leto VIII. ŠT. 22 (360) / TRST, GORICA
NOVI
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
CENA 1 €
www.noviglas.it
NOVI GLAS j E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Poziv bralcem za deželne volitve v Furlaniji-Julijski krajini 8. in 9. junija 2003
Vsi za Riccarda Illyja in Mirka Špacapana!
Pomemben bo prav vsak glas!
V nedeljo in ponedeljek moramo vsi na volišča in oddati svoj glas lllyjevi listi, na kateri sta dva slovenska kandidata za deželni svet, kar je dovolj zgovorno, da se Riccardo llly še kako zaveda pomembnosti slovenske prisotnosti v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki jo bo v primeru zmage na volitvah vodil!
Dejstvo, da je v ožji seznam svoje liste Riccardo llly uvrstil Mirka Špacapana in Tamaro Blažina, zgovorno priča o tem, da se zaveda nezamenljive vloge naše narodne manjšine in tudi dveh duš našega narodnega telesa, kot je med volilnimi nagovori sedaj in že veliko prej kot tržaški župan nedvoumno pokazal, da je edini politik v naših krajih, ki se zaveda, da ima Furlanija-Julijska krajina poseben statut samo zaradi prisotnosti slovenske narodne manjšine.
Pomembno je, da izvolimo za predsednika deželne uprave Furlanije-Julijske krajine človeka, ki ceni našo prisotnost, pomen in seveda bogastvo naše narodne manjšine! Kot morebitni predsednik deželne uprave Furlanije-Julijske krajine bo Riccardo llly gotovo imel posluh za naše narodne in druge pravice, saj je med predvolilnimi nagovori večkrat nedvoumno povedal, da si prihodnosti Furlanije in Julijske krajine ne more predstavljati drugače kot v obliki tesnega sodelovanja z našo domovino Slovenijo in seveda v medsebojnem spoštovanju vseh narodnosti, ki so od nekdaj prisotne v naši deželi. Kot predsednik deželne uprave bo llly imel izjemno vlogo pri udejanjanju zaščitnega zakona za našo manjšino!
Na volitvah bomo oddali torej glas Riccardu lllyju, ki je edini od treh kandidatov pokazal spoštovanje do nas in nas tudi vključil v prihodnost naše dežele!
Na volitvah bomo zato volili lllyjevo listo, kot bomo zaradi preferenčnih glasov tudi pripisali ime kandidata stranke Slovenska skupnost Mirka Špacapana!
Vsakdo, ki ima volilno pravico, naj gre na volišče in naj svoj glas odda listi Riccarda lllyja in naj se pri tem spomni, kaj je v Gorici pomenila lanskoletna volilna zmaga sedanjega župana Vittorija Brancatija, kateremu smo slovenski volilci strnjeno pomagali do zmage, ki jo je dosegel za samo 26 glasov. Župan Brancali je pokazal, kaj lahko stori pravi mož na pravem mestu! Goriški primer naj služi vsem, saj se moramo učiti tudi na lepih, predvsem pa dobrih primerih iz preteklosti. Zato ponavljamo, da je vsak glas za lllyja tudi glas za nas, za pripadnike slovenske manjšine!
Na volitve torej strnjeno, enotni smo močnejši! Za zmago lllya, za Špacapana! Glasuj slovensko, glasuj zase in za demokratično, lepšo Furlanijo-Julijsko krajino!
I
Glasujmo
slovensko!
VOLI TAKO! VOLI TAKO! VOLI TAKO!
Riccardo
llly
'?7Unkcr SjtfkLiOjjuvn.
Bist venega pomena je preferenčni glas
kandidatu Slovenske skupnosti. Ko nastopamo na listi z drugimi kandidati, lahko naš človek prevlada le na podlagi preferenc, ki jih uspe zbrati.
Če bodo slovenski volivci v tržaški in goriški pokrajini prečrtali znak Marjetice in ob znaku napisali MIRKO SPAZZAPAN ali samo SPAZZAPAN, bomo izvolili slovenskega predstavnika.
Ni skoraj leta, ko bi ne bili italijanski državljani in s tem tudi Slovenci v Italiji klicani na kake volitve. Od evropskega parlamenta do občinskih in rajonskih svetov, pa še vmes državnega parlamenta, dežele in pokrajine, vse to so naloge, ki nas čakajo.
Letos nas Slovence zadevajo predvsem deželne volitve v Furlaniji-Julijski krajini, ki so za nas vse vedno zelo pomembne, saj pri tem gre za izvolitev pravega zakonodajnega organa na teritoriju, kjer živijo.
Volilna zakonodaja se je medtem korenito spremenila. Če smo lahko prej pristaši samostojnega pristopa Slovencev skoraj vedno nastopali pod znakom naše lipove vejice, je to sedaj drugače. Vsaka zamenjava na tem področju seveda prinaša določene posledice. Res je, da smo že večkrat od konca 70. let prejšnjega stoletja na raznih, zlasti evropskih volitvah nastopali pod različnimi simboli, kot valostanskim levom ali sardinsko zamorsko četverico. Kasneje pa smo nastopali še z nekaterimi novimi skupnimi simboli. No, tako je tudi danes, ko nas na teh deželnih volitvah predstavlja Marjetica.
Slovenski volilni zbor je sicer vedno pokazal svojo zrelost in odgovornost ter se je znal prilagoditi novim situacijam. Zato smo prepričani, da bo to pokazalo tudi v nedeljo, 8., in v ponedeljek, 9. junija. Pri vsem tem pa naša slovenska politična samostojnost prav nič ne izgubi!
“Dragi Slovenci,
tudi volitve so za nas priložnost, da se pokažemo in uveljavimo. Brez samostojne manjšinske politične stranke bi bili samo volilni ribnik za vsedržavne stranke in njihove predstavnike.
Glasujmo torej za Slovensko skupnost, ki z Marjetico podpira Riccarda Illyja za predsedn ika dežele Furla n ije-Julijske krajine!
Preferenčni glas Mirku Spazzapanu bo izvolil SLOVENCA V DEŽELNI SVET.’’
(Mirko Spazzapan)
Volišča bodo v nedeljo, 8. junija, odprta od 8. do 22. ure, v ponedeljek, 9. junija, pa od 7. do 15. ure.
S sabo nesite osebni dokument in volilno izkaznico! Če je nimate, pojdite na občinski volilni urad.
1
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Sporočilo: novištevilkitelcfonainfaksa
nova telefonska številka UREDNIŠTVA v Gorici:
0481 550330
* nova številka faksa UPRAVE v Gorici:
0481 548276
Številka faksa goriškega uredništva ostaja 041(1 54U808, telefonska številka noriške uprave pa 04H1 533177.
	$!■
Tino Mamič 1 o delu, ^ družini in sebi iz Luksemburga, (stran 3)	
Pogovor
Franc Podveršič in Adela Ferletič ob 50-letnici goriške gostilne.
(stran 14)
Drago Legiša
BODO VOLILNI IZIDI ZAOSTRILI TEŽAVE.■■
Alojz Tul
PRODI KRITIČNO O EVROPSKI USTAVI
Janez Povše
VOLILCE POZIVAMO IN JIM ZAUPAMO
Jurij Paljk MARKO KRAVOS:
LJUBEZENSKE
Iva Koršič
BRIŠKI VEČER V CENTRU BRATUŽ
2
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Italijanska politika
Bodo volilni izidi zaostrili težave v vladni večini?
Politično življenje v Italiji še dalje poteka v znamenju volilne preizkušnje, ki bo v nedeljo, 8., in ponedeljek, 9. t.m. V Furlaniji-Julijski krajini in v Dolini Aosta bodo deželne volitve, veliko pričakovanje pa vlada za izid drugega kroga volitev v tistih pokrajinah in občinah, kjer na volitvah 25. in 26. maja noben kandidat za predsednika pokrajine ali župana ni prejel absolutne večine glasov in so zato potrebne ožje volitve (t.i. balotaža) med kadidatoma, ki sta v prvem krogu bila najbolj uspešna. Skupno bo prihodnji teden volilo nad 5 milijonov u-pravičencev. Politični test bo vsekakor vreden vsega upoštevanja. Dom svoboščin je bil že v prvem krogu poražen v Rimu, kjer je leva sredina zmagala na pokrajinskih volitvah in gladko porazila desno
sredino, ki je bila na oblasti v zadnjem mandatu. Slo je za uspeh, ki nikakor ni zanemarljiv, ker je bilo nekaj manj kot štiri milijone upravičencev in je Rim prestolnica italijanske države. Dom svoboščin pa se hvali z dobrimi izidi na Siciliji in na italijanskem severu, kjer seje dobro odrezala zlasti Severna liga. Mnogi italijanski politiki pa zdaj z velikim zanimanjem čakajo na izid deželnih volitev v F-Jk, saj so za konec volilne kampanje napovedani shodi vodilnih politikov vseh vsedržavnih strank.
Medtem se v Milanu nadaljuje kazenska obravnava proti poslancu Previtiju in nekaterim rimskim sodnikom. Obtoženi so korupcije. Na zatožni klopi bi moral sedeti tudi Silvio Berlusconi, a ga je sodišče izločilo iz obravnave, ker se zaradi svojih institucio-
nalnih dolžnosti dejansko ne more udeleževati obravnav. Na vrsto bi zato moral priti kasneje. Konec prejšnjega tedna je javna tožilka zahtevala za Previtija 11 let zaporne kazni in podobne kazni po njenem zaslužijo tudi ostali obtoženci. Berlusconi je spet zagnal vik in krik ter ponovil svoje znano stališče, da hoče "manipel javnih tožilcev" s krivičnimi obsodbami odstaviti od ljudstva demokratično izvoljene predstavnike. Ponovil je tudi svojo znano trditev, češ da ne bo dovolil, da bi v Italiji prišli na oblast komunisti ali bivši komunisti. Očitno računa, da so ljudje pozabili ali pa da sploh ne vedo, da zavzema marsikateri bivši komunist prav v Berlusconijevi stranki vodilno mesto.
/ stran 3 Drago Lcgiša
Številne kritike in razhajanja
Prodi kritično o osnutku evropske ustave
Poročali smo že o osnutku evropske ustave, ki jo je z večino glasov izoblikovalo predsedstvo konvencije in se zavzema za uvedbo položaja stalnega ministrskega sveta Unije namesto sedanjega šestmesečnega izmenjavanja. Tako zamišljen novi institucionalni ustroj evropske povezave je naletel na številne kritike zlasti v vrstah srednjih in majhnih držav. Vedelo se je, da mu nasprotuje tudi predsednik evropske komisije Romano Prodi, ki se je sredi minulega tedna tudi javno o-glasil in zelo kritično ocenil o-menjeni osnutek. Po njegovem je precej zmeden in brezperspektiven glede na bodočo vizijo evropske vloge v spremenjenih mednarodnih okvirih, ker teži k zmanjšanju oblasti skupnostnih organov, kot sta izvršna komisija in parlament. Po drugi strani pa povečuje težo državnih vlad, na-
mesto da bi jo zmanjšal z odpravo vetov in uvedbo kvalificiranega večinskega glasovanja.
Prodijeve kritike letijo neposredno na predsednika konvencije Giscarda d'Estain-ga, obenem pa so namenjene tudi 105 članom konvencije, naj sedanji osnutek ustave temeljito pregledajo, popravijo in dopolnijo, preden pride na dnevni red evropskega vrha konec junija v Solunu. Znano je, da majhne in srednje države želijo sodelovati pri odločanju v organih Unije kot enakopravne članice.
Poznavalci dosedanjega ustroja in razvoja evropskih integracij v zvezi s kritikami na račun dela konvencije pa od svoje strani poudarjajo, da so razhajanja, ki so ob tem prišla na dan, odraz dejstva, da se velike države ne želijo odpovedati nadaljnjim delom svoje suverenosti v korist sku-
pne Evrope. Prav to Evropa danes potrebuje, če hoče igrati vlogo dejanskega sogovornika z zunanjim svetom. Zato je bistvenega pomena vzpostaviti novo ravnovesje med najvišjimi organi Unije, ki so izvršna komisija, ministrski svet in parlament, ne pa ojačanje pristojnosti enega organa na račun drugih, kar so pokazale dosedanje težnje v predsedstvu konvencije. Pobuda o uvedbi položaja zunanjega ministra uživa podporo tudi majhnih in srednjih držav, ker teži k uresničevanju skupnih ciljev na enotni osnovi. Podobno bi Evropska unija morala priti do skupnega predsednika, ki naj bi bil uravnotežen odraz vseh treh njenih temeljnih organov in ne samo enega od teh.
Kot vidimo, se pri oblikovanju evropske ustave kažejo težnje, da bi ohranili sedanji obseg pristojnosti Unije, kvečjemu bi jih nekoliko drugače porazdelili. Od tod kritike Romana Prodija, pa tudi drugih vplivnih evropskih predsednikov.
Alojz Tul
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica«'noviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trsti^noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, R.7.ZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL upravac^noviglas.it
www.noviglas.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURI) PAL|K IZDAJATELJ ZADRUGA GORlSKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI (j^J)
IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC
LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV,
INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 4 749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
Na deželnih volitvah, ki bodo v nedeljo in ponedeljek, 8. in 9. junija, bodo kot predsedniški kandidati nastopili Alessandra Guerra (za desnosredinsko koalicijo; na sliki levo), Riccardo llly (leva sredina) in Giuseppe Ferruccio Saro (nosilec samostojne liste Svoboda in avtonomija-Liberta' e autono-mia; na sliki desno).
Volivci bomo tokrat prejeli eno samo gla-
sovnico. Na njej lahko prekrižamo ime in priimek enega od treh predsedniških kandidatov ali pa simbol ene od strank, ki omenjenega kandidata podpirajo. V tem primeru lahko napišemo preferenco enemu od kandidatov z njegovim priimkom. Glas za stranko pomeni hkrati tudi glas za enega od treh predsedniških kandidatov, ki ga stranka podpira.
Po pričanju nekdanjega predsednika Kučana
Ob rob sojenju v Haagu
žil vse sloje srbske družbe, vključno s pravoslavno Cerkvijo. Znotraj nedemokratičnega sistema beograjskim režiserjem ni bilo težko položiti roke na glavne vzvode zvezne oblasti ter jih vpreči v svoje (bolne) načrte. Vse, kar je potem sledilo, je bila zgolj logična operacionalizacija tega (srhljivi hujskaški mitingi, sesuvanje avtonomije Kosova in Vojvodine, poskus jogurtne revolucije v Ljubljani, razorožitev teritorialne obrambe, centralizacija vojaškega poveljstva, oborožitev in vstaja kninskih in bosanskih Srbov itn.).
Ali je Slovenija storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi tak razplet preprečila, ne morem presojati, vendar menim, da se v konstelaciji takratnih okoliščin tragedije ni dalo preprečiti. Tudi zato ne, ker je
O krvavi moriji na Balkanu bo morala izreči svojo dokončno sodbo zgodovina, vendar mislim, da se je drama začela s Titovo smrtjo, ko so iz Srbije začeli prihajati vse bolj jasni znaki o nezadovoljstvu z dotakratno državno u-reditvijo, ki naj bi dajala preveč avtonomije republikam in zlasti srbskima avtonomnima pokrajinama (Kosovu in Vojvodini). Na te centraliza-cijske težnje so se, predvsem Slovenija in Hrvaška, povsem legitimno odzvale s protikon-ceptom še večje avtonomije oz. konfederalne ureditve. Srbsko nezadovoljstvo je močno podžgala še srbska a-kadeniija s svojo tezo o frustriranem srbstvu, ki mu ni dano živeti v skupni državi. Duh velikosrbstva je tako ušel iz steklenice in s pomočjo dirigiranih režimskih medijev oku-
bilo očitno, da so glavni vzvodi zvezne oblasti prišli v roke bolnika, ki je povrhu vsega imel za svoje početje še podporo mednarodne skupnosti, ki ni dojela prave narave in razsežnosti dogajanja. In bi tako morala, ob Miloševiču, sedeti na zatožni klopi tudi sama. Kot bi morali ob njih sedeti tudi nosilci takratnega nedemokratičnega sistema, saj se tragedije takih razsežnosti lahko skotijo samo znotraj njega. Izkušnje iz prve Jugoslavije, ko je Srbija reagirala na emancipacijske težnje jugoslovanskih narodov z A-leksandrovo diktaturo, in pa zgled, ki sta ga v jugoslovanskim podobnih okoliščinah dali Sovjetska zveza in Češkoslovaška, kjer so se narodi razšli sporazumno, pa bi lahko pomenili, da nekdo na Balkanu ni zmogel družbenih zapletov reševati kulturno in z dialogom.
Milan Gregorič
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Volilce pozivamo in jim zaupamo
Le še nekaj dni nas loči od deželnih volitev. To je čas za poslednje pozive in nagovarjanje. To so trenutki poslednjih prepričevanj. Prepričevanj, kako za pomembno odločitev gre, kako za neverjetno pomembno in tudi prelomno odločitev. Kako bomo začrtali pot svoje prihodnosti in kako moramo začrtati to pot enostavno tako, da bomo ostali v duhu novega časa. In to pomeni v duhu novega odpiranja do vsega, v duhu dodatnega odpiranja do sosednje Slovenije, v duhu dodatnega odpiranja do vseh tukaj živečih narodov in narodnosti. Da bomo torej na ravni novega dodatnega odpiranja do vsega in do vsakogar, ki si kot mi želi tvornega in prijaznega sodelovanja ter resnične prisrčnosti in resničnega medsebojnega razumevanja. Pozivamo torej volilce, pozivamo jih, naj se v kar največjem številu udeležijo teh volitev, pozivamo jih, naj se spomnijo, kakšno veliko priložnost imamo, priložnost, ki je ne smemo zamuditi in je tudi ne bomo zamudili. Toda v tem, ko tako pozivamo, prepoznavamo resnico, da volilci vse to že dobro vedo in za to tem volilcem do kra ja zaupamo, zaupamo v celoti in docela in to želi hiti sporočilo naše tukajšnje misli.
In to naše zaupanje v volilce je naš poslednji poziv in na to zaupanje se sklicujemo: da bodo vsi z vso odločnostjo podprli koalicijo demokracije, podprli lllyja in tiste slovenske kandidate, za katere vemo, da bodo lahko izvoljeni in da je pomembno, da so izvoljeni s kar najvišjim številom preferenc. Sklicujemo
se na zaupanje, da bodo volilci oddali svoj glas z mislijo in s srcem ter se bodo pri tem pozorno spomnili tudi naše manjšine in njene vloge v sedanjosti ter toliko bolj v prihodnosti. Da bodo pomislili, kako je smiselno oddati svoj glas tistim, ki imajo resnično možnost, da nas bodo lahko zastopali v novem deželnem svetu. In kako se lahko prav na teh volitvah pokaže, kako si kot manjšina v dobro nas vseh želimo jasnejšega skupnega dogovora, učinkovitejšega načrtovanja prihodnosti nas vseh. Res, volilcem zaupamo in v tem zaupanju je naša moč. V tem zaupanju v novi deželni svet dialoga in sporazuma je uresničljiva želja, v tem zaupanju je že!jeni novi deželni svet res otipljivo na dosegu roke.
Čeprav vsi vemo, kdo je naš najljubši kandidat, preden ga sploh imenujemo z imenom in priimkom, pa vendar Mirku Špacapanu sedaj tik pred ciljem na koncu želimo še posebno uspešen volilni izid. S svojimi nastopi nas je več kot prepričal, dokazal je, da lahko predstavlja svojo zaslužno stranko, da pa lahko predstavlja še več. Lahko namreč predstavlja povezovalni člen za celotno manjšino, kar bo vsak dan bolj vse bolj bistvena sestavina našega življenja, namreč: naše vse tesnejše medsebojno sodelovanje, ki ga vse odločneje uresničujemo. In naš kandidat uteleša prav to naše medsebojno povezovanje in enak nagovor večinskemu narodu in vsem drugim narodnostim.
Volilci so torej pozvani in zagotovo bodo svojo nalogo odgovorno opravili.
Na deželnih volitvah se bodo pomerili R. Illy, A. Guerra in F. Saro
Trije predsedniški kandidati
AKTUALNO
Intervju / Tino Mamič
“Skupaj smo močnejši!”
Prijatelja Tina Mamiča smo člani uredništva spoznali kot odličnega sogovornika, sodelavca in prijatelja, saj je bil Tino Mamič, ki je po rodu Vipavec, sin Vipavke in Dalmatinca, vrsto let naš kolega pri najbolj razširjeni slovenski reviji Ognjišče. Odlikuje ga širina, tudi nemirni duh, ki ga je večkrat vodil na daljša popotovanja po svetu, predvsem pa zavezanost slovenstvu, demokraciji in seveda krščanstvu, trem vrednotam, ki jim skuša zgledno slediti naš tednik. Na pogovor smo ga povabili zato, ker je že dlje časa v Luksemburgu, kjer je član slovenske ekipe na llradu za uradne publikacije EU (OPOCE).
Povejte nam, prosim, kaj več
o	tem, kako ste prišli v Luksemburg?
Urad za publikacije je uradna založniška hiša evropskih institucij. Prihodnje leto bo tudi slovenščina uradni jezik EU. Vse države pristopnice zato pripravljajo prevode najpomembnejših delov že sprejete zakonodaje, ki bo še pred pristopom objavljena v novih devetih jezikih (od desetih pristopnih članic le Ciper nima "novega" uradnega jezika, saj. je grščina že uradni jezik). OPOCE je zato lani začel iskati ljudi, vešče novih uradnih jezikov. Iz držav pristopnic so preko razpisov povabili več kot sto ljudi, ki sedaj pripravljamo besedila za evropski uradni list.
Kaj konkretno delate?
OPOCE najbolj poznamo zaradi dnevnega izdajanja Uradnega lista EU, kjer so objavljeni vsi evropski zakoni v vseh uradnih jezikih. Prihodnje leto bo uradni list začel izhajati v dvajsetih uradnih jezikih, kar bo posebnost v svetovnem založništvu. Predstavljajmo si, da se zakonodaja najprej prevede, potem lektorira, nato strokovno pregleda in na koncu pripravi za tisk. Časovni termini pa so določeni - nihče ne sme poslati svojega dela prepozno. Mi trenutno pripravljamo slovenska besedila sekundarne zakonodaje, to je zakonov, ki so v EU že sprejeti. Izdati jih moramo pred pristopom novih držav, ki bo maja prihodnje leto.
Ste v Luksemburg odšli sami ali vas je spremljala tudi družina? Kje živite in kako živite?
Ne predstavljam si, da bi šel tjakaj sam. Pri "investiranju" v družino se naložba vedno najbolj obrestuje, za kar mi ni žal nobenega denarja. Ne glede na to, da bi bilo ceneje, če bi žena vsaj v začetku ostala v Sloveniji, smo se preselili vsi. Samo občudujem lahko svoje "prednike", Slovence(ke), ki so po svetu morali s trebuhom za kruhom, družina pa je ostala sama doma. Velikokrat mislim nanje tudi, ko se vozim po majhnih rudarskih mestih Luksemburga in francoske Lorene. V teh krajih je v prejšnjem stoletju namreč svoje zdravje v rudnikih izgubljalo veliko Slovencev. Z ženo in najino štiriletno klepetuljo živimo v mestecu Dudelange na francoski meji, od koder imam dobre četrt ure do službe v prestolnici.
Koliko vas je Slovencev, ki delate skupaj?
V	ekipi nas je enajst (tudi dva Primorca). Skoraj "preveč" nas je -
počutimo se namreč kot doma, saj je slovenščina v našem delu stavbe prisotna ves dan. Po internetu prebiramo slovenski tisk, poslušamo radio ali gledamo dnevnik TV Slovenija. Svet je z internetom postal zelo zelo majhen. Pohvalil bi rad tudi Novi glas, ki ga prebiram na ekranu, in verske medije, ki so na internetu ne glede na finančno omejenost dobro zastopani. Nekatere letalske družbe nam s simboličnimi cenami omogočajo tudi pogoste obiske doma. Januarja smo na primer za let iz Bruslja do Trevisa trije plačali pičlih 64 evrov. Naše "zdomstvo" se zato ne more primerjati s klasičnim, ki ga poznamo pri sorodnikih na delu v Nemčiji. Zelo po-mebno se nama zdi ohranjati stik s prijatelji v domovini, saj se nameravamo vrniti.
Po telefonu ste nam povedali, da se osebno kar nekoliko ne znajdete v potrošniški mrzlici mesta, v katerem sedaj z družino živite. Povejte nam, prosim, kakšno je življenje, kaj vam je tam daleč najbolj všeč in kaj ne, kako poteka vaš delovni dan in kam hodite z družino, ko imate prosti čas! Veliko sem potoval po zahodu in materializem me je vedno malce motil. Sedaj pa se s tem srečujem vsak dan. Zahodna Evropa je izgubila svojo dušo in še bolj svojega duha. Sami hodimo v hrvaško župnijo (slovenske maše ni), ki je v glavnem mestu v novejšem predelu dobila v uporabo novejšo župnijsko cerkev velikosti goriške stolnice. Ta župnijska skupnost je postala tako majhna, da niti polnočnice nimajo več na Božič, ampak so termin prepustili veliko številnejšim Hrvatom. Neverjetno, kaj naredi blaginja. Ko sam razmišljam o terorizmu v muslimanskih državah, se rad pošalim: Kako izkoreniniti islamski fundamentalizem? Preprosto z razvojem (denarjem). Bolj kot bo Turčija bogata, manj bo "problematična" za sekularizirano EU. No, šalo na stran. Bojim se, da bosta Srednja in Južna Evropa postali vse bolj duhovno prazni, bolj kot bosta finančno močni. V Sloveniji še posebej zaradi t.i. "turbokapitalizma", ko je v nedeljo najmnožičnejše obiskan obred postal - nakupovanje v Mercatorju. V Nemčiji se vse trgovine zapro v soboto ob štirih, v Luksemburgu ob šestih, v Franciji pa ob sedmih. Pred meseci, ko je bila pri nas zelo živahna polemika o delovnem času trgovin, je v novinarskem prispevku bruseljski dopisnik Krajc opisoval, kako
so "evropske" trgovine odprte tudi ob nedeljah. Resnica je povsem drugačna. Sprašujem se, če ni bil novinarski prispevek sedanjega šefa informativnega urada vlade "naročen"? S katerim jezikom se najbolje sporazumevate, katerega jezika se poleg slo venšči ne najbolj poslužujete?
Pravzaprav je najina Rebeka še največja žrtev zaradi izgube prijateljev in neznanja jezika. V Kopru se je poleg materinščine dnevno srečevala še z italijanščino in hrvaščino, tu pa so še trije jeziki: luksembur-ščina, francoščina in nemščina. Posebej luksemburščina je poglavje zase. Luksemburžani so se v zadnjih letih začeli zavedati pomena svoje materinščine, ki je neke vrste nemški dialekt z veliko francoskimi izrazi. Znanje luksemburščine so začeli zahtevati pri novih prosilcih za službo in državljanstvo. V vrtcu se govori samo luksemburško. Seveda nimam nič proti, da bi se tudi mi učili ; tega "malega" in "nepomembnega" jezika (tako namreč velikokrat označujemo slovenščino), a je problem, da ga domačini ne uporabljajo veliko. Dvojezičnih napisov praktično ni, vse je v francoščini in/ali nemščini. V šoli se luksemburščine učijo bolj postransko, nimajo veliko knjig, časopisov. Za učenje ni najti niti slovarja, kaj šele didaktičnih pripomočkov. V šoli je glavni jezik knjižna nemščina, kot tuji pa francoščina. Zato je težko pričakovati od priseljencev, da se hitro naučijo jezika, če ga niti sami domačini v javni rabi praktično ne uporabljajo.
V	delu z evropsko administracijo pa je francoščina pomembnejša od angleščine. Veliko več je evrokratov, ki govorijo sam o francosko, kot pa takih, ki govorijo angleško. Številni dokumenti so samo v francoščini, ogromno uradnikov pa lomi tako angleščino, da je težko karkoli razumeti. Pri tem gre po mojem mnenju za nepravičnost -od novih uslužbencev iz pristopnih držav bodo za sprejem zahtevali znanje treh jezikov, medtem ko so prej zahtevali znanje samo dveh uradnih jezikov. Na eni strani se bosta tako lahko znašla uslužbenec iz Portugalske, ki govori samo še francosko, in Slovak, ki govori češko, slovaško, rusko, angleško in nemško. Rezultat bo, da se bo Slovak moral učiti še francoščine. Čim več jezikov znaš, več veljaš, je gotovo res, vendar tu govorim o enakopravnosti in demokratičnosti.
Na ulici in v trgovini pa zelo prav
pride italijanščina, saj je tukajšnjih priseljencev iz italijanskega škornja | več deset tisoč. Evrokrate italijanskega porekla sam doživljam veliko lepše kot "apeninske" Italijane. Tukajšnji so na splošno zelo razgledani, dobro poznajo tuje jezike in so na sploh zelo odprti. Neki Ankon-čan mi je nekoč dejal, da se s Slovenci čuti povezanega, saj živimo na obali istega morja. Tako odprtost v Italiji težje srečaš.
Pogrešate kdaj slovensko
okolje in družbo?
Seveda, pa še kako. Zato se tudi prej ali slej želimo vrniti v domovino. Vendar ne gre samo za domotožje, ampak predvsem za kakovost življenja. Zahod je bogat, vendar bolj onesnažen kot Slovenija. Tukajšnja hrana je slabše kakovosti. Tudi šolski sistem se mi zdi pri nas boljši. Tu morajo otroci v šolo že pri štirih letih... Osebno mi je tudi primorsko podnebje veliko ljubše. Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da bi se luksemburške banke (kar 250 jih je, prebivalcev pa niti pol milijona), ki v svetu slovijo takoj za švicarskimi, lahko marsikaj naučile od naših, ki so nastale iz planskih socialističnih.
V	Sloveniji sem se že povsem odvadil hoditi na banko, saj sem posloval samo še prek interneta in bankomatov. Tu se moram velikokrat postaviti v vrsto na banki...
Kako ste se privadili
na nov način življenja?
Preveč govorim o slabih plateh življenja na tako opevanem zahodu. Poudariti sem le želel, v čem je pri nas boljše.Veliko več je svetlih plati. V Luksemburgu mi je najbolj všeč strpnost prebivalstva. Kljub največjemu deležu tujcev v državah petnajsterice (tujcev v Luksemburgu je okrog 40%) se ohranja lepo večkulturno ozračje. Predstavljajmo si, da bi v Ljubljani enkrat letno pripravili parado narodov, kjer bi pred navdušenimi slovenskimi poslušalci Srbi plesali kolo ob zvokih svojih narodnjakov in kjer bi Albanci v narodnih nošah mahali z albansko zastavo. Ali pa si pred-
! stavljajte, da bi obrazec za dohodnino bil na razpolago še v albanščini in srbski cirilici! Tega pri nas verjetno nikoli ne bo, tu pa je to običajno. Verjetno gre za načelo, da moraš najprej spoštovati svoje korenine, da boš lahko spoštoval tuje. Pri obrazcih za telefonski priključek, ki so natisnjeni tudi v portugalščini in italijanščini, gre tudi za preprost račun - najcenejše za državo je, da davkoplačevalci razumejo, kar zahteva od njih. (Funkcionalna) nepismenost je namreč | za državo dražja od nekaj večjezičnih obrazcev.
Za konec še vaše mnenje ob vstopu naše domovine Slovenije v Evropsko unijo, saj nas zanima predvsem to, če bomo zmogli Slovenci ohraniti svoj jezik v malem evropskem Babilonu jezikov Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da slovenščino lahko ogrožamo le mi sami. Slovenščino bomo ohranili, če jo bomo uporabljali. Izginila ne bo, lahko pa bo osiromašena zaradi številnih tujih izrazov in uporabe tujih jezikov. Je pa res, da bi si delo lahko olajšali. Po mojem je čas za poenostavitev jezika - slovenščino moramo približati spet ljudem. Pravila za postavljanje vejic se mi zdijo daleč pretežka za povprečnega smrtnika. Tudi v pisavi bi j iahko razlikovali med polglasnikom, širokim in ozkim e-jem. Nisem slavist, vendar lahko trdim, da preveč kompliciramo. Povprečen osnovnošolec loči osebek od povedka, ne ve pa, da se vedno piše najprej ime in potem priimek. Slovenščina obstaja zaradi navadnih ljudi, ne pa zaradi znanstvenikov-je-zikoslovcev.
Še nekaj želja našim bralcem... Želim jim, da bi se njihov Glas razširil tudi onkraj državne meje. Moja pobožna želja je, da bi se Primorci na obeh straneh meje bolj povezali. Vseprimorski Novi glas bi lahko bil naš skupni glas. Skupaj smo močnejši.
Jurij Paljk
Z 2. STRANI
Bodo volilni...
Dom svoboščin si dalje vztrajno prizadeva, da bi parlament čimprej odobril zakonski predlog ali zakonski osnutek, po katerem bi bila predsednikoma obeh vej parlamenta, predsedniku vlade in predsedniku ustavnega sodišča priznana i-muniteta. To pomeni, da jih sodna oblast med izvrševanjem njihovih dolžnosti ne bi mogla kazensko
preganjati. Prav enak predlog je nedolgo tega bil vložil v parlamentu poslanec Maccanico, ki politično pripada Marjetici, a ga je sedanja vladna večina gladko zavrnila, ker je tako zahtevala njena tedanja politična oziroma oblastvena računica. Zato je opozicija do novega predloga zelo previdna. Posredno se je kočljive zadeve pred dnevi dotaknil predsednik republike Ciampi in spet pozval vse pri-
zadete strani, naj probleme obravnavajo odgovorno in strpno.
V	političnih krogih je dalje predmet mnogih razprav odstop glavnega urednika milanskega dnevnika Corriere della sera Ferruccia de Bortolija. Lastništvo je imenova-
lo	novega, a ga zbor časnikarjev še ni potrdil. Zaradi stavke časnikarjev dnevnik ni izšel v nedeljo ,1 .junija. Časnikarji so stavkali zaradi dvoumnega ravnanja lastništva, Čedalje
bolj pa se širijo glasovi, da je v ozadju Silvio Berlusconi, ki je, kot je dobro znano, medijski in založniški mogotec in mu baje pisanje tega dnevnika ni bilo pogodu. Zbor časnikarjev je vsekakor ugotovil, da okoliščine, v katerih je prišlo do zamenjave glavnega urednika, zgovorno kažejo, da svoboda tiska preživlja v Italiji težak trenutek. V tej zvezi je treba omeniti še državno radiotelevizijsko ustanovo RAI,
ki je že dalj časa v veliki krizi in iz katere ni videti izhoda. To pa po-bliže zadeva tudi našo slovensko narodnosto skupnost, saj vsi poznamo njeno pomembno kulturno vlogo za naš obstoj in nadaljnji razvoj. Nujno je po deželnih volitvah posvetiti največjo pozornost tudi dogajanju znotraj te ustanove, ki živi tudi od denarja naših slovenskih naročnikov in davkoplačevalcev.
3
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
4
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Nagovor nadškofa dr. Franca Rodeta na Brezjah
Evrope ne bomo mogli graditi na amneziji o naši preteklosti
Od 21. junija bo žičnica obratovala vsak dan
Začetek nove poletne sezone na Sv. Višarjah
Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode je na somaševanju škofov in duhovnikov na Brezjah v soboto, 31. junija, s čimer se je slovesno začel srednjeevropski katoliški shod, po poročanju Slovenske tiskovne agencije poudaril, da evropska skupnost potrebuje vero, upanje v prihodnost in veselje do življenja.
Skupne Evrope namreč ne bo mogoče graditi le na gospodarski uspešnosti, pač pa se morajo v Evropi znova uveljaviti tudi vrednote, iz katerih Evropa izhaja. Pri tem se po mnenju dr. Franca Rodeta kot prva pojavlja vera v Boga stvarnika in podoba človeka, ustvarjenega po božji podobi, kar je vir zavesti o lastnem človekovem dostojanstvu in svobodi. Evropa torej svoje duhovne dediščine ne sme ignorirati in graditi skupnosti na amneziji o naši preteklosti, pač pa mora zgodovinske vrednote znova poživiti, je menil ljubljanski nadškof.
Katoliška vera spodbuja k bratski ljubezni, ki je priporoči-
lo	vsem članom slovenskega naroda, da dosežejo medse-
Vsako leto se v zadnjih majniških dnevih nepozabno bridek spomin vrača na Vetrinjsko polje pri Celovcu in na strahotno usodo tisočevin tisočev slovenskih beguncev domobrancev in civilistov, ki so tam našli zasilno prebivališče. Tam se je v zadnjem tednu meseca maja leta 1945 v vsej svoji kruti resničnosti začela odigravati nezaslišana tragedija, ki se je v naslednjih tednih meseca junija končala v množičnih grobiščih, raztresenih širom slovenske zemlje - nad 200 je že znanih lokacij, domneva pa se, da jih je tudi do 600.
Na Vetrinjskem polju se je meseca maja nagnetla množica domobrancev in civilnih beguncev, ki jih je tja napotila angleška vojaška oblast, potem ko so se, bežeč pred Titovimi
bojno spravo in se v Evropsko unijo vključijo - ne kot narod, ki je razdvojen, pač pa med seboj spravljen narod. Ta sprava je nujna tudi z drugimi, predvsem sosednjimi narodi, je prepričan dr. Rode, saj je bilo v zgodovini sicer mnogo konfliktov, a tudi mnogo medsebojnega bogatenja. Če bomo poudarjali predvsem to pozitivno stran, bomo našli nove razloge za sodelovanje in bomo imeli prihodnost, ki bo lepša od preteklosti, je še poudaril med svojimj nagovorom po poročanju STA dr. Franc Rode.
S sobotno slovesnostjo pri Mariji Pomagaj na Brezjah se
partizani, le-tej predali in podali v zaščito. Na prostranem polju ni bilo barak, bili so le travniki in njive in na teh so se utaborili: domobranci večinoma v šotorih, civilisti pa pod milim nebom na golih tleh v zasilnih bivališčih po vozovih in med vozovi, s ka terimi so se pripeljali, in si napravili zasilne strehe s ponjavami in vejami. V ozadju tega ogromnega taborišča je stala vetrinjska cerkev in tja so begunci hodili k maši in šmarnicam.
Dne 27. maja se je tragedija začela. Angleška vojaška oblast je - s prevaro in izdajo, kajti razširila se je vest, da bodo prepeljani v Italijo - začela s prevo-
je začela celoletna duhovna priprava na vrh srednjeevropskega katoliškega shoda, ki bo 22. maja prihodnje leto na romanju narodov v Marijini romarski cerkvi Mariazell na avstrijskem Štajerskem. Tam se bo po pričakovanjih organizatorjev zbralo od 50.000 do
80.000	vernikov iz osmih dežel, med katerimi jih šest prihodnje leto vstopa v Evropsko unijo. Prav zaradi procesa vključevanja v Evropsko unijo je po besedah dr. Franca Rodeta to tudi enoletno obdobje razmišljanja o nalogah, ki nas čakajo v EU, in priprave na vstop med druge narode ter
zom (transporti), pa ne v Italijo, temveč v Podražčico in Pliberk v roke Titovih partizanov, ki so jih med pretepanjem prepeljali v St. Vid, Škofjo Loko, Teharje in drugam, tam mučili in nato brez sodbe pobili in zmetali v množična grobišča.
Vsak dan do 31. maja so transporti odhajali v smrt: pet jih je bilo, skoraj deset tisoč domobrancev in nekaj sto civilistov je bilo odpeljanih in izročenih. S pesniško občuteno dušo je pisatej Karel Mau-ser zapisal: "... z lažjo so tiste dni nalagali slovensko kri na kamione v Vetrinju. Slovenska preprostost je verjela tujčevi
hkrati čas notranje poglobitve in utrjevanja v veri.
Za srednjeevropski katoliški shod so se sicer na pobudo dunajskega kardinala Cri-stopha Schoenborna odločile škofovske konference iz Slovenije, Poljske, Češke, Slovaške, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Vse države bodo v tem okviru pripravile različne pobude in prireditve ter mednarodne simpozije z vsebinami, ki so za njihove dežele najbolj pereče. Slovenska škofovska konferenca bo to leto poskušala pospešiti ureditev vprašanja verouka v šolah, medtem ko bo na primer na Poljskem potekal simpozij o razvijanju kmetijstva, na Madžarskem pa o krščanskih vrednotah v EU.
V	nedeljo so duhovniki v želji po tesnejšem povezovanju s sosednjimi narodi pri vseh mašah širom po Sloveniji in drugod brali skupno pastirsko pismo škofov osmih škofovskih konferenc.
Shodu pa bo posvečeno tudi letošnje praznovanje Marijinega vnebovzetja na Brezjah, Ptujski Gori in Sveti Gori ter romanje v Marijo Bistrico na Hrvaškem, kjer se bodo 30. avgusta slovenski verniki srečali s hrvaškimi.
hinavščini. Za skledo leče so prodali tuja življenja. S petjem je mladina šla na kamione... Kamioni so brneli, žene in dekleta, otroci so strmeli za od-hajojočimi. Gredo, da jim pripravijo srečo... Kamioni so u-tihnili in na Vetrinjskem polju so ostale žene, dekleta in otroci... Vetrinjska cerkev je pila molitve!"
V	vetrinjski cerkvi so oh desetletnici tragedije bivši vee-trinjski begunci postavili spominsko pološčo z latinskim napisom, ki se v slovenščini bere: "Hvaležni slovenski begunci iz prekomorskih dežel so v čast lil. Device Marije prispevali del stroškov za obnovitve cerkve, spominjajoč se tukaj leta 1945 v roke sovražnikov izdanih bratov.
(MK)
Začela se je poletna sezona na Svetih Višarjah. Kabinska žičnica je spet stekla v soboto, 31. maja, in nedeljo, 1. junija, in tako na najbolj enostaven način pripeljala vernike k svetišču višarske Matere Božje. Na Svetih Višarjah so odprte vse okrepčevalnice in prodajalne spominkov. Po lanski rekordni sezoni - saj je sveto goro obiskalo nad 80.000 vernikov - se lahko letos spet obeta množičen obisk.
Nova kabinska žičnica s spodnjo postajo v Žabnicah, prav ob vznožju Svetih Višarij, zmore prevoz 2400 oseb na uro, tako da se res ni bati za morebitne zastoje ali vrste ob prihodu. Trbiška občina je poskrbela tudi za novo ureditev parkirišč, ki bodo v kratkem dokončana, tako da bo
Spravna slovesnost koprske škofije na Lajšali pri Cerknem
Škofijska spominska slovesnost za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej bo v nedeljo, 22. junija, na Lajšah pri Cerknem. Pred mašo bo ob 15.15 rožni venec, ob 16. uri pa bo maša, ki jo bo s somašniki daroval koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Po maši bodo molitve za rajne pri breznu in blagoslov.
Naj spravni slovesnosti dajejo ton besede koprskega škofa Metoda Piriha: "Naši bratje in sestre, katerih se danes spominjamo, so sto-
tudi parkiranje lažje in udobnejše. Žičnica bo vozila za zdaj samo ob sobotah in nedeljah, in sicer 7.-8. junija in
14.-15. junija. Od 21. junija bo obratovanje vsakodnevno vse do 14. septembra, ob koncu sezone pa spet samo ob sobotah in nedeljah do prve nedelje oktobra, ko bo tudi uradni zaključek poletne sezone 2003.
Urnik žičnice je ob delavnikih od 9. do 17.15, ob nedeljah in praznikih pa od 8.30 do 18.15. Svete maše so v svetišču vsak dan ob 11. in 12., ob nedeljah in praznikih pa tudi ob 9.15,10. in 15. uri.
Za ostale podrobnejše informacije so na voljo uradi višarske kabinske žičnice (0428 653915) ali pa spletna stran www.promotur.org.
pali po poti trpljenja. Trdno verujemo, da jim je Bog že namenil prelepo plačilo. Naša današnja molitev naj izzveni v gorečo prošnjo: 'Nikoli več vojne, nikoli več revolucije!'"
Praznovanje Binkošti v cerkvi na Vitovljah
Župnija Osek vabi v nedeljo, 8. junija, na praznovanje Binkošti v cerkvi na Vitovljah. Ob 14. uri bo pokrajinsko srečanje pritrkovalcev, ob 16. uri sv. maša, ki jo bo vodil gospod Karlo Bolčina, župnik v Štandrežu pri Gorici. Od parkirnega prostora do cerkve je približno štirideset minut hoje. Toplo vabljeni!
Pomembna obletnica
Ob spominih na Vetrinjsko polje
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLIANJA
BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU B
VILJEM ŽERJAL
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
BINKOŠTI
Bedenje - Vigilija. / Mz 11, 1-9; 2 Mz 19, 3-8a. 16-20b; Ezlk 37, 1-14;JI 3, 1-5; Ps 104; Rim H, 22-27;,J n 7, 37-39.
Dnevna maša: Ap 2, l-l 1; Ps 104; Gal 5, 16-25; Jn
15,	26-27; 16,12-15
Jezus je postal človek, delil dobrote, učil, trpel in umrl na križu, vstal od mrtvih ter šel v nebesa samo zato, da bi nam dal Svetega Duha. Binkošti so dopolnitev, zaključek, sad Velike noči. Velika noč brez Binkošti bi namreč bila slavno vstajenje samo za Jezusa, mi bi pa ostali sirote. Toda Jezus je odšel v nebesa zato, da bi nam poslal drugega Tolažnika, ki ostane z nami vekomaj (Jn 14, 16).
Cerkev bedi v premišljevanju, v zahvali ter molitvi na predvečer Binkošti, na vigilijo, prav tako kakor za Veliko noč. Nudi nam široko izbiro svetopisemskih beril. Na Goriškem bedijo mladi z nadškofom v Ogleju ter gredo nato peš v Škocjan ob Soči na grob mučencev Kancijanov, ki so polni Svetega Duha darovali pred 1700 leti svoja mlada življenja za Boga.
Božji Duh ni duh prisile, marveč mnogotere edinosti. Bog
zmeša enotni jezik in isto govorico, ko ljudje hočejo do neba zato, da bi pregnali Boga. Tudi evangelist Janez v Razodetju govori o pogubni enodušnosti sovražnikov Boga, ki dajo Oblast zveri (Raz 17,13.17). Ta duh zmeša sporazumevanje med ljudmi (1 Mz 11, 9), Božji Duh pa zedinja ljudi, ki priznavajo enega, edinega Boga.
Bog že po Mojzesu vabi ljudi k sebi. Čeprav se gora zapovedi kadi zaradi bliskanja in gromov in zbuja strah in grozo, prav tako kakor Jezusovo vstajenje iz groba, navdaja ljudi vendarle s spoznanjem suverene Božje oblasti nad stvarstvom, ki ga Bog na novo ustvarja. Sveti Duh, ki je Jezusa oživil, že pomirja ogenj in vihar strasti in moči hudobije.
Božji Duh oživlja narod v pregnanstvu. Popeljal bo svoje nazaj v zemeljsko domovino. Prerok ga primerja vstajenju iz grobov suženjstva v Babilonu (Ezk 37,1-11). Božji Duh je Duh upanja, poguma. Je Duh spoznanja in priznavanja Boga. Je Duh svobode in življenja (Ezk 37, 12-14).
Gospod napoveduje izlitje Duha na vse človeštvo (JI 3,1). Kar je Bog napovedal 500 ali 600 let pr. Kr., je uresničil zlasti na binkoštni dan. Peter v svojem govoru pred množico navaja preroka Joela. Poudarja veliki in strašni Gospodov dan. Vabi ljudi k spreobrnjenju ter naj bi se dali krstiti. Saj
i	sredi vsega gorja, dima, klanja, krvi, teme ter umiranja je samo Božji Duh tisti, ki rešuje (Apd 2, 1-41). Jezus je zaslužil in razodel ter daroval Duha ljubezni na križu (Jn 7, 39).
Sveti Duh je dar. Zaradi tega moremo le prositi Gospoda: "Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje". Hvaležnost nas sili, da Boga slavimo (Ps 104). Vse življenje je namreč njegovo. Dokler pa potujemo po zemlji, zdihujemo z vsem stvarstvom in trpimo kakor porodne bolečine; željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Duh celo posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8, 22-27).
Je Jezusov Duh, ki je z njim trpel, saj je Jezus "v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga" (Heb 5,7). On je pretrpel smrt za vsakogar, daleč od Boga (Heb 2,9), saj je ob umiranju zaklical: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27, 46; Ps 22, 2).
Življenje v Duhu ne streže poželenju mesa (Gal 5, 16). Sadovi Duha rešujejo človeka tako, da tudi on dela dobro. Duh pa nas nenehno usmerja v prihodnost. Razodeva nam Jezusa, njegovo bogastvo, njegovo slavo. Jezus pravi: "Vse, kar ima Oče, je moje" (Jn 15, 15). Oče pa ni podoben zemeljskim gospodarjem, ki vladajo s trdo roko, ker je zaklad ljubezni. Vedno in povsod je ljubezen.
Jezus razliva to ljubezen tudi na nas, in sicer vsak trenutek. Zato smemo vsak trenutek zdihovati k Svetemu Duhu, k Bogu. Smemo mu potožiti vse, kar nas stiska in teži. Priznavamo pa, da smo večkrat v krempljih najrazličnejšega poželenja mesa, toda zaupamo vse svoje življenje svobodi, odrešenju po Svetem Duhu (Gal 5,1.13.14,16-25), ki je Jezusov in Očetov Duh.
la^UOVA
IChieSa
( (Vl£ IL- C^ KTf?© ANZ-IAni r NO H fCSJE nu\ u N ČAMPO MBAHdONATO CHE l' o«Aror<\e N°N
-Piu U>H CON TA I H E«
 1—nn*\UC	Solo un so^no,
So^**To NEU/N NFMi*. C^E t ^AtfA^č Si T(?AJTOf?MA«E IN UMA l/f f\“A Ctfi^S A . ammSBSSgm
"Miti mm nsu Ml I \ \0s 11{\ 1 Hill s V I
Al L' im 121o er*A \o\_o UNSo^no, W^NATO
■mn	-r«H,
5CNO ARftlVAT?
is j 05th?^ ripM-g-. -
Chiepa di S.Alberto Veccovo
Odloči se in nameni Osem od tisoč katoliški Cerkvi s tem, da podpišeš v posebno okence na svojem obrazcu davčne prijave 730-1 ali Unico 2003. pp|j||0
Cei Conferenza Episcopale Italiana chiesacattouca
Davkoplačevalci, ki niso dolžni predstaviti davčne prijave, lahko vseeno sodelujejo pri izbiri Osem od tiSOČ s svojim Obrazcem CUD. Dovolj je, da podpišejo v okencu Chiesa cattolica in nato na dnu obrazca; potem naj zaprejo obrazec CUD v belo ovojnico in nanjo zapišejo svoj priimek in ime ter davčno številko z napisom “Scelta per la
destinazione delTOtto per mille delTIrpef - Anno 2003”. Pismo naj oddajo ali na pošti ali v banki do 31. julija. Vse potrebne informacije za podpis na obrazcu CUD se lahko dobijo na zeleni telefonski številki (Numero
Verde) 800.348.348.
DESTINAZIONE OELLOTTO PER MILLE DELL IRPEE
Suha tua dichiarazione dei redditi o sul modello CUD
6
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Iz nove številke mesečnika Ampak, ki ga izdaja Založba Nova Revija
Aktualni prispevki s področij kulture, politike in gospodarstva
V rubriki Osebnosti objavljen pogovor s časnikarjem, pesnikom in narodnim delavcem Jurijem Paljkom
V	novi številki mesečnika za kulturo, politiko in gospodarstvo, Ampak, ki ga izdaja Založba Nova revija v Ljubljani, je objavljenih veliko aktualnih in izvirnih prispevkov z omenjenih področij, ki bi spričo tehtnosti zaslužil vsak zase posebno skrb in oceno. Največja pomembnost obravnavanih tem je nemara v tem, da odsevajo oz. odražajo dejanska vprašanja in gibanja v Sloveniji in obravnavajo tista mednarodna vprašanja, ki utegnejo zanimati Slo venijo. Gradivo pa je zapisano praviloma na visoki ravni, zaradi česar je mesečnik Ampak najbolj primeren za razumnike oz. za izvedence ter dobre poznavalce posameznih tem.
Ugleden slovenski pravnik, politik in javni delavec Peter Jambrek v novi številki mesečnika Ampak ocenjuje vlogo političnih strank v Sloveniji. Ob tem pa se sprašuje, ali "bo šlo brez novih strank". Odgovarja, da bo to "komaj verjetno". Matevž Tomšič v svojem prispevku obravnava razmerje med intelektualci in politiko oz. med pragmatizmom in utopijo. Ivan Puc objavlja pogovor s Franetom Adamom, raziskovalcem in predstojnikom Centra za teoretsko sociologijo v Ljubljani, o spreminjanju družbene realnosti. V rubriki Dosje avtorji Bernard Nežmah, Rosvita Pesek, Jože Možina in Alenka Puhar pišejo o gospodarjih Udbe, o Udbi kot delu narodove zgodovine in o zloveščih Dahavskih procesih v Ljubljani. V
tem okviru je objavljen pogovor z Dušanom Lajovicem, ki je na spletni strani objavil znani dosje o Udbi. Lajovic je v intervjuju za Ampak dejal, "da enkrat je bilo to treba narediti". V rubriki Vojna in mir Ti-mothy razčlenjuje ameriško protiev-ropejstvo, Matej Andolšek pa piše o preventivni vojni proti Iraku.
V	razpredelnici o Balkanu Vido-sav Stevanovič podaja zelo natančno in zanimivo kroniko o atentatu na predsednika srbske vlade Zorana Djindica, tudi z vidika razmerij med Srbijo ter Vzhodom in Zahodom. Anton Žabkar pa opisuje omenjeni atentat in priprave nanj. Pavel Šara-din razmišlja o trinajstih letih delovanja in o vlogi bivšega predsednika Češke, Vaclava Havla. Mirjam Milharčič-Hladnik v svojem prispevku obravnava Sodobni rasizem. Sledijo običajni zapisi in rubrike ter vprašanja, ki jih ta mesečnik zastavlja predstavnikom slovenske politike, strankam in oblasti. Tokrat so vprašanja o aktualnih vprašanjih, nesporazumih ali dilemah na raznih področjih, poslali ministrici za kulturo Andreji Rihter ter vplivnim soustvarjalcem slovenske fiskalne in monetarne politike, Mitji Gaspariju, Francetu Arharju, Jožetu Mencingerju in Ivanu Ribnikarju. V rubriki Osebnosti je publicist Jože Horvat objavil zanimiv pogovor s časnikarjem, pesnikom in narodnim delavcem Jurijem Paljkom, ki je odgovorni urednik Novega gla-
sa. V tem pogovoru je Jurij Paljk iskreno in vsestransko pojasnil svoj pogled na poglavitna vprašanja in stanje slovenskega jezika, posebej v zamejstvu v Italiji, in razložil svojo življenjsko pot, ki se je začela v Velikih Zabljah pri Ajdovščini.
Pisec je postavil v okvire nekatere misli in stališča Jurija Paljka, ki so se mu zdela posebej izvirna in aktualna. Povedal je, "da se mu je v Trstu zgodilo nekaj, kar morda zveni zelo čudno, spoznanje namreč, da brez slovenske besede ne more živeti. Ja, preprosto tako je bilo, pa naj zveni še tako neumno: brez ' slovenske besede nisem mogel in ne morem živeti". In še je razmišljal: "Glavni slovenski dnevniki bi morali bolj skrbeti za to, da bi se v njih pojavljali svobodni pisci, ki bi lahko objavljali tudi njim in oblastnikom neljube članke. Slovenija bi nujno potrebovala normalizacijo v medijskem prostoru, a kaj več kot to ne bi rekel, saj se kot pripadnik manjšine ne želim vmešavati v notranje zadeve Slovenije. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je Italija, ki ima natančno izdelan načrt prodora na vzhod, ta načrt pa se zadnjih 160 let ni bistveno spremenil, v zadnjih desetih letih postavila v Gorico dve univerzi - videmsko in tržaško, in to v prestižne stavbe dobesedno na državno mejo, ki bo kmalu padla. Na novogoriški strani pa se ni nič postavilo".
(M.)
do lani nastopile na ZMF\ so bile najbolj obetavne'!1 Najbolj obetavne skupine v preteklih letih so bile prav tiste, ki so se najboljše izkazale tudi na gostovanjih. Recimo Snifferson Family, ki so se uvrstili na Novomeški festival in tam tudi zmagali Dr. Martensov natečaj. Poleg njih lahko omenim še veliko skupin, kot na primer: Floa-ting Points, Fiberglas, Kraški Ovčarji, Charge. Za vse te je bil ZRF priložnost, ki sojo tudi izkoristili, lahko bi rekel, da je festival stopnička, ki te lahko iz popolnega anonimata postavi v dobro luč, ne samo pred zamejsko publiko, temveč tudi drugje. Imam še eno vprašanje zate: zakaj misliš, da jefestival tako dragocena pobuda?
Festival je za nas pomemben iz več razlogov. Prvič bi rekel, da je dogodek, ki je že nekako tradicionalen in zato ga mladi pričakujejo -seveda to ne velja za vse, gotovo pa
za tiste, ki so ljubitelji glasbe. Drugič je priložnost, ki jo dajemo mladim skupinam, da se pokažejo širši publiki. Nazadnje pa je eden od naših ciljev ta, da v zamejstvo povabimo slovenske ansamble, da jih zamejska publika spozna. Večkrat se namreč dogaja, da so ti znani po celi Evropi, pri nas pa morda kdo pozna le njihovo ime... Naj dam kot primer skupino Psychopath, ki so že igrali po celi Evropi. Do sedaj smo gostili Laro Baruco, Bališ iz Koroške, Elvis Jackson, Shyam, letos pa vam tudi obljubljamo nekaj na istem nivoju, česar pa še ne moremo razkriti. Hvala Matjaž, ker si odgovoril na naša vprašanja, in seveda želimo vso srečo za dober uspeh festivala. Torej, mladina, če vam je všeč rock glasba in žuriranje, spomnite se na zamejski rock festival 4. in 5. Julija v Praprotu!
Mattco 1'cruglio
Še o mejah
Slovensko,
torej
evropsko
S pojmom zamejski Slovenec nisem imel nikoli večjih identifikacijskih problemov. Kot otrok sem si zamejstvo predstavljal s krajem, ki meji z le nekaj kilometrov oddaljenim slovenskim marketom, kjer sem vedno od staršev izsilil kako čokolado in časopis, v katerem sta celo Miki Miška in jaka Racman (po italijansko Topolino in Paperino) govorila slovensko.
Bil je to čas, ko so starejši še veliko govorili o novi dokončni meji med Italijo in Iugoslavijo, ko so ministri podpisovali osimske sporazume, v Trstu pa so potomci asimiliranih neitalijanskih habsburških podanikov agitirali proti dvojezičnosti.
Kasneje sem zvedel, da so v tistem času na Koroškem postavljali in podirali dvojezične krajevne napise ter pljuvali na otroke, ki so v slovenskem jeziku hoteli kupiti vozovnico.
Spominjam se, da sem zelo rad bral slovenske knjige, dobesedno pa sem požiral italijanske kriminalke za otroke. Sedaj, ko stopam s sinom v knjigarno, ugotavljam, da so mu na razpolago tudi najnovejše evropske mladinske knjige v naši materinščini, in to istočasno kot izdaje v nemškem ali italijanskem jeziku.
Generacija Simona, Dorjana, Aljaža, Seline in Hane, če naštejem le nekaj imen sinovih sošolcev v vrtcu, postaja in raste večjezična v času, ko okoli nas polagoma ni več meja. Ko se s Simonom peljemo v Trst, mu z ženo na Trbižu razlagava, da je bila tu nekoč meja. On kima, vendar dokončno potrdilo, da se nahaja v Italiji, dobi le, ko z Obeliska zagleda morje.
Že kot šestletni otrok se suvereno izraža doma v knjižni slovenščini, v Pliberku pri bici in dedeju se ljubkuje v podjunščini, v Trstu rad odpira frigo, in gre naredit en "giro" po Giulii z nono in nono-tom, v vrtcu pa so ga tete naučile nemščino, mrs. Walloween se enkrat na teden igra z njimi po angleško, italijanščina pa je do sedaj le jezik risank in tržaških prodajalcev sladoleda.
jezikovno prepletanje okoli sebe dojema kot nekaj naravnega, nenasilnega, skratka kot vrednoto. Dejstvo, da se lahko s pomočjo vseh naštetih jezikovnih kodov igra s sovrstniki od Karavank do Jadrana, je zanj le potrdilo, da je znanje jezikov važno, potrebno in zabavno.
Večjezičen, a vendarle najprej Slovenec. S tem nima težav. Morda samo nekateri starejši imamo še probleme s tem. Sami sebe definiramo celo samostalniško kot dvojezične ali zamejce, in to kljub dejstvu, da sami ali naši otroci smo že vsaj trojezični in da meje počasi izginjajo z zemljevida. Strah pred dejstvom, da smo Slovenci samo Slovenci, pa čeprav živimo v Ljubljani, Trstu, Celovcu ali Buenos Airesu, so nam vcepili drugi. Meje imamo le še v sebi. Čas je, da poskusimo skupaj shoditi z lastnimi nogami, brez opore bolj ali manj o-mejevalnih in razmejevalnih pridevniških variacij.
Zadihajmo slovensko, torej evropsko!
Peter Rustja
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 6.6. DO 12.6.2003)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško
radiospazio 97.5/ 91.9, 90.9 Mhz;
| C J ~~j za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 6. junija (v studiu Danilo Cotar): Prisluhnimo zborovski glasbi. - Svetnik tedna. - Za prijeten konec tedna: lahka glasba.
-Sobota, 7. junija (v studiu Andrej Baucon): Domače in tuje popevke. - Zanimivosti in obvestila.
- Ponedeljek, 9. junija (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
-Torek, 10. junija (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
- Sreda, 11. junija: (v studiu Dani-
lo	Čotar) - Pogled v dušo in svet: Starost in življenjska modrost. - Izbor melodij.
-Četrtek, 12. junija: (vstudiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2.
RADIO OGNJIŠČE, STUDIO KOPER
Pozdravljeni dragi bralci Novega glasa in poslušalci Radia Ognjišče, ki nas lahko poslušate na frekvencah 91,2 in 107,5 MHz. Zapluli smo v mesec junij, pred nami je poletje. Oddaje regional-
RADIO
OGNJIŠČE
nega programa koprskega studia radia Ognjišče bodo tudi v poletnih dneh ostale skoraj nespremenjene. Tako imenovana poletna shema prinaša novosti ob torkih med 16. in 17. uro, ko bo namesto dosedanje oddaje Brez meja glasbena oddaja Glasba brez meja iz vseh koncev sveta, za vse starosti in okuse. Spremenila se bo tudi ponedeljkova oddaja Iz založbe tiskovnega društva Ognjišče, o čemer vas bomo seveda še seznanili. Bodite z nami vsak dan in vabljeni k oglaševanju na Radiu Ognjišče - Studio Koper. Kajti, kot lep glas seže v deveto vas, tako lahko tudi vaš oglas. Imejte se lepo v naši družbi in bodimo dobri.
Festival računalniške umetnosti
9.	mednarodni festival računalniških umetnosti se je v Mariboru začel v ponedeljek, 2. t.m., z nagovoroma ministra za informacijsko družbo Pavla Gantarja in mariborskega župana Borisa Soviča. Festival najsodobnejše umetnosti bo trajal do petka, 6. t.m. Na razstavišču Sinagoga je novogoriški umetnik Bogdan Soban predstavil Generative art - raziskovalni projekt o ustvarjalnih možnostih informacijske tehnologije, v razstavnem salonu Rotovž pa je razstave francoske skupine D*I*R*T*Y.
OBVESTILA
GRAI) KROMBERK bo za obiskovalce v poletnem času ob nedeljah in praznikih odprt od 13. do 19. ure.
NA GRADI! Dobrovo bo do 28. septembra letos na ogled razstava slikarja Roberta Faganela.
ZARADI PRENOVE prostorov in muzejske zibrke je začasno zaprta razstava Soške fronte na Sveti Gori.
materui
EOIU j
Šesti zamejski rock festival
Vabljene tudi skupine iz Slovenije
Šesti zamejski rock festival se naglo bliža. Organizatorji, t.j. člani MOSPa, oz. njegovega krožka MOSP-rock, se v teh dneh trudijo, da bi zbrali čimveč prijav rock skupin, ki bodo nastopile na festivalu v Praprotu 4. in 5. julija. ZMF je edinstvena prireditev, zato ker je kraj, kjer lahko nastopa katerakoli rock zasedba: od popolnih začetnikov do tistih bendov, ki so se že uveljavili. Prosili smo enega od organizatorjev, Matjaža Jakliča, naj nam kaj pove o letošnji izvedbi festivala. Letos se nam obeta nekaj novosti glede programa, bi nam jih lahko razkrili1 Letos poskušamo privabiti tudi kako skupino iz Slovenije. Čez leto dni bo meja padla, zato nima smisla, da se zapiramo. Vedno je bil e-den od ciljev MOSPa tudi ta, da se povezujemo z matico, festival je dobra priložnost, da ta cilj uresničimo. Prijavila se je že skupina iz Ljubljane, "The Imbeciles". Želimo si še drugih skupin, morda s slovenskega Krasa, z goriškega območja ali z obale... Stvari, ki so pa ostale nespremenjene, so obvezna avtorska glasba in pa omejen čas nastopa.
Do kdaj se je možno prija viti? Do zdaj je le malo prijav, saj se že po utečenem običaju vsi vpisujejo zadnji teden. Letos prijave zbiramo do 5. junija. Zato naj pohitijo vsi tisti, ki bi radi nastopili na festivalu! Zamejski rock festivalje bil tudi neke vrste odskočna deska za nekatere zamejske skupine. Po tvojem mnenju katere od listih skupin, ki so
Nova zbirka ob 60-letnici tržaškega pesnika
Marko Kravos: Ljubezenske
Ljubezenske je naslov novo pesniške zbirke Marka Kravosa in to je dogodek, ki ga moramo obeležiti zaradi več stvari. Najprej moramo napisati nekaj besed zato, da mu v imenu našega tednika in seveda naših bralcev iskreno čestitamo ob dopolnitvi šestdesetih let ter mu zaželimo, da bi mu šest križev pomagalo do sedmega in tako naprej! Zdravo in pogumno torej v naši sredi in še to mu želimo, naj ostane pesniški muzi zvest tudi v prihodnje, obenem pa naj v prihodnje osreči še kakega otroka s svojimi lepimi pravljicami!
Drugič se moramo pri pesniški zbirki Ljubezenske, ki jo Marko Kravos prav te dni predstavlja tako v Trstu kot tudi v Gorici, zaustaviti zaradi izjemno lepe oblike knjižice, ki je izšla pri založbi Knjižna zadruga v Ljubljani v priročni, nikdar dovolj pohvaljeni majhni in v rdeče usnje vezani obliki. Pesmi so seveda vrhunsko natisnjene, kot se za resnično bibliofilsko pesniško zbirko spodobi!, na bibličnem papirju, kar daje zbirki še tisti klasični nadih, ki je potreben, da nekega pesnika jemljemo dovolj resno in smo pripravljeni sprejeti hudomušnost Marka Kravosa, ki se v notranjosti poigra iz naslova svoje pesniške zbirke in tako naslov Ljubezenske postane rdeče-črn napis Ljube ženske.To kaže, da pesnik ne more iz svoje kože. Za njegove pesmi je namreč resnična vrlina primorska ironija in obenem tudi širina Mesta v zalivu in našega Primorja, kjer se ljudje še radi posmejemo, drugim in predvsem pa samim sebi. Kazimir Rapoša je Kravosovo pesniško zbirko Ljubezenske zares lepo oblikoval, toda rdeča žepna knjižica ne bi bila dovolj lepa samo zaradi rdeče usnjene vezave in bibliofilskega tiska ter plemenitega papirja, če ne bi risb v zbirko prispeval sopotnik in prijatelj Marka Kravosa, tudi sam Tržačan, Klavdij Palčič. Lahkotne risbe, ki jih je mojstrsko narisal Palčič, dobijo v knjižici še dodatno vrednost, ker so tiskane v rdečem, med-
tem ko so pesmi natisnjene v črnem. Rdeče-črno vedno dobro deluje, je sicer vedno tudi nevarna kombinacija, a deluje! Ljubitelji drobnih knjižic lirike, ki so na Slovenskem po eni strani samosvoje in legendarne, po drugi strani pa vedno najdejo kupce med ljubitelji dobre poezije, poznamo risbe v podobnih knjižicah pod nazivom vinjete in Palčičeve risbe so lepe vinjete. Da pa ne bi pisali samo o tem, kako ljubka pesniška zbirka Marka Kravosa Ljubezenske "na zunaj" izgleda, povejmo, da je Kravos v knjižico uvrstil šest sklopov pesmi in so vse njegove, v smislu, da je to najboljši Kravos, kar jih poznamo.
O pesmih bomo gotovo slišali še veliko, za pokušino pa samo eno, ki govori o lju-
FOTO KROMA
bežni na drugačen način. Pesem ima naslov Dim in gre takole: // Na milijarde žensk nam je Bog dal,/ čemu bi torej ob tebi skončal?// Svet se obrača na milijone let,/ zakaj bi se po tebi nehal vrtet?// Sebi edini sem in čisto malo živim,/ s tabo pa vse je sentimentalni dim./
(JUP)
Druga godba
Svet igra in poje po domače
Vzhajajoče zvezde posodobljen e slo venske ljudske glasbe - Katalena
S koncertom sirskih plesalcev Vrteči se derviši in arabske skupine Al-Kindi s pevskim mojstrom Hamzo Shakkur-jem se je prejšnjo nedeljo začela Druga godba, 19. mednarodni festival tradicionalne glasbe. Od 25. maja do vključno 1. junija smo na različnih lokacijah po Ljubljani, predvsem v poletnem gledališču Plečnikovih Križank ter na odrih Cankarjevega doma, lahko uživali ob zvokih ducata skupin iz desetih držav. Začelo se je torej z arabsko glasbo, končalo pa z ameriško - z nastopom čikaških glasbenikov Spaceways inc..
Druga godba je ena tistih kulturnih prireditev v Sloveniji, ki je primerljiva le z najboljšimi tovrstnimi festivali v Evropi in svetu. Leta 1984 je bila ustanovljena kot alternativa tedaj obstoječim festivalom, ki v svoje programe niso vključevali radikalnejših ali "drugačnih" glasbenih praks. Druga godba je bila prva v tem delu Evrope, ki je še pred bu-
mom t.i. glasbe sveta predstavljala izvajalce afriške, arabske in latinskoameriške popularne etno glasbe. Zadala si je namreč ambiciozen cilj, da na slovensko prizorišče pripelje glasbene vsebine, s katerimi se redkeje srečujemo, ter da jih na festivalu sooči med seboj.
Kljub nenehnim finančnim težavam je Druga godba tudi letos gostila izjemne glasbene zvezde, kot so Sam Mangvva-na, David Evvans, Natascha Atlas in Mercedes Peon. Prvi slovenski nastop smo navdušeni doživeli v četrtek, ko se je predstavila skupina Terra-folk, ki so jo BBC-jevi poslušalci nagradili z naslovom najboljše skupine leta 2002 v kategoriji svetovne glasbe; v pe-; tek pa je slovenske ljudske pesmi v moderni preobleki godla skupina Katalena.
Leta 2004, ko bo Druga godba praznovala dvajseto obletnico obstoja, direktor Bogdan Benigar pa napoveduje še posebno bogat program.
Dušan Rogelj
Založba Mladinska knjiga
Pesmi Od tam Tomaža Šalamuna
Preprosti in nevsakdanji naslov Od tam je naslov nove pesniške zbirke najbolj prevajanega sodobnega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Nova slovenska knjiga.
Knjiga prinaša kar 200 novih Šalamunovih pesmi, nastalih v zadnjih treh letih. V lepo oblikovani knjigi, za kar sta poskrbela Jure Jančiuč in Peter Miklič, je akademik Boris Paternu napisal spremno besedo, ki je po poročanju STA dejal, je "Šalamun pesnik, ki je v slovensko poezijo prinesel veliko svobode, a tudi tveganje. Prodrl je v tujini in tudi doma je priznan, a ni "udomačen pesnik" in se najbrž ne bo še tako kmalu udomačil. On namreč ni pesnik ugajanja, njegova poezija pa je poezija za svobodne ljudi."
Od tam je že 32. knjiga Šalamunovih pesmi, kar je za slovenske razmere ogromno. Tudi zaradi teh številnih izdaj Šalamun deli slovensko javnost, saj to govori o tem, da je Šalamun "v izjemni pesniški kondiciji", kar lahko seveda vzbuja veliko zavisti... Poleg tega je tudi eden najbolj prevajanih slovenskih pesnikov, in če je v Sloveniji njegova poezija vezana na "elito literature", v tujini število bralcev njegove poezije raste, je povedal na predstavitvi urednik Aleksander Zorn.
Tomaž Šalamun pa je v Ljul>-Ijani na predstavitvi zbirke Od tam o svojem ustvarjanju povedal: "Stavki me kličejo iz spanja kot lava. Tako nastane ogromno materiala, ki ga moram nato veliko črtati in na koncu ostane le slaba četrtina. Zbir-
ka Od tam v resnici združuje štiri knjige, ki so nastale ob štirih različnih priložnostih."
Vsekakor gre za knjigo poezije, ki jo velja vzeti v roke, tudi zato, ker pesnik Tomaž Šalamun, ki v svetu velja za enega od desetih najbolj vplivnih sodobnih pesnikov, nikogar ne pusti ravnodušnega: za ljubitelje čiste, skorajda do popolne abstraktnosti prepeljane poezije, je Šalamun genij, za druge samo inovator, ki mu ne gre slediti, vsi pa ga imamo radi predvsem zato, ker je zvest poeziji, s katero in za katero živi od daljnega leta 1963, ko se je pojavil z njo ob boku v Perspektivah, da bi slovenski svet zamajal leta 1967 z zbirko Poker. Od takrat je Tomaž Šalamun kot sonce na nebu slovenske književnosti!
0UP)
Šest novih del pri Cankarjevi založbi
Verčeva Pogrebna maškarada
V	prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani je minuli teden Cankarjeva založba priredila tiskovno konferenco, na kateri so ob prisotnosti urednikov in avtorjev predstavili šest novih del, med katerimi tudi najnovejši roman tržaškega pisatelja Sergeja Verča z naslovom Pogrebna maškarada.
Na predstavitvi v Društvu je urednik Andrej Blatnik predstavil Dnevnik 1952 Edvarda Kocbeka, katerega izvirni rokopis je za tisk pripravil Mihael Glavan, sam dnevnik pa prinaša partijski politični obračun s Kocbekom, ki je bil zastavljen že v prvi polovici leta 1951, ko je tedanja slovenska vladajoča oblast uskladila svoje pritiske in se nekako uskladila na stališču, da Kocbek nikakor ne more izkazati pričakovanega vedenjskega vzorca, kakor je bil postavljen za vodilne družbenopolitične delavce tedanjega režima.
Sledila je predstavitev nove pesniške zbirke Vena Tauferja Rotitve, v kateri se je
avtor, kot je sam povedal, preizkusil v sonetu kot izzivu in preizkušnji pesmi jezika, z jezikom pesmi in v jeziku pesmi. Andrej Blatnik je predstavil še novo pesniško zbirko koroške pesnice Cvetke Lipuš Spregatev milosti. Pesnica, hčerka znanega pisatelja Florjana Lipuša, se po besedah urednika oglaša iz ZDA, kjer živi, z zelo hrepenenjsko poezijo.
Urednik Zdravko Duša pa je predstavil tri nova dela. Znani kabaretist, igralec, režiser, dramatik in pesnik Andrej Rozman-Roza je z njemu lastno hudomušnostjo pripovedoval o genezi svoje pesniške zbirke Razmigajmo se v križu, mladi pesnik, igralec, glasbenik in skladatelj Andrej Polič pa o svojem pesniškem prvencu Srečevanja.
O	svojem najnovejšem romanu Pogrebna maškarada pa je pisatelj Sergej Verč dejal, da je roman, vsaj po komisarju Perku, Slovencu v službi pri italijanski policiji, kot glavni osebi, in po trža-
štvu in uvajanju slovenskega kraškega sveta kot snovnem prostoru, nekakšno nadaljevanje ali bolje, nov dogodek v isti seriji avtorjevih kriminalnih romanov. Prav ta pomembna stvar je seveda svojevrsten primer v slovenski književnosti, kot tudi radi dodajamo, da je Verčev komisar Perko dodobra prepričal ljubitelje kriminalk, ki že nestrpno čakamo, da preberemo novo zgodbo. O Verčevem romanu bomo seveda še pisali, že sedaj pa opozorimo, da je prav tržaški pisatelj eden redkih piscev kriminalnih romanov v vseslovenskem merilu in literarni kritiki uvrščajo žanr policijskega romana v eno tistih literarnih zvrsti, za katera veljajo najstrožja pravila in merila, ki jih Verč odlično obvlada.
Naj pri tem zabeležimo, da bo tržaška predstavitev Verčevega romana v torek, 10. junija, ob 20.30 v Slovenskem klubu v Trstu, kjer bo roman predstavil dr. Matjaž Kmecl. Tri dni zatem, v petek, 13. junija ob 20. uri pa bodo roman predstavili na turistični kmetiji Ostrouška-Pelicon v Coljavi.
NA REŠETU
Regionalni programi
Poslušam četrtkove Pogovore sredi dneva (28.maja), za katere pravita Aleš Lupine in Katja Kralj, da so "atipični", ker je vanje vključen intervju, ki ga je naredila Vida Valenčič, preden ji je potekla pogodba na radiu, in ker je odpadla redna tedenska povezava z uredništvom Novega Matajurja (človek bi pričakoval, da bi izkoristili zasedenost urednikov Novega Matajurja tako, da bi se povezali z uredništvom 15-dnevnika Dom, ki je tudi izraz beneške stvarnosti, in bi bilo prav, da bi lahko tudi oni predstavili ta svoj obnovljeni časopis!).
No, tudi moj tokratni zapis bo "a-tipičen", ker se bo dotaknil ene oddaje, ki se tiče širše problematike lokalnih programov javne radiotelevizije, in ene oddaje Televizije Slovenija, ki
je bila posvečena našemu zamejstvu.
Za torkove Pogovore sredi dneva je Katja Kralj pripravila v Gradežu nekaj intervjujev z udeleženci srečanja Circom, ki združuje javne radiotelevizijske ustanove 38 držav. Najbolj izčrpen je bil intervju z Zoranom Medvedom, koordinatorjem RTV Slovenija za Circom, v katerem
I	sta se zaustavila pri raznih žgočih temah razvoja radiotelevizije. Zoran Medved se zavzema za to, da bi prišlo v okviru javnopravne televizije do razvoja regionalnih programov. V j Sloveniji so namreč regijske enote tako poudarjene, da je nujno razmišljati v to smer, drugače jo bodo ljudje zavrnili. Kot zgled je navedel Poljake, ki so razvili 13 regionalnih javnopravnih televizijskih programov in bili zato tudi nagrajeni. Ta
težnja se mi zdi razumljiva, legitimna in tudi izvedljiva, če gre za teritorialne informativne oddaje, vprašljivo pa se mi zdi, če finančno zmore Slovenija ustvariti več javnopravnih regionalnih televizij, ki bi zagotavljale visoko kvaliteto in žanrsko raznovrstnost. Včasih se mi zdi, da bi programa Slovenija 1 in Slovenija
2	morala razširiti svoj pogled čez celo Slovenijo in nuditi širšo informacijo o kulturnem, političnem in splošnem dogajanju v različnih regijah. Morda pa prav Circom lahko daje spodbudo in pomoč za uresničitev želja po razširitvi regionalnih programov. Zanimivo je bilo tudi razmišljanje o odnosu med javnopravnimi in komercialnimi televizijami, pa na splošno o perspektivah radiofonije. Prav tako so vzbujale upanje na boljše čase besede predstavnika italijanske RAI in podpredsednika deželne Circom (ime sem
žal preslišala), ko je poudarjal važnost krajevnih realnosti, manjšinske televizije in čezmejnega sodelovanja.
Že ko je Slovenija 1 začela predvajati v poznih večernih oz. zgodnjih nočnih urah naš "Dnevnik zamejske televizije", sem zapisala, da kaže Radiotelevizija Slovenija željo, da bi približala zamejstvo matici. Potrditev te težnje je bila tudi oddaja Homo turisticus, ki je bila na sporedu Slovenije 1 v petek, 23. maja, s ponovitvijo v sredo ob 12.25. Oddaja, ki sta jo pripravila Drago Bulc in Nataša jager, je nudila gledalcu lep prerez skozi turistično in gostinsko ponudbo Trsta z okolico, a ni spregledala niti kulturnega in etnografskega vidika tukajšnjih Slovencev: od Okusov Krasa, Ceste terana, kmečkega turizma in osmič, do cerkve na Re-pentabru in Kraške hiše pa botaničnega vrta Carsiana, Devinskega gradu in čupe pa tudi Kulturnega doma
in knjižnice ter knjigarne. V tako kratkem času je oddaja postregla s številnimi in dobro izbranimi informacijami. Za bližnjo prihodnost načrtujejo uredniki nove oddaje o zamejstvu. Žal je pri obvestilih o naši gostinski ponudbi prišlo do nekaj napačnih naglasov v imenih naših vasi in predmestij: v Mačkovljah, v Rep-nu, v Mavhmjah, v Barkovljah. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi poslali urednikom oddaje priročnik Pavleta Merkuja Slovenska krajevna imena v Italiji.
Ne vem pa, kateri priročnik bi poslala časnikarjem na Radio Trst A.
V	četrtek, 28. maja, je bilo slišati med poročili oh 13. uri: ...Zaradi bližnjega praznika Vnebovzetja je bil promet povečan.." Dvojni "kiks": Vnebovzetje je 15. avgusta, Vnebohod pa ni bil "bližnji praznik", ampak je padel prav na četrtek...
(NLP)
7
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
8
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Predavanje italijanskim dijakom
Pisatelj Boris Pahor na liceju Galilei
Pisatelj Boris Pahor se je v torek, 27. maja dopoldne, srečal z dijaki italijanskega znanstvenega liceja Galileo Galilei. Srečanje je potekalo v auli magni liceja. Do njega je prišlo na povabilo ravnateljstva, pobudo pa je dala zelo obiskana predstavitev italijanskega prevoda Pahorjeve Vile ob jezeru v knjigarni Minerva v Trstu.
Po pozdravnih besedah ravnatelja dr. Gianfranca Hof-ferja je prof. Marija Kacin, ki je Vilo ob jezeru prevedla, prikazala pisateljev miselni svet in se bežno ustavila prav ob tem romanu. Povedala je tudi, da je pisatelj bolj znan v inozemstvu kot pa v Italiji, saj prevodi njegovih del iz-
hajajo v New Vorku, Parizu, Berlinu. V svojem jedrnatem nastopu je nato Boris Pahor prikazal slovensko prisotnost v Trstu, govoril pa je tudi o svojih življenjskih izkušnjah. Povedal je med drugim, kako je kot sedemletni deček prisostvoval požigu Narodnega doma, ustavil se je ob fašističnih metodah pri nas, ob taboriščni izkušnji in povojnem dogajanju.
Zadržanje dijakov je bilo ves čas vzorno. Z vidnim zanimanjem so sledili izvajanju obeh predavateljev in ju nagradili s prisrčnim aplavzom. Prof. Kacinovi so poklonili šopek rož, pisatelju Pahorju pa knjižno izdajo.
Zaključni pesniški večer SSG
Valovanje v Križu
Kraška terasa z večernim pogledom na morje, v ozadju bliskanje strel, ki pa niso zagrmele, zvonjenje iz vaškega zvonika, ob vsem tem pa še pofezija, glas kitare in pesem o morju in soncu, o poletju in plaži, o galebih in valovih, o črnem boru in ruju. Vse to je v petek, 30. maja zvečer, ustvarjalo posebno vzdušje v Križu pred domom Alberta Sirka, kamor je tokrat Janko Petrovec izjemoma povabil gledalce na zaključni pesniški večer Slovenskega stalnega gledališča.
Tržaški publiki sta se predstavila pesnica Erika Vouk in kantavtor Peter Andrej, sicer doma iz Maribora, a zaljubljena v sončno primorsko o-balo in v morje. Glavno besedo sta seveda imela gosta, ki sta se tokrat sama predstavila: Voukova je prebirala svoje poezije, Andrej pa je ob spremljavi kitare nekaj teh poezij zapel ali pa ustvarjal glasbeno podlago za pesničino branje.
Erika Vouk je sicer po poklicu prevajalka pretežno dramskih del. Njen pesniški opus je tudi zelo obsežen, največji uspeh pa je doživela pesniška zbirka Op/s slike iz leta 2002, ki je prejela tudi Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta, med drugim je bila prevedena v nemščino, angleščino, češčino in hrvaščino. Pesniška zbirka je sicer razprodana, izdala pa jo je nova mariborska študentska založba Litera. Po dokončni u-kinitvi velike tradicije Obzorij so namreč mariborski študentje čutili dolžnost oživiti njeno tradicijo in so pred letom dni ustanovili to založ-
bo, ki je prevzela dediščino prejšnje največje mariborske založbe.
S pesnico Eriko Vouk je v petek zvečer nastopil tudi glasbenik Peter Andrej, ki rad ustvarja melodije na poezije raznih pesnikov, tako npr. Eluar-da, Lorce, Brechta, Zupančiča, Novaka, Štegerja in drugih. Med priljubljenimi pesnicami je tudi Erika Vouk, s katero sodeluje že leto dni in je med drugim z njo pripravil tudi CD ploščo Valovanje, ki bo čez nekaj tednov tudi izšla.
Pesničina temna barva glasu je v petek zvečer vzbudila v poslušalcih posebne občutke, ki so nastajali ob ganljivem prepletanju primorskih vonjev, vaških zvokov in mikavnih barv, predvsem bele barve. Po sugestivnem pesniškem delu večera je sledil še krajši intervju z gostoma: Petrovca je najbolj zanimalo, od kod ta ljubezen do morja. Pesnica je kar enostavno odgovorila, da si celo leto želi morja in hrepeni po njem - to je torej vodilna nit za razumevanje njenega o-pusa. Bila je že na tem, da se na Primorsko tudi preseli, a prišla je do spoznanja, da prav ta življenjska oddaljenost od Primorske ji dovoljuje, da po morju neprestano hrepeni in si v poletnih mesecih privošči pettedenski užitek morske svežine. Gosta sta nato spregovorila še nekaj besed o sebi, o svojem sodelovanju in o svojih literarnih srečanjih, večer pa so zaključili zvoki Andrejeve kitare, medtem ko se je v ozadju še vedno bliskalo in je vaški zvon še vedno donel...
CIO
"Jurčič v Devinu". Šolarje in njihove učitelje ter udeležence večera sta nato pozdravila devinsko-nabrežinski župan Giorgio Ret in odbornica za šolstvo Tjaša Švara. Za marsikoga pa je bil na začetku skoraj ganljiv topel aplavz občinstva, ki ga je bil deležen bivši ravnatelj Miro Tavčar, ko sta ga pozdravila sedanja ravnateljica Castellani-jeva in župan Ret. Da je praznik šole posredno praznik za vso vas in našo širšo skupnost, je nato potrdil nastop zbora Fantje izpod Grmade, ki jih vodi Ivo Kralj in ki je tudi ob obletnici poimenovanja hotel poudariti pomen sodelovanja in vraščenosti šole v okolje, kjer deluje.
Nato pa so učenci posameznih razredov v scenskem pismu Dragemu Jurčiču! predstavili skrbno pripravljene recitacije in plese. Uprizorili so ključne trenutke iz Kozlovske
sodbe in prebrali odlomke iz najbolj znanih Jurčičevih del. Jubilej je bil (udi priložnost, da sta učitelja Jadranka Sedmak in Pavel Kobal napisala in uglasbila himno devinske šole, ki nosi naslov Valovi veselja. Navdušujoče besedilo ter živahna melodija sta najboljše jamstvo, da bo ta pesem res postala himna, ki jo bodo pele sedanja in naslednje generacije devisnkih osnovnošolcev. Po domiselni in zabavni predaji ključev četrtošolcem pa so se vsi učenci zbrali v mogočen šolski zbor. Takrat je vodja urada za slovenske šole pri deželnem šolskem ravnateljstvu dr. Lučka Barei Križman pozdravila vse prisotne in čestitala učencem in učiteljem za lepo opravljeno delo. Zadonela je nato pesem. Ubrani otroški glasovi so navdušili prisotne, še posebej ko so ponovili veselo himno, s katero so zak-
ili ta praznik, ki je v srcih otrok in njihovih staršev, non in nonotov ter ostalega zbranega občinstva pustil vrsto lepih občutkov in dobrih misli. Učiteljem Mariu Adamiču, Nadji Bizjak, Jadranki Blažina, Leonidi Gruden, Lari legiša, Marti Klinc, Pavlu Kobalu, Vilmi Maga-gna in Martini Tul naj gre res vse priznanje za delo, ki so ga opravili.
Josip Jurčič, ki je v petek vse spremljal s platna, na katerem so predvajali njegov kip, ki sicer krasi vežo devinske šole, se je tega dogodka gotovo veselil, kot se vsakdo razveseli prijateljskega pisma. Prepričani smo, da je bil še posebej vesel dejstva, da je tudi prireditev ob 20-letni-ci poimenovanja potrdila, da smo Slovenci ob obali Jadranskega morja še živi, ustvarjalni in ponosni na to, kar zmore naša šola.
Bazovica / podelitev bralnih značk
Ljubka Šorli bi bila vesela malih bralcev
V četrtek, 29. maja, je v kinodvorani v Bazovici potekalo podeljevanje bralnih značk osnovnošolcem openskega didaktičnega ravnateljstva,
Praznično podeljevanje bralnih značk za učence šol openskega didaktičnega ravnateljstva je potekalo v znamenju spomina na priljubljeno solnico in pesnico Ljubko Šorli ob 10-letnici njene smrti. V ta namen je v četrtek, 29. maja, ravnateljstvo priredilo lep in živahen praznik v kinodvorani v Bazovici, častna gosta četrtkovega dopoldneva pa sta bila pesničina otroka, in sicer prof. Lojzka in dr. Andrej Bratuž, ob njiju pa sta bila še dr. Klavdij Brajnik, ravnatelj Zadružne kraške banke, s podporo katere so šolniki lahko nakupili knjige za nagrade, in pedagoška svetovalka za slovenske šole na Tržaškem prof. Andreja Duhovnik Antoni.
Otroci didaktičnega ravnateljstva Opčine se lahko pohvalijo z velikim številom knjižnih moljev v svojih vrstah. Tako med 77 učenci pr-
vih in drugih razredov kot med 114 učenci tretjih, četrtih in petih razredov je bilo kar 57 takih, ki so prebrali 20 slovenskih in italijanskih knjig ali več. Sicer je v prvih in drugih razredih osem učencev prebralo od 10 do 14 slovenskih knjig, 12 učencev pa je prebralo 15 ali več slovenskih knjig. V tretjih, četrtih in petih razredih pa je šest učencev prebralo od ene do sedem slovenskih knjig, 48 u-čencev je prebralo od osem do 12 slovenskih knjig, devet učencev pa je prebralo 13 slovenskih knjig ali več. Najbolj brani knjigi sta bili Janček Ježek in Kekec nad samotnim breznom.
Knjižne nagrade (s publikacijami iz Slovenije) so prejeli tako številni učenci iz osnovnih šol Alojz Gradnik z Repentabra, Pinko Tomažič iz Trebč, France Bevk z Opčin, Primož Trubar-Karel De-
stovnik Kajuh iz Bazovice, Albert Sirk iz Križa in Avgust Černigoj s Proseka. Ob tem so izžrebali tudi nagrajence za "tolažilne" nagrade (v obliki knjig, majic in kaset): slednje so prejeli Alessia Giassi (OŠ Bevk), Danijel Guštin (OŠ Gradnik), Giulia Mazzoleni (OŠ Tomažič), Tereza Giandon (OŠ Sirk), Tina Renar (OŠ Černigoj), Sara Grgič (OŠ Bevk), Danijel Gruden (OŠ Černigoj), Tamara Pertot (OŠ Bevk), Thomas Cupin (OŠ Černigoj), Matej Košuta (OŠ Bevk), David Stojkovič (OŠ Tomažič), Danijel Antoni (OŠ Tomažič), Dejan Danev (OŠ Černigoj), Jasna Briščik (OŠ Sirk), Kristina Žerjal (OŠ Bevk), Francesca Renar (OŠ Bevk), Štefan Pertot (OŠ Bevk), Urška Čebron (OŠ Sirk), Jasmina Smotlak (OŠ Bevk) in Sofija Guštin (OŠ Gradnik).
Prireditev, ki so jo s petjem, recitacijami in plesi oblikovali učenci osnovnih šol Gradnik in Tomažič pod vodstvom Giorgine Piščanc in Morane Sosič, je izzvenela ne samo kot poklon veliki pesnici, ampak tudi kot poziv k zvestobi idealu vrednotenja, negovanja in ljubezni do slovenske besede. V tem smislu so izzvenele besede didaktične ravnateljice Stanislave Sosič Čuk ter gostov, prof. Lojzke in dr. Andreja Bratuža. Slovenski jezik je pravica, a tudi dolžnost, zato ga je treba gojiti, se ga učiti celo življenje, tudi z branjem lepih slovenskih knjig. Danes brati ni lahko, vsekakor je branje prijetno, ker se z njim naučimo lepega jezika, govorjenja in pisanja. Ostati je treba zvesti idealom, ki naj ostanejo kažipot za vso našo slovensko skupnost, zlasti pa za primorske Slovence.
Osnovna šola v Devinu že 20 let poimenovana po Josipu Jurčiču
Praznik šole je praznik za vso vas
V petek, 30. maja, je v Devinu potekala osrednja svečanost ob 20-letnici poimenovanja domače osnovne šote po pisatelju Josipu Jurčiču
Podobno kot pred 20 leti je telovadnica devinske osnovne šole tudi v petek, 30. maja, postala prizorišče lepe šolske proslave. Pred 20 leti so se učenci, učitelji, vaščani in ostali, ki so prišli v Devin, veselili poimenovanja šole po pisatelju Josipu Jurčiču, letos pa je bila proslava priložnost, da so se spomnili te okrogle obletnice. Pravzaprav so učenci in učitelji devinske šole skozi vse šolsko leto izvajali vzgojni načrt, poimenovan Jurčič v Devinu, in v tem okviru so izvedli razne pobude. Tako so spoznavali Jurčičevo literarno delo, anketirali so učence, ki so obiskovali to šolo, pogovarjali so se z učiteljico Jadranko Sedmak, kije vrsto let poučevala prav na devinski šoli; v sredo, 7. maja, pa so obiskali Jurčičev rojstni kraj Muljavo, na koncu pa pridno izdelali lično publikacijo z naslovom Podgradom 1983-2003, v kateri so zbrali vse to zanimivo gradivo, ki so ga tudi obogatili s svojimi risbami in fotografijami.
Sama jubilejna prireditev je bila skrbno pripravljena.
Scena v telovadnici je idealno povezovala Jurčičeve rojstne kraje z Devinom in učenci so na tem prizorišču s prijaznim dramatiziranim pismom seznanili pisatelja, po katerem nosi šola ime, s svojim delom in spoznanji. Učenka Fanika Di Lenardo, ki je lepo povezovala prireditev, je najprej dala besedo didaktični ravnateljici dr. Marini Ca-stellani, ki je spregovorila o vlogi in pomenu šole v tem prostoru in času ter izpostavila didaktične cilje ob izvajanju pobud v okviru načrta
TRŽAŠKA
KRONIKA
Opčine / Koncert ob koncu šmarnic
Slovo od Marijinega meseca s pesmijo
Tudi letos sta openska župnijska skupnost in CPZ Sv. Jernej priredila tradicionalni koncert ob zaključku šmarnic v soboto, 31. maja, v domači cerkvi
Člani openske župnijske skupnosti so znani po tem, da radi prirejajo številne koncerte, na katerih nastopajo tako domači izvajalci kot priznani glasbeniki in zbori od blizu in daleč. Tokrat so se občinstvu, ki je v zadovoljivem številu prišlo v župnijsko cerkev sv. Jerneja, predstavili pretežno izvajalci, ki delujejo v okviru življenja župnijskega občestva in ki so se °b tej priložnosti spomnili tudi 140-letnice rojstva narodnega buditelja beneških Slovencev Ivana Trinka.
Tako je najprej nastopila Mladinska pevska skupina Vesela pomlad pod vodstvom Tamare Stanese. Spored, ki ga je povezoval Tomaž Susič, se je nato nadaljeval z nastopom sopranistke Matejke Bukavec ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Nato je nastopil Cerkveni pevski zbor Sv. Florijan od Banov pod vodstvom Melite Vidau, kateremu je sledil nastop sopranistke Sare lablanšček ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Kot zadnji je nastopil domači openski
zbor Sv. Jernej, ki ga je tudi ob tej priložnosti vodil Janko Ban.
Priložnostno misel je podala Manica Maver Petaros. Najprej je opozorila, kako ob poplavi negativnih novic ne opazimo tudi pozitivnih in spodbudnih znakov v krajevni stvarnosti (npr. več otrok v openskih vrtcih, bogato versko življenje v župniji
idr.). Dalje se je zaustavila ob liku Marije, ki je most med Bogom in človekom; pri tem se je govornica oprla tudi na pesniški opus Ljubke Šorli, ki govori o bližini Marijinega lika ljudem in otrokom. Marija, je na koncu povedala Manica Maver Petaros, pa je posebej pri srcu Slovencem.
Prisotne je na koncu koncertnega večera pozdravil
tudi domači župnik Franc Pohajač, ki je med drugim poudaril potrebo po iskanju tistega, kar je lepo, in izrazil upanje, da bo koncert dal ponovnega zagona in oblju-bo, da bodo ljudje Mariji še peli. Zatem je zadonela skupna pesem Spet kliče nas venčani maj, večer pa se je nadaljeval z družabnostjo na prostoru za cerkvijo.
OBVESTILA
DRUŠTVO SLOVENSKIH
izobražencev vabi v ponedeljek, 9. junija, na večer na temo Biotehnologija danes in jutri. Gost bo Arturo Falaschi, ravnatelj Mednarodnega centra za genetski inženiring in biotehnologije. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3 ob 20.30.
ODBORNIK SLOVENSKE Vincencijeve konference bo v ponedeljek, 9. junija, od 15. do 17. ure v ul. Donizetti 3, četrto nadstropje, na razpolago za razgovor tistim, ki bi bili pripravljeni pomagati z delom ali drugače, kakor tudi tistim, ki pomoč potrebujejo.
ROMANJE NA Sv. Višarje pripravlja župnija Sv. Križa v soboto, 14. junija t.l. Avtobus bo odpeljal z Ober-dankovega trga ob 6.30, se ustavil v Sv. Križu in nadaljeval pot. V avtobusu je še nekaj prostih mest. Morebitni interesenti naj se javijo v večernih urah po tel. štev. 040 220332.
DOLINSKA SEKCIJA Slovenske skupnosti prireja v nedeljo, 15. junija, avtobusni izlet v Ribnico in pobrateno občino Kočevje. Prijave za izlet pri članih odbora ali na telefonskih številkah 347
4879766 (Sergio Mahnič) in 040 2231975 (Branko Slavec).
ŠC MELANIE Klein prireja poletni center Pikapolonica od 7. julija do 8. avgusta v prostorih otroškega vrtca v Bazovici. Središče je namenjeno otrokom od 2. do 10. leta starosti, vpisovanje pa je odprto do 20. junija. Za informacije in prijave kličite 328 4559414 ali se zglasite v društvenih uradih na ul. Donizetti 3 ob ponedeljkih od 10. do 13. ure in ob petkih od
16.	do 19. ure. Prijave sprejema tudi Slovenska prosveta vsak dan od 9. do 17. ure.
POLETNO SREDIŠČE Sklada "Mitja Čuk" Kratkohlačnik bo letos v otroškem vrtcu na Proseku od 30. junija do 11. julija in od 21, julija do 1. avgusta od 8. do 17. lire. Poskrbljeno bo za prevoz s trga Oberdan. Vpisi do 15. junija imajo popust. Informacije: Sklad Mitja Čuk, Proseška ulica 131, Opčine v dopoldanskih urah (040 212289).
Na mnoga leta!
Martin Brecelj se srečuje z Abrahamom
Doživet majniški večer v Štivanu
“Kakor sonce skozi glaž gre...”
Ravno na današnji dan, 5. junija, se časnikar ter družbeni, politični in kulturni delavec Martin Brecelj srečuje z Abrahamom (kar za nepoučene pomeni, da praznuje 50 let življenja). Rodil se je namreč leta 1953 v Buenos Airesu v zavedni primorski družini. Tam je dovršil tudi osnovno šolo, kmalu zatem pa se je družina preselila na Devinsko. Martin je tako o-biskoval nižjo srednjo šolo v Nabrežini, nato klasično gimnazijo v Gorici in Trstu, kjer (e maturiral leta 1972. Na tržaški univerzi je doštudiral filozofijo z obsežno študijo o mislecu Dušanu Pirjevcu, ki mu jo je prec| nekaj leti v 'talijanščini izdala tudi založba Mladika.
Njegova publicistična in časnikarska pot se je začela najprej pri Novem listu in pri Mladiki, nato pa pri Gospodarstvu in Primorskem dnevniku, kjer je nastopil službo Sredi 80. let in kjer deluje še danes. Obenem je tudi urejal bilten Skupine 85 in sodelo-yal z dnevnikom Slovenec, ki Je po demokratizaciji v Sloveniji izhajal nekaj let.
Ze v dijaških letib se je začel zanimati za kulturo in za Javne zadeve. Tako je bil predsednik Slovenskega kultur-nega kluba, že zelo zgodaj Pa je začel delovati znotraj stranke Slovenske skupnosti. Na listi SSk je bil dvakrat 'zvoljen v devinsko-nabrežin-ski občinski svet in bil tudi Podžupan domače občine, °benem pa je prišel v sam
1
M
FOTO KROMA
vrh stranke, najprej kot pokrajinski tajnik za Tržaško, nato pa še kot deželni tajnik. Funkciji je nastopil v času, ki je bil za slovensko stranko zelo težaven: takrat je zaradi krivičnega novega volilnega zakona izgubila svojega deželnega svetovalca, vendar je treba tudi povedati, da je na krajevni ravni zabeležila tudi prodorne uspehe s prvimi širokimi levosredinskimi koalicijami v Trstu, Miljah in Nabrežini. Mariin Brecelj se že nekaj let ne ukvarja več z aktivno politiko, čeprav še vedno pozorno spremlja politični, družbeni in kulturni utrip naše skupnosti in tudi poseže vanj. Tako je na lanskih študijskih dnevih Draga 2002 predaval na temo Med Evropsko zvezo in svetovno državo. Obenem je - kar je najpomembnejše - že nekaj let srečen družinski mož in oče.
Prijatelju Martinu ob tem pomembnem mejniku v njegovem življenju iskreno voščimo tudi vsi pri Novem glasu.
"Kakor sonce skozi glaž gre...", ta verz starodavne Marijine pesmi je v sredo, 28. maja, kot geslo vabil v župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu na že redno majniško srečanje, ki ga v taki ali drugačni obliki prirejajo v tej župniji. Osnovnošolska veroučna skupina, ki se je zbirala med letom, je pod vodstvom katehistinje Olge Tavčar za uvod zapela nekaj skavtskih duhovnih pesmi. Nato pa pred oltar povabila misijonarko s. Lucio Catala-no, ki se je te dni mudila doma v Nabrežini, ker je v nedeljo podala svete zaobljube. Ob njej pa je bila s. Ignacija iz misijona v Boliviji, kjer je vrsto let delovala tudi nabre-žinska misijonska delavka.
Spregovorili sta o razmerah, v katerih delujeta v tej revni latinsko-ameriški državi, ter se zahvalili otrokom za sredstva, ki so jih bili zbrali med letom za ta misijon tudi z dvema misijonskima sejmoma in drugimi pobudami.
Ostali del večera so oblikovali MoPZ Fantje izpod Grmade pod vostvom Iva Kralja, ki je ob spremljavi Katje Lavrenčič zapel štiri pesmi, in koroški organist Andrej Feinig. Moškemu zboru naj ponovno izrečemo priznanje, da redno nastopa tudi s cerkvenimi pesmimi, ki jim zna navdihniti posebno doživeto duhovno dimenzijo. To je gotovo eden redkih moških zborov pri nas, ki skrbi, da ima v svojem repertoarju cerkvene pesmi za vse
liturgično leto in jih tudi pogosto izvaja tako med bogoslužjem kot tudi na koncertih. Tokrat smo prisluhnili Schubertovemu Sveti, sveti, dvema Vodopivčevima pesmima in Kimovčevi Morski j zvezdi.
Organist Andrej Feinig spada k mlajši generaciji koroških glasbenikov. Orgle je študiral v Salzburgu in se izpopolnjeval na raznih tečajih v Avstriji in Sloveniji, kot učitelj klavirja pa je zaposlen na slovenski glasbeni šoli v Celovcu. Koncertno se uveljavlja predvsem kot spremljevalec raznih solistov in na orglah. Na enomanualnih Benchovih orglah v Štivanu je suvereno predstavil zanimiv program. Slišali smo Post-ludij in Alelujo premalo poznanega slovenskega sklada-| telja Kamila Maška, dve intenzivni koralni predigri Johannesa Brahmsa, krstno izvedbo skladbe Tihožitje, ki jo je Alojz Ajdič napisal leta 11996 v originalni obliki za koncertno harmoniko in še navidezno enostavno Proce-i si jo miru armenskega skladatelja Alana Hovhannesa, ki je živel in deloval v Ameriki, s katero je tudi optimistično zaključil svoj nastop.
To štivansko majniško srečanje se je končalo s skupnim petjem Hladnikove Marija skoz življenje, ko so se nastopajoči in zbrano občinstvo idealno povezali v tej molitvi, polni zaupanja v Božjo Mater.
(AN)
DAROVI
ZA MISSONE: v spomin na Silvo Pirc daruje H.P. 50,00€.
ZA CERKEV v Bazovici: v spomin na svoje pokojne Grgič darujeta Marija in Danica Marc 50,00 £.
Prejšnjo nedeljo v Slivnem
Slavje ob biserni maši g. Franca Švare
Podružna cerkev sv. Marije Magdalene v Slivnem je bila na Vnebohod, 1. t.m., posebno praznično okrašena in polna vernikov, saj je domači šempolajski župnik, g. Franc Švara, slavil 60. obletnico svojega mašniškega
posvečenja.
Biseromašnik seje rodil 12. 9.1919 v Nabrežini in je bil v mašnika posvečen v goriški stolnici 3.6.1943 prav na praznik Vnebohoda Gospodovega.
Praznični trenutek so že uvodoma poudarili o-troci s svojim cvetnim darom in v i-menu farnega cerkvenega zbora or-ganist Ivo Kralj, ki je za prisotne kratko obnovil življenjsko in službeno pot slavljenca, mu čestital in mu izrazil prijazna voščila. Med drugim je omenil težave, s katerimi se sooča g. Švara pri svojem pastoralnem delu, in obnovil pripravljenost za sodelovanje in pomoč. Dejal je, da je bil g. Franc Švara premeščen v Šempolaj 1. aprila 1981, kar pomeni, da je v tej službi že dvaindvajset let, tako da je v seznamu duhovnikov, ki so službovali v Šempolaju na 2. mestu, takoj za g. dekanom Vinkom Štantom. Na nedeljski slovesnosti je bil prisoten tudi devinsko-nabrežinski župan
Ret, ki je biseromašniku voščil v imenu občinske uprave.
Sama maša je bila ob velikem prazniku še posebej slovesna. Dobro izvežbani cerkveni zbor je pod vodstvom Iva Kralja izvajal Vodopivčevo mašo v čast sv. Katarine in vrsto priložnostnih pesmi, tako da je bilo doživljanje svete liturgije še posebej občuteno. Tudi sam nagovor bisero-mašnika, g. Franca Švare, je bil priložnost, da so se udeleženci lahko zamislili o njegovem 60-letnem delu v božjem vinogradu. Po maši pa so udeleženci tega lepega verskega in istočasno osebnega praznika imeli priložnost, da so lahko ob dobro organizirani družabnosti pred cerkvijo tudi osebno čestitali slavljencu, ki od leta 1981, slabemu zdravju navkljub, skrbno vodi šempolajsko župnijo.
Podobno kot pred 60 leti svojo novo mašo, bo g. Švara letos ponovil svojo biserno mašo, in sicer na Binkoštni praznik v Šempolaju.
9
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
CjORISKA KRONIKA
Volilni shodi
10
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Mirko Špacapan na srečanjih z volivci
Kandidat Slovenske skupnosti Mirko Špacapan je bil v četrtek, 29. maja, na osebnem srečanju z goriškim županom Vittoriom Brancati-jem, s katerim sta se v poglobljenem razgovoru dotaknila raznih volilnih vidikov in perspektiv goriškega mesta. U-gotovila sta dejansko nevarnost razprševanja glasov, kar bi našemu mestu znova prineslo rezultat, da ne bo izvoljen nihče, ne na levi ne na desni, in da bo kocka spet v rokah tržiških predstavnikov, ki vsaj trije imajo zagotovljeno izvolitev. V vrstah Marjetice vsekakor računajo na kandidata Špacapana kot na predstavnika Gorice, ki ima najboljše možnosti za izvolitev, tudi v primeru lllyjevega poraza.
Kandidat SSk se je nato srečal s predstavniki Slovenskega gospodarskega združenja Vilom Primožičem, Hadrijanom Corsijem, Igorjem Orlom in tajnikom Alešem Ferijem. Tudi s to organizacijo bo Špacapan stopil v stik takoj po morebitni izvolitvi, da ga pobliže seznanijo s problemi in težavami. Že sedaj pa je bila poudarjena potreba po večji reprezentativnosti slovenske stanovske organizacije v raznih organizmih, začenši s Trgovinsko zbornico, kjer trenutno zaseda mesto, ki ga je SGZ-ju odstopila ASCOM. V zaščitnem zakonu je zagotovljeno mesto sindikalnim organizacijam manjšine v sklopu strokovnih združenj, zato bo treba napeti vse sile, da se zakonska norma tudi uresniči.
Isti dan je sprejel kandidata SSk župan doberdobske občine Mario Lavrenčič. V sproščeni razpravi so prišli na dan vsi problemi, s katerimi se mora soočati občinska u-prava kraške občine, začenši z večnim pomanjkanjem deželnih prispevkov za nekaj več kot to, kar je tekoče u-pravljanje. Lavrenčič je še posebej izpostavil napor njegove uprave za zaščito ozemlja in njegovih kraških značilnosti, proti onesnaževanju in neupravičenim posegom, ki bi lahko usodno zaznamovali okolju prijazen razvoj. Eno izmed večjih javnih del v prihodnjih letih bo preureditev poslopja srednje šole, ki bo postopoma postalo pretesno zaradi vse večjega vpisa otrok iz Laškega.
Kandidat Mirko Špacapan je v doberdobski občini obiskal tudi osmico pri Pahorjevih v Medji vasi, kjer je zapela slovenska pesem prijateljev moške pevske supine Akord in pevcev zbora Igo Gruden. Nato je Špacapan imel volilne shode na Poljanah, na Pal-kišču in v Jamljah v gostilni "Pri Juhču" in v vasi pri pokopališču, kjer so ga tudi povabili na bližnjo domačijo na prigrizek in kozarček. Osrednji shod je bil v Doberdobu "Pri Cirili", kjer je kandidat orisal program slovenske
stranke in njene napore, ki se bodo nadaljevali, da pride do enotnega nastopanja vseh Slovencev, in s tem zagotovitve večjega števila izvoljenih predstavnikov. Na dlani je namreč, da bo boj za preference, zlasti na levici, zelo hud in zna biti, da izvolitve ne bo dosegel prav nihče izmed slovenskih kandidatov na raznih listah.
Špacapan se je sestal tudi z upravitelji sovodenjske občine županom Petejanom in
odbornikoma Kuštrinom in Devetakom. V poglobljeni razpravi so prišli na dan mnogi nerešeni problemi obsoške občine, od odlagališča pri Malnišču do novega športnega igrišča in članstva v družbi, ki bo upravljala goriško letališče, kot tudi do številnih perečih vprašanj, ki se tičejo varstva okolja in raznih objektov v občini, ki so v preteklosti in bodo morda v prihodnosti predstavljali nevarnost okuženja zraku, zemlje in voda. Kandidat Mirko Špacapan je obljubil svoje zanimanje za probleme sovodenjske občine in se upraviteljem zahvalil za sprejem.
Špacapan je prejšnji teden sodeloval tudi pri otvoritvi razstave o jamah na goriškem Krasu, ki je bila v galeriji An-i tiche mura v Tržiču. Potekala je v organizaciji kulturnega društva Tržič s fotografskim in pisnim gradivom, ki so ga zbrali in pripravili Kraški krti. Na prireditvi je s kandidatom zapela moška pevska skupina Akord iz Podgore.
V soboto, 31. maja, je bil Špacapan prisoten na praznovanju 20-letnice moškega pevskega zbora Skala iz Ga-brij. V nedeljo, 1. junija, je imel ob 18. uri volilni shod na Borznem trgu v Trstu pod ga-zebom Marjetice ob prisotnosti moške pevske skupine A-kord; med eno pesmijo in drugo so stopili pred mikrofon Drago Štoka, Peter Močnik in sam Mirko Špacapan. Na koncu je skupina Akord sklenila srečanje z Zdravljico, zaradi česar pa so se glasno razburili prisotni v bližnjem šotoru Nacionalnega zavezništva.
Isti večer je Špacapan pozdravil slovenske volivce na prazniku Špargljev v Štandre-žu, kjer je skupina Akord razveselila prisotne s svojim petjem. Špacapan je izrazil željo po vedno večji enotnosti v manjšni in poudaril njeno vlogo pri zbliževanju dveh kultur. V ponedeljek, 2. junija, je bil v Ljubljani gost Slovenskega svetovnega kongresa. Na srečanju je bil tudi tajnik kongresa Feltrin. Ob koncu srečanja se je Špacapan o volitvah in perspektivah sodelovanja med F-)k in Slovenijo telefonsko pogovoril s svetovalcem predsednika RS Janeza Drnovška Iztokom Simonitijem.
V naslednjih dneh se bo Špacapan mudil v Pevmi, na Oslavju, v Štmavru in še kje.
Lep praznik v Štandrežu
Šparglji privabili veliko ljudi
Z otvoritvijo likovne razstave del Sonje Maligoj Paulin se je v petek, 30. maja, začel letošnji Praznik špargljev, ki ga v Štandrežu prireja Prosvetno društvo Štandrež. Že naslednji dan je bilo v župnijskem parku med lipami zelo živahno, ko se je zbralo lepo število mladih umetnikov na slikarskem ex-tempore. Tema je bila Moj ali sosedov vrt. Malčki iz vrtcev in učenci osnovnih šol so se lepo izkazali in zelo barvito prikazali, kaj raste na njihovem vrtu in kaj na sosedovem.
Prvo nedeljo junija se je program začel s plesnimi in baletnimi skupinami. Mladina, ki obiskuje plesno šolo slovenskega centra Emil Komel, je prikazala zelo temperamenten utrinek opere Car-men. Mladi so nastopili pod mentorstvom prof. Nataše Sirk. Na ploščadi župnijskega
parka so se lepo izkazali tudi dijaki srednje šole Ivan Trinko z ritmičnimi vajami ob živahni glasbeni spremljavi. Nekaj prijetnih in poskočnih motivov so pokazali tudi najmlajši iz vrtca Maks Fabiani in Sovodenj. Otroški zbor Veseljaki iz Doberdoba je pod vodstvom Lucije Lavrenčič lepo zaključil kulturni del nedeljskega programa. Vse dni je bila na sporedu tudi prijetna družabnost ob zvokih odličnih ansamblov, ki so privabili številne plesalce. Zelo razveseljivo je dejstvo, da je bilo pri organizaciji Praznika špargljev veliko mladih članov Prosvetnega društva Štandrež, ki so se predstavili v lepih rumenih majčkah z napisom Štandrež.
Praznik špargljev se bo nadaljeval v soboto, 7., in nedeljo, 8. junija. Obeta se zanimiv in pester program.
Tiskovno sporočilo
Odbor za Jamlje proti načrtu trase hitre železnice v vasi
Jameljci, zbrani na sestanku dne 2.6.2003, enotno ugotavljamo, da je načrt trase hitre železnice po robu vasi nesprejemljiv, zato mu nasprotujemo in ga v celoti zavračamo. Škoda, ki bi nam jo prizadel, je ogromna in nepopravljiva.
Vaška skupnost je že v preteklosti mnogo prispevala h gradnji infrastruktur, kot so naftovod, plinovod, avtocesta, razni daljnovodi, vodovod, kraški park itd.
S tem posegom bi nas oropali še zadnjega in največjega bogastva: človeka vrednega naravnega okolja.
Za zaščito naših življenjskih interesov smo domačini ustanovili ODBOR ZA JAMLJE, ki bo pozorno spremljal zadevo in usklajeval dejavnosti proti izvedbi železnice.
V četrtek, 5.6.2003, bo ob 20.30 v društvenih prostorih sestanek s kandidati na deželnih volitvah, katerim bomo predstavili naše stališče in jih vprašali za podporo.
V ponedeljek, 2. t.m.
Praznik republike v Gorici
Na praznik republike, 2. junija, je goriški prefekt dr. Camillo Andreana priredil slavnostni sprejem v prostorih prefekture. Zaradi slabega vremena je letos potekal v notranjih prostorih vladne palače. Ob 57. obletnici ita-
lijanske republike je tudi ta sprejem obeležil letošnji praznik.
Na sporedu je bil najprej kratek koncert, ki ga je izvedel orkester kitar iz Gorice. Po državni himni je še zaigral vrsto primernih skladb italijanskih in drugih avtorjev.
Sprejema na prefekturi so se udeležili predstavniki političnega, kulturnega, verskega in socialnega življenja v naši pokrajini.
Spoznavajmo domače ustvarjalce
Sonja Maligoj Paulin razstavlja v Štandrežu
<■
FOTO lil IM HAC.A
V petek, 30. maja, so v spodnjih prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu otvorili likovno razstavo del Sonje Maligoj Paulin. Za glasbeni uvod sta poskrbela Joahim Nanut (violina) in Mihal Nanut (violončelo). O razstavljenih delih je spregovoril Dimitrij Brajnik. Razstava sodi v pobudo prosvetnega društva Štandrež, ki že nekaj let prireja razstave, ki opozarjajo na domače ustvarjalce. Otvoritvene slovesnosti se je udeležilo veliko ljubiteljev likovne umetnosti.
Likovna ustvarjalnost je Sonjo Maligoj Paulin prevzela leta 1995, ko je kot samouk začela poslikavati razne predmete, predvsem na steklu. Od leta 2000 pa sledi tečaju risanja, ki ga vodi argentinski profesor Juan Arias Gonano. Pri svojih delih se Sonja Maligoj poslužuje olja, nekaj del ima tudi v tehniki akvarela. Riše na platno, les, steklo in glino. Prvič je svoja dela pokazala na skupinski razstavi v Gorici leta 2001, nato pa še v Podgori in na Jeremitišču. Sa-
mostojno razstavo je imela leta 2002 v naravni galeriji na Jeremitišču. Na tej razstavi se ustvarjalka predstavlja z izborom del, ki so nastala v zadnjih treh letih. Dela govorijo o Sonjini vedrini in umirjenosti ter o njeni izredni ljubezni in navezanosti na domači kraj Jeremitišče in Štandrež. V slikah, ki prikazujejo delo na polju in na domačem dvorišču, izpričuje veliko spoštovanje do prednikov in do kmečkega življenja. Krasna vrednota materinstva je v njenih delih zelo razvidna. Posebno zanimivo je delo Mati žanje. Pomemben prostor na razstavi imajo nabožni motivi. Tiha in skrita vera je Sonjo zamaknila, da se upodobitve na starih lesenih deskah zdijo skoraj žive in zelo izrazite. Na svoj račun je prišla tudi narava, predvsem s cvetjem. Zelo zanimive so žareče sončnice in poljsko cvetje. Sama pravi, da se ob risanju sončnic najbolj sprosti, prav tak občutek posreduje na oljnatih platnih tudi gledalcu.
Lepa razstava bo odprta do nedelje, 8. junija.
Kmalu festival “V zvokih krajev”
Peti festival V zvokih krajev (Nei suoni dei luoghi), ki bo letos potekal od 24. junija do 12. septembra, bo združil več kot 400 glasbenikov iz 13 držav na več kot 40 koncertih. Udeleženci bodo prišli iz Italije, Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Češke, Romunije, Albanije, ZDA, Iraka, Poljske, Francije, Rusije in Madžarske. Pri pobudi sodeluje cela vrsta javnh uprav, pa tudi združenj, ki so želeli podpreti mednarodno pobudo in sporočilo sožitja ter miru med narodi. Prvi koncert bo 24. t.m. na goriškem gradu.
Najmlajši rod Goričanov
“To je Gorica, ki se
spreminja
v
Vajeni smo misliti, da v Gorici živijo Italijani, Slovenci in Furlani; poudarja se tudi, da je tu še prisotna avstrijska kultura. Časi se pa spreminjajo. In ljudje z njimi.
To je prišlo do izraza tudi v četrtek, 29. maja, v "beli dvorani" goriške občinske palače. Župan Brancati želi namreč podpirati goriške družine tudi tako, da ob rojstvu otroka podari staršem za otroka igračko, t.i. Pigotto (v Sloveniji ji pravijo Mojca). Gre za punčko, ki jo iz blaga
sestavljajo prostovoljke humanitarne organizacije Unicef; to, kar naberejo od nakupa, gre za cepitve otrok v državah tretjega sveta. "Tretjina otrok vsega sveta namreč umira v prvih mesecih življenja prav zaradi pomanjkanja osnovnih cepiv," je v Gorici povedala zastopnica krajevnega Unicefa. Občinski odbornik Salomoni je na kratko predstavil občinske vrtce, ludoteke in druge družbeno-skrbstvene pobude goriške občine v prid družinam.
In že smo pri stvari. Na seznamu rojenih v mesecu aprilu letos v goriški (!) občini je bilo 25 otrok. Prisotnih na sprejemu na občini je bilo nekaj manj kot polovica, saj vemo, kakšno "avtonomijo" imajo dojenčki... Med njimi sta bila - seveda poleg italijanskih in slovenskih otrok - dva Kitajčka, eden s črne celine, eden iz južnih balkanskih držav, na pol Francoz in verjetno bi se našel še kdo, ki ni bil prav čistokrven, tradicionalen Goričan. Župan Brancati je zelo sproščeno pozdravil prav vsakogar in se rad ustavil z mladimi družinami. Izrazil je svoje veselje nad dej-
stvom, da nudi demografski trend v Gorici v zadnjih časih le nekaj znakov upanja. "To je Gorica, ki se spreminja," je pripomnil. In vsem je bilo jasno, da je politika odprtosti občinske uprave, ki jo vodi levosredinska koalicija, edina možna v mestu ob meji, na prepihu narodov, edina, ki omogoča tvorno sobivanje v pestrem mozaiku vedno bolj različnih občanov.
O tem verjetno premalo razmišljamo, toda stopimo na ulice in poglejmo okrog sebe, pa nam bo takoj jasno, da Gorica leta 2003 ni Gorica, ki smo jo poznali v 70-ali 80. letih.
Deveta in deseta številka Pastirčka
Dragi prijatelj se poslavlja od bralcev
Prav v najlepšem mesecu, posvečenem Božji Materi, se, kot ponavadi z dvojno številko za maj in junij, poslavlja od svojih malih in velikih bralcev Pastirček, ki je vse šolsko leto skrbno spremljal učenje šolarjev in jim stal ob strani z dragocenimi mislimi in nauki. Učenci pa so mu vsak mesec pošiljali veliko pisemc z literarnimi in likovnimi prispevki, da je bilo osem strani Pastirčkove pošte zmeraj polnih lepih zapisov in pisanih risbic. Tokrat je pisemc kar 12 strani, ki se kar same ponujajo v branje, saj so izredno privlačne s svojimi tridesetimi (!) živobarvnimi risbicami, iz katerih se kar usipa veselje do življenja. Glavni urednik Marjan Markežič želi in upa, da se bodo otroci tudi
v	poletnem času spomnili na Pastirčka in mu poslali kaj lepega. Predvsem pa jih opozarja, naj sodelujejo na natečaju za naslovno stran za leto 2003/04. Izdelke morajo namreč poslati na uredništvo revije do 15. junija. Vsa navodila najdejo na 255. strani zadnje številke.
Ker je veliki traven Marijin mesec, so prav njej posvečeni stihi Nine Ambrož na prvi oz. 229. strani zadnje letošnje številke, katere časnikar meseca je Mojca Doljak, četrtošolka OS S. Gruden iz Šempolaja. Čestitamo! Tudi čebelica Med-ka pozdravlja bralce in jim pri tem razkrije še nekaj zgodovine čebelarstva na Slovenskem in raznolike panje. Medkine strani so vse zelo zanimive in bodo vedno uporabne še posebno pri urah naravoslovja.
Pastirček priporoča branje tudi v počitniških dneh in zato so na njegovi knjižni polici dela Toneta Pavčka, ki se zna s toplo zvenečimi besedami enkratno približati otroški duši. O prijateljicah knjigah pripoveduje tudi zgodbica Marize Perat Razgovor na knjižni polici, ki pravilno ugotavlja, da so vse knjige dragocene, od pravljičnih slikanic do zgodovinskih razprav. Iz pripovedi Kamen se pogovarja z Bogom Berte Golob bodo bralci spoznali, da ima v božjem stvarstvu vsaka, še tako nebogljena stvar svoj smisel in čar.
Na počitnicah, ko bo časa na pretek, bodo Pastirčkovi prijatelji lahko čarali s triki Roberta Resmana, ki tokrat predstavlja ubogljivo kocko, ali pa se bodo šli kuharje s Super-KuharHarijem, ki svetuje pol-petke. Simpatični Pacek domiselnega ilustratorja VValterja Grudine se v rimi poslavlja od meseca maja in šolskih težav, ki so jih Pastirčkovi prijatelji z marljivostjo gotovo premosti-
li	in zato se bodo sedaj lahko z mirno vestjo odpočili in razvedrili tudi s Pastirčkovimi zabavnimi in hkrati poučnimi rubrikami, ki terjajo razmislek za pravilen odgovor.
V	zadnji številki je veliko privlačnega tudi za male Pastirčke in še marsikaj za večje. Vzemite ga v roke, veselo branje in... prijetne počitnice!
(IK)
V Kulturnem centru Lojze Bratuž
Vabljive, hrustljave češnje v majskem večeru
FOTO HUMBACA
Po zadušljivi dnevni sopa-rici se je v petek, 30. t. m., imenitno prilegel prijetni večerni hlad pod lipami na tlakovanem dvorišču Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki je zvabil kar lepo število poslušalcev na prisrčno srečanje z žlahtnim pomladnim sadežem, češnjami. Organizatorji so večer posrečeno naslovili Ko češnje zorijo..., saj prav v tem času se rdeči dragulji smehljajo z dreves in vabijo na pojedino. KCLB je na prvo tovrstno prireditev povabil Društvo kmečkih žena, ki z raznimi dejavnostmi aktivno deluje že 37 let in šteje okrog 130 članic s predsednico Vesno Tronkar, kvartet Kvartin in agronoma Boleslava Prinčiča. Gostom je dobrodošlico izrekla predsednica KCLB Franka Žgavec in jim v spomin poklonila publikaciji o Gorici in o 40-let-nici KCLB.
Češnje so seveda bile glavne protagonistke večera, ki se je ob lepo izbranem veznem besedilu povezovalke Mihaele Bregantič spletal iz
pesmi, verzov in besed. Z uvodno pesmijo Češnjevo drevo je ustvarila pravo vzdušje članica zbora Društva kmečkih žena Jožica Krašček, ki rada preliva v verze svojo veliko ljubezen do narave in rodnih Brd. Posebnost omenjenega, desetčlanskega zbora, ki nastopa, večkrat ob spremljavi harmonike, pod taklirko Doles Košir Frank, je prav ta, da poje samo pesmi, ki jih zlaga gospa Jožica. Na petkovem večeru jih je bilo kar nekaj; vse so ljubeče pele
o	češnjah. Poleg ženskih glasov so se s tremi pesmimi o Brdih, dekletih in vinu oglasili tudi moški kvarteta Kvartina, ki se je zasnoval pred tremi leti in sedaj uspešno nastopa ob različnih priložnostih.
Agronom Boleslav Prinčič je v strnjenih besedah podal zgodovino tega "briškega" sadeža, ki si je že I. 1866 utrl pot do Trsta in še dlje, nato pa, kot poročajo pisni viri, ludi do Krakova in Dunaja. K razmahu tržišča je pripomogla izgradnja bohinjske železnice 1.1907. Do prve svetovne
vojne so si briški koloni s češnjami gmotno precej pomagali. Za to "zlato" dobo je nastopila huda kriza zaradi izgube tržišča, pa tudi zaradi raznih glivičnih bolezni, ki so prizadele češnjeva drevesa. Po letu šestdesetem se je zanje začel nov razcvet, ki se nadaljuje še danes, ko gredo dobro v promet avtohtone in druge znane sorte. Brici si ob vstopu v EU obetajo nova, širša tržna obzorja. To jim iz srca želimo tudi vsi tisti, ki smo se udeležili neobičajnega, pristnega, domačega snidenja, na katerem so nam pridne, delavne in podjetne kmečke žene ponudile za pokušnjo in nakup najrazličnejše sladice iz češenj in seveda slastne hrustljave sadeže.
Za veselo razpoloženje nista manjkali niti rujna briška kapljica in poskočna pesem kvarteta Kvartina, ki je zaigral in zapel nekaj okroglih. Zadovoljni poslušalci so odhajali domov s pladnji vabljivih slad-kih dobrot in z vrečicami
cesenj.
Iva Koršič
Goriški vrtiljak / Polžkov abonma
Glasbeno plesna pravljica razvnela najmlajše gledalce
Letošnji program Polžko-vega abonmaja, gledališke ponudbe s petimi predstavami za najmlajše gledalce, malčke iz vrtcev in osnovnošolce do četrtega razreda iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva ter vrstnike iz špetrske dvojezične šole, ki ga je pod okriljem Goriškega vrtiljaka peto leto priredil Kulturni center Lojze Bratuž s strokovno pomočjo Primorskega dramskega gledališča in s sodelovanjem goriškega Kulturnega doma, Slovenskega stalnega gledališča in obeh, zgoraj omenjenih ravnateljstev, se je zaradi tehničnih in organizacijskih ovir razpotegnil do meseca maja.
V	njem je nastalo tudi nekaj sprememb, a mali gledalci so jih kar dobro sprejeli. V aprilu so si ogledali Žalostno
kraljično, ki so jo dovršeno in duhovito predstavili ljubiteljski igralci, gimnazijci, člani Gledališča na vrvici, ki ga spretno mentorsko in režijsko vodi Emil Aberšek.
V	torek, 20. t.m., se je Polžkov abonma poslovil od svojih 560 gledalcev v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kot vedno, z dvema ponovitvama glasbeno plesne pravljice Take mačje, take mišje v izvedbi Glasbenega gledališča iz Ljubljane pod režijskim vodstvom Melite Osojnik. Režiserka je tudi avtorica pravljične igrice o precej okornem mačku Čo-riju (Gašper Jarni) in gibčni miški Kotališki (Neža Trobec), ki sta se pripravljala na avdicijo za tekmovanje v mačjih oziroma mišjih spretnostih. Kljub Čorijevi nerod-
nosti sta se na tekmovanju odlično izkazala, prejela kolajni in uživala ob misli na skorajšnji nagradni polet z balonom.
Drobna vsebina, prepletena z nekaterimi najbolj znanimi standardnimi plesi, ob Melitini pevski spremlja-
vi	v živo je zabavala in navdušila male gledalce, ki so se neverjetno hitro naučili nekaj gibov z rokami in z njimi spremljali pesmico, pa še čisto po mačje zateglo zamijavkali, da se je vse "streslo".
Goriški vrtiljak se je tako odvrtel tudi za najmlajše in jim zapustil nekaj lepih gledaliških doživetij in, upati je, da je v njihovih srcih zanetil vsaj majhen plamenček ljubezni do gledališke umetnosti in večjega do slovenskega jezika, tudi v tistih, rojenih v mešanih ali celo popolnoma italijanskih družinah.
(IK)
OBVESTILA
ACM GORICA vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek, 9. junija 2003, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine.
ŠIRŠI ODBOR Zveze slovenske katoliške prosvete se bo sestal v četrtek, 12. junija, ob 20.30.
DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško sporoča udeležencem izleta v Poa-dižje, da bo avtobus odpeljal 13. junija ob 6.30 iz Sovodenj izpred cerkve in nato lekarne ter s postankoma v Stan-drežu pred cerkvijo in v Gorici pri gostilni Primožič. Za izlet je še nekaj prostih mest.
SLOVESNOST SV. Rešnjega Telesa s procesijo bo v Ga-brjah 19. junija ob 20.30, na Peči pa 22. junija ob 9. uri.
POLETNO SREDIŠČE Sklada Mitja Čuk Kratkočasnik bo letos v osnovni šoli v Sovod-njah od 30. junija do 25. julija od 8. do 17. ure. Vpisi do
15.	junija imajo popust. Informacije: Damjana Češčut (tel. 0481 82087, mob. 335 5952551).
V	GALERIJI Ars nad Katoliško knjigarno razstavlja Andrej Kosič. Razstava je odprta po urniku uradov do 30.6.
DAROVI
ZA MISIJON p. Kosa Neva in Andi v spomin na starše Tulliota in Nado 35,00 €.
ZA SCGV Emil Komel: ob deseti obletnici smrti moža Vera Nanut 150,00 €.
ZA CERKEV v Gabrjah: Laura in Marko ob krstu hčerkice Elise 50,00; Neva in Andi v spomin na starše Tulliota in Nado 35,00; Danila Žerjal Levstik v spomin na Ljudmilo Kralj-Jogan 30,00; N.N. iz Zagraja 10,00 €.
ZA CERKEV na Peči: sestrična Bernarda Novak-Ma-lič namesto cvetja na grob Gabrijele Batistič vd. Fajt
30,00	€.
ZA CERKEV v Sovodnjah: namesto cvetja na grob prijateljice Jelke Z.K. 50,00 6.
ČESTITKE
Svet slovenskih organizacij čestita svojemu podpredsedniku Janezu Povšetu ob podelitvi častnega članstva Zveze pisateljev in umetnikov Italije.
Tadej je razveselil mamico Valentino, očka Marka in bratca Luko. Z njimi se iz srca veselijo prijatelji.
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
PRAZNIK ŠPARGLJEV
SOBOTA, 7. JUNIJA, OB 20.30
- Ples z ansamblom OASI
NEDELJA, 8. JUNIJA
- ob 17. uri SREČANJE PRITRKOVALCEV -ob 19. uri Nagrajevanje
- Nastop MePZ RUPA-PEČ
- Nastop dramske skupine PD Standrež z enodejanko ČAU ČAU, REX!
- Ples z ansamblom KRAŠKI KVINTET
Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača Bogat srečolov Razstava del Sonje Maligoj
POD POKROVITELISTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
GLEDALIŠKI CICIKLUB in KULTURNO DRUŠTVO SOVODNJE
vabita na premiero predstave Jane Kolarič
SALON EXPON
v režiji Vesne Tomšič
Kulturni dom Sovodnje, nedelja, 8. junija, ob 20. uri
{Av POD POKROVITELISTVOM ZADRUŽNE BANKE 'U' DOBERDOB IN SOVODN/E
Srečanja z duhovno glasbo
Nedavno so bili v cerkvi sv. Ignacija v Gorici na sporedu trije večeri, posvečeni orgelski, zborovski in sinfonični glasbi. Prvi večer je oblikoval D. Toffo-
lo,	ki je znal izvabiti iz velikih travniških orgel najmilejše, pa tudi naglasnejše zvoke. Romantične orgle so bile pred kratkim restavrirane po zaslugi Fundacije Goriške hranilnice. Drugi večerje bil posvečen zborovski glasbi; nastopil je otroški zbor, ki ga vodi Stanko Jericijo. Izvedli so tudi Ave Mario skupaj z zborom S. Ignazio. Zadnji večer pa je bila na sporedu simfonična glasba. Večer je uvedla Sonata da chiesa skladatelja G. M. Bononcinija, ki je sicer malo znan in vendar dovolj dojemljiv. Igral je ansam-
1 1
ČETRTEK, 5. JUNIJA
2003
bel Cappella Carinthia pod taklirko H. Schmabergerja. Soli-
i	stka M. Pahorje odpela Pergo-lesijevo skladbo Salve Regina, ki je premalo znana, čeprav je izredno lepa in raznolika. M. Pahor je v tej skladbi pokazala resno pripravo in študij; poleg naravnega daru je pokazala svojo sposobnost zapeti nelahko partituro, ki je primerna za duhovno glasbo. Sledile so druge skladbe za zbor in orkester, v katerih je zbor S. Ignazio še enkrat dokazal, da suvereno obvlada to literaturo. Žal je treba še enkrat reči, da je bilo gori-ško občinstvo žal odsotno. Zboru S. Ignazio, prireditelju tega srečanja, naj gre pohvala, saj so tovrstna srečanja zelo redka in nam dajejo misliti, kako so skladatelji preteklosti polagali važnost nabožni glasbi.
KOROŠKA
12
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
Ob 10-letnici smrti
Dragi gospod, dr. Pavle Zablatnik!
Danes je sobota, 24. maja, in v dvorani znamenite gostilne pri Miklavžu v Bilčovsu, v Vaši rojstni fari, pred katero je župna cerkev s pokopališčem, na katerem počivate, je bil posvet, ki Vam je bil posvečen ob 10-letnici smrti.
Vabilo, ki smo ga prejeli za udeležbo, napoveduje zanimive posege raznih Vaših bivših sodelavcev. Gotov sem, da je pred zbranimi ponovno zaživel Vaš lik. Vedno se bom spominjal Vašega prijaznega, nasmejanega in okroglega obraza ter bistrega pogleda. Govorniki niso imeli lahkega dela, saj ste delovali na zelo širokem področju dejavnosti, poznali smo vas kot duhovnika, zavzetega mohorjana, slavista in profesorja ter kulturnega delavca, ki je bil velik spodbujevalec vedno novih kulturnih pobud. Po napovedih so osvetlili Vaše pedagoško delo na slovenski zvezni gimnaziji v Celovcu, kjer ste poučevali od ustanovitve 1957 najprej in nato, po smrti dr. )ožka Tischlerja, prevzeli skrb ravnateljevanja, orisali vašo predavateljsko pot na celovški univerzi. Osvetlili so lik etnografa, ki je izpodbijal tezo koroškega narodopisca Gra-berja, češ da na Koroškem prevladuje germanski element v ljudski kulturi, in s svojim sistematičnim delom zbral neverjetno bogastvo pričevanj in zapisov o slovenski kulturni, jezikovni, duhovni in materialni dediščini na Koroškem.
Etnografija me še posebej zanima. Spominjam se, da sem na začetku osemdesetih let dobil v roke Vašo knjigo Od
I zibelke do groba, ki je izšla pri Celovški Mohorjevi založbi in že ob bežnem pogledu mi je bilo jasno, da ste strnili vanjo in v druge, ki so ji sledile, neverjetno široko znanje, predvsem pa iskreno, globoko in prepričano ter samozavestno ljubezen do slovenstva in vsega, kar se lahko označi s tem pojmom. Prav zaradi tega ste bili pri Krščanski kulturni zvezi pobudnik etnološke raziskovalne dejavnosti in ste vztrajali, da seje ustanovil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki danes z veliko zavzetostjo in odgovornostjo nadaljuje Va-} še delo. Koliko lepega je napovedovalo vabilo in res obžalujem, da zaradi službenih težav ni bilo mogoče niti misliti, da bi si izprosil prosti dan in se odpravil na Koroško.
Na misel pa mi prihaja, da sva se prvič videla v res zgodovinskih okoliščinah, in sicer na prvem srečanju treh sestrskih Mohorjevih družb, ki je bilo na Koroškem 22. junija leta 1985, ko sva GMD zastopala dr. Jože Markuža in podpisani. Dr. Zmaga Kumer, p. Hieronim Žveglič, dr. Marijan Smolik so zastopali Mohorjevo družbo Celje, medtem ko ste Vi z inž. Kattnigom in verjetno s tudi že pokojnim dr. Valentinom Inzkom zastopali Celovško sestrsko družbo. Mislim, da je bil zraven tudi pisatelj Vinko Ošlak.
To srečanje je bilo v nekem smislu prelomno, saj smo po dolgih desetletjih povsem ločenih poti spet začeli povezovati omenjene tri veje kulturne ustanove, ki so jo leta 1918 ločile vsiljene meje. No, ko
m
/N MEMORIAM
sem Vam tedaj ob predstavitvi povedal, da sem doma iz Devina, ste se prijazno nasmehnili in rekli: "Nekoč vam bom povedal, kaj se mi je sredi tridesetih let zgodilo prav pred Devinom". In res ste na zadnjem srečanju, mislim, da je bilo leto dni pred Vašo smrtjo, spet ob nekem mohorjan-skem omizju, meni in ostali družbi pripovedovali, kako ste se s kolesom podali na pot na Primorsko, da bi se osebno seznanili s pastoralnimi napori in predvsem narodnoobrambnim delom svojih primorskih sobratov. Če se ne motim, Vam je o primorskih duhovnikih in njihovem delovanju pripovedoval g. Holmar, ki je tudi vzdrževal stike z njimi. Ko ste prispeli v Gorico, ste obiskali znamenito gostilno pri Jelenu, kjer je "uradoval" časnikar Leopold Kemperle. Ta Vas je nato predstavil Janku Kralju in nekaterim duhovnikom, ki so vam prikazali razmere in organiziranost duhovščine na Primorskem. Po nekajdnevnem bivanju v Gorici so Vas napotili proti Trstu, da bi obiskali msgr. Jakoba Ukmarja. Svetovali so Vam, da se po poti v Trst ustavite v Devinu v župnišču pri znanem duhovniku in velikem narodnjaku Viktorinu Staniču, a preden ste pod večer prišli v vas, so Vas na cesti ustavili orožniki, češ da vozi-
te brez luči. Morali bi plačati globo, a ste se izmazali s tem, da ste se delali neumnega in da ne razumete, kaj hočeta, ker ne znate italijansko, oni pa seveda so še manj znali nemško, tako da so Vas na koncu po dobri italijanski praksi le opozorili, da ne smete voziti brez luči, in se poslovili. Znali ste zanimivo in lepo pripovedovati, tako da je bil res užitek Vas poslušati.
Ko tako mislim na posvet, ki se ga nisem mogel udeležiti, in ugotavljam, kdo vse je na njem predaval, ter pomislim, kako so se odnosi med koroškimi rojaki v zadnjih tednih zaostrili zaradi nastalih polemik okrog tednika Novice, menim, da je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki je priredil to srečanje Vam v poklon in spomin, prav s tem dejanjem naredil zelo pomembno in narodno koristno stvar v smeri sprave, ki ste jo Vi v odnosih med rojaki vedno spodbujali. Vem, da ste jo omenili na tistem prvem srečanju leta 1985 in vem, da bi jo tudi danes ponovno izpostavili.
Dragi g. Pavle Zablatnik, zaključiti moram. Prepričan sem, da lahko osebno ugotavljate, kot poje narodna pesem iz Podjune, da "Nabese, nabese so dor lape', / nabese, nabese so vriedne prošnje'" in da z vso vztrajnostjo, ki Vas je odlikovala za živega, sedaj prosite Boga za svoje rojake na Koroškem, a tudi drugod, kjer se še sliši slovenska beseda, da bi nas srečala pamet in da bi znali skupno stremeli pa narodni koristi. Pa tudi za naše mohorjanske napore poprosite, da bi obrodili trojen sad, pa srečno!
Lepo Vas pozdravljam
Marko 'lavčar
Karlotu Kocjančiču v slovo
Dragi Karlo!
Zaman smo te čakali v torek zjutraj, 6.maja, na enem izmed naših stoterih delovnih zmenkov. Prvič se je zgodilo, da te ni bilo in nihče od nas ni takrat niti slutil tragedije, ki te je prizadela. Zato smo danes prihiteli polnoštevilno na kraj tvojega poslednjega počitka, da se, pretreseni, poslovimo od tebe in ti izkažemo čast in spoštovanje, ki ti gre za tvoje pomembno življenjsko delo.
Karlo Kocjančič je močna figura koprske in širše primorske civilno družbene scene. Ob velikem deležu, ki ga je dal planinstvu in tigrovstvu, je našel čas in energije tudi za širše družbeno delovanje. Njegovo delo je vtkano tudi v dejavnost Kulturnega kluba Istra, Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro in v številne projekte, ki so povezovali Primorsko na obeh straneh meje. S svojimi pobudami in dejavnostjo je vztrajno prodiral in bil prisoten tudi v Ljubljani, prek mnogih srečanj in nastopov v prostorih Slovenskega svetovnega kongresa, društva slovenskih pisateljev in Cankarjevega doma, kot tudi prek stikov s predstavniki slovenske vlade, Državnega zbora, borčevske organizacije, nacionalne TV in drugimi. Vse s ciljem valorizacije in promocije primorskega odporništva, uveljavitve Tigra kot veteranske organizacije, pa za veliki nacionalni projekt spomenika-muzeja braniteljem zahodne meje na Velikem Cerju, za ohranjanje in utrditev slovenstva ob meji, za krepitev slovenske državnosti in v bran naše pokončnosti in dostojanstva, česar pa naša politika premnogokrat ni zmogla. Bil je pobudnik ali soor-
ganizator simpozijev o velikih primorskih možeh, kot npr. o dr. Josipu Agnelettu, Virgi-lu Ščeku, Alojzu Kocjančiču in drugih. Z enakim spoštovanjem in ljubeznijo se je ude-| leževal tako borčevskih prireditev kot tudi srečanj Kluba krščanskih izobražencev ! na Markovcu, kot da bi nam hotel s svojim zgledom in držo povedati, kako sam vidi in doživlja spravo. Z veliko občutljivostjo je zaznaval vsa pomembna vprašanja našega časa in prostora ter se je z nami vred, osebno ali v imenu Tigra, tudi odgovorno javno odzival nanje. Ob 80. obletnici dveh naših velikih nacionalnih tragedij, to je koroškega plebiscita in Rapalske meje, je soorganiziral skupno primorsko-koroško zborovanje v Ljubljani. Onstran meje je bil že desetletja prisoten povsod tam, kjer se je zbiralo slovenstvo: na bazoviški gmajni, na openskem strelišču, na študijskih dnevih Draga, v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, na Jeremitišču, v kulturnih domovih po vaseh v tržaškem zaledju itn. Pri tem ni potreboval nobenih resolucij o kakem skupnem slovenskem kulturnem ali družbenem prostoru, ampak je s svojim zdravim instinktom ta prostor enostavno ustvarjal.
Medtem ko so mnogi njegovi vrstniki opravljali drago plačane kariere ali pa lastninili vse, kar se je dalo pograbiti, je Kocjančič v svoji skromnosti in poštenosti tiho, nevpadljivo in vztrajno oral svojo veliko brazdo, stran od vsakršnega hrupa, prerivanja in človeške ničevosti.
/ stran 16
Ni potrebno biti ravno najbolj moder, da ugotoviš, kakšna suša je te dni pri nas, saj tako suhega in toplega maja že dolgo let nismo imeli. Pustimo vremenoslovcem in tistim, kise ukvarjajo s statistiko, naj nam govorijo o tem, koliko let že nismo imeli tako suhega in vročega maja. je pa vseeno nerodno to, da nekateri dajejo neke številke in letnice, drugi pa izpostavljajo povsem drugačna strokovna dognanja. Preprosti ljudje bomo seveda rekli samo to, da suša je bila v maju velika in se suša tudi te dni nadaljuje, kar je všeč veliki večini tistih, ki čakajo sonce samo zato, da se mu lahko potem nastavljajo na vse pre-tege, medtem ko tistih nekaj kmetov, ki jih je še ostalo med nami, vsako jutro zaskrbljeno gleda v jasno nebo...
Pred dnevi smo imeli na Goriškem srečo, da smo doživeli nekaj kapljic prepotrebnega dežja in zgodilo se mi je, da sem bil ravno pri kavi v baru, sto metrov oddaljen od avtomobila, do katerega sem moral pod čisto pošteno poletno in zagotovo ne majsko ploho. Brundal sem si nekaj v brado, ko mi je znanec čez cesto zaklical: "Kaj se jeziš, zavedaj se, da dežujejo milijarde!"
Ker je znanec izjemno uspešen podjetnik, znan po ve-
GLOSA JURIJ PALJK
0 vodi
likih in spretnih zaslužkih, sem se seveda nasmehnil samemu sebi, ko sem pošteno | moker sedel v avto in pomislil, kako drugače gleda na dež znanec, kot pa na dež gledam sam. Če sam kot sin malega, a še vedno kmeta, gledam na sušo kot na veliko ujmo, ki prizadene kmeta, pa je podjetnik gledal na dež kot na mano z neba, ki prinaša denar. Razlika med gledanji na sušo je očitna: sam sem seveda pogojen z otroštvom in časi, ki jih ni več, medtem ko znanec - podjetnik ve, da pomeni dež danes predvsem denar. Dejstvo je namreč, da je tudi danes kmet še kako pogojen od suše in dežja, pa čeprav zaradi razvitih namakalnih sistemov ne več tako, kot smo bili pred leti majhni kmetje, ko smo bili zares odvisni samo od vremena.
Obenem pa mi je zabaven dogodek z znancem, ki mi je nalašč omenil milijarde, ki da jih prinaša dež, ker ve, da običajno tisti, ki pišemo pesmi, na milijarde ne mislimo prav veliko, ponudil tudi razmislek o tem, kako danes človek gleda na vodo, kako se z vodo obnaša, skratka: kakšen odnos imamo danes do vode.
Če bi tokrat zavestno pustili ob strani pitno vodo, ki jo imamo pri nas, hvala Bogu, še vedno dovolj, in se tudi ne bi pomudili pri vsesplošnem kupovanju različnih mi-\ neralnih voda v plastičnih steklenicah, pa bi vseeno lahko skupno ugotovili, da je odnos današnjega človeka v razvitem svetu do vode in voda naravnost pošasten. Vem, da je pridevnik pošasten trd, a dejstvo je, da se naša družba do vode obnaša tako, kot da bi voda bila neka danost, ki ji ni ne konca in ne kraja, je vedno na razpolago v neizmernih količinah, se lahko z njo počne vse, tudi tisto, kar ni vredno človeka. Pa vemo, da ni tako!
Če so danes spomini na vaške potoke le še spomini starejših ljudi, katerim je težko verjeti, saj namesto potoka v vasi teče neka tekočina, ki je nekje vmes med gnojnico in industrijskimi odplakami, tudi vemo, da se skorajda v nobeni reki zaradi onesnaženosti ni več ravno varno, kaj šele zdravo!, kopati, da je morje, ta največ ja voda sveta, vedno bolj umazano in še bi lahko naštevali v nedogled. Sami se torej z
vodo obnašamo tako, kot se obnašamo z veliko stvarmi, predvsem pa z naravo: objestno, poniglavo, ne da bi mislili na našo in prihodnost naših otrok, pridobitniško,
! sramotno in še veliko takih pridevnikov bi lahko našteli.
Pa hi bilo potrebno zelo malo stvari, da bi bilo bolje v našem odnosu do vode! In tako, kot je v življenju vedno, moramo začeti pred lastnim pragom! Pravzaprav za pragom svojega doma. S tem seveda ne mislimo na varčevanje z vodo takrat, ko se je potrebno umivati, saj ni, da bi radi videli hoditi okrog ljudi, ki se jim pozna, da se vo-\ de bojijo, dejstvo pa je, da bi z vodo morali ravna ti kot z veliko dobrino, kar vsekakor je!
Voda je dobrina in zato ni nič čudnega, če znanstveniki in gospodarstveniki napovedujejo za prihodnost predvsem veliko pomanjkanje pitne vode in porast vrednosti vode, kot tudi napovedujejo, da bodo bogati tisti, ki bodo imeli vodo.
Začne se seveda doma, kjer ni potrebno onesnaževati vode na vse pretege, kot tudi ni potrebno kupovati v plastenke natočene vode, za katero se ve, da ni nič boljša od tiste, ki teče iz vodovoda. Mislim, da med nami ni nikogar, ki bi še verjel, da so vse
ustekleničene mineralne vode zares prave mineralne vode, mar ne? Ve se namreč, da je vsaka voda po svoje mineralna voda, da je dobra voda dragocenost, ki se je na žalost ne zavedamo več.
In če je pesnikom všeč dež tudi zato, ker ima svojo prelestno melodijo, s katero pomirja nemir v človeku, je podjetnikom lahko dež tudi denar, ki pada z neba.
Kmetom je dež nekoč seveda pomenil veliko več, kot pa nam pomeni danes, tudi zaradi tega, ker so bili od dežja in vode veliko bolj odvisni od nas. Seveda govorimo o časih, ki so bili veliko revnejši od naših. Vsaj tako se danes govori. Pa bi za konec postavil samo eno vprašanje o tej revščini iz davnih časov, ki niso tako daleč, kot zmotno mislimo, da so. Vprašanje \ se glasi: je bilo takrat res vse tako slabo?
Kot otrok sem večkrat nosil očetu v “grunt", na polje ali pa "v trte", v vinograd torej, zajtrk, malico, kosilo, tudi vino, včasih kavo, a zagotovo nikdar vode. Vodo smo pili vedno iz bližnjega potoka, kristalno čista in vedno sveža je bila, odlična voda!
Danes se tiste vode ne da več piti. Ne tiste in ne drugih.
pa ljk@nov iglas. it
Zbori iz zamejstva in matice v Bovcu
Pesmi treh rek
V	bovškem kulturnem domu so pred kratkim v počastitev mednarodnega leta celinskih voda zapeli pevski zbori, ki delujejo ob treh slovenskih rekah: Dravi, Soči in Savi.
Ob zapisovanju lepih, žalostnih in veselih misli v ljudski pesmi, ki opeva slovenske reke in ljudske običaje o njih, je preteklo nič koliko črnila. Po besedah napovedovalcev mag. Nataše Komac in Roberta Trampuža je večer povezoval zbore treh sosednjih držav.
Organizator večera je bil domači pevski zbor Golobar. Iz Koroške v Avstriji je zlasti mlade navdušil kvartet V črnicah, ki deluje v okviru prosvetnega društva Radiše. Moški pevski zbor Poljšnik je tudi tokrat potrdil svojo kvaliteto tridesetletnega petja. Zbor-Coro Monte Kanin iz Rezije pa dlani ni ogrel le zaradi lepega petja, ampak tudi zaradi posebne priljubljenosti rezijanske kulturne tradicije širom vse slovenske zemlje in v zdomstvu. Ob koncu so poslušalci z ovacijami pozdravili še pesmi vseh štirih zborov skupaj.
(MM)
Po mnenju Janeza Janše je sedanja vlada ohola, oblast pa samopašna
Prevelike socialne razlike pospešujejo družbeno razslojevanje
Zaradi vpletenosti v bančno afero najbrž konec politične kariere nekdanje ljubljanske županje in članice vodstva LDS, Viktorije Potočnik
Napačne informacije v nekaterih medijih
Meja med Slovenijo in Italijo 1. maja 2004 še ne bo “padla”
V	Sloveniji se povečujejo in poglabljajo soočanja ter zaostrujejo polemike med političnimi strankami, ki tvorijo parlamentarno in vladno večino, in tistimi, ki so v opoziciji. Dogajanja potekajo predvsem v državnem zboru in na časnikarskih konferencah. Pri tem sta najbolj dejavna predsednik SDS Janez Janša in predsednik Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke, dr. Andrej Bajuk, njun največji politični nasprotnik pa je premier Anton Rop. Janez Janša je v nekem pogovoru s časnikarji dejal, da tako ohole vlade in tako samopašne oblasti Slovenija v vsem času svoje samostojnosti še ni imela.
Polemike in obračunavanja med strankami in njihovimi voditelji izhajajo iz kritičnih razmer in gibanj v slovenski družbi, ki pa jih stranke parlamentarne in vladne večine očitho podcenjujejo. Razlike so potrdili tudi med razpravo o socialni politiki in davčnih obremenitvah v Sloveniji, o čemer je na začetku drugega dne rednega majskega zasedanja državnega zbora poslanec Bogomir Vnu-čec, iz stranke mladih Slovenije, spraševal predsednika vlade. Poslanec je opozoril, da prevelike socialne razlike med delavci v gospodarstvu in skupinami poslovnežev ter zaposlenimi v javni upravi spodbujajo in pospešujejo družbeno razslojevanje v Sloveniji. Slovenske plače so med najbolj obdavčenimi v razvitem svetu. Skoraj 40% delavcev in drugih državljanov živi na robu revščine, razlike med zajamčeno plačo in plačami nekaterih vodilnih dalavcev v podjetjih ponekod dosegajo celo razmerje 1:35. Z napovedanim uvajanjem novih davkov bi se še povečalo socialno razslojevanje prebivalcev, zaradi česar bi ob vstopu Slovenije v evropsko povezavo
Slovenci lahko postali drugorazredni državljani. Razpravljajo tudi o možnosti uvedbe šolnin, zlasti na univerzah.
Premierje v odgovoru dokazoval, da vlada vodi pravično socialno politiko, dejal, da so slovenske plače res med davčno najbolj obremenjenimi, vendar so najbolj obdavčeni tisti z najvišjimi plačami, pa zatrdil, da vlada ne podpira uvajanja šolnin. Vendar pa bistvenih ugotovitev in opozoril poslanca iz stranke mladih Slovenije ni mogel v celoti zanikati. Sicer pa parlament ne more normalno delovati, ker se poslanci iz SDS in Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke zasedanj ne udeležujejo. S tem koalicija Slovenska pomlad protestira, ker vlada ni izpolnila znanih šestih zahtev za uravnoteženje političnega prostora in demokracije v Sloveniji. Med njimi je tudi zahteva po zagotovitvi neposrednih televizijskih prenosov zasedanj državnega zbora. Predsednik parlamenta Borut Pahor je pozval javno televizijo (RTV Slovenijo), naj zagotovi prenose, toda o tem se še pogajajo. Janez Janša je zaplete s TV prenosi ocenil kot velik strah vladajočih, da hi državljani lahko neposredno spremlja-
li	delo zakonodajne oblasti. Dr. Andrej Bajuk pa je vlado opozoril, "da opozicija v demokratični ureditvi ni notranji sovražnik. Še vedno prevladujejo stari vzorci mišljenja. Če vlada ne bo upoštevala njihovih zahtev, bomo nadaljevali z zaostrovanjem". Kakšne poti pa naj hi stranke slovenske pomladi ubrali, pa dr. Bajuk ni hotel povedati.
DOVOLJENJE ZA PRELETE
Svet za nacionalno varnost in vlada sta brez pridržkov sprejela pobudo o omogočanju preletov in tranzitov letal v slovenskem zračnem prostoru, ki bodo pre-
važala tovore za obnovo Iraka. Pobudo so pripravili na podlagi prošnje veleposlaništva Združenih držav Amerike v Sloveniji, ki je izhajala iz resolucije varnostnega sveta Združenih narodov, sprejete 22. maja, ki poziva države članice in nekatere organizacije, naj pomagajo iraškemu narodu v njegovih prizadevanjih pri preobrazbi ustanov in obnovi države ter s tem prispevajo k stabilnosti in varnosti v Iraku.
Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v TV informativni oddaji Odmevi, 29. maja, ni izključil možnosti, da bi letala, ki bodo uporabljala slovenski zračni prostor, prevažala tudi orožje, "ker je tudi to potrebno za ureditev razmer v Iraku". Zagotovo gre za novo potezo slovenske vlade, ki bi rada odpravila nesporazume z Združenimi državami Amerike, nastale med vojno v Iraku, ko se Slovenija do slednje ni jasno opredelila. Dr. Rupel je v pogovoru v omenjeni TV oddaji tudi menil, da bodo slovenska gradbena in druga podjetja dobila naročila za sodelovanje pri obnovi Iraka.
V	politični kroniki Slovenije se je v preteklih dneh zvrstilo kar nekaj pomembnih dogodkov. Viktorija Potočnik, bivša ljubljanska županja in članica vodstva LDS, ki je domnevno ogrožala celo dr. Janeza Drnovška, je odstopila z mesta predsednice omenjene stranke v Ljubljani. Glavni vzrok je bila njena domnevna vpletenost v afero Slovenske investicijske banke, ki jo raziskujeta tudi policija in tožilstvo. S tem odstopom je politična kariera Potočnikove morda za zmerom končana. Še naprej bo sicer delovala v mestnem svetu v Ljubljani kot svetnica LDS, redno zaposlitev pa si je našla v ustanovi Skupaj, ki se ukvarja z odpravo psiho-socialnih težav ot-
rok in družin, prizadetih zaradi vojne v Iraku.
V	soboto, 31. maja, je minilo petnajst let od aretacije Janeza Janše, sledile pa so aretacije Ivana Borštnerja, Francija Zavrla in Davida Tasiča. S kritikami razmer v tedanji Jugoslaviji in zlasti vodstva t.i. jugoslovanske ljudske armade so se režimu močno zamerili in ta je proti njim uprizoril sodno obravnavo. Potekala je v srbsko-hrvaškem jeziku. Tedaj pa se je civilna opozicija organizirala, odzvala in pod vodstvom Igorja Bavčarja organizirala množične demonstracije proti silam, ki so uprizorile sodni proces proti čet-vorici. Dogodki so bili zgodovinskega pomena za demokratizacijo v Sloveniji in za začetek njenega osamosvajanja. Pri tem je pomembno vlogo imel odbor za zaščito človekovih pravic, najprej poimenovan kot odbor za zaščito pravic Janeza Janše. Odboru se je pridružilo več kot sto tistoč posameznih članov in več kot tisoč raznih organizacij.
Petnajst let po aretaciji, obsodbi in drugih dogodkih so se Janez Janša, Ivan Bor-štner, David Tasič in Franci Zavrl sestali v Klubu Nove revije. Ocenili so sedanje politične razmere v Sloveniji, o čemer so izrekli tudi več kritik. Janšo najbolj moti demokratično neravnotežje, saj vsaj v politični sferi v Sloveniji nimajo vsi enakih možnosti. David Tasič se s politiko ne ukvarja, ker ga ne zanima. Franciju Zavrlu gresta na živce država in politika. Vendar se hkrati zaveda, da lahko gre vsak na volitve in kaj naredi za spremembe. Z izjavami je bil najbolj redkobeseden Ivan Borštner. Dejal je le, "da si zasluži spoštovanje samo tista družba, v kateri so starejši ponosni na dejanja mladih".
Marjan Drobež
V	delu slovenske javnosti vlada prepričanje, da bodo meje Šlovenije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko 1. maja leta 2004 odpravljene oz. bodo "padle". Tega dne bosta namreč Slovenija in Madžarska postali polnopravni članici EU in s tem del skupnega območja petindvajsetih držav članic povezave. K takemu mnenju so veliko prispevala posamezna občila, ki kar naprej pišejo o "padcu" meje že naslednje leto. Kot zadnji primer napačnega poročanja omenjamo časnik Primorske novice, ki je 27. maja objavil članek z naslovom Dokončno slovo meji. Ob srečanju županov obmejnih občin Miren-Kostanjevica, Doberdob in Sovodnje, ki so podpisali posebno listino o prijateljstvu in sodelovanju, je omenjeno lokalno glasilo primorskih občin zapisalo,
"da meje maja prihodnje leto ne bo več".
Seveda je treba javnosti posredovati celovite in natančne informacije. Ob vstopu Slovenije v EU, 1. maja leta 2004, bo na državnih mejah novih članic povezave odpravljena samo carinska kontrola pri prehodih potnikov in blaga. To bo velika in pomembna novost, toda meje med državami bodo še nadalje obstajale. Nemara do leta 2006 ali 2007, ko bodo začele veljati t.i. schengenske meje. Tedaj bodo meje med državami članicami povezave dokončno odpravljene, ostale pa bodo meje z državami, ki bodo zunaj omenjene integracije. Državne meje skratka še ne bodo "padle", čeprav bo režim pri prenehanju mej, tudi med Slovenijo in Italijo, najbrž čedalje bolj sproščen.
(M.)
Nova Gorica
Obnovili zdravstvene ambulante
Odprli bodo tudi prenovljeno zdravstveno postajo v Dornberku
V	zdravstvenem domu v Novi Gorici, ki je eden največjih zavodov splošnega zdravstva v Sloveniji, so končali obnovo oz. posodobitev še zadnjega dela zgradbe, v katerem delujejo ambulante. Zagotovili so primerne pogoje za dva otroška dispanzerja, ambulanto za ultrazvočno diagnostiko, reševalno službo, prostore za sterilni material in čisto perilo, sanitarne prostore za invalide in za nekaj drugih dejavnosti. Preurejenih in obnovljenih je skupaj 200 m2 prostorov v pritličju zdravstvenega doma.
Posebnega pomena je novo dvigalo, namenjeno zlasti invalidom, ki se bodisi ne morejo premikati ali pa prihajajo k zdravniku z vozički. Dvigalo jim bo omogočalo dostop do laboratorija, štirih splošnih ambulant, treh dispanzerjev za ženske, v am-
13
ČETRTEK, 5. jUNIJA 2003
bulanto za bolezni dojk in mamografijo in v ambulanto za ultrazvočno diagnostiko.
Preurejeni del poslopja zdravstvenega doma v Novi Gorici sta odprla župan mestne občine Mirko Brulc in direktor zdravstvenega zavoda, dr. Miha Demšar. Zupan je v otvoritvenem govoru poudaril, da Zdravstveni dom kol eden redkih v Sloveniji deluje brez izgube, sredstva iz svoje dejavnosti pa vlaga v razvoj osnovnega zdravstva. Posodobitev novih prostorov je stala okrog 80 milijonov tolarjev, od česar je Mestna občina prispevala 40 milijonov, Zdravstveni dom pa preostalih 40 milijonov tolarjev. Letos bodo odprli tudi prenovljeno zdravstveno postajo v Dornberku, v Novi Gorici očesno ambulanto, v Desklah pa razširjeno zdravstveno postajo.
(M.)
Debatni večeri v Cankarjevem domu
Berite z Manco Košir
“Branje je nedokončana zgodba, če človek o prebranem ne spregovori. ”
V	torek, 20. maja, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani končala sezona debatnih večerov s skupnim naslovom Berite z Manco Košir. Profesorica novinarstva in publicistka, prof. dr. Koširjeva, je ena od dejavnih pobudnic in "botra" novega razmaha bralne kulture na Slovenskem v vseh generacijah. K razmišljanju o filozofskih pogovorih in samogovorih Marka Uršiča, zbranih v knjigi Štirje časi - Pomlad, ter o Mali razpravi o velikih vrlinah Andreja Comta-Sponvilla je povabila tri goste: modno ob-
likovalko Uršo Draž, pesnika in glasbenika Andraža Poliča ter fizika in filozofa dr. Urbana Kordeša.
Branje ni le sprostitev, zabava, učenje, je dejavnost razuma in - ko gre za literaturo -čustveno doživljanje. Psihologi so že davno ugotovili, da se otroci, katerim starši v zgodnjih letih berejo, hitreje in uspešneje razvijajo kot njihovi vrstniki. Da lažje izražajo svoje občutke, opažanja, čustva, se bolje sporazumevajo, da so bolj vedoželjni in samozavestni kot tisti, ki so prepu-
ščeni zgolj igri in televiziji.
Primerjava s televizijo ni naključna, saj otroke še posebej hitro zasvoji. Televizija je hladen medij, če uporabimo izraz teoretika Mc Luhana. Ob podobah na ekranu se lahko zabavami) ali žalostimo, vendar ni mogoče pogledati za njihov "rob"; ne moremo jim ničesar dodati niti česa spremeniti. Pripoved pa "meso postane", šele ko zaživi v naši glavi, branje je nenehno in sprotno "prevajanje" dojetega v predstave in slike, pri čemer ves čas dejavno sodeluje naša domišljija. Vsaka knjiga ima zato toliko "upodobitev", kolikor je ljudi, ki jo berejo.
Poustvarjanje prebranega v naših glavah je seveda veliko bolj naporno kot pasivno spremljanje televizijskih po-
dob in zgodb. Zato ni čudno, da se pogosto - utrujeni od vsakdanjega dela - raje prepustimo udobju. Rečemo, da ob gledanju neumne nadaljevanke "izklopimo" možgane... Po drugi strani pa: tudi naša domišljija ni nekaj podarjenega, samoumevnega, če je ne razvijamo od mladih nog, bo zakrnela.
Prodaja knjig upada tudi na Slovenskem. Koliko prispeva k temu visoka cena knjig -in k tej vse manjše naklade -je druga zgodba. Bolj zanimivo je, da izposoja v knjižnicah že vrsto let narašča. Tej pomeni, da knjiga ne umira! Da je več in več tistih, ki se zavestno uprejo zapeljivosti televizije in računalnika ter svoj čas namenijo knjigi, branju. In čeprav je branje zelo osebno, intimno po-
četje, se vzporedno z večanjem števila bralcev zadnja leta pojavlja tudi njihovo povezovanje okoli "iste ljubezni".
Manca Košir pravi, da je branje samo "nedokončana zgodba", če človek o prebranem ne spregovori. Če ne izrazi svojega navdušenja ali razočaranja o knjigi ali avtorju, če svoje bralske izkušnje nima priložnosti primerjati in deliti z drugim. Tudi poslanstvo knjige je dopolnjeno šele, ko se idejna in umetniška, estetska sporočila knjig "prelijejo" od človeka bralca med ljudi.
Pobuda Mance Košir - z vrsto javnih pogovorov z gosti, ljubitelji branja, jo je predstavila že leta 1998 - se je več kot prijela. Bralni večeri, klubi in krožki so po tistem zaživeli v več
kot tridesetih knjižnicah, šolah in kulturnih domovih širom po Sloveniji. Ker se še naprej množijo, lahko upravičeno rečemo, da so Koširjeva in njeni sodelavci - nepogrešljivi knjižničarji in Andragoški center Slovenije -zasejali med ljudmi pravi "bralni virus". Ob tem je najbolj dragoceno to, da se po začetnem vzgibu ta srečanja množijo spontano, kar dokazuje, da so zrasla iz pristne človeške potrebe po leposlovni umetnosti ter po skupnem podoživljanju bogastva, ki nam ga ponuja.
Pristojni v Cankarjevem domu obljubljajo, da bodo serijo večerov z uglednimi gosti Berite z Manco Košir nadaljevali tudi v programski sezoni 2003/2004.
Dušan Rogelj
Nasveti varčevalcem
Investicijski skladi (2)
14
ČETRTEK, S. JUNIJA 2003
Za vlaganje v investicijske sklade ni potrebno imeti veliko denarja. V obliki enkratnega pologa spodnja meja pri večini skladov je od 500,00 do 2.500,00 evrov. Varčevalec se lahko odloči za mesečno varčevanje po vsaj 50,00 evrov mesečno. Vlaganje je pri večini skladov prostovoljno in ni no-bemih zavezujočih pogodb, vezanih na datume vplačila. Minimalni mesečni obrok lahko vlagatelj poveča in spet zmanjša glede na svoje finančne zmogljivosti.
Pri taki obliki varčevanja varčevalec v vsakem trenutku lahko zahteva izplačilo svojih prihrankov z vsemi pripadajočimi donosi. Rok izplačila je lahko največ 15 dni, ker to določa zakon.
Ponudba investicijskih skladov je izredno bogata in velika. V glavnem ločujemo tri osnovne kategorije te varčevalne oblike. Pri monetarnih skladih (it. fondi monetari), za katere je značilno izredno nizko
: tveganje, upravitelj-delniška družba vlaga premoženje varčevalcev v državne obveznice (BOT, BTP, CCT) s kratkoročno zapadlostjo (največ 1 leto). Za obvezniške sklade (it. fondi obbligazionari) je specifično vlaganje v srednjeročne obveznice (3-5 let) in srednje tveganje. Delniški skladi (it. fondi azionari) vlagajo seveda v delnice in predstavljajo kratkoročno največji riziko.
Preko investicijskih skladov lahko varčevalci vlagajo svoje prihranke v vsa svetovna finančna tržišča. Investicijski skladi so lahko geograsko neopredeljeni ali pa strogo strogo opredeljeni. V prvem primeru dejansko varčevalec zaupa upravitelju sklada izbiro finančnih tržišč, v drugem pa se vlagatelj v soglasju s finančnim svetovalcem predhodno odloči, katerim tržiščem želi dati večjo težo. Ker v svetovnem merilu obstajajo tri večja finančna tržišča, ameriško, evropsko in japonsko, investijski skladi
seveda upoštevajo to realnost. Nadalje obstajajo skladi, ki vlagajo kapitale samo na področja držav v razvoju ali pa izrecno v posamezne države, npr. v Indijo, Kitajsko, torej v teritorialne enote z velikim potencialnim gospodarskim razmahom in istočasno z večjim tveganjem za varčevalca. V zadnjih letih so se pojavili tako imenovani sektorialni skladi, ki v svoji investicijski strategiji privilegirajo določen gospodarski sektor, npr. visoko tehnologijo, biotehnologijo, zdravstvo.
Iz načina delovanja investicijskega sklada izhaja, da je donosnost tega načina vlaganja strogo vezana na trenutek, ko varčevalec vstopi v sklad, in na trenutek, ko izstopi. V vsakem primeru lahko govorimo samo o donosu, ki velja za preteklost. Ker je na tržišču na stotine skladov, so na razpolago varčevalcem posebni indeksi, ki kažejo na srednjo donosnost | posameznih kategorij investicijskih skladov (glej tabelo).
/ dalje Stojan Pahor
	Letni donos zadnja 3 leta	Letni donos zadnjih 5 let	Letni donos zadnjih 10 let
Kategorija delniški skladi -geografsko neopredeljeni Indeks MSCIW0RLD	-1,07%	+ 6,59%	+ 8,50%
Kategorija obvezniški skladi - Evropa Indeks JPM G. Europe	+ 3,41%	+ 5,20%	+ 6,80%
Taka suša jired 120 leti
Nekaj ukrepov za olajšanje posledic suše
Tudi najstarejši ljudje ne pomnijo tako suhe pomladi, kot je letos. Sistematična vremenska beleženja, ki jih v Trstu poznamo od srede 19. stoletja, pa pričajo, da je podobna suša zadnjič prizadela naše kraje pred približno 120 leti. Posledice so bile tedaj dosti hujše, ker se je velika večina ljudi preživljala s tem, kar so pridelali doma. Prav v tistem času je zaradi pomanjkanja prišlo do množičnega izseljevanja v Ameriko. Suša lahko ima torej tudi tako žalostne posledice. Nezadostne padavine pa so problem tudi danes, ko je poraba vode sorazmerno veliko večja, kot kdajkoli prej. Vsekakor, če pogledamo na splošno, je letos zaradi suše prizadet pridelek ječmena in pšenice, trava je redka in slabo razvita, tako da je sena pol ali tudi za 2/3 manj kot sicer, ogrožen je pridelek krompirja in koruze, seveda pa trpijo tudi vse ostale poljščine in zelenjava na tistih površinah, ki jih ne zalivamo. V tem tednu je bilo opaziti posledice suše tudi na mladem sadnem drevju in novih vinogradih, tako da je marsikdo že začel zalivati mlade trajne nasade oz. posamezna mlada drevesa in trte. Zaradi suše so kmetijske stanovske organizacije pozvale občinske uprave na teritoriju, naj pri pristojnih uradih sprožijo postopek za raglasitev stanja naravne nesreče, da bi tako kmetje lahko zaprosili vsaj za delno oprostitev davščin in pristojbin.
Vsekakor bomo vsaj na vrtu skušali v pričakovanju dežja omejiti škodo z nekaj ustreznimi posegi. Najprej zalivanje. Potreba po vodi je sedaj zelo velika, ker se rastline šele razvijajo in pripravljajo na cvetenje. Bolje je zalivati poredko, a dobro, kot pa vsak dan le površinsko poškropiti rastline, ker jim ne bomo nudili potrebne vlage in obenem še ustvarili pogoje za širjenje bolezni in gnilob. Pametno je, da zalivamo zgodaj zjutraj ali zvečer, ko sonce zatone, da ne bi prišlo do ožigov in toplotnih šokov. Zato je tudi priporočljivo uporabljati vodo, ki ima temperaturo okolja, da ne bi z vodo, ki priteče premrzla iz pipe povzročali toplotnega šoka rastlinam. Svetujejo, da bi za zalivanje uporabljati vodo, ki je bila čez dan v kaki večji kadi ali cisterni na prostem, da se je ogrela in prezračila. Sploh je potrebno vso povrtnino, razen solatnic, se pravi radiča in solate, zalivati pri tleh. V ta namen lahko zalijemo tako, da spustimo vodo v kanalčke, ki smo jih naredili z osipavanjem ali že ob sajenju. Zelo smotrna, praktična in na koncu tudi poceni pa je uporaba namakalne cevi s kapljači, ki jo postavimo tako, da so kapljači oz. odprtinice v cevi, iz katere kaplja voda, ob posameznih rastlinah, ki jih želimo zalivati. Tudi nekateri posegi na površini so koristni. Vsi vemo, da s pletjem in okopavanjem povrtnine uniču-
jemo plevel, ki črpa iz tal dragoceno vlago, obenem pa z rahljanjem vrhnje plasti zemlje tudi ustvarimo boljšo izolacijo in vsaj deloma zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal.
Zelo uspešen način, da zmanjšamo porabo vode, je zastiranje tal s črno polietilensko folijo, ki jo dobimo v vseh semenarnah. Na prodaj so folije različne debeline in širine. Za potrebe malih vrtičkarjev je vsaka dobra, saj je prvenstveni namen zastiranja s folijo ta, da preprečimo izhlapevanje vode iz tal in obenem, če namestimo pod folijo tudi namakalno cev, lahko tudi natančno odmerimo količino vode, ki jo rastline potrebujejo za rast. Z zastiranjem s črno polietilensko folijo bomo tudi preprečili rast plevela, kar je še posebej važno, saj si na ta način tudi prihranimo nekaj časa in napora, ki ga sicer moramo porabiti in vložiti za okopavanje. Zelo primerna za zastiranje je tudi slama, ki jo natrosimo v vsaj deset cm debeli plasti. Namesto slame pa lahko uporabljamo tudi ostanke lubja, trave, ki smo jo pokosili, ko še ni dozorela in se torej ne more posejati, li stje ali celo posebno zasti-rko iz celuloze ali papirja, ki se nato v nekaj mesecih tudi razgradi.
Pomanjkanje vode je torej problem, ki nas bo, kot kaže, to poletje še posebej zaposloval. Poskrbimo, da bomo škodo vsaj omejili.
Pogovor / Franc Podveršič in Adela Ferletič
Pol stoletja slovenske gostilne
4
Ronko Bienic. Dolga leta sta jo vodila Franc Podveršič in soproga Adela Ferletič, v zadnjih letih pa jo s skrbno podporo staršev upravlja sin Bogdan. Zakoncema Podveršič se zahvaljujemo ne le zato, ker sta rada sprejela naše povabilo na pogovor, ampak zlasti za to, ker s svojo prisotnostjo med goriškimi Slovenci dajeta zgled požrtvovalne in delavne družine, ki si prizadeva za ohranjanje dragocenosti naše skupnosti.
Kako se spominjata daljnega leta 1953?
Franc P.: Leta 1952 sva prišla z bratom v Stražice in sva najprej kupila stavbo, nato pa še licenco za upravljanje gostilne. Ta je začela obratovati 19. maja 1953. Brat je ostal tu do leta 1965, dokler se nisem poročil.
Kako se spominjate otvoritve gostilne?
Franc P.: Bil je čisto preprost dogodek, saj stavba še ni bila do konca dograjena.
Čakalo nas je še veliko dela in žrtev. To je bil čas velike revščine in imeli smo tudi veliko dolgov. Kraj nam je bil všeč, ker je imel tudi lep kos zemljišča.
Takrat so bili okrog travniki in njive. Prejšnja gostilna, ki je svoj čas dobro obratovala, je bila zapuščena. To je bila znana gostilna Špacapan; pod tem nazivom je znana še danes. V njej je delal Vipavec z ženo, po vino je hodil s konjem na Vipavsko in v Brda. Po ženini smrti je gostilna začela propadati. Ko smo prišli mi do nje, je bila stavba last nekoga, licenca nekoga drugega, ki jo je dal v najem tretji osebi.
Kako sedaj gledate na pretekla desetletja?
Franc P.: Moram reči, da smo z gostilno vedno dobro delali, vedno je dovolj "kapljalo"; ne moremo se pritoževati. Pridelovali smo dobro vino, pa tudi zemljo smo sami obdelovali in nudili domačo zelenjavo. Zadnja leta prideluje in stekleniči vino, ki ga nudimo v naši gostilni, sin Damijan, ki ima vinograde v Gradiščuti, na Jazbinah, v Števerjanu in na Kalvariji. Živi pa v Doberdobu.
Vrnil se je torej v materino rojstno vas?
Adela F.: Da, jaz sem se rodila v Doberdobu, medtem ko je moj mož čist Števerjanec.
Vama manjka rojstna vas?
Adela F.: Doberdob mi manjka, saj sem bila do poroke dejavno vključena v vaško življenje. Potem je postala najina prva skrb družina. Marsikaj sva zanemarila, saj zahteva gostilna ogromno dela. Vmes so nas preizkusile še bolezni in druge težave. Hvala Bogu so prišli otroci; za nas je bila in je družina res sveta stvar.
Vse življenje sva posvetila o-trokom in delu. Zmeraj smo sami delali, nikdar nismo imeli zunanjih pomoči. Otroci so že pri 11 -12 letih morali poprijeti za delo; drugače ni šlo.
Gostilno sedaj vodi mlajši sin Bogdan. Hči Myrta je sicer vključena v delo in živi doma; končala je univerzo in sedaj išče službo. Starejši sin Damijan, ki se kot vinogradnik uspešno razvija - saj ima o-pravka tudi s slavnim Veronel-lijem -, nam pomaga posredno, s svojim vinom. Ljudje iz Brd imajo že v krvi ljubezen do trte; Damijan uživa, ko gre v vinograd.
L. 1965 sta se poročila.
Se je potem kaj
spremenilo?
Adela F.: Takrat se je Francev brat umaknil, midva sva poskrbela za skromnejšo obnovitev vsaj gostilne. Hišo smo preuredili kasneje, ko se je rodila hči Myrta. Dela so napredovala zelo počasi. Medtem so otroci rastli. Marsikdaj seje moj mož sam znašel v gostilni z enim otrokom v naročju, drugi pa ga je vlekel za hlače. Zaradi vseh nosečnosti sem namreč morala več mesecev preležati v postelji. Odkod naziv Ronko Bienic?
Franc P.: V Gradiščuti imamo kos zemlje v okraju, ki mu pravimo Bienic. "Ronko" pa je krajevni izraz, ki ga uporabljamo za nasad, kos zemlje s trtami ali sadjem; mi mu pravimo "ronk". To ime smo dali gostilni, ko smo jo ob 35-letni-ci prenovili leta 1988. Še vedno pa ljudje pravijo: "Gremo k Špacapanu".
Adela F.: Ljudje najdejo pri nas prijetno družinsko vzdušje. Marsikdo išče za našim "bankom" nekoga, ki bi mu kaj zaupal, se mu morda potožil, sploh nekoga, s komer bi se pogovoril. V gostilno pride, če želite, tudi pijanec; pride pa tudi tisti, ki spije kozarček vina in se želi človeško pogovoriti. Vsakogar spoštujemo, smo pa tudi spoštovani.
Franc P.: Znani smo po dobrem vinu. Med običajnimi klienti imamo veliko Slovencev, pa tudi Furlanov, saj dobro obvladam furlanščino. Tu go vorimo v vseh goriških jezikih. Pač tipična gor iška gostilna...
Adela F.: Povpraševali so nas, da bi tudi kuhali. Sama sem se kuhanja učila pri sestrah, zavedala pa sem se, da bi morali iskati še koga druge-
ga, ki bi nam pomagal. Ker smo se hoteli posvečati predvsem družini, smo ostali pri naši "majhnosti". Naše "polpete" so znane naokrog, nudimo domač pršut in kruh, narezke, poleti cvrtje in podobno. Vse domače! Ubrali smo to pot, ker nam je to tudi zadoščalo. Imamo dovolj dela, da živimo. Petdeset let je dolga doba. Prišli so tudi trenutki, ko bi kmalu zaprli, če bi tu ne bil naš dom. Ne zanima nas zaslužek. Katero obdobje je bilo najtežje doslej?
Adela F.: Najhujše je bilo na začetku. Ni bilo kakšnega posebnega zaslužka, ni bilo pomoči, razmere niso bile lahke. Mož in njegov brat sta si pomagala z gostilno in kmetijo hkrati. Hudo je bilo tudi, ko so nas napadale bolezni in smo želeli priti do družine.
Franc P.: Zlasti prva leta so bila res huda, zakoni so bili strožji, zlasti kar se tiče urnikov obrata. Ni bilo tedenskega počitka, ni bilo dopusta.
Kateri pa so bili najlepši trenutki?
Adela F.: Ustvarjanje naše družine! Ko smo prišli do o-trok, so bili to gotovo naši najlepši trenutki. Veliko zadoščenje je bilo tudi videti otroke, ki so zrasli in lahko sami zaživijo.
Franc P.: Zadoščenje je bilo tudi v tem, da smo s časom gostilno razvijali, jo popravljali in izboljševali.
Adela F.; Zdaj bi res rada pustila delo za bankom; naj ga upravljajo mladi. Morava pa jim biti v pomoč.
Poznamo vas kol organistko in izvrstno pevko...
Adela F.: Mašim luknje, ko je prav potreba. Sem samouk. Z neverjetnim veseljem igram in, ko pojem, uživam. Seveda ne pojem samo z usti... Vse v meni poje. To je moje veselje! Življenje pač prinese stvari, ki jih ne pričakuješ. Reči moraš: "Prav, zdaj sem postavljen sem in tu moram porivati voz naprej. Kar je mimo, je mimo!" Resnost se obrestuje.
Danijel Devetak
Športno združenje 01ympia/ Gorica
Bogata zaključna akademija
S telovadno akademijo se je športno združenje Olym-pia v petek, 30.maja 2003, že tretje leto zapored predstavilo vsem staršem, prijateljem in simpatizerjem in tako zakjučilo zelo uspešno otroško in mladinsko dejavnost za sezono 2002/03.
Olympiin odbornik Andrej Vogrič je v nagovoru poudaril pomembnost in raznolikost dejavnosti, ki jih združenje v zadnjih letih posveča otrokom in mladini, pomembnost strokovnega dela z najmlajšimi - v primeru Olympie s predšolskimi otroki, ritmičarkami, orodnimi telovadci, športnimi plesalkami, malimi odbojkarji in odbojkaricami. Vsem tem je treba nameniti največjo pozornost in temeljno podlago, da pride društvo tudi v prihodnosti do tako uspešnih rezultatov, kot jih je doseglo v letošnji sezoni. Vogrič je pozdravil še goste iz Šempetra pri Novi Gorici - plesni center "Terpsihora" (mentor Jasmina Bremec), katerih prisotnost je bila dokaz sodelovanja tudi z društvi onstran meje.
Naj poudarimo, da tudi športno združenje Olympia
sodeluje v projektu "SloVi-ta", to je sodelovanje oz. organizacija plesnih turnirjev in srečanj, katerega ustanovitelja sta prav "Terpsihora" in pa "Sunshine club" iz Palmanove.
Občinstvu so se nato pred-stavili prav vsi pripadniki športnega društva. V enournem programu, ki je obsegal 17 točk, se je pred polno dvorano zvrstilo več kot 50 domačih telovadcev. Nastop so začele članice skupine Hip Hop senior z zahtevnejšo koreografijo "Dance!", sledil je prikaz dela najmlajših skupine "gymplay" (vadba predšolskih otrok), ki so pod vodstvom trenerke Damijane Ce-ščut ter vaditeljic Veronike Visintin in Marije Jussa pripravili poligon, ki je obsegal tudi nekaj polakrobatskih elementov. Trenerka Mija Ušaj Češčut je deklice/ritmi-čarke pripravila s tremi skupinskimi sestavi športne ritmične gimnastike (vaja s pajčolani, vaja s konjički ter vaja s gymball baloni). Sledil je nastop orodnih telovadcev. Pod vodstvom trenerja Mihe Vogrinčiča so pripravi-
li	tri točke: prikazali so prvi-
ne akrobatike ter polakrobat-ske elemente (parter), preskoke na prožni ponjavi ter preskoke čez kozo. Trenerka/koreograf Damijana Ce-ščut pa je s plesnimi skupinami Hip Hop under, junior in senior pripravila kar 7 koreografij: "Čartoons", "Tango", "Booomba", "Dance!", "Chiuahua", "Anastacia" ter "Grease" ( točka za mednarodni turnir "Citta' di Palmanova").
Večer se je zaključil z družabnostjo, ki so jo s skupnimi močmi pripravili starši in združenje. S tem nastopom se je telovadna sezona končala, otroci odhajajo na zaslužene počitnice v pričakovanju meseca septembra, začetka nove sezone, ki bo prav gotovo zelo pestra.
Ob tej priložnosti gre seveda zahvala vsem, ki so kakorkoli pomagali in prispevali k uspešnemu delovanju: otrokom, njihovim staršem, trenerjem in pa odbornikom.
Pa še vabilo: "September mesec bo kmalu spet tu!!! Vpišite se v telovadnico Športnega združenja Olympia.........
ne bo Vam žal!!!"
Italijanski nogomet
Milan-Juventus? No, mister, raje v kinodvorano (i)
Britanski časopisi so prejšnjega 28. maja, na dan finalne tekme pokala prvakov med Juventusom in Milanom v Manchestru, pozivali Angleže, naj zvečer raje gredo v kino in ko se po filmu vrnejo domov, naj si ogledajo enajstmetrovke, najzanimivejši del tekme po stodvajsetih minutah dolgočasnega italijanskega nogometa. Angleški novinarji so s svojim britanskim humorjem do Milana in Juventusa bili še prizanesljivi. Dosti bolj ostri in pikri so bili ko-mentariji v španskih časopisih. Dan po tekmi je španski As zapisal:
Umor nogometa, Marca pa je poročala o zelo zelo revni tekmi, ki se je sklenila na najbolj logičen način, po e-najstmetrovkah.
Španski bik nasedel italijanskemu tore ru
Finalna tekma med Milanom in Juventusom je bila res zelo dolgočasna, verjetno bi jo lahko uvrstili med bolj dolgočasne v skoraj petdesetletni zgodovini najžlahtnejšega evropskega nogometnega pokala. Britanski časopisi so s svojim pozivom zadeli v polno, ob tem pa je treba nekaj besed reči tudi
o	španskem novinarskem cehu, ki se je s tako silo zagnal v italijanski nogomet. Njihove ostre kritike na račun ekip z Apeninskega polotoka so namreč postale vsakdanji kruh za španske bralce: gonja ni zadevala le finalnega obračuna, vlekla se je že celo leto. Španski nogomet je namreč v zadnjih nekaj sezonah prevzel mesijansko vlogo v Evropi: ekipe z Iberskega polotoka so
bile daleč najuspešnejše na stari celini. Letos se je jeziček tehtnice močno prevesil na stran italijanskih klubov: Be/-pacse so v polfinalu zastopala kar tri moštva, kraljevino Juana Carlosa pa le ena ekipa. Končni spopad na nogometnem Olimpu so letos monopolizirali izključno italijanski nogometni titani. Španska četrta veja oblasti že nekaj mesecev ostro napada nogomet pod Alpami in Apenini, pri tem
i
Veselje kapetana Maldinija po novi zmagi
pa pozablja, da so prav Italijani glavni "krivci" za to, da je španska nadoblast na evropski celini tako klavrno potonila. Seveda je pri tem imela pomembno vlogo tudi sreča, vseh zaslug pa le ne moremo pripisati boginji z zavezanimi očmi. Milan je npr. že v prvem predtekmovalnem krogu v svoji najboljši temi letos v gosteh premagal Deportivo La Coruna z zgovornim in brezkompromisnim 4-0. V drugem predtekmovalnem krogu so
Ancelottijevi izbranci zasedli prvo mesto pred tako opevanim Real Madridom. In navsezadnje je kraljevo moštvo iz španske prestolnice svojo evropsko pot sklenilo prav proti italijanski ekipi, Juventusu. Na povratni tekmi na stadionu Delle Alpi so se Turinčani uveljavili zelo avtoritarno in popolnoma zmleli neobstoječi Real.
Napake, popravki in dolgočasje
Finalna tekma je bila po predvidevanjih "pozicijski" boj, v katerem se ekipe niso spravile iz svojih obrambnih okopov in niso poskusile odločnejših napadov zaradi strahu nasprotnikovega protinapada. Ancelotti je na igrišče poslal pričakovano e-najsterico. Vrata je bra-nil Brazilec Dida. V obrambni vrsti so od desne proti levi Juven-tusove napade čuvali Costacurta, Nesta, Mal-dini in Kaladze. Vezno vrsto v obliki romba so sestavljali Pirlo (spodnji kot), Rui Costa (gornji kot) ter med njima Se-edorf in Gattuso. Obstreljevanje Buffonovih vrat je bilo zaupano na-padalnemu dvojčku Ševčenko - Inzaghi. Lippijeva izbira prve postave je bila nekoliko presenetljiva. V vratih je stal Buffon. Obrambno vrsto (od desne proti levi) so sestavljali Thuram, Tudor, Ferrara, Montero. Na sredino igrišča je Lippi umestil (vedno od desne proti levi) Camoranesija, Tac-chinardija, Davidsa in Zam-brotto. Napade na Milanova vrata je trener iz Viareggia zaupal Del Pieru in Trezeguetu.
/ dalje Andrej Černič
POTOPIS
Od Nove Gorice do Santiaga (30)
CAMIN0 FRANCES
Nace Novak
V	vasi mi je postalo takoj jasno, da njeni prebivalci živijo predvsem na račun turizma, saj je bila večina hiš na novo obnovljenih v tradicionalnem slogu, v vsaki od njih pa so ponujali nekaj zanimivega. Če bi računali samo na romarje, bi se jim vložek težko povrnil, a skozi vas je vodila tudi kar prometna cesta, avtobusov z nemškimi, nizozemskimi itd. turisti, ki so si tu privoščili krajši ali daljši postanek, pa ni bilo malo.
Jo nam je takoj, ko smo prišli, povedala, da je Chris v Cebreiro prikolesaril že ob dveh popoldne in da vse od takrat sedi ob šanku v bližnji gostilni in ga pije, ker mu je dolgčas.
"Fanta, prosim vaju, pojdita pogledat, če se še drži na nogah," je rekla. Z VValter-
jem sva ji ustregla in dobila Chrisa res na mrtvo pijanega naslanjati se na točilni pult. Takoj ko je naju prepoznal, je naročil še eno rundo in potem še eno. Od šanka smo ga uspeli zvabiti šele, ko je bil že čas za večerjo, in smo se skupaj preselili v nadstropje višje. S tem pa zgodbe še ni bilo konec, saj je pri naročanju predjedi, glavne jedi in deserta vsakič rekel le: "Thanks, i'm fine. Just bring me a bottle of vvine," (zame nič, prinesite mi le steklenico vina).
Jo me je kasneje prosila, če bi lahko naslednji dan jaz vozil bicikel po strmo spuščajoči se in ovinkasti cesti, saj Chrisu ni zaupala, oziroma se je bala, da bo divjal, zletel s ceste in se ubil.
Prošnjo sem z veseljem
sprejel, saj me je skrbelo, kako bom zmogel z "razšte-lanim" stopalom in vse bolj zatečeno nogo še en hud spust, kot pogoj pa sem postavil ugodne vremenske razmere.
Za piko na "i" še zvin gležnja
Zjutraj je bilo vreme na prelazu Cebreiro (na sliki) kot na sodni dan. Deževalo je, močno pihalo, pa še megla je bila tako gosta, da smo videli le nekaj metrov pred seboj. Že takoj, ko sem se zbudil in pogledal skozi okno, mi je postalo jasno, da ne bo nič s kolesarskim spustom.
Romarji, ki so zavetišča običajno zapuščali že okrog šestih zjutraj, so se obotavljali z odhodom, potem pa je nekdo do spalnice prinesel veselo novico, da lahko ostanemo zaradi slabega vremena v zavetišču, vse dokler se razmere ne uredijo.
Do desetih zjutraj se je
I	vreme že bistveno izboljšalo.
Megla se je razkadila in veter je ponehal, a smo šli vseeno še na kavo v bližnjo gostilno. Tam sem Chrisu in Jo povedal, da kljub izboljšanju vremena ne mislim kolesariti, saj je še vedno deževalo. Razumela sta.
Ko smo se podali na pol, je kar šlo, pa čeprav strmo navzdol. Z nogo prvih nekaj kilometrov nisem imel težav. Šele pred postankom v Tria-casteli sem nekajkrat nerodno stopil in bilo je dovolj. Težave so se začele in v Tria-castelo, kjer smo si privoščili
krajši odmor, sem prišepal nekaj minut za ostalimi.
Ker me je tudi med nadaljevanjem ob vsakem koraku nadležno zbodlo v levem stopalu in višje gor v smeri kolena, sem imel kmalu vsega dovolj. Odmislil sem boleči-
no, poškodbo in morebitne posledice in trmasto pospešil tempo, da so ostali Emilia, VValter, Chris in Jo daleč zadaj. Težav sem imel "poln kufr" in med iskanjem izhoda iz stiske sem se spet po-služil rezervne energije iz petnih žil.
Med potjo sem ujel starejšega Nizozemca, ki mi je med klepetom povedal, da se je na Camino podal kar iz rodnega Amsterdama, na poti pa je bil že skoraj dva meseca. Ko sem zvedel za izjemen podvig, mi je dalo to novih moči in nadaljeval sem v divjem ritmu. Do Calvorja, kamor smo bili namenjeni, je pot vodila med pašniki in majhnimi zaselki.
Ker sem bil na poti že skoraj deset ur, že nekaj dni pa sem zaradi vse hujšega vnetja pokostnice šepal, sem izgubil občutek za korak. V minulih dneh sem preizkusil že vse načine hoje, da bi mi bilo lažje, na koncu pa nisem več vedel, kako naj hodim. Noge so šle zaradi utrujenosti kar po svoje. Na spolzki podlagi mi je nekajkrat spodrsnilo, tako da sem se še komaj ujel, pri tem pa od bolečine rjul kot ranjen merjasec. Čeprav se takrat tega še nisem zavedal, sem si med enim od nesrečnih korakov zvil gleženj.
/ dalje
15
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
16
ČETRTEK, 5. JUNIJA 2003
AKTUALNO
Izlet z Novim glasom
Potovanje v Provanso in Andoro <2>
ARLES
Zgodovina Arlesa se začenja s Kelti-Ligurijci, nato so ga
Arles
zavzeli Grki in končno Rimljani, ki so mu dali svoj pečat. Rimski amfiteater še danes predstavlja ponos nekdanjega mesta. V srednjem veku je služil
tudi za zatočišče meščanom kot obrambna trdnjava pred roparji in sovražniki. V njem naj bi bilo okrog dvesto hiš oz. stanovanj. V 19. stoletju so začeli obnavljati zgradbo in še danes služi za razne prireditve, tudi za nekrvave bikoborbe. Stolna cerkev sv. Trofima škofa spada med svetovne spomenike UNESCA, zlasti zaradi slikovitega romanskega portala, ki mu je prizanesla tudi francoska revolucija. Arles spominja tudi na umetnika Vincenta Van Gogha. Kavarna, ki jo je naslikal, je še vedno v rumeni barvi. Obiskali smo tudi njegov atelje in zavetišče, kjer je živel kot bolnik. Po ulicah in trgih, kjer je umetnik slikal so nastavljene kopije slik, ki jih je prav tam slikal. Mesto Arles ob reki Rodan je doseglo svoj višek v petem sto-
letju po Kr., ko je po reki trgovalo z Marseillem in Sredozemljem, opustošili so ga Saraceni, nato se je v srednjem veku spet dvignilo skoro do nekdanje veličine.
V okolici mesta in na poti v Nimes se razteza ravnina, imenovana krau, to so šopi svojevrstne trave, kjer se pasejo številne ovčje črede, imenovane tudi meri-no iz Arlesa.
NIMES
Mesto Nimes je bilo v pre-teklosti keltsko mesto Nemau-sus, ki je nadzorovalo 24 o-koliških naselij od	Stolna cerkev sv.
reke Rodan do gore Sete. Pečat mestu pa so zapustili Rimljani. V srednjem veku so bili tudi krvavi boji med al-bižani in katoličani. V 16. stoletju je bilo tu središče protestantske sekte hugenotov.
V srednjem veku se je v Nimesu razvila tekstilna in dustrija, posebna je bila obdelava trpežnega blaga oz. platna. Iz tega so izdelovali hlače za mornarje in rudarje. V 19. stol. je neki bavarski trgovec začel iz Genove izvažati to platno v Amer i -ko, poimenovali so ga "blue de Genova", kar so A-Trofima škofa v Arlesn merikan-
Skupina izletnikov pred rimskim vodovodom
ci izgovarjali kot blu-jeans, kar označuje še danes tovrstno blago. V Ameriki so ga rabili predvsem iskalci zlata in rudarji zaradi velike trpežnosti.
Po ogledu zgodovinskega središča Nimes smo se odpeljali do nekdanjega rimskega vodovoda, ki ga je dal zgraditi cesar Klavdij okrog leta 60 po Kr. in je še danes delno ohranjen tudi kot most čez reko Gardon (Pont-du-Gard). Dolg je bil skoro 50
km in je dobavljal vodo mestu Nimes. Most oz. vodovod je na tem mestu visok 40 m v treh nadstropjih, po zgornjem je pritekala voda, pod njim pa je bila cesta, spodaj pa struga reke. Srednji del obsega 11 kamnitih obokov, vrhnji del pa celo 35. Most je dal obnoviti Napoleon. Kamen so pridobivali iz bližnje okolice.
/dalje
CIM)
Pomembno srečanje
Center Komel gostil obmejne glasbene šole
Deskle / Premiera gledališke skupine Mak
Prijetno sveža postavitev pravljice Trnuljčica
Poznana zgodbica s srečnim koncem je razveselila
Aktualno
EU - civilizacijska nujnost
Minulo sredo, 28. maja, je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel gostil srečanje obmejnih glasbenih šol iz Avstrije, Slovenije in seveda Furlanije-Julijske krajine.
Udeleženci so se v Gorici srečali z našo stvarnostjo, obiskali tudi naše uredništvo
Karlo Kocjančič
Za svoje delo ni pričakoval ali zahteval nobenega plačila. Nasprotno, zanj seje celo materialno razdajal. Se več, razdajal se je celo s svojo krvjo in jo dal na razpolago potrebnim šestdesetkrat. Zal, mu ni bilo dano, da bi svoje delo in svoje poslanstvo dopolnil do kraja. Vendar je njegov življenjski opus tako obsežen in raznolik, da ga bo treba, ko bodo razmere to dopuščale, na podlagi osebnih arhivov, arhivov civilno družbenih organizacij in pričevanj njegovih sodobnikov, primerno obdelati in osvetliti. S Kocjančičem je malo Gradišče pri Materiji dalo Primorski enega svojih velikih sinov, ki so dostojan-
(na sliki), sprejel pa jih je tudi goriški župan Vittorio Bran-cati, ki je pohvalil obmejno sodelovanje. Vsekakor je bil vrh celodnevnega srečanja gotovo prireditev v centru Bratuž, na kateri so nastopili mladi glasbeniki centra Komel. Več prihodnjič!
stveno opravili svoje življenjsko delo in se v njeno knjigo vpisali z zlatimi črkami. Za njim je zazevala velika praznina in tla pod nogami so se nam močno zamajala.
Dragi Karlo, ne morem ti povedati, kako smo bili pretreseni ob tem, kar se ti je zgodilo, in kako te bomo pogrešali širom cele Primorske. Skušali se ti bomo oddolžiti za vse, kar si nam dal. Počivaj v večnem miru. Tvojim dragim pa izrekamo ob tej veliki nesreči naše globoko sožalje.
Tvoji prijatelji in življenjski sopotniki iz Kulturnega kluba Istra, Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro in drugih civilno družbenih organizacij iz Kopra in širše Primorske•,
zanje Milan Gregorič
Na odru lepo zasedene dvorane v Desklah se je v nedeljo, 1.1. m., pozno popoldne predstavila z novo dramsko uprizoritvijo domača gledališka skupina Mak, ki deluje že sedmo leto v KD Svoboda in jo sestavljajo v glavnem učenke - zdi se, da so fantje bolj sramežljivi - višjih razredov tamkajšnje osemletke pod mentorskim vodstvom neutrudne Mojce Petelin in pod režijsko paličico Emila Aberška, ki svojo zavezanost gledališki umetnosti zelo rad deli z mladimi vnetimi gleda-lisJiimi,navdušenci.
Z deskljanskimi igralci je do sedaj uprizoril šest bolj ali manj znanih pravljičnih besedil. Za letošnjo odrsko postavitev je iz pravljične zakladnice izbral "zimzeleno" zgodbico o Trnuljčici v priredbi Saše Škufca in jo s sodelavci, avtorjem glasbe Radovanom Kokošarjem, kostumografinjo Svetlano Žnidarčič, koreografinjo Alenko Velušček, oblikovalcem luči in tehničnim vodjo Aleksandrom Žnidarčičem, izoblikoval v za tudi mlajše otroke dojemljivo in razgibano predstavo, vedrino katere skali v sicer ne preveč hudobnem slogu, kljub "grozečim" svetlobnim in drugim efektom, le črna vila s svojim temnim urokom. Sanjski princ s svojim prihodom odžene prekletstvo in veselo praznovanje ob Trnulj-čičinem rojstnem dnevu se po sto letih lahko nadaljuje v najlepšem razpoloženju zaradi komaj sklenjene zaroke, ki se je raduje ves dvor.
Predstavo so igralci Dijana Galič (Pavliha), Nena Štend-ler (Trnuljčica), Karin Rutar
male gledalce
(kralj), Tina Maffi (kraljica), Andreja Colja (spletična), Kristina Cigoj (črna vila), Ana Breščak (dobra vila), Suzana Šuligoj (princ), Anja Rustja, Marjana Šuligoj in Edisa Paloš (dvorjani) pripravljali in brusili kakih šest mesecev, zato da je tako gladko stekla in kazala primeren ritem, ki so mu zlahka sledili tudi mlajši gledalci. Prav ti so se najbolj zabavali ob nekaterih domiselnih režijskih posegih, v katerih je bila opazna duhovito humorna nitka, ki se v zadnjih časih prepoznavno vije v vseh Aberškovih uprizoritvah. V igro so izvajalke po svojih zmožnostih vložile veliko truda, dobre volje in požrtvovalnosti. Posebno dosti e-nergije in privlačne neposrednosti pa je svoji vlogi prilila Dijana Galič, ki je spet pokazala očiten, prirojen igralski talent v sproščenosti, naravnosti in spretnosti kretenj, v harmoničnosti gibov in plesnih korakov.
Celotno predstavo odlikujejo razkošnost, natančna izdelava in živobarvnost res lepih kostumov, prava paša za otroške oči, pisana scena (E-mil Aberšek) in njeni elementi v obliki kock, ki so vsestransko uporabni in funkcionalni, ter ustrezajoča glasba.
Za poslikavo scene je tudi tokrat poskrbel likovni krožek OŠ Deskle pod mentorstvom Alde Zimic Ozebek. Ob premieri je izšla izvirno zamišljena zgibanka, na kateri se organizatorji zahvaljujejo Občini Kanal ob Soči za pomoč pri uresničitvi predstave, ki bo gotovo ogrela srca malih in velikih gledalcev.
Iva Koršič
Poglavitno propagandno geslo, potrjeno s soglasjem različnih političnih opcij, je ves čas priprav na vstop Slovenije v EU in v Nato bilo silno preprosto, namreč, da v resnici tako le izpolnjujemo težnje, izražene ob osamosvojitvi. Vendar, v teh več kot desetih letih tranzicije, se je naš politični in varnostni položaj oz. pomen spremenil, v obeh organizacijah pa marsikaj predrugačilo. S padcem (sovjetskega) komunizma je razpadel tudi njen vojaški potencial, Varšavski pakt, zato za razliko od Nata, Slovencem vključevanje v EU nikoli ni bilo zares vprašljivo. EU je za celino - in seveda za nas, kakor, recimo, krščanstvo pred skoraj poldrugim tisočletjem - pravzaprav civilizacijska nujnost.
"Združevanje Evrope bo končano na dan, ko bodo članice EU postale tudi balkanske države", je prepričan Prodi. In zdaj, pozor: prav česa takega tedaj, ob osamosvojitvi, Slovenija sploh ni želela, hoteli smo, kot (komaj) demokratična država le v ekskluzivni krog gospodarsko razvitih držav. Ž enim samim argumentom: zemljepisnim in geopolitičnim položajem Slovenije in zahodne Evrope. Verjetno je prav to vzrok, da zdaj Slovenija jemlje in vidi vlogo EU zgolj kot nekako organizacijsko tvorbo, katere interesi so načeloma, kot je ob dnevu Evrope zapisal Dimitrij Rupel, "ne pa nujno do podrobnosti, skladni z interesi ostalih štiriindvajsetih držav".
Pa saj nikoli še ni bilo javnosti razloženo bistvo, vizionarstvo združene Evrope. In temu primerno je Slovenija, razen glede pogojene zako-
nodaje, v resnici še povsem nepripravljena, razjasnjena pa ni niti širša politična in duhovna vloga naše integracije (pa saj ne zmoremo u-dejanjiti niti enotnega kulturnega prostora!). EU, kakor se prav zdaj dograjuje s pripravljajočo se ustavo, različnim gledanjem navkljub, niso le splošni pojmi o vračanju h koreninam, večja oz. končno "prava" demokracija, ki spodbuja prazne upe, le geografsko zamenjavo mita o Indiji Koromandiji. Nimamo niti enotnega mnenja o omembi Boga v bodoči ustavi. Tako kot Američani, za katere je Bog, predvsem "pojem Boga", neka sinkretistična podolja Boga (kot v Primorskem dnevniku ugotavlja Nadja Ma-ganja), bi zaradi naše "pluralnosti" (pisatelj Rebula bi rekel nihilizma) najraje tudi pri nas bili kvečjemu za nekakšnega multikult/ur/nega boga. Glavni poudarki so zato slej ko prej le na "koristnosti" vstopa, kaj bomo iztržili in koliko bomo prejemali. Podobni "pridobitniški" razlogi nas, a tudi vso "novo" Evropo, tako nekritično in mimo teženj EU vežejo na ZDA.
Vedno bolj uravnoteženo, enakovredno ekonomsko in politično, pa tudi vojaško sodelovanje obeh celin - še posebej nasproti ostalim -, a tudi sodelovanje v boju proti svetovnemu terorizmu, proti nezakonitemu priseljevanju, organiziranemu kriminalu ter trgovini z drogami in orožjem, politično komformistična in gospodarsko nerazvita "nova" Evropa tako že v samem zametku podreja usklajenost EU z interesi ZDA oziroma, bolj pravilno, aktualno Bushevo administracijo.
Janez Poštrak
Z 12. STRANI
£ <* t i t i * *£