Koroško Ijudsko solstvo. Ljudske šole na Koroškem so: 1. slovenske, 2. utrakvistične, 3. deutscherklarte in 4. nemške. Slovenska deželna Ijudska šolajele 1, namreč na Jezerskem, pač pa sta dve taki privatni, in sicer C. M. Dr. v Št. Bupertu in ona pri Sr. Jakobu v Božu. Že v tem se nam kaže naše strahovito nazadovanje. L. 1861., ko je bilo ljudsko šolstvo v ostalih kronovinah še ukovano v tuje spone, so imeli koroški Slo- venci že 16 šol s slovenskim, 68 pa s slovenskonemškira poukom, a tudi v teh 68 šolah je bil pouk slovenski, nemščina se je učila le v poznejših letih. Glasom ukaza škofijske šolske oblasti se je moralo povsod, kjer je prevladovala v cerkvi slovenščina, učiti tudi v šoli v slovenskem jeziku. Škofijski šematizem za leto 1861. pa navaja na Koroškem 117 slovenskih in 13 mešanih župnij, torej bi moralo biti takrat 117 slovenskih in 13 utrakvističnih šol. Danes imamo na Koroškem kakih 110 župnij, kjer se pridiguje v cerkvah Ie slovensko, toda slovenska šola je le — 1. Utrakvistične šole so vse takozvane slovenske Ijudske šole na Koroškem. V prvem razredu je še nekoliko slovenskega pouka, seve, ako učitelj slučajno zna slovensko. V tera slučaju se uče otroci slovensko čitati in pisati, in sicer po Prešernovera abeeedniku, ki je vzor knjige, kakršna bi za ljudske šole ne smela biti. Nekaj tako zastarelega in starokopilnega ne vidimo vsak dan. Torej učni pripomoček (abecednik) je že sam na sebi zanič, potem pa še Bmetoda" učiteljev, ki sovraž;jo slehrno slovensko besedo. Te le utrakvistiene šole so res prave mučilnice za otroke, vredne, da bi jih poslali v cesarski muzej k natezalnicam. Nazornega nauka, ki je neobhodno potreben, ki je podlaga vsemu poznejšemu pouku, na teh utrakvističnih šolab. sploh ni. Predpisan sicer je, tudi v urniku je naveden, a čas, ki mu je odmerjen, se uporabi za to, da se otrokom ubija blažena nenaščina. Namesto nazornega nauka uči učitelj nemška imena stvari, in sicer po zastareli, brezumni prestavljalni metodi: miza — Tisch, klop — Bank. In ko so se naučili otroci kopico nemških označb, kar traja par mesecev, se začno učiti nemške stavke, n. pr. Der Tisch ist lang = raiza je dolga, pri čemer služi slovenščina za razjasnjevanje. Da pa učitelji pri tem ne rabijo niti pravih slovenskih izrazov, je umljivo, saj sarai ne zoajo pravilae slovenšeine, temveč se uče slovensko od — učencev, kakor je priznal sam deželni predseduik. Toda o tem pozneje. Otroci ostajajo v 1. razredu tako dolgo, da se nauče nemško govoričiti, brati in pisati, kar traja navadno po več let. Da se ubija s tem zlati čas in mori deca, kaj to briga tiste oblasti, ki bi morale skrbeti za izobrazbo ljudstva. Ko se otroci nauče slovenske črke ter predelajo oni Tzorni Prešernov abecednik, se začno takoj ušiti neraško abecedo, ia sicer latinico ia kurent. Otroci koroških utrakvističnih šol se morajo torej v 1. in 2. šolskem letu naučiti kar 12 abeced, namreč slovenske 4, latinske 4 iu kurent 4, t. j. od vsake 1. malo pismeno. 2. malo tiskano, 3. veliko pismeno in 4. veliko tiskano. Uganja se najhujši dril, da se predela ta ogromna tvarina. Da o jezikovni izobrazbi na tej stopnji ni govora, je umljivo. Eo bi morali učenci čitati lepe sestavke, zanimiva berilca, kakor jih imajo druge začetnice v svojem II. delu, si morajo ubijati v glavo le suhoparno abecedo. Da tako ravnanje ubija otroški duh in mu jemlje veselje do pouka, je pač umljivo. Bačunstvo se uči takoj od začetka le nemško ter služi slovenščina le za tolmača temu, pouku. Seveda ne more biti uspehov. Sploh se uganja na nižji stopnji utrakvističnih šol le mehanični dril, ki so ga vrgli že povsod drugod med staro šaro. Goji se le mehanično čitanje, pisanje iu računanje, a o jezikovni in umstveni izobrazbi ni duha. Na srednji in višji stopnji pa je sploh učni jezik neraški in nastavljeni so skoraj izkjučno učitelji, ki ne znajo slovensko. Predpisane so sieer 2 do 3 ure slovenščiDe kot neobvezen učni predmet za tiste otroke, katerih starši se v začetku šolskega leta zato priglasijo pri šolskem vodstvu. Da pa starši ne priglasijo otrok za slovenske ure, ia da tudi priglašenira pouk omrzi, zato že skrbe nemčurski učitelji. Sicer pa kako naj poučuje slovenšeino učitelj, ki slovenščine ne zna? Ako pa jo tudi zna, jo sovraži ter zasaja to sovraštvo tudi v otroška srca. Otroci navadno kmalu pozabijo slovunsko abecedo, in ker se goji pozneje le nemška abeceda in ne tudi latiniea, kakor ,je predpisano, ne znajo slovenski otroci niti svojega imena zapisati 8 slovenskimi črkami. To so uspehi utrakvističmh šol na Koroškem! In tako najdemo pisraa mla.jših staršem ali sorodnikom, i'isana v moderni bohoričici, namreč slovenske besede pisane z nemškimi črkami. Slovenski otroci zaostajajo pri takih razmerah vsestransko. Um se jim ne bistri, ker se jim vse le šablonsko, mehanično vbija v glavo. Jezikovna znanost in spretnost se ne razvije, ker slovenščine se ne uče, nemško pa se ne nauče pravilno. Znanja si ne pridobe, ker ne morejo slediti pouku. BDeutscherklarteu šole so kuriozum, kakršnega ne najdemo nikjer drugod na svetu. Usfrojene so baš tako kakor utrakvistične, a so se označile za nemške, da se prepreči uvedba slovenskih ur, ki se na utrakvističnih šolah morejo uvesti, ako to starši zahtevajo. Moogo slovenskih otrok pohaja popolnoma nemške šole. Na teh šolah se že kar od začetka ne ozira na slovenske otroke ter se vse poučuje edino le v neraščini. Seve slovenski otroci zaostajajo ter morajo po več let ponavljati prve razrede, oziroma cddelke, dokler se ne nauče v občevanju z nemškimi otroki toliko nemščine, da morejo slediti pouku. Učitelji na takib šolah so trdi Nemci, ki ne znajo nič slovensko, ali četudi kaj znajo, nočejo v šoli izpregovoriti slovenske besede, ako je tudi 50 % otrok, ki ne znajo nič nemško. Kakor vidimo, je koroško ljudsko šolstvo prava zavora umstvenemu in jezikovnemu razvoju prebiTalstva, ker to šolstvo ne služi namenu, ki je tako lepo izražen v § 1. državno ljudsko-šolskega zakona, temveč koroško ljudsko šolstvo služi le enerau namenu: g e r m a n izaciji Sloveneev. Potemtakem ni čudno, da izkazuje Koroška za Galicijo med vsemi avstrijskimi deželami največ analfabetov, namreč 5 74%. Ako hočemo položaj izboljšati, moramo delati vztrajno na to: 1. Šole naj se preustroje v duhu, ki odgovarja zdravi pameti in našim državljanskim pravicam. Ako tega ni mogoče izvojevati enotno za vso slovensko pokrajino, je treba sistemalično navajati v tem boju vsako občino posebe. Vse brošure, ki jih je dosedaj izdalo Polit. in gospodarsko društvo na Koroškem, niso skoraj nič izdale. Tudi na napovedano akcijo bS1ot. šolskega društva" še vedno zaman čakamo. 2. Naši poslanei bi morali po zgledu nemškega BVolksrata" imeti v evideuci vsakega slovenskega učitelja m vsako izpraznjeno službo, da se ne bo dogajalo kakor lani, ko so skoraj vse slovenske abituriente poslali učiteljevat v nemške kraje, a poslanec Grafenauer ia tov. so se zadovoljili s prazno obljubo šefa deželnega šolstva, da pridejo najpozaeje v enera letu v slov. kraje. Vsi živijo še danes v prognanstvu ter bodo tudi najbrže ostali, dokler ne obupajo ter prestopijo v nemški tabor, dočim v čisto sloveuskib krajih službujejo trdi Neraci. Goro6tasna je bila utemeljiter dež. predsednika te persekucije. Baron Hein je namreč rekel imenovani deputaciji poslancev, da je tako postopanje deželnega šolskega sveta vzgojevalnega pomena, ker se bodo slovenski učitelji naužili raed Neraci temeljito nemško, (torej 13 do 141etno šolanje v nemških mučilnicah še ni dovolj!), a nemški učitelji se nauče slovensko od — otrok v šoli. Nad take vzgojeslovne metode ga ni izuma na svetu. 3. Nemškim zavetiščem za vajence (Lehrlingsheim) je treba ustvariti protiutež, sicer izgubimo ves obrtni stan. Tak protiutež bi bila posredovalnica, ki bi preskrbovala slov. dečkom iz Koroške učna mesta v trgovinah in obrtih na Slovenskem, najbolje v Ljubljani in na Kranjskem sploh. Izučene in samostojne pa bi se naj eventualno denarno podprlo s pogojem, da se naselijo v svoji domovini. 4. Skrbimo za izšolanje koroških slov. mladeničev v srednjih šolah. Prva leta bi se Daj a podporami spravili v Celovec in Beljak, zadnja leta pa na Kranjsko \a Štajersko, da prestopijo na visoke šole, narodno in politiško utrjeni. Morda bi moglo to nalogo pospeševati društvo »Domovina". 5. Prirejati je treba iz Kranjske in Štajerske gospodarska predavanja, iz katerih se bo polagoma moglo preiti v politiški pouk. Obenem bi se naj pošiljali gospodarski časopisi (Kmetovalec, Slov. Cebelar in dr.) 6. Snujejo naj se pevska društva, ki bi prirejala izlete širom slov. Koroške, da bi Ijudstvu pokazala lepoto sloveiiske pesmi ter zbudila zopet zauimanje in hrepenje po slovenskem petju. 0 vseh teh Dalogah naj bi razmišljal odbor ^Branibora" v družbi drugih faktorjev.