Pomaranče!
Cvetinomirski-1
;ako jih pogrešajo zdaj ta dolga vojna leta naše oči in še bolj naša usta! Kako so včasih romale v vipavskih jerbasih od hiše do hiše, do zadnjih gorskih koč! In z njimi limone in smokve in oljka in lavor — vsega pogrešamo! Nate   vsaj   črtico   o  teh   hčerkah  južnega  solnca!   Za pirhe,   za | Veliko noč!
1.
V  zlatožarkem jutranjem svitu se je lesketala morska ravan. Marko ie stopil z obali v čolnt se uprl krepko v vesla ter odrinil
od brega.   Še enkrat se je ozrl nazaj na domačo kočo,  ki je skrušena in polomljena čepela na obali,  potera se je pa zazrl predse čez morje v sinjo daljino. Valovi, pozlačeni od solnčnih žarkov, so se zvijali kakor 1 zlate kačc semintja,   brzeli pred čolnom in se lomili  v  svetle,   plešoče | loke.  Tik nad morjem je zavriščala jata galebov, krožeč nad čolnooit pljusnila v vodo ter si omočila v njej  perotnice,  nato  pa se  je šc z večjim  vriščcm dvignila  iz  proste morske kopeli  visoko pod nebo in izginila za Markovim hrbtom v daljavi.
Marko se je zamislil. Sicer Marko nikoli ni veliko mislil, a tokrat se je zamislil tako globoko, da je malone pozabil veslati, kakor včasih, kadar je ves dan ribaril z očetom in bratom Jovanom. Šele, ko je zapazil, da sc čoin samo ziblje na valovih, ne da bi se premaknil naprejf se je zdrznil in treščil z veslom po vodi s tako silo, da so dolgi vodeni curki čofotoma udarili čez čoln in oškropili Marku vrat in lica. Marko pa se je samo posmejal in si še bolj odpel platneno srajco pod vratora, tako da se je videla njegova zarjavela, od solnca opaljena in od morskih viharjev napokana koža. In ko se mu je tako lovil pod srajco veter in mu jo napenjal, ni bil Marko prav nič podoben dvanajstletnemu dečku s svetlimi črnimi očmi in dolgimi, do tilnika padaiočimi kodri. V tistetn hipu, ko je močan veter potegnil mimo njega in z naglim sunkom po-tisnil čoln nekoliko v stran, so gledale Markove oči izpod velikega klobuka z visečimi, širokimi krajevci temno kakor oči priletnega, morju in vsem njegovim viharjem kljubujočega mornarja. A valovje se ie sčasoma umirilo, in Markove oči so se svetile dobrodušno kalbr poprej. In zopet se je Marko zamislil, kakor se pred Veliko nočjo otrok zamisli v pirhe. — Na kar pa je Marko mislil, to so bile — pomaranče.
n.
Se že peljeta, se že peljeta! Kako prav setn storil,  da sem iima šel naproti!«
V   daljavi  se  je posvetito jadro,  široko  in belo,  napeniajoče se
^   \etru.
Štran 78_     'j^^^Ek-       VK_TEC__                              Leto 49
•Poznam to jadro! Naša barka je to!« je vzklikal Marko veselo. »Saj sem vedel, da se ne bosta zamudila dolgo pri stricu. Včeraj zjutraj sta se odpeljala in danes se vračata, kakor sta obljubila. — Oh, te pomaranče! Rad bi videl, koliko poraaranč pelieta in kakšne U
Jadro iz daljave je postajaio čimdalje večje in svetlejše. Kakor ogromen bel labod je hiteia jadrnica v smeri proti Markovemu čolnu, proti obali. Marko je napel vse moči in veslal, da so mu curljale znojne kapljice s čela. Vedno manjša je postajala razdalja med čolnom in jadrnico.                                                                                                ¦
»Ho-o-o-6i!«   je  zavpil Marko in zavihtel klobuk visoko v zraku. ¦ A!i me slišiš, Jovan? Ali peljeta kaj veliko pomaranč od strica? Ho-6-6jl*M
A jadmica je bila še predaleč, in Marko ni dobil nobenega od-™ govora ne od brata Jovana, ne od očeta. Pihala je krepka sapa iaU odnašala vsak Markov glas nazaj proti obrežju.                                    ^
»Kaj   pa,   če  se  pelje tudi  stric?«   je  pomislil  naenkrat Marko. Večkrat je že obljubil, da nas pride obiskat .. . Kdove — morebiti so pa nalašč tako tihi, ker imajo tudi strica pri sebi na barki? To bi bilo J veselo presenečenje zame!«                                                                   ¦
In na kar je Marko zdaj mislil, je bilo dvoje: pomaranče inl stric Peter.                                                                                            ¦
in                                              |
Jadmica je prijadrala že tako blizu, da je Marko začul z nje glasove. Začul je očetovi široki smeh in Jovanovo veselo hehetanje, zraventega pa še drug glas, ki ga je takoj spoznal.
»Nič se nisem zinotil! Stric Peter je na barki!« ie zavrisnil Marko od veselja in veslal še bitreje. Hej, |Jovan, hej, očka — kaj sta tako tiha? Ali me nič ne slišita? .. . Hej, stric Peter, stric Peter!«
Šele zdaj so začuli dečka tudi na jadrnici. In oglasil se je brat Jovan:
»Nikar ne kriči tako, Marko! Saj te slišimo!«
»Pa stric Peter se tudi pelje z vama — kajne?«
»Pokrij me s plahto, Jovan!« je tistikrat tiho dejal stric Peter. >Tukaj-le na dno, kraj pomaranč, bom legel; ti me pa lepo odeni, da me ne bo Marko takoj našel. Rad bi dečka iznenadil in mu napravil tak6 večje veselje.«
Jovan je storil, kakor je želel stric Peter.
>He-he-he, je žedobro, Marko!- je odgovoril na dečkovo prejšnie vprašanje, »Pomaranče peljemo, vse polno pomaranč!«
»Pa strica Petra tudi?«
r'Da, da, prav dobro sva se itnela z očetom na otoku, pri stricu!ff je pripovedoval Jovan, kakor da bi ne bil čul Markovega vprašanja. »Ves dan do noči smo pobirali in obirali pomaranče, jedli pečene ribe in srebali sladko dalmatinsko kapljo. Le pomisli, Marko, kako dober je
leto 49stric Peter! Vse pomaranče, kar jih imamo tukaj na barki, vse to nam je stric Peter podaril... nobenega denarja ni botel vzeti za to od nas .. .•
Marko pa se ni dal ugnati.
»Kaj pripoveduješ, Jovan? Rad ti verjamem, kar mi pripoveduieš a ne boš, Jovan, ne boš!.. . Slišal sem strica Petra na barki in ga spoznal po glasu.«
»In še to pomisli, Marko, kako prav nam bodo prišle te pomarančel« je pravil dalje Jovan, nalaše gluh za vsako Markovo besedo. »Nekaj jih bomo shranili doma, drugo bomo pa peljali še ta teden v mesto in jih prodali! Lep zaslužek bo to, Marko, od pomaranč in od rib! Saj si nalovil kaj dosti rib včeraj, ko naju z očetom ni bilo doma ?«
A Marko ni imel v tem trenotku nobenega časa več za odgovor. Že je bil priveslal tik do jadrnice; z urno kretnjo je pripel čoln zadaj k jadrnici, potem pa se je pognal nagio kakor veverica na ozki krov jadrnice. In tistikrat se je Marko posmejal na vso moč, in oči so mu zažarele kakor dvoje veselih lučk.
»Pomaranče, pomaranče! Joj, koliko pomaranč!« —
Čez in čez, prav do vrha krova, je bilo dno jadrnice nasuto s pomarančami. Povsod, od roba do roba, podolž in počez, same poma-ranče, sijajno rumene in svetlikajoče se v solncu, vse tako lepo okrogle, tako prijetno dišeče in okusne . . . In na krovu, poleg pomaranč, dvoje radustnih, smejočih se obrazov, oče in brat Jovan . . .
Marko se je čudil in gledal. Pa kakor tudi se je čudil in strmel v pomaranče, nekaj mu za nobeno ceno ni hotelo v giavo.
»A kje imata strica? Kam sta skrila strica Petra?... Zakaj se smejiš tako navihano, Jovan, ti prebrisani ptiček? . . . Juhej, ga že mam!«
Vsako prikrivanje bi bilo zdaj odveč — to je spoznal tudi Jovan sam. Marko je bil že pri plahti, in v tistem hipu sta se v veselem sni-denju objela črnolasi dečko in brkati stric Peter.
Čez dobre pol ure je bila jadrnica s čolnom v zalivu ob obali, vsa četvorica pa v koči.
»Za prazno  mizo   pa ne bomo sedeli,   tisto pa ne!«   je rekel oče. Iloppala, Jovan! Ti veš, kje imamo shranjene sardele! Vtistem velikem sudu, zadaj za čebrom. Brž skoči in nam jih napeci; stric Peter je danes^ naš gost1                                                                                              jB
Kmalu so bile pečene ribe na mizi. Razvnel se je živahen pogovor^B Najbolj je govoril stric Peter, z važnim, debelim, kakor iz soda pri*H hajajocim glasom.                                                                                 |H
Marko je jedel; jedel pomaranče in pečene ribe ter se pogovarjalH s stricem Petrom.                                                                                 B
In na kar je Marko zdaj mislil, to so bile — pomaranče, stricH Peter in pečene sardele.                                                                       H