358
PARTIZANSKA PESEM IN SPOMIN NANJO
Matej Bor
Na partizanski straži
Vse tiho je. Le sneg in mesečina. Kako ti je, srce? Poslušaš vase? Nikar, nikar! Glej, jutro razigra se in zarja pljusne v črni krov spomina . . .
Odtod, z otoka, ki viharna morja ga niso pokopala še pod sabo, strmim, srce, sam sebi tuj za tabo, ki ploveš ... kam? V pozabljena obzorja.
Vsenaokrog, po vseh gazeh molčanje. Samo drevesa, jaz, spomin — na straži. Tovarišica noč, samo ukazi: če vse molči, vendar kriči — priznanje.
Ne, tu v gorah na partizanski straži, tu ni laži. Ko materina roka v samoti je spoznanje, ki otroka viharnih dni te boža, potolaži.
Pesem je vzeta iz ciklusa Na partizanski straži. Nastala je po mojem bivanju v partizanski  četi,  ki je imela svoje  taborišče v gozdovih med
359                                                                                                             Na partizanski straži
Grosupljem in Turjakom. Čeprav sem bil samo gost, sem tudi stražil — ponoči v mesečini, mrazu in snegu. Kmalu po mojem odhodu iz čete, sredi decembra 1941, je padel njen komandir, moj najboljši prijatelj še iz gimnazijskih let. Dolf Jakhel, po katerem nosi ime osemletka v Zalogu, je bil nadarjen pisatelj. Čeprav je bil pod Cankarjevim vplivom, se je že kmalu oglasilo v njegovi prozi nekaj svojevrstnega. Njegov svet je bil Zalog z okolico. Gotovo je, da je to predmestje, ki je dalo že prve dni vstaje partizanski vojski toliko hrabnih mož, izgubilo z Dolfom Jakhlom svpjega nesojenega kronista in pisatelja. Včasih sanjam o njegovih romanih. Kakšna škoda, da niso bili nikoli napisani in da nikoli ne bodo.
Le bori molče v mesečino. Tovariši šli so naprej, v napad. Tu našel si zadnjo globino, moj brat.
Epitaj za njegov grpb, s katerim se začenja moja zbirka »Previharimo viharje«.
(1981) Matej Bor