List 62. Od kmetijskih učilnic. Beseda ob pravem času *). Da je nauk kmetijstva za kmete potreben, je po celem svetu spoznano; le kako da bi se nauk naj bolje vpeljal, o tem so si še misli navskriž. V našem cesarstvu so na Češkem , doljnem Austri-janskem, Štajarskem, Krajnskem in na Gališkem kmetijske učilnice že vpeljane, in s pomočjo teh se skuša umno kmetovanje mladim kmečkim fantom prilastiti. Poglejmo po svetu v p tu je dežele, da vidimo5 kako je drugod, in da se prepričamo, da tudi drugod tožijo, da kmetje so premalo podučeni v kmetijstvu, in kako treba je povsod kmetijskih učilnic. Verli kmetovavec C. Bindewald govori v Hamovem kmetijskem časniku (Hamm's agronom, Zeit.) živo resnico rekoč: Kmetijske učilnice so namenjene posebno izučenju kmečkih fantov in tacih mladih ljudi, ki se bojo kadaj s kmetijo pečali, da bojo znali to9 kar bojo počeli, z umnostjo opravljati in zemljo siliti k zmiraj obilnišim in boljšim pridelkom. Škoda, da je tacih učilnic še vse premalo! So pa še nekteri, ki mislijo, da kmet ne potrebuje nobenega poduka, in da za kmeta je vsak osel dober, če ima le toliko moči, da derži za drevo in s cepcom hlasti po snopih, in res so kmetje večidel sami tudi teh misel, da se njih otrokom ni treba ničesa učiti, ker to, kar jim je treba znati, se doma naj bolje nauče. Neradi pošiljajo taki očetje svoje sinove v kmetijske učilnice, in za vsak goldinar bi se jokali, če bi ga mogli za fanta v taki učilnici plačati. Da kmetje sami nimajo boljšega zapopadka od te potrebe, jim ne moremo zameriti, — od kod bi nek tudi to boljši spoznanje imeli? Da pa tudi drugi sicer pametni možje v ravno ta rog trobijo, je tolikanj bolj čudno, ker bi že sami po sebi lahko spoznali, da se ne morejo bahati z umnim gospodarstvom. Peljite nas le gledat gnoj niše svoje, in rekli vam bomo berž: koliko vaše gospodarstvo velja! Kdor ima oči in hoče viditi in resnico govoriti, bo mogel obstati, da kmetijska vednost pri večjem delu naših kmetov še v zibelki spi, in resničen je zatega voljo še zmiraj pregovor, da kmetijstvo 10 let potrebuje, preden stori eno uro pota naprej. S tem pa ne rečemo, da vsi naši kmetje so taki, — Bog obvari! imamo že kmete, kteri so se kaj učili in kteri se še zmiraj uče, ki umno gospodarijo in kterim njih vas ni konec sveta, ampak kteri bero, kaj se po svetu v kmetijstvu godi, in ki skušajo, kar se jim priporoča, in obderže, kar *) Po 31. listu marskega kmetijskega časnika. po lastni skušnji poterjenega vidijo. Ali malo malo je tacih. — Kdor ne verjame, naj gre po vaseh in po polju, in naj stopi v hleve, bo vidil: kakošni strašni berlogi, kakošne močirja so, —naj gleda po gnojnišu, bo vidil: da ne cempera pameti, ne trohice dobrega gospodarstva ni zapaziti, — naj ogleda sadno drevje: kakošno je, — naj ogleda plug, kako orje itd. Vsi sveti, vse priporočila so le bob v steno, dokler se glava po učilnicah kmetom ne razjasni, da bojo sami zapopadli, da kmetijstvo je vednost, ktere se moramo učiti, kakor vsake druge vednosti. Če bi se vcepili kmetom le dobri nauki od kmetijske kemije, bi oni s temi nauki razsvit-Ijeni si sto druzih dobrih reči sami izmislili, sto reči si popravili in sin bi se učil tako od očeta, da bi bilo veselje. Postavimo le en izgled: Sin je vidil od svojega očeta, da je gipsal deteljo; radoveden ga popraša: oče! „za kaj nek gipsate deteljo ?" Oče mu odgovori: vzato, ker potem veliko lepše raste" — druzega mu ne ve povedati, ker sam več ne ve. Sin se priženi na drugo zemljo. Ker je vidil, da je oče gipsal deteljo na svojem zemljišču, jo je gipsal zdaj sin tudi na svojem, pa mu ni nič zdala in potrosil je več let veliko centov gipsa zastonj. In zakaj to? zato ker njegovo zemljišče je bilo mokro in merzlo, na kterem gips nič ne izda. Gipsal je sin tudi senožeti, ker je mislil, kar stori deteljščem dobro, stori tudi senožetim, — pa se je spet goljufal in brez dobička je potrosil spet dosto gipsa, ker ni vedil, da po obstojnih delih, ki ju gips v sebi ima Cg'ps je namreč apno združeno z žve-pljeno kislino ali hudičevim oljem), tekne le detelji in sočivju, ki veliko žvepla za dobro rast potrebuje; ako se hoče pa ž njim drugim rastlinam gnojiti, se ga mora zlo veliko na njivo djati. V vsem tem se sin od oč^ta ni mogel nič naučiti, ker oče sam ni nič druzega vedil, kakor da gips je gips in daje z deteljo dober. Ko bi pa bil sin v kmetijsko učilnico hodil, ki se mu bilo razložilo, kaj je gips, da obstoji iz apna in žvepla, in da se le takim rastlinam posebno prileze, ki so žve-pljene natore, kakor je sočivje in detelja, in ktere ne rastejo na taki zemlji, ki ima že sama gipsa ali žvepljenega apna v sebi in tudi v taki ne, ki je zlo mokra in merzla. Vse to in še več druzega bi bil zvedil, kar je umnemu kmetovavcu od gipsa ve-diti treba, da ga rabi v dobiček svojemu polju in ga ne trati v svojo škodo. — In tako bi sto in sto druzih izgledov lahko povedali, ki bi vsi očitno kazali, da nikdar ne bo umen kmetovavec, kdor se ni vednosti kmetijstva učil. Ko bi se bil pa te vednosti učil in bi potem pridno gospodaril, kakor zdaj gospodari, bi se bila vednost družila s pridnostjo in tak gospodar bi bil pravi gospodar. (Konec sledi.) Od kmetijskih učilnic. (Konec.) Ker se pa z majhnimi kmečkimi otroci ne more začeti kmetijski nauk, je očitno, da perva podlaga kmetijskih učilnic morajo biti navadne ljudske šole po deželi. Da se pa vjemajo s prihodnjimi kmetijskimi učilnicami in jim tako rekoč pot pripravljajo, je treba, da so ljudske šole po kmetih veliko drugač, kakor so dan današnji. V ljudske šole, res, da ne gre kmetijski nauk, ravno tako ne nauk v rokodelskih rečeh, — ali poduk v branju, pisanju in posebno v rajtanju bi mogel se veliko bolj ozirati na djanske potrebe, zavolj kterih kmečka mladost v šolo hodi; izgledi vsi, s kterimi se mnogoverstni nauki razjasnujejo , bi se vedno mogli obračati na vsakdanje življenje, v kte-rem si bo prihodnji šolarček kruh služil. Od tega praktičnega učenja so naše ljudske šole še de-Iječ. Fellenburg govori o tem takole: Da otrok pazi na to, kar mu učitelj razlaga, ne sme biti, da bi bili izgledi in naloge teški in zviti, ampak djan-ski in resnični naj bojo, zakaj teške in zvite naloge niso za ničesa druzega, kakor da učitelj svojo vednost skazuje in dresiiro nekterih bistroum-niših učencov; za vse druge je pa to brez vsega prida — zgubljen čas. Lahko bi bilo cel šemati-zem šolskih izgledov za učitelja sostaviti, iz kterega bi se lahko za kmetijske opravila celega leta dajale učencom koristne naloge iz domačega gospodarstva. Tako bi se naučil kmečki fant dobro rajtati, in kar se je naučil, bi mu bilo tudi v djanski prid. Otroci bojo potem raji v šolo hodili in stariši jih bojo tudi raji v šolo pošiljali, ker bi se sami prepričali, da je to zares koristno otrokom, česar se uče, in da učitelji niso peto kolo pri vozu, ktere le z ne-voljo plačujejo. Učitelj bi bil tako prijatel otrok in prijatel vsih starišev, ki le iskrico dobre pameti imajo44. Kako žalostno je, da večidel naših kmetov si tudi naj navadniših natornih prikazkov razložiti ne zna in ne more! Kar je človeku naj bližeje: natora z njenimi vsakdanjimi prikazki, — zemlja, po kteri vsaki dan hodijo, — zrak, ki ga vsak trenutek v-se dihajo: vse to je našim kmetom neznano in vendar bi jim tako potrebno bilo vediti! Šolarji se uče od ptujih, daljnih dežel in ljudstev, od ptujih žival in rastlin, česar kmalo pozabijo, — kar pa jim je naj bližje, česar potrebujejo vsaki dan, od tega pa ne vejo nič. Od tod pride, da kmetje ne razumejo natornih postav, po kterih kaka reč vre, se kisa, gnjije, gori itd., in vendar bi bilo vse to tako potrebno za kmeta, naj jevino-rejec ali živinorejec ali navaden kmetovavec. Tudi na dekleta, in česar one potrebujejo v vsakdanjem življenju, bi se moglo bolj gledati. Poduk ženskega spola — pravi dr. Schmitthener je skor skoz in skoz napčen. Tudi kmečke dekleta morajo v šoli vsih tistih nepotrebnih oblik se učiti, ki niso za njih prihodnji stan. Nič pa se jim ne pove od tega, kar bo prihodnja gospodinja vediti mogla, da bo zapopadla opravila v kuhinji, v mlečnici, na zelniku itd. Ko bi se jim le enmalo razlagalo, kaj je ogenj in kaj je gor kota: tisuč in tisuč derv bi se prihranilo vsako leto, ki se zdaj potratijo na ognjiših, ker napčno mislijo, da že velik ogenj mora biti, ako se pristavi troje loncov;v plamen kuha — mislijo — ne pa gorkota! Če hočemo umno ljudstvo imeti, in po njem doseči sto in sto potrebnih poprav, moramo začeti v ljudskih šolah; v teh pa se ne sme misliti, da branje, pisanje in rajtanje je edini namen otročje izreje, ampak ta nauk je le pripomoček za dosego tistih vednost, zavolj kterih se brati, pisati in rajtati učimo". Vsi učitelji, ki po kmetih otroke uče, bi mogli dobro poznati kmečko življenje in razmere njegove, in kadar bojo kmetje zapopadli dobiček začetnih šol, bojo kmalo zapopadli tudi korist kmetijskih UČilniC. (Mitth. d. mahr. LWG.) List 63.