GREMO NA MOLNIK
Molnik leži na jugovzhodnem delu naše občine in s svojimi 582 metri višine sodi med srednje visoke vrhove naše ob-čine, je že del dolenjskega gričevja. Že od nekdaj so med okoliškimi Ijudmi kro-žile govorice. da so v davnih časih na Molniku živeli Ijudje in da je konflgura-cija vrha in južnega pobočja taka, da je to lahko napravil le človek. Ua te govo-rice niso bile iz trte izvite in da ima Ijudsko govoijenje skoraj vedno svojo osnovo. je pokazalo dejstvo. da so kmetje z Orel in Podmolnika pri izkopu peska naleteli na grubove in da je Mestni muzej takoj pred enajstimi leti začel z in-tenzivnimi izkopavanji.
Kakor koli že, Molnik je zanimiv in splača se povzpeti nanj, saj bomo uživali v miru. svežem zraku in na lepih. ureje-nih poteh. s katerimi je prepreden ves Molnik. Če bomo prišli nanj. ko je tu v izobilju sadežev. borovnic. gob in ko-stanja. pa bo naš trud poplačan tudi s tem.
Na Molnik vodi več poti. toda če vza-memo za izhodiščno točko sedež naše občine. se bomo odpeljali po Zaloški cesti in nato pri križiiču s Kajuhovo za-vili na desno ter skozi štepanjsko vas prišli na Litijsko cesto. Štepanja vas kot eno od ljubljanskih predmestij je bila včasih znana po cerkvi Sv. Štefana. zgra-jeni leta 1690. ter po kapelici Božjega groba. Sem so prihajali zlasti lastniki konj. posebno še na dan Sv. Štefana. ko so prinašali v dar voščene konjičke. Tudi zaradi drugih stvari je cerkev zanimiva in splača se jo ogledati.
Po Litijski cesti pot nadaljujemo skozi vas Hrušico. Je precej raztresena. večina pa je leži pod Golovcem. Tu so bili leta 1491 poraženi Turki na enem svojih šte-vilnih pohodkov na Kranjsko.
Desno od Litijske ceste je zelo vidna tudi ponoči osvetljena cerkev Sv. Mi-
klavža v Bizoviku. ki se omenja že leta 1526. Vse do časa modernih pralnih stro-jev je bil Bizovik znan po pericah. ki so prale za Ijubljansko meščanstvo. V svo-jih spisih ga omenja že Valvazor in že takrat v zvezi s pranjem perila.
Vzhodno od Bizovika so Dobrunje. Ta dolga razpotegnjena vas. ki pa zgodo-vinsko še ni dovolj raziskana. je gotovo ena najbolj zanimivih vasi naSe občine. Njcn razvoj povsem spominja na nemški kolonizacijski vasi Bitnje in Žabnico ter druge vasi na Gorenjskem in se v osnovi ni spremenila vse do danes. Omenja jo že Valvazor in jo deli na Spodnje in Gornje Dobrunje. Ime je dobila po moč-nem in vplivnem kmetu Dobrinu (pri Penku). Na pobočju nad vasjo je bil grad. po katerem se krai še danes ime-nuje Na trnjavi. Porušen je bil leta 1471 v času turških vpadov. Od njega sta ostala le dva kipa. kip Sv. Janeza Nepo-muka in kip Sv. Janeza Krstnika. Prvi je bil letos po dolgih povojnih letih skriva-nja znova postavljen ob cerkev v So-strem. drugi pa je v Mestnem muzeju. Nad vasjo stoji cerkev Sv. Urha iz leta 1600. ki je znana tudi po dogodkih iz II. svetovne vojne. S svojo prelepo urejeno okolico je turistični cilj številnih naših občanov.
Ce smo se pripeljali a!i pripešačili po Litijski cesti. moramo pri pošti v Dobru-njah zaviti desno in po kakSnem kilome-tru pri Zadružnem domu v Zadvoru prav tako. Tu gremo skozi Žabjo vas. ki je zaselek Zadvora. Tukaj je več jam. ki so ostanki nekdanjih opekarn. Te so bile opuSčene šele po 11. vojni. Ena izmed njih se je spremenila v bajer. iz katerega so pred vojno v zimskem času vozili led za ledarne. Tu je brunarica Turističnega društva Zadvor in pa zelo znana trimska steza.
Po nekaj sto metrih asfalta smo že
v Podmolniku. Vas je znana po srednje-veških kosezih, z dobe med obema voj-nama pa po peskarjih. ki so v Ljubljani prodajali pesek za čiščenje posode. Levo nad vasjo je hrib Mareček. na katerem je stal grad. ki pa je bil leta 1511 porušen. Sredi vasi se pričnemo vzpenjati. Kmalu pridemo do kmetije Švigel. ki je bila pred vojno ena najmodernejših kmetij. Dobila je veliko plaket in priznanj. Ta-koj nad njo sta še dve kmetiji. nato pa po blagem spustu pridemo do Dolinarja. Tu je manjše, toda zelo slikovito jezero. ki je nekdaj poganjalo dva mlina in stope. Danes je mlin le še eden. za domače potrebe. Med II. svetovno vojno je bil tukajšnji mlinar znan po dobroti do oko-liškega prebivalstva.
Po kratki. a zaradi hudournikov dokaj razriti cesti pridemo do višine vzhodnega dela Orel. to je do kraja. kjer moramo pustiti avto in kjer se pravzaprav začne pot na Molnik. Na začetku je velik kam-nolom. vsa pot pa je zelo dobro ozna-čena z markacijami. Od tu do vrha je uro in pol hoda skozi prečudovit gozd. kjer si lahko ogledujemo debele bukve. pol in več metra debele smreke in druga dre-vesa ter iSčemo gobe. ki jih je res veliko. Na vrhu Molnika je obeležje MolniSki četi. okoli pa več lesenih klopi. kjer lahko pomalicamo in si odpočijemo. Tu-kaj. predvsem pa na delu Molnika. kjer je mestni muzej leta 1981 začel z izkopa-vanji. lahko opazujemo delo davnih ljudi. Ivan Puš. vodja teh izkopavanj. je letos izdal knjižico »Molnik. sedež praz-godovinskih knezov«. ki bo vsakomur. ki se bo odločil za pot na Molnik. znanje o Molniku ie poglobila.
Obiskovalcem gotovo ne bo žal. da so priSli sem, saj se bodo peljali skozi vasi. ki imajo svojo preteklost. in se na Mol-niku srečal z naravo. ki mu bo ostala v spominu. Če bo količkaj prizadeven. bo lahko nabral obilo gozdnih sadežev. Pa še to - naj za vami ne ostajajo stekle-nice. tetrapaki in podobno. da bo Mol-nik ostal takšen. kot se je ohranil skozi stoletja.
EDVARD SVETEK