POLITIČNO NEODV SN<
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 30. JUNIJA 1975	LETO XXVIII. ŠTEV 430.
‘TI OČETA DO PRAGA, SIN TEBE ČEZ PRAG’
V Ljubljani so sredi junija, po naznanilu izida upravnih volitev na Primorskem, pili Šampanjca, kot je zaskrbljeno napovedal v februarskem KLICU TRIGLAVA naš politični sodelavec, ki se je bal, da bo političen udar goriš-kega Slovenskega ljudskega gibanja proti Slovenski demo kratski zvezi negativno vplival na bližajoče se junijske volitve. Ta njegova bojazen, da se bo na Goriškem "število politično razočaranih in zagrenjenih Slovencev dvig nilo" je bila na mestu. Toda kar zadeva celo Primorsko, je to bilo podcenjevanje. Iz njegovega poročila o volitvah na 9. in 16. strani je razvidno, da je bil poraz hujši, širši in globlji. Saj je na primer na Tržaškem, če primerja-rro letošnje rezultate s prejšnjimi pokrajinskimi in deželnimi volitvami, Slovenska skupnost izgubila okoli 700 odn.okoli 1000 glasov, na Goriškem so pa poleg porazov v podeželskih občinah izgubili še pokrajinskega svetovalca. Za številčno šibko manjšino to niso lahke reči.
Hudo naiven je moral biti tisti, ki je računal, da bodo direktno prizadeti Goričani molče sprejeli klofuto od strani Slovenskega ljudskega gibanja odn. Slovenske skupnosti in kljub vsemu solidarno volili Lipovo vejico nekaj mesecev pozneje. Če se politika ne bi vodila zaradi in okoli ljudi ter njihovih posrednih in neposrednih interesov, potem bi bilo politično življenje sila enostavno, brez velikih problemov. Ali je mogoče, da pobudniki političnega udara na Goriškem ter njihovi botri na Tržaškem tega niso vedeli in so mislili, da bo vse šlo kakor po maslu? če to drži, potem bi bilo bolje, da se niso nikoli spustili v politično življenje. Zameriti zdaj tistim Goričanom, ki so oddali na volitvah bele glasovnice, kot edini način njihovega dostojnega protesta, je podobno tistemu lopovu, ki je sam kradel, potem pa se je pomešal med ljudi in pričel vpiti "Primite tatu: " KATOLIŠKI GLAS vprašuje preko svojega šefa msgr.Humarja, če gre tu za "bsebno užaljenost", in potem zaključuje, da pač gre za "zelo majhne duše’*. Če to drži, nadaljuje častiti gospod, potem so bele glasovnice krive, da je Slovenska skupnost izgubila svetovalca v pokrajinskem svetu. S tem končnim zaključkom urednika KATOLIŠKEGA GLASU se popolnoma strinjamo. Saj smo vendar prav na to opozarjali v zadnjih mesecih, znova opozarjali, do česa bo pripeljala akcija goriških Mladoturkov. Celo več: sam KATOLIŠKI GLAS je poročal, da so se pučisti tega tudi zavedali, in da so nase prevzeli odgovornost za posledice.
Ni bilo samo naivno, noro je bilo pripravljati politični udar nekaj mesecev pred važnimi upravnimi volitvami,
'to bi vendar narodna manjšina morala biti enotna kot en mož. Samo otroci so mogli pričakovati od starih, v ječah in trpljenju preizkušenih narodnih vodnikov, da se bodo
dali kupiti za neko "zlato odličje” in da bodo pozabili na vse brce, žalitve, intrige in klevete, ki so jih bili v zadnjih letih tako pogosto deležni od lastnih rojakov .Teh ljudi niso zlomile fašistične ječe, ko so zares "zrli smrti v oči", tudi jih niso ustrahovali komunistični likvidatorji, ki so prežali na njihova življenja, - pa bi se zdaj pohlevno stisnili v kot in pustili brcati od ljudi, ki nimajo pojma, kaj pomeni trpeti zaradi narodnega in političnega prepričanja, in to ne v demokratični državi, ampak pod butarami fašistične in pod kladivom stalinistične justice.
Zadnje volitve kažejo tudi na drugo značilnost: na vedno hujši odklon na levo. Ni dvoma, da gre tudi v slovenskem primeru v dokajšnji meri za fenomen, ki je značilen za Italijo kot celoto. Toda rekli bi, da samo v neki meri in v glavnem le za gotova področja. Izid volitev pa je pokazal, da je politika Slovenske skupnosti izgubila tudi tam, kjer je doslej imela dokaj močne, rekli bi celo varne postojanke. Je mar mogoče, da stari in zvesti volilci preko noči spreminjajo svoje politično prepričanje in menjajo slovensko stranko z laško? Ali pa gre pri teh primerih za kaj drugega. Od daleč je nemogoče raziskati celotno vprašanje. Veliko uslugo slovenski stvari bi storil tisti med zamejci, ki ni prejudiciran, da bi preiskal vzroke tega močnega odklona od Slovenske skupnosti. Kajti ne more nam biti vseeno, če Slovenska skupnost uspeva, životari ali umira. Čeprav so prvaki te Skupnosti v zadnjih letih storili nekatere enostavno nezamišljene napake, se posluževali sredstev,ki jim niti najmanj niso v čast in ponos, in se skoro odločili za pot političnega samomora s poklonitvijo totalitarnemu režimu v Ljubljani, - kakor se je namreč afera izcimila i - je vendar Slovenska skupnost zdaj edina nekomunistična politična stranka - poleg one na Koroškem -ki v živi in dnevni politični borbi ohranja med Slovenci idejo političnega pluralizma, svobodnjaštva in naprednosti. Zato je koristno in potrebno, da se neodvisno razišče, zakaj slovenski človek zapušča to Skupnost in se podaja v objem tujih strank.
Nekaj misli ob vsem tem utegne pomagati:
Dokler je slovenska demokratična politična stranka na Tržaškem in Goriškem stala kot "zidi grada" v obrambi slovenskih interesov proti Desnici in Levici, je bilo vse dokaj jasno in enostavno. Svobodnjak si bil ali pa nisi bil. Kakor hitro pa se je ta stranka odločila za koketiranje z rdečim režimom v matični domovini, je zadeva postala drugačna. Porušile so se gotove premise in voli-lec je mogel vprašati: kakšen smisel je biti angažiran v politiki posredno, ko pa si lahko vključen neposredno? Osebne koristi utegnejo biti večje. S samim obiskom Ljubljane so namreč prvotni, idejni pomisleki, itak že odpadli.
Zaključek uvodnika na str.,7
CIRIL ŽEBOT:
Dopolnilo in pripis
K PRIPOMBAM O "EDVARDU KOCBEKU"
K svojim majskim pripombam k novemu pričevanju Edvarda Kocbeka bi rad dodal še nekaj misli.
V zvezi s Kocbekovim medvojnim aktivizmom sem omenil, da je vsa moderna slovenska politika ("od Mahniča do Kardelja") močno trpela na problemu nesovpad-nosti med abstraktno nazorsko logiko in neposredno živ-' Ijenjško pragmatiko. Do druge svetovne vojne je izvirni simbol te problematike bil "Mahnič," po njej pa '"Kardelj." "Oba" sta politiko teologizirala oz. ideologizi-rala. Vendar je med obema bila važna razlika.Prevladujoča slovenska " katoliška" politika, v kolikor je sama odločevala, je vedno dopuščala tudi organizirano politično opozicijo, pa tudi v lastnem okviru ni zatrla vseh političnih razlik; brez teh ne bi bilo ne Janeza Kreka, ne Antona Korošca. V svojem političnem konceptu in stilu je dr. Korošec dejansko prelomil z "mahničevsko" tradicijo dogmatične politike v prid politične uspešnosti v okviru zgodovinskih danosti in možnosti. Žal sta mu dve zgodovinski naključji onemogočili uspešni zaključek njegove izredne sposobnosti. Ko.se je po razsulu leta 1918 improviziralo "zedinjenje" v novo kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je Beograd zadržal izdajo Koroščevega potnega lista, da se ni mogel vrniti domov pred prvim decembrom. Dne 14. decembra 1940 pa je nenadna smrt dr. Korošču preprečila, da bi mogel, kot je hotel, Jugoslavijo po vzgledu Švedske ali Turčije ohraniti skozi najbolj kritična leta vojne (1940-43), ko je Hitler vojaško popolnoma obvladoval Evropo in so, za primer napada na Jugoslavijo, nacistični načrti določali takojšnjo germanizacijo slovenskega ozemlja.
Naj se vrnem k Edvardu Kocbeku, Koroščevemu ožjemu rojaku iz Sv. Jurija ob Ščavnici. V zvezi s Kocbekovimi odgovori na Pahorjeva vprašanja se namreč pojavlja še eno vprašanje, kaj je bil tisti odločilni nagib, ki je v Kocbeku prevladal, ko se je odločil za sodelovanje s partijo v okviru OF. To ga je z retoričnim dvomom vprašal tudi Pahor: "Edi, po vseh svojih predvojnih izkušnjah... si se jasno zavedal komunističnega pojava. Zakaj si se vkljub temu odločil za sodelovanje z njimi? “
Kocbek je v odgovoru na to vprašanje zelo odprt in neposreden. "Vedel sem, da tvegam usodno igro... da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi, poklicnimi revolucionarji, prevelika (sie:) ... Skoraj dva meseca je trajal v meni nevidni boj med mojo osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost... Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča..." (str. 140), Ta odgovor naravnost dramatizira uvodoma naznačeno problematiko Kocbeka, v katerem tudi pri političnih od-
ločitvah pesniški zanos prevlada nad analitičnim ugotavljanjem alternativ in tehtanjem njih dosegljivosti in posledic.
Toda Kocbek govori o "spoznanju" "Nekoč pozneje (sie:) v nočnem razmišljanju ... sem zagledal zelo razvidno svojo vlogo medija. Osvobodilna fronta je na:mreč v svojem Izvršnem odboru najbrž res potrebovala človeka... razmišljujočega, nezadovoljnega, skoraj ner-gaške;ga, obenem pa pohlepnega po resnici in navdušenju... Komunisti so potrebovali mene, jaz pa sem potreboval nje" (ibid.). Pred tridesetimi leti naj bi to naknadno spoznanje Kocbeka prepričalo kot upravičen razlog za njegovo odločitev. Danes ta formulacija zveni bolj kot racionalizacija odločitve, ki je že bila nepopravljivo napravljena. Kocbek je "videl” sebe kot dobronamernega posrednika med partijo in nepartijskimi Slovenci.
Ta Kocbekova vizija je njemu verjetno sličila realističnemu pojmovanju politike kot umetnosti življensko možnega v uveljavljenju kolektivnih ciljev. Po tem pojmovanju so politične odločitve praviloma kompromisi med alternativami. Toda - in to je optimistični Kocbek verjetno spregledal - to velja le med ljudi, ki jih druži vsaj "najmanjši skupni imenovalec" človečanskega etosa , ki narekuje razumski dialog o alternativah in postavlja odločitve na nevprašljivo osnovo pluralistično -demokratičnega postopka , obenem pa zagotavlja bistvene osebnostne pravice, v prvi vrsti neovirano svobodo javnega izražanja in združevanja za nenasilno sodelovanje. (Pretirani ideološki pojmi politične "levice" in "desnice" niso del demokratičnega bistva , temveč ie pavšalno kategorizirajo "alternative," ki so le v svojih konkretnih različicah lahko predmet razumskih dialogov in demokratičnih odločevanj.)
Leninistična zasnova komunistične partije kot izključnega tolmača zgodovine in nosilca politike in njena takrat prevladujoča stalinistična praksa partijskemu vodstvu nista dovoljevali takega političnega ponašanja. Zato v "koaliciji" s takratno partijo Kocbek ni mogel vršiti zamišljene vloge "medija" - razen v nebistvenih zadevah partizanske "tovarišije" V svoji odločitvi Te Kodbek spregledal, da ga partija ni pojmovala kot političnega "posrednika" temveč si je to le on sam idealistično želel. Partija pa je imela svojo VOS.
Pripis k mojim pripombam
Ker po tolikih izkušnjah moram pričakovati režimsko prenarejanje vsega, kar napišem v zvezi s Slovenijo ali Jugoslavijo, in ker gre pri Kocbekovem spominskem zborniku za osebe., ki so režimskemu preganjanju in ši-kanam bolj izpostavljene kot sem jaz, naj zaključim s pripisom, ki bo naročenim pisunom vsaj otežil njihov nečedni posel.
Ko sem lansko (1974) poletje bil v Evropi in sem se ustavil tudi v Trstu, mi je "Udba" (ali kakorkoli se že imenuje) bila še bolj vsiljivo za petami kot prejšnja leta. Zato dobro vedo, da nisem imel nobenih skrivnostnih opravkov. Ko pa sem se vrnil v Washington, so v
režimskem časopisju v Ljubljani in Beogradu obnovili staro gonjo proti meni.
Naj začnem z Beogradom. V magazinu NIN je njegov politični komentator Vlada Miletič dne 2. februarja v apologetičnem komentarju o osmih beograjskih "filozofih,** v katerem se jezi nad neprijetnimi svetovnimi odmevi na zaostreno preganjanje svobodnega izražanja v Jugoslaviji, te odmeve neumno in neresnično pripisal moji pobudi:
"Te dni je v delu zahodnega tiska dejavnost osmih predavateljev filozofske fakultete in vse kar je v zvezi s tem, pogosta tema agencijskih, časopisnih in drugih poročil. Agencija Reuter je v tem pred vsemi... Med prvimi je bil v skrbeh za njihovo usodo v začetku lanske pomladi (sic.*) v NEW YORK TIMESU neki profesor Ciril Žebot. V daljSem pismu, ki ga je časopis objavil na zelo uglednem mestu, je zapel celo pesem o 'vračanju k trdi roki,' pesem o osmih profesorjih, pravih ’ marksistih'; ki jih zdaj preganjajo zato, ker so 'obsodili pomanjkljivosti režima’, (Glej prilogi;)
Vse bi morda bilo stvar svobodnega prepričanja omenjenega profesorja , če Ciril Žebot, zdaj ameriški državljan, ne bi bil emigrant iz Slovenije, ki je zaradi sodelovanja z Italijani napravil 'tolikšne usluge’ slovenskemu ljudstvu, da je potem, ko je med na-rodno-csvobodilnim bojem spoznal, kakäen bo dokončen izid, pobegnil najprej v deželo svojih fašističnih gospodarjev, potem pa v ZDA. Tam je postal strokovnjak za probleme komunističnega sveta - kot: temu pravijo - iri je eden izmed članov reda ker je časopisa PROBLEMI KOMUNIZMA. Kot tak je objavil tudi knjigo SLOVENIJA VČERAJ, DANES IN JUTRI, v kateri je po tako imenovani 'cestni aferi* razvil teorijo o ustvarjanju možnosti, pod katerimi se bo Slovenija odcepila od Jugoslavije, Ze ob objavi te knjige so v naši javnosti objavili podatke, da je časopis PROBLEMI KOMUNIZMA ena izmed publikacij, ki jo kot svoje propagandno sredstvo financira ameriška obveščevalna agencija CIAV tem laskavem odstavku je sedem izmišljotin in potvorb.
Poleg NIN-a je ljubljansko DELO po mojem lanskem obisku v Evropi štirikrat za lase privleklo v svoje kolone nuje ime v najrazličnejših zvezah, netočnih ali izmišljenih. Tone Svetina, pisec UKANE, je brez vsake logične zveze uporabil svojo pohvalno recenzijo R. Hribernikovih spominov o DOLOMITIH V NOB in zapisal: "Današnji mladi ljudje, težko razumejo pomen potikanja Žebota in njemu podobnih okoli naših (sie;) meja, ker vse premalo poznajo osnovni zaplet med klerikalizmom in OF" (DELO, 22,februarja 1975, str. 22). Pred tem je v dolgem dopisu "Kako se obrača CHICAGO TRIBUNE" (DELO, 11. januarja 1975, str. 16) režimski propagandist pri ameriških slovenskih titovcih, Ivan Boštjančič, lagal, daje "slovenski separatist dr. Ciril Žebot skozi stolpce TRIBUNE razvijal svojo tezo o neodvisni slovenski državi"; resnica je namreč ta, da v CHICAGO TRIBUNE nisem nikoli ničesar objavil. Dne 5. februarjapa je tudi DELO v celoti ponatisnilo že omenjeni Miletičev članek v NIN-u obenem
z vsemi njegovimi izmišljotinami in potvorbami v zvezi z menoj.
To novo partijsko jezo nad menoj je prvi objavil nekdanji Kocbekov študent-somišljenik Jože Brejc, pozneje pa njegov najbolj strupeni obrekovalec pod novim i-menom Jože Javoršek, ki je Vidmarjev tajnik na Akademiji. On je v DELU dne 7.decembra 1974 porabil Udbi-ne 'podatke" o mojem tržaškem obisku za zlobni napad na "najvažnejšo pičevsko [revija PROSTOR IN ČAS] postojanko; Trst in njegovo zaledje,” pri čemer je izrecno imenoval Pahorja in Rebulo. Tako-le je skombiniral:
"Med najrazličnejšimi krivci [politične neodvisnosti tržaških slovenskih pisateljev ] so vsekakor pičevske katakombe, ki so posejane po Trstu in njegovi okolici, a v te katakombe iz daljnih dežel prihajajo politkomisarji slovenskega mračnjaštva, ki se tako kakor dr. Ciril Ze-bot utaborijo v prvi gostilni za mejo... ker bi radi dihali zrak, ki veje s Krasa ... tipali pulz 'ljubljene' socialistične republike Slovenije, opazovali modnost Ljubljank in Ljubljancev, ki prihajajo čez mejo, da ne govorimo o homerskih razpravah o vsesplošnem položaju vsesplošne Slovenije in vsesplošnega sveta. Razumljivo je, da taki politkomisarji uničujejo še tisto malo vere, ki bi bila potrebna, da bi nekdo postal most med narodi ali kulturami ali da bi bil živ člen sodobnega slovenskega občestva
Javoršek je pač vajen in primoran soditi v stilu politkomisarjev, ki so ga od ogroženega Kocbeka pripeljali v varno zavetje partije. Na zapadu nimamo takih angelov in razpravljamo v racionalnih pogovorih, v katerih lahko nekaj "uničiš” samo z močjo razlogov.
Kako sem - po naročeni domišljiji Javorška - v Trstu "uničeval še tisto malo vere” boljše vedo "prizadeti" Tržačani sami. Vkljub mojemu lanskemu obisku v Trstu je bil npr. letošnji izid Pahor-Rebulovega spominskega zbornika o Kocbeku zame popolno presenečenje.
Ko sem maja 1967 nekemu preskušenemu diplomatu pokazal skoraj plakatsko postavljen napad name v zagrebškem VUS-u pod naslovom NOČNA DIVERZIJA (čez dve strani) v zvezi z neko pleskarsko protirežimsko demonstracijo na hodnikih ljubljanske filozofske fakultete, je on kratko pripomnil: "Pomeni, da jih motite." Že; a s čim? "S svobodno besedo v svobodnem svetu." Drži.
In tega se udbaško vzdževan politkomisarski režim najbolj boji (glej N, Y. TIMESOV uvodnik), ker svobodno izražena misel predre vse zidove in ji ves režimski aparat z Udbo vred ne more do živega. Odkar je v Ljubljani tak režim, nisem z nikomur v Sloveniji navezoval drugačnih stikov. Z Edvardom Kocbekom pa se osebno sploh ne poznava.
Pričevanja iz 'New York Timesa'
Naslednja tri pričevanja iz NEW YORK TIMESA so važni dokumenti h gornjim pripombam.
'PROTEST PROTI ZATIRANJU' (The N. Y.Times 26,XII.74)
"Pišemo iz protesta proti represivnim ukrepom jugoslovanske vlade proti osmim odličnim marksističnim filozofom iz skupine PRAXIS.
Ti profesorji so bili že več let pod naraščajočim pritiskom, naj prenehajo poučevati. Lani se nam je za nekaj časa zdelo, da je bil dosežen sporazum, sprejem^ Ijiv za obe stranki. Nedavno pa se je pokazalo, da je bil to samo premor. Srbski parlament je zdaj tako spremenil samoupravljalni zakon beograjske univerze, da lahko določi člane profesorskega sveta in tako premaga vztrajno upiranje odstranitvi teh profesorjev, s čemer je bil prvič po letu 1952 prekrSen princip samoupravljanja, - ali pa jih lahko odstrani z direktno vladno akcijo. Bojimo se, da se bo to v kratkem zgodilo.
PiSemo kot trdni prijatelji Jugoslavije in kot občudovalci marsičesa, kar je bilo tam doseženo. Dobro se zavedamo tudi prirojenega nezadovoljstva jugoslos- ■ vanskih narodnosti, ki ograža jugoslovansko enotnost po Titovem odhodu. Pripravljeni smo tudi priznati, da lahko po njegovem odhodu verjetno res samo Zveza komunistov ohrani državno enotnost.
Toda ti marksistični filozofi niso etnični nacionalisti. Nasprotno: trdno podpirajo enotnost in neuvrščenost Jugoslavije in njen socialistični samoupravljalski sistem. Imamo različna stališča do njihovih političnih pogledov, ki bi jih v grobem lahko označili kot novo levičarske. Toda zdi se nam absurdno misliti, da predstavljajo kakršnokoli nevarnost za komunistični režim v Jugoslaviji. Brez ozira na to, kakšna kontrola bo potrebna za ohranitev Jugoslavije, je preganjanje teh profesorjev gotovo "odvečna represija,"
Kot ameriški profesorji in intelektualci, protestiramo proti tej represiji. Maršala Tita in njegove tovariše pozivamo, da jo opuste. Pozivamo pa tudi svoje intelektualne in akademske kolege, tukaj in v tujini, da se nam pridružijo v tem protestu.
Zbigniew Brzezinski (Columbia University) Robert S. Cohen (Boston University)
William E. Griffith (M.I.T. )
Stanley Hoffman (Harvard University)’’ Cambridge, Mass.
December 9. 1974.
JUGOSLAVIJA: POMANJKLJIV PROTEST (NYT 10.1.75)
" Profesorji Brzezinski, Cohen, Griffith in Hoffman, zaslužijo široko podporo za svoj protest proti represivnim ukrepom proti osmim profesorjem beograjske univerze (pismo 26. decembra). Toda kontekst,v katerem so izrazili svoj protest, se mi zdi škodljiv za človečanske pravice, ki jih nočejo braniti.
S tem, da so omilili svoj protest z nebistvenimi političnimi mnenji, so omenjeni profesorji, resno kompromitirali svoj lasten argument. Posebno škodljivo je njihovo sklicevanje na politični razloček, da "ti marksistični filozofi niso etnični nacionalisti," temveč "novi levičarji." če postavljamo najosnovnejšo človeško pravico do izražanja lastnih mnenj v odvisnost od tako diskri-minatornih političnih razločevanj, lahko eno-partijski sistem samovoljno zanika to pravico kot politično škodljivo.
Samo nekaj dni je tega, ko je odpravnik poslov peruanske ambasade v Washingtonu, v pismu TIMESU 21. decembra, v odgovor na uvodnik o zatiranju svobode tiska v Peruju, zadrdil to doktrino od vlade podeljenih človečanskih pravic, ko je zapisal:
"Kar se tiče ukrepov, ki jih je bila peruanska vlada primorana podvzeti proti določenim periodičnim publikacijam in žurnalistom, je treba poudariti, da je o-snovna dolžnost revolucije, ki je posvečena blaginji večine ljudstva, da se brani. Vlada zato ne more dopustiti subverzivnih akcij nebrzdanega tiska."
V Jugoslaviji svobode tiska ni več. Toda če nadomestimo izraz "nebrzdane univerze" za izraz "nebrzdan tisk" v peruanski izjavi, postane jasna obtožba proti osmim beograjskim profesorjem - in drugim drugod po državi.
Četverica profesorjev, ki je pisala TIMESU, je zamudila važno priložnost, da ponovno potrdi načelo, da ni niti racionalne niti etične osnove za preganjanje in obtoževanje samega izražanja misli in osebnih prepričanj, brez ozira na to, kakšne so. To velja še posebej za eno-partijske države vključivši Jugoslavijo, kjer je že itak zelo težko doseči objavo uradno nezaželenih misli.
Ko sem potrebno poudaril neodvisnost človečanskih pravic od političnih razločevanj, bi rad zaključil z lastnim političnim mnenjem. Najslabši nasvet večnarod-nostni Jugoslaviji je vzpodbujati njeno povračanje v centralizem; ta jo bo uničil.
'	Cyril A. Zebot
Washington, Dec.26. 1974.
Pisec, profesor gospodarske vede na Georgetown univerzi, že dolga leta preučuje povojni razvoj v Jugoslaviji in piše o njem. "
BEOGRAJSKI STALINIZEM (Uvodnik v NYTimesu 25.2.75)
Vsaj na področju idej postaja z dneva v dan težje razlikovati med današnjim beograjskim titoizmom in
včerajšnjim moskovskim stalinizmom.............gonja,
ki naj ustrahuje dejanske in možne disidente, je v polnem teku ... ta deprimirajoča dogajanja prevladujejo v deželi, ki se je nekoč zdela resno odločena dokazati, da marksistično gospodarstvo ne zahteva uničenje demokratične različnosti javno izraženih mnenj.
Ta obžalovanja vreden nazadnjaški razvoj ima več razlag. Ni neverjetno, da ostarani predsednik Tito poskuša pred svojo smrtjo ugladiti pot nasledniku, ki si ga je sam izbral. Nedvomno pa se v Beogradu tudi bojijo, da ne bi slabšajoči se gospodarski položaj razvnel politično nezadovoljstvo, posebno v času, ko vračajoči se delavci iz zahodne Evrope primerjajo svoje prejšnje blagostanje kot "sužnji kapitalizma" s stvarnostjo brezposelnosti v Jugoslaviji.
Kakršnakoli je že motivacija, sedanja notranja politika beograjskega režima črni ugled Jugoslavije na Zahodu, Ta politika mora ugajati tistim v Kremlju,
Nadaljevanje na 7.strani 0
ZAGREBŠKA NESREČA PRED SODIŠČEM
Od posebnega dopisnika
Pred okrožnim sodiščem v Zagrebu se je 18. marca začela glavna obravnava zoper 42-letnega strojevodjo Nikolo Kneževiča ter njegovega pomočnika 42-letnega Stjepana Vargo zaradi želežniške nesreče 30. avgusta lani, ko se je iztiril ekspresni vlak Atene-Zagreb-Dortmund pred zagrebško glavno postajo. V vlaku je bilo okrog 400 potnikov, od katerih se jih je ubilo 153 in jih 42 niso mogli identificirati. Tfežko poškodovanih je bilo 24 ljudi, 66 pa lažje. Škode je bilo za 128 milijonov dinarjev. Obtožnica je dolžila strojevodjo in pomočnika, da nista spoštovala predsignala, ki sicer ni bil osvetljen, a bi zato morala ravnati, kot da ju opozarja na zaprt glavni signal. Vlak je s 104 km/h prevozil znak, ki omejuje hitrost na 50km/h. Začel je zavirati šele na nadvozu Držičeve ulice, 250 metrov pred ovinkom, a za zaviranje na dovoljeno hitrost bi rabil najmanj dvakrat toliko. Vlak je torej prehitro zavozil v ovinek. Lokomotiva ga je komaj še speljala, vagoni pa so se odpeli in se iztirili. Obtožnica pravi, da se nesreče ne bi zgodila, če bi Kneževič in Varga začela zavirati, ko sta videla opozorilo na predsignalu, ali pri znaku za omejitev hitrosti, ali sploh ko sta vedela, da se približujeta ovinku in kretnici. Predpise sta kršila tudi že med vožnjo pred Zagrebom, ker sta na nekem zavoju vozila s 106 km/h, čeprav je hitrost omejena na 85 km/h. Ugotovili so, da sta bila popolnoma trezna in trdila sta, da nista bila u-trujena, čeprav sta v mesecu pred nesrečo eden šestkrat in drugi sedemkrat bila v službi dlje od dovoljenih 12 ur, tri dni pred zagrebško nesrečo pa sta delala neprekinjeno 45 ur.
Obravnava je trajala štiri tedne. Nekaj dni so se vrstile žalostne priče nesreče, pohabljeni reveži brez rok ali nog, potniki na vlaku, ki so izgubili svojce. Pripovedovali so čustvene zgodbe, v katerih je naključje igralo glavno vlogo: kako je ta pet minut pred nesrečo stopil na hodnik in preživel, medtem ko so se vsi v kupeju ubili, ali kako je oni zamenjal sedež in ga je vrglo skozi okno v smrt. Prav tako čustveno pobarvane so bile izjave, kako so slutili nesrečo, kako je vagon med vožnjo premetavalo zaradi prevelike hitrosti in kako so čutili, da so drveli okrog ovinkov po dveh kolesih. Med njimi je bil tudi železničar, ki je potoval v vlaku in ki je sicer opazil, da vlak hitro vozi, vendar se mu nrto zdelo nič posebnega. Kot pričo niso poklicali nobenega od prometnikov na postajah, skozi katere je drvel usodni vlak, ki bi morali vlak sprejeti od prejšnje postaje in vpisati, kdaj so ga predali naslednji postaji. Tudi tem se drveči vlak ni zdel nič posebnega, čeprav bi morali nagonsko izračunati preveliko hitrost, ki jo je na lokomotivi beležil tahometer.Nobena priča ni povedala, ali kdo pregleda tahometer po hitri vožnji, ki se ne konča z nesrečo.
Vendar je na obravnavi prišlo na dan tudi veliko tehničnih podrobnosti s strokovnimi izračuni, ki so jih
nekateri sprejeli in drugi pobijali. Vagoni so bili stari 35 let in jih na domačih progah več ne uporabljajo. Na tihem so tako priznali, da se evropskim železnicam, vključno jugoslovanskim, zdi vse dobro za ’’gastarbajterje," ki se vozijo v Nemčijo na delo. Izvedenci za branilce so osumili zavore na vagonih, ki morda niso bile popolnoma v redu. Na predsignalu je ali ni gorela luč. Vsekakor je bil postavljen preblizu, da bi se vlak mogel ustaviti do vstopnega signala, tudi če bi bil ta zaprt. To so priznali na tihem, ker so po nesreči prestavili predsignal dlje od postaje. O vstopnem signalu, ki naj bi bil na "stoj" in naj bi ga bila Kneževič in Varga prezrla, tožilec ni mnogo govoril, Kretničar na zagrebški postaji je priznal, da ga je skušal odpreti, ko je vlak vozil mimo; kaže torej, da se strojevodje ne ozirajo na rdeče signale, ker se zanašajo, da bo že kako. Na dan je tudi prišlo, da je bil vlak nestabilen, ker je bil slabo sestavljen in so bili starejši in novejši vagoni pomešani. A še tako stabilen vlak z najnovejšimi vagoni in najboljšimi zavorami ne bi bil izvozil ovinka pred zagrebško postajo s tako hitrostjo, niti ne bi mogel dovolj zmanjšati hitrosti od nadvoza nad Držičevo ulico.
Zakaj sta torej Kneževič in Varga vozila prehitro in zakaj nista začela pravočasno zavirati? Na zadnji dan obravnave, ko je predsednik sodišča vprašal obtožena, če hočeta še kaj povedati, je strojevodja Kneževič skesano priznal, da sta zadremala, ko se je vlak bližal Zagrebu in sta se zbudila šele, ko so bili na nadvozu. Takrat je vzkliknil! " Štef, konec je: , ker je vedel, da je začel prepozno zavirati. Izgovori, da so zavore popustile, naj bi prišel na misel Vargi, ki se je bal dolge robije. Sodišču je odahnilo. Po dolgih tednih je slišalo priznanje, ki je na videz poenostavilo zadevo na cisto navadno osebno nemarnost železničarjev, ki spe na delu. Predsednik sodišča je 14. aprila s primernim poudarkom govoril o njuni odgovornosti in razglasil stroge kazni: 15 let strogega zapora za Nikolo Kneževiča in 8 let za Stjepana Vargo.
Toda tudi ko so se zaloputnila vrata zapora, odgovor na vprašanje, zakaj se je pripetila nesreča ni še nič bolj jasen in tudi ni jasna prava odgovornost. Slutiti je mogoče, da sta obsojena nesrečnika le žrtvena kozla, ki sta bolj po neumnosti kot po nemarnosti padla v kašo,
Varga je bil 12 let kurjač na parnih lokomotivah, kjer ti spanje še na misel ne pride, tudi če si zbit do onemoglosti, ker je treba neprestano nakladati premog. Na dizelki je vozil od 8. avgusta, vsega torej 20 dni. Prekvalificiral se je tako, da je teoretično vedel, kako se zavira, poskusil pa ni nikoli. Izvedenci so bili enoglasnega mnenja, da mož ni zelo inteligenten. Ena izvedenka je celo trdila, da ni dovolj bister za svoje delo. Kljub temu mh je sodnik prisodil največjo mogočo kazen, češ da ni začel zavirati, ko je opazil, da vlak prehitro vozi in ker je hotel prikriti svojo krivdo, Varga je trdil, da zavirati pravzaprav ni znal in da se je pač zanašal na strojevodjo, ki ga s svojega sedeža sicer ne vidi, pač pa ga sliši ker sta se pogovarjala. Da se ne bi "vozil kot kovček" , mu je proti predpisom pripadla naloga, da vsakih nekaj sekund pritiska na budilnik, napravo, ki je vgrajena v lokomotivah in ki najprej sproži sireno in po 18 sekundah začne zavirati,
če nanjo ne pritiskaš. Ta naprava naj bi zagotovila, da strojevodje ne zaspe, a po ustaljenem običaju pritiskajo nanjo pomočniki.
Sodnik je poudarjal, da Kneževič in Varga ne bi smela prevzeti vlaka v Vinkovcih za vožnjo v Zagreb, ker sta bila preutrujena. Delovodja v Vinkovcih je priznal, da ju je poslal na pot, čeprav je vedel, da bosta v službi več kot dovoljenih 12 ur, ni pa povedal, ali so predolge ure v navadi kljub predpisom in ali kdo delovne ure kontrolira, Sodišče ni vrtalo vanj. Kneževič je izjavil, da ni mogel odreči prekournega dela, ker bi bil pri predpostavljenih in pri tovariših slabo zapisan in bi ga obtožili, da ima težave zaradi alkoholizma. Varga je na svoj prost dan prišel v Zagreb, da kupi šolske knjige za svoje otroke. Mimogrede se je oglasil na postaji, da poklepeta s tovariši., ker je primanjkovalo delavcev, ga je delovodja postavil na lokomotivo, ki je peljala tovorni vlak v Vin-kovce. Tam pa je s Kneževičem prevzel usodni ekspresni vlak za vožnjo do Zagreba.
Kaže, da se je obema mudilo domov in sta bila zbita in naveličana, to se pravi v stanju, ki še malo ne pomaga k budnosti. Kaže tudi, da prehitra vožnja ni nič posebnega in do so predpisi in omejitve le zaradi lepšega, ker se nihče ne zmeni, če so kršeni, dokler kaj grdo ne zaropota. Nesreča je hotela, da sta verjetno res zadremala, ko sta se približevala Zagrebu, Ker je budilnik deloval, nista mogla zadremati za več kot četrt minute, pri čemer je vlak pri lOOkm/ h prevozil dobrih 400 metrov. Sinila sta mimo predsignal,a ki sta ga videla ali pa ne, pa tudi če sta ga videla, do signala nista mogla ustaviti. Prav verjetno je vsaj Kneževiča takrat pograbila panika in je zgubil glavo, tako da ni več pritiskal na prave vzvode, da bi zavore trdo prijele, Varga je bolj počasene pameti in itak ni vedel, kaj naj napravi. Slaba izurjenost, preutrujenost zaradi dolgih ur dela in malomarnost, ker te nihče ne nadzoruje, so se v tistem trenutku strahovito maščevale.
Kot povračilo za 153 mrtvih je jugoslovanski sistem zahteval dolge zaporne kazni za dva železničarja, ki bosta dolga leta premišljevala o usodni vožnji. Kazen spominja na poganska žrtvovanja bogovom, da bi potolažili njihovo jezo. Dosegla ne bo nič drugega kot občutek zadoščenja med odgovornimi, češ da so storili nekaj korenitega, V resnici pa utegnejo prav zaradi tega občutka zadoščenja prezreti, da leži prava krivda mnogo višje kot pri dveh malih in izkoriščanih železničarjih.
BRITANSKI RADIO O JUGOSLAVIJI (Dopis)
Petega junija je britanski RADIO 4 od 8.45 do 9.30 zvečer imel oddajo v Jugoslaviji, ki jo je sestavil in zbral Gerald Priestland. V uvodu je bilo omenjeno, da je nekaj tednov prej ista serija oddaj posvetila tri-četrt ure Španiji, ki je pred podobnim problemom kot Jugoslavija, namreč, kaj se bo z odilo, ko sedanji državni poglavar odide s prizorišča.
Oddaja je bila uokvirjena v zelo zadržanem komen-
tarju britanskega novinarja, medtem ko so glavno besedo imeli jugoslovanski udeleženci, in sicer Leo Mates, Anton Vratuša, Ljubiša Adamovič in Branko Pribičevič. Začuda je nastopil tudi Milovan Djilas, ki je dal nekaj zanimivih izjav.
Na začetku je Priestland omenil, da so v Jugoslaviji trije tabuji, ki jih nihče ne sme prekršiti: ne more biti povratka v kapitalizem, ne more biti razpada Jugoslavije, in nihče ne sme kritizirati Tita. Nato so prvi štirje jugoslovanski sodelavci ponovili znana stališča jugoslovanskih komunistov izza zadnjih nekaj let: ne more biti samoupravljanja brez partije: treba je bilo obnoviti vlogo partije, toda partija ne sme dominirati marveč voditi; federalni princip mora iti kar najdelj. Ko je Priestland vprašal Pribičeviča, na kak način opravičuje enopartijski sistem, mu je le-ta odgovoril, da enopartijski sistem seveda ne more biti zadnja beseda, toda da ga v Jugoslaviji ne bo zamenjal več - partijski sistem temveč sistem brez strank sploh, To je seveda tipično zatekanje v utopično bodočnost namesto reševanja problemov v sedanjosti.
Adamovič je dejal, da je inflacija velik problem, in sicer zato, ker še vedno ni primerne politike dohodka in ker je vedno preveč projektov v delu naenkrat, tako da jih je mogoče financirati le z izdajanjem novega denarja, Priestland je govoril o tem, da so se jugoslovanski komunisti hoteli vrniti k planiranju, toda da so pred štirimi meseci že izdelani centralni plan zavrgli, ker bi spodkopal samoupravljanje. Rekel je, da je že nekaj mesecev tržno gospodarstvo spet v polni milosti.
Djilas je najprej govoril o tem, kako so po razkolu s Stalinom, komunistični voditelji na njegov predlog začeli razvijati samoupravljanje. Dejansko je ponovil, kar piše o tem v njegovi "Nepopolni družbi". V nadaljnjem programu je dejal, da je po njegovem sedanjem i mnenju samoupravljanje utopično, a da prav gotovo ne more funkcionirati, če ni več strank, Sedanja politična struktura je v vsakem primeru preveč dogmatična. Ko ga je Priestland vprašal, ali je v Jugoslaviji veliko djila-sistov, je odgovoril, da je beseda napačna. Ne smemo govoriti o djilasistih temveč o liberalih, ki jih je veliko vseh mogočih odtenkov. Sploh je liberalizem v Vzhodni Evropi zelo živ, to se pravi, da so ljudje za kar največjo svobodo, dasi se podrobni program še ni izkristaliziral. Dejal je, da so sicer zaprli Mihajla Mihajlova, toda da sicer ni preveč zatiranja. Mene - je dejal o sebi - puščajo v miru.
Ob koncu so govorili o tem, kaj bo ko Tito izgine. Režimski govorniki so menili, da bo vse poteklo v okviru sedanje ustavnosti. Djilas je dejal, da tudi po njegovem mnenju ne bo velikih težav, toda da se bodo stvari počasi začele spreminjati. Federalni sistem je vsekakor najboljša rešitev, toda kvari ga centralizirana partija.
Priestland je bil tudi v Zagrebu, toda tam je govoril samo s sedanjim partijskim sekretarjem Miškovičem,
Ta je imel za najvažnejše omeniti, da so hrvatski separatisti in stalinisti najboljša mogoča peta kolona za Sovjetsko zvezo.
Tudi na začetku junija je bilo v večerni oddaji ob 10h govora o Jugoslaviji' in sicer o Kocbekovi aferi v
zvezi z Bellovo izjavo njemu v podporo. Radijski reporter je vpraSal Georgea Schbpflina, eksperta za Vzhodno Evropo, za kaj pri celi stvari sploh gre. Spet se je pokazalo, kako težko je na britanskem radiju govoriti o grozodejstvih, vsaj če gre za Jugoslavijo. Schöpflin je dejal, da je Kocbek spet začel vprašanje ljudi, s katerim so komunisti po vojni "trdo ravnali" (were harshly treated). Seveda je reporter takoj vpraSal,kako to, da je "trdo ravnanje” razlog za polemiko po tridesetih letih. Če bi bil Schöpflin govoril malo bolj jasno in povedal, da so slovenski komunisti junija 1945 kakih 15.000 domobrancev preprosto pobili, se vprašanje tridesetih let morda ne bi pojavilo.
POLOŽAJ CERKVE V DRŽAVI SLOVENIJI
Dopis
Zadnje čase se veliko govori in piše o bližnjem Titovem odhodu s sedanjega položaja. Postavlja se vprašanje, kaj bo z Jugoslavijo po njegovi smrti. Kot opažam, so si vse slovenske politične organizacije v emigraciji edine v tem, da Jugoslavije ne gre nasilno razbijati. Če pa bi že prišlo do njenega razpada, potem bi se morali vodilni slovenski politiki potruditi, da bi bila Slovenija mednarodnopravno priznana kot suverena država in kot taka sprejeta v Organizacijo združenih narodov. V novi državi Sloveniji bi bila seveda uvedena parlamentarna demokracija. S tem bi bilo konec političnega monopola komunistične partije.
S tem v zvezi se postavlja zelo pomembno vprašanje, ki ga doslej še v nobenem emigrantskem listu nisem zasledil; namreč, kakšen naj bi bil položaj Cerkve v novi slovenski državi. Naj bi bila ločena od države, kot je sedaj, ali pa soudeležena v političnem življenju, kot je bila pred vojno? Menim,da bo na račun tega vprašanja prišlo v prihodnosti do mnogih žolčnih debat med zagovorniki obeh možnih rešitev. Katera stran bo zmagala, tega danes pač ni mogoče napovedati.
Po mojem skromnem mnenju bi bilo vsekakor bolje, da bi bila Cerkev ločena od države, kot je to primer v Franciji in Združenih državah Amerike. S tem bi se namreč izognili nevarnosti klerikalizma, ki je v preteklosti Cerkvi več škodil kot koristil. Cerkev bi se lahko tako bolj nemoteno posvetila svojemu duhovnemu poslanstvu. V očeh ateistov bi pridobila na ugledu. Namesto politične bi postala močna duhovna sila in bi s tem posredno vplivala na celotno javno življenje. Odpadle bi mnoge ovire za vstop v njeno občestvo.
Vesel bi bil, če bi moj članek spodbudil še koga, da bi povedal svoje stališče do tega vprašanja, ki utegne postati v bližnji prihodnosti zelo aktualno,	yK
•ZAKLJUČEK DR.ŽEBOTOVEGA ČLANKA s 4.strani ki sanjajo o Jugoslaviji kot ponovnem sovjetskem satelitu po vzorcu izpred zgodovinskega razkola leta 1948.
ODMEVI V FRANKEURTERICI
22. in 26. maja sta v FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG zelo vidno in nedvomno komentirala o Kocbekovih odgovorih in režimski reakciji nanje J. R, Reiss-mueller in G. Boell. Proti tako visokim odmevom Faj-far-Setinc-Ribičičeva nizka propaganda ni bila več po-rabna. Partija je odločila in naročila, naj Reissmuellerju in Boellu odgovori njen najuglednejši član - Josip Vidmar, ki je v tem smislu napisal "odprto pismo" objavljeno v DELU dne 7. junija. Toda o tem prihodnjič.
* ZAKLJUČEK UVODNIKA s 1. strani
Če pustimo ob strani dolinsko afero, čeprav ostajamo mnenja, da tudi ona ni pripomogla h krepitvi demokratične fronte,velja vprašati, koliko razočaranja nad 'našo' politiko je bilo povzročenega od osebnih sporov, klevetanja, nagajanja in prelamljanja dane besede. Nismo daleč od resnice, če pravimo, da so gotovi Slovenci tudi zato volili Lipovo vejico, ker so njene vodnike bolj cenili kot "može" od onih v nasprotnem taboru. V zadnjih letih se je moralo to prepričanje strašno omajati. Zlasti pri mladih.
Vso to našo majhnost nareja še bolj nebogljeno dejstvo, da so razen v središčih prave strankine organizacije na deželi komaj kje obstajale,kaj pa šele delovale. Treba je priznati, da se je Slovenska skupnost lotila tega vprašanja dosledneje in odgovorneje kot njene predhodnice, toda spričo tega, kar smo zapisali prej, gre za voz pred konjem: če ni zdrave, poštene in odprte svobodnjaške politike in tudi poštenega "mož beseda" vodstva, potem je vse grajeno na pesek. Sem velja tudi omeniti, da se priprave za volitve prično vedno prepozno. V dveh mesecih ne morete opraviti posla, ki terja polletno delo. Tu je treba pokazati na zgled koroških Slovencev, ki so se za zadnje volitve pričeli pripravljati kakih šest mesecev prej.
Poseben problem je mladina. To pot so ljudje volili že z 18.letom. Pričakovati bi bilo, da bi Slov.skupnost zato glasove pridobila, ne pa jih izgubila. Rečeno je bilo, da je slovenska šola odpovedala, ker da ni nudila pogojev za splošno politično osvestitev mladine, ki da plava'.
Toda če je mladina volila levo, to pomeni, da se v nekem pogledu le osvešča,dasi v nezaželjenem pravcu. Rekli bi, da leži vzrok prej v pomanjkanju mladinskih organizacij ali pa njihovi neustreznosti, da bi pripravile mladega človeka za politično življenje. Problem pa je seveda dolgoročnega značaja in na rezultate je navadno treba čakati leta in leta.
Pe še nekaj v zvezi s tem: starost je treba spoštovati, ker nekaj ve, čeprav je včasih trmasta ali nezaupljiva do mladosti. Spoštovati jo je treba ne samo zaradi izkušenj, ki jih mladini nimajo, ampak tudi iz hvaležnosti, posebej, kadar je bilo več trpljenja kot uživanja. Kako morete pričakovati od mladih, to je od vaših nujnih sodelavcev in političnih naslednikov, da bodo strpni .vljudni, iskreni in da bodo spoštovali dano besedo, če sami delate prav obratno? V vsem svetu je danes že tako in tako čutiti tendenco po 'vse staro je treba porušiti' in 'vse staro da bo recimo na volitvah glasovala za vas, če pa ste sami's svo-
je zanič’. Kako morete pričakovati od lastne mladine, jim zgledom in postopkom samo potencirali gornjo tendenco. Nezadovoljni učitelj, ki štrajka, ne more pričakovati od nezadovoljnega učenca, da se bo poslužil zmernejših sredstev. Že v aprilskem KLICU smo opozorili, kako nemorala Y' politiki vzgojno slabo vpliva, ker da seje klice totalitarizma ene ali druge vrste. Zato smo tudi oslovili ta uvodnik z našim ljudskim rekom, ker se nam zdi, da v veliki meri odraža problem, pred katerim stojimo.
Če pa gremo globlje v problem, pa seveda zadenemo ob samo politično strategijo: - kakšno vlogo lahko v danih okoliščinah igra manjšinska politična stranka v političnem življenje večinskega naroda, - na koga lahko računa, da ga bo pridobila, - in na kakšen način se mu mora približati. To so osnovna vprašanja, na katera prizadeti nikdar niso odgovorili ali pa so odgovorili nepravilno ali pa so na svoje odgovore tekom let pozabili.	UREDNIŠTVO.
O JUGOSLOVANSKI ZUNANJI POLITIKI DO ITALIJE IN AVSTRIJE_______________________
(Dopis izza meja)
Jugoslovanska zunanja in obrambna politika zadnjih let gotovo ni bila najbolj posrečena, Beograd je razdal milijarde za takoimenovane "neuvrščene" (od srbskega: nesvrstane zemlje; nekoč so 5e pisali: nevezane, ne-blokovske), kar ni prineslo prav nobenih sadov. Indija, Indonezija, Arabci. . vsi se danes kaj malo menijo za Jugoslavijo in njene notranje ter zunanje težave.
Nekaj več haska je vsekakor imela politika "odprtih" meja, ki so jo vodile posebno jugoslovanske republike po zgledu Slovenije. Ta se je že razmeroma zgodaj dobro sporazumela s Koroäko, Zgornjo Štajersko, Furlanijo, Gradiščansko, potem pa v času Kavčičeve vladavine tudi z Bavarsko, Alzacijo, Benečijo.
Ljubljanski poslovni krogi so take meddeželne stike seveda navduSeno podpirali, saj so obiskom vedno sledile tudi trgovske pogodbe. In menda je bil tudi ta eden od vzrokov, zakaj se je moral posloviti Stane Kavčič, sedaj menda že legendarni komunistični slovenski leader, ki si je upal kljubovati tudi Titu, ko je šlo za slovenske (beri: ljubljanske trgovske) zadeve.
Res Kavčič je mogoče v marsičem prelomil z dotedanjo nevzdržno linijo ljubljanskih partijskih veljakov, linijo brezosebnosti v narodnem in političnem življenju, in dal Sloveniji spet neko notranjo republiško osebnost.
Prav tako pa je tudi res, da Stane Kavčič ni bil nikakšen narodni voditelj v tistem smislu, kot so si ga predstavljali tudi komunisti sami. Slovenija mu je bila pomembna bolj ali manj le v toliko, kolikor so se na njen račun krepila ljubljanska velepodjetja, veletrgovine in Ljubljanska banka.
Že takoj ob stiku s Koroško in Primorsko oziroma Trstom pa so Kavčič in njegova garnitura pokazali, da jim je bore malo za slovenstvo kot tako. Bodisi koroški kot primorski Slovenci so bili popolnoma prezrti, ko je šlo za "dobro" sosedstvo s tržaškimi Italijani ali s koroškimi Nemci. Bili so celo ljubeznivo žrtvovani koroškemu glavarju Simi na ljubo "dobrososedskih" odnosov.
V tem oziru je treba priznati, da so sedanji oblastniki v Ljubljani pokazali, najsi bodo kakršnikoli že, mnogo več dostojanstva in zavzetosti za zamejske probleme. Ne slinijo se več Celovcu ali Trstu za nekaj grošev. Z nemško Koroško so dosledno prekinili vse kulturne stike, potem ko se je tudi na zunaj pokazalo nemčursko in nacistično lice deželnih koroških oblasti; tistih, katerim se je hodil Kavčič lizat.
Dali so nadalje občutiti tudi tržaškim Italijanom, da bo Trst imel več škode kot Slovenija, ako se mu mejo nekoliko zategne. Na tržaški univerzi naprimer nikakor ne morejo dojeti, zakaj znanstvene ustanove v Ljubljani ne kažejo nikakega zanimanja za sodelovanje z njimi.
Tržaškemu univerzitetnemu docentu, ki me je
glede tega spraševal, sem mogel v tem pogledu jasno pokazati ne enega najbolj zakrknjenih primerov tržaške -ga šovinizma, in sicer na tq, da v Ljubljani nihče nima ničesar proti temu, da se na ljubljanskem vseučilišču poučuje italijanščina in italijanska književnost, pa četudi v Ljubljani ni italijanske manjšine kot je slovenska v Trstu, kjer pa se vztrajno branijo slovenščine na univerzo. - Docent ni znal ničesar več pripomniti.
Vsak narod ima svoje dostojanstvo. Ljubljanski dobičkarji pa ga niso imeli. In kakor so se Kavčič in njegovi udinjali pri sosedih za nekaj grošev, tako so se ljubljanski kramarski nakupovalci slinili z nemščino v Celovcu ali tolkli italijanščino v Trstu, se sramovali govoriti slovensko. Danes bi že lahko rekli, da je takšno samo-poniževanje skoraj izginilo.
S tem se pa seveda odpira drugo, mnogo širše vprašanje, ki ne obsega samo ljubljanskega kramarstva, ampak vse psihološko vzdušje obmejnih odnosov, tako pomembno za stabilnost državne meje in celo, ker gre tudi za slovenske manjšine v zamejstvu, za nevtraliziranje sovražnega vzdušja na jugoslovanskih zahodnih mejah, kar lahko naredi samo zamejska narodna skupnost, ako vladajo med njo in matico spoštljivi odnosi, nasproti revanšističnim silam iz vrst dalmatinskih in istranskih Italijanov oziroma podonavskih Švabov in kočevskih Nemcev,
Ti pripadniki, M so pred in med vojno igrali na jugoslovanskem ozemlju vlogo pete kolone, niso danes nasproti Jugoslovanom nič manj sovražni kot nekoč. Imajo pa zelo dobre zveze ne samo na vseh instancah Avstrije ali Italije, ampak vse do Amerike in Avstralije.
Verjetno gre njihovemu vplivu zasluga, da avstrijska državna pogodba v nje obvezah do koroških Slovencev ter Londonski sporazum v vprašanju tržaških nista izpolnjena, kar meče na Jugoslavijo kot podpisnico še posebno neugodno luč, saj ji jemlje kredit in verodostojnost na celem Zahodu.
Asimilacija primorskih in koroških Slovencev ob vključevanju v tuje stranke je prav tako prinesla največ škode Jugoslovanom samim. Kajti, nikakor si ni misliti, da bi imeli italijanski socialisti in komunisti ( in v njih asimilirani napredni, nekoč slovenski ljudje) kakšne pomisleke proti italijanskemu vdoru v Istro in Dalmacijo. In še manj, da bi se avstrijski socialisti za ceno v njih stranki asimiliranih koroških Slovencev odrekli včlanjenju starih in novih nacistov, ki so na Koroškem, kot se sliši, povezani z Muenchenom in Španijo.
Za jugoslovansko stabilnost na zahodni meji bi bilo treba že davno s pametno in premišljeno politiko pomoči do zamejskih Slovencev začeti vzpostavljati vzdušje zamejsko-matičnega zaupanja in ne indoktrinacije, ker zamejski Slovenci konec koncev ne živijo v Jugoslaviji, ampak v deželah, ki imajo drugačen družbeni ustroj, kar jugoslovanske oblasti nemškim Avstrijcem ter Italijanom priznajo v skladu s politiko nevmešavanja v notranje zadeve. Zakaj torej ne bi mogli priznati istega tudi državljanom sosednje države, svojim zamejskim
manjšinam? Seveda je zato pri manjšinah pogoj lojalnost do jugoslovanske države, o čemer pa že dolga leta sem nikakor ne moremo dvomiti.
Dav času Rankovičeve dobe vse tja do leta 1966 tako stališče na strani Ljubljane ni bilo možno, menda ni treba še razlagati, Rankovičevi velesrbski politiki je šlo mnogo bolj za to, da zamejski Slovenci neopazno zamrejo in da se začne takoj potem izolacija slovenskega naroda znotraj Jugoslavije, v odnosih slovenske republike s svetom, napovedujoč mu s tem še nekaj let folklornega življenja. Nikakor pa ni umljivo, da se je mogla ista linija nadaljevati vsa leta Kavčičeve ljubljanske vlade ob sorazmerno precej svobodni politiki slovenske kot drugih jugoslovanskih republik. Primer spominja na tavčarsko malomeščansko Ljubljano iz leta 1918.
Mislim, da je ravno današnje močno slovensko kulturno življenje v Trstu pomembna prestraža za Jugoslavijo na področju psiholoških odnosov s svetom, pravzaprav z zahodnim svetom, To, da v slovenskem kulturnem domu v Trstu igra stalno slovensko gledališče in gostujejo kvalitetna gledališča in kulturne ustanove iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, z najnovejšimi dosežki na področju lastnih narodnih kultur, ne more ostati brez odmeva tudi v širši italijanski kulturni javnosti, ki se mora počasi rešiti mišljenja o edino-zveličavni italijanski kulturi in spoznati, da tudi "bal-kanci" niso brez kulture. Ob morebitni ignoranci izpričuje samo italijansko nekulturnost.
Pomembno vlogo nevtraliziranja ima takšno slovensko kulturno življenje v zamejstvu, ko pačasi briše stare nacionalistične in šovinistične predsodke in poraja novo poslanstvo sožitja. Isto vlogo kot v Trstu bi mogel vršiti tudi koroško-slovenski kulturni dom v Celovcu, o katerem se je pred kratkim precej govorilo.
In prav to bi bila najboljša obrambna politika nasproti nacionalističnim in revanšističnim silam za mejo in na ozemlju obeh zahodnih sosed Jugoslavije, vsekakor stvarna in zaupanja vzbujajoča, drugače torej, kot večno indoktriniranje, aparatčiki, ali, še nedolgo tega kramarsko barantanje,
DEMOKRATIČNI SLOVENCI SO NA VOLITVAH V ITALIJI SLABO ODREZALI
Izguba pokrajinskega svetovalca v Gorici. Tudi med Slovenci odklon na levo.
Od našega političnega sodelavca
V nedeljo, 15. junija so imeli v Italiji upravne volitve. Na Primorskem so volili v oba pokrajinska sveta in v občinske svete. Splošna sodba je, da je šlo za občuten premik na levo, tako v Italiji na splošno kot na Primorskem posebej. Na kratko rečeno,opaziti je bilo močan porast slovenskih glasov za komuniste in socialiste ter dokajšen padec na listah Slovenske skupnosti.
Preden preidem k razčlenjevanju izidov, omenjam, da je po februarskem puču v goriški Slovenski
demokratski zvezi in marčni ustanovitvi goriške Slovenske skupnosti prišlo do združitve tržaške in goriške Slovenske skupnosti v enotno deželno politično stranko. Ta Slovenska skupnost je imela 24. maja svoj prvi deželni kongres v Devinu, kjer so izvolili Mirka Špacapana iz Gorice za predsednika in dr. Draga Štoko iz Trsta za tajnika. In takšna Slovenska skupnost je potem nastopala na volitvah z enotno listo.
V	goriškem pokrajinskem svetu sta ostala- po volitvah samo dva Slovenca, Ivan Bratina (komunist)
in Stefan Bukovec (socialist). Slovenska skupnost je zaradi volilnega koeficienta izgubila tretje slovensko mesto, čeprav se je število prejetih glasov (2970) v primerjavi z letom 1970 (2937) dvignilo za 33. Opazili smo, da je bilo na teh volitvah oddanih precej belih glasovnic, pa tudi glasov za Krščansko demokracijo, ki jih pripisujejo Slovencem. Ni dvoma, da je treba te za Slovensko skupnost izgubljene glasove šteti kot postmortem razbitja Slovenske demokratske zveze v februarju.
V	tržaškem pokrajinskem svetu so štirje Slovenci: Bojan Brezigar (Slovenska skupnost), Lucijan Volk (socialist) in komunista Boris Iskra in Alojz Markovič. Slovenska skupnost je prejela 6300 glasov, kar je 694 glasov manj kot leta 1970 (6994).
OBČINSKE VOLITVE
V	goriškem občinskem svetu je šest Slovencev: Damjan Paulin in Andrej Bratuž (Slovenska skupnost), socialisti Marko Waltritsch, Peter Sancin in Vladimir Nanut, ter Vilma Brajnik-Corva (komunistka). Slovenska skupnost je sicer ohranila dva svetovalca, vendar pa je izgubila 142 glasov (1623) v primerjavi z letom 1970 (1765).
V	števerjanski občini ostane uprava v rokah Slovenske skupnosti (263 glasov), dasi gre za izgubo 15 glasov v primerjavi z letom 1970 (278).
V	Doberdobu je Slovenska skupnost prejela le 232 glasov, kar je 77 manj kot pred petimi leti (309).
S tem je izgubila upravo občine v korist skupne komu-nistično-socialistične liste "Občinske enotnosti". Enako je zmagala "Občinska enotnost” v Sovodnjah, čeprav je Slovenska skupnost tam pridobila trideset glasov (336 glasov; leta 1970 pa 306).
čisto sveža je bila lista Slovenske skupnosti v krminski občini, kjer so doslej nastopale samo laške stranke. Dasi je Slovenska skupnost prejela polovico glasov premalo za lastnega predstavnika, je vendar deviški uspeh 141 glasov razveseljiv.
Poraz se zdi bolj viden na Tržaškem. Slovenska skupnost je v devinsko-nabrežinski občini izgubila enega svetovalca (ostala sta ji še dva). s tem je postalo vprašanje sestave občinske uprave bolj zapleteno. Tu je tržaški pokrajinski tajnik KPI Cuffaro posebej apeliral na socialiste in Slovensko skupnost naj opuste misel na levo-sredinsko rešitev vprašanja. Sicer pa je v občinskem svetu osem Slovencev: poleg dveh od Slovenske skupnosti je Še pet komunistov in en socialist.
Konec na 16.strani-8-
‘DRUŽINA’ 18. maja 1975
PREDAVANJE O PRENOVI KRŠČANSTVA
>Deklerikalizacija je evangelizacija<
JJUBLJANA, 6. maja — V prostorih Našega tromostovja (pri frančiškanih) je bilo nocoj skromno, a kljub temu pomembno predavanje mariborskega pomožnega škofa Grmiča. Beseda je tekla o nekoliko drzni misli: deklerikaliža-cija je evangelizacija. Škofje skušal osvetliti številna — sicer znana — pota, ki jih je v svoji zgodovini vzelo pod noge krščanstvo in se z njimi oddaljilo osnovnemu poslanstvu evangelija — oznanjevanju „veselega oznanila“. Predavanja se je udeležilo okoli sto ljudi (Več jih dvorana ni mogla sprejeti), predavanje pa bi kljub temu zaslužilo večjo in širšo pozornost.
Predavatelj se je zavedal kočljivosti svoje teme. Zato se je na začetku skoraj nekoliko opravičil za „izzivalen naslov“, ki pa zaradi tega ne sme odvrniti naše pozornosti.
Najprej si moramo biti na jasnem, kaj je klerikalizem in kaj moramo deklerikalizirati. „Takoj moram reči,“ je poudaril škof Grmič, „da je pojem klerikalizma danes pri nas nekoliko zamegljen. Za nekatere je namreč klerikalizem vse, kar je odsev vitalnosti, življenja in delovanja Cerkve ali sploh vere,“ za druge „pa klerikalizma sploh ni in jfli naravnost vrže s tira, če to besedo slišijo“.
Dve obliki klerikalizma
Klerikalizem se javlja predvsem v dveh oblikah: kot klerikalizem zunaj Cerkve in kot klerikalizem v Cerkvi sami.
„Klerikalizem zunaj Cerkve je poskus, kako bi si kleriki, duhovniki na vseh področjih človeškega življenja in dela pridobili posebno vlogo.“ Je prizadevanje po nadzorovanju vseh zemeljskih stvarnosti in njihovem usmerjanju. „Kolikor bi to ne bilo mogoče naravnost doseči, pa bi usta-navljali vzporedne strukture in počasi postali država v državi.“ Temu bi lahko rekli tudi politizacija Cerkve, zanjo pa naj bi si enakopravno prizadevali tako kleriki kot laiki.
„Klerikalizem v Cerkvi sami pa je zahteva po vsestranski in popolni odvisnosti vsake dejavnosti laikov od klerikov. Pomeni teptanje pravic laikov v delovanju in življenju Cerkve. Pomeni enostransko istovetenje Cerkve s kleriki, kar zadeva odgovornost, odločanje in prevzemanje samostojnih nalog v poslanstvu Cerkve. V obeh primerih gre . . . za težnjo po urejanju življenja s pomočjo oblasti oziroma sile. Prav ta misel je skupna korenina obeh oblik klerikalizma.“
Da je naše krščanstvo precej kleri-kalizirano, kažejo številni znaki. Najprej predkoncilsko enačenje Cerkve s papežem, škofi, duhovniki in redovniki. Tako se izraža celo cerkvena zakonodaja. „Če odpremo Codex juriš canonici Zakonik cerkvenega prava, imamo lahko vtis: pravice v Cerkvi imajo samo kleriki. Samo o njih je govor v tej znameniti knjigi. Gotovo ima takšno gledanje svoje zgodovinske razloge ..., vendar je najbrž še bolj odsev človeškega elementa v Cerkvi.“
Drugič: ,.Kleriki so znali svojo oblast vsestransko utrditi, zato so vse, kar je bilo povezano z njo, sakralizirali.“ Dalje se ;aže klerikalizem v razmerju Cerkve „do s" sta, do zemeljskih resničnosti, do svetne družbe“. Tudi tu se je Cerkev večkrat obnašala
kot • „zadnji arbiter (razsodnik)“. Spomnimo se samo italijanskega referenduma.
Četrti razlog klerikalizacije je ,jde-ölogizacija“ evangelija. „Evangelij je postal ideologija v službi srednjeveškega institucionaliziranega krščanstva. Ideologija pa nasprotuje kakršnim koli spremembam, novim uvidom, preroštvu, vsaki sinhronizaciji ali posluhu za znamenja časa ter odgovore nanje ... Govorjenje o osebni svobodi, pluralizmu, karizmah je za takšne poglede neprimerno, če že ne krivoversko.“
Nadalje se klerikalizem kaže v odporu do vsega, kar ni natančno določeno ali za kar ni točnih predpisov, v nezaupanju do laikov, v poudarjanju razlik med kleriki in laiki, v zavračanju župnijskih svetov, v izključevanju laikov od oblikovanja bogoslužja, v odporu zoper obhajilo na roko in oltar k ljudstvu, pa tudi v poudarjanju duhovniške uniforme in v navdušenju za latinski jezik v liturgiji. Kaže pa se klerikalizem tudi v odrivanju laikov od enakopravnega in odgovornega dela pri verskem tisku. In dalje: v poudarjanju formalne avtoritete, v podzavestnem strahu za oblast, v strahu pred pogovorom, v poudarjanju pravovernosti, v odporu zoper mala občestva, v zavračanju novih teoloških pogledov, v uniformnem mišljenju, tudi v odporu zoper zadnji cerkveni zbor.
Kako naj se deklerikalizirair.o?
Tako, da „resno vzamemo evange-lij“. Če se bomo namesto na oblast, oprli na služenje. „Vi se pa ne dajte klicati z imenom rabi, zakaj eden je vaš učenik, vi vsi pa bratje. Ne kličite nikogar na zemlji očeta, zakaj eden je vaš Oče, tisti, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte vodnike, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus.“ Kleriki morajo biti poslušni Duhu, pa tudi laikom, ko se po njih javlja. Laiki morajo postati njihovi partnerji, kar pomeni, soodgovorni sogovorniki, nosilci vsega, kar jim pripada po načelih subsidiarnosti in kolegialnosti. Kajti „različni so darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod.“
DeklerikaUzacija zavrača nasilje in tri-umfalizem in vabi k ponižni službi v ljubezni do vseh ljudi. DeklerikaUzacija pomeni doslednejše spoštovanje smernic zadnjega koncila, ki je na _ prvo mesto postavil božje ljudstvo, ne škofov ali papeža aU duhovnikov.
Pomembne smernice za deklerikahzacijo Cerkve vsebuje zlasti koncilska izjava o verski svobodi, kjer je na novo ovrednoteno razmerje do sveta, svetne družbe, zemeljskih resničnosti. Koncil je jasno poudaril, da mora Cerkev služiti svetu. Čeprav ni Cerkev povezana „z nobeno družbeno ureditvijo, pa mora biti znamenje in zaščita presežnega v človekovi osebi“.
Spoštovati moramo: „pluralizem mišljenja, pluralizem oblik verskega življenja, pluralizem oblik združevanja v skupnosti, v občestva, kjer je duhovniška služba ena od mnogih, in to prav tako pomembnih, kjer se pojavlja načelo kolegialnosti navznoter in na-č.elo relativne avtonomije v razmerjih do drugih skupin in do Cerkve.“ Sem spada „možnost laiškega vodstva, popolna vključitev duhovnika v skupino in končno pravica soodločanja pri izbiri duhovnika“.
Pozabljena teologija križa
V	dobi klerikalizacije krščanstva smo pozabili na pomen križa'za krščanstvo. Res je sicer: trpljenja ni manjkalo, njegovega pravilnega vrednotenja pa. Pot Cerkve pa je prvenstveno pot križa. „Pot Cerkve v zgodovini je križev pot. Kajti Cerkev bo svoje vstajenje doživela ob koncu časov. Če s tem — s križevim potem -ne računa, ne računa z neko bistveno prvino, ki je v križu navzoča ... Križ je najzanesljivejša pot do poveličanja.“
V	pogovoru po predavanju je Grmič to temo še bolj dopolnil. Celo aktualiziral jo je. Kristjani se moramo zavedati pravic, dvojne vrste pravic: najprej tistih, ki jih imamo kot ljudje, nato pa tudi pravic, ki jih imamo kot kristjani (verujoči). Za prve se moramo stalno boriti, za druge pa smo se odločili sami pri sebi. C e nam jih okoliščine ne naklanjajo, moramo vedeti, da smo se za to pot svobodno odločili.. Če pa nas straši pot križa, potem tudi njegove svetle strani nismo vredni.
V	križu pa ni samo trpljenje in tema, je tudi svetloba poveličanja. Zato ne moremo biti nikdar brez upanja.
V	križu pa ni samo trpljenje in tema, je tudi svetloba poveličanja. Zato ne moremo biti nikdar brez upanja.
„Ob razmišljanju o deklerikalizacjji — evangelizaciji našega krščanstva, smo najbrž vsi zaslutil^“ je poudaril škof Grmič, „da gre dejansko za defarizeizacijo krščanstva. Klerikalizem je namreč novozavezni farizejski duh ali farizejski kvas, kakor pravi Kristus.“ Ker je klerikalizem skrajna oblika klerikalizacije krščanstva, se moramo — v duhu evangelija in smernic zadnjega 'cerkvenega zbora — proti njemu iskreno boriti.
Ljubljanski RAZGLEDI 9.maja 1975:
PISMO TONETA FAJFARJA EDVARDU KOCBEKU PRED IZIDOM KNJIGE ‘EDVARD KOCBEK, PRIČEVALEC NAŠEGA ČASA’
"Spoätovani tovariš Edi;
Na tvoje pismo meni in 5e posebno na tisto, ki si ga poslal Borisu Pahorju, ti moram poslati nekaj pripomb. Močno se mi namreč dozdeva, da me nisi dobro razumel ali pa me nisi mogel razumeti, ker si tako do kraja zaverovan v svoj prav.
Naj te še enkrat spomnim na glavno smer mojega prizadevanja, ko sem ti hotel pomagati iz situacije, v katero si zabredel, ko si dal Pahorju tak intervju. Povedal sem ti, da so tvoji odgovori najhujši in najostrejši od vsega , kar si doslej povedal (Ognjišče, Deutsche Welle ), da so tudi zelo izzivalni, kakor bi hotel za seboj zaloputniti vsa vrata. Opozoril sem te, da objava takšnega teksta ne bo mogla ostati brez posledic, takšnih ali drugačnih - vsekakor pa posledice bodo. Zato sem ti predlagal v tvojem lastnem interesu, da intervju umakneš, ker je morda prav zadnji čas, preden knjiga v Trstu izide.
Skušal sem ti razložiti današnjo situacijo, ko se okoli Jugoslavije spletajo komploti klevet, ko se razpihuje afera nepomembnega Mihajlova za mobilizacijo evropskih kulturnih krogov proti nam. Izrazil sem ti svoj sum, da te sile skušajo zdaj potegniti tudi tebe v svoje kolo, ker se zavedajo, da bi bilo tvoje ime mnogo pomembnejše od razpihnjenega Mihajlova. Ti bi bil imeniten zalogaj za vse tiste, ki nas danes napadajo. Rekel sem ti tudi, da močno sumim, da te Pahor vleče v to nesrečno in končno tudi tragično vlogo. Ta moj sum se je še okrepil, ko sem prebral Pahorjev odgovor. Pahor te hrabri, da vztrajaš, obljublja ti pomoč evropskih kulturnikov, med njimi tudi H. Bolla. Vse te ljudi Pahor zdaj mobilizira ter pripravlja evropski kulturni škandal okoli tebe in predvsem proti Jugoslaviji. Ali se zavedaš, kam te hočejo speljati? Porivajo te v situacijo, iz katere ni več vrnitve tudi ne na tiste progresivne pozicije, ki si jih nekdaj (Španija, OF ) zastopal in s katerimi se še danes upravičeno ponašaš. Vse to sem ti skušal dopovedati, iskreno in prijateljsko, ne pa kot emi-sar prestrašenega in razburjenega slovenskega političnega vodstva,, kakor si to na nerazumljiv način razlagaš in dopoveduješ Pahorju.
Sam si mi povedal, da je osrednja točka tvojega itervjuja usoda po vojni likvidiranih domobrancev, za katere praviš, da so bili prisiljeni in nedolžni. Popolnoma napačno si predstavljaš, da so bili ti domobranci osrednja točka spora med teboj in slovensko politiko.
Spor je bil mnogo širši in je zajemal tvoja že takratna stališča do oblikovanja slovenske družbe, njene politične enotnosti in tudi glede vloge kristjanov v povojni družbi. Kot se spominjam, domobranci takrat (1946) niso igrali kakšne posebne vloge in tudi nisem zaznal, da bi ti takrat bil zaradi tega tako prizadet, kakor danes, ko te po tvojih besedah slovenska emigracija krivi za so-
odgovornost. Izrazil sem ti svoje začudenje nad tem, da se naenkrat čutiš odgovornega prav pred domobransko in belogardistično reakcijo. Predvsem ni šlo za nedolžne prisilne mobilizirance, ampak za krvoločno in zagrizeno vojsko, ki bi napravila še vse drugačne pokole, če bi ji uspelo zmagati ali pa se vrniti, kakor so grozili, ko so morali bežati čez mejo. Tudi tebe, če bi te dobili v roke ti prisilni mobiliziranci, bi rezali na koščke. Ali si že popolnoma pozabil, koliko smo se trudili, da bi te domobrance rešili,. , ko je bil še čas? Koliko je bilo rokov za amnestije vse do zadnjega dne : Ali si morda bral moja "Pisma domobrancem", ki so šla tudi med nje in sem jih rotil in jim prigovarjal, naj se rešijo vsaj v zadnjem trenutku. Uspehov smo imeli prav malo.
Tvoja sedanja prizadetost glede domobrancev pa ima v resnici svoje korenine že v tvojem ” Strahu in pogumu" ko si enačil vrednost življenskih žrtev borcev zaosvoboditev in izdajalcev.
Sploh vidim, da se je v tvojem odnosu do belogardistov in domobrancev nekaj spremenilo. Ce v intervjuju trdiš, kako so bili komunisti veseli, ko se je začela pojavljati bela garda, češ, zdaj smo dobili pravega sovražnika,, potem moram reči, da si popolnoma izgubil spomin. Ali ne veš;, kako sta se OF in partija leta 1942 trudila, da bi preprečila belo gardo? Ali si pozabil na pisma in intervencije OF, naše skupine in tudi partije pri škofu, da bi cerkev vsaj nevtralizirali? Prepričan sem, da vsega tega še nisi pozabil, toda kaj pomeni to, da danes trdiš nekaj neresničnega? Ali se res skušaš prikupiti izdajalski belogardistični emigraciji, da daješ prav njhovi argumentaciji, češ, da je partizanstvo krivo za nastop bele garde?
Ko bo nesrečna knjiga v Trstu izšla, seveda ne bo mogla ostati brez odziva. Hudo mi je žal, ker nisem u-spel, da bi ti prihranil nove in hujše težave. Predvsem mi je žal, ker se oddaljuješ od svoje lastne preteklosti, ki si jo doživljal v naši skupni družbi, skupinski in OF-ovski Skrbi me, kam te vlečejo tvoji prijatelji, katerim v roke si predal sebe in svoja stališča.
Vem, da si obseden od prepričanja, da je vse kar se je dogajalo s teboj, organiziran komplot. Toda vseeno mi lahko verjameš, da tega mojega osebnega pisma nisem poslal po nikakršnem naročilu, ampak v iskreni želji, da bi ti, kakor koli je danes pač mogoče, pomagal.
19. marca 1975. ”
TONE FAJFAR
‘GROBO PONAREJANJE DEJSTEV
Ljubljanski RAZGLEDI so 9 maja objavili tekst intervjuja med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom. Poleg Fajfarja se je oglasila tudi Marica Čepe z odprtim pismom Edvardu Kocbeku (R 6.6.) ki ga razen manj važnega prvega in zadnjega odstavka prinašamo:
"Pred mnogimi leti sem z zanimanjem prebrala vašo Tovarišijo. Do današnjih dni mi je ostalo v živem spominu, s kakšno ljubeznijo ste opisali vsa vaša srečanja z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem in s kakšnim naravnost otroškim veseljem ste pričakovali sleherni njun obisk v vašem bunkerju v Dolomitih. Ko zdaj berem o vašem sovraštvu do Edvarda Kardelja, se nehote sprašujem: Katero vaše čustvo je iskreno? Je samo Kardeljev članek o Dolomitski izjavi zbudil v vas takšno sovraštvo?
Razložili ste, zakaj ste podpisali Dolomitsko izjavo. Ce sem vas prav razumela, ste jo podpisali zato, da
bi s tem preprečili Se večje zlo, Se večje nasilje partije. Številni očividci pa trdijo, da ste po podpisu Izjave objeli Edvarda Kardelja in se mu navdušeno zahvaljevali, da je z Izjavo reSil enotnost Osvobodilne fronte.
Trdite, da ste bili krSčanski socialisti "med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji.” Trdite, da so komunisti "trpeli pod težko travmo" in se je njihova resnoba sprostila Sele 22. junija 1941 ob Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo.
Prav gotovo se zavedate, da ste ta dejstva izmaličili.'
Partija je dala 27. aprila - dobrih 14 dni po zasedbi Ljubljane - pobudo za ustanovitev Protiimperialistične fronte. Na zasedanju Vrhovnega plenuma konec junija 1941 se je Protiimperialistična fronta s pristankom vseh predstavnikov ustanovnih skupin preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda - čeprav brez "posebnega aktar
Spomnite se zadnjih let pred vojno, ko je faSizem že stegoval kremplje po vsej Evropi in ko je zasedel tudi Avstrijo l Kdo je takrat organiziral odpor proti fašizmu? Kdo je dal pobudo za akcijski sporazum, v katerega se je vključila tudi vaSa skupina v iskreni želji, da bi se vse napredne sile slovenskega naroda združile v protifašistično fronto? Kdo je dal pobudo za narodnoobrambne akcije v letih 1939 in 1940? Kdo je dal pobudo za "DrüS-tvo prijateljev Sovjetske zveze," v katerem ste tudi vi aktivno sodelovali? Spomnite se pozivov Centralnega komiteja KPS na oborožen odpor, predvsem tistega iz zadnjih dni aprila 1941, neposredno po ustanovitvi Protiimperialistične fronte! Mislim, da veste tudi to, da je imela partija ob bkupaciji Ljubljane neposreden vpliv na okrog 20.000 Ljubljančanov, in da je bilo do 22. junija 1941 v Ljubljani že okrog 100 borbenih skupin; "
Torej ni res, da partija "ni bila niti pripravljena niti sposobna stopiti iz ekskluzivnega prostora ozke oblastniške miselnosti v medčloveški prostor T kakot vi trdite.’
"Zakaj ne priznate, da so se predstavniki vseh treh ustanovnih skupin 27. aprila 1941 na predlog partije odločili za oborožen odpor proti okupatorju, čeprav takrat Sovjetska zveza Se ni bila v vojni z Nemčijo; da so bili predstavniki skupin ob ustanovitvi Protiimperialistične fronte enotni v tem, da je osvobodilno gibanje, ki bo prelomilo s tradicijo dotedanjih strank in da bo imela v njem vodilno vlogo partija, ki ni le pobudnica gibanja, marveč je s svojim dolgoletnim delom med rmožicami tudi omogočila njegovo ustanovitev? To so znana dejstva.' ”
Zelo me je prizadel vaS odgovor na vpraSanje :
In vendar si tudi ti, Edi, podpisal Dolomitsko izjavo. Verjemite, da sem ta odgovor prebrala in prebirala.
Toda bolj ko sem ga brala, bolj se mi je vsiljevalo spoznanje, da se v Osvobodilno fronto niste vključili zaradi njenega borbenega programa, ali vsaj ne samo zaradi njega. Vsiljuje se mi misel, da ste hoteli v OF vse bolj postati priznani voditelj skupine, ki da bo imela po vojni specifične naloge med slovenskimi kristjani, in si s tem po osvoboditvi zagotoviti vodilno politično
mesto. Za mnoge, ki smo se z zanosom kot posamezniki vključili v Osvobodilno fronto, ker smo se hoteli boriti proti okupatorju in za lepSe življenje, je takšno gledanje seveda nepojmljivo. Mislim pa, da bo to vaše razkritje pripravilo razočaranje tudi mnogim tovarišem iz vaše skupine, ki so se iskreno in z vso požrtvovalnostjo - predvsem pa brez "računice" - vključili v osvobodilno gibanje Če ste tudi med vojno v tem smislu razvijali svoje načrte za prihodnost, se pač ne čudim, da sta vam Kidrič in Kardelj rekla: " Si že fejst fant, ampak objektivno si nevaren ; "
Zelo dobro sem spoznala sovraštvo in razprtije med strankami in političnimi skupinami, ki so jih predvojni režimi podpihovali in umetno gojili za svoje protiljudske namene. Zato sem - čeprav takrat še nisem bila članica partije - zelo občudovala partijo, ki se ji je v kratkem času posrečilo, da je zgladila ta nasprotja in vse pozitivne sile slovenskega naroda združila v Osvobodilni fronti slovenskega baroda - v skupnem boju proti fašizmu. Zame je v Osvobodilni fronti in v njenih uspehih še danes toliko veličine, da ne morem dovoliti, da jo kdo blati tako, kot ste jo vi.
Najbolj pa me je pretresel vaš odgovor na vprašanje: Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede nezaslišane usode domobrancev?
"Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler 'javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti. ”
Čeprav sem po letih po vojni živo sodelovala v javnem življenju, nikoli nisem slišala, da so bili "pobiti” domobranci, ki so jih menda Angleži vrnili kot vojne ujetnike. Dobro pa vem, da je vojno sodišče številnim sodilo za njihove zločine. Mislim pa, da je bistvo vprašanja nekje drugje;
Zakaj vaš toliko opevani humanizem ne more preboleti smrti domobrancev, o kateri ste menda izvedeli iz anonimnih listkov, ki vam jih je nekdo vrgel v poštni nabiralnik? Zakaj pa gre vaš humanizem slepo mimo neštetih žrtev domobrancev, ko da še nikoli niste slišali o njih?
Pozabljate, da so se domobranci še 8. maja 1945 skupaj z Nemci bojevali proti partizanskim enotam, in da so skupaj z Nemci tudi bežali kot vojni zločinci,’ Pozabljate, da so domobranski klavci samo na Urhu pobili okrog 500 protifašistov, da je "črna roka” pobila deset in deset ljudi, da je domobranska policija še 4, maja zjutraj na Turjaku ubila 28 znanih aktivistov, med njimi Vita Kraigherja, brata Tuma, Nedo Gerzenič in Angelco Dolhar, da so leta 1944 po strahotnem mučenju
ubili Vido Janežič in mnogo drugih. Če še niste slišali, kako nečloveško so znali domobranci mučiti, vam povem samo enega od mnogih primerov:jeseni 1944 so domobranci aktivistko Delavske enotnosti Marijo Vajšel-Darjo po dolgotrajnem mučenju golo privezali na nočno posodo, vTka-teri je bila živa podgana. Ko še kljub temu ni ničesar priznala, so jo dobesedno skalpirali. Sele po neskončnih mukah so jo dokončno ubili.
Zakaj se vaš humanizem niti z eno mislijo niti z eno besedo ne ustavi pri teh in številnih drugih žrtvah? Naših žrtvah, ki so jih ubili domobranci, za katere zahtevate zadoščenje? Verjemite,da boste sam v sebi dosegli "očiščenje” šele tedaj, ko boste sami sebi pošteno odgovorili na to vprašanje! .
Od meseca do meseca
TITOVO ZDRAVJE
Medtem ko je bil marca Tito zelo delaven, ga je aprila mučil išias. Ko je predsednik Gabona Bongo prišel 6, aprila v Beograd na obisk, ga je na letališču sprejel podpredsednik predsedstva SFRJ Petar Stambolič, kar je po protokolu zdaj običajno. Toda po tem protokolu bi se moral Tito vsaj udeležiti uradnih pogovorov, če že ni priredil slovesne večerje. Naznanili so, da je Tito sprejel Bonga na dan prihoda popoldne ”v rezidenci predsednika republike v Užički ulici” in da se ni u-deležil pogovorov, ki jih je vodil Stambolič, "zaradi lažjega išiasa, ” Bolezen ga je trla tudi še dva tedna kasneje med obiskom predsednika Tanzanije Juliusa Nyere-ra od 18. do 21, aprila. Tudi tega je Tito sprejel 20. aprila v svoji vili v Užički ulici. Dovolj pa se je popravil do 9. maja, ko je prisostvoval paradi v Beogradu.
SPOMINI O ZMAGI
Za tridesetletnico zmage je jugoslovanska televizija 8. maja prinesla dolg Titov intervju, v katerem je obujal spomine "o našem herojskem boju za osvoboditev države in našem deležu v skupnem boju proti fašizmu." Tito je pripovedoval, kako je KP Jugoslavije "brž ko je prišel Hitler na oblast, jasno spoznala, kaj se bo zgodilo, ne le v Nemčiji, temveč tudi v drugih državah, če se ne bomo precej na začetku uprli širjenju fašizma in njegovemu uničujočemu vplivu. " Toda " državniki nekaterih zahodnih držav so še vedno špekulirali in skušali udarec fašizma obrniti proti Sovjetski zvezi. " Vendar je Tito priznal, da se "tudi mnogi napredni ljudje in tudi mnogi komunisti" niso zavedali nevarnosti, in da je Stalin verjel, da se nevarnosti lahko za nekaj časa izogne s sporazumom o nenapadanju med ZSSR in Nemčijo. "Žal se je izkazalo, da je bila to iluzija . Fašistom nisi smel verjeti
Tito je poudarjal, da se je partija "že davno" pred napadom na ZSSR pripravljala na spopad. "Torej vsa tista pripovedovanja, ki so se širila pozneje in tudi po zadnji vojni, da se je pri nas začel oboroženi boj spontano, da se je vse začelo tistega dne, ko je bila napadena Sovjetska zveza, ne drže. " Takoj po kapitulaciji Jugoslavije so začeli z diverzijami in opozarjati ZSSR, da se nemška vojska premika proti njeni meji. "Ocenili smo, da je s Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 prišel najugodnejši trenutek za začetek splošne vstaje;' Tito je na dolgo in široko pripovedoval znano zgodbo o partizanski vojni in poudaril; "Bistvo je torej v tem, da smo sami osvobodili svojo deželo... Tako je s temi stvarmi in nič drugače, takšna je zgodovinska resnica!'
Govoreč o zaupanju, ki da ga je imelo ljudstvo v partizane, je Tito pristavil: "V začetku smo se izogibali temu, da bi govorili o socialistični revoluciji. Tega takrat ni bilo treba nujno poudarjati, da ne bi sovražnikom dajali možnosti, da bi nepoučene in politično pre-tralo izobražene ljudi zastraševali s svojimi tolmačenji
idej socializma in komunizma. Vendar je bilo jasno po tistem, za kar smo se bojevali, da je to revolucija, in kakšna revolucija je to. Sicer pa smo dovolj jasno poudarjali, da se bojujemo ne samo za osvoboditev izpod okupatorja, temveč tudi za svoje nove družbene odnose, za drugačno in boljšo prihodnost naše skupnosti... Naša politika bratstva in enotnosti ni bila stvar politične igre, temveč je šlo za to, da zavarujemo ljudstvo in ga zbiramo v boju proti okupatorju in njegovim pomagačem, boju za novo, boljše življenje v prihodnosti."
VOJAŠKA PARADA
Na dan zmage, 9. maja je bila v Beogradu vojaška parada. Mimo Tita na slavnostni tribuni pred skupščino so se v enournem mimohodu zvrstile zastave, borci obloženi z odlikovanji in upognjeni od let, gojenci vojaških akademij in šol, prsata dekleta v enotah teritorialne obrambe in športniki s Miroslavom Cerarjem ne čelu. Potem je priropotal mehanizirani del parade, v katerem so pokazali posebno enoto za podporo teritorialni obrambi in se pobahali s sovjetskimi protiletalskimi raketami, poleg že znanih sovjetskih tankov in težke artilerije. Hvalili so se, da so pehotno orožje in lažje topove izdelali doma. Prvič so pokazali 32-cevni metalec raket domače izdelave, ki je montiran na tovornem avtomobilu, in domač oklepni transporter. Oklep na tem goseničarju ščiti posadko pred lahkim orožjem. Oborožen je s strojnico in s protitankovsko raketo, ki more prebiti oklep najtežjega tanka. Nad parado so leteli helikopterji in letala, domači "galebi"in "jastrebir Prvič se je pokazal tudi "orel,” novo reaktivno bojno letalo, ki so ga izdelali v sodelovanju z Romunijo. Nad Beogradom je prototip tega letala pilotiral polk. Franc Rupnik. Letalo menda doseže hitrost zvoka.
OBLETNICA ZMAGE V LJUBLJANI
Na križišču Titove in Šubičeve ceste, se pravi nasr proti Kazine, Zvezde in nekdanje nunske gimnazije, so 9, maja zvečer odkrili spomenik komandantu slovenske partizanske vojske Francetu Rozmanu- Stanetu, Spomenik stoji na vogalu kot nekakšno preveliko znamenje ob poti.
V	soboto, 10. maja, dopoldne so na Trgu revolucije, nekdanjem nunskem vrtu, odkrili spomenik revolucije, ogromen bronast V, ki ga je vlila zasebna obrtniška delavnica v Zagrebu. Napovedovali so, da se bo slovesnosti udeležilo blizu 140, 000 ljudi, ki so jih z avtobusi in vlaki pripeljali z vseh krajev Slovenije. Slavnostni govor je imel predsedsednik predsedstva Slovenije Sergej Kraigher.
RIBIČIČ PROTI SPRAVI
V	Ptuju so 12, aprila slavili 60-letnico narodnega heroja Dušana Kvedra-Tomaža. Govoril je predsednik Socialistične zveze Slovenije Mitja Ribičič, ki se je obregnil tudi ob tržaško knjigo o Kocbeku (gl.KT maja ); "Eni trdijo, da nas je osvobodila Rdeča vojska, drugi, da smo se borili na strani samo ene zavezniške države, tretji lažno prikazujejo vlogo četništva, ustaštva in belogardizma, četrti se zavzemajo za nekakšno spravo in pomiritev med revolucijo in kontrarevolucijo, peti pa so si izmislili tezo, da je vsaka revolucija in osvobodilna
vojna prekleta, kajti z nasilnimi sredstvi ni mogoče graditi humane družbe; nekateri bi celo hoteli komunistom in partizanom naprtiti odgovornost za zločinstva okupatorja in njegovih belogardističnih lakajev."
"V nekem pamfletu," je nadaljeval Ribičič, "ki je zagledal luč v Tržaškem zalivu, pa je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah, v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov, v boju z banditizmom in najbrž tudi zato, ker je še pred kratkim oboroženo ljudstvo uničilo do poslednjega člana uvoženo ustaško tolpo. Seveda tako ne bomo ravnali, niti mi, ki smo stopili v jesen svojega življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožitev našega ljudstva. Kajti nadaljni razvoj samoupravljanja in ljudske demokracije nas vse bolj oddaljuje od mračnjaštva in kapitalističnega izkoriščanja . Zato ne more biti nobene pomiritve med našo revolucijo in kontrarevolucijo, med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom," je dejal Ribičič.
O SOVRAŽNI PROPAGANDI
Tržaška knjiga o Kocbeku je pripravila izvršni odbor Socialistične zveze do tega, da je 16. aprila razpravljal " o ozadju in metodah pritiskov in sovražne propagande. "
"V plimah in odsekah sovražne propagande zoper Jugoslavijo dobiva to delovanje le novo preobleko," je izjavil odbor v sporočilu s seje. "V svetu političnih in ekonomskih polarizacij in kriz, rožljanja in groženj z orožjem ter dušenja razrednega boja proletariata se želi zmanjšati vpliv, ki ga ima neodvisna in samostojna Jugoslavija. .. Zato se poskuša izničiti vse tisto, kar so naši delovni ljudje dosegli v revoluciji, pri graditivi ljudske oblasti in utrjevanju socialistične samoupravne demokracije!1 Napadi so naperjeni "zoper ves napredni in miroljubni svet”, posplošuje odbor, ki nato preide v podrobnosti:
"V teh pritiskih in napadih so znova postali glasnejši tudi krogi naše politične emigracije, ki z epigonskim trobljenjem v rog svetovne reakcije ostajajo dosledni v svojem delovanju zoper resnične koristi našega naroda, za kar so se odločili, ko so se leta 1941 podali na pot narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Iz varnega plačanega zavetja nam delijo nasvete in izražajo zaskrbljenost nad našo bodočnostjo in usodo Jugoslavije. Pri tem pozabljajo, da so jim naši narodi pravico do tega odrekli. Prodani so gospodarjem, ki ogrožajo našo bodočnost in bodočnost vsega naprednega in demokratičnega sveta.” Njihove prave namene dokazujejo nasilje v jugovzhodni Aziji, Čilu, na Cipru, nemiri na Portugalskem, politični umori, zanikanje obstoja slovenske manjšine, obujanje fašističnih organizacij ter pošiljanje najetih ubijalcev v Jugoslavijo.
Po tej pestri listi vsega hudega izvršni odbor ugotavlja, "da je naša emigracija vpregla v sovražno gonjo proti naši socialistični samoupravni stvarnosti tudi nekaj slovenskih ljudi, ki so pred kratkim v Trstu pripra-
vili in izdali knjigo "Edvard Kocbek - pričevalec našega časa." Tudi Kocbek sam, katerega 70-letnici naj bi bilo posvečeno delo, je s svojimi izjavami in ocenami, s katerimi skuša prevrednotiti in potvorjeno predstaviti svojo vlogo v zgodovini slovenskega naroda," osvobodilni boj, OF, vlogo KP, partizanstvo, belo gardo in njen zlom, "žal pristal na pozicijah tistih, ki jih je po zmagi ljudskih množic pognal na klaverno pot izgnanstva strah pred kaznijo, ker se je njihovih rok držala kri tisočev slovenskih ljudi in ker so bili zaznamovani z neizbrisnim pečatom izdaje. Te njegove izdaje izpričujejo, da je nasedel tistim, ki želijo doseči, da bi se v celoti obrnil proti svoji preteklosti in dokončno pretrgal vezi, ki so ga vezale z našim osvobodilnim bojem, revolucijo in socialističnim samoupravnim današnjikom, katerega prave dileme in človeške ter idejnopolitične razsežnosti bi mu morale biti poznane,"
“Naši delovni ljudje niso nikoli dovolili sprejeti dialoga in polemike s politično emigracijo in njej enakimi, ki služijo najbolj mračnjaški, fašistični, protikomunistični propagandi, " benti odbor. "Odnos naše revolucije in organov ljudske oblasti do narodne izdaje in kontrarevolucije je bil... vselej jasen in brezkompromisen - med našo revolucijo in kontrarevolucijo, med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom ne more biti nobene pomiritve in sprave, ” Odbor zaključuje, da je revolucijo mogoče braniti " le z napori za krepitev socialističnih samoupravnih odnosov" in izraza privrženost ustavi in stališčem 21. seje predsedstva ZKJ, ki je na Karadjordjevem obračunala s Hrvati,
ŠETINC O KOCBEKU
Na 4, 'seji CK Zveze komunistov Slovenije 18. aprila v Ljubljani je sekretar Franc Šetinc v svojem referatu označil tržaško knjigo o Kocbeku za "politični pamflet, ki poskuša ponarejati našo zgodovino" in ki "zasluži našo pozornost toliko, kolikor pomeni odpiranje vrat za belogardistično demagogijo in politično akcijo” Šetinc je poročal o idejnopolitičnih razmerah v Sloveniji in je poudaril, da je bilo v letu po sprejetju ustave opravljeno pomembno delo, saj je uresničevanje ustave in partijskih dokumentov "spodbudilo aktivnost neštetih ustvarjalnih središč naše družbe1.' Govoril je o "reafirmaciji marksizma," o nadaljni krepitvi "idejnopolitične in akcijske vloge ZK” in o vključevanju komunistov v politično življenje v socialistični zvezi, sindikatih in drugih organizacijah,
"V socialistični zvezi ni mesta za klerikalne težnje," je dejal Šetinc. Odločno moramo zavračati politizacijo cerkve, vse poskuse zlorabljanja verskih čustev za politične namene. Hkrati pa se moramo odločno spopadati s pojavi sektaštva v naših vrstah. Vsakomur mora biti jasno, da so verniki bili, so in bodo enakopravni graditelji nove družbe in da je njihova ustvarjalna mobilizacija življenska nujnost na poti graditve novih družbenih odnosov.11 Potem je Šetinc govoril o krizi v svetu; "Stara družba v silnih krčih odhaja s svetovnega odra, mora se umikati pred prodorom novih, naprednejših socialnih sil" Jugoslavija s svojim samoupravnim socialističnim sistemom ima veliko vlogo med neuvrščenimi državami in zato "mednarodna reakcija”
pritiska nanjo. "Najbolj reakcionarne sile" so za svoje orodje naäle "tiste ljudi, ki so že dokazali, da so v službi tujih interesov, pripravljeni vsak čas izdati ljudstvo, iz katerega so izšli. Pri nas so to belogardistični, ustaški in četniški elementi, pa tudi ljudje, ki jih je revolucija prizadela, in oni, ki so kapitulirali ob težavah in nasprotjih socialistične graditve!' Njihova sredstva so atentati, nasilje, diverzije, obrekovanja in "idejna diverzija, ki naj razoroži socialistično demokracijo" in omogoči "tem sencam preteklosti, da se vtihotapijo neposredno v našo družbo. Pri tem je močno aktivna belogardistična emigracija, ki išče pri nas odzive na svoja gesla, bodisi v političnem pluralizmu ali v slovenski spravi, to je spravi' z belogardisti. Temelj za to 'spravo' naj bi bila obsodba politike komunistov med narodnoosvobodilno vojno in izenačevanje borcev za osvoboditev z narodnimi izdajalci. Govore o žrtvah nasploh in zakrivajo dejstvo, da so eni padli za ohranitev in osvoboditev naroda, drugi kot narodni izdajalci in da so mnogi bili zapeljani. Tiste, ki so se borili za svobodo, bi radi naredili moralno odgovorne za žrtve, ki so padle, za vse, ki so bili pod vplivom belogardističnih agitatorjev. Radi bi zmanjšali zasluge partije za združitev vseh sil v slovenskem narodu, ki je bil tedaj razkosan, za njihovo usmeritev v boj za jasne družbene smotre."
"Kot odmev na pozive take vrste, ki jih razpošiljajo organizatorji bele garde, se je žal oglasil tudi Edvard Kocbek v intervjuju z Borisom Pahorjem" v tržaški knjigi, je končno prišel k stvari Šetinc. Ko se ob 30-letnici osvoboditve spominjamo vseh, ki so padli za svobodo, je dejal, "bi nekateri radi nadeli domobrancem gloriole” in izenačili tiste, "ki so padli v nemških in celo v esesov-skih unifomah" s padlimi partizani. "Če so na eni strani vredne obžalovanja žrtve zaslepljenosti in zapeljanosti, je na drugi strani toliko večja odgovornost klerofašističnih in belogardističnih zaslepljevalcev in zapeljevalcev, vseh tistih, ki jih je osvobodilna fronta stalno pozivala, naj ne netijo državljanske vojne innaij ne gredo v sodelovanje z okupatorjem, naj se spametujejo, dokler je še čas. Niso poslušali; v izbiri dveh poti, osvobodilne fronte in sodelovanja z najpodlejšim okupatorjem, so izbrali drugo pot. Sedaj bi radi popravljali grehe iz preteklosti in jih naprtili drugim. Upreti se takšni podlosti - to je stvar osebne časti in ponosa vsakogar," je rekel Šetinc na plenumu.
EMIGRACIJA VNAŠA RAZDOR
V Kropi so 30. aprila praznovali 80-letnico obstoja tovarne vijakov in 30-letnico zmage. Predsednik skupščine Slovenije Marijan Brecelj je v slavnostnem govoru poudarjal nujnost enotnosti. "Prav zdaj se moramo zavedati te največje vrednote, ki smo jo pridobili z bojem. Nekateri, med njimi tudi slovenska politična emigracija, skušajo v naše vrste vnesti razdor, ali pa vsaj zasejati negotovost v nadaljno pot socialistične demokracije in neuvrščeno politiko Titove Jugoslavije." Brecelj je nedvomno mislil na Borisa Pahorja in Edvarda Kocbeka, ko je nadaljeval: "V to sovražno gonjo skušajo vpregati tudi ljudi, ki so bili v osvobodilni fronti in ki so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni. Tako skušajo doseči, da bi se naši ljudje obrnili proti svoji preteklosti, pretrgali vezi
z revolucijo in sedanjo socialistično skupnostjo ter pod geslom tako imenovane 'narodne sprave' služili umazanim namenomj'
BIJEDIĆ V SOVJETSKI ZVEZI
Predsednik zveznega izvršnega sveta Džema 1 Bi-jedič je bil od 9. do 15. aprila na uradnem prijateljskem obisku v ZSSR. Bil je v Moskvi, Leningradu in Kijevu, sprejel ga je Brežnjev in pogovarjal se je s Kosiginom. V skupnem sporočilu so "ugotovili, da se odnosi med SFRJ in ZSSR uspešno razvijajo ter da.se sodelovanje med državama ne temelju spoštovanja načel suverenosti, enakopravnosti in nevmešavanja nenehno širi in postaja čedalje bolj bogato na vseh področjih - političnem, gospodarskem, kulturnem, znanstvenotehničnem in drugih." Predsednika vlad Bijedič in Kosigin sta posebno pozornost posvetila razvoju gospodarskega sodelovanja, ugotovila, da so gospodarski stiki ugodni in da se bodo še nadalje razvijali.
V pogovorih o mednarodnem položaju so "izrazili zadovljstvo, da se zaradi miroljubne politike socialističnih in neuvrščenih držav in zaradi prizadevanj vseh miroljubnih držav in narodov in naprednih sil nadaljuje proces razvoja in poglabljanja popuščanja napetosti ter da se v praksi mednarodnih odnosov uveljavlja načelo miroljubnega sožitja držav ne glede na njihovo družbeno ureditev." V skupnem sporočilu potem sledi odstavek, ki je bil Jugoslovanom posebno všeč spričo člankov sovjetskih maršalov in Titove jeze v Skoplju v začetku aprila (gl. KT maja)' "Sefa vlad z zadovljstvom poudarjata, da sta se sestala pred proslavo 30-letnice zmage nad fašizmom, h kateri so narodi Jugoslavije in Sovjetske zveze častno pripomogli.. Sovjetska zveza je nosila glavno breme vojne in je imela odločilno vlogo v zmagi nad fašizmom. Jugoslovanski narodi so pod vodstvom KPJ od prvih dni vojne bojevali junaški boj za svojo narodno in socialno osvoboditev in so storili za skupno zmago vse, kar je bilo v njihovi moči." Glede mednarodnih vprašanj, evropske varnosti, razorože-vanja, Bližnjega vzhoda, Cipra, Vietnama, Laosa, Kambodže, OZN, mednarodnih gospodarskih odnosov in konference o pomorskem pravu sta se obe stranki strinjali. Neuvrščene politike niso posebej omenili. Omenili tudi niso beograjske in moskovske izjave izpred 20 let, ki sta priznali posebno jugoslovansko pot v socializem in na kateri se Jugoslavija rada sklicuje.
Da bi popolnoma potolažili Tita in bi brez preklicev popravili nerodne ali morda naklepne članke sovjetskih maršalov, so Bijediču dali v Kijevu 14. aprila priložnost, da govori na mitingu v neki tovarni. Kot je na tovarniških mitingih navada, se je Bijedič hvalil z velikimi uspehi, a je pristavil: "Socializem smo ustvarjali in ga ustvarjamo tako, kot nam dopuščajo naši specifični pogoji razvoja. ” Na dolgo je govoril o vojni in poudaril, da si je KP zadala nalogo, da "mora biti naša svoboda delo nas samih, ker brez tega, kot veste tovariši, ni prave revolucije" Trikrat je povedal, da je KPJ dvignila vstajo v Jugoslaviji istega dne , ko je Hitler napadel ZSSR. Našteval je vojne uspehe in hude žrtve in pripomnil, da so se vojskovali v glavnem z orožjem, ki so ga iztrgali sovražniku, ker so dobili prvo tujo pomoč pozimi 1943, sovjetsko pomoč pa jeseni 1944 in 1945. Za dobro mero je
Bijedić govoril tudi o politiki neuvrščenosti» Osrednji sovjetski časopisi Bijedičevega govora sicer niso objavili, izkašljal se je pa le»
SOVJETSKA HVALA
Glasilo obrambnega ministrstva Sovjetske zveze KRASNAJA ZVEZDA je 25. aprila objavil članek "Herojska epopeja narodov Jugoslavije" ki hvali "herojski boj jugoslovanskega ljudstva v drugi svetovni vojni” kot "velik prispevek k skupni zmagi nad fašizmom” » Titova jeza je torej le zalegla.
POLJAK NA OBISKU
i Predsednik poljske vlade Piotr Jaroszewicz je bil na obisku v Beogradu od 23. do 25. aprila. Z Bijedičem sta se v glavnem pogovarjala o gospodarskih stikih. Sprejel ga je tudi Tito.
GOSPODARSKI PRESTOPKI
Predsedstvo CK ZKJ je na seji v Beogradu 22.aprila razpravljalo o "uresničevanju zakonitosti v gospodarstvu in o nalogah ZK v boju proti gospodarskim prestopkom in kriminalu."
PREPOVEDANO JE UVAŽATI
Jugoslavija je 22. junija prepovedala uvoz naslednjih dobrin,da bi zmanjšala trgovinski primanjkljaj: televizorjev, whiskyja, gina. mleka, gotovih, vrst sadja in zelenjave, električnih čistilcev, kuhalnikov in pralnikov, gramofonskih aparatov in plošč, električnih hladilnikov, ur ter kozmetičnih in čistilnih preparatov.______________
Konec poročila o volitrah na Primorskem (s strani 9)
Slovenska skupnost je izgubila 93 glasov (660, v letu 1970 pa 753).
V zgoniški občini ostane na upravi socialistično -komunistična koalicija. Slovenska skupnost je prejela 274 glasov, kar je 59 manj kot pred petimi leti.
Hujši poraz je doživela Slovenska skupnost v Re-pentabru, kjer ji je upravo občine iztrgala iz rok leva "Napredna lista" Skupnost je izgubila 31 glasov (148 letos, 179 v letu 1970),
Dolinska občina ostajčUv.upraviLevice. Ker je Slovenska skupnost prejela le 616 glasov, kar je 148 glasov manj kot leta 1970 (764), je izgubila enega svetovalca in ohranila tri.
Milje ostajajo še dalje v komunističnih rokah Slovenska skupnost tam ni kandidirala.
‘VOJNA PO VOJNI’ po poluradnih jugosl. podatkih
General-polkovnik Jovo Vukotič je v NARODNI ARMIJI 12, junija objavil, da so 'sovražniki' v času od 1.1.1945 do 31,12.1946 utrpeli naslednje izgube:
Ubitih je bilo 4960 Nemcev, 5553 ustašev, 11184 četnikov, 1261 hrv.domobranov, 602 albanska balista 737 dezerterjev, 528 oseb, ki so nudile skrivališče 594 belogardistov in 411 tihotapcev. Vsega vkup ubitih oseb 25820,ranjenih pa 2896 sovražnikov. Zajetih je bilo 6095 Nemcev, 10726 ustašev, 17745 četnikov, 11234 hrv.domobranov 907 balistov, 5936 belogardistov 10419 dezerterjev, 12214 oseb, ki so nudile skrivališče, 3433 tihotapcev in 4624 Italijanov» Vsega skupaj 83335 oseb.
Veliko vprašanje je, koliko gre verjeti tem poluradnim podatkom, ki so, vsaj kar zadeva slovenske domobrance, go-dvo prenizki, njihov masovni pokolj pa kot da ga ni bilo. Tudi niso omenjeni srbski dobrovoljci, ki so enako kot slovenski a tudi hrvatski domobranci doživeli masovno smrt brez vsakega sodišča» (AZ)
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76 GRAEME ROAD ENFIELD M I D D X Tel. 01-363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Avstralija
Avstrija
Francija
Italija
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
5.00 (8.00) 80.—
25,—
3000,-
Kanada Nemčija U. S. A.
Velika Britanija
6.00 (9.50) 16,-
6.00 (9.50) 2.20
Ostale evropske države: 2 funta (sterling) v odgovarjajoči valuti Južna Amerika: 2 funta (sterling) - letalsko: 3 funti - odn. temu odgovarjajoča valuta
Naročnino v Severni Ameriki je treba poslati na naslov:
Mr Tine Kremžar, 11047 - 110 St. Edmonton, Alta., Canada
Naročnina v evropskih državah je plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave,
v ostalih državah po navodilu uprave.
KLIC TRIGLAVA PRODAJAJO v Trstu: Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan v Gorici:	Katoliška knjigama, Piazza Vittoria 20.
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.