> I Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 j G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XI. - Štev. 33 Gorica - četrtek 13. avgusta 1959 - Trst Posamezna številka L 30 K desetletnici CMD Mrzlične priprave za srečanje »Delo«, slovenski jutranji dnevnik, ki izhaja v Ljubljani, je dne 29. julija t. 1. prineslo članek »Velike priprave za praznovanje desetletnice Cirilmetodijskega društva«. V tem članku beremo med drugim tudi naslednja izvajanja: »Letos mineva deset let, odkar se je nekaj manj kot sto slovenskih katoliških duhovnikov zbralo v Ljubljani in ustanovilo svoje duhovniško društvo. Že poprej je skupina duhovnikov, ki so sodelovali v NOB, v okviru OF ustanovila svoj Iniciativni odbor, ki je bil predhodnik današnjega CMD. Glavni cilj in namen društva je, da duhovnike vzgaja v patriotskem duhu, v spoštovanju pridobitev NOB in da duhovščina najde v sedanji stvarnosti svoje ustrezajoče mesto. Duhovščina je vedno bolj spoznavala, da je njeno mesto cerkev in da so za vedno minili časi izrabljanja Cerkve za politične cilje; vedno bolj je spoznavala, da je socializem družbeni red, ki je najpravičnej-ši; da je treba prekiniti z mračno preteklostjo delovanja Cerkve in se vključiti v konstruktivne napore naših delovnih ljudi za zgraditev boljše bodočnosti. Vedno bolj so se zavedali, da lahko od družbe pričakujejo le toliko, kolikor bodo sami prispevali. Zato se je misel društva vedno bolj krepila, število članstva pa je bolj in bolj rastlo, tako da šteje sedaj okrog 500 duhovnikov oz. več kot 50 odstotkov vse slovenske duhovščine.« To društvo in slična duhovniška društva v Jugoslaviji ter v ostalih komunističnih državah so bila in so še vedno težak problem za škofe v tamkajšnjih državah in tudi za Vatikan sam, ki se zdi, da prepušča sodbo glede takih društev krajevnim ordinariem. So namreč ta društva kakor dvorezen meč: na eni strani je jasno, da so orodje v rokah partije; na drugi strani pa le pomagajo, da se nekoliko omili položaj Cerkve v prizadetih državah. Da so taka društva orodje partije, je jasno tudi iz zgoraj navedenega članka: »Glavni cilj in namen društva je, da duhovnike vzgaja v patriotskem duhu, v spoštovanju pridobitev NOB in da duhovnik najde v sedanji stvarnosti svoje ustrezajoče mesto.« Z drugimi besedami povedano je namen CMD: 1. Vzgajati duhovnike v zvestobi režimu (v patriotskem duhu). 2. Pridobivati jih za dosego ciljev komunizma (pridobitve NOB). 3. Vkleniti tudi duhovnika z dušo in telesom v sedanji brezbožni socialistični red, da ne postane morda privlačen pol kake »reakcije«, če bi ostal ob strani (najti duhovnikom v sedanji stvarnosti ustrezajoče mesto). To so cilji, ki si jih je partija zastavila ob ustanovitvi CMD in sličnih društev in ki so jih duhovniki člani, hočeš nočeš, sprejeli ter jih sedaj pomagajo uresničevati. Ni potrebno, da je človek posebno bister, da vidi, kako so taki cilji v nasprotju z resničnim duhovnikovim zvanjem. 1. Zvestoba režimu: Sv. Pavel uči, da niora biti kristjan zvest državnim oblastem »tudi slabim«. Kristus sam nas uči: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, In Bogu, kar je božjega.« Toda tu ne gre za Zvestobo državi in državnim oblastem, temveč za zvestobo ideji, ki jo komunizem zastopa. Taki ideji pa ne duhovnik •>e noben kristjan ne sme biti zvest, ker Je komunizem v bistvu brezbožen in nasproten vsaki veri, zlasti še krščanski. Zaman se zato slepijo dobronamerni, češ je patriotizem le ljubezen do domo Vine. Patriotizem, ki ga partija zahteva, ie zvestoba partiji in njenim ciljem. 2. Pridobitve NOB: Kaj so to? V Ju-Bosloviji so n. pr. ločitev Cerkve od dr-We, prekinitev diplomatskih odnošajev •'led Vatikanom in državo; obsodba in **Por kard. Stepinca; obsodba in zapor 'ollkega števila duhovnikov in vernikov; Prepoved vsakršnega katol. tiska; vsakršnih katol. organizacij; popoln mono- pol države pri vzgoji mladine; ukinitev in zaplemba skoro vseh samostanov in vzgojnih zavodov; kontrola nad duhovniki celo v spovednici; . prepoved vsem članom armije, vsem kulturnim delavcem, da se udeležujejo verskih obredov, uzakonitev razporoke in splava itd. itd. To so med drugimi pridobitve narodne osvobodilne borbe, ki naj jih člani CMD spoštujejo. 3. Najti duhovnikom v sedanji stvarnosti ustrezajoče mesto: To mesto je duhovniku že odkazala partija, ko je proglasila ločitev Cerkve od države. Duhovnik kot zastopnik Cerkve bi moral po ločitvi med Cerkvijo in državo živeti za namene Cerkve in vernikov; država, ki je to ločitev hotela, bi morala avtonomijo Cerkve in duhovnikov spoštovati. Toda temu ni tako. Tudi duhovnik se mora kot duhovnik vključiti v sedanji socialistični red. Tudi duhovnik mora s svojo avtoriteto in s svojo besedo »graditi socializem« in utrjevati socialistično moralo. CMD naj duhovnike za to nalogo vzgaja. Pogumni duhovniki so bili od vsega začetka zoper CMD, ker so pač uvideli, da se cilji tega društva in sličnih društev ne skladajo z zvanjem, ki ga je Cerkev naložila duhovniku. Zato je še vedno polovica takih, ki po 10 letih vztrajajo kljub vsem grožnjam in pritisku ter v društvo ne stopijo, čeprav imajo tudi veliko materialno škodo od tega in čeprav je čestokrat ravno dejstvo, da niso v CMD, glavni vzrok, da morajo v zapor. Znano je namreč, da UDBA ob vsaki priliki sili duhovnike, naj vstopijo v CMD. To delajo posebno letos, ko je 40-letnica partije in so zato vsestransko razgibali njeno delavnost. Odklonitev pristopa v CMD pomeni za duhovnika črn madež in nemalokrat prvi povod za policijsko in sodno postopanje zoper njega. CMD trdi o sebi, da je v skladu s cerkvenimi kanoni in v soglasju z ordinariji (škofi). Zato se hvali »Delo«, da so vodstvo CMD sprejeli vsi trije slov. ordinariji. Da ne bodo koga slična dejstva zavedla do napačnih sklepov, je treba pribiti nekaj ugotovitev: 1. Ob začetku društva je sv. Stolica izobčila nekaj vodilnih članov CMD, med njimi Antona Bajta, župnika v Šmarjah, na Vipavskem, ki je še vedno pod cerkveno kaznijo. 2. Na Kitajskem je Cerkev razne duhovnike člane sličnih patriotskih društev prav tako izobčila, ker so zašli v očiten razkol od Rima. Pij XII. je taka društva na Kitajskem obsodil. 3. Ce Cerkev nekaj tolerira, trpi, ni s tem rečeno, da odobrava. Da prepreči večje zlo, Cerkev večkrat trpi manjše. Ravno to se zdi, da je primer pri sličnih filokotnunističnih društvih v raznih satelitskih državah: Cerkev jih trpi, da prepreči poslabšanje verskega položaja. Ne morejo pa se take organizacije ponašati, da imajo kake posebne zasluge za Cerkev. Sv. Avguštin pravi, da Bog dopušča zlo, ker more tudi iz zla pripraviti dobro. Isto velja glede sličnih patriotskih društev duhovnikov in vernikov, kjer obstojajo. Vsekakor nam obstoj takih društev priča, da je Cerkev tudi v satelitskih državah velika duhovna sila, ki je komunizem ne more premagati, zato bi si rad usuž-njil njene predstavnike — duhovnike, da bi služili namenom partije. Nekateri so se v svoji človeški slabosti dali uloviti; drugi junaško vztrajajo na stališču, ki je edino pravo: nič ne more biti skupnega med katol. duhovnikom in partijo. Zapad se resno pripravlja na srečanje med ameriškim predsednikom Eisenhowerjem in sovjetskim poglavarjem Hruščevom. Vemo, da milijoni ljudi mnogo pričakujejo od tega srečanja, ki naj bi pripomoglo k zboljšanju odnosov med Zapadom in Vzhodom ter odtsranilo dosedanjo politično napetost. Tukaj seveda ne gre za odpoved svojim načelom, od katerih ne bo gotovo nihče popustil, ampak zato, da se med dvema ideološko nasprotnima si taboroma najde nova pot sožitja, ki naj bi zagotovilo ljudem na svetu mir in varnost. V tem smislu in obsegu se morajo razgovori med poglavarjema dveh naj večjih svetovnih velesil smatrati za dobrodošle in koristne. Diplomatski stiki med Washing-tonom in zapadnimi prestolnicami so bili v tem zadnjem tednu nepretrgani. Nekatere zapadne države so izrazile skrb, da ne bi vrhunski sestanek med ZDA in SZ predstavljal kako hipoteko nad dosedanjo atlantsko politiko, ki veže Zapadno Evropo z Ameriko. Da bi te bojazni razpršil in izpričal svojo lojalnost do zaveznikov, bo ameriški predsednik konec tega meseca prišel v Evropo. Tako se bo 27. t. m. srečal z Adenauerjem, 28. pa se bo sestal z Macmil-lanom v Londonu. Dne 2. sept. bo že v Parizu pri De Gaullu. Tu bo imel razgovore tudi z italijanskim predsednikom Segnijem, s pred- sednikom atlantskega sveta Lan-som in generalnim tajnikom NA-TO-ja Spaakom. WASHINGTON Ameriška vlada je sporočila, da bo sovjetski predsednik Hruščev prišel v ZDA 15. sept. 1.1. Njegov obisk bo trajal do 28. istega. Javno ameriško mnenje, posebno še po Nixonovem obisku v SZ, je na splošno dobro pripravljeno in naklonjeno Hruščevemu prihodu ter odobrava Eisenhowerjevo iniciativo. Dober odmev so povsod imele Hruščevove izjave, v katerih pravi, da, če se bodo odnosi med sovjetskim in ameriškim narodom zboljšali, se bodo zboljšali odnosi tudi z drugimi državami in bo tako lahko nastal trajen mir. Pi'ed tem obiskom si zaenkrat ameriška vlada predvsem prizadeva, da prepriča zapadne zaveznike o svoji dobri veri in resnosti ter jim zagotovi enotno politiko postopanja do Vzhoda. LONDON Angleška vlada je vesela nad prihodnjim srečanjem med ZDA in SZ, posebno še, ker se s tem uveljavlja njena teza po nujnosti in koristnosti razgovorov z Vzhodom. Na ženevski konferenci je bila prav ona, ki se je najbolj približevala sovjetskim težnjam in zahtevam. V tem seveda imajo Angleži pred očmi neprijetne poteze Adenauerjeve Nemčije in ne-iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Senator Luigi Sturzo umrl FESTIVAL KOMUNISTIČNE MLADINE NA DUNAJU kaže tudi razpoke. Nekaj mladeničev izza železne zavese je prosilo avstrijske oblasti za politično zavetišče. Radovedni smo, če tudi zapadnjaki, ki obiskujejo v zadnjem času komunistične dežele, prosijo tam za stalno bivanje. Katoličani vse Italije objokujejo smrt velikega moža senatorja don Luigia Stur-za, ki je mirno v Gospodu zaspal v Rimu na večer 8. avgusta po 16 dneh, odkar ga je prvič zadel mrtvoud. Ko je ležal na mrtvaškem odru v sejni dvorani samostana kanosijank, kjer je zadnje čase živel in tudi umrl, so se od njega poslovile nepregledne množice. Prvi je ob mrtvaškem odru pokleknil on. Mattarela, za njim še drugi ministri, senatorji in najuglednejše verske in državne osebnosti, med njimi sam predsednik republike Gronchi. Z don Sturzom je ugasnila ena izmed zadnjih velikih osebnosti stare Italije. Bil je zadnji pionir ital. katol. političnega gibanja iz predvojnih časov in, čeravno je bilo v zadnjih letih njegovo delovanje omejeno, je kljub temu predstavljal idejno vez med staro in novo generacijo krščanske demokracije. \Bil je duhovnik in politik, ki je napel vse svoje sile, da bi vrnil Italijo Bogu in postavil prve temelje krščanski demokraciji. NJEGOVO ŽIVLJENJE IN DELO Luigi Sturzo se je- rodil v Caltagirone na Siciliji dne 26. novembra 1871 v plemeniti in bogati družini. Bil je dvojček s sestro Emanuelo in mlajši brat duhovnika Marija, ki je postal škof. Njegova družina je bila strogo katoliška, zato ni bilo težko mlademu Luigiju odločiti se za duhovništvo. Leta 1894 je zapel novo mašo in nadaljeval nato s teološkimi študijami na Gregorijanski univerzi v Rimu. Bili so takrat v Rimu časi, ki se niso skladali s političnimi idejami mladega sicilijanskega duhovnika. Vrnil se je v Caltagirone, kjer je dolgo let poučeval filozofijo in kanonično pravo v tamkajšnjem semenišču. Za vlade sv. Pija X. se je v italijanskih katoliških vrstah začela evolucija. Mladi katoliki so spoznali, da je tudi v Italiji potrebno začeti s socialnim delom med množicami, ker zaenkrat ni bilo še mogoče začeti s političnim. Mla- di don Sturzo je bil na Siciliji prvi, ki je v svojem rodnem mestu začel z ustanavljanjem posojilnic, zadrug in delavskih strokovnih društev. Kmalu so njegovemu zgledu sledili še drugi na Siciliji. Postal je tako za Sicilijo to, kar je bil za Slovenijo in Slovence v istem času dr. Janez Ev. Krek. Od socialnega do političnega polja je pa samo pol koraka. Zato vidimo don Sturza, da ga izvolijo za občinskega moža v Caltagirone in leta 1905 postane namestnik župana. To mesto o-hrani potem .15 let. Novo obdobje v njegovem življenju pomeni nastop Benedikta XV. Ta papež je še bolj kot njegov prednik razumel, da se morajo katoličani v Italiji tudi politično udejstvovati, če hočejo zajeziti uničujoče sile socializma in liberalizma. Vsled tega je poklical v Rim sicilskega duhovnika Sturza, ki se je glas o njegovih podvigih na socialnem polju slišal do Rima. Imenoval ga je za glavnega tajnika Katol. akcije, ki je bila takrat socialnopolitična organizacija ital. katoličanov. Bilo je med prvo svetovno vojno in don Sturzo je KA dal novih smernic. Pripravljal je ustanovitev politične stranke katoličanov. To idejo je uresničil takoj ob koncu prve svetovne vojne decembra leta 1918. Stranko je imenoval Partito Popolare Italiano (ital. ljudstka stranka). Slične stranke so imeli katoličani že po vseh drugih evropskih državah; tudi mi Slovenci smo imeli našo slov. ljudsko stranko. Don Sturzova stranka se je v neurejenih časih po prvi svetovni vojni takoj silno uveljavila. Že pri prvih volitvah leta 1919 je dobila 101 poslanca. Pri poznejših volitvah je število njenih poslancev še bolj narastlo. Luigi Sturzo je bil strankin tajnik vsa ta leta in nosil zato težo glavne odgovornosti za njeno delo. Bili so pa težki in zmedeni časi takrat, ko se je porajal fašizem in se krepil komunizem. Velika anarhija je vladala v dr-(Nadaljevanje na 3. strani) simpatične podvige De Gaullove Francije, ki jim hočeta obe prevzeti vodilno vlogo v politiki Zapadne Evrope. Iz teli razlogov se je namreč napovedana zapadna vrhunska konferenca spremenila v ločene razgovore, ki naj bi poudarili u-gled in oblast posameznih držav. Tudi o tem neizbežnem vprašanju bo gotovo predsednik vlade Mac-millan govoril z Eisenhovverjem, ko bo prišel ta v London 28. t. m. PARIZ Na prošnjo De Gaulla bo predsednik Eisenhower 2. sept. v Parizu, kjer bo imel. s francoskim predsednikom važne razgovore o stvareh medsebojnega interesa. Kot znano, si je De Gaulle najbolj prizadeval, da bi se ne vršila zapadna vrhunska konferenca, na kateri bi po njegovem zgledalo, da na razgovorih med ZDA in SZ Eisenhower zastopa ves Zapad in ne samo Amerike. Tega De Gaulle ravno ni hotel. Da bolje razumemo to obzirno in samostojno francosko politiko, moramo upoštevati, da je med zapadnimi državami edina Francija poluradno priznala črto Odra-Niša kot trajno mejo med Nemčijo in Poljsko. Nemčija je torej za Francijo zelo važno vprašanje. Poleg tega bo gotovo Eisenhower hotel vedeti o francoskih zahtevah v okviru NATO, medtem ko si bo De Gaulle skušal pridobiti naklonjenost ameriškega predsednika glede alžirskega vprašanja, ki bo prišlo na razpravo pred ZN sredi prihodnjega meseca. Znano je, da so poleg drugih vse afroazijatske države (skupno 82), ki obsojajo francosko politiko v Alžiru. Upajmo, da bo ameriški predsednik prinesel De Gaullu primerne nasvete in da ga bo pridobil za zdravo politiko Zapada. BONN Preden gre v London, se bo Ei-senhower 27. t. m. ustavil v Bonnu, da obišče kanclerja Adenauerja. Ameriški predsednik je tako spremenil svoj prvotni načrt potovanja v Evropo na prošnjo nemškega kanclerja. Ta namreč hoče privleči nase pozornost in dobiti zadostna zagotovila, da ne bo Nemčija na prihodnjem srečanju med Eisenhowerjem in Hruščevom postala predmet barantanja in s tem žrtev zbližanja med Zapadom in Vzhodom. Zgleda, da hoče ameriški predsednik s pristankom na Adenauer-jevo vabilo vrniti ameriškemu kanclerju ugled in moč pred Sovjeti, ki smatrajo, da je Adenauer osamljen v svoji trmoglavi politiki. RIM Razen nerešenega vprašanja sicilske deželne vlade, je pozornost rimske vlade obrnjena na mednarodne politične dogodke, ki so v zvezi s prihodnjim Hruščevovim potovanjem v ZDA. Italija pozdravlja z veseljem ta dogodek in izraža željo, da bi iz tega zrastlo novo upanje za mir med narodi. Da bi o tem slišal morebitna mnenja in se posvetoval, je Ei-senhower povabil predsednika Se-gnija na sestanek v Pariz 3. sept. S tem je ameriški predsednik hotel dati italijanski vladi priznanje za prizadevanje, ki ga* je vedno kazala, da se v mednarodnih vprašanjih Zapad drži povsod politike enotnosti in sodelovanja. NAŠ TEDEN V CERKVI Zaupanje v božjo previdnost 16.8. nedelja, 13. pob.: sv. Joahim; sv. Rok, spozn. 17.8. ponedeljek: sv. Hijacint, spozn. 18.8. torek: sv. Helena, cesarica 19.8. sreda: sv. Janez Endes, spozn. 20.8. četrtek: si’. Bernard, opat 21.8. petek: sv. Ivana Frančiška Šantal-ska, vd. 22.8. sobota: Brezmadežno Srce Marijino * SV. IVANA FRANČIŠKA (f 1641) je Zgled dekletom s svojo resno pripravo na zakon, materam s svojo materinsko skrbnostjo za vzgojo otrok, redovnim o- 13. POBINKOŠTNA NEDELJA Sv. Joahim Sv. Joahim, katerega god obhajamo danes, je bil zakonski mož sv. Ane, oče blažene Device Marije in stari oče našega gospoda Jezusa Kristusa. Potemtakem velik in znamenit mož in najslavnejših ter najvišjih sorodnikov. Kateri oče je imel odličnejšo hčer od tega očeta? — Joahimova hčerka je bila Zveličarjeva mati Marija, največja žena pod soncem. In kateri ded je imel ali bo imel kdaj imenitnejšega vnuka? — Joahimov vnuk je bil g. Jezus Kristus, Sin živega Boga, pravi Bog in pravi človek, najslavnejša in naj višja oseba v vsej človeški zgodovini. Kot soprog svete žene Ane in kot oče brezmadežne hčere Marije in kot stari oče naj svetejšega vnuka Jezusa je bil gotovo tudi sv. Joahim zelo svet mož, božji prijatelj in poseben izvoljenec božji. Sveti Joahim je in o-stane velik svetnik. Po svoji oblasti, moči in vplivu ne dosega sicer svetega Jožefa, je pa vsekakor v vrsti velikih svetnikov. Gotovo je bil mož lepega in plemenitega značaja ter brezgrešnega življenja. Silno je ljubil Boga in živel po Njegovi postavi. Brez dvoma je lepo ravnal z ženo Ano in živel z njo v najboljšem razmerju. Izredno je moral ljubiti svojo zlato in prečisto hčer Marijo. Sam Bog Pomen mučeništva Taragonski nadškof kardinal Benjamin Dariba y Castro je pripeljal veliko skupino romarjev ob priliki praznovanja 1700-letnice mučeništva svetega škofa Fruktuo-za iz Tarragone. Sveti oče je v nagovoru poudaril pomen mučeništva v preteklosti za življenje Cerkve v posameznih deželah. Toda v Španiji je še vedno živa zavest mučencev dvajsetega stoletja, ko so šli v smrt za vero številni verniki, ki so jih pomorili brezbožniki. — Sveti oče je mislil na zadnjo državljansko vojno v Španiji in na žrtve komunističnega terorja. Življenje katol. akademikov Od 6. do 13. avgusta letos bo v Ženevi študijsko zborovanje evropskih katoliških akademikov, članov Pax Romana o pomenu evropske skupnosti v svetovni skupnosti. Ob tej priliki bodo tudi razni informativni sestanki o konferenci zunanjih ministrov, ki je trenutno v Ženevi. Molitev avtomobilistov V »Acta Apostolicae Sediš« so v zadnji številki objavili molitev avtomobilistov, ki jo je sestavil sv. oče nalašč zanje. Molitev je sledeča: »Vsemogočni Oče, ki si nas ustvaril po svoji podobi in si nam dal dušo, ki po Tebi hrepeni in se hoče nekoč v tebi odpočiti, dodeli nam avtomobilistom, ki smo poklicani, da križarimo po poteh tega sveta v službi bližnjega, da bomo čutili veliko odgovornost našega poklica in bomo vedno hodili po poteh previdnosti in ljubezni. Amen.« Mučeniška škofija šele sedaj je prispela iz škofije Swatow na Kitajskem žalostna vest o smrti misijonarja Pavla Wange. Umrl je v ječi po štiriletnem hudem trpljenju. Katoličani niso smeli počastiti njegovega spomina z nobenim žalnim obredom. Od 30 katoliških duhovnikov, ki delujejo v tej škofiji, jih je sedaj v ječi 11. Trije izmed teh so bili obsojeni na pregnanstvo, ostalih o-sem pa na kazni od 7 do 15 let ječe. sebam s svojim svetim, svetu odmaknjenem življenju. Naj, omenimo eno značilno potezo iz njenega življenja: Do lovca, ki je njenega moža ponesreči ustrelil na lovu, je skozi pet let, kadar ga je srečala, začutila velik odpor. Pa je stanovitno zatirala in odganjala to skušnjavo, zavedajoč se, da po Jezusovem nauku ne smemo sovražiti one, ki so nam povzročili kaj hudega. Končno je to čutno težnjo izkoreninila. V tem času je šla celo za botra otroku onega lovca. Kaj praviš? In ti? ve, kako je bil ponosen nanjo. Greha v življenju ni poznal. Držal se je božjih zapovedi, bil pravičen in dober z vsemi. Žalil ni gotovo nikogar. Cenil je božjo milost in vršil je božjo voljo. Čislal je molitev, vernost in poštenost. Zavedal se je, da je človek božji služabnik, popolnoma odvisen od svojega Stvarnika, odgovoren pred Njim za svoja dejanja, in da je Bog vrhovni gospodar vseh posameznih ljudi. Joahimova duša, značaji in življenje, zlati pa svetost so bili Bogu všeč. Njegova zemeljska nagrada je bila dobra žena sv. Ana, naj dražja hči Marija in najdražji vnuk Jezus. Užival je nadalje božji mir, božjo naklonjenost, ljubezen in milost. Sreča, posebno notranja mu ni bila tuja. V svoj večni delež je pa prejel neminljivo srečo nebeškega kraljestva. Tam je prav blizu Kraljice Marije, Jezusa in sv. Ane. Blaženi Joahim gotovo prosi za nas. Svetuje in priporoča nam pa sledeče: da je treba živeti po božji postavi in spoštovati božje zapovedi ; da moramo silno ljubiti Boga, Jezusa in Marijo. Naš gospodar je Bog in Njemu moramo zvesto služiti. Ustvarjeni smo za nebesa in zanje nam je potrebna svetost. Če hočemo biti vekomaj srečni, potem moramo biti sveti in sveto živeti. — Sveti Joahim, prosi za nas! Izprosi nam mir, časno in večno rešitev, časno in večno srečo! Molitev rožnega venca Pater Peyton, veliki organizator akcije za molitev rožnega venca v družinah, je na velikem zborovanju v Belgiji dejal, da upa, da se je vsaj 800 tisoč oseb zaobljubilo moliti rožni venec v družini. Pater Peyton je z uspehom v Belgiji zelo zadovoljen. Marijin kip so odnesli Zadnjo nedeljo v juliju so imeli v stolnici mesta Lille v Franciji pod vodstvom nadškofa kardinala Lienarta veliko spravno pobožnost v zadoščenje Bogu in Materi božji, ker so nekaj dni prej neznanci odnesli čudodelni kip Matere božje, ki se je nad 800 let častil v stolnici mesta Lille, in ga nadomestili z ponarejenim kipom. Policija je mnenja, da gre za onečaščenje svetega kipa, ker so dragocena krona Marije in Deteta Jezusa ter dragulji bili na mestu in jih zlikovci niso odnesli. — Še bolj verjetno je, da je šlo za ljubitelje starin, ki so starodaven kip odnesli, dragulje pa pustili. Ni torej samo Gorica mesto, kjer ugrabljajo podobe M. B. V Marijinem Celju V dneh 14. in 15. avgusta bodo pod vodstvom kitajskega škofa Vita Chang Tso-huana velike slovesnosti pri Marijinem avstrijskem svetišču v Marijinem Celju za Cerkev v molku. Udeležili se jih bodo tudi številni Cehi in Slovenci, ki bivajo v Avstriji. Marijin kip na alpskem vršacu Gorski vodiči v Coumayeurju pod Mont Blancom so ponesli kip Matere božje na vrh Gigante, ki je visok 4.013 metrov, ko je prejšnjega lansko poletje strela razbila na dvoje. Kip je lesen in vodiči so za zadnjih 150 metrov porabili nad dve uri, da so prišli na vrh, kjer je župnik iz Courmayeurja opravil sveto mašo in blagoslovil kip. Srce arškega župnika roma Velika relikvija, ki vsebuje srce svetega arškega župnika, roma sedaj po glavnih župnija lurške škofije. Četrti del okrožnice papeža Janeza XXIII. ima spodbudne besede posameznim stanovam v Cerkvi. Najprej sv. oče govori pastirjem duš; škofom, tako vzhoda kakor zahoda, ki z njim nosijo odgovornost in težo dneva pri vodstvu božjega kraljestva. Papež pozna njih gorečnost, njih prizadevanje, njih žalost ob izgubi tistih, ki se oddaljujejo od Kristusa. Ve za skrb škofov, kjer nimajo zadosti duhovniških poklicev, da bi mogli vsaj najnujnejše opraviti. Vsem kliče sv. oče zaupanje v božjo previdnost, zavedajoč se, da bo Bog sam tako naredil, da bo prav. Topla je beseda sv. očeta svetnemu in redovnemu kleru, ki kakor koli vrši svoje apostolsko delo. Polaga jim predvsem na srce pokorščino škofom kot Kristusu. Zavedajo naj se, da njih služba ni navadna uradniška služba, marveč so služabniki svetih skrivnosti. Nikdar ne dajo dosti, tudi če morajo marsikatere težave premagati. Gre vedno za rast mirovnega vladanja Kristusovega v dušah. Tudi na redovnike je naslovil sv. oče besedo spodbude. V pokorščini naj živijo. Držijo naj se pravil svojih redovnih ustanoviteljev, predvsem naj imajo duha spokomosti in molitve, posvečujoč se različnim načinom apostolata, kakor je v duhu reda, kateremu pripadajo. Tudi tisti, katere razmere kličejo na pastoralno polje, naj skušajo ohraniti redovniškega duha in naj dajo dokaza, da razumejo nujne potrebe vernikov in dajo zato znamenje bratskega sodelovanja s svetnim klerom. SPODBUDNE BESEDE MISIJONARJEM Poseben pozdrav in spodbudno besedo pošilja papež onim, ki so zapustili rojstni dom in razširjajo besedo božjo z velikim trudom in sredi velikih nevarnosti. Vsi so dolžni, brez izjeme pomagati misijonarskemu delu, vsak po svojih zmožnosti, saj noben drug način širjenja božjega kraljestva ni tako drag Bogu kot je misijonski način. Misijonarji so pravi junaki, zapustili so vse, da bi oznanjali Kristusa in da bi božja milost vse spodbujala in podpirala v krepostnem krščanskem življenju. Ne iščejo zase ničesar, hočejo le Kristusa. Misijonska zemlja jim je postala druga domovina in čeprav o-hranjajo ljubezen do domovine, škofije, do redovne družbe, kateri pripadajo, se vendarle zavedajo, da je treba gledati predvsem potrebe Cerkve in se njej dati brez pridržka na razpolago. Papež se v vsakdanji svoji molitvi spominja misijonarjev in potrjuje vse z avtoriteto, ki jo ima in z ljubeznijo, kar so v misijonskem vprašanju z okrožnicami določili njegovi predniki, posebej Pij XI. in Pij XII. IN REDOVNICAM Sv. oče ne more molče preiti redovnic, ki, bodisi za samostanskimi zidovi v vedni kontemplaciji, bodisi na dejavnem polju, vršijo neizmerno veliko delo v dobro božjega kraljestva, tako v krščanskih deželah kakor tam, kjer še ni zasijala luč vere. Njih delo je različno: vzgojno, dobrodelno, asistenca starčkov in otrok. Povsod dajejo svoj delež krščanski vzgoji in kažejo način resničnega dajanja samega sebe v duhu krščanske ljubezni. Tako so koristne ne samo Cerkvi, ampak tudi družbi, sebi pa pripravljajo neminljivo krono zveličanja v nebesih. TOLAŽBA REVEŽEM IN TRPEČIM Papež se nato spominja onih, ki trpijo bolečine ali pomanjkanje. Zanj so ti velika žalost. Trpečim in starim kliče, naj mislijo na božjo tolažbo, zavedajoč se, da nimamo tu stalnega bivališča, marveč iščemo prihodnjega. Trpljenje tega življenja je izčlščevanje duše krivde in greha. Kristus sam se je podvrgel strašni smrti na križu, da bi Izmil madeže naših grehov. Zadeti s Kristusom lastne križe in jih pogumno nositi je pogoj, da bomo imeli zaklad v nebesih. Trpljenje, telesno in duhovno, naj bo kakor stopnice proti večnemu življenju, pa tudi v spravo grehov drugih, za vrnitev v naročje matere Cerkve vseh, ki so se oddaljili, da bo zmagala vedno krščanska vera. Oni, ki živijo v revščini in se pritožujejo nad pogoji njihovega življenja, naj vedo, da papež z njimi sočustvuje, ker iskreno želi, da bi v razmerju med socialnimi razredi vedno vladala krščanska krepost pravičnosti In to tem bolj, ker žalostni položaj manj premožnih izrabljajo sovražniki Cerkve in jih z obljubami In lažnimi trditvami zavajajo v zmote. Ti vsi naj vedo, da Cerkev uči tak socialni nauk, da bi, če bi ga ljudje uresničili, Izginila vsaktera krivičnost in bi se dobrine bolj pravično porazdelile. Ustva- rilo bi se prijateljsko sodelovanje med raznimi kategorijami in vsak bi se čutil člana iste skupnosti in brat iste družine. Nato papež poziva, naj bi ne le samo privatniki, ampak voditelji narodov sami skušali čim prej in čim popolneje izvesti katoliški socialni nauk, katerega morejo spoznati, saj so ga papeži javno učili in ga tudi papež sam potrjuje kot edino pravilnega. BEGUNCEM IN IZSELJENCEM Nato se papež obrača na begunce in izseljence. Mnogi so se morali odločiti ali zaradi pomanjkanja dela v domovini, ali zaradi političnih in verskih okoliščin na odhod iz domovine. To prinaša veliko spremembo in postavlja človeka v veliko nevarnost, da zgubi vero in poštenje ter posebej čut do lastne družine, posebej še, če je od nje prisilno ločen. Papež iz vsega srca podpira in pozdravlja vse one ustanove, ki skrbijo za begunce in izseljence, posebej še mednarodna podvzetja v tem smislu. Posebej še poveličuje žrtev in odpovedi ter trpljenje tistih duhovnikov, ki so se posvetili dušam teh ljudi, da čutijo tako tem bolj materinsko skrb Cerkve zanje in najdejo v njej vsega, kar potrebujejo za svoje moralno in duhovno življenje. Problem izseljenstva in begunstva je velik in vse je treba storiti, da se med emigranti in begunci ohrani družina; s tem se bo ohranila vera, morala in tudi ekonomsko vprašanje bo dobilo svojo rešitev. PREGANJANI CERKVI »Ko smatramo za dolžnost vzpodbuditi naše sinove v Kristusu, da se skrbno izogibajo usodnih zmot, ki morejo preobrniti ne samo vero, ampak tudi socialni red, nam stopajo pred oči podobe tolikih naših častitih bratov v škofovski službi in tolikerih duhovnikov in vernikov, ki so v izgnanstvu, v koncentracijskih taboriščih ali po ječah, ker niso hoteli izdati in zatajiti svojega poslanstva ali pa odpasti od vere, — Nobenega nočemo užaliti, nasprotno, želimo vsem odpustiti in prosimo za odpuščanje božje. Zavest naše dolžnosti pa zahteva, da branimo pra- V koraku z razvojem Gradeža gre tudi Barbana. Gradeško mesto čuti utesnjenost prostora sredi lagune, zato se skuša sedaj širiti na bližnje otočke. Prometa in obiskovalcev je vedno več posebno iz Nemčije in iz Avstrije. Vsled tega so Grade-žani sklenili, da ob severno-vzhodni obali mesta zgrade novo naselje. Prostor so morali iztrgati morju. Zato vidi danes tujec, ko prihaja v Gradež po cesti, tik ob vstopu na levi strani nov otok, ki ga prej ni bilo. Otok je še pust, kakor je bila zemlja, ko je izšla iz Stvarnikovih rok. »In zemlja je bila pusta in prazna.« Toda napovedujejo, da bo na novem otoku stalo igrišče za tenis in žogo, nove hiše za ribiče in še marsikaj drugega. DOM DUHOVNIH VAJ NA BARBANI Tako torej raste danes Gradež in se širi. Z njim vštric koraka tudi Barbana. Tudi tam je danes že veliko novega. Poleg lepega pristana za barke, moramo omeniti novo hišo za duhovne vaje. Ta je že gotova in je prav v torek, ko smo bili slovenski romarji na Barbani, sprejela pivo skupino fantov za duhovne vaje. Patri imajo sedaj oddane prostore že za ves mesec avgust in september. Prihodnje leto bodo gotovo iz goriške in tudi iz sosednih škofij hodili tja na duhovne vaje vse ugodne mesece v letu. Te pridobitve Barbane smo lahko vsi veseli, saj smemo upati, da bomo njene koristi vsi uživali. SLOVENSKI ROMARJI NA MARIJINEM OTOKU To so bila prva dejstva, ki smo jih pretekli torek mogli ugotoviti ob našem vsakoletnem romanju na Barbaino. Tudi to pot so prišli verniki s svojimi dušnimi pastirji iz vseh slovenskih vasi Goriške in iz devinskega dekanata in celo iz Križa. Prišlo je 17 duhovnikov z dekanom Vinkom Štanto na čelu in skoro 800 romarjev. Kot so povedali, bi bilo romarjev še nekaj sto več, ako bi bilo mogoče dobiti več prevoznih sredstev na razpolago. Toda za tako množico ljudi vsako leto primanjkuje korier. Pohvaliti moramo romarje za njih lepo in dostojno zadržanje v cerkvi in zunaj nje. Kolikor je biilo mogoče ugotoviti, so bili tudi skoro vsi pri sv. zakramentih. To je še lepše. Morda nam je ravno vsled vice teh bratov in sinov, neprestano zahtevajoč, da se njim in Cerkvi božji da dolžna svoboda. Te misli nas z veliko žalostjo navajajo k vsem in vsakemu onih, ki trpijo ali so onemogočeni v izvrševanju verskih dolžnosti in pogosto trpijo tudi preganjanje zaradi pravice in zaradi božjega kraljestva. Njih bolečine, njih stiske in njih žalost so tudi naše in ponižno prosimo Boga, da bi skoraj vzšla zarja boljših časov.« Papež nato prehaja na zaključek svoje okrožnice in poziva k čim bolj obnovljenemu krščanskemu življenju z besedami sv. Pavla: »Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih.« Grešniki naj se vrnejo s kesanjem k Bogu, mlačni in oni, ki zanemarjajo verske dolžnosti, naj poživijo svojo vero in končno, »kdor je pravičen, naj bo še pravičnejši, kdor je svet, naj bo vedno bolj svet«. Vsi naj bi vršili dela usmiljenja, ki so Bogu posebej draga. Če bo vsak skušal uresničiti vse to, bo zasijala nova luč v Cerkvi, kakor je pisano o prvih kristjanih pri svetih očetih: »So v mesu, pa ne živijo po mesu, bivajo na zemlji, pa imajo svojo domovino v nebesih, izpolnjujejo dane postave, pa jih s svojim načinom življenja prekašajo, zapostavljeni so, a vendar obsojeni, umorjeni, a živijo, ubogi so, pa obogatujejo mnoge, ničesar nimajo in vendar imajo vsega v izobilju, zaničuje se njih dobro ime, pa so pravični, zasmehovani so, pa blagoslavljajo, dobro delajo, pa so kaznovani kot zločinci. Mnogo tega moremo pripisovati »cerkvi v molku«, za katero morajo vsi še posebej moliti po vsem svetu. Za to obnovo krščanskega življenja, za sveto in krepostno življenje vseh, papež neprestano moli in prosi Boga: ne le za tiste, ki so zvesti v edinosti vere in Cer-kce, ampak tudi za tiste, ki iščejo resnico z ljubeznijo in iskreno voljo. Vsem in vsakemu na koncu podeljuje svoj apostolski blagoslov. tega Bog poslal zelo primemo vreme, da so se mogle vse pobožnosti v cerkvi in procesija po otoku nemoteno izvršiti. Trije izbrani govorniki so navzoče zjutraj in popoldne navduševali za sv. vero in življenje po njej. Pri prvi maši je govoril č. g. Oskar Simčič, kaplan v števerjanu, pri drugi č. g. Ivan Kretič, župnik v Devinu, in popoldne je Marijo pozdravil č. g. Rupnik, župnik-begunec na Salzburškem v Avstriji, ki se nahaja sedaj kot gost na Goriškem. Ta slednji je v svojem govoru vpletel tudi misel o zedinjenju ter povedal značilen dogodek iz zadnjih časov. K carigrajskemu patriarhu sta prišla dva nemška duhovnika. Pogovor je nanesel tudi na bližnji vesoljni cerkveni zbor in na zedinjenje. Vprašala sta patriarha, kaj misli o sv. očetu Janezu XXIII V odgovor je patriarh poiskal e-vangelij in jima prebral iz sv. Janeza Ev.: »Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez. Po mojem mnenju,« pristavi patriarh, »ni tu govora samo o Janezu Krstniku, nego tudi o Janezu XXIII.« »Pa vaše glodanje na zedinjenje?« ga vprašata dailje. »Jaz sem osebno z dušo in s srcem za zedinjenje; ne pa tako moji sobratje v škofovski časti. Zato bo treba še dosti, moliti in čakati.« Poleg tako lepih misli v cerkvi so romarji imeli priliko, da vidijo tudi gan-ljiv verski film: Samo Bog ne more ustaviti. č. g. Bogomil Brecelj iz Doberdoba se je v ta namen žrtvoval, da je za številne romarje dvakrat vrtel film. Seveda, kdor ni maral k filmu, je lahko na svojo roko šel v Gradež ali pa se je hladil v senci platan na otoku. Tako je s pomočjo vseh tudi letošnje romanje na Barbano zelo lepo uspelo. KRISTUSOVA SUKNJA ¥ TRIERU Do 20. septembra bo izpostavljena jav' nemu češčenju v Trierju v Nemčiji re' likvija Kristusove suknje. Od 19. julij3, ko je kardinal Frings začel slovesnosti s posebno pontifikalno sveto mašo, se vr' stijo romanja in verske pobožnosti. ^a* čunajo, da bo iz vseh delov sveta do septembra prišlo do 3 milijone vernik°v' fiz življenja Grlcvt ** Barbana 1959 ** Zgled Janeza Vianneya svetega župnika iz Arsa Dne 1. avgusta je sv. oče Janez XXIII. !|tal okrožnico o sv. župniku iz Arsa tnezu Vianneyu. Sto let smo obhajali, tkar je umrl. Zato je papež uporabil ®iko, da ga je stavil za zgled duhovni-in vsem vernikom. Ob papeževi beli prinašamo tudi mi nekaj odlomkov •e enciklike. (Ured.). ZGLED SV. JANEZA VIANNEYA IN NAUK PAPEŽA JANEZA XXIII. 'Začetke našega duhovništva spremlja sto veselje, ki je za vedno združeno našem spominu na globoko ginjenost, smo jo čutili dne 8. januarja 1905 v tikanski baziliki ob priliki proglasitve iženirn skromnega francoskega duhovna, Janeza Marija Vianneya.« Tako za-totja sv. oče okrožnico, spominjajoč se * beatifikacijo sv. Janeza Vianneya, ki nanj, komaj nekaj mesecev duhovni-*> napravila najgloblji vtis. Pij X., sam fkoč župnik v Salzanu pri Trevisu, je isal s čudovitimi besedami veličastno dobo vzornika dušnih pastirjev, še mu v spominu ta veličastna slovesnost. — ti dan je zvedel papež tudi za imeno-tttje škofa v Bergamu v osebi msgr. koba Marije Radini Tedeschija, ki ga nekaj dni nato poklical za svojega kalna in ki je tako postal mlademu du-vniku Jožefu Roncalliju učitelj in oče. isto leto pa je s svojim škofom poroti v Ars, v kraj delovanja svetnikovega, k letu, ko je sedanji papež prejel škotsko posvečenje, je papež Pij XI. 31. nika 1925 proglasil župnika iz Arsa vetnika in v svoji homiliji prikazal, to iz skromnega obraza izžareva ne-iost in svetost ter ponižnost, kar je licalo množice ljudi k njemu. Kmalu 'to, ob priliki svojega duhovniškega ju-'‘ja, isti papež postavil arškega žup-;a za patrona vseh župnikov v kato-^ Cerkvi, kar je storil za francoske Pij X. '• avgusta 1859 je Janez M. Vianney "čil svojo dušo Bogu, izmučen po 40-tem izrednem dušnopastirskem delu. Jež je hvaležen Bogu, da more praznoti ta stoletni jubilej in nasloviti pose-duhovnikom okrožnico ter tako primi lep zgled enega izmed njih, ki je tal njih zavetnik pri Bogu. PAPEŽI O DUHOVNIKU ^ naslednjem potem sv. oče našteva Pežke dokumente, ki govore o duhovnu in dolžnostih duhovnika. Posebej *tnja že pripravljeni govor o duhovni-**i, katerega pa je smrt preprečila Pilili., da bi ga govoril. Ostal je samo tisan. V tem nagovoru piše Pij XII.: izbrisno znamenje duhovništva je od aHl Boga večna zaveza božje ljubezni stvari, izbrane za veliko službo; od *Ul človeka pa mora biti dana v za-tjavo Bogu vsa pripravljenost sveto-Duhovnik postane alter Christus, «« Christus, zanj prenehajo vse vezi, ^be mu le ljubezen do vseh; vsa nje-dejanja, njegova volja, čustva niso e*»va, marveč Kristusova. — K tem ^am svetosti sveti Janez Vianney ka-Pot duhovnikom, k njim vabi papež < vedoč za težave, ki jih imajo preberi v službi, v boju za zvestobo, pa vedoč, da je večina duhovnikov zve-Poklicu in sl prizadeva v svetosti, je Gospod na dan posvečenja dejal: vas ne imenujem služabnike, am-|T prijatelje.« Okrožnica naj bi vsem pomagala doseči božje prijateljstvo, ki je veselje in moč vsakterega duhovniškega življenja. ŽUPNIK IZ ARSA ZGLED KRŠČANSKEGA ZATAJEVANJA Nato govori papež o duhovnikovi asce-tiki, to je o zatajevanju in stremljenju po krepostih. Govoriti o svetem arškem župniku se pravi priklicati v spomin podobo duhovnika, ki se iz ljubezni do Boga in za spreobrnjenje grešnikov odpoveduje samemu sebi, si nalaga strogo pokoro, se odpoveduje spanju in z vso gorečnostjo posveča vse svoje sile delu za božjo čast. Res, vernikom ni ukazano hoditi to izredno pot, a vendar božja previdnost skrbi, da vstajajo lepe podobe duhovnikov in vernikov, ki pod vodstvom Svetega Duha hodijo pot svetosti, saj le tako delajo čudeže spreobrnjenja grešnikov. Zgled občudovanja vredne odpovedi samemu sebi, ki ga daje sv. Janez Vian-ney, ki je bil strog do sebe in blag do drugih, kliče v spomin prvo dolžnost duhovnikovega notranjega življenja. Ob nauku Pija XII., ki se je veliko prizadeval za svetost duhovnikov, papež poudarja, kako svetni duhovnik ni nič manj poklican k svetosti, kakor redovnik. Nasprotno, svetnemu duhovniku je še bolj potrebna svetost zaradi njegove dušnopa-stirske službe, življenje evangeljskih svetov svetnemu duhovniku kaže pot k duhovniški svetosti, dočim so redovniku osnovana pot k svetosti pokorščina, uboštvo in čistost. Danes je, hvala Bogu, veliko duhovnikov, ki si prizadevajo s pomočjo raznih duhovnih sredstev hoditi pot evangeljskih svetov. Veličina duhovništva je v posnemanju Jezusa Kristusa: prepričani o tem bodo duhovniki poslušali klice Kristusove: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Sv. Janez Vianney je pogosto premišljal ta klic in ga skušal izvesti v življenju. Bog mu je dal milost, da ga je uresničil in je tako postal zgled duhovnikov predvsem v čistosti, uboštvu in pokorščini. Nato papež razpravlja najprej o uboštvu svetega arškega župnika. Podoben je v tem sv. Frančišku Asiškemu, saj je bil tretjerednik. Bogat v dajanju drugim, je bil sam do sebe skop in reven, živel je v popolni ločitvi od svetnih dobrin, zato je toliko bolj razumel materialne in duhovne potrebe vseh, ki so k njemu prihajali. Njegova skrivnost je bila: dati vse in ničesar hraniti zase. Do ubogih v svoji fari je bil vedno izredno občutljiv, dobrohoten, poln ljubezni, naravnost spoštljiv. Poudarjal je, da kdor ni spoštljiv do revežev, ni spoštljiv do Boga. Trkajočim na njegova vrata, je rad dajal in ponavljal, da je eden izmed njih. Zato je na koncu življenja lahko ponavljal, da je zadovoljen, saj ni imel ničesar, in da ga dobri Bog lahko kliče k sebi, kadar hoče. S Pijem XI. tudi Janez XXIII. ponavlja, da duhovniki danes, ki živijo v uboštvu in nimajo prevelekih skrbi za svetne dobrine, prinašajo velike koristi krščanskemu ljudstvu. Duhovniki, ki gledajo, kako svet danes vse navezuje na denar in na dobiček, sami pa hodijo samo v iskanju duš in slave božje, vršijo svojo dolžnost in so velik zgled današnjemu pokvarjenemu svetu. Papež spominja nato duhovnike, naj se ne navezujejo na imetje, če ga imajo, marveč naj ga namenjajo dobrim delom, kakor naroča tudi Cerkveno pravo. Danes mnogi duhovniki živijo v resničnem uboštvu. Nebeška slava enega izmed njih, ki je bil vesel, da je najrevnejši v svoji fari, naj jim bo v tolažbo in pogum, da bodo vedno bolj stremeli po evangeljskem uboštvu. Tako bodo vedno bolj posvečali vse svoje sile službi Kristusa in Cerkve. S tem, da papež pohvali in se veseli uboštva duhovnikov, noče nikakor odobravati revščine, v kateri se včasih nahajajo duhovniki tako po mestih kakor po deželi. Svetnikom ni prepovedano imeti denarja za svoje potrebe in za uboge, saj je Gospod sam, ko je ustanovil svojo Cerkev, imel tudi blagajno, marveč naj se ne služi Bogu za denar. Duhovnik se dalje ne sme odpovedati pravičnosti v strahu pred uboštvom. Končno je tudi za duhovnika pravilo, da je delavec vreden svojega plačila. Zato papež vzpodbuja vse vernike Cerkve, naj poslušajo svoje škofe, ko ti prosijo za svoje sodelavce v vinogradu Gospodovem. Senator Luigi Sturzo umrl (Nadaljevanje s 1. strani) žavi vsepovsod, ker ni bilo močne vlade, ki bi vzpostavila red. Te okoliščine je izrabil Mussolini, da je ustanovil fašistično gibanje in organiziral pohod na Rim (28. okt. 1922). Ko je Mussolini prevzel vlado, so se vrste PPI razcepile; eni so bili naklonjeni za sodelovanje s fašisti, drugi so pa bili odločno nasprotni, ker so videli v fašizmu smrt demokracije. Don Sturzo je bil s temi slednjimi in je zato postal voditelj opozicije zoper fašizem. Trdijo, da se je takrat Mussolini najbolj bal don Sturza in ga smatral za svojega najhujšega sovražnika. Vendar opozicija ni znala izrabiti svojih sil in Mussolini je svojo oblast okrepil. Don Sturzo je moral pustiti vajeti stranke drugim. Po umom Matteottija je šel v izgnanstvo 1. 1924. Živel je deloma v Franciji in deloma v Angliji, med drugo svetovno vojno se je umaknil v Združene države. V izgnanstvu je ves čas veliko študiral in napisal precej knjig o socialnih in političnih vprašanjih. S temi knjigami je postal nov idejni ustanovitelj ital. kršč. demokracije, ki se je po zlomu fašizma zopet osnovala, saj so se njeni osnovatelji v veliki meri izšolali ob knjigah don Sturza. NJEGOVA ZADNJA LETA Po več kot 20 letih izgnanstva se je don Sturzo 1. 1946 vrnil v Italijo. Tu se je njegovo delo omejilo v glavnem na molitev in pisanje. V skritem samostanu kanosijank v sredini Rima je preživel zadnja leta svojega življenja. Bilo je u-mirjeno tiho življenje po tolikih bojih in naporih. Potem ko je zjutraj odma-ševal, se je vsedel k pisalni mizi in pisal. Rad je sprejemal obiske in obujal s starimi znanci spomine. Pri svojih 88 letih je bil duševno svež in globoko razgledan človek. Tako se je pripravljal na zadnji korak v večnost, ki se je ni bal. Ko mu je zdravnik povedal: »Gospod je blizu,« je odgovoril: »Hvala Bogu.« Njegova smrt je pretresla vse, ki so ga poznali, in tudi v tujini je vzbudila globoko obžalovanje. Njegovo truplo so v nedeljo prenesli iz samostana kanosijank v cerkev Vseh svetnikov na via Appia, kjer so se v po- IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Podelitev nagrad na puljskem festivalu Zadnji film, ki so ga pretekli četrtek predvajali na puljskem festivalu, je bil Kosmačev film »Dobri stari pianino«. Nato se je sestala žirija, ki je proglasila za najboljše letošnje filme »Vlak brez voznega reda«, »Tri četrtine sonca« in »Pet minut raja«. Kot najboljša ženska igralka je bila nagrajena Olga Spirido-novič, za najboljšo režijo pa Tržačan Jože Babič za film »Tri četrtine sonca«. Podeljenih je bilo še več drugih nagrad. Duhovnik žrtev prometne nesreče Minili četrtek je v Celovcu postal žrtev prometne nesreče msgr. Johann Lam-precht, ravnatelj škofijske Finančne zbornice. Ko je šel preko ceste ga je podrl neki avtomobilist. Pri padcu je msgr. Lamprecht zadobil hudo rano na glavi in težke notranje poškodbe. Takoj so ga prepeljali v bolnico, kjer je minilo soboto umrl. Rodil se je leta 1889 v VViirmlach v Ziljski dolini. Kot mlad duhovnik je bil za prefekta v Marijanišču. Obenem je postal katehet na vajeniški šoli, kasneje pa na celovški realki. Deloval je kot vero-učitelj na celovških srednjih šolah, do leta 1944, ko je bil upokojen. Toda bil je še poln življenjskih sil, zato ni hotel preživeti ostanka svojega življenja v brezdelju. Prevzel je s 1. marcem 1944 vodstvo škofijske Finančne zbornice, ki ji je ostal na čelu do smrti. Čudna je usoda. Msgr. Lamprecht je pravzaprav bil na dopustu v Švici in ga nameraval samo prekiniti za dva dni ob koncu meseca, za ul-timo, kot se temu pravi v gospodarskem jeziku, da sam izvrši najvažnejše zadeve. Od pisalne mize je tako rekoč odšel naravnost k Stvarniku po plačilo. Pokojnik ni bil le mož velikega gospodarskega znanja, ampak je v njem bilo tudi toplo, razumevajoče človeško srce. Tudi nekdanji slovenski dijaki, ki so bili njegovi gojenci, ko je bil prefekt v Marijanišču, se ga s spoštovanjem spominjajo kot umerjenega, strogega, a tudi pravičnega moža. V oktobru otvoritev nove kavarne v Novi Gorici Dne 1. oktobra bodo v Novi Gorici slovesno otvorili novo kavarno-restavracijo. nedeljek izvršili svečani pogrebni obredi ob navzočnosti najvišjih predstavnikov Cerkve in države ter ogromnega ljudstva. Pogrebnih svečanosti se je udeležil tudi ministrski predsednik Segni. Baje bodo pokojnikovo truplo prenesli v Palermo v Panteon velikih Sicilijancev. Povejmo še to, da je v letih po prvi vojni don Sturzo zavzel zelo pravično stališče do slovenske in hrvaške manjšine, ki sta prišli pod Italijo. Zanje je zahteval avtonomijo in zaščito, da bi se mogli nemoteno razvijati. Zal, da to njegovo naziranje ni našlo razumevanja med njegovimi pristaši tu na meji in da ga tudi danes še premalo vpoštevajo. Sesti satelit v vsemirju Velik znanstveni napredek predstavlja za Amerikance satelit »Padlewheei«, ki je že šesti, ki kroži okoli zemlje. Izstrelili so ga pretekli petek s Cape Canaverala na Floridi. Že njegova oblika je izredna; izdelan je na štiri krila in je opremljen z najmodernejšimi radijskimi in televizijskimi napravami. Vse te naprave črpajo potrebno energijo iz 8000 sončnih baterij, ki so pritrjene na krilih in ki dobivajo energijo od sonca. Računajo, da bodo sončne baterije delovale eno leto in dajale tako življenje novemu satelitu. Največja prednost tega novega satelita pa so televizijski posnetki, ki jih pošilja na zemljo. ki bo stala nasproti bivši opekarni v Erjavčevem drevoredu. Kavarna bo lahko sprejela istočasno 160 gostov, restavracija pa 200. Poslopje je najmodemeje zgrajeno, zato upajmo, da bo tudi postrežba točna in predvsem postrežnice prijazne, kar žal ne moremo vedno trditi o jugoslovanskih postrežnicah. Slovenec uči ruščino na ameriški univerzi Za izrednega profesorja ruščine in ruske literature na Northern Illinois University v Clevelandu je bil imenovan dr. Jože Suhadolc. Novi profesor je po rodu iz Šujice na Dolenjskem, po končani gimnaziji je promoviral za doktorja prava na univerzi v Ljubljani. Nato je v Zagrebu doštudiral še agronomijo, v Benetkah pa filozofijo. Po drugi svetovni vojni se je kot begunec nastanil v Trstu, kjer je vrsto let poučeval na ondotnih slovenskih srednjih šolah. Nato je odšel v Ameriko, kjer si je na visoki šoli Middlebury Col-lege University of Cambridge izpopolnil še svoje znanje ruščine. Njegova pridnost je bila sedaj poplačana z imenovanjem za univerzitetnega profesorja. Radio Trst A od 16. do 22. avgusta 1959 Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.40 Slovenska zborovska glasba. — 17.00 Liszt: Sonata v h-molu. — 18.00 Koncert slovenskih solistov. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve: (32) »Oton Župančič«. — Ponedeljek: 18.00 Cherubini: Simfonija v D-duru. — 18.30 Vokalni kvartet »Večernica«. — 19.00 Radijska univerza. — 20.30 Ildebrando Pizzetti: »Umor v katedrali«, opera v 2 dej. Torek: 18.00 Z začarane police. — 18.10 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije. — 18.40 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Iz življenja Indijancev. —■ 21.40 Ruske narodne pesmi. — 22.00 Umetnost in življenje. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji: »Josip Pavčič«. Sreda: 18.30 Mendelssohn: Koncert za violino in orkester v C-molu, op. 64. — 18.30 Slovenske instrumentalne zasedbe. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 »Zadeva Pinedus«, igra v dveh delih. Igrajo člani RO. četrtek: 18.00 Koncert klavirskega dua Della Pietra-Calvano. — 18.40 Kvintet Niko Štritof. — 19.00 Radijska univerza. — 21.20 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije. Petek: 18.00 Bruekner: Simfonija št. 3 v C-molu. — 19.00 Iz planinskega dnevnika Rafka Dolharja. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika. —- 22.15 Koncert sopranistke Ileane Bratuževe, pri klavirju Silva Krašovec. Sobota: 15.00 Stravinski: Petruška, komični prizori v 4. slikah. — 16.00 Novelist tedna. — 16.40 Tržaški mandolinski orkester. — 17.00 Skladbe za klavir. — 18.00 Oddaja za najmlajše. — 19.00 Ko študent na rajžo gre. — 20.40 Zbor Vinko Vodopivec. — 21.00 »Ivan-Ivanka« .radijska farsa v 2 delih, igrajo člani RO. — 22.30 Dela impresionističnih skladateljev. LOJZE BRATUŽ *EOFIL SIMČIČ: 5 vor na spominskem večeru SKPD dne 16. februarja 1957. ■eta 1936 je bil na vrsti Lojze. Podgor-*uPnik, pokojni Stanko Stanič, ki ga še dolgo pogrešali, je mesto orga-v podgorski cerkvi ponudil Lojzetu je ponudbo sprejel. Pevski zbor se , afavno pod njegovim vodstvom silno in fašiste je to močno bolelo, ^irae — odtod njih srd. Dne 24. de-ra proti večeru je pridrvel v Pod-torpedon z agenti in orožniki in ’tvo se je tega ustrašilo. Kdor je , Vel tiste čase, se gotovo še spomi-j je pomenil torpedon v vasi: are-(jV Zasliševanja, vsakovrstno ustraho-» • Kljub temu je Lojze pri polnočnici ■‘r : lr» vodil zbor, cerkev pa je bila S _wrej kot polna. Vendar se ni takrat [ ®)