¥ UufeUanl, ¥ sredo 10. oktobra 1923. Ste¥. 212. p@samsE': 3wllka 1 Din. Poštnina pavšalirana. Leto L Izhaja vsak dan zjutraj, Izvzemši pondeljke. Mesečna naročnina: v Ljubljani Din 10-—, po pošti Din 12*—, Inozemstvo Din 20*- Uredništvo: Woltova ulica št 1/1. — Telefon št 213 Brzojavni naslov: „Mevosti-Ljubljana“. UPravnlštvo; Marijin trg št 8. — Telefon it 44. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Račun pri poštnem ček. uradu št 13.238. Neomajna Franclja. Če pomislimo, s koliko vztrajnostjo rodi Francija svojo borbo proti nemški trmi v Poiruhrju in če obenem vpošte-vamo složno fronto francoskega naroda za sedanjo vlado, potem šele moramo strmeti nad sijajnimi zmožnostmi g. Poincareja, ki je za Clemenceauem in Millerandom gotovo eden najboljših francoskih politikov. Nemci naglašajo v svojem tisku prav radi, da je g. Poin-care nekak »Dauerredner«, da se ponavlja v vseh svojih govorih, ter da ni povedal od one nedelje do druge nič več kakor tistega dne, ko so se pojavili francoski bataljoni v Poruhrju, Temu pa ni tako. Resnica je nepobitnat da je g. Poincare že od vsega početka zatrjeval le eno: da Franciji ne gre za politične cilje, temveč za reparacije. Rer se je Nemčija branila, nadaljevati pošiljanje naturalnih dobav, ker je nadalje zahtevala kljub ogromnim francoskim predujmom vedno in ob vsaki priliki večletni moratorij, se je morala Francija odločiti za aktivno postopanje, da se brezvestnega dolžnika prisili k plačevanju. Devet mesecev je že minuloi, odkar se je vgnezdila francoska vojska v osrčju Nemčije, in rezultati tega pohoda trenutno gotovo še niso razveseljivi. Francija sama priznava silne stroške, ki jih povzroča okupacija tako. obsežnega in kompliciranega ozemlja, ali on ima sedaj vsaj nekaj v rokah, kar ji more služiti kot sredstvo pritiska. Anglija se je postavila po tem eksperimentu v pozo skeptične device in je gledala početje g. Poincareja kot nekako kršitev versailleske pogodbe. Toda to še Francije ni zmotilo. Pod zaščito bajonetov je mogla komisija inže-nerjev nadaljevati svoje težko delcu ki je bilo poprej sploh onemogočeno. Radi tega je bil zadnji govor g. Curzona bistveno neumesten, ker v njem ni Anglija jasno povedala, kako bi bila ona v tem slučaju ravnala. To je bilo najboljše znamenje, da je imela Francija prav, ko je vkorakala v Poruhrje. Puste fraze, s katerimi operira sicer duhoviti Lloyd George, dokazujejo, da je gotovim angleškim krogom bilo na tem, da reparacijsko vprašanje zapne na nem-3 škem odporu in na francoski neodločnosti. Tako bi se bila francoska akcija že v samem početku izjalovila. Gospod Poincare je preteklo nedeljo govoril tako prepričevalno, da ne more njegovih jeklenih besed ovreči noben zavezniški politik, ki ve,, koliko je Francija pretrpela v svetovni vojni Francoska teza o upravičenosti zasedbe je jasna in ne potrebuje nobenih komentarjev. Vprašanje renske republike je sekundarnega pomena. Prvo je varnost francoskih meja napram Nemčiji, drugo pa je točno izplačevanje reparacij. Francija je imela lahko stališče, ker je čakala, dokler se nemški narod ne strezni od blaznosti, ki jo povzročajo razni Ludendorffi in Hitlerji. Kapitulacija Nemčije je bila nujni rezultat francoske akcije. Da uspeh ni izostal, pokazuje po-tnirljivejše stališče g. Stinnesa in njegovih prijateljev, ki so prišli sami pred generala Degoutteja, da se določijo modalitete za oddajanje reparacij. Tako ima Nemčija dvojno škodo: vsled Čunove blazne politike je trošila ogromne milijarde inozemskih deviz in papirnatih mark za pasivni odbor. Svoje finance je »reformirala« tako sijajno, da krijejo danes nemške državne izdatke samo z enim procentom dohodkov. Nemški budžet pa znaša nič manj kot 54 kvadrilijonov papirnatih mark. Na eni strani uničeno finančno gospodarstvo* na drugi pa nujnost plačevanja: to je plod nemške trme, ki jo je premagala hladnokrvnost Francije. Sedaj ve angleška javnost, da je brezpomembno, pričakovati preokret v javnem mišljenju Francije. Francoski narod stoji neomajno za g. Poinca-rejem, ki je znal s čvrsto roko osigurati narodu njegove krvave pravice. Še enkrat je treba povdariti, da hoče Francija le obnovo svojih deseterih de-partementov. Nemčija naj izbriše sledove svojega vendalizma v Severni Franeji, to in nič več je bistvo franco^ ske zahteve. Kakor so franc, bataljoni vkorakali v Essen brez pol. namenov, tako bodo zopet odšli. Takrat, ko bo Nemčija storila svojo dolžnost ter izpolnila vse to, kar je podpisala v var-Baillski pogodbi1. Nedeljski govor g. Po-bcareja nam znova dokazuje; da se isaacoska politika od januarja do da*, K mtmhmmu pojasnilu. Gospod dr. Miroslav Lukan, veliki župan, Ljubljana. Novo mesto, 9. oktobra ;923. Za Štefanovićevo pismo doznali iz časopisa. Nismo v rikaki zvezi in ga obsojamo enoglasno. Iz seje širšega odbora kiajev-ne organizacije Narodne radikalie stranke. Novo mesto, 9. oktobra 1923. Dr.Gregorič, Vojska, Borštnik, Lojk, Avsec. Akcijski odbor NRS za Slovenijo v Ljubljani je pod predsedništvom g. dr. Nika Zupaniča, ministra n. r. v svoji seji dne 9. oktobra 1923 <. d-poslal gospodu dr. Miroslavu Lukanu, velikemu županu v Ljubljani, pismo sledeče vsebine: Akcijski odbor NRS za Slovenijo v Ljubljani. Ljubljana, dne 9. okt 1923. Gospodu dr. M. ir osla vu Luk?, i? »s, velikemu županu v Ljubljani, Velespoštovani gospod veliki župan! Akcijski odbor NRS za Slovenijo v Ljubljani je danes kot n a j v i š -ji strankin organ v Sloveniji razmotrival žalostne pojave nediscipliniranosti in predrznosti, s katero se je naš b i v-ši tajnik Emil Stefanovič drznil napasti Vašo, od nas vseh visokospo-štovano osebo, z neresničnimi očitki, in to ne samo napram visokim državnim funkcionarjem, ampak tudi potom časopisja. Po temeljitem prevdarka je prišel Akcijski odbor do sog.as nega zaključka, da Vas ti očitki, g. veliki župan, ne morejo niti doseči. niti zamorejo omajati našega zaupanja do Vas. Proseč Vas, g. veliki župan, da se na take nezrele izpade ne ozirate, in da vstrajate na svojem odgovornem mestu, si uso-jamo sporočiti Vam izraze svojega neomejenega spoštovanja.« Vsem organizacijam NRS v Sloveniji. Glavni odbor NRS v Beogradu je z dekretom 27. januarja 1923, br. 200, poveril začasno vodstvo in organizacijo NRS v Sloveniji Akcijskemu odboru za Slovenijo s sedežem v Ljubljani. Njegova naloga je, da zbira pristopne prijave članov in da jih pošilja Glavnemu odboru v Beogradu, ki je po Statutih stranke edini upravičen, da jih odobri ali odbije. V orijentacijo članov smatra Akcijski odbor za potrebno, da naglasi, da Akcijski odbor v nobenem slučaju ne namerava vsiliti organizacijam kakršnokoli vodstvo ali tajništvo nego nasprotno želi, da se naši pristaši sami organizirajo ter v smislu strankinih statutov izberejo vodstvo krajevnih odborov, preko sreskih in okrožnih, do Glavnega odbora. Prisiljeni po obsodbe vrednih dogodkih zadnjega časa, je Akcijski odbor v svoji seji dne 9. oktobra 1923 razmotril rovarenje Emila Stefanoviča in tovarišev, ter je soglasno sprejel sledeči sklep: Emilu Stefanoviču se odvzamejo poverjeni mu posli Glavnega tajništva ter s tem preneha biti funkcijo-nar NRS. Isto velja za Antona Pod-bevška. Vsled tega se nalaga vsem organizacijam NRS v Sloveniji, da pretrgajo z njima vsak stik in vsako občevanje. Vsak član, odbornik, predsednik, kakor tudi vsak drug strankin funkci-jonar se poziva v imenu straakine discipline, da do prihodnjega zborovanja svoje organizacije neomajno vztraja na svojem mestu. Vsaki organizaciji se nalaga, da do tega časa ne sprejme nobene ostavke svojih funkcij onarjev. Eventuelno podane ostavke se morajo takoj umakniti. Vsako zborovanje katerekoli organizacije se sme vršiti le v sporazumu z Akcijskim odborom. Vse organizacije dobe nadaljna navodila pismenim potom. Naša stranka je stranka pešt^ msti, naša stranka je stranka pozitivnega vstvarjajočega dela. Zato polaga težišče svojega delovanja na kvaliteto posameznih državljanov, odločno pa odklanja vsa m©?shto dvomljive eksistence v svojih vrstah. Iz naroda za narodi Za Akcijski odbor NRS v Ljubljani: Dr. Niko Zupanič, min. n. r. predsednik. Kaj Je g. Stefanovič? Radi ogabnih in skrajno lažnjivih napadov, ki si jih j c dovolil znam g. Stefanovič na posamezne funkcijonarje Narodne radikalne stranke, radi njegovega prostaškega pljuvanja* se čutim primoranega, da povem javnosti, kdo jc sploh ta osebnost, ki se skuša z najne-verjetnejšimi metodami izriniti1 v ospredje našega javnega življenja. Na podlagi dokumentov, ki jih je spisal sam in jih izročil uredništvu v priobčenje, H jih pa kot odgovorni urednik nisem dopustil objaviti, bom dokazali, da je Stefanovič bitje, M mu je dobro vsako sredstvo, da pride na vrh polne vreča G. Stefanovič! Vam, ki se delate »Mesijo«, rečem v obraz: Vi ste bili z gospodom Podbevškom edini, ki je hotel napadati v našem listu Orjuno, In uredništvo je bilo ono* ki je to preprečilo. Vaš nastop, ki ga ni mogoče dovolj obsioditi, pa me pooblašča, da bom priobčil Vaše besede proti in o Or juni, o raznih osebah, ki jih sedaj napadate; in te besede bodb vsakemu poštenemu človeku — med katere notabene prištevam vse prave Orjunaše — povedale, da ste — kameleon. Drugega izraza radi postavnih ozirov ne morem rabiti. Kaj pa bo rekla javnost — boste čuli!! Miha Gaberšek, odgovorni urednik »Jutranjih Novosti«. Situacija Berlin, 9. oktobra. (K) Po neki essenski brzojavki lista »Vossische Zeitung« so vsi rudarji v zasedenem ozemlju sledili pozivu ministrstva za delo, da s Podaljšanjem delavnega časa tako dol-go počakajo, dokler se ne bodo vršila nova pogajanja. Bruselj, 9. oktobra. (Havas.) Nemški opravnik poslov je imel danes razgovor z ministrom za zunanja dela Jasperjem. Kakor se doznava, je izrazil željo nemške državne vlade, da sodeluje na zopetnem začetku delovanja v Poruhrju in da vzpostavi dobave premoga na stroške reparacij. Dalje bi nemška državna vlada rada videla, da bi se sestali francosjci; belgijski in nemški delegati in se razgovarjali o teh vpra šanjih. Jasper je odgovoril, da bo Fran- nes ni izneverila započetemu kurzu. Stabilnost francoske politične doktrine je vzpričo nemških zmešnjav in hiotna-tij najboljša garancija kontinentalnega v Nemčiji. cijo o teh željah obvestil. Na vsak način pa mora nemška vlada obljubiti, da bo industrijalcem premog plačala in železničarjem naročila, da začno zopet z delom. Berlin, 9. oktobra. (K) Državni zbor je danes začel drugo čitan je pooblastilnega zakona. Komunisti so k temu predlagali, da naj se uvede postopanje zaradi komplota proti notranji in zunanji varnosti države in zaradi veleizdaje proti onim renskim težkim industrijalcem, ki so se, kakor znano, začeli pogajati z generalom Degottejem. Poslanec dr. Helferich (nemški nacijo-nalec) se obrača proti temu, da bi se z nasprotniki sklepale pogodbe po Posameznih privatnih osebah. Državni minister notranjih zadev Sollmiann je prosil, naj se pooblastilni zakon zaradi svoje velike nujnosti ne odkaže zopet odboru. VREMENSKO POROČILO. Dunaj, 9. oktobra. Napoved: Sedanji značaj yrjnms. m m MMOgtf Načelno stališče B e o rad, 9. oktobra. * (Z) Današnja »Samouprava« priobčuje uvodnik pod naslovom »Srednja črta«, v katerem piše: Glede na politični položaj, ki je nastal v naši državi zaradi spora v stališčih med političnimi strankami v vprašanju ureditve naše države, se že odkrito javljajo glasovi, da se med zastopniki dveh glavnih strank v tem sporu, t. j. med radikali z ene in med blo-kaškimi Hrvati in Slovenci z druge strani dela na to, da se najde srednja črta, na kateri bi se obe protivni stališči izravnali in bi se končno došlo do soglasnosti, ki je tako potrebna za velike narodne in državne interesa Sporazumi in kompromisi so v politiki med političnimi strankami zelo potrebne in koristne stvari in če tudi vesti, ki smo jih prejeli, še niso avtentično potrjene, je vendar koristno omeniti jih, kakor tudi opozoriti na možnost, ki mora zanimati politike. Sporazumevanja strank glede raznih političnih vprašanj so prav potrebaat, ker se tako dostikrat morejo odstraniti težke politične krize, ki sicer prinašajo resno škodo za splošne interese. Razumni politiki in državniki se za to nikoli ne izogibljejo možnosti dogovorov m sporazumov. Radikalni radikalne stranke. državniki in politiki so se tudi dogovarjali z Radičevem blokom. »Samouprava« se dalje bavi z razlaganjem stališč, ki jih včasih zavzemajo zastopniki Srbov z ene strani, kakor zastopniki blokaških Hrvatov in Slovencev z druge strani in pravi, da se morejo pri ustavi, ki daje Hrvatom in Slovencem prav tako, kakor Srbom možnost legitimnega, verskega; plemenskega, gospodarskega in kulturnega razvoja, vsi ti ne samo nemoteno razvijati, temveč morejo najti tudi popolna jamstvo za razvoj in napredek v svojih pravcih, česar se mi Srbi prav od srca radujemo. Hrvati in Slovenci pa ne zahtevamo samo to, temveč zahtevajo nekaj, česar jim mi v nobenem slučaju ne moremo dati. V onih ustavnih garancijah, ki so zadostna za vsa plemena, torej tudi za Srbe, Hrvate in Slovence ne vidijo dovolj jamstev za svoje plemenske, ekonomske, verske, kulturne in druge Legitimne interese, temveč zahtevajo za te interese jamstva v federalistični ali avtonomistični ureditvi države. Tega pa mi Srbi glede na zemljepisni mednarodni položaj naše države in glede na kulturno stopnjo našega naroda absolutno ne moremo, sprejeti. Reško vprašanje. Italijanski predlogi nesprejemljivi. Beograd, 9. oktobra. (Z) Današnji »T r g o v s k i Glasnik« prinaša dopis z Reke pod naslovom: »Italijanska vlada ostaja pri svojih predlogih.« V dopisu pravi da so italijanske zahteve v glavnem sledeče: Italijanska vlada Je voljna nadaljevati pogajanja in sicer na podlagi predlogov, ki gredo za razveljavljenjem rapallske pogodbe. Reka naj bi pripadla Italiji, Delta in Baroš pa nam, vendar tako, da bi se tudi vnaprej ohranila enotnost reške luke z luko Ba-rošem. Dalje bi se mi morali zavezati, da bomo uporabljali reško luko. Tako se vidi, da je ta načrt popolnoma isti, kakor načrt o konzorciju, ki ga je svojčas predložila italijanska delegacija v Opatiji. S tem načrtom mi ne pridobimo ničesar, razen morebiti kako neznatno popravo meje, med tem ko bi Italija dobila Reko, in njeno luko, ki bi tudi vnaprej ostala v administrativni zvezi z Barošem. Tako bi naša suvereniteta nad to luko ostala popolnoma iluzorna in ne bi imela nobene praktične koristi. Naša trgovina bi v bodoče ostala pod kontrolo Italije. Iz tega je jasno; da italijanska vlada tudi danes po tolikih neuspehih ni voljna popustiti baš v oni točki, ki tvori središče spora, t. j., da nam izroči Delto ih luko Baroš v neomejeno in popolnoma nemoteno posest. Dokler Italija v tem glavnem vprašanju ne spremeni svojega stališča in nam ne nudi pravice, da nemoteno uporabljamo svojo luko, dotlej so vsa pogajanja zastonj in mislimo, da ne bo vlade, ki bi dovolila, da bi bila naša. trgovina pod tujo kontrolo ih pod tujim pokroviteljstvom. Med tem, ko pričakujemo napovedanega sestanka v Benetkah med ministrskima predsednikoma g. Pašičem in g. Mussolinijem, pa se general Giardi-no na Reki trudi; da najde čarovno palico, s katero bi spremenil to propalo mesto v eldorado. Dosedaj mu je uspelo od italijanske vlade doseči, da so se nacijonalizirale razne reške tovarne, ki bodo brez ovire lahko Izvažale v Italijo zrak. Druga važna pridobitev je ta. Vojna odškodnina naši kraljevini. Beograd, 9. oktobra. (B) Repa-racijska komisija v Parizu je odposlala te dni za našo državo na račun vojne odškodnine razno gradivo in opremo, med drugim 270 čistilcev za žito, 34.000 kilogramov modre galice, 5000 komadov sekir, sedem popolnih lokomobil, 125 strojev za luščenje koruze in drugo. Vsi ti predmeti se imajo izročiti še tekom tega meseca. ODBOR »JADRANSKE STRAŽE« V BEOGRADU. Beograd, 9. oktobra. (B) V Beogradu se je osnoval začasni odbor »Jadranske Straže«, ki ga tvorijo gospe Pašičeva, Jovanovičeva, Trifkovičeva in Hrističeva, ter gospodje Ljuba Jovano-£*£ ift da se ujetniki, ki so zaprti v reškin ječah, prepeljejo v italijanske ječe. Ta naredba se motivira s tem, da so slučaji ropov, razbojstev, tatvin itd. na Reki tako številni, da so sicer obširni zapori reškega sodišča ostali preozki za toliko število delinkventov. Lepšega spričevala o italijanski upravi na Reki ne moremo niti zahtevati. Angleški glas o Reki. London, 9. oktobra (B) »M a n -ehester Guardian« je objavil tretji in zadnji članek svojega posebnega reškega poročevalca pod naslovom »Resnica o Reki«. V tem članku raz-motriva dopisnik o možnostih za rešitev reškega vprašanja. Po njegovem mnenju obstojajo tri možnosti: Prva možnost je, da pripade Reka kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev; ta rešitev bi bila najboljša z gospodarskega stališča, ker je pred vojno Reka večinoma trgovala s Hrvatsko, ki je sedaj sestavni del kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Druga možnost je v tem, da Italija anektira Reko, tretja pa, da se izvrši rapallska pogodba. Medtem pa zavlačuje Italija izvršitev te pogodbe iz več razlogov 'n izjavlja preko svojega časopisja, da ostane na Reki brez ozira na pogodbo Poročevalec »Manchester Guardia-na« pobija italijanske razloge proti izvedbi rapallske pogodbe in označuje svoje stališče takole: Z reškega stališča je vsaka rešitev boljša kot ona, da obdrži Italija Reko. Bolje bi biio, da pripade mesto Reka Italiji, pristanišče Baroš pa kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ker bi taka ureditev pome-njala vsaj rešitev jadranskega spoia, ako že ne bi bila najboljša za Reko. Najbolje bi bilo tudi, da postaneta Reka in Trst svobodni mesti, da bi tako mogli tekmovati med seboj pod enakimi pogoji in z enakimi privilegijami, Žal pa taka rešitev nima mnogo izgleda do uresničenja. In zato zaključuje dopisnik svoj članek s trditvijo, da je Reka obsojena na počasno hiranje. Masaryk v Švici. Ter rit et (Montreux, Švica), 9. oktobra. (Švicar, brzojavna agentura.) Predsednik češkoslovaške republike a Masaryk je dospel v Terntet. Današnje prireditve. V Ljubljani: Drama: »Judit«. Gostovanje ge. Marije Vere. Red B. Opera: »Aida«. Red E. Kino Matica: »Senzacijonelnl procec Irene D’Or«. Kino Ideal: »Krilati konjenik«, ID. d«L Kino Tivoli; »Jezdec brez glave«. — II. del. Nočna lekarniška služba v Ljubljani: Tekoči teden: lekarna Trnkoczy nai Mestnem trgu in Ramor pri zlinaam Usoda koroških Slovencev. K. tretji obletnici koroškega plebiscita. (Nadaljevanje.) Po 68. členu V. oddelku senžeman-ske pogodbe mora avstrijska vlada v okrajih, kjer bivajo koroški Slovenci — o njih lastnem mišljenju tu ni govora — skrbeti zato, da se nudi slovenskim otrokom v šolah pouk v njihovem materinem jeziku. Koroški Slovenci pa imajo na podlagi 67. člena tete pogodbe tudi sami pravico, »da zidajo šole, jiih oskrbujejo in nadzorujejo in sicer s popolno uporabo svoje?» jezika.« Kar se tiče šolstva med koroškimi Slovenci, so znana slovenski iln nemški javnosti tozadevna izvajanja našega zunanjega ministra g, dr. Ninčtča. Uradne številke, ki jih je g. minister navede!, govore jasno dovolj. Treba pa je — kakor zgoraj omenjeno — pripomniti, da je krivica daleko večja; ako se koroškim Slovencem, ki ne tvorijo nobenega jezikovnega otoka in ne žive raztreseno, ampak kompaktno, ne da slovenskih šok nego bi bila, ako bi se — kar se pa ne zgodi — prebivalstvu jezikovnega otočiča in raztresenim kolonistom ne privoščila elementarna izobrazba v materinem jeziku. Ker Nemci1, razen v Kočevskem otočiču, nikjer v Sloveniji ne bivajo kompaktno, jugoslavenska vlada po besedilu navedenega 68. člena V. odd. senžermensike pogodbe niti ni dolžna), otvarjati in vzdrževati nemške šole, a vzdržuje ljudske in meščanske nemške šole in eno nemško gimnazijo. Koroški Slovenci pa niti ene slovenske ljudske šole nimajo, kaj še-le meščanske ali srednje šole. Na Koroškem je dosti občin v plebiscitni coni A, ki je v celoti priznano kompaktno slovensko ozemlje tudi po avstrijskem ljudskem štetju iz 1. 1910, katere so pri plebiscitu dale skoro vse, ali pa vsaj več kot polovico glasov za Jugoslavijo, dasi so vsi Slovenci z nemškim mišljenjem in vsi organizirani socijalni demokratje glasovali za nemško Avstrijo. Južno od teh so sledeče občine pri plebiscitu dale več kot polovico oddanih glasov za Jugoslavijo: a) v Rožu: Sele severno od Košute (96%), Slavenji Plajperg sevemio od Zelenice (65.9%), Loče (64.3%), Ledince (58.4%), Bistrica v Rožu (54.9%), St Jakob (54.2%); b) v Podjuni: Blato (85%). Bela Severno od Jezerskega vrha (78.5%), Švabek (75%), Bistrica pri Pliberku (64.7%), Libeliče (57%), Ltt-buče (54.9%) iln Globasnica (53.8%). Severno od Drave na goratem ozemlju med Dravo in Vrbskem jezerom na taj-kozvanih »Huarah« (= gorah) pa so te-le občine dale za Jugoslavijo več bot polovico vseh glasov: Bilčovs (79.4%), Zgornja vasca (68.8%), Logaves pri Vrbi (56.8%) in Rariiše blizu Celovca (51%). Nad 30 odstotkov glasov je bUo za Jugoslavijo oddamih v sledečih občinah: Šmarjeta v Spodnjem Rožu (48.9%), Hodiše ob Vrbskem jezeru (47.4%), Škocijan v Podjuni (45.4%), Škofiče ob Vrbskem jezeru (44.7 %), Št Peter (42%), Glinje - Medborovniea v Spodnjem Rožu (41.7%), Vovbre nad Velikovcem (412%), Rožak (40.4%), Zataraves (40.1%), Kotmaraves (37.7%) Ruda (36.1%). Podljubelj (36.1%), Drava (35.9%), Djekše, najsevernejša točka sedanjega slovenskega ozemlja na Koroškem (35%), Rakarjaves (35%)|, Dobrlaves (33.9%), Zrelec pri Celovcu (32.7%), Železna kapla (322 %) in Otok (31.9%). Blizu 30 odstotkov je dobila Jugoslavija v občini Galicija (28.5%) in v Borovljah (27.5%). Naš zunanji minister je javno zapretil, da bo jirgoslovenska vlada posegla po posebnih merah, ako avstrijska oz. koroška pokrajinska vlada ne da koroškim Slovencem slovenskih šok Kdor pozna koroške Nemce, že vnaprej ve, da iz lepa oni ne bodo dali nikoli koroškim Slovencem niti ene slovenske ljudske šole, da se iz lepa nikoli ne bodo pokorii obveznostim, kil so jih prevzeli v 67. in 68. členu V. odd. sen-žermenske pogodbe in da se tudi pretenj našega zunanjega ministra nikakor ne strašijo. Ker se določbe glede zaščite narodnih manjšin obveznosti mednarodnega značaja, ima Jugoslavija po členu 69. odd. V. senžermenske pogodbe kakor sicer tudi vsaka druga v svetu Društva narodov zastopana država pravico, pri tej mednarodni inštanci posredovati, in možnost doseči, da mednarodno razsodišče celo zadevo uredi. Toda to je pot, ki je tako dolgotrajna, da takega odlašanja rešitev perečega vprašanja ne prenese. K izpolnjevanju prevzetih obveznosti je treba deželno vlado v Celovcu, kjer je sedaj šef sodjalni demokrat Gröger, z odločnim nastopom prisiliti. Sredstvo je enostavno. Ako deželna vlada v Celovcu ne otvori slovenskih šol povsod, kjer je plebiscit dal več kot polovico glasov za našo državo, ako ne upelje slovenščine kot učnega predmeta obvezno za vse Slovence v ljudskih in strokovnih šolah Ottih občin, ki so pri plebiscitu dale več kot 25 odstotkov za Jugoslavijo, ako avstrijska vlada rte vpelje za vse slovenske dijake obvezne slovenščine kot učnega predmeta na vseh koroških srednjih šolah, potem naj naša vlada z enim samim ukazom zapre vse nemške ljudske in meščanske šole v Sloveniji in nemško gimnazijo v Ljubljani — in uspeh bo isti hip viden. Nemci koroškim Slovencem na šolskem polju ničesar ne morejo vzeti več, ker so jim vse, kar so v plebiscitni dobi mehi, krasno razvijajoče se slovenske ljudske, meščanske in strokovne šole, gimnazijo in učiteljišče že davno vzeli. Torej , bodo; da preprečijo zapiranje nemških šol v Sloveniji, dali našim bratom na Koroškem to, kar bo naša vlada na podlegi navedenih določb senžermenske pogodbe upravičeno od Nemcev zahtevala, ker je le tem vse ležeče na tem, da ostanejo nemške šole v Sloveniji. Ako pa naj dobijo koroški Slovenci v omenjenem obsegu ljudske šole z slovenskim učnim jezikom in pouk v slovenščini kot učnem predmetu tudi na drugih šolah, je treba, da se vrnejo vsi slovenski učitelji, pa tudi vsi profesorji in duhovniki s Koroškega*, ki sedaj službujejo v Sloveniji. Slednji so morali svoj čas zapustiti svojo domovmo deloma, ker so jim Nemci in nernčurn pretih, da jih pobijejo, ako ne izginejo — slučaj dekana Lipla je dokaz, da grožnje niso bile prazne — deloma pa zato, ker jih nemška šolska oblast v Celovcu ni hotela prevzeti v svo jo službo. Po določilih senžermenske pogodbe nemška oblast tega ni smela storiti, kajti plebiscitna in druga določila dobesedno pravijo, da se radi plebiscitnega delovanja nikogar ne sme preganjati), zlasti ne glede njegovega službovanja, ker ima vsakdo, ki je upravičen do glasovanja, tudi pravico, agitirati in deiovati za to ali ono državo, če nemške oblasti v Celovcu pravijo sedaj, da so imenovani Korošci - učitelji, profesorji in duhovniki — z vstopom v jugoslovensfco službo si pridobili tudi jugoslovansko državljanstvo in s tem izgubili avstrijsko, tako da bi bili postali na svoji rodni zemlji inozemci, se mora pripomnit!; da so omenjeni šele in zato, ker jih nemška oblast M hotela prevzeti, oni pa brez službe niso mogli živeti, ali pa zato, ker jim merodajna oblast ni nudila dovoljnega varstva za njihovo življenje in premoženje, tako da so v vsakem slučaju k izseljevanju bili prisiljeni. Ako v tem pogledu motrimo usodo Nemcev v Sloveniji, vidimo na drugi strani, da je v Sloveniji in sploh v Jugoslaviji nameščenih v državnih službah dosti Nemcev, ki se niti do danes niso pravilno naučili našega jezika in ki tudi — vsaj svoj čas — čisto nič niso prikrivali in deloma tudi sedaj ne prikrivajo, da so za širjenje nemščine, za nemčurstvo in za Avstrijo in proti Jugoslaviji. Navede se celo lahko slučaj; da je bil koroški nemškutar, M se je javno bahal, da je pri plebiscitu glasoval za Avstrijo, sprejet v Jugoslovani-sko državno službo. Torej se tudi v tem pogledu Nemcem v Sloveniji ne godi bolje nego našim bratom na Ko- roškem. Vrh tega pa pri tem ne' smemo pozabiti, da so imeli koroški Slovenci, torej tudi učitelji, duhovniki in profesorji po senžermenski pogodbi pravico, da glasujejo in javno agitirajo za Jugoslavijo, medtem ko Nemcem in nemškutarjem kaka pravica, da bi smeli delati propagando za Avstrijo, ni bila dana nikoli. Koroški Slovenci se torej preganjajo za to, ker so se poslužili svoje mednarodno garantirane pravice, Nemci v Sloveniji pa se ne morejo pritožiti nad no onim zasledovanjem ali uradnim postopanjem, dasi so uganjali propagando, do katere niso imeli nikoli nobene upravičenosti. (Konec sledi.) Finančno uradnšštvo v Sloveniji. Društvo finančnih konceptnih uradnikov za Slovenijo je imelo 6. t. m. izredni občni zbor, na katerem se je obravnavalo zlasti vprašanje grupiranja te uradniške kategorije. V debato je posegel tudi finančni delegat dr. Savnik s sledečimi izvajanji: Morda še nikdar se ni sestalo naše društvo v tako resnem trenutku, kakor danes. če smo prav informirani, je naredba, s katero naj se izvrši naše kategoriziranje in grupiranje, že v minstrskem svetu. Y kratkem se torej odloči naša In — lahko rečem — v dobri meri tudi usoda finančne uprave. Kakor razmere stoje, po odločitvi ministrskega sveta rj misliti, da bi se dalo v doglednem času še kaj doseči. Ni samo naša pravica, ampak z ozirom na zvezo z javnimi interesi tudi naša dolžnost, da tudi še v tem poslednjem trenutku povzdignemo svoj glas. Dovolite mh da kot prvi spregovorim k predmetu. Kaj hočemo? Ne več, ali tudi ne mani, kot da pridemo z novimi določbami socijalno in materljelno do tiste veljave, ki nam gre sorazmerno z množino, kvaliteto in važnostjo našega dela ter odgovornostjo, ki je spojena ž njim. Ne zahtevamo nobenih privilegijev in nobenih predpravic, dasi bi z ozirom na odijoznost naše službe že smeli biti malo bolj skromni, ne glede na to, da ni povse razumljivo, da bi ravno mi, M smo Izpostavljeni toliko skušnjavam, morali plačati svojo nedostopnost, dočim so drugi, tudi v območju finančne uprave — carinarji! — plačani zanjo. Ne torej privilegijev in predpravic — zahtevamo samo, da se izenačimo in da se ne potisnemo še dalje nazaj, kakor pa veliko število žal že danes stoji. Vse to so prav za prav banalnosti, samoobsebi umevnosti. Karakteristično za položaj, v katerem se nahajamo, pa je ravno, da jih nikdar dovolj in nikdar dostikrat ne povdarjamo in da smatram za nujno potrebno, da jih kljub vsem prizadevanjem vašega neutrudljivega predsedst-ve še enkrat ponovimo. Ako danes gledam nazaj na naše skupno delo skoro 5 let, spolnujem le svojo dolžnost, če hvaležno priznam, da so se vse skupine delegaciji podrejenega «radništva enako trudile, da bi zadostile svoji nalog!. Kavno tako brez dvoma pa je, da fe vaša špecijelna zasluga, gospodje, zlasti pa starejših izmed vas, da je naš aparat v bistvu nemoteno ostal v funkciji in da bi ga ne dali slabšega iz rok, kakor smo ga prejeli, če bi ga danes ali jutri imeli prepustiti komu drugemu. Kak pomen pa je imelo za Slovenijo in za državo, da ste si, ne meneč se ne za popularnost ne za svojo osebno korist, zaslužili to spričevalo, spoznavajo danes že širši krogi. Nikakega dvoma pa ne more biti na merodajnih mestih. Če je še kaj pravičnosti, morate torej sedaj prejeti ne svojo nagrado, ampak to, kar vam gre. Z vami so pa tudi razlogi racijonslne administrativne politike. Ne morem sl očitati, da bi nas bil kdaj precenjeval — nasprotno, pri neštetih prilikah sem se v poročilih in osebnih pogovorih, pa tudi javno z vso odločnostjo izrazil proti hipertrofiji in preponderanci pravniškega življa v fin. službi, kakor se je razrasla v bivši Avstriji. Z mirno vestjo lahko rečem, da sem tu- di praktično nastopil zoper izrodke te vrste, kjer in kedarkoli so se pokazali. Ravno tako globoko sem pa uverjen, ne samo, da vas bo nekaj moralo ostati, ampak tudi, da bo kvalitetno delo moralo ostati vam, in da se bo to načelo moralo uveljaviti čim prej tem bolje v vsi državi, če naj naša finančna uprava vzdrži primero z drugimi. Za dokaz resnice zadostuje pogled na postulate naše zakonodaje H na faktično možnost, da se jim zadosti, pr tudi pogled čez mejo. Ne govorim o Češkoslovaški, katere finančna uprava je s svojim sijajnim štabom finančnih jur sto v stopila prav v prve vrste — ne dvomim pa, da se ima tudi zlomljena Avstrija, ki je že stala ob robu pogina, dober del svojih nemalih uspehov zahvaliti temu, da je v kritični uri ravno na finančnem polju razpolagala z od-ličnm in na višini izobrazbe stoječim urad-ništvom. Ni verjetno, da bi ravno mi mogli delati izjemo in kot neposredni sosedje ter konkurentje zapada in severa Evrope pogrešati kvalificiranega dela v najvažnejši panogi upravne službe. V finančnem resoru se že po odločilnem pomenu, ki ga ima budget, končno stekajo vse niti, od finančnega resora zavisi, da se brez popustljivosti a tudi brez nasilja, sistematično in s preudarkom, r.e pa po mili volji zbere sredstva, ki jih država potrebuje, da ostane na višku svoje naloge. Še manj je ix verjetno, da bi država dobila zados*r,o število moči, ki bi bile na vodilnih mestih kos tej v naših kompliciranih gospodarskih in političnih razmerah uprav ogromni nalogi, ako jih bo smatrala za nekaj čisto subalterne-ga. Nasprotno — zgubila bo polagoma še te, kar jih ima, kakor ji že danes pokaže hrbet, kdor le more In kogar ne zadržujejo izvestne tradicije in ambicija, da ostane na prevzetem mestu, ne dokler mu kože, ampak dokler premore. Nihče Izmeti nas ni stopil v državno službo, da bi obogatel v nji, in tudi od novega uradniškega zakona ni nihče tega pričakoval, a gorje finančni službi, ako bo praeter et contra 'egem in contra bonos moreš to enkrat postalo njena privlačna sila! Minimum pa je, da nismo tako daleč zapostavljeni, da prime-jajoč se z univerzitetnimi tovariši, ki so vstopili v druge panoge in ki, če so pravični, morajo priznati, da njih delo nič ne zgubi, in naše nič ne pridobi na svoji notranji vrednosti, ako zahtevamo, da se to smatra za jednako veljavno in jednakopravno — da torej primerjajoč se ž njimi ne občutimo svoje službe še kot moralične torture. To je prevelika zahteva na naše samozatajevanje. Sigurno finančni minister v današnjih razmerah ne more in ne sme biti Bog ve kako radodaren, in treznosti, pa tud’ patriotizma moramo imeti dovolj, da ne zahtevamo nemogočega. So pa tudi ta gotove meje, pod katere noben finančni minister ne bo smel iti, ako koncem koncev ne bo hotel zadeti svojega lastnega resora. Razsipanje je vzdrževanje mase nepotrebnega uradništva, razsipanje je preobilica uradov in komisij, ni pa razsipanje pošteno plačilo za pošteno delo, brez katerega tudi naša finančna uprava ne bo mogla izhajati. Bodite uverjeni, gospodje, da nisem zamudil nobene prilike, da bi po svojih močeh sku- šal pripomoči k temu, da prodre to spoznanje. Pri vseh skušnjah sem fe vedno optimist dovolj, da se to zgodi baš v tem trenutku, in da bo izvedba grupo anja izpolnila če že ne vseh, pa vsaj poglavitne vaše nade. Ako se motim — mi z mojega mesta ne preostaja drugega kot apel na vas, da v višjem interesu vzdrž’te in se podvržete še tej zadnji, težki probi. Stvar, ki jo zastopamo, je močna dovolj, dr bo prej ali slej sama zmagala. In če borne žrtve, pokažimo, da tudi to zadenemo častno, kakor smo delali častno. Odgovornost na-pram javnosti bodo nosili drugi! Vprašanje je, ali s tisto mirno vestjo, kakor ml. Narodna skupščina. Sprejetje zakona o taksah. Beograd, 9. oktobra. (Z) Današnja seja narodne skupščine se je začela ob 9. uri. Nadaljevala se je generalna debata o zakonskem predlogu glede sprememb In dopolnil zakona o taksah. Prvi je govoril socijalist g. Nedeljko D i v a c, ki je zakon v podrobnostih kritiziral ter je na koncu izjavil, da bo glasoval proti predlogu. Za njim je govoril g. Ivan Pucelj, ki je izjavil, da bo glasoval proti temu zakonskemu predlogu. Obširno je kritiziral delo vlade, ki je predložila ta zakon. Izjavil se je solidarnega z zemljoradniki in je v znak protesta zapustil skupščinsko sejo. Demokrat Pera Markovič je kritiziral delo vlade, ki je za 500% zvišala davke in uvedla še mnogo drugih doklad ter predložila ta zakon. Rekel je, da bo glasoval proti. Nato je v imenu nemškega kluba govoril narodni poslanec dr. Hans Moser, ki je v imenu svojega kluba izjavil, da bo glasov'1 za predlog. Ko je govoril še poročevalec večine g. Vlajko Kočič in poročevalec manjšine g. Popovič, je zbornica prešla k glasovanju. Glasovalo je 168 poslancev In sicer 104 za, 64 pa proti. Seja je bila nato ob drugi uri popoldne zaključena. Češki industrijalci v Beogradu. Beograd, 9. oktobra. (Z) Včeraj dopoldne so zastopniki čeških pridobitnih krogov posetili ministra za trgovino g dr. Kojiča. Pri tej priliki so bile izmenjane misli, kako bi se dale zboljšati trgovinske in gospodarske zveze med obema državama, češki pridobitniki so imeli z našimi pridobitniki sestanek. Na tsm sestanku je bilo po nekaj strokovnih referatih napravljeno nekoliko sklepov v obliki resolucij, v katerih se konstatira potreba sodelovanja na bazi trgovinske pogodbe med našo državo in češkoslovaško. V tem pogledu je potrebno, da se dela za interese obeh narodov tako v političnem kot v kulturnem in vojaškem življenju. Potrebno je, da vsi pridobitniki složno delujejo pri obeh vladah, da se znižajo visoke carine in da pri pristojnih faktorjih posredujejo za pravilno rešitev pridobitnih problemov med češkoslovaško in našo državo. PROTI SLADKORNIM SPEKULANTOM. B e o g r a d, 9. oktobra. (Z) Ministrstvo za trgovino in industrijo namerava začeti z akcijo, da se kaznjujejo one tovarne sladkorja, ki so na špekulativen način zvišale cene sladkorja. V ta namen je določena posebna komisija, ki bo pregledala te tovarne. ODKLONJEN MUSSOLINIJEV DAR. Pariz, 9. oktobra. (B) »Journal« javlja na podlagi vesti iz Aten, da je kongres beguncev zavrnil dva milijona lir, ki mu jih je ponudil Mussolini. Iz pmtnep življenja. REPERTOAR NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI. Drama: Sreda 10. oktobra. Judit. Gostovanje gospe Marije Vere. Red B. Četrtek 11. oktobra. Azazel. Red D. Petek 12. oktobra. Kar hočete. Red E. Sobota 13. oktobra. Judit. Gostovanje Marije Vere. Red A. Nedelja 14 oktobra. Smrt majke Jugovičev. Izven. Opera: Sreda 10. oktobra. AJda. Red E. Četrtek 11. oktobra. Seviljski brivec. Gostovanje gospe Wesel Polla. Red A-Petek 12. oktobra Evgenu Onjegin. ReđSobota 13. oktobra. Novela od Stanca; Zapečatene!. Red C. Nedelja 14. oktobra. Aida. Izven. Pondeljek 15. oktobra. Zaprto. LJUBLJANSKA OPERA. Aida. Največji italijanski glasbenik 19. stoletja, Giuseppe Verdi je že v svojem Šestindvajsetem letu doživel z opero »Ober-to« tako velik uspeh, da je takoj dobil naročilo, naj napiše tri nove opere v času osmih mesecev. Da ni podlegel gledališkemu šlendrijanu, ga je obvarovala usoda s tem, da je tekom treh mesecev izgubil ženo in dva sinova. Razumljivo je, da so komične opere, katere je kontraktuelno pod jtaJdoit flkolnostmi moral dovršiti, propadle, Toda mojstra neuspehi niso oplašili. Ko je čez tri leta zopet govoril z odra, mu je bila sreča zopet mila. Njegov »Nabucco«, strogo resno delo se je odlikovalo po globokem verskem občutju in vroči domovinski ljubezni. Verdi je mahoma zaslovel. V svojih operah »Lombardi«, »Hernani«, »Atila«, »Bitka pri Legnano«, je Verdi pevec trpljenja in hrepenenja po osvoboditvi svoje domovine iz tujega robstva. Postal je ljubljenec in ponos svojega naroda. Po revoluciji leta 1849 je bil »patriot« Verdi prost: naroda mu več navduševati ni bilo treba, zato je mislil na reformo in poglobitev v svojih bodočih delih. Začrtal si je nalogo namesto splošno liričnega poleta posvetiti pažnjo na karakteristiko posameznih oseb, na pomen muzikalnega dela in posebno na dramatično izražanje orkestra. To stremljenje svedočijo »Luisa Miller« in še tri druge opere, najbolj pa »Trubadur«, »Ri-goletto« in »Traviata«, ki so Verdiju priborile svetovno slavo, saj so najpriljubljenejša operna dela vseh gledaliških reperto-irjev. Po »Plesu mask« in »Don Carlosu«, ie Verdi ustvaril »Aido«, po naročilu Ismail Paše, kediva v Egiptu za slavnost povodom otvoritve sueškega prekopa ter je prejel zanjo honorarja 100.000 frankov. — Snov »Aide« je Verdju preskrbel egiptolog Mari-ette Bey, dramatizral jo je Camille du Lof. fe, verze pa je napisal Anton Ghislanzoni. Premijera se je vršila leta 1871 v Kairi. Pri Verdiju se v »Aidi« prvič pozna vpliv Wagnerja: skladatelj sicer ne zameta povsem zaključenih oblik, vendar jih spaja z glasbenim govorom. Snov in glasba »Aide« ste pretežno otožni: še slavnostni spevi otožnosti ne morejo zakriti. Toda vrline Verdijevega ženija t* X »Aid!«