Za poduk iu kratek 6as. Božična pripovedka. Daleč med hribi stoji na samoti borna bajtica. Ze zunanjščina kaže, da mora tu bivati vpliko uboštvo. Sveta noč je. lileda luna inilo razsvetljuje rovno bivališče zemljanov. Poglejmo tudi mi ž njo skozi okence, da se prepričamo, kako pač ti siromaki obhajajo sveti večer. Majhna luč slabotno brli, razlivaje svojo pojemajočo svetlobo črez bledi obraz mladega moža. Ta kleči ihteč ob smrtni postelji svoje zveste žene, katera je ravnokar izdahnila blago dušo. Solza za solzo se mu udira po tožnih licih, in trpljenje njegovo vskipi do vrhunca, ko pogleda svoje štiri otročiče in na drobnega novorojenčka, ki joče v zibelki, kakor bi slutil svojo veliko nesrečo »0, dobri Oče v nebesih, kaj bodem zdaj počel ? Sam bolehast in slab, kako hočem preživiti svoje uboge otroke, za koje je delala dobra mati noč in dan! Mrzle so njene roke, ki niso poznale počitka, mrtvo srce, ki je v zvesti Ijubezni skrbelo za nas.« Tako vzdihuje revni oče in srce mu hoče počiti žalosti in tuge. Stara soseda, ki je bila prišla v hišo na pomoč, stopi zdaj k njemu ter mu rahlo reče: »Božični večer je, ljubi sosed. Božje Dete, katero je prišlo ravno to noč na svet, gotovo vam ne bode odtegnilo svoje Ijubezni. Mali Jezus v jaslicah vam bode pomagal. Verjamite mi, da se je ravno to noč sv. Jožefu, Mariji in detetu Jezusu godilo še slabeje, nego-li vam. Le trdno zaupajte na ljubega Boga!« Te sočutne besede utolažile so nekoliko obupanega reveža. Vsede za mizo ter začne premišljevati, kaj bode počel. Naenkrat zasliši milo zvonenje, prihajajoče iz daljave od župnijske cerkve. Polnoč je, in milosladki glasovi vabijo tudi njega siromaka k službi božji. Ali zdaj ne more zapustiti ne svojega doma, ne revnih otročičev. Torej poklekne in moli, dolgo moli, dokler ga slabost ne prevzame. Zgrudi se na trdo ležišče in zaspi. Drugo jutro napoti se na vse zgodaj h gospodu župniku. Temu razkrije vso žalost in trpljenje svojega pobitega srca. Vidno ganjeni poslušajo ga častitljivi starček. Ali kako v tej nesreči pomagati? Nekoliko premižljujejo, potem pa rm1 vpiijo • »IThogi mož, grozna je tvoja nesreča, toda ne obupaj! Jaz vem pomoči. Pridi še danes koj po božji službi z otroki vred sem v mojo hišo, pa ne pozabi na novorojenčka! Kaj bode, videl bodeš kmalu!« Ob 9. uri gredo gospod župnik na prižnico in bilo je očividno, da jira teži velika skrb srce. V kratkih besedah spomnijo se včlovečenja božjega Sina ter dokažejo, kolika je bila njegova ljubezen do nas. »Kakosmo pač tudi mi vsi dolžni, biti njemu za to prisrčno hvaležni. Dokažimo pa tudi svojo ljubezen in hvaležnost v dejanju posebno s tem, da se usmilirao vseh sirot, v prvi vrsti pa revnih zapuščenih otročičev. Saj je sam božji Zveličar obljubil, da sprejme vse tako, kakor bi to storili njemu samemu, in sam je rekel tako-le: »Kdor sprejme tacega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« Vsako srce bilo je ganjeno, vsako oko solzno radi milih besed dobrega gospoda, ki se zdaj po kratkem prenehljeju obrnejo na žensko stran ter nadaljujejo s povzdignjenim glasom: »Preljube matere! Katera izmed vas hoče danes ubogega zapuščenega Jezuščka sprejeti, naj se oglasi po božji službi pri meni in jaz ji ga hočem živega položiti v naročje. Pet ubogih, lačnih otročičev steguje v solzah svoje nedolžne ročice k vam, — o bodite jim matere iz ljubezni do Boga in v imenu malega Jezusa! Vzamite v teh otrocih novorojenega Zveličarja s seboj na vsoj dom! Resično vam povem, da vam ne vem podati lepšega darila za sv. božične praznike.« Strmeč poslušala je množica. Zdajci se zganejo možje, pretresle so jih te besede, in žene brisale so si solze iz očij: »Oh, večni Bog«, končajo gospod, »kisam danes kot revno in ubogo detece ležiš v bornih jaslicah, ne dopusti, da bi bila med mojimi ovčicami le jedna sama mati, katera bi se branila, tebe v podobi revne sirote sprejeti v svojo hišo! 0 dobrotljivi Odre- šenik, katerega je zapustil celi svet, ali nikoli ne tvoja mila mati, o daj ti sam mojim zapuščenim siroticam Ijubeče matere in skrbne očete! Amen.« Po teh besedah zapustijo duhovni oče prižnico in najlepše upanje napolnjuje jim srce, ko se napotijo na dom. Tam jih že čaka petero premrznenih otrok. Kmalu začele so tudi prihajati kmetice druga za drugo in sicer več, nego so gospod župnik pričakovali. Dobre ženke morale so srečkati med seboj, da se je tako določilo, katera vzame po jednega otroka. Le ubogi novorojenček še ni dobil matere. Mirno je spal zakrit v jerbaščku. Zdaj ga odkrijejo. Pa oj, nepopisne žalosti, siroče je slepo. Sleherna žena zboji se ga vzeti, kajti vsako je skrbelo, kaj bi pač njen raož k temu rekel. Gospodu župniku trga žalost srce, češ, ravno ta otrok ostane zapuščen, ki je najholj potreben materine postrežbe. Toda že pristopi neka uboga kočarica ter prijazno reče: »To dete bode pa moje«. Osupnjeni uprašajo gospod: »Vaše, dobra ženka? Vsaj imate doma že več otročičev in . . . .« — »Že vem, kaj hočete reči, častivredni gospod, premoti jih v besedi dobra mati; pa mene nič ne skrbi; če imam samega Jezusa pod svojo streho, bogata sem dovolj in ne bojim se uboštva. Ali ni tako, častiti gospod?« Duhovnemu pastirju zastane beseda pri tem prizoru; solza v očesu in poluglasni: »Bog plati«, bil je ženi odgovor na vprašanje. Ko vidijo to druge matere, rečejo ganjene: >Tudi me hočemo imeti svoj delež pri tem otroku«. Vsaka pristopi ter položi srbrn denar v jerbašček. .Tunaška kočarica pa vzame drobnega ruvčka ter ga nese vsa srečna domov, kakor da bi imela največji zaklad na svojih rokah. Smešnica. Macko: >Brcko, kje si pa dobil tega lepega konjiča«? —Brcko: »Kajdobil? Vedi, kupil sem ga!« — Macko: »Lepa živalica, sila lepa; vendar zakaj pa vedno z repom miglja?« — Brcko: »ZakaJ z repom miglja? Neumno vprašanje. Ali naj morda rep iniglja s konjičem?«