Clara pacta — boni amici. m. Že od nekdaj je smatrala cerkev šolo za svojo domeno, in poučevanje je bilo v srednjem veku nekako postransko opravilo duhovščine. V začetku 13. stoletja pa se je začela dubovščina odtezati poučevanju in zanemarjati šolo. Ni ae tedaj čuditi, 5e so bila nekatera mesta nezadovoljna s tedanjimi Solami, ki so le preveč prezirale svetne potrebe mešeanov. Zato so si mesta za.ela ustanavljati lastne šole. Cerkev pa je smatrala to za kratenje svojib pravic ter ae je ustanavljanju šol odločno upirala, navadno ne brezuspešno. V tej dobi bojev za šolo šele nastopajo svetni učitelji. 0 učiteljskem stanu v danasnjem pomenu besede tedaj in še stoletja pozneje ni govoriti, zakaj večino tedanjih u5ite\j.v je tvorila množica za druga opravila nesposobnih ljndi, ki se drugaže niso mogli preživljati. Bili so to onemogli vojaki, pokvarjeni rokodelci, izključeni duhovniki, pobegli menihi i. t. d.*) Splob pa se je v onih čaaib smatral *) Da bi se kdo nad temi vraicami ne poliujaal, naj oinenimo, da so 1. 1287. dobili arhidijakoni povelje, prepričati ae, 5e znajo in raznmejt) duhovniki 10 zapovedi. UredniStvo. učiteljski stan kot ,,Veraorgung8anstalt und Asyl fiir solche, die auf anderen Gebieten dea wirtschaftlichen Lebena Schiffbruch gelitten haben." Šele tekom atoletij je Sloveštvo izpoznalo važnost učiteljskega atanu, in da se je treba zanj pripravljati. Začela so se polagoma ustanavljati učiteljišča. Iz skromnib poizkusov so se razvila današnja učiteljišča, ki sicer še niso popolna, ki se pa vedno izpopolnjujejo. Dandanes ae mora bodoči učitelj skrbno pripravljati za svoj vzvišeni poklic. Toda ne vselej! Dasi se ves izobraženi avet strinja z dr. G. A. Lindnerjem, ki trdi, da je ,,da8 Amt des Lehrers ein sittliches Amt, welches ahnlich dem Priesteramte eine besondere \Veihe erheiacht," se še vedno nahajajo odločilni faktorji, ki to kar prezirajo. Kakor znano, primanjknje pri nas zaradi škandaloznib gmotnih razmer učiteljev. Temu bi se lahko odpomoglo, 5e bi se učiteljstvo svoji izobrazbi in svojemu delovanju primerno plačevalo. Ker torej ni učiteljev, si pomagajo šolske oblaati z nastavljanjem zasilnib učiteljev. Učiteljstvo se pa s tem nikakor ne strinja.*) Kot zasilne učitelje nastavljajo navadno dubovnike, organiste i. t. d., torej ljudi, ki o pedagogiki, posebno didaktiki, niti pojma nimajo in 80, izvzemši duhovnike, tudi omejeni na ljudsko-šolsko izobrazbo. Delovanje zasilnega učitelja se tedaj tudi v najugodnejšem alučaju niti primerjati ne da z delovanjem izšolanega učitelja. Se pedagoško dobro izšolanemu učitelju dela pouk dostikrat preglavice. Ker ni pedagogika le znanoat, temveč tudi uraetnost, si pridobi po večletnem delovanju tudi zasilni učitelj, zlasti če je sicer izobražen in ima veaelje do poklica, nekaj prakse, a ostane navzlic temu večen diletant. Ti diletantje pa dobivajo doatikrat skoraj toliko plačila kakor začasni učitelj, ki je absolviral učiteljišče. To je sicer krivica, a učiteljstvo jim krvavo zaslužene krone gotovo privošči in bi ne nastopalo zoper nastavljanje zasilnib učiteljev, če bi to direktno in indirektno ne škodovalo Soli: direktno, ker krati ugled šole in ovira njeno uspešno delovanje, indirektno pa, ker krati ugled učiteljstva. Omenili smo že, da zasilni ucitelj tudi v najugodnejšem alučaju ne more niti približno tako delovati kakor izšolan učitelj. — Ne bomo tega dokazovali, ker ne dvomi o tem noben izobražen človek, političnim barlekinom pa ta članek nikakor ni namenjen. — Otroci, ki so hodili v šolo h kakemu zasilnemu učitelju, so torej oškodovani na vzgoji in izobrazbi. Ker se jim zategadelj nehote vcepijo o šoli skrajno srednjeveSki pojmi, bodo kot odrasli ljudje šoli nasprotni. Da ne bodo kot poznejši starši šolskih otrok ali še celo kot člani krajnih šolskih svetov šoli naklonjeni, je umevno samo ob aebi. Učitelj deluje zlasti s svojo avtoriteto. Kakšen rešpekt pa naj imajo ljudje pred učiteljem, če vidijo dan na dan, da se kar organisti nastavljajo kot učitelji!? Ali ljudstvo ne bo sklepalo, da so V8i učitelji prišli kar tako črez noč do svojih služeb? Pa četudi nastavijo duhovnika za zasilnega učitelja, smatra ljudstvo učiteljsko službo za nekak nevažen opravek, za katerega je vsak sposoben, ne da bi se zanj pripravljal. *) To nam dokazuje n. pr. protest, ki ga je sklenilo uoiteljstvo, dne 20. maja 1902 zbrano v Šoštanju, in ki se glaai: nDne 20. maja 1902 v Šoštanju zbrano učiteljstvo energično proteatnje proti temu, da bi ae ljudje a aamo ljudskošolsko izobrazbo (kakor organisti itd.) nastaTljali za zaailne učitejje." Uredništvo. Kakšen je njihov ugled kot organista, mežnarja, mrtvaškega oglednika i. t. d., ki je obenem zasilni užitelj ? Ako pomislimo, da ljudstvo med temi ljudmi in učitelji ne dela razlike, si pač lahko predstavljamo, koliko trpi ugled učiteljstva zaradi zasilnih učiteljev. Samo ob sebi se umeje, da gredo vsi njihovi škandalčki in škandali na račun vsega učiteljstva. Vse to strašno izpodkupuje ugled užiteljskega stanu, in zato smelo trdimo, du so zaailni učiteljijako kvarni učiteljskemu ugledu. Zoper učiteljstvo ee že itak deluje z vsemi, tudi najpodlejšimi 8redstvi, da bi se mu uničilo njegov ugled. Sovražniki šole in učiteljstva namreč prav dobro vedo, da je učitelj brez ugleda ubit. 0 tem naj bi bile prepričane tudi šolske oblasti. Njih sveta dolžnoat je torej, da delujejo na to, da pride učiteljstvo do svojega ugl eda. Zato pa proč z zasilnimi učitelji! Kolikokrat primanjkuje dubovnikov, a ni se še pripetilo, da bi škofijski ordinarijat poveril to službo kakemu mežnarju ali organistu, četudi bi se omejil le na pridigovanje in molitev litanij! Če pa že ni drugače, kakor da se morajo na zasiluih šolab nastavljati zasilni učitelji, naj se ta aluŽba poveri inteligentnim in izobraženim ljudetn. Obenem pa naj bi se zanje ustanovil pedagoški kurz, kjer bi se z najglavnejšimi zabtevami pedagogike in didaktike vsaj površno seznanili. To bi 8e moralo in dalo izvesti brez poaebnib težav in stroškov, in tu bi bili izobraževalni kurzi na pravem mestu in to ob najakrajnejšera čaau!