L i s t e k. (Spisal Fr. Črnagoj.) Potres. (Dalje.) 5||asmejal se mi je, ko je ugledal moje prestrašeno lice in ponudil ™*' mi sedež. Sedel sem ter pripovedoval — — — kar se strese in — v treh korakih seni bil zunaj pa tudi že na dvorišči, od koder sem se plah oziral na vse strani. — Klicali so rne nazaj, prosili me, ponujali rni jedi — — vina — — vse zaman! ,,Veste kaj", pravirn jim, ,,kogar je tako mikastilo, kot je mene nocoj, rni ne bode zameril moje prestrašenosti! Tja-le gor me pa zdaj-le ne zvabite niti z najboljsim nadevanim želodčkom." Oni pa so se mi smejali — — vendar mi je gospa Ivanova postregla tudi sredi dvorišča z raesom in vinom. Postavila je tja dva stola, naložila na jednega jedil in zajtrkoval sem prav wre- gementno"! Šel sem zopet domu. Svoje »čebele" sern dobil že izven ulnjaka na solnci. Ker sem videl, da shajajo tudi brez raene, korakal sera proti šoli. Pred župniščem je stala polovica župljanov, ki so si obupno ogledovali cerkev, Šolo in župnišče ter si odkrivali svojo nastalo bedo. BKaj bode pa sedaj, gospod učitelj? — Grozno vam je napravilo!" nagovori me gospodar Borštnarjev Tone. „1 — kaj bora? Za prvo ne vem druzega, kot da mi bode skrbeti, da dobim svojo ropotijo venkaj. Samo ne vem, ali mi bode mogoče dobiti ljudij, ki bi se hoteli podati v šolsko poslopje?" „0, to pa vendar! Kam pa bomo znosili? Jaz grem preeej, alo kdo gre še?" Takoj je bilo rok dovolj — — mož in fantov je bilo, ki se niso premišljevali in hiteli so rai nosit hišno opravo, kos za kosom — — — sredi ceste. V pol ure je bilo stanovanje prazno, oesta pa polna hišne in kuhinjske oprave, orodja in obleke — — vse vprek. In kako je izgledala vsaka stvar!! Obleka in posteljna oprava polna peska, pohištvo poškodovano, glasovir na dveh nogah, zrcalo, mnogo krožnikov, kozarcev in steklenlc — — v črepinjah! Tej srni manjkalo je uho, onej nos — — tej »Mariji" pa cela glava! Da, trije železni lonci bili so stisnjeni, kot bi bili iz papirja! »Kam pa sedaj s stvarmi?" ,,K Ježarjevim!' — In oddajal sera kos za kosora ter odkazoval, kaj naj se postavi k sosedovim na skedenj, kaj v sobo, ob jednem pa sem razdajal otrokom razbite in poškodovane stvari. Zalosten sem gledal to zmešnjavo in v mislih mi je bilo: ,,Viš, Prancelj, čerau ti je bilo treba toliko kozarcev in krožnikov? Sama baharija je bila to! Saj bi ti bilo zadostovalo od vsacega po dvoje, kadar pa kak otrok dorase, pa za jednega otroka več! Tako se spodobi za vaškega učitelja — — pa ne drugače! Tako pa si stradal, da si si napravljal teh nepotrebnostij — — zdaj pa imaš!" Bil sem za jedno skušnjo bogatejši. Slednjič je bilo vse v redu in vse — — — v neredu pri sosedovih. Potrpeti so morali tedaj precej z menoj. V skednji je stalo pohištvo in tam smo si tudi uredili postelje za prvo noč. MOh, Prancelj, meni se zdi tukaj ravno tako nevarno, glej  kako velik je ta skedenj — kaj, če se podere na nas!" tarnala je žena in le s težo se je umirila. Spat smo se spravili ,,s kokoši vred" — — s prav resnimi, tesnimi čutili! Kaka bode li ta noč ?! Toda nič hudega ni bilo, le pod odejo srno se tiščali in radi rnraza in strahu — štrleli so jedini nosovi tjakaj v terao. Po noči je zaškripalo pač jednekrati — — a zjutraj je stal skedenj zdrav nad nami. (Dalje prih.)