik se mora fizično in psihično okrepiti, to pa lahko doseže le,
če dve leti obiskuje skupino najmanj enkrat tedensko po 2 uri, nato pa še
tri leta enkrat mesečno po 2 uri,
-	redno mora začeti telovaditi zjutraj in zvečer,
-	začeti mora gojiti kako telesno aktivnost - šport kot na primer kolesa-
rjenje, tek, plavanje, igre z žogo in podobno,
-	zelo zdrav šport je tek, vendar se je treba zavedati, da pridobivanje spo-
sobnosti za vztrajnostni tek, ki je rešil že mnoge alkoholike in tudi ljudi
z raznimi oboljenji, ne poteka brez bolečin,
-	če pri navajanju na tek pri sebi ugotovimo redne zdravstvene težave, se
moramo posvetovati z zdravnikom,
-	alkoholiki, ki imajo težave s srcem, se morajo glede pridobivanja fizične
kondicije posvetovati z zdravnikom,
-	alkoholik, ki se je začel zdraviti oz. urejati, se mora zavedati, da odvi-
snost od alkohola v alkoholik j ostane do groba. Zato mu mora biti jasno,
da nikoli več ne bo smel poskusiti alkohola. Zato alkoholik ne more nikoli
več postati zmerni pivec.
18.	Vedeti je treba, da niso alkoholiki samo tisti, ki se zdravijo zaradi alkoho-
lizma. V našem okolju je veliko neodkritih alkoholikov, ki celo kažejo s
prstom za tistimi, ki so se odločili za zdravo življenje, zato da bi odvrnili po-
zornost od sebe.
19.	Siliti alkoholika, ki se zdravi, naj z nami popije alkohol, pomeni biti mu velik
sovražnik, njemu in njegovi družini. Tak človek je hinavec in želi s tem tudi
opravičiti svoje pitje.
20.	Opozarjati zdravljenega alkoholika oz. alkoholika, ki se zdravi, da ne sme
piti, je žaljivo. Alkoholik, ki se zdravi, se je namreč zavestno odločil za
- 120 -
zdravo življenje in zato ni potrebno, da bi ga na to še kdo posebno opo-
zarjal.
21; Nevarnost recidiva oz. ponovnega pitja alkohola je največja prvo leto zdra-
vljenja, nato pa je nevarnost čedalje manjša, vendar ostane do groba.
22.	Svoje zdravje žal, začnemo ceniti šele takrat, ko zbolimo, alkoholik pa še
takrat ne, ker gre za bolezen odvisnosti in je do nje nekritičen. Zdrava
okolica mora pravočasno spoznati, kdaj nekdo zaide v odvisnost od alkohola,
in začeti mora ukrepati.
23.	Znano je tudi, da smo do uživanja alkohola zelo tolerantni. Povsem normal-
no se nam zdi uživanje alkohola. Celo nenormalno se nam zdi, če kdo ne
pije alkohola.
24.	Kar je za nekoga zmerno uživanje alkohola, je lahko za drugega usodno.
Zato ne smemo posploševati ali se primerjati, ker vsak organizem drugače
reagira na uživanje alkohola.
dlaž Studen, soc. delavec, Smledniška 132, 64 000 Kranj
poročila
KAKO VZPODBUDITI ANALITSKO-RAZISKOVALNO DELO V SOCIALNIH ZAVODIH
O tem vprašanju so razpravljali socialni delavci, zaposleni v splošnih in pose-
bnih socialnih zavodih, na devetem sestanku svoje sekcije, ki deluje v okviru
Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Sestanek je bil 24. 6. 1986 v Domu upo-
kojencev na Vrhniki. Gradivo, pripravljeno na pobudo odbora te sekcije, ugo-
tavlja, da so v domovih razvite različne originalne in uspešne oblike dela, o
katerih pa se malo ve. O tem niso obveščeni ne strokovni delavci v drugih za-
vodih, ne širša javnost, saj te oblike niso opisane in analizirane. Marsikje uvajajo
različne nove oblike in uspešno poskušajo vnesti med oskrbovance več življenja,
jim olajšati prilagajanje na novo okolje ter z izvenzavodskimi dejavnostmi vplivati
na kvaliteto življenja starejših občanov. Tudi širša javnost ni seznanjena z delom
in problematiko domov, pa tudi ne z življenjskimi pogoji starejših ljudi v kraje- i
vnih skupnostih. Zato imajo mnogi ljudje enostranske in stereotipne predstave o
življenju v domovih.
Pogoj za to, da bi izmenjali take izkušnje in seznanili javnost z delom domov,
pa je, da bi vse take oblike in poskuse opisali. To bi bil zametek raziskovalnega
dela. Ce bi bili ti opisi nepristranski, sistematični, izčrpni in dovolj natančni, bi
bili lahko osnova za širše raziskave. Bili pa bi tudi neposredno uporabni kot
informacija strokovnim delavcem v domovih. Ponekod imajo uspešne zaposlitvene
dejavnosti, poskuse skupinskega dela z oskrbovanci in svojci ipd. Vsaka taka
oblika zasluži, da bi jo opisali in z njo seznanili druge. Poleg tega pa bi morali
zagotoviti, da bi se taka poročila sistematično zbirala. Tako bi počasi nastala
zbirka poročil o dejavnosti domov.
Med predlogi za take prikaze ali manjše raziskave so bili omenjeni:
- Vzroki domske namestitve
Glede na osnovno gerontološko načelo, naj bi bil '--tarejši človek kolikor mo-
goče dolgo v domačem okolju, se ob vsakem človeku, ki je bil sprejet v dom,
postavlja vprašanje: ali bi bil lahko še doma? Ali drugače: kaj bi bilo treba
- 122 -
zagotoviti, kaj spremeniti, da bi bil lahko doma? Taka raziskava bi odkrila,
v čem je pomoč doma nezadostna in kako jo je možno izboljšati. Ce bi bile
v domačem okolju razvite ustrezne oblike pomoči starejšemu človeku ali
družini, ki ga neguje, bi bil pritisk na domove morda manjši. Strokovni de-
lavci v domovih imajo na razpolago dokumentacijo, lahko pa bi dobili podatke
neposredno od prizadetih ljudi in njihovih svojcev.
Življenjske razmere starejših občanov, ki žive doma
Zaradi naraščajočih stroškov bivanja v domovih in glede na to, da je poko-
jnina lahko pomemben vir dohodka gospodinjstva, pride lahko do pojavov iz-
koriščanja starejših ljudi v domačem okolju. Podatkov o tem ni, bili bi pa
dragoceni.
Zunaj^ domske dejavnosti za starejše občane
Nekateri domovi razvijajo različne oblike pomoči starejšim ljudem, ki živijo
doma, kot npr. dovažanje hrane, možnost pranja, gospodinjska pomoč ipd.
Vsak opis take dejavnosti bi bil lahko dragocena spodbuda in vodilo za
druge in dokaz prizadevanja domov.
Zaposlitvene (klubske) dejavnosti v dr mu za zunanje občane
Nekateri domovi razvijajo različne piostočasne dejavnosti za starejše občane,
ki živijo doma. Kakšni so problemi pri pridobivanju teh občanov, kako potekajo
te dejavnosti,kakšni so problemi vodenja teh dejavnosti in njihovega dolgoro-
čnega razvijanja?
Dejavnosti v okviru Univerze za III. življenjsko obdobje
Nekateri domovi so gostitelji dejavnosti Univerze za III. življenjsko obdobje.
Podatki o udeležencih, poteku tečajev, stališčih udeležencev, mnenjih inštru-
ktorjev ipd. bi bili osnova za oceno te dejavnosti in njeno razvijanje.
Vključevanje prostovoljnih delavcev v domske in izvendomske dejavnosti
Ponekod so v posamezne dejavnosti vključili prostovoljne sodelavce in imajo z
njimi dobre in slabe izkušnje. Z vključevanjem prostovoljcev se odpirajo velike
možnosti bolj individualizirane skrbi za ljudi, hkrati pa predstavlja delo s pro-
^ 123 -
stovoljci posebne probleme strokovnim delavcem. Analiza teh problemov in
sodelovanja s prostovoljci sploh bi lahko osvetila marsikatero značilnost de-
lovanja domov in življenja v njih.
Stališča in mnenja strokovnih delavcev v domovih v zvezi z zunajdomsko de-
javnostjo.
Ob uvajanju pomoči na domu in podobnih zunajdomskih oblik se pojavljajo
pri delavcih doma tudi pomisleki. Ce bi jih poznali, bi lahko bolj premišljeno
uvajali te nove oblike.
Sodelovanje domov s strokovnimi organizacijami, družbenimi organizacijami,
društvi in krajevnimi skupnostmi pri zagotavljanju skrbi za starejše občane.
Po sodobni usmeritvi v gerontologiji naj bi strokovne organizacije vzpodbujale
dejavnosti tako imenovanega "neformalnega sektorja", tj. sosedsko pomoč in
dejavnosti družbenih organizacij in društev. Ce so o tem kakšne izkušnje, bi
jih bilo vredno poznati.
Skupinsko delo pri vključevanju novincev.
Ponekod so namesto formalnega predstavljanja novega stanovalca drugim sta-
novalcem začeli uveljavljati skupinske predstavitve, ki ugodno vplivajo ne le
na novinca, ampak na ostale in tudi na odnose m^d oskrbovanci in osebjem.
Dobro bi bilo opisati, kako potekajo te predstavitve in kakšni so njihovi učinki.
Poleg teh so možne seveda še druge teme. Nekaj takih so navedli udeleženci
sestanka v razpravi. V enem od domov skušajo vprašanje alkoholizma reševati
tako, da so oblikovali skupino, sestavljeno iz mlajših alkoholikov (šteje okrog
30 članov). S skupino delajo psihiater, medicinska sestra, delovni terapevt in so-
cialni delavec. Po dveh letih dela lahko rečejo, da so si pridobili določene izkušnje
in da bolje kot prej obvladujejo pitje v domu. Pri članih se je povečala kritičnost
do lastnega alkoholizma; niso preouščeni sami sebi in kot skupina so v domu opra-
vili že nekaj koristnih del (očistili so okolico doma, uredili kegljišče ipd.). V ce-
loti vzeto manj pijejo in ne povzročajo neredov. "Malo jih je sram, malo strah,
malo pa so bolj osveščeni", pravijo v domu.
- 124 -
V drugem domu imajo uspešne informativne dneve za svojce. Ob taki priložnosti
organizirajo tudi predavanja, ki naj svojce seznanijo s pojavi v starosti, :da bi lažje
razumeli vedenje oskrbovancev pa tudi postopke osebja v domu. Zanimiv je pre-
dlog, da bi analizirali, v kakšni meri je počutje oskrbovanca odvisno dd stikov s
svojci. Kajti v domu domnevajo, da oskrbovanci nezadovoljstvo zaradi občutja
osameljenosti in zapuščenosti, do katerega pride zaradi preredkih in preveč po-
vršnih stikov s svojci, prenašajo na osebje doma. Izražajo ga kot nezadovoljstvo
s hrano, z nego itd. Precej vprašanj je bilo v razpravi namenjenih predstavnikom
tistih domov, kjer potekajo dejavnosti v okviru Univerze III cbdobja.
Udeležence je zanimalo, v katerih domovih so že uvedli te dejavnosti, kakšne
dejavnosti, koliko je udeležencev ipd. Zanimalo jih je, ali dobe udeleženci kako
spričevalo (morda to ne bi bilo tako odveč). Nekdo je omenil, da se manj izo-
braženi bojijo tako visokodonečega naziva, spet drugi pa, da prav ta naziv bolj
privlači kot izraz "zaposlitvene dejavnosti", čeprav gre v bistvu za isto reč. Precej
zanimanja je zbudilo vprašanje, ali naj se delo, ki ga opravijo oskrbovanci v domu,
plača ali ne. Predlagano je bilo, naj bi v zvezi s tem razlikovali med "delovno
terapijo" in "navadnim delom"; delo v okviru prve naj ne bi bilo plačana, koristno
delo za dom, kot je, na primer, pomoč v pralnici, kurirsko delo ipd., pa naj bo
plačano. Vendar so bili izraženi številni pomisleki, da bi bilo to mogoče zado" "
voljivo ločiti in uveljaviti enoten pristop. Ugotovljeno pa je bilo, da je skoraj v
vsakem domu kako delo, ki ga plačujejo, poleg dela, ki ga ne plačujejo. Tudi
izdelke pri delovni terapiji prodajo, izkupiček pa gre oskrbovancem.
Sprejeli so sklep, da bodo do jeseni posredovali opise različnik oblik dela, po-
sebno če so nove in če pomenijo prispevek k reševanju perečih problemov v
domu.
Poleg analitsko-raziskovalnega dela so obravnavali še vprašanja v zvezi z vsakdanjim,
rutinskim delom, posebno probleme, ki nastajajo zaradi neenotnega odnosa in
postopkov pri uveljavljanju pravic iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja.
Udeleženci sestanka so se zavzeli za redno in pogostejše sestajanje, saj so to
obliko ocenili kot izredno koristno oporo pri vsakdanjem delu.
Blaž Mesec
SEMINAR ZA STROKOVNE DELAVCE DRUGIH PROFILOV NA VSSD
"Meni je bilo vse novo in zanimivo", je v priložnostni anketi zapisala ena
izmed udeleženk strokovnega seminarja, ki ga je 17. in 18. junija v Lju-
bljani organizirala Višja šola za socialne delavce in ki je bil namenjen ti-
stim strokovnim delavcem, ki se ukvarjajo s socialno problematiko, niso
pa imeli v preteklosti priložnosti, da bi si pridobili ustrezna strokovna
znanja za socialno delo na Višji šoli za socialne delavce v LjubljanL Da bi^
svoji dejavnosti dala čim več strokovnega poleta, ter tudi utrdila svoj po-
ložaj skladno s poklicem strokovnjakov, ki jih vzgaja in razvija že desetletja,
je šola že doslej zbirala svoje diplomante na strokovno-izpopolnjevalna sre-
čanja (seminarje). Ta oblika dela je koristila tako že zaposlenim diploma-
ntom kot tudi učiteljem te šole. Diplomanti so na takšnih srečanjih lahko
dobili tista dodatna strokovna znanja, ki jih v rednem šolanju prej še niso
mogli dobiti, ker niso bila še zajeta v učni program ali pa zanje v razpolo-
žljivem učnem fondu ur preprosto ni bilo več prostora. Dodatno seminarsko
srečevanje z diplomanti,pa je bilo -razumljivo- koristna spodbuda tudi uči-
teljem šole, kajti preko teh srečanj so postopno pridobili neposredne namige
za usmerjanje svojega učnovzgojnega dela. Strokovna srečanja z bivšimi di-
plomanti so kar pripraven način za občasne preizkuse posameznih korakov
napredka v stroki. Ce določena višješolska ustanova svojo stroko pomembne-
jevsebinsko-spoznavno poglablja, raziskovalno utrjuje in družbeno vse bolj
uveljavlja, pomeni, da delo in prizadevanja takšne višješolske ustanove de-
jansko postopno in bolj ali manj zaokroženo že presegajo zgolj višješolsko
(strokovno) raven in da jo njena raziskovalna dejavnost že sama po sebi
uvršča ne le formalno, ampak vsebinsko v sistem visokega šolstva.
Kot rečeno, ljubljansKa Višja šola za socialne delavce s svojo dejavnostjo
(posebej z izpopolnjevalnimi seminarji za diplomante) in publiciranjem (tu-
di o dosežkih raziskav) v strokovnem tisku svoji stroki postopno vse bolj
utrjuje znanstvenoraziskovalne elemente. V tej smeri se je Višja šola za
socialne delavce še posebej afirmirala s tem, ko je svoja najnovejša teore-
tska bolj poglobljena znanja posredovala tudi zahtevnejši publiki, ki jo vse-
kakor predstavljajo tisti strokovni delavci v našem združenem delu, ki doslej
- 126 -
praviloma niso mogli imeti omembe vrednega stika s to višješolsko ustanovo.
Zato je tembolj pomembno dejstvo, da so udeleženci ta seminar ugodno spre-
jeli in bili zadovoljni s predavanji.
In kakšne teme je predstavila Višja šola za socialne delavce na tem zahte-
vnejšem seminarskem srečanju? Delovni program je najavljal predvsem nasle-
dnje teme:
Osnove sistema socialne varnosti vključno s predstavitvijo pojma in pomena
socialne varnosti. Identifikacija in razlikovanje raznih vrst socialnega zavaro-
vanja, kot so: zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje, ki obsega
precej različne kategorije invalidnih oseb; zavarovanje v primeru brezpose-
lnosti, otroško varstvo, socialno skrbstvo ter socialno-varstveni elementi v
stanovanjskem gospodarstvu. Podan je bil torej celovit pregled sistema soci-
alnega varstva pri nas.
Druga tema se je usmerila k opredeljevanju predmeta socialnega dela. S
posebnimi poudarki je zajela dejavnike, ki predstavljajo vire motenj. Te
utegnejo privesti do problema, ki ga mora potem reševati socialni delavec,
kajti "žrtve motenj" svojih problemov ne zmorejo več obvladovati zgolj same.
Kritičen pregled pojmov socialnih težav ljudi v dosedanjem razvoju socialnega
dela je dopolnil to temo.
V tretjem tematskem delu so bile obravnavane življenjske težave z vidika
teorije stresa, pri čemer so bili stresorji opredeljeni kot motnje v spletu
socialnih vlog. Obravnavana je bila problematika zadovoljevanja potreb s
posebnim ozirom na novejše zamisli o kvaliteti življenja, pa razmerje med
stresom in socialno varnostjo, mediacijski dejavniki, zunanji in notranji,
psihične spremembe kot posledica stresa ter interakcije med dejavniki
stresa in mehanizmi marginaliziranja posameznikov ali skupin v družbi in
končno še vpliv stresa na vrednostni sistem človeka.
Četrto tematsko področje je najavljalo obravnavo metodičnih, psihološko po-
globljenih vrst socialne pomoči, teorije medindividualne in skupinske komu-
nikacije in teorijo transfera. Ob tem so bile omenjene tudi metode skupi-
- 127 -
nske dinamike, metoda intervjuja, metoda dela s posameznikom, skupinsko
socialno delo in posebnosti teh oblik dela.
V peti tematski skupini'so bili obravnavani posebni vidike raziskovanja v
socialnem delu, funkcije in ravni raziskovanja (temeljno, razvojno, uporabno)
in metodološke strategije.
Zaključni del je zajemal predvsem področje socialnega dela v posebnih ra-
zmerah (vojni, nepredvidenih vojnih nevarnostih ter naravnih in drugih hudih
nesrečah in izrednih razmerai,,.
Po anketi sodeč, je bilo najbolj odmevno predavanje B. Stritiha, ki je pre^
dstavil predvsem drugo,-tretjo in četrto skupino tem.
Izjave v priložnostni kratki anketi o zadovoljstvu slušateljev seminarja s pos-
sameznimi temami kažejo, da je celotni dvodnevni program zelo uspel, šte-
vilni so napisali, da se bodo takšnih seminarjev še udeležili, če jim bodo le
njihove delovne organizacije to omogočile. Udeleženci so radi povedali, da
jim je ta seminar omogočil poglobitev znanja, ki ga doslej niso imeli dovolj.
"Pri mojem delu mi bo vse koristilo',' je izjavila že omenjena udele-
ženka, ter dodala naslednje: "Opravlja.n dela iz socialne stroke, nimam pa
ustrezne izobrazbe (ima drugo VS). V naši delovni organizaciji pa socialnega
delavca ne želijo zaposliti, kajti prevladuje še vedno prepričanje, češ da so-
cialnih problemov ni, če ni socialnega delavca."JUdeleženka je na koncu
pripomnila:"Cudna logika!"
Morda ne gre zgolj naključju pripissti dejstva, da je na tem seminarju -
po anketnih izjavah sodeč - doživela kar največji odziv in zanimanje prav
tema, s katero je nastopil B. Stritih^o nedvomno zelo pogostem pojavu,
namreč o stresu. Stresi, kakorkoli že nastajajo, so nekaj, kar « naši družbi
zelo pogosto obremenjuje naše ljudi pri vsakdanjem delu. Stresi so stiske, v
katere človek zaide, imajo pa takšno notranjo strukturo in mehanizme de-
lovanja, da jim žrtev sama praviloma ni kos. In, če se človeku to ponavlja
- 128 -
večkrat zapored, zazna, da nekaj v njem samem ali pa okrog njega, v
socialnem okolju, pač ne more biti v redu. Ne zna "reagirati", ne zna se
izogniti moreči situaciji, skratka, ne ve, kaj je pravzaprav z njim. Ljudje,
ki so "žrtve" takšnih situacij, si potem iščejo pomoči, kakor pač vedo in
znajo; zdi se logično, da le manjše število med njimi najde pot tudi do
socialnega delavca ali drugega podobnega strokovnjaka. Zato ljudje polnijo
ambulantne čakalnice pri zdravnikih - tudi specialistih. Ko pa stresi človeka
dobesedno zlomijo, so posledice kaj lahko zelo hude in često tudi nepopra-
vljive, saj so prav lahko vzrok tudi najtežjim obolenjem ali celo smrtnim
primerom. Tu bi lahko spomnili na dolgotrajna in zelo draga zdravljenja v
primerih, ko "žrtve" sicer ostanejo žive, vendar neredko s težkimi telesnimi
okvarami, ki so seveda povsem "organskega" in ne zgolj "psihičnega" značaja.
In, vsi vemo, da so stroški našega zdravstva že pred več leti pokazali takšno
stopnjo rasti, da jih običajni prispevki delavcev iz osebnega dohodka ne
zmorejo več dohajati.
Skoda se nam zdi, da nismo v tej smeri v priložnostni anketi ob seminarju
zastavili vprašanj, ki bi nam dala podrobnejše namige o tem, od kod pravza-
prav tolikšen odmev prav na predavanje "o stresu". Za tolikšnim številom
udeleženih strokovnjakov z drugostopenjsko izobrazbo različnih vrst je možno
videti s stresi obremenjeno množico ljudi v našem socialnem okolju. Ce je
ta domneva pravilna, je tema "o stresu" na določen način pri udeležencih
tega seminarja zadevala dobesedno "v živo". Poleg tega pa je množica semi-
naristov v anketi izrecno pohvalila prav Stritihovo predavanje, vključno z na-
činom, s katerim se je lotil te aktualne teme.
Kot vidimo iz zgoraj navrženih prvih ugotovitev, je seminar izpolnil neko glo-
bljo potrebo v naši družbi v tem času, saj so seminaristi pokazali izjemno
veliko pripravljenosti tudi za aktivne oblike dela, za kar pa to pot, žal, ni
bilo dovolj časa.
Udeleženci so izjavljali, da se bodo udeležili tudi podobnih nadaljevalnih se-
minarjev, ki jih namerava šola pripraviti že to jesen. VSSD mora torej v
- 129 -
krog svojih "diplomantov" sprejeti tudi vse druge delavce na "socialnem"
področju, ki sicer ne izhajajo iz njenih šolskih klopi. Ta vključitev
utegne na pomemben način pokazati tudi na potrebne smeri nadaljnjega
dela VSSD, predvsem njenega čim polnejšega vključevanja v potrebe zdru-
ženega dela in celotne naše družbe, v kateri je socialnih primerov očitno
kar veliko in to takšnih, ki zahtevajo zelo široko izobražene strokovnjake.
Ti strokovnjaki so bb tem seminarju izrazili tudi željo, da bi bodoča sre-
čanja podobne vrste organizirali tako, da bi bilo mogoče sproščeneje in na
široko izmenjevati izkušnje in poglede ne-le z učitelji VSSD temveč tudi
med seboj.
Iz vsega omenjenega pa se nam odpira tudi vprašanje, kam pravzaprav
uvrstiti socialno delo v odnosu do združenega dela. To vprašanje je videti ta
trenutek zelo aktualno, nimamo pa nanj še primernih in sprejemljivih odgo-
vorov. Zato bi morda kazalo temu vprašanju, ki je, med drugim, zanimalo
kar precejšnje število seminaristov, posvetiti posebno pozornost v prihodnjih
srečanjih te vrste strokovnih delavcev. Zdi pa se, da že zdaj ne tvegamo
prav veliko, če rečemo, da socialno delo te vrste, kot ga poznamo in razvi-
jamo posebej v samoupravni socialistični družbi, sodi med prizadevanja pre-
prečiti, da bi po nepotrebnem izpostavljali preveč hudim stresnim situacijam
naše najbolj ustvarjalne delavce v združenem delu. Zdi pa se, da bodo podro-
čje tega preprečevanja morali ožje očrtati tako medicina, kot tudi ekonomija
in politika. Slednje pa spet kaže na to, da je nedavni seminar zadeval "v živo"
v kar več družbeno in človeško aktualnih vprašanj našega trenutka družbenega
razvoja.
Se je torej res komu potrebno "bati socialnih delavcev", kot se boje nekateri,
na kar je na osnovi svojih izkušenj opozorila ena izmed seminaristk s dolgo-
letno socialno prakso v združenem delu}
Mara Ovsenik
PROTI PREDSODKOM O STAROSTI
Robert Kastenbuam, Staranje. Življenjska obdobja. Pomurska založba. Centralni
zavod za napredek gospodinjstva, Ljubljana 1985
Morda je osnovno spoznanje, ki nam ga posreduje ta knjiga, ne da bi bilo v
njej izraženo prav s temi besedami, spoznanje, da dober del tega, kar ime-
nujemo danes starost, ni biološka danost, ampak družbeni proizvod. Na osnovi
dejanskega pešanje telesnih moči in nekaterih duševnih sposobnosti, ki pa po-
teka pri različnih ljudeh zelo različno in je veliko manj odvisno od kronološke
starosti kot od vrste drugih dejavnikov, se oblikuje družbeni odnos do starih
ljudi kot posebne družbene kategorije prav na osnovi kronološke starosti. Za
ta odnos je značilno razločevanje na osnovi kronološke starosti, izključevanje,
izrinjanje, zapostavljanje in različne oblike zelo prefinjenega, pa zato nič manj
boleče doživetega poniževanja in razosebljanja. Ta odnos do starih ljudi po-
vratno deluje na njihovo psihosomatsko stanje, pogojuje v resnici telesno in
duševno usihanje in bolezni. To usihanje, bolezni in "čudaštva" pa pripišem
biološkim starostnim procesom in poverimo zdravnikom v obravnavo. Ta laž
odvezuje družbo kritičnega obračuna z njenim lastnim ravnanjem in iskanja
drugačnega odnosa. To "starost" proizvajamo svojci starih ljudi, sodelavci,
sokrajani, proizvajamo jo v zdravstvenih in socialnih ustanovah. Videti starost-
kakršna je danes pri nas, kot brezprizivno naravno dejstvo, pomeni spregledati,
da se to dejstvo na različne načine družbeno proizvaja, torej, da sploh ni
nujno, da bi bila starost taka kot je, ampak da bi jo lahko proizvajali, v
mejah, ki jih v resnici postavlja narava, na drug način - da bi bila drugačna.
To nikakor ne velja le abstraktno za nekakšno globalno družbo v razmerjih,
na katere posameznik med nami ne more vplivati. Velja za vsakogar med
- 131 -
nami in za sleherno njegovo konkretno dejanje v odnosu do starih ljudi.
Starost proizvajamo v vsakdanjih stikih s starimi ljudmi.
Iz naše, nekoliko bojevito priostrene misli nikakor ne gre sklepati, da je
Kastenbaumova knjiga napisana v tem slogu, je pa kot celota prispevek k
drugačnemu pojmovanju starosti, kot je tisto, ki se z njim srečamo v okviru
običajne, zdravorazumske zavesti, polne predsodkov in stereotipov, in k dru-
gačnemu, bolj človečnemu odnosu do starih ljudi. Je knjiga, napisana z ra-
zumevanjem, vživetjem, občutljivostjo, argumentirano, stvarno in nevsiljivo.
Njen namen je poglobiti naše razumevanje staranja in starosti, predvsem pa
opozoriti na to, kako s svojim odnosom do starih ljudi često nehote in nevede,
morda celo z dobrimi nameni, v glavnem pa zaradi lastnega udobja, otežujemo
njihovo življenje do te mere, da si ga ne žele več podaljševati. Knjiga nas
uči občutljivo prisluhniti razpoloženjem starejših. Ta razpoloženja niso sta-
rostne muhe in čudaštva, ampak izraz povsem normalnih človeških stisk in
čustev, ki pa ne najdejo drugačnega izraza, ker se boje, da ne bi bila razu-
mljena.
Razširjena je predstava, da spremljajo določeno kronološko starost natanko
določene psihofizične spremembe in spremembe doživljanja. Kastenbaum navede
ugotovitve raziskav, ki nasprotujejo temu gledanju in predstavi pojem funkci-
onalne starosti, ki je še najbližji vsakdanjemu pojmovanju: "Star si, kolikor
se počitiš starega in kolikor zmoreš narediti". Tudi pri nas se je po zaslugi
nekaterih naših gerontologov že uveljavilo spoznanje, da biti star ne pomeni
biti bolan, ali kot pravi profesor Accdtn: "Človek ne umrje od starosti, ampak
od bolezni". V knjigi so o tem vprašanju navedene ugotovitve Birrenove raziskave,
v kateri so se okrog 70 let stari zdravi moški prav tako dobro odrezali na ra-
zličnih telesnih preskusih kot zdravi mladi moški. Pomembna pa je tudi ugo-
tovitev, da najmanjši dotik bolezni slabo vpliva na starega človeka. Ko navaja
različne spodbudne ugotovitve, ki se ne skladajo s sivo sliko starosti, pa Kaste-
nbaum vendarle ne zaide v drugo skrajnost, da bi namreč zanikal starostne po-
jave ali jim zmanjševal težo in pomen, kar se sicer rado zgodi pri poljudnem
pisanju te vrste. Upira se le preveč poenostavljeni predstavi, da je čas mla-
dosti in srednjih let čas polnega razcveta vseh funkcij, starost pa pomeni
- 132 -
vsestranski upad. Lepo pokaže, da začno nekatere funkcije upadati že v mla-
dosti in da se staranje začne pravzaprav ob rojstvu, pa tudi, da se pri starem
človeku pojavijo nove vrste doživljanja, ki ga napolnjujejo z novo samozavestjo
in odprtostjo do življenja. Kako zelo je dojemanje fizioloških sprememb odvi-
sno od kulture, pokaže lepo na naslednjem primeru. S starostjo postajamo po-
časnejši. "Dejavnosti in preskusi, ki postavljajo hitrost na prvo mesto, pogosto
prikazujejo starega človeka v izrazito slabem položaju". Pa vendar: "Drugim
kulturam se ni zdelo pomembno razdeliti dneva, ure in celo minute ter sekunde
tako nepopustljivo kakor nam. Niso postavili strogo natančnih začetkov in ko-
ncev dejavnosti. Mnogi ljudje so znova odkrili, da je počasnost sproščujoč in
morda bolj človeški način življenja. Počasnost v poznejših letih je mogoče na-
ravna pot, ki nam omogoča ceniti življenjsko potovanje, namesto, da bi se
gnali proti cilju'(str. 37). Ne zveni kot tolažba ampak kot modrost. Ko so
stare ljudi spraševali, kako so zadovoljni v starosti, so v splošnem menili, da
je bolje, kot so pričakovali in bolje kot si mislijo mlajši ljudje. Napačno je
domnevati, "da pripada mladim le veselje in starim le žalost. Zadovoljstvo je
mogoče občutiti pri vseh starostih. Zdi se, da je razlika med zadovoljstvom in
malodušjem bolj odvisna od življenjskih okoliščin" (str. 51).
Knjiga se dotakne skoraj vseh pomembnih vprašanj, povezanih s starostjo. Obra-
vnava potrtost starih ljudi in opozarja, kako lahko napačno razumemo miren
umik starega človeka. Mislimo si, da se je filozofsko sprijaznil s svojim polo-
žajem, v resnici pa si, razočaran in v ponižujočem položaju, nadene pač najboljši
videz, ki si ga lahko. Prav v obravnavanju depresije in navidezne senilnosti se
kaže strokovna podkovanost in človeška občutljivost pisca. Včasih uporabi star
človek senilnost kot strategijo, s katero se brani pred ogrožujočim okoljem.
Okolje pa lahko tako vedenje komaj opazno spodbuja. Kar ustreza mu, da sta-
rega človeka proglasi za "senilnega", saj to pomeni, da ga ni treba jemati resno,
da se z njim ni treba pogovarjati ali se kako drugače ukvarjati, saj je tako ali
tako bebast in neodziven. Izkušnje pa kažejo, da se celo pri ljudeh s senilnimi
možganskimi spremembami duševno in telesno delovanje izboljša, če se preselijo
v človeško toplejše in vzpodbudnejše okolje."Veliko zadovoljstvo je videti, da se
staremu človeku vračajo vedrost, dostojanstvo in spoštovanje do samega sebe,
če spoštljivo ravnajo z njim. Spoznamo človeka, čigar močan značaj in blago iz-
- 133 -
žarevanje ostaneta nedotaknjena kljub uničujočemu delovanju bolezni"(str. 99).
Posebno poglavje je posvečeno domovom za stare. Tudi tu se Kastenbaum
izogne stereotipnemu obravnavanju že takoj v uvodnem odstavku, ko navede na-
sprotujoči si izjavi dveh oskrbovank, ene, ki je zelo zadovoljna z življenjem v
domu in druge, ki doživlja dom kot zapor. Isti kraj pomeni različnim ljudem
različne izkušnje, poleg tega pa se domovi med seboj zelo razlikujejo. Pa ve-
ndarle si stari ljudje v glavnem ne želijo v dem. Preselitev v dom dojemajo
kot pretnjo, žal večkrat upravičeno, kaj ti zavod, ^osebno tak, v katerem je
veliko število starih, izvaja na oskrbovance določen pritisk. Oblike tega pritiska
so lahko zelo prikrite in take, da se človeku, ki jih ne doživlja na svoji koži,
sploh ne kažejo kot pritisk, starega človeka pa vse bolj razosebljajo in ga spre-
minjajo v lahko obvladljivi predmet. Kljub uravnoteženemu prikazu in prizade-
vanju, da bi poudarili možnosti, ki jih ima star človek v domu, prikaz življenja
v do nu vendarle ni videti optimističen. Kaj namreč pomeni prilagoditi se na
življenje v zavodu?°ril?<gdditise na "svet bolezni in smrti"? "Nisem mrtev.
Vendar tudi ne bi mogel reči, da sem živ", je piscu dejel eden od oskrbova-
ncev. Zato se v sklepnem odstavku o zavodih usmeri pogled na zunajzavodske
oblike pomoči starejšim v njihovem domačem okolju. Te je treba razvijati,
medtem ko bodo domovi ostali za "zelo stare in šibke".
Knjigo naravno sklene poglavje o poslavljanju od življenja, poglavje, ki ga prav
tako odlikuje stvaren pristop. Smrt in pogovor o njej naj ne bi bila "tabu
tema", ampak nujen del resnično človečnega odnosa s starim človekom.
Knjiga je napisana poljudno, za najširšo javnost, v roke jo s pridom lahko vzame
tudi strokovni delavec, posebno še, če si do' sedaj ni imel priložnosti pridobiti
sistematičnega znanja o gerotologiji, napisana pa je tudi za starejše in za vse,
ki se staramo, da bi znali prihajajoče spremembe brez panike sprejeti ter se
opreti na tisto, kar nam je ostalo in kar se je novega in dragocenega poja-
vilo. Človek namreč ni kot televizor, ki "crkne", če mu pregori žarnica. Jedro
človekove osebnosti je živo in žari do smrti in nekateri verjejo, da še po njej.
Blaž Mesec
POMEN PSIHOSOCIALNE KLIME ZA PROSTOVOLJNO DELO
Paul J. Ilsley, John A. Niemi: Recruiting and Training Volunteers,
McGraw-Hill Book Co., New York
Za potek prostovoljnega dela in dejavni prispevek prostovoljnega delavca je ze-
lo pomembna kvaliteta psihosocialne klime, v kateri prostovoljno delo poteka.
Pod "psihosocialno klimo" razumemo prevladujoče norme, standarde, stališča
in pogoje, ki uravnavajo program prostovoljnega dela. Idealna psihosocialna
klima je tista, ki zadovolji potrebe obeh partnerjev - prostovoljnih delavcev
in organizacije, ki razvija prostovoljno delo. Za delo odraslega ugodna psiho-
socialna klima je tista, ki zagotavlja delavcu občutek sprejetosti, spoštova-
nosti in podpiranje, tista, v kateri obstaja svoboda izražanja brez bojazni pred
kaznijo ali zasmehovanjem.
Pogoj za ugodno psihosocialno klimo je občutljivost za potrebe prostovoljnih
delavcev, odzivnost nanje združena s težnjo po realizaciji ciljev prostovoljnega
dela.
Različni pogledi na prostovoljce
Za uravnavanje psihosocialne klime je predvsem pomembno stališče organiza-
torjev do prostovoljnih delavcev. Sleherni vodja, organizator ali koordinator
prostovoljnega dela ima svoje poglede in svoja stališča glede ljudi na sploh
in glede načina sodelovanja z ljudmi. Ta stališča se odražajo v izbranem
stilu vodenja, v kakovosti medosebnih odnosov in v procesu odločanja. Predsta-
vili bomo tri poglede na prostovoljne delavce, ki jih najpogosteje srečujemo
pri organizatorjih prostovoljnega dela.
- 134 -
Preračunljivi prostovoljec
Tisti organizatorji prostovoljnega dela, ki doživljajo prostovoljce kot preraču-
nljive, izhajajo iz tele filozofije: Organizacijske cilje najlaže dosežemo, če de-
lavci delajo po natančnih navodilih in so pri svojem delu ves čas vodeni in na-
dzorovani v vseh podrobnostih. Predpostavke glede prostovoljcev so naslednje:
1.	Ljudje delajo prostovoljno zaradi lastnih ciljev in dobičkov.
2.	Prostovoljci so nezanesljivi in tudi sami želijo, da bi organizator do podro-
bnosti in stalno nadziral njihovo delo.
3.	Prostovoljci se izogibajo organizacijskim odgovornostim, med drugim tudi
zato, ker niso plačani, da bi odlc čali.
4.	Težnje prostovoljcev so drugačne od teženj organizacije.
5.	Prostovoljci niso sposobrii samodiscipline in samokontrole.
Mehanistični prostovoljec
Takšnim pogledom ustreza mehanistični način vodenja, ki terja strogo organiza-
torjevo avtoriteto, jasno opredeljene naloge in odgovornosti prostovoljnega delavca,
natančno opredeljene cilje in sredstva za doseganje ciljev. Prostovoljci imajo le
redko priložnost sodelovati v procesu odločanja, njihovo mnenje za oblikovanje
programa ni potrebno. Na prostovoljce se glede kot na sredstvo za doseganje
cilja, produkcijsko sredstvo, ki omogoča organizaciji, da opravlja svoje naloge.
Teža in uspeh prostovoljnega dela sta na ramah organizatorja.
Sodelujoči prostovoljec
Mnogi organizatorji gledajo na prostovoljca kot na človeka, ki je motiviran za
delo in se zanima zanj, ima sposobnosti za ustvarjalno sodelovanje in prevzema-
nje odgovornosti. Prostovoljne delavce motivirajo za dejavno sodelovanje v odlo-
čanju. Osnovne predpostavke glede prostovoljcev so:
1.	V socialnih stikih in sodelovanju z drugimi v okviru akcije prostovoljnega
dela prostovoljci najdejo svojo lastno identitc. .
2.	Prostovoljno delo omogoča ustvarjanje novih človeških stikov in dodatno osmi-
sluje življenje.
- 135 -
3.	Prostovoljci bodo sledili navodilom organizatorjev, če bodo podana v ustre-
znem socialnem okviru in ozračju.
4.	Prostovoljci se čutijo odgovorne do svoje delovne skupine in težijo k ustva-
rjanju kohezivnih odnosov v skupini.
Takšne predpostavke o prostovoljcih narekujejo program, ki je predvsem usmerjen
k prostovoljcem in manj k organizaciji. Pri vodenju prostovoljnega dela predvsem
izstopajo pozornost do prostovoljcev in občutljivost za njihove potrebe, prizadeva-
nja, da bi se čutili sprejeti, prizadevanja za ustrezno psihosocialno klimo, zma-
njšanje skrbi in prizadevanj za to, da bi bili prostovoljci poslušni, krepitev vzpo-
dbujanja skupinske pobude in timskega dela. Koordinator oziroma organizator
prevzema funkcijo tistega, ki usmerja, olajšuje in podpira porajanje in izpeljevanje
idej in planov, na drugi stani pa deluje kot nekakšen blažilec izzivov upravnega
aparata prostovoljnega dela, ki sprejema odločitve na visoki ravni. Ena od predpo-
stavk tega koncepta je, da je ob pristopu, odnosu in psihosocialni klimi-vse to
pogojuje , da se prostovoljni delavci identificirajo s programomin najdejo svoje
mesto tudi v procesu odločanja- odliv prostovoljnih delavcev manjši. V večjem
številu in dalj časa vztrajajo pri izvajanju programa. Težišče organizacijskega
dela je na oblikovanju skupin v okviru prostovoljnega dela in ustvarjanju pogojev,
ki omogočajo odločanje v skupinah.
Samoaktualizirani prostovoljec
Maslovv opredeluje samoaktualizacijo kot človeško potrebo višjega reda, ki ima
pri mnogih ljudeh pomembno motivacijsko vlogo. Gre za potrebo po osebnostni
rasti, zrelosti, zdravju in samostojnosti. O samoaktualiziranju osebnosti govorimo
tedaj, ko človek v celoti izrablja svoje lastne zmogljivosti in možnosti v okolju.
Organizator ali koordinator prostovoljnega dela, ki verjame, da prostovoljca vodi
težnja po samoaktualizaciji, izhaja pri svojem vodstvenem delovanju iz naslednjih
predpostavk:
1.	Prostovoljec želi biti odgovoren in hoče samoupravljati.
2.	Odgovornost vključuje ustrezno časovno perspektivo dela, potrebne sposo-
bnosti in znanja za opravljanje dela ter razumevanje organizacijskih ciljev
in pogojev.
- 136 -
3.	Prostovoljni delavci imajo jasno opredeljen cilj lastnega razvoja in težijo
k temu, da bi razumeli in popravljali lastne pomanjkljivosti.
4.	Zunanji nadzor doživljajo prostovoljci kot ogrožujoč.
5.	Socialnih situacij ni mogoče določati in nadzirati, temveč se morajo razvi-
jati v naravnem procesu.
6.	Pomembno je, da se prostovoljci po lastnem prepričanju in na osnovi samoo-
dločanja prilagodijo in sprejmejo organizacijo, filozofijo in cilje prostovoljnega
dela.
Princip vodenja je podoben kot pri organizatorju, ki gleda na prostovoljca pre-
dvsem kot na udeleženega sodelavca, skupno obema je, da vidita pogoj za dobro
prostovoljno delo v tem, da je zanju osmiselno in zadovoljujoče. Osnovna razlika
je v stopnji nadzora prostovoljcev. Pri predstavi o samoaktualiziranem prostovo-
ljcu je bolj poudarjena predpostavka, da je prostovoljec pripravljen in zmožen
prevzemati pobudo in odgovornost, kar mu daje veliko možnosti in prostora za
njegove lastne začetne ideje in pobude. Organizatorjev cilj ni v prvi vrsti ta, da
bi zadostil psihosocialnim potrebam prostovoljca, temveč, da bi omogočil prosto-
voljcu ostvoritev njegovih osebnostnih potencialov skozi izkustvo prostovoljnega
dela. Pomembni elementi vodenja so spoštovanje, poštenost, odprta kritika in za-
upanje do prostovoljca. Prostovoljci, ki imajo možnost učenja rasti in doživljanja
zadovoljstva svojega dela, bodo ostajali zvesti ideji prostovoljnega dela in bodo
tudi zunaj svojega delovnega programa zagovarjali in podpirali idejo prostovoljne-
ga dela. Tudi pri opisanem gledanju prevzema organizator predvsem svetovalno
in olajševalno funkcijo, v mnogo manjši meri pa deluje kot avtoritarni lik. Od
prostovoljca se pričakuje, da se bo odzval izzivom pri svojem delu. Dolžnost orga-
nizatorja je, da mu zagotovi ustrezno vodenje, izobraževanje in ocenitev njegovega
dela. Od prostovoljca se veliko pričakuje. Njegovo zadovoljstvo izhaja iz odgovo-
rnosti, ki jo prevzema. Velika identifikacija z delom in vera v delo vključi velike
človeške potenciale.
Osnovna motivacija preračunljivega prostovoljca je torej zunanja nagrada, osno-
vna motivacija sodelujočega prostovoljca je zadovoljitev njego/ih psihosocialnih
potreb, osnovna motivacija samoaktualiziranega prostovoljca pa je osebnostna
rast in notranje zadovoljstvo ob lastni dejavnosti. Pri različnih prostovoljcih so
različni motivi bolj poudarjeni.
- 137 -
Vsak prostovoljec je človek s kompleksnimi potrebami in motivi, ki se s časom
tudi spreminjajo in so odvisni tudi od okoliščin, v katerih se prostovoljec zna-
jde. Različni prostovoljci se bodo različno odzivali na različne načine vodenja,
naloga organizatorja in koordinatorja prostovoljnega dela pa je, da prepozna in
ustvari način vodenja, ki je najbolj ustrezen za sodelujoče prostovoljce in orga-
nizacijo prostovoljnega dela. Seveda pa je izbor načina vodenja odvisen tudi od
konkretnega programa prostovoljnega dela - nekateri programi terjajo bolj
strukturirano in avtoritarno vodenje, medtem ko drugi dopuščajo veliko različnih
pobud. Nekateri programi terjajo predvsem produktivno dejavnost zato ostaja
manj prostora za potrebe prostovoljcev, drugi so bolj naravnani k potrebam pro-
stovoljcev. Razumljivo je, da je način vodenja odvisen tudi od osebnostnih zna-
čilnosti organizatorja in koordinatorja.
Delovne klime prostovoljnega dela
Avtorji predstavljajo šest tipov psihosocialnih klim prostovoljnega dela, ki jih
opredeljujejo z naslednjimi kazalci:
1.	Socializacija - proces, s katerim uvajamo prostovoljca v dejavnost, skupino.
2.	Trening - usposabljanje prostovoljca za njegovo delo, posredovanje ustreznih
znan j in veščin.
3.	Voaenje - vodenje in usmerjanje prostovoljcev.
Odprta klima
Odprta klima vzdržuje ravnotežje med zadovoljevanjem pctreb prostovoljnih de-
lavcev in uresničitvijo visokih standardov učinkovitosti prostovoljnega dela.
Uspeh je odvisen predvsem od sposobnosti organizatorja ali koordinatorja, da
vzpostavi demokratične procese odločanja in dvosmerne komunikacijske pretoke.
Zagotoviti mora podporo in vzpodbudo, ko morala pojema, ter poostriti kontrolo,
ko produktivnost pada. Vodja zaupa prostovoljnim delavcem in jim daje odgovorne
naloge. S takšnim odnosom pridobiva prostovoljce. V procesu socializacije za
prostovoljno delo organizator upošteva potrebe, motive in cilje prostovoljcev.
Novim prostovoljcem zagotavlja visoko stopnjo sprejetosti v skupini, teži k razvi-
janju, kohezivnosti med novimi in starimi člani, poskrbi, da je novi član ustrezno
- 138 -
seznanjen z zgodovino in cilji organizacije ter namenom in programom, dela, pa
tudi z vrednotami in standardi dela, in da čim preje prične dejavno sodelovati
v procesih odločanja. Pomembro je, da organizator ali koordinator osvetli močne
in šibke točke novih prostovoljnih delavcev, tako da lahko najdejo sebi ustrezno
nresto in vlogo v akciji prostovoljnega dela. Glede dela obstajajo jasna pravila,
vendar se jih ne vsiljuje, ampak se poskuša doseči, da se jih prostovoljni sode-
lavci držijo brez zunanjih pritiskov. Hierarhija organizacije je sama po sebi
umevna, prostovoljci ne ogrožajo položaja plačanih strokovnih delavcev ali orga-
nizatorjev, med prostovoljci in plačanimi delavci se vzpostavi prijateljski odnos.
Za prostovoljce se poskuša najti najbolj ustrezno delo; kateri od prostovoljcev
menja dejavnosti, kar mu nudi tudi velike novih priložnosti za učenje.
Tren'ng in usposabljanje prostovoljcev zavzemata pomembno mesto. Veliko je
priložnosti za učenje v okviru seminarjev, delavnic ali tečajev. Pomembna se-
stavina izobraževanja je ocenitev izobraževalnih programov, v katerih sodelujejo
tudi prostovoljci. Ocenjujejo ustreznost in uporabnost izobraževalnega programa
za njihovo delo. Tako prostovoljci uravnavajo tudi proces izobraževanja. Razpored
prostovoljcev je spremenljiv. Organizator zagotavlja, da lahko prostovoljec, ki ni
zadovoljens kakim delom, prične opravljati drugo delo. Organizator ne izvaja pri-
tiskov na prostovoljce zaradi skladnosti, če pride do prevelikega razhajanja med
prostotovoljčevim ravnanjem incilji organizacije, je prijstovoljcu možno najti drugo
delo. Organizator ima posluh za težave prostovoljca in njegove težnje po nadaljnjem
učenju. Pomembno je, da prostovoljcem pošteno pokaže njihove dobre stani in
šibkosti, na drugi strani pa jih vzpodbuja h kritični oceni programa in njegove
izvedbe. Pomembni sestavni del odprte klime prostovoljnega dela je diagnostika-
diagnostika delovanja prostovoljca, diagnostika organizacije, izobraževalnih pro-
gramov in celotne dejavnosti prostovoljnega dela. Organizator mora skrbeti za
to, da prostovoljnim delavcem pokaže, kolikšen je njihov prispevek k programu
in jih socialno nagrajuje za njihov trud.
Za odprto klimo sta značilni visoka delovna morala ter visoka udeleženost v
dejavnosti in procesih odločanja. Vrednote in stališča prostovoljnih delavcev se
skladajo s cilji programa, način vodenja združuje organizacijske cilje in zadovo-
ljitev potreb prostovoljnih delavcev.
- 139 -
Avtonomna klima
Tudi za avtonomno klimo je značilna visoka delovna morala prostovoljnih de-
lavcev. Glavna razlika med odprto in avtonomno klimo je v tem, da je v
avtonomni klimi vodja manj aktiven in stoji bolj ob strani. Delovna produkti-
vnost je visoka, prostovoljni delavci sami skrbijo za zadovoljevanje lastnih
socialnih potreb. Značilna je učinkovita demokratična klima samoodločanja.
Prostovoljci so ponosni zaradi pripadnosti skupini. Komunikacijski vzorec po-
udarja navzgor usmerjene komunikacije, kar pomeni, da koordinator prisluhne
težavam in predlogom prostovoljnih delavcev in skuša zagotoviti njihovo reševanje.
Koordinator le malo usmerja, usmerjanje v večini izhaja iz same skupine.
F.ešitev problemov največkrat najde skupina sama, rešuje pa le najpomembnejše.
Tako daje prostovoljnemu delavcu veliko možnosti, da sam rešuje manjše pro-
bleme in sprejema odločitve glede podrobnosti. Tudi pri izobraževanju imajo
prostovoljni delavci veliko možnosti samoodločanja in izbora. Izobraževalni pro-
gram vključuje predvsem kratkoročne aktivnosti. Avtonomna klima je torej po
mnogih značilnosti blizu odprti klimi, večji je poudarek na samostojnosti in
samoodločanju posameznika, motivacija za učinkovitost prihaja predvsem od
samih prostovoljcev.
Nadzorovana klima
Poudarek je na učinkovitosti dela, socialne potrebe prostovoljcev se upoštevajo
le malo. Prostovoljci se vzpodbujajo predvsem k produktivnosti, mnogo manj
k angažiranosti in izražanju lastnih stališč ter pobud. Organizator ni pripravljen
svoje avtoritete deliti s prostovoljci. Organizacijska struktura je dokaj toga,
pomembne so predvsem komunikacije od zgoraj navzdol, in to največkrat v
obliki navodil in ukazov, komunkacijam od spodaj navzgor se ne pripisuje pomena,
ne posluša se prostovoljcev, ni posluha za njihove želje in pobude. Organizacijski
cilji se sistematično zasledujejo in doseganje teh ciljev je delni vir zadovoljstva
za prostovoljce. Socializacija za prostovoljno delo je rutinska. Doseči se hoče,
da bi prostovoljni delavec jasno razumel, kaj se od njega terja. Koordinator
oz. organizator je dolžan jasno razložiti, do kam sežejo meje odgovornosti novega
prostovoljca. Prostovoljcu se posreduje informacije, ki jih potrebuje za to, da
- 140 -
bi lahko opravljal svojo delovno nalogo. Malo pozornosti se posveča kohezivno-
sti skupine, veliko pozornosti pa uspešnemu izvajanju nalog. Prostovoljce se
vzpodbuja k učinkovitemu delu, seznanja se jih z rutinskim delom, procesi
treninga in ocenitvijo rutinskega dela.
Velik pomen se pripisuje temu, da prostovoljec spoštuje pravila dela in se
vede skladno z njimi. Eno osnovnih stališč je, da mora prostovoljec poslušati
organizatorja prostovoljnega dela, odgovornega za izvedbo programa. Zelo
pomembno je, da prostovoljci začutijo hierarhijo organizacije in da se držijo
začrtanih meja svoje dejavnosti in svoje vloge, pri čemer se navezovanja prija-
teljskih stikov s plačanimi delavci nikakor ne vzpodbuja. Le redko se dogaja,
da prostovoljec zamenja svojo dejavnost. Osnovna skrb je izpolnjena delovna
naloga. Trening je namenjen predvsem natančnemu opisu dela. Obiskovanje
izobraževalnih programov je obvezno. Izobraževanje naj bi povečalo prostovoljčevo
učir'^ovitost, ni pa naravnano na njegovo osebnostno rast. Delavnice in sestanki
so strukturirani in prostovoljcu nudijo malo možnosti, da bi vplival na njihovo
vsebine in potek. Vodenje, prostovoljcev je koordinatorjeva prednostna naloga,
pa ne zaradi njegove za prostovoljce, temveč zaradi skrbi, da bi se dosegli
organizacijski cilju Prostovoljci se morajo strogo držati opisa svojega dela in
koordinator hitro korigira. Pogosto je ocenjevanje prostovoljnjega dela. Ce je
prostovoljec nezadovoljen s svojim delom, dobi odgovor, naj delo opusti.
Familiarna klima
Kontrolirana klima se odlikuje po tem, da poudarja učinkovitost in ne upošteva
psihosocialnih potreb prostovoljcev, za familiarno klimo pa je značilno obratno.
Težišče prizadevanj in zanimanja je na psihosocialnih dogajanjih. Obstaja le
malo pravil, pa še na ta se gleda kot na moteče elemente socialnih razsežnostih.
Poslovna vprašanja so marsikdaj kaotično obravnavana. Prostovoljci črpajo občutek
zadovoljstva iz pripadnosti skupini in projektu, ne pa iz doseganja ciljev. Le
malo je poudarka na komunikacijah v smeri od zgoraj navzdol. Poudarjajo se
navzgor usmerjene komunikacije in koordinator je pozoren do različnih ootreb
prostovoljcev. Koordinator ne motivira prostovoljcev za produktivnost. Cilj so-
cializacijskega procesa je prilagoditi prostovoljce socialnim okvirom projekta in
navezati prijateljske stike v skupini. Posebej si prizadevajo, da bi se novi prosto-
voljci v skupini dobro počutili. Med prostovoljci je veliko individualnih medosehnih
- lAl -
vezi in tudi individualno so različno obravnavani. Razmeroma malo je pojasnil
in sporočil glede organizacijskih potekov in politike. Koordinator prostovoljnega
dela ne obremenjuje prostovoljcev z rutinskim delom, temveč ga v prepričanju,
da se bo tako izognil konfliktom ali odporu do dela pri prostovoljcih, opravlja
sam. Pravil skorajda ni, koordinator jih doživlja kot ogrožujoče za moralo.
Organizacijska hierarhija ni očitna in le malo je prizadevanj, da bi bili odnosi
med prostovoljci in plačanimi delavci funkcionalni. Nekateri plačani delavci
gledajo na prostovoljce kot na nepotrebne, to je stališče, ki mu koordinator
nasprotuje. Kljub dobremu počutju prostovoljcev in njihovemu priznavanju do-
bronamernosti koordinatorjevih prizadevanj, da bi dosegel prijateljsko vzdušje,
prostovoljci niso dovolj motivirani za produktivnost. Trening in usposabljanje
prostovoljcev nimata pomembnejšega mesta. Sestanki skupine predstavljajo
predvsem socialno izkustvo, namenjeno izboljšanju morale. Včasih prostovoljci
poiščejo trening za prostovoljno delo drugje. Vodenje prostovoljcev v smislu
pomoči pri opravljanju dela je zaradi manjše vrednosti, ki se jo pripisuje orga-
nizacijskim in storilnostnim ciljem, ohlapno. V ospredju je skrb za dobro po-
čutje prostovoljcev, kar se odraža v zanimanju za njihove vsakdanje težave.
Za familiarno klimo je torej značilno nizko vrednotenje organizacijskih ciljev
in velika zavzetost za psihosocialne potrebe prostovoljcev. Organizator si močno
prizadeva, da bi bil prostovoljcem všeč, vendar ne prevzema odgovornosti za
njihovo osebnostno rast ali produktivnost. Prostovoljci najdejo zadovoljstvo v
socialni situaciji, a le malo ga črpajo iz uspehov ob opravljenih nalogah.
Paternalistična klima
Za paternalistično klimo je značilno mnogo konfliktov med osebjem, velik
poudarek na vlogi vodje in nizka morala. Čeprav obstajajo priložnosti za zado-
voljevanje psihosocialnih potreb prostovoljcev, te možnosti običajno zaradi ne-
sposobnosti vodje, da bi delil odgovornost z drugimi, zagotovil suportivno vo-
denje in razvil prijateljski duh, niso izkoriščene. Prostovoljcem se zdi, da jim
koordinator prostovoljnega dela ne zaupa in da jih ne sprejema, čeprav le-ta
vlaga veliko časa in energije v vodenje programa prostovoljnega dela. V pate-
rnalistični klimi se niti ne dosegajo delovni cilji niti se ne zadošča psihosoci-
alnim potrebam prostovoljcev. Značilni vzorec komunikacije je od zgoraj
navzdol. Vodja se največkrat niti poseb.io ne zanima za psihosocialne probleme
- 142 -
prostovoljcev niti nima pravega občutka za učinkovitost. Nove prostovoljce
se uvaja v upanju, da bodo v izpolnjevanju programa prevzeli naloge in
odgovornosti drugih. Vendar se novi ob vstopu v prostovoljno delo zaradi nizke
morale starih prostovoljcev seznanijo predvsem s težavami in konflikti v sku-
pini. V primerih, ko veterani neradi sprejemajo nove prostovoljce in jih doži-
vljajo kot ogrožujoče, se ustvarjajo klike. Prostovoljci opravljajo veliko ruti-
nskega dela. Malo je poudarka na pravilih in regulativih. Četudi si koordinator
prizadeva, da bi bila izkušnja prostovoljnega dela za prostovoljce ugodna, po-
stajajo spričo opisane klime in neproduktivnega duha apatični do organizacije
in do dela, ki jim je naloženo. Izogibajo se odgovornosti, pogosto izostajajo z
dela ali pa opuščajo prostovoljno delo. Prostovoljci ne razumejo dobro organi-
zacijske hierarhije, na drugi strani pa plačani delavci ne razumejo namenov
prostovoljnega dela. Čeprav skuša koordinator zavreti kriticizem plačanega
osebja, le-to doživlja prostovoljce kot oviro pri delu in to tudi izraža. Prihaja
do konfliktov med skupino prostovoljcev in plačanih delavcev, ti konflikti po-
gosto terjajo koordinatorjev poseg. Trening in usposabljanje prostovoljcev nimata
posebno pomembnega mesta, le malo je priložnosti za izobraževanje. Izobraže-
valnih dejavnosti se prostovoljci le malo udeležujejo, zanje so značilne debate
in prepiri, če vodja energično poseže v razprave, ga doživljajo kot vsiljivega.
Koordinator si prizadeva, da bi bil seznanjen z delovnimi težavami prostovo-
ljcev, vendar je njegovo vodenje zelo ukazovalno. Tako vodenje običajno pri
premagovanju težav ne pomaga veliko.
Zaprta klima
Zaprta klima je podobna paternalistični, za obe so značilni nizka morala in
slabo doseganje organizacijskih ciljev ter majhno zadoščanje psihosocialnih
potreb prostovoljcev. Razlika med obema je v naravnanosti vodje. Za zaprto
klimo je značilno, da vodji ne uspe zagotoviti socialne aktivnosti, niti vodenja
za prostovoljce. Vodja ne daje priznanj prostovoljcem. Zaradi tega je med pro-
stovoljci veliko fluktuacije in dejavnosti so zelo kratkotrajne. Komunikacije
navzgor in komunkacije navzdol so slabe in negativne. Socializacije za prosto-
voljno delo ni. Od prostovoljcev se pričakuje, da bodo pričeli opravljati svoje
dolžnosti brez uvajanja v socialni kontekst dela in brez socialnih interakcij.
- 143 -
Nit-.če se ne briga za njihove potrebe in si ne prizadeva, da bi se identificirali
z organizacijo prostovoljnega dela in bili nanjo ponosni. Prostovoljci naj bi
opravljali svoje naloge v osami, ne da bi se zavedali učinkov svojih naporov.
Morala je nizka, apatičnost visoka. Pravila in regulativi so kratkotrajni, začasni
ali pa jih sploh ni. Prostovoljec je pri delu preplavljen z rutinskimi detajli.
Prostovoljni delavec sam odloča, ali bo izvajal to hlapčevsko delo ali ne, marsi-
kdaj se odloči proti. Vodja tolerira nizko učinkovitost. Nihče si ne prizadeva,
da bi razložil hierarhično organizacijsko shemo prostovoljnega dela. Plačani de-
lavci pogosto kritizirajo prostovoljce, vendar koordinator ne odgovarja na te
kritike. V celotnem kontekstu prostovoljnega dela nihče prav natančno ne ve,
kaj se od njega pričakuje. Ni priložnosti za izobraževanje za delo in trening in
ni sestankov prostovoljcev. Ce se že pojavijo pobude za izobraževanje, jih dajo
prostovoljci. V treningu in usposabljanju vodje ne vidijo posebne koristi. Malo
je vodenja, malo skrbi za psihosocialne potrebe prostovoljcev in za njihove te-
žave pri delu, prostovoljci prejemajo malo priznanj.
Za zaprto klimo je torej značilna odsotnost učinkovitega vodenja, majhno število
priložnosti za prostovoljce, nizka morala, odsotnost prizadevanj za dejavno ude-
ležbo prostovoljcev pri izvajanju in izboljševanju programa prostovoljnega dela
in odsotnost oprizadevanj za zadovoljitev psihosocialnih potreb prostovoljcev,
veliko od opuščanja prostovoljnega dela in malo doseženega.
Zaključek
Avtorji poudarjajo pomen psihosocialne klime za prispevek prostovoljnega delavca
k ostvaritvi in razvijanju programa prostovoljnega dela. Poudarjajo prednosti
odprte in avtonomne klime. Osvetlijo težo posameznih dejavnosti, ki jih uvelja-
vlja in izvaja koordinator ali organizator prostovoljnega dela - socializacijo pro-
stovoljcev za delo, usposabljanje in trening za prostovoljno delo in vodenje pro-
stovoljcev v različnih psihosocialnih klimah prostovoljnega dela. Opozarjajo na
odnos med psihosocialno klimo in počutjem in zadovoljstvom prostovoljnih de-
lavcev ter učinkovitostjo prostovoljnega dela, pa tudi na upoštevanje vsebine pro-
grama prostovoljnega dela pri izboru in izvajanju načina vodenja prostovoljnega
dela.
Povzela Irena Ivanuša,
dijakinja Srednje družboslovne šole
v škof j i Loki
- 144 -
UVAJANJE AVTOMATSKE OBDELAVE PODATKOV V SOCIALNE SLUZBE
Terry E. Carrillio, Judith Kasse, and Anthony H, Moretto, Management
Information systems: Who is in Charge? Social Casework 66, 1985, št, 7,
str. 416-423.
Medtem ko konservativna vlada v ZDA vse bolj zmanjšuje sredstva za socialne
dejavnosti, postavlja pred te ustanove vse večje zahteve po večji učinkovitosti.
Istočasno pa hitro razvijajoča se računalniška tehnologija navaja na razmišljanje
o merjenju dejavnosti in njenih rezultatov na način, ki bi bil v preteklosti odlo-
čno predrag. Kombinacija tehnologije in pritiska po večji učinkovitosti in odgo-
vornosti lahko na eni strani privede do merjenja, vrednotenja in izboljš:anja
dejavnostu Na drugi strani pa se, v najslabšem primeru, lahko dejstva, ki jih
upo"?.bijo za opis delovanja kakega programa, sprevržejo v orožje proti progra-
mu. E tem, da pokažejo na njegovo neučinkovitost. "Podatki" lahko postanejo
politična ali ekonomska sredstva, ali celo dolgovi, odvisno od tega, kako jih
uporabijo.
Čeprav je lahko računalniško vodeni informacijski sistem izjemno koristen tako
za notranje upravljanje kot tudi za prikazovanje dejavnosti navzven, se lahko tog
in omejen sistem izkaže kot težje upravljiv v primerjavi z umišljeno neučinko-
vitim sistemom, ki ga računalniki nadomestijo. Slabo razvit sistem, ki se ne
more prilagajati novim zahtevam po podatkih, se lahko pokaže v najslabšem, in
sicer: kot neroden,, tuj proces zbiranja očitno neuporabnih podatkov, vzporedno
s tem pa se kot reakcija na to ročno zbira podatke, ki jih računalnik ne za-
jema. Ker vsaka ustanova ali agencija deluje na svoj način, pogosto obstajajo
težnje po izmišljanju novih računalniških programov, ki bi bili prirejeni prav
za to področje. Ob tem je takšen pristop zelo drag, saj zajema tudi investicije
za svetovalno službo, programsko in strojno opremo in novo osebje. V zadnjem
času strokovnjaki s področja računalniške obdelave podatkov vse bolj pogosto
svetujejo skrbno načrtovanje in zaupanje v izkušnje drugih ustanov. Mncgi pouda-
rjajo, da je potrebno največ pozornosti posvetiti načrtovanju celotnega sistema
ter prilagoditvi ljudi in organizacije na spremembe. Cas in denar, vložena v kak
drag projekt, sta lahko povsem izgubljena, če niso pravočasno razrešene filozo-
fske in organizacijske zahteve.
- 145 -
Mnogi strokovnjaki s področja računalništva ne poznajo teoretičnih in prakti-
čnih problemov socialnih služb. Pri uvajanju računalniške obdelave podatkov pre-
prosto vnašajo postavke, ki so uporabne le v poslovnem svetu. To lahko zelo
hitro pripelje do napačnega vrednotenja del, kar se potem seveda odraža pri
financiranju kake dejavnosti. Skratka, računalniško vodenje socialne službe ni
nikakršna magična rešitev, temveč zahteva skrbno načrtovanje zbiranja in upo-
rabe podatkov.
Leta 1974 je neka socialna agencija za delo z družinami uvedla računalniško
vodenje informacijskega sistema. Odločili so se za program, ki ne zahteva
obsežnega programiranja ali strojne opreme v sami ustanovL Potrebe po poda-
tkih so zbirali glede na zahteve letnih poslovnih poročil na dva načina. Mesečno
so zbirali in obdelovali na primer podatke o številu intervjujev in statusu strank;
letno pa demografske podatke o obravnavanih primerih. Da bi prihranili denar,
so podatke odčitavali z leksikalnim analizatorjem (pregledovalnikom) in ne z
luknjanjem kartic. Podatke so mesečno posredovali v paketni obliki in jih ana-
lizirali po sistemu SPSS (Statistical Package for the Social Sciences).
Avtomatska obdelava podatkov je povsem sledila logiki prejšnjega ročnega si-
stema. Največja sprememba je bila v tem, da statistik ni več potreboval do-
lgih dni za zbiranje podatkov, stroj je to opravil v nekaj minutah. Zaradi me-
sečnega vnašanja podatkov pa je konec meseca pomenil za delavce hud pritisk
in napor, če so hoteli pravočasno oddati formularje o opravljenem delu.
Sistem, ki so ga poimenovali "globalni", je opozoril na veliko problemov. Ker
so podatke vnašali mesečno, je osebje moralo preštevati obiske in druga opra-
vila ročno. Seveda je tak način vodil k povprečni oceni števila obiskov in ne
k dejansko opravljenim obiskom. Napake so se pokazale pri vnašanju demogra-
fskih podatkov, število primerov se je nanašalo na družino kot enoto, vendar
so se podatki, kot npr. starost, spol, poklic, ki so jih morali vnesti nanašali le
na posameznika. Iz tega je sledilo, da niso imeli pravih podatkov o družini,
temveč le o poljubno izbranem članu ali glavi te družine. Demografska slika
strank, ki so v tem času obiskali to ustanovo, ni bila jasna in ni omogočala
natančnega načrtovanja dejavnosti.
- 146 -
Paketni sistem (batch system) vnašanja podatkov je pomenil, da so bili vsi
primeri zaključeni ali na novo odprti ob začetku vsakega meseca. Statistik v
tej ustanovi je tako prešteval primere, ki so jih zaključili, na novo začeli ali
nadaljevali, in nekako skušal uskladiti številke. Mesečna statistična poročila
so bila tako netočna in polna napak.
Z uvedbo računalnika je imel statistik veliko več časa, ker mu ni bilo treba
več ročno preštevati primere, zato je dobil nalogo, da statistične podatke iz
računalnika prevede v stare oblike - takšne, kot so jih uporabljali pred uvedbo
računalnika. Mesečni izpis računalnika je bil za vodstvo te ustanove neuporaben,
ker je vseboval preveč zanje nepotrebnih podatkov. Tako so nadaljevali z upo-
rabo starih povzetkov in mnogi so menili, da pomeni avtomatska obdelava iz-
gubo časa in naporov, saj so bili dobljeni podatki le delno uporabni.
□b samem začetku avtomatske obdelave podatkov so bili zmotno prepričani
predvsem o dveh stvareh: 1. da bo sistem sam po sebi deloval, 2. da bo "pri-
čakovani" obseg dejavnosti ohranjen. Potem ko so s pomočjo zunanjega stro-
kovnjaka razvili sistem, so bili prepričani, da bodo lahko naprej sami delali s
paketnim sistemom SPSS brez zunanje pomoči. Vendar se je kasneje pokazalo,
da je pravočasno vnašanje podatkov, optično odčitavanje, popravljanje napak
itd. zelo zahtevno. Tako so delavci mesečno dobivali "nečitljive" izpise. Le
statistik je v resnici razumel računalniške izpise.
Ker so v sistem vnesli le malo novih pojmov, so vsi pričakovali, da bodo vse
podatke imeli na voljo v enaki obliki kot prej, le da bodo hitreje in bolje
pripravljeni. Tudi takšni "triki", kot npr. štetje šestih telefonskih pogovorov
za en intervju, so se hitro množili samo zato, da bi ohranili umišljeno predsta-
vo o opravljenem delu in s tem tudi upravičili svoj obstoj. Takšne metode so
seveda dajale napačno sliko delovanja ustanove, saj so bile mnoge kategorije
napačno predstavljene ali pomešane. Statistikova naloga pa je bila, da na koncu
vsakega meseca reproducira mitologijo ustanove v stari obliki na osnovi ra-
čunalniškega izpisa.
Leta 1978 so v neki ustanovi za zunaj^avodsko pomoč ostarelim pristopili k
uvedbi računalniške obdelave podatkov nekoliko drugače. Pred vodstvo ustanove
so postavili najprej naslednje pogoje:
- 147 -
1.	Le enota, ki bo vključena v raziskovalni projekt, bo uporabljala novi sistem.
Ostali del ustanove bo v tem času deloval po ustaljenem načinu.
2.	Čeprav bodo podatke zbirali in obdelovali na nov način, bo vodilno osebje
dobivalo mesečne poročila v takšni obliki kot prej.
3.	Ker je to pomenilo povsem nov način dela, so zahtevali 6 mesecev časa: po
tem naj ne bi bil nihče grajan, če njihovo delo ne bi rodilo teoretičnih pri-
čakovanj. Zato da bi dejansko dobili pravo sliko delovanja ustanove, .morajo
bojazen o kakovosti dela in učinkovitosti svojih delavcev prikriti.
Vodilno osebje je vsemu ugodilo. Vendar so se tudi tu pojavili občutki izgube
nadzora kot tudi želje, da bi novo tehnologijo uvedli z minimalnimi organizaci-
jskimi spremembami. Tudi druge raziskave o uvajanju AOP v socialne dejavnosti
so pokazale, da lahko grožnje po izgubi samostojnosti, strah pred spremembo v
hierarhiji moči organizacije in možnosti prisile ali kaznovanja zaradi "majhne
produktivnosti" povzročijo, da je takšen sistem neuporaben. V tem poskusnem
obdobju so v navedeni organizaciji marsikaj spremenili glede na prej opisani si-
stem, Bistvena sprememba pa je bila, da so podatke vnašali dnevno in zato
osebju ni bilo več potrebno na koncu meseca preštevati (približno ocenjevati)
različna opravila, V novem sistemu tudi ni bilo več potrebno uporabljati razhih
trikov (50-minutni telefonski pogovor je enako kot enourni sestanek s stranko).
Ker so se novi podatki razlikovali od podatkov v starih poročilih, so bili mnogi
prepričani, da je produktivnost upadla. Veliko usposabljanja in razgovorov o po-
menu novih kategorij je bilo v poročilih potrebnih, da so dokazali, da so bila
pretekla pričakovanja zelo nejasna in da sedaj prehajajo na nov, bolj natančen
vzorec delovanja. Na srečo so lahko v 6-mesečnem poskusnem obdobju, ko je
bilo potrebnih veliko naporov, da so delavci vnašali resnične podatke, ne da bi
bili kaznovani, razumeli, kaj so lahko neresnična pričakovanja.
Sam sistem, ki so ga nato prenesli na celotno ustanovo, se je kmalu izkazal
kot zelo učinkovit, saj so uvideli, da omogoča tudi proučevanje in raziskovanje
drugih problemov, ki jih prej niso zaznali. Uporaba računalnika je postala ne-
pogrešljiva na vseh ravneh delovanja ustanove.
- 148 -
DRUGAČNO RAZMIŠLJANJE O MLADINSKEM KRIMINALU
John Pratt,Juvenile justice, social work and social control. The need for
positive thinking. British Journal of Social Work 15, 1985, št. 1, str. 1-24.
Namen članka je dvojen. Prvič; na osnovi proučevanja sodobnih teženj na po-
dročju mladinske zakonodaje v Angliji in Walesu skuša dokazati, da se v za-
dnjem desetletju znatno povečuje stopnja nadzora in prisile v širokih segmentih
mlade populacije. Drugič; poskuša orisati pozitivno vlogo socialnih delavcev na
področju mladinske zakonodaje, ki lahko pomagajo odvrniti te težnje in ponovno
ovrednotiti splošno mišljenje o problemih mladinskega prestopništva in mladinske
kazenske zakonodaje.
Ce v zadnjem desetletju številni socialni delavci in drugi strokovnjaki, ki delajo
na področju mladinskega prestopništva, kažejo znake nezadovoljstva, ni nikakršno
presenečenje. Čeprav so zavestno izbirali poklic, v katerem so želeli "pomagati"
tistim mladim ljudem in' njihovim družinam, ki so iz različnih vzrokov prikra-
jšani, zavrženi, nezmožni reševati probleme itd., so se kljub temu znašli v po-
ložaju, ko so pod udarom hude, čeprav diametralno nespretne kritike z obeh
strani političnega spektra. Tako jim na primer desnica očita, da so v najboljšem
primeru neučinkoviti "dobrodelci", ki niso povsem zmožni odgovarjati na "spri-
jenost" svojih strank.
Strokovnjaki socialnega dela na področju mladinskega prestopništva vsekakor
nimajo mnogo zaveznikov v prispevkih, ki so jih prinesle nekatere radikalne
študije sociologije prestopništva. še posebej pomembna za razumevanje soci-
alnega dela in družbenega nadzora so novejša dela Foucaulta, Donzelota in tudi
drugih avtorjev. Osrednja misel le-teh je, da se je mesto družbenega nadzora
preneslo iz institucije na skupnost v zelo različnih oblikah. Zato ni čudno, kot
pravi Foucault: "Sodniki normalnosti so navzoči povsod. Živimo v družbi profe-
sorja-sodnika, vzgojitelja-sodnika, socialnega delavca-sodnika; vsi omogočajo
univerzalno vladavino normativnega; vsakdo izmed njih pa mu tam, kjer je,
podreja telesa, gibe, obnašanja, vedenja, spretnosti, dosežke." (^oucault.
Nadzorovanje in kaznovanje, str. 301.)
Po avtorjevem mnenju se ta vidik razširjanja socialnega nadzora kaže, čeprav
se sr;mo v nagctivnem smislu, predvsem na naslednjih področjih:
- 149 -
1.	naraščanje sodelovanja med različnimi ustanovami (šola, mladinski klubi,
razni odbori, skupine, itd,
2.	večja administrativna diskretnost,
3.	socialno delo z rizičnimi skupinami (predvsem na prostovoljni osnovi),
4.	povečanje nadzora in omejitev za pogojno obsojene mladoletnike,
5.	zahteve po zgodnješolskem in daljšem obravnavanju mladoletnikov kot oblika
preventivnega socialnega dela,
6.	večja strokovnost in administracija - obseg dela socialnih delavcev se raz-
širja.
Ob tem pa je potrebno poudariti, da se število sodnih ukrepov v tem obdobju
ne zmanjšuje, čeprav se vse te nove usmeritve odvijajo v skupnosti. Ti se pre-
dvsem nanašajo na tako imenovano "huligansko manjšino", ki je običajno po-
vezana z nogometnim huliganstvom, vandalizmom, pouličnim kriminalom in po-
dobno. Vse tako kaže, da so v razpravah o alternativnih oblikah dela, zasno-
vanih na skupnosti, zgoraj omenjene skupine mladih izključene iz teh programov.
Upravičeno se torej zdi, da se je zgradil ideološki konsenz tako glede razliko-
vanja kot potrebe po ločenih strategijah za domnevno "nepopravljivo" populacijo
in "ostalimi", ki še niso prekršili zakona in ki se jih ima predvsem za rizično
skupino, ki to lahko naredi. Trditve desnice torej, da se je mladinski nadzor
preveč "omehčal" in da ga vodi umišljeni "liberalizem", niso resnične. To, kar
se je zgodilo, je, da še nadalje odpisujejo tako imenovani "trd oreh" in se po-
našajo z zavetostjo za skupnostno zasnovane alternative kaznovanju za popula-
na
cijo, ki najbrž tudi sicer ne bi bila institucirlizirana ali sploh zajeta v orbito
sistema mladinskega kazenskega prava.
Ce je bila torej mladinska kazenska zakonodaja v zadnjih desetih letih usmerjena
k večjemu nadzoru in prisilam, kakšna naj bi potem bila vloga socialnega de-
lavca v tem sistemu? Ali takšen razvoj pomeni, da je njegova vloga v poveča-
nem družbenem nadzoru - kakorkoli že preoblečenem - ali je morda tu še
prostor za delo proti razraščajočemu aparatu nadzora in spreminjanju splošnega
koncepta razmišljanja o kriminalu? Vsekakor so to vprašanja, ki zahtevajo glo-
blje razmišljanje.
- 150 -
Morda je v sedanjem času najbolj potrebno ponovno ovrednotiti sistem ladinske
kazenske zakonodaje: to pomeni, da se tako v razmišljanju kot v praksi začnemo
umikati stran od široko nedvoumno sprejetih vrednot razvijanja na skupnosti
zasnovanih "alternativ", ki potekajo vzporedno s kaznovalnim sektorjem. Kajti
alternativa je le "alternativa", dokler tekmuje s starim sistemom. Ureditev, ki
ne tekmuje s starim sistemom, ureditev, ki ni relevantna za člane starega si-
stema kot nadomestilo starega sistema, ni alternativa. Glavni problem je torej
doseči kombinacijo nasprotovanja in tekmovalnosti: glavni problem je v izogi-
banju, da neko nasprotovanje postane netekmovalno, da tekmovanje postane
dogovor. Glavni cilj je torej doseči tekmovalno nasprotovanje. Za socialnega
delavca to lahko v praksi pomeni tudi reči "ne".
Med mnogimi načini preseganja takšnega stanja, ki jih avtor navaja, so tudi
nasleciji:
Sodišča se v današnjem čssu poslužujejo vse večjega števila raznih priporočil
in mnenj. Značilno za poročila, ki jih napišejo socialni delavci, je, da ne pri-
kažejo realne podobe mladostnikovega življenja, pomen prestopka v neposrednem
in lokalneiVi kontekstu, temveč so običajno le dokumentacija mladostnikovih
"stranpoti" od tistega, kar ima sodišče za sprejeto družbeno normo. Tako se
v teh poročilih ponavljajo izrazi, kot "razpad družine", "moteč in nezainteresi-
ran", "nekostruktivna izraba prostega časa", itd., kar seveda ohranja obstoječo
konceptualizacijo mladinskega kriminala. Vsebina poročil bi morala zajemati
naprimer stopnjo brezposelnosti v kraju, otrokov odnos do šole in kvaliteto
izobraževanja, ki mu je ponujena, krajevni pomen določenih vedenjskih vzorcev
Poraja se tudi vprašanje, kakšne so lahko posledice raznih "alternativnih" oblik
dela z rizičnimi mladoletniki. Zelo hitro se namreč zgodi, da bo otrok ali mla-
doletnik, ki je bil podvržen raznim oblikam nadzora, prej obsojen, kot bi sicer
bil, saj bo sodišče lahko menilo, da je imel že dovolj možnosti, da ne bi za-
šel na stranpota. Korak od tud dalje je lahko tudi v vplivanju na kaznovalno
politiko in v tem, da poskušajo doseči, da se kaznujejo hujši prestopki. Tudi
o raznih oblikah preventivnega dela z mladimi, še posebej tistih, ki se jih ima
za "rizične" že zaradi enega samega "pojava" v njihovem "normalnem" razvoju,
bi bilo potrebno ponovno razmisliti.
Ob koncu avtor dodaja, da je to le nekaj možnosti, kako zmanjšati aparat
družbenega nadzora, ki sedaj obstaja v mreži mladinske zakonodaje, in spreme-
niti splošno mnenje o kriminalu med mladimi.	,, --j-, tt
'	Pripravila Lidija Kunic
dokumentacija
THEORETICAL AND
METHODOLOGICAL REFLECTIONS
Expert Meeting
Innovation - Towards an Integrated
Evaluation of Local Innovative Experiences
November 23-27, Austria
NEW TECHNOLOGIES
Research Project
Training Measures for Women in Jobs
Aflfected by New Technologies
sponsored by the Austrian Federal Ministry
of Social Affairs
1986
POPULATION GROUPS OF SPECIAL
CONCERN
Expert Meeting
Trends in Child Welfare: Experiences with
and Alternatives to Compulsory Custodial
Care
in cooperation with the Swedish National
Board of Health and Welfare and Almanna
Bamhuset Foundation
September 29-October 3, Satrabruk/Sweden
Research Project
Childhood as a Social Phenomenon:
Implications for Future Social Policies
in preparation
SOCIAL INITIATIVES AND
RESEARCH ON THE LOCAL LEVEL
Expert Meeting
Theory and Practice in Education and
Vocational Training of Unemployed Youth
November 26-29, Vienna/Austria
Research Project
The Impact of Community Work Projects in
Austria
sponsored by the Austrian Federal Ministry
of Social Affairs
1986
Research Project
Recurrent Education for Trainers in Social
Projects
sponsored by the Austrian Federal Ministr>'
of Social Affairs
1986-1987
SOCIAL WELFARE POLICIES
AND PROGRAMMES
IN THE EUROPEAN
REGION
Preparation of the Background Paper for the
Regional Consultation on "Social Welfare
Policies and Programmes"
in cooperation with the United Nations
Centre for Social Development and
Humanitarian Affairs
WELFARE STATE
Expert Meeting
Planning the Welfare Mix - Making Fuller
Use of Human Resources
in cooperation with Health and Welfare
Canada
April 28-May 2, Montreal/Canada
Expert Meeting
Social Services, Job Creation and New
Technologies
in cooperation with the Ministry of Labour
and Social Security, Madrid, Spain
June 2-6, Madrid/Spain
Expert Meeting
Welfare and Employment - Implications for
Social Legislation
in cooperation with the International
Council on Social Welfare
August 3-10, Liibeck/FRG
Expert Meeting
Criteria for the Evaluation of Social Services
in cooperation with the Institut de Treball
Social i Serveis Socials (INTRESS),
Barcelona, Spain
December 1-5, Barcelona/Spain
Research Project
Ideology and Practice of the New Welfare
State
to be finalized mid 1986 J-
HEALTH CARE AND SOCIAL
SERVICES
Expert Meeting
Vienna Dialogue on "Health Policy and
Health Promotion - Towards a New
Conception of Public Health"
in cooperation with WHO and the Austrian
Federal Ministry of Health and
Environmental Protection
September 6-11, Baden near Vienna/Austria
Expert Meeting
Community Participation in Occupational
Health
in cooperation with the International
Association for Health Policy
September 25-27, Stockholm/Sweden
Expert Meeting
Health Policy for Underprivileged Groups
in cooperation with the International
Association for Health Policy
December 4-8, Visegrad/Hungary
Research Project
The Delivery of Nursing Care of the Elderly
in Their Own Homes
in cooperation with WHO
1986-1987
Research Project
Assessment of Changes in Sex Roles and
Their Implications for Family Planning and
Sexual Counselling Services
in cooperation with WHO
1986-1987
EUROPEAN CENTRE FOR SOCIAL WELFARE TRAINING AND RESEARCH, Bersgasse 17, 1090 Vienna, Austria
eurosocial
WELFARE STATE
Seminar
Time to Care at the Local Level
Ferrara/Italy
Expert Meeting
The New Welfare State and the Labour
Unions
Austria
Seminar
The Position and Participation of Clients as a
Key Question in Advancing Social Policy
September, Finland
Expert Meeting
Changes in the Welfare State and Demands
on the Voluntary Sector
HEALTH CARE AND SOCIAL
SERVICES
Expert Meeting
Health Impact of Productivity Policies
Spring, Austria
Research Project*
Integration of Health and Social Services at
the Local Level
1987-1988
THEORETICAL AND
METHODOLOGICAL REFLECTIONS
Expert Meeting
Comparative Research on the Welfare State;
Which Political and Practical Lessons?
Spring, FRG
PREVIEW 1987
SOCIAL INITIATIVES AND
RESEARCH ON THE LOCAL LE\ EL
Research Project
Education and Vocational Training Policies
for the Unemployed
1987-1988
SOCIAL WORK AND SOCIAL W ORK
EDUCATION
Expert Meeting*
Policies of Social Development for Deprived
Urban Areas
Spring, Paris/France
Expert Meeting
Evaluation of Innovatory Social Projects
early Summer. Barcelona/Spain
Expert Meeting
Industrial Social Work
The Netherlands
NEW TECHNOLOGIES
Expert Meeting*
Client Access to Administrative Records
Spring, Windsor/UK
Expert Meeting
Impact of Computerization on Families:
New Tasks for Social Workers - Implications
for Social Work Education
Autumn, Beriin (West)
* approved by the Board March 1986
EUROPEAN CENTRE FOR SOCIAL WELFARE TRAINING AND RESEARCH, Berggasse 17, 1090 Vienna, Austria
The British Journal of Social Work
CONTENTS
Ian Gihhs and Katy Cic;n(): Renections From the Field: the
Experience of Former CSS and CQSW Students	289
Bi rnard Inf.k hf.n: A Job for Life? Tiie Service Needs of Mentally
Handicapped People Living in the Community, and their Families 311
B. C. Isaac . E. B. Minty and R. M. Morrison; Children in Care
the Association With Mental Disorder in the Parents	325
Coi.in Pritchard, Mary Fihi.ding. N. Choudry, Malcolm Cox
and Ian Diamond: Incidence ofDrug and Solvent Abuse in "Normal"
Fourth and Fifth Year Comprehensive School Children—some
Socio-behavioural Characteristics	341
Anne Celnick: Negotiating Alternatives to Custody: a Quantitative
Study of an Experiment in Social Enquiry Practice	353
Andy Alaszewski: Abstracts (Organization and Administration)	375
B(X)k Reviews	383
B(K)ks Received	401
Announcement	405
Primed in Great Britain al the Alden Press, Ox/onl
Journal of Social Policy	Volume 15 Part 2	APRIL 1986
table of contents
ARTICLES
d.	piachaud; Disability, Retirement and Unemployment of Older Men ,	145
s. birch: Increasing Patient Charges in the National Health Service: A Method of
Privatizing Primary Care	163
brian nolan: The Distribution of Social Security Transfers in the UK	185
m. murphy and o. sullivan: UiiemplojiiieiU, Housing and Household Structure
Among Young Adults	205
rob flynn: Cutback Coniradiclions in Dutch Housing Policy	223
jo campling: Social Administration Digest	237
BOOK REVIEWS
R. Klein and M. O'Higgin (eds): The Future «/ H cl/iire (A. M Rccs)	255
R. Berlhoud (cd.): Challenges to Siiaiil I'oluy (A. M Rees)	255
H. J. Kaye: The British Marxist Hismrians {i. M.iciiicol)	258
J. Pahl (ed.): Priiate Violence and Public Policy (II Clraham)	259
N. Johnson (ed.): Marital Violence (H. Graham)	259
S. Baldwin: The Costs of Caring (S. Sainsbury)	261
A. F. Long and S. Harrison (eds): Health Services Performance (D. Hunter)	262
R. Means and R. Smith: The Development of Welfare Services for Elderly People (A. Blaikie)	264
S. N. Eisenstadt and D. Ahimeir (eds.): The Welfare State and its Aftermath (G. Room)	266
P. Bean (ed.) Etsays in Social Policy, Lau and Sociology (M. Stein)	268
E.	Haimes and N. Timms: Adoption. Identity and Social Policy (P. Bean)	269
E. Mechan: Women's Righ'ts ai IVork (J Lewis)	270
t ( ambridoe l'niversity prfss 1986
Cambridgh University Press
The Pitt Building, Trumpinglon Slrccl. Cambridge CB2 I RP
.12 East 57th Street. New York. NY 10022. USA
10 Stamford Roaii. Oakleigh. Melbourne .'166. Australia
Printed in Great Bntain by the
University Press. Cambridge
PUBLISHED SINCE 1920
Social
I he Journal of Contemporary Social Work
Casework
Volume 67 Number 5 May 1986
Articles
259 Practice with the Frail Elderly in the Private Sector
David P. Fauri and Judith B. Bradford
266 Isolation to Intimacy: Incest Survivors in Group Therapy
Ann Melzer Bergart
276 Crisis Intervention and Support: Working with the Police
Edith Fein and Susan A. Knaut
283 Drawing on Cultural Tradition in Indian Child Welfare Practice
Terry L. Cross
290 Utilizing Volunteers to Enhance Informal Social Networks
Manzali Mitchell
299 Self-Perception in Family Systems: A Diagrammatic Technique
Ronald R. Van Treuren
306 Is Pregnancy After Infertility a Dubious Joy?
Constance Hoenk Shapiro
314 Book Reviews
BORDERLINE PSYCHOPATHOLOGY AND ITS TREATMENT, by Gerald Adler. Reviewed by
Richard A. Mackey.
FAMILY VIOLENCE, by Mildred Daley Pagelow. Reviewed by Deborah P. Valentine.
FATHERLESS CHILDREN, by Paul L. Adams, Judith R. Milner, and Nancy Schrepf. Reviewed by
Richard Dublin.
GENDER AND THE LIFE COURSE, edited by Alice Rossi. Reviewed by Patricia Freudiger.
265 Editorial Notes
320 Personnel Vacancies
SOCIAL SERVICE REVIEW
Contents
March 1986 Volume 60 Number 1
1 Women in the Creation of the Profession of Social Work • Clarke A.
Chambers
34 Poverty and Policy: Lessons of the Last Two Decades • Sheldon Danziger
and Robert D. Plotnick
52 The Impact of Technology on Social Welfare in Kuwait • Hassan R.
Hammoud
70 The Future of Community Organization in Social Work: Social Activism
and the Politics of Profession Building • Michael Reisch and Stanley
Wenocur
94 The Violent Gang Problem in Chicago: A Local Community Ap-
proach • Irving A. Spergel
132 The Promise of Certainty • Elizabeth Ann Kutza
145 Science and Social Work • William M. Epstein
161 Reliability and Bias in Categorizing Individual Client Problems • John
G. Orme and David F. Gillespie
Book Reviews
175 Anne E. Fortune, ed., Task-centered Practice with Families and Groups Betty
J. Blythe
177 Manuel Carballo and Mary Jo Bane, eds.. The State and the Poor in the
1980s Edward F. Lawlor
179 Jack Mekzer, Metropolis to Metroplex: The Social and Spatial Planning of
Cities Marshall Rosman
181 Contributors
BocUl Work (ISSN 0037-8046) I* > pro-
fessional journal committed to taipro^g
practice and extending knowledge In aodal
work and social welfare. The Editorial
Board welcomes manuscripts that yield
new Inslghu Into established practices,
evaluate new techniques and research, ex-
amine current social problems, or bring
serious. crIUcal analysis to bear on the
problema of the proleaalon Itself. Oplnkms
expressed in the Journal are those of the
authorB and do not necessarily reflect the
oOlcial poslUon of the Natkinal Association
of Social Workers.
In the interest of accurate and unbiased
commi licatlon. the NASW publications pro-
gram subscribes U> a belief in the importance
of avoiding language that might imply sex-
ual. ethnic, or other kinds qf discrimination,
stereotyping, or bias. NASW la coounltted to
the fair and equal treatment of Individuals
snd groups, and material submitted should
not promote stereotypic or discriminatory
attitudes and assumptions about people.
Advertising rates are available on request.
PublicaUon of an advertisement does not
constitute an endorsement or approval of
any producta or aervlcea advertised, any
point of view, atandard. or oplnk>n pre-
aented therein. NASW Is not responsible for
any claims made in an advertisement ap-
pe^ng In ita put>llcatlons.
Published In January-February. March-
April. May-June. July-Auguat, S^ember-
October. and November-December.
Subscrtptton rates: Nonmembers: Individ-
uals—>46 for 1 year. S82 for 2 years: llbrar-
lea and instltutk>ns—$58 for 1 year. tl06
(or 3 years. Members: The anntial dues pay-
ment is assessed $8.50 for the Journal.
(Postage: Canadian—add $3 per subscrip-
tion year: foreign—add $12 (air lift) per
subacripUon year.)
Office of publication (sales and aubscrip-
ttons)—7981 Eastern Avenue. Silver Spring.
Md. 20910.
Edtlortal qflTce—257 Park Avenue South.
New York. N.Y. 10010.
Nadoruil headquarters: NASW. 7981 East-
em Avenue. Silver Spring. Md. 20910.
Second-doss postage paid at Silver Spring.
Md. and at Albany. N.Y. Posbnaster: Send
Form 3579 to NASW. 7981 Eastern Ave-
nue. SUver Spring. Md. 20910.
For Information on criteria for submission
see Vol. 30. No. 3. p. 196: for reprints or
permission see Vol. 31. No. 1. p.2.
Copyright C 1986 by the National
AssocUtlon of Social Workers. Inc.
Printed m U.S.A.
Journal of the National Association of Social Workers
March-April 1986, Volume 31, Number 2
contents
EDITORIAL PAGE -
Services in a Nonexpanslonlst Climate: Some Ethical Dimensions 83
ARTICLES -
Social Services for Older Rural Americans: Some Policy Concerns 85
Michael P. jVo/z ______
Support Groups for Family Caregivers of Patients with
Alzheimer's Disease 93
Mona Wasow ____________________________
Factors Related to Hospital Readmlsslon
of Elderly Cardiac PaUents 99
Barbara Berkman and Ruth D. Abrams
Spouseless. Childless Elderly Women and Their Social Supports 104
Gertrude S. Goldberg, Ruth Kantrow, Eleanor Kremen,
and Leah Lauter _______
Countertransference Issues in Working with Persons with AIDS 114
Joan Dunkel and Shellle Ha^eld _
Social AcUon in Hispanic Groups 119
Carol Hardy-Fanta ____
Practice with Mentally Retarded Adults as an Adjunct to
Vocational Training 125
James A. Hall Laurie H. Ford. James W. Moss.
and John P. Dlneen _
Group Work Approaches to "Hate Violence' Incidents 132
Joan C. Weiss and Paul H. Ephross _^_
BRIEFLY STATED _
Incidence of Wife Abuse In Incestuous Families 138
Donna L. Truesdell. John S. McNeil, and Jeanne P. Deschner
Promoting Competence Through Voter ReglstraUon 141
Mary Hanrahan. Susan Matorin. and Dorothy Borland _
Job SatlsfacUon: A Comparison of Caseworkers and
Administrators 144
Srinlka Jayaratne and Wayne A. Chess _
(Continued on the next page!
18. Jahrgang 1986
Fachblatt des Schweizerischen
Berufsvertjandes dipl. Sozialart)eiter
und Erzieher
Herausgeber und Verlag:
Schweizerischer Berufsvertjand dipl. Sozialartjeiter
und Erzieher (SBS)
Erscheinungsweise:
deutsch - Sozialarbeit
französisch - Travail social
beide Publikationen monatlich '
Hedaktion, Administration
und Inseratenannahme:
Zentralsekretariat SBS. Postfach
3000 Bern 14, Telefon 031 455421
Verantwortlicher Redaktor: Emst Santschi
Redaktionskommission; Marianne Gmür-Padrutt, Doris
Hagemann, Dieter Haller, Georges Köpfli, Suzanne
Marty, Susann Müller, Christoph Schmitter
Inseratenschluss:
siehe Inseratenteil
Tarif:
'/, Seite Fr. 790.-, '/2 Seite Fr. 442,-
% Seite Fr. 250.-, '/e Seite Fr. 127.-
Kombinationsrabatt bei Erscheinen des gleichen
Inserates in beiden Zeitschriften.
Jahresabonnement:
Schweiz Fr. 70.-, Ausland Fr. 77.-, Einzelnummer
Fr. 7,- (für Mitglieder im Verbandsbeitrag inbegriffen).
Zusätzliches Atxjnnement von -Travail Social» Fr. 35.-.
Postcheck 30-27608. Abbestellungen spätestens
2 Monate vor Ablauf des Jahresabonnements:
andernfalls veriängert sich das Abonnement
automatisch um 1 Jahr.
Druck:
Fischer Druck AG, 3110 Münsingen-Bern
Telefon 031 922211
Alle Rechte vorbetialten. Copyright Schweizerischer
Berufsvertsand dipl. Sozialartseiter und Erzieher.
Nachdruck, auch auszugsweise, nur mit
Genehmigung der Redaktion.
Inhaltsverzeichnis
Einleitung/Georges Köpfli	1
Asylpolitik - Opfer unserer
Lösungsversuche/Hans-Peter Jenni	2
Sozialarbeit in der Flüchtlingshilfe
V^alter Schmid	4
Verständigungsschwierigkeiten nnit
Flüchtlingen aus dem asiatischen Raum -
Die Problematik interi<ultureller
Kommunikation/Alfred Zweifel	7
Methodischer /Visatz für eine
ethnozentrierte Sozialarbeit
am Beispiel An Lac /Hans-Rudolf Wicker 12
Als die wildfremden Leute kamen
Hugo Laager	18
Selbsthilfe im Exil
Rudolf Karien/Gülsen Mutluay	21
Wohnen zwischen dem Nicht-mehr
und dem Noch-nicht
-	Lebenssituation In einem Zentnjm
für /^sylbewerlDer/ Ueli Winiger	24
-	«Wohnhilfe für Asylsuchende»
in Basel-Stadt/Samuel Bertschi	28
Rubriken
Persönlich	31
Sektionen	33
Berichte von Veranstaltungen	34
Veranstaltungen	35
Fortbildung	35
Informationen	35
Aus anderen Fachzeitschriften	36
Bücher	41
Anzeigen	43
Stellenanzeiger	45
Nr. 6 Juni1986 37. Jahrgang
Herausgeber:
Arbeiterwohlfahrt
Bundesverband e.V.
Bonn
INHALT
Margret Dieck
Gewaltanwendung gegen ältere Familienangehörige
-	ein inzwischen bekanntes und dennoch weithin
unaufgeklärtes Problem	202
Manfred Stoffers
Unsere tägliche Gewalt gib uns heute
-	Bemerkungen zur medialen Gewalt	206
Martin Henke/Eckhard Rohrmann
So erging es uns als Stadtstreicher
-	Bericht über einen Selbstversuch	214
Achim Trübe
Arbeitsloseninitiativen und -Zentren:
Ausgangspunkt einer neuen sozialen Bewegung? 223
Dietmar Freier
Aus dem täglichen Miteinander und gelegentlichen
Gegeneinander von freier Wohlfahrtspflege
und staatlicher Sozialpolitik	229
INFORMATIONEN UND MATERIALIEN
Tagungsbericht: Möglichkeiten der Versorgung
von AIDS-Kranken	235
Nürnberger Studie über das Verhalten
von Arbeitslosen	237
Weiter unterschiedliche Rentenhöhen
bei Männern und Frauen	239
u. a. m.
NEUE FACHBÜCHER	239
AUTORENVERZEICHNIS	240
Redaktion: Heinz Niedrig Technische Redaktion: Doris Arft
Redaktionsbeirat: Rolf Ackermann, Hermann Buschfort, Elfrlede Ellers, Richard Haar, Percy Lüth,
Vincenz Moritz, Rudolf Peterelt, Paul Saatkamp, Hans Trees, Helga Zeltler
Anica Kos, Psihosocialne nnotnje v otroškem obdobju in njih socialne, societalne
in kulturalne sestavine. Socialno delo 25, 1986 , 2 , 88-102.
Strokovna področja, ki se ukvarjajo s psihosocialnim razvojem otroka in z motnjami
tega razvoja, posvečajo vse več pozornosti socialnim, societalnim in kulturalnim de-
javnikom, pomembnim za nastanek, vzdrževanje in preprečevanje motenj. Taka usme-
ritev je posledica epidemioloških raziskav o zvezi med socialnimi dejavniki ter obo-
levnostjo, tudi obolevnostjo živčnegasistema,umsko manjrazvitostjo, delinkventnostjo
ipd. ter raziskav o zvezi med temi motnjami in ekološkimi dejavniki. Obravnavan je
vpliv vzgojnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih ustanov na psihosocialne motnje
ter učinki dela v specializiranih ustanovah za varstvo duševnega zdravja. Podrobneje
so obravnavani ekosocialna usmeritev, pojem otrokovega življenjskega prostora in
strategija skupnostnega dela, (1 slika). - Ured.
Tone Strojin, Izraba prostega časa kot razpoznavni znak človekove identitete. Soci-
alno delo, 25, 1986, 2, 103-106.
Človekova dejavnost v prostem času je zunanji znak identitete posameznika in skupi-
ne, celo naroda. Te dejavnosti odkrivajo človekov temperament, delavnost in kulti-
viranost, kar je pomembno v terapevtskem oziru. Osebnostne značilnosti v prostem
času je možno spoznavati induktivno in deduktivno. Prosti čas je element socialne
varnosti, vodi k premagovanju odtujenosti in vključevanju v družbeno koristne dejav-
nosti, je preventivno sredstvo. Socialni namen prostega časa bi bil dosežen, če bi
imeli vsi ljudje enakopravne možnosti za ukvarjanje s posameznimi dejavnostmi in če
bi bile vsem enako dostopne. - Ured.
Franc Tihole, Alkoholizem, družina in nekatere perspektivne metode zdravljenja.
Socialno delo, 25, 1986 , 2, 107-115.
Povzete so osnovne misli J. Ruglja v članku "Kam z miljonom alkoholikov" (Delo
2.3.1985) in navedena stališča nekaterih študentov 1. letnika Višje šole za socialne
delavce do teh misli. Ta stališča so nato analizirana. Opisani so odnosi v zakonu,
ki po piščevem mnenju vodijo do alkoholizma. Kot perspektivna metoda zdravljenja
je ponujena logoterapija (Franki) in transakcijska analiza (Berne). Pisec se zavzema
za realnejši odnos do alkoholikov, to je "pomagati človeku v stiski z ljubeznijo, do-
broto, razumevanjem, prizanesljivostjo in bodrenjem" in zavrača "terapevtski nihilizem,
ki mu botruje oblastniško nezaupanje v človeka". - Ured.
Blaž Studen, Kaj moramo vedeti o alkoholizmu, Socialno delo, 25, 1986, 2, 116-120.
Navedenih je 24 postavk, ki vsebujejo osnovne informacije o tem, kaj je alkoholizem,
kako deluje alkohol, kakšna je družbena škoda zaradi alkoholizma, kdo je alkoholik,
kako se zdravi alkoholizem po kompleksni socialnopsihiatrični metodi. - Ured.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvodih na naslov Ure-
dništvo Socialnega dela. Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000
Ljubljana.
Obseg Člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah naj ne presega 15
tipkanih stranL Obseg ostalih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov
idr. naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Člankom
priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je 30 vrstic na stran,
ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opoiTibah podrobneje pojasnjujemo besedilo
ter navajamo dodatne referc^nce. Opombe potekajo po zaporednih številkah,
ki jih v besedilu pišemo za en razmik nad besedo, na katero se nanašajo (npr.
pomoč'). Vsebino opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom litera-
ture. (2) Vire navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime av-
torja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr. (Fromm,
1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po
abecedi piimkov in imen avtorjev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc. ime in priimek,
strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer ste zaposleni in funkcijo, natan-
čen domači naslov z navedbo občine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga ni-
mate.