Pravljice za otroke, pravljice za odrasle (Odlomek iz daljše študije z naslovom: Pravljice, kaj ste?, ki bo izšla pri MK) 84 Alenka Goljevšček Povzemimo na kratko nekatere temeljne ugotovitve, do katerih nas je pripeljala analiza pravljic. Pravljice v pravem ali ožjem pomenu besede so tako vsebinsko kot oblikovno odločilno opredeljene od življenjskega sloga mitotvornih družb, tj. od arhaičnega mita in rituala. Oba rasteta in živita iz rodovno-plemenske družbene organizacije, ki se ravna po principu participacije oz. po zakonih bra- tovstva-terorja. Od njiju deduje pravljica model prostora in časa, predvsem pa štiri vsebinske stalnice (izročenost, selstvo, zajedalstvo, milenarizem), ki do danes zarisujejo okvir, znotraj katerega razume človeka in svet. Prav zaradi te globoke zakoreninjenosti v arhaičnem je struktura pravljic izredno stabilna, odporna do sprememb in se vzdržuje sama od sebe, ne da bi bila bistveno odvisna od stvarnosti, v kateri živi. Bolj ko je pravljica blizu mitu/ritualu, iz katerih ali ob katerih je nastala, bolj bo v njej izražen princip, po katerem se v osnovi ravna tudi mit: svet se v pravljici organizira po zakonih, ki izvirajo iz strukture pravljice, ne iz sveta. Pravljica je bistveno opredeljena po shemi rituala prehoda in se reducira le na mejne položaje človeške eksistence, na tiste, ki so »vmes« med stabilnimi oblikami stvarnosti, na liminalni čas; zato stvarnost že v načelu ni zadolžena. Ne gre ji niti za posnemanje niti za izmišljanje stvarnosti — od nje jemlje, je pa v odnosu do nje suverena in jo prilagaja svojim zakonom. Gre ji za konstrukcijo, ki vzbuja zaupanje, da se pod naključji in neskončno raznolikostjo bivanja skriva skrivnosten, a trden in nespremenljiv red, soodvisna in sopovezana celota sveta. Te celote, ki se manifestira v neverjetnem ujemanju neposrednega pravljičnega dogajanja, pravljica ne pozna, ne razume niti se ne trudi, da bi jo spoznala in razumela. Pristaja nanjo, se ji izroča in dopušča, da jo nosi, v trdnem zaupanju, da se bo končno vse izteklo tako, kot je prav. - Bolj ko se pravljica oddaljuje od svojih izvorov, bolj izgublja suverenost in teže vzdržuje svoj zaupljivi optimizem. Pomaga si tako, da se bliža stvarnosti in postaja realistična, ali pa se odvrača od nje ter, breztežna in razresničena, poleti v svobodno območje domišljije; čudežno se racionalizira ali pa postane estetska (pa tudi kakšna druga) fikcija. Včasih je pravljice z užitkom poslušalo staro in mlado. Bile so pomemben dejavnik komunikacije in družbenega sožitja, saj so po svoje vzdrževale in krepile povezovalne sile v skupnosti in jo spreminjale v čvrsto bratovstvo- 85 Pravljice za otroke, pravljice za odrasle teror. Danes privlačijo le še otroke, za odrasle so nezanimive, premalo diferencirane in realistične, ne verodostojne, neresne; le redki jim ostanejo naklonjeni, pa še ti večinoma zaradi nesporazumov, o katerih smo že govorili. Otroška zvestoba do pravljic pa je, kot kaže, neizčrpna; generacija za generacijo posluša in bere stare pripovedi, ki se jih komaj še spominjamo iz svojega otroštva, z isto ljubeznijo in navdušenjem, kakor smo jih nekoč poslušali in brali sami. Vprašanja, ki so se nas dotikala že, ko smo pregledovali različne pedagoške ocene pravljic v zgodovini njihovega raziskovanja, se nam zdaj zastavljajo znova in z nove strani. Eno med njimi: kaj je na pravljicah takega, da so tako neustavljivo privlačne za otroke? Videli smo, da mnogi sodobni psihologi in pedagogi na to vprašanje odgovarjajo dokaj enodušno, čeprav so si njihovi odgovori v nasprotju. Tako za »meščanske« (Jung, Bettelheim, Wittgenstein...) kot za »novole-vičarske« (Fromm, Bloch, Biirger, Dienstbier...) raziskovalce je najvišja norma, ki jo je treba pri vzgoji doseči, prilagajanje individuuma družbi in svetu, le da gre prvim za prilagajanje dani meščanski družbi, drugim pa za subverzijo obstoječega in za prilagajanje svobodnejši in boljši družbi prihodnosti. V obeh primerih naj bi pravljice močno, če ne celo odločilno sodelovale pri izgradnji ustreznega orientacijskega, tj. vrednostnega sistema v otroku tako, da mu pomagajo urejati njegovo notranjo zmedo. A kako naj pravljice opravljajo to nalogo, če so same kaotične in dvoumne? Kako naj dajejo otroku jasno orientacijo, če nimajo enotnega vrednostnega sistema, ampak gre v njih - kakor smo si dovolj izčrpno ogledali - za prelivanje in mešanje najrazličnejših norm? Ali, če vprašanje zastavimo drugače, glede na štiri vsebinske stalnice, ki smo jih v pravljicah odkrili: kako lahko sheme, ki izvirajo iz že davno preteklega, anahronističnega doživljanja sveta in človeka, pomagajo otroku pri prilagajanju na današnjo družbo ali celo na družbo prihodnosti? Ne bi morali potemtakem dati prav tistim pedagogom in psihologom, ki hočejo pravljice enkrat za vselej zavreči kot staro, neuporabno šaro, češ da so v kričečem nasprotju z zahtevami modernega sveta? A zakaj so potem otrokom tako neustavljivo in kar naprej pri srcu? Odgovori raziskovalcev, ki smo jih v tej zvezi omenjali, so za zdaj hipoteze, ki niso preverjene z empiričnimi raziskavami. Tudi iz ugotovitev, da se otrokovo doživljanje na tim. magični stopnji razvoja pokriva z načinom doživljanja pravljic, ne moremo izpeljati gotovega sklepa, da je za otroke dobro in koristno, če berejo pravljice. Taki sklepi so opredeljeni predvsem od tega, kaj imamo za dobro in koristno v vzgojnem smislu. Naj bo cilj harmonično vključevanje v obstoječe ali subverzija obstoječega, v obeh primerih je poudarek na okolju, na družbi; v ozadju je postavka, da je otrok v svojem doživljanju (pravljic) usmerjen navzven, odločilno zaposlen s prizadevanjem, da bi princip užitka na najbolj mogoč način združil z disciplinskim principom realitete. Vendar pa se da na problem pogledati tudi drugače, saj se zdi, da s takimi postavkami otroškemu svetu vsiljujemo logiko odraslih, ki nas realiteta zanima neprimerljivo bolj, kakor zanima otroka. Pravljice so zanj privlačne zato, ker mu omogočajo, da obrne hrbet principu realitete in se posveti sebi oz. tistim plastem sebe, ki se najbolj upirajo »vzgojnemu« pritisku principa realitete. Ta deluje v smeri diferenciacije, specializacije, raz-ločevanja, raz-trganja otrokovega (= človekovega) celovitega, v partici- 86 Alenka Goljevšček pativno fluidnost potopljenega doživljanja in je v tem smislu boleč in poško-dujoč. To seveda ne pomeni, da se mu lahko kakor koli izognemo - kakor so se slepili že mnogi utopični načrtovalci človeške sreče. Če naj človek odraste in postane sposoben za samostojno življenje, se mora urediti in disciplinirati, potegniti črte-ločnice, razmejiti kaotično pretakanje vsega z vsem, vzpostaviti distanco in posredovanje. Temeljni posrednik in razloče-valec je že beseda, človeka pa ni brez zmožnosti govora. Princip Reda (Očeta, Zakona, Avtoritete) je brez dvoma nasilje, ki poškoduje; a ukinitev nasilja, če bi bila sploh mogoča, nič manj ne poškoduje. Narcizem moderne permisivne »družbe brez Očeta« nam dramatično dokazuje, da smo z osvoboditvijo od Zakona prišli z dežja pod kap; svoboda se danes izkazuje kot občutek praznine, izguba Smisla, kot hrepenenje po novi zavezanosti, po občestvu, po avtoriteti, celo po avtoritarnosti. Po drugi strani pa človek s participativno kaotičnostjo nikdar dokončno ne opravi, saj jo nastanek diferenciranih plasti duševnosti ne uniči, ne izbriše, lahko jo le nadgradi in jo potisne pod raven zavesti. S svojo dvoumno nerazločljivostjo, s pretakajočo se vsepovezanostjo pravljice omogočijo otroku oddih od disciplinskega pritiska realitete in mu dajo možnost, da se egocentrično potopi v svet, ki se ravna po principu užitka. Za otroka so torej osrečujoče ne zato, ker mu pomagajo urejati njegov notranji kaos, ampak nasprotno, ker mu ga pomagajo vzdrževati; v svetu pravljic lahko nekaznovano izzivi vse tisto, kar mu načelo realnosti sicer strogo prepoveduje. V tem pomenu so pravljice nekakšne sanje v budnosti. Vsi vemo, da brez spanja človek ne more preživeti; spanje pa ni le fiziološki proces, v katerem obnavljamo potrošeno energijo, temveč je tudi čas izjemno živahne in intenzivne psihične dejavnosti, ki se izraža kot sanje in v kateri prihaja do besede energetska osnova našega bitja, nezavedno. Spanje osvežuje in uravnotežuje telo, sanje osvežujejo in integrirajo dušev-nost; oba procesa sta za obstoj človeka enako pomembna in nepogrešljiva. Kot sanje tudi pravljice otroku omogočajo dostop do regeneratorične energije njegovega nezavednega in s slikovno artikulacijo želje uravnotežujejo njegovo duševnost. * Sanje in želje pripadajo vsem ljudem, ne le otrokom. Zato so si tudi odrasli od nekdaj ustvarjali svoje pravljice. Skoz celo človeško zgodovino se pojavljajo časi, ko odrasli postajajo otročji in začnejo verjeti v pravljice. Človek je večni nezadovoljnež in obenem nepoboljšljiv optimist; ko boleče izkuša meje svojega končnega in smrtnega bitja, se zmeraj znova slepi s praznim upanjem, da je rešitev mogoča in nujna, da je tik pred premetom v »novo«: v svet, ki bo ves nov in popoln, nedolžen in lep, pravičen in srečen, kjer bodo enkrat za vselej pomirjena vsa nasprotja in konflikti, v katerih se muči zdaj, kjer bo prišlo do harmonične sinteze posameznika in celote, želje in realnosti, čutnosti in razuma, telesa in duha, sreče in uma itn. - z eno besedo: v raj na zemlji. (Prazna) vera v raj na zemlji je najbolj pogosta pravljica odraslih. Videli bomo, da med pravljicami za otroke in pravljicami za odrasle skoraj ni razlik - razen ene, ki je temeljna. Otrok v pravljici uživa, sodeluje, se čustveno identificira z junakom, se z njim žalosti in veseli, a pravljice ne podaljšuje v realnost. Ne pričakuje, denimo, da mu bo sosedov pes lepega dne prinesel čudežni železni prstan ali da se bo sam spremenil v čudovito, 87 Pravljice za otroke, pravljice za odrasle povsem drugačno bitje. Pravljica je umetniško delo, njen svet je estetski, tj. pogojen — osrečujoč, a glede na realno otrokovo delovanje neobvezen. Otrok pravljici verjame in ne verjame, ali, če hočete, verjame ji čustveno, z distanco. Odrasli pa v svoje pravljice strastno in slepo verjamejo; spreminjajo jih v ideologije, te pa postanejo orožje in orodje za spremembo, za obvladanje stvarnosti. Ideologija se zmeraj prikazuje kot napotek za akcijo, še posebej, če obljublja dokončno odrešitev po bližnjici. Take nezmerne obljube se najrajši porajajo v kriznih časih, ko se posameznik ali skupina čutita ogrožena pa se zato tem rajši okleneta odre-šenjskih upanj. Obljubljeni cilj je čudovit, zato je vreden slehernih žrtev. In žrtve seveda zmeraj tudi so. Le v tem se pravljice za odrasle razlikujejo od tistih za otroke: da skušamo v stvarnosti za vsako ceno uresničiti model, ki so ga bile razglasile za edino pravega in odrešilnega. Tako postane model dostikrat krvav model, v katerega na silo tlačimo stvarnost. Pred tako prakso ni imun noben čas in nobena družba; žal vemo to še predobro. Pravljice, ki smo jih bili prisiljeni uresničevati v (pol)preteklosti, in tiste, ki se nam ponujajo danes, so (bile) odgovor na sekularizirane družbe razvitega sveta, mrzlično iskanje smisla, prihodnosti, drugačnosti, nove religioznosti itn. - nova faza revolucije, ki se je začela v 17. stoletju z nastopom razsvetljenskega uma, v 18. in 19. stoletju stopnjevala bojevito kritičnost do religije in v 20. stoletju tudi praktično izpeljala ločitev od krščanstva s totalnim zanikanjem krščanskih vrednot. V »odčaranem« svetu novoveške subjektivitete, v katerem vse postane snov za človeka, tudi človek sam sebi, in v katerem je Bog mrtev, človek in svet plešeta nad prepadom niča in panično iščeta nov temelj. In ker um sam iz sebe tega temelja ne more dati, saj lahko pripelje le do ciničnega gesla: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno!«, je »novo« zmeraj staro: po rešitev se sega nazaj k izvorom, v arhaično in pred-civilno, v pred-racionalno in iracionalno: v prakomunizem, ko je človek menda še živel v nedolžni enakosti, neodtujen samemu sebi in neizkoriščan (ideologija komunizma); v kri, zemljo, (na)rod, ki naj postanejo temelj novega bratovstva (ideologije nacionalizmov); v božansko Vseenost bivanja, ki zagotavlja individualnemu Jazu kozmične razsežnosti (ideologije New age). Vse glasnejša je zahteva po ponovnem začaranju sveta z »novimi« mitologijami, ki naj krizo sedanjosti preobrnejo v optimizem, pijan od prihodnosti: smo v času »očiščenja«, »velike preizkušnje«, »poslednjega boja«, »kozmičnega obrata« itn., ki bo v temelju prenovil svet, družbo in človeka - po principu, ki je dobro znan vsaki pravljici: kadar je stiska največja, je rešitev najbližja. Vsaka od teh ideologij cepi arhaične prvine na radikalizirano razsvetljenstvo in se skuša predstaviti kot paradigmatična in univerzalna, kot odrešilna za človeštvo v celoti. A obenem je egocentrična kot vsaka pravljica; vse dobiva svojo mero le v odnosu do junaka, pa naj bo ta junak proletariat oz. komunistična Partija kot njegova avantgarda ali izvoljeni narod ali posvečena grupa, ki razsvetljeno komunicira s kozmičnimi silami in je v posesti višjega in globljega vedenja. Arhaični egocentrizem in etno-centrizem se spajata s potencirano razsvetljensko vero, da je svet človekov predmet in se zato lahko povsem na novo ustvari. Iz teh »sintez« nastajajo nevarni spački, ki vehementno odklanjajo zgodovinske pridobitve polisa, civilnosti in demokracije, gojijo elitizem in ekskluzivizem, kombinirajo arhaično bratovstvo - teror s skrajno avtoritarnostjo in kultom osebnosti ter take kombinacije uveljavljajo kot edino pravo obliko družbene organizacije 88 Alenka Goljevšček prihodnosti. Zato je ob deklarirani univerzalnosti njihova praksa nujno sektaška. Dokler je stvarnost (še) priznana kot eksistentna, jo skušajo preoblikovati s stopnjevanim nasiljem in vojščaškostjo (npr. verzi internaci-onale: »Ves svet nasilja razrušimo, do temeljev naj se podre!«, nacistični »Sieg-Heil!«, najnovejše geslo srbskih nacionalistov: »Slava ali smrt!« itn.). Ko postane v postmodernizmu stvarnost zgolj simulacija modelov, tj. igra videzov, se individuum obrne k sebi in skuša novoveške ideale napredka, neomejene prihodnosti, absolutne svobode in avtonomije, volje do moči doseči z narcistično razširitvijo Jaza do kozmičnih razsežnosti; kult nove duhovnosti je mitologizirano kroženje moderne subjektivitete okrog same sebe. Ideologija komunizma svoje arhaične elemente skrbno prikriva pod krinko najvišje razvite, »napredne« znanosti in skuša na njej utemeljiti svojo legitimiteto. Ideologije nacionalizmov arhaičnost strastno poudarjajo in jo uporabljajo za posvetitev svojih interesov; izvornost, narojenost, krvne vezi bratovstva, plemenski miti, arhaični simboli postanejo božanske entitete, ki utemeljujejo in opravičujejo sveto vojno zoper druge nacije. New age ideologije, skrajno odklonilno razpoložene zoper novoveško poznanstvenje in racionalizacijo sveta, mešajo novo, »alternativno« znanost z mistiko in ezoterizmi vseh vrst ter skušajo s to »sintezo« novoveške vrednote na novo legitimirati. V vseh primerih gre za egocentrični monolog izbrancev, ki hoče kvadraturo kroga: odpraviti konflikte in protislovja novoveških shem, a jih vendarle ohraniti. Zato je za vse te ideologije značilna izguba real(istič)nih odnosov do stvarnosti. Stvarnost šteje manj kot nič, prilagajati se mora ideološkim konstruktom, resnica, pravica, morala itn. se opredeljujejo glede na interes Partije ali izvoljenega naroda, New age ideologije pa so novoveški aksiom »cogito, ergo sum« celo preobrnile v »sum, quod cogito«. A pri stičnih točkah med pravljicami za otroke in pravljicami za odrasle ne gre le za egocentričnost in nezadolženost stvarnosti. Obema vrstama so skupne tudi vsebinske stalnice, ki so se skazale za nepogrešljivo okostje pravljične strukture. Izročenost: kot so pravljičnega junaka za svojo nalogo izbrale in določile višje sile, se enako počuti izbrana tudi komunistična Partija. Svoje poslanstvo je prejela od Zgodovine, ta ji daje legitimiteto, smer in pokritje za vse njene akcije. Zato se na vseh terenih zahteva popolna izročenost; Partija je »aparat«, enotno telo, ki ga giblje ena misel, ena volja: volja Voditelja, ta pa direktno komunicira z Zgodovino in je njen opolnomoče-nec. Direktive, ki prihajajo od zgoraj, so nezmotljive, posvečene, nedotakljive in jih je treba brezpogojno izpolnjevati, ne da bi ljudje o njih spraševali. Posameznik v Partiji ni ne subjekt ne oseba; je kolesce v skupnem stroju, zato je njegovo notranje življenje zoženo le na »konstruktivna« čustva, tj. tista, ki ga spravljajo v izključujočo odvisnost od Partije. Vse, kar je osebno, je žigosano kot zasebno, kot nedopustno trošenje energije v času, ko je treba združiti vse sile za dosego skupnega cilja. Pot do tega cilja je začrtana »od zgoraj« in posameznik mora po njej, kot v pravljici, brez dvomov in omahovanja. Podobno je v ideologiji nacionalizma izbran tudi narod: je izvoljen, ima »poslanstvo«, je po svojem izvoru in dejanjih na kakršen koli način odlikovan pred drugimi narodi. Narod je živ organizem, telo, v katero je posameznik vraščen kakor celica, sprijet z drugimi pripadniki v usodni in vroči medsebojnosti. Ta zahteva brezpogojno izročenost v dobrem in hudem; 89 Pravljice za otroke, pravljice za odrasle kdor bi se hotel iz nje iztrgati in stati sam, je izdajalec in iz-rod. - Ideologije New age grup vidijo svoje poslanstvo v tem, da ustvarijo novo obliko zavesti, ki je edina možnost, če se hoče človeštvo izogniti katastrofi samo-uničenja. Mnoge od teh skupin imajo karizmatične voditelje (guruje), ki zahtevajo od svojih učencev brezpogojno vdanost in poslušnost, saj trdijo, da imajo popolno spoznanje o edini rešilni poti; to spoznanje jim podeljujejo kozmični Kristus, Brahman, mojstri ezoterične velike bele bratovščine, angeli ali kakšna druga višja sila, s katero so v neposrednem stiku, zato je njihova avtoriteta nedotakljiva. Globinska psihologija imenuje take voditelje »nadomestna droga«, kajti njihova klientela kaže tendenco po »strastno zaželeni sužnosti«, ki deluje na posameznika opijatsko, je dostikrat močno erotizirana ter s tem človeka rešuje pred osamljenostjo in notranjo praznino. Druge skupine ostro zavračajo avtoritarnost in hierarhičnost, se deklarirajo za organizem, ne za organizacijo in skušajo uveljaviti kot »novo« obliko družbenega sožitja mrežo-gnezdo, kjer vsi odnosi potekajo v horizontalni prepletenosti. Izrocenost bodisi guruju bodisi kolektivu se spodbuja z različnimi tehnikami, ki povzročajo hipnotični trans in v katerem se posameznik brez ostanka stopi s svojim okoljem. Naj bodo oblike take ali drugačne, v bistvu gre za obnovo arhaičnega plemena in njegove notranje dinamike na načine, prilagojene 20. stoletju. Selstvo: videli smo, da pravljico zanima njen junak le tako dolgo, dokler je na poti, dokler je selec. Tudi obravnavane ideologije vizirajo svet kot v temelju izravnotežen: treba je od nekod oditi in nekam priti. Stari »dom« je ječa, vredna le radikalne kritike oz. tega, da se do tal poruši; pravi »dom« se blešči v prihodnosti. Vmes, med domom-ječo in domom-obljubo, je pot: pot v socializem/komunizem, pot k zmagi, slavi in moči nacije, transformacija v nove oblike duhovnosti. Komunistična ideologija je vsa prepletena z arhetipskimi simboli poti; kar se giblje, je vredno, kar miruje, nevredno. Mi nenehoma gremo: naprej, v napad, v boj, k soncu, svobodi, v nov dan, v nove čase. Mi previharjamo viharje, mi smo ptica, ki kroži med nevihtnimi oblaki in s slastjo kriči po še silnejši burji. Oni so prazne orehove lupine v gnilem pristanu, povozila so jih kolesa vlaka, ki zmagovito drvi v prihodnost, odloženi so na smetišče zgodovine. Vse je za nami ali pred nami: »Noč je bolestna za nami, pred nami svobode je dan!« Sedanjosti tako rekoč ni. To labilno vmesno stanje se podaljšuje v neskončnost, še posebej v pojmu permanentne revolucije. Vzdrževanje (videza) nenehnega gibanja ima svoj cilj: destabilizirati družbo, držati jo »vmes«, v fazi liminacije, ne pustiti, da se umiri in uredi. Le v takem stanju nenehnega prehoda Partija ni zadolžena stvarnosti in zanjo ne veljajo nikakršna pravila mimo tistih, ki si jih postavlja sama. Kot se v pravljici prav v fazi liminacije zgodi vse čudežno, tudi Partija le v tej fazi lahko simulira vero v čudež: da smo - vsej realnosti navkljub - tik pred premetom v novo stanje, da bo iz nasilja, sovraštva in krvi nastal pravičen in človeški svet. Zato to fluidno stanje podaljšuje, kolikor se da; z zmeraj novimi ideološkimi konstrukti (samoupravljanje, dogovorna ekonomija, usmerjeno izobraževanje itn.), z izmišljijami novoreka, s spremembami zaradi sprememb načrtno vznemirja in destabilizira lastno družbo, druge dežele pa z izvozom revolucije. (Psevdo) politika se spreminja v magijo; z nenehnim ponavljanjem zahtev »treba je«, »mora se« (ki so v komunističnem besednjaku nenavadno pogoste) postaja podobna vraču, ki zaklinja stvarnost in jo skuša prisiliti, da bi se ravnala po njegovih željah. Prav to 90 Alenka Goljevšček počne tudi pravljica, le da sama sebi ne verjame; očitno ima manjšo zmožnost avtofascinacije kot komunistična pravljica za odrasle. Prav zaradi bistvene opredeljenosti po arhetipu selstva družbe s komunistično ideologijo niso nikdar in nikjer na svojem. V njih vlada nenehen občutek ogroženosti, ki izvira iz njihove lastne destabilizatorske prakse, a se projecira navzven, v druge, v sovražnika. Pravljični simbol meje se uresničuje v obliki zapiranja državnih meja, celo v obliki železne zavese, ki naj do kraja jasno loči nas od onih. A naj bo ta meja še tako močna, za sovražnika je nerazložljivo zmeraj prepustna. Odtod tudi (pravljična) prepoved spanja: treba je biti buden, kajti sovražnik preži in je nenehoma na delu. In kot vodi pot pravljičnega junaka v deželo smrti, ideologija tudi na tej točki grozljivo posnema pravljico, saj je vodilna dežela komunizma na poti v zemeljski raj pustila na milijone mrtvih. Destabilizacija je značilna tudi za nacionalistične ideologije, saj te po svoji notranji logiki nujno tendirajo v vojno, vojna pa je čas anomije in kaosa. Le tako stanje daje možnost, da se iz njega (morda) izcimi tisto, kar se zdi v stabilnih razmerah nemogoče in kar si nacionalizem postavlja za cilj: prerod in homogenizacija nacije, sprememba državnih in nacionalnih meja, iredenta itn. In iz istih razlogov, iz katerih se počuti ogrožena Partija, preganja ogroženost tudi nacionalistično razpoložene nacije. Vsaka si ustvarja svoje »Jude«, ki da jo izdajajo, jo izkoriščajo, ji strežejo po življenju; ker ima sebe zmeraj za nedolžno in mučeniško, druge pa za krivičnike in nasilnike, samoumevno uporablja dvojna merila, bodisi iz ciničnega pragmatizma bodisi iz dejanske, s čustvi preobložene zaslepljenosti. New age ideologije prav tako rastejo iz občutka krize, ki se v enem delu novih gibanj stopnjuje v pravo apokaliptično vizijo. Cela vrsta skupin na tej sceni pričakuje skorajšnji konec sveta, ta bo sodba in obsodba vsega zla in šele potem bo nastala Nova doba. Druge skupine gledajo na krizo skrajno optimistično: kriza je nujna za očiščenje planeta, torej ni destruktivna, ampak »instruktivna«; občutki strahu se minimalizirajo, na mesto brezupa stopi upanje in angažiranost. Zastopniki obeh nasprotujočih si orientacij niso prav vljudni drug do drugega; optimisti zavračajo krščanske elemente apokaliptikov, češ da so zastareli in preseženi, apokaliptiki pa optimistom očitajo, da uprizarjajo zgolj »špektakel bogov tega sveta«. Obe skrajnosti jasno kažeta, da se tudi v ideologijah New age svet doživlja kot fluiden, v stanju prehoda, iz katerega se lahko izcimi karkoli. Zajedalstvo: videli smo, da pravljični človek samega sebe ne razume kot producenta, ampak kot nabiralca, ki samoumevno vzame tam, kjer je kaj vzeti. Ta pravljična konstanta odločilno opredeljuje ideologijo komunizma in še bolj prakso, ki iz nje izvira. V pravljici ponavadi junak na kakršenkoli način odstrani starega kralja in si prilasti njegovo kraljestvo. Po istem receptu je prvi cilj komunistične revolucije, da iztrga oblast iz rok vladajočega razreda in ekspropriira ekspropriatorje, tj. si prilasti njihovo imetje. Gre za odnos do lastnine, ki je značilen za pravljice in za folkloro v celoti: tatvina je moralno sprejemljiva, saj opravlja funkcijo pravične razdelitve dobrin. Ta »pravica« je regres v pred-polisno, pred-civilno stanje, obnova barbarsko vojščaškega modela: kar se je v boju iztrgalo sovražniku, se samoumevno deli kot naropani plen,po zaslugah v preteklem bojevanju. Realizacija tega modela je ekonomija, ki smo jo in jo še bridko izku-šamo na lastni koži in ki se ne meni za produkcijo, učinkovitost, racionalnost, gospodarske in tržne zakonitosti ter za podobne »subverzije kapita- 91 Pravljice za otroke, pravljice za odrasle lizma«. Njena glavna preokupacija je delitev dohodka, pri čemer vsak teži po tem, da bi zase odtrgal čim večji kos. Geslo, ki je upravičevalo revolucijo: »Vsakomur po njegovem delu!« utone v pozabo; nezmožnost, da bi sam skrbel za svoje potrebe, ni pomanjkljivost, ampak prednost, ki se jo da vnovciti: v pomoč za nerazvite, v solidarnostno pokrivanje izgub, v ugodna posojila, v življenje na tuj račun. Zajedalstvo postane norma, ki nenehoma pritiska v smeri egalitarnosti: bolje revščina za vse kot bogastvo nekaterih. Pod to ideološko formo se seveda prikriva stvarnost, v kateri so eni precej bolj enaki kot drugi; sam princip pa zvesto posnema arhaično ekonomijo bratovstva-terorja, ki se je spominjajo tudi pravljice. Zato ni čudno, da niti ideologija niti praksa komunizma ne moreta in ne znata ustrezno odgovarjati na zahteve modernega gospodarstva. Tudi v ideologijah nacionalizma, naj nastajajo v razvitih ali manj razvitih ekonomijah, je poteza zajedalstva. Nacionalistično razpoložena nacija se bori za moč, ta moč pa je ponavadi usmerjena v to, da se drugim poskuša nekaj vzeti. Ker se taka nacija doživlja kot izjemna in izvoljena, obenem pa izkoriščana, prikrajšana itn. in ker uporablja dvojna merila, je to jemanje le »jemanje nazaj«: jemljemo samo tisto, do česar imamo pravico, ker nam že od nekdaj pripada, a nam je bilo vzeto; s tem popravljamo in maščujemo prizadejano nam krivico. Zato je vsaka nacionalna vojna sveta vojna za pravično stvar. V takem razpoloženju je ekonomija povsem drugotnega pomena, podrejena nacionalističnim ciljem, ali pa odložena na čas po »zmagi«, ko bomo zlahka dohiteli zamujeno, če ne celo presegli vsa pričakovanja. Princip zajedalskega nabiralstva, ki ga forsirajo pravljice, se močno uveljavlja tudi v ideologijah New age. Te jemljejo od povsod in so eklek-tična mešanica teozofije, antropozofije, krščanstva, gnoze, različnih ezote-rizmov in okultizmov, pojmov iz tradicij Daljnega vzhoda, islama in arhaičnih kultur, mitologije, mistike, magije, psihologije, moderne fizike, kvantne mehanike, posplošene sistemske teorije..., vse to pa je cepljeno na radikalni novoveški subjektivizem. Svet se doživlja kot neizčrpno skladišče že ustvarjenih pomenov, ki jih je mogoče poljubno izkoriščati in kombinirati. Ta zmes se ponosno imenuje »nova«, »holistična«, »transformirana«, »razširjena«, »kozmocentrična« zavest. Pri tem New age ideologije pogosto živijo prav od tistega, kar tako strastno zavračajo oz. na drugi ravni iracionalno ponavljajo kritizirano. Protestirajo zoper preglednost in specializacijo poznanstvenega sveta, same pa se formirajo v ozke, skrajno pregledne grupe; kritizirajo hipertrofijo racionalnosti, ustvarjajo pa hipertrofijo skrivnih naukov in spoznanj, posvečene v znanost zamenjajo posvečeni v ezote-riko; napadajo meščanski individualizem, postavljajo pa za ideal brezmejno svobodo in avtonomijo posameznika, ki meri vse iz sebe in vse obvlada; zavračajo materializem in tržno mentaliteto, a psihotrg postaja eden najbolj propulzivnih in donosnih; obsojajo novoveški princip volje do moči, a imajo vplivne člane v gospodarstvu in politiki; odklanjajo tradicionalne religije kot naivne in presežene, same pa ponujajo instant-religije, ki dajejo skrajno poenostavljeno, črno-belo sliko sveta pa vsakomur dostopne in zlahka uresničljive napotke za akcijo. Itn. Ta notranja protislovnost kaže, da so New age ideologije v bistvu sterilne in da ponavljajo običajno prakso pravljičnega junaka: živijo od zajedanja tistega, kar je bilo ustvarjeno že pred njimi. Milenarizem: v pravljici je vse dogajanje opredeljeno od milenaristične želje: zadnji postanejo prvi in dosežejo zmagoslavje in srečo. Tudi ideologi- 92 Alenka Goljevšček jam, ki jih jemljemo kot primere sodobnih pravljic za odrasle, dajejo prav milenaristična pričakovanja njihov temelj in opravičilo. Pri vseh treh se na novoveški linearni čas, ki se kot puščica usmerja v prihodnost, cepi arhaični model cikličnega spovračanja enakega. Spoj obeh je spiralasto gibanje, v katerem se začetno paradizialno stanje na koncu obnovi v višji, obogateni obliki, ki povzema vase vse dosežke razvoja: prakomunizem naj bi se dovršil v komunizmu, vrnili se bodo časi narodove sreče in slave, prvotna arhaična zavest se bo prek evolucije uresničila v najvišji obliki integralne zavesti. V tem srečnem končnem stanju so na način želje, ki pa se predstavlja kot najvišja realnost, ukinjene vse omejitve: »Bili smo nič, bodimo vse!« Ta milenaristični optimizem le na novo uresničuje utopični podtok upanja, ki teče skoz celo človeško zgodovino. Zmeraj spet, posebej pa v kriznih časih, vzplamteva vera, da smo tik pred premetom v Novo dobo, ki bo ustvarila sintezo vseh ustvarjalnih sil preteklosti in prenovila človeka, družbo, filozofijo, religijo.. . Navezuje se na metafore judovsko-krščanske eshatologije, a v sekulariziranih družbah, za katere je Bog mrtev. Praznino, ki se odpira zaradi izgube smisla, skušajo zapolniti novi bogovi: Zgodovina, Narod, Kozmos, ki simulirajo transcendiranje imanence, ji podeljujejo atribute svetega in si prizadevajo utemeljiti nov smisel. Milenaristična želja je nezmerna, v vrtoglavem hvbrisu se obrača sama v sebi in izgublja sleherni stik z realnostjo, še več, pričakuje, da se bo stvarnost ravnala po njej. Človeku je obljubljeno, da bo »kakor Bog«, da bo do kraja obvladal naravo, družbo, samega sebe, da bo dosegel nemogoče. Verniki komunizma (ki so bili obenem tudi skrajni nacionalisti) so npr. med vojno iskreno verjeli, da po vojni ne bo ne davkov ne žandarjev ne denarja, da bo vsak imel na razpolago vse, kar bo potreboval, da bomo Avstrijce in Madžare izselili v Sibirijo in se združili z drugimi slovanskimi narodi v mogočno in nepremagljivo bratovstvo in še celo vrsto podobnih, nič bolj realnih fantazij. Nacistom sta bila vojaška zmaga in gospostvo nad svetom premalo, verovali so, da bodo ustvarili novo človeško vrsto, raso čezljudi. Nič bolj zmerne niso v svojih pričakovanjih ideologije New age: ko človek doseže stopnjo »integralne« zavesti, premaga vse omejitve prostora, časa in snovi, z brezmejno močjo duha ali podzavednega lahko uresniči vse svoje želje in načrte. Obljublja se tako rekoč vse, od zmožnosti letenja do »znanstveno« utemeljenih »efektov«, ki bodo občutno izboljšali splošno kvaliteto življenja, če bo določen procent prebivalstva prakticiral določeno tehniko. Kot v pravljici je tudi tu vse opredeljeno s pojmom popolne sreče, ta pa je tako meglen, da lahko vanj vsak investira, kar najbolj potrebuje in želi. Človek se odrešuje sam, z lastnimi močmi oz. odrešenje postane stvar ustrezne tehnike; preprostost in lahka dostopnost teh odrešilnih praktik je v večkrat že kar komičnem nesorazmerju z vrtoglavo ambicioznostjo ciljev, ki naj bi jih dosegale. Kakor je v čudežnih pravljicah vse v znamenju srečnega konca, je tudi v pravljicah za odrasle milenaristična želja fascinativno žarišče, okrog katerega se zbirajo in povezujejo v celoto vse druge poteze pravljične strukture. Potrebe po ustvarjanju pravljic se ne da izkoreniniti; čeprav so milenari-stične pravljice že po svoji naravi neuresničljive, saj ne izhajajo iz stvarnosti, ampak se ji upirajo kot nekaj »novega«, drugega in drugačnega, jih človek zmeraj znova sanja, jim slepo verjame in jih poskuša strastno uresničiti, ne meni se pa za ceno, ki jo za to plačuje. Fascinantnost pravljic ni vezana na kakšno prehodno, »otroško« stanje, ki bi ga v razvoju bodisi posameznika 93 Pravljice za otroke, pravljice za odrasle bodisi človeštva lahko kdajkoli dokončno premagali in pustili za seboj. Človek ostaja v delu svojega bitja zmeraj otrok, poleg razumne, obvladane, odgovorne odraslosti tudi otroški in otročji; otroškost je odprtost, živost, svoboda, igrivost, zmožnost za srečanja in povezave, otročjost je slepa, egocentrična zaverovanost v takojšnjo izpolnitev svojih želja ne oziraje se na karkoli. Pravljice nosijo v sebi možnost za oboje in s tem ustrezajo prvin-skim plastem človekove narave. Misel, s katero lahko sklenemo to naše razmišljanje o pravljicah (za otroke in odrasle), se na osnovi analiz ponuja sama od sebe: Očitno je človek bitje, ki samo sebi ne zadošča. Visoko diferenciran in zato izločen, izvržen iz kaotične vseenosti, viseč iz sebe, neskončno prilagodljiv, a nikdar prilagojen ne more nikoli najti temelja in smisla svojemu bivanju v samem sebi niti ne v združbi s sebi enakimi. Neustavljivo hrepeni po premaganju patetične drame rojstva in smrti, po izmiku iz neizprosnega sprevračanja menjav, relativnosti, neobstojnosti, trpljenja, po točki, kjer bi dosegel dokončno odrešitev in izpolnitev svojega bitja. Kolikor išče v okviru imanence, torej v okviru prav tistega večnega spovračanja enakega, ki mu tako hrepeneče želi ubežati, bo ta zaželeni topos zmeraj u-topos, njegova vera, da ga je našel, pa utopija, fikcija, praznoverje, začaranost, ki jo prej ali slej nujno čaka raz-očaranje: bo pravljica. Absolutni temelj in smisel prihajata v človeško bivanje lahko le od onstran, iz transcendence. Od Boga. Le vera v Boga je vera, ki ni prazna, ki ne začara in ne vara. Pravljice, za otroke in odrasle, se pojijo iz potrebe, ki je globoko religiozna, in so le ena od mnogih poti, po katerih človek išče Boga. Iskanje pravljičnega junaka, občutje izročenosti, poseljenosti od višjih sil, njegovo zaupljivo prepuščanje nedoumljivemu redu sveta so način, kako se v pravljicah razodeva Bog. To seveda ni Bog krščanstva. Na redko katero zvrst ljudske ustvarjalnosti je tako malo vplivalo krščanstvo kot ravno na pravljico; videli smo, da jemljejo od povsod, tudi od krščanstva, da pa vse prilagajajo lastnim zakonom; njihova struktura je arhaična in poganska. Vendar poganstvo ni brezboštvo, saj arhaični človek ni čakal na krščansko Razodetje, da bi dal duška naravni religioznosti v vsem svojem dejanju in nehanju. Poganstvo je prva stopnja v zgodovini Razodetja, na kateri se Bog razodeva prek narave in stvari tega sveta. Z Abrahamom in Staro zavezo se razodene v času prek zgodovine izvoljenega ljudstva; razodetje v evangelijih pa je univerzalno, oznanjeno ljudem vseh religij in kultur. Prvi dve stopnji sta človekovo iskanje, pot do Boga. Tretja je dejanje božje ljubezni, ko se Bog sam skloni k človeku, da bi premostil brezno, ki ju ločuje, in mu odgovoril na vsa njegova vprašanja. Kristus, utelešena božja Beseda, ni prišel na svet povedat, da Bog je, ampak je prišel poiskat človeka, da ga povabi v polnost božjega življenja in božje biti (50). Krščanski praznik velike noči povzema vase celotno religiozno zgodovino človeštva; praznovanje Kristusovega vstajenja, ki je premagalo smrt, prinaša v prisotnost tako judovsko praznovanje odhoda iz egiptovske sužnosti kot praznovanje prihoda pomladi v poganskih religijah - povsod gre za zmago življenja nad smrtjo. Božja Beseda zajame človeka v celoti, z vsem njegovim bogastvom in zgodovino, da bi ga očistila, preobrazila in vrnila k Očetu. Krščanstvo ne uničuje religioznih razsežnosti poganstva. Tudi v pravljicah ne; nasprotno, ohranja jih, jih povzema vase ter jim daje najvišjo 94 Alenka Goljevšček izpolnitev. Vse poteze, ki odločilno opredeljujejo pravljice kot pravljice, najdemo tudi v krščanstvu, a dvignjene v nov kontekst in na novo osmi-šljene. Egocentrizem pravljičnega junaka, ki išče in se bori za zaklad, se v krščanstvu dvigne v zavest o nezamenljivi enkratnosti sleherne posamezne osebe in v vero, da ni pomembnejšega cilja, kot je odrešenje dragocene, po božji podobi ustvarjene duše. Kakor pravljica tudi krščanstvo ni odločilno zadolženo stvarnosti; ne zato, ker bi bila stvarnost zanj igrivo poljubna in razresničena, ampak zato, ker je zavezano božjemu zakonu, ki prehaja stvarnost. Če se pravljični junak brez pomišljanja izroča višjim silam in poslušno izpolnjuje njihova navodila, kristjan vrača Bogu svojo svobodo kot skromen vrnjeni dar in v hvaležni ponižnosti govori: »Zgodi se tvoja volja.« Tudi selstvo je v krščanstvu močno poudarjeno, saj se posamezna oseba in skupnost-Cerkev doživljata kot romarja na poti k Očetu, v svoj pravi dom. Za pravljičnega junaka je zajedalstvo naraven in samoumeven način eksistence, kristjan ve, da mu je vse, kar je in kar ima, podarjeno iz božje dobrote in ljubezni. Milenaristična želja išče v pravljici zadovoljitev v stvareh tega sveta, v krščanstvu je dvignjena v eshatološko vizijo prihodnosti, utemeljeno na božji obljubi, ki jo izraža celotno stvarstvo, posebej pa še judovsko-krščanska zgodovina s svojo najvišjo točko, Jezusom Kristusom: univerzalna odrešitev z dokončno udeležbo v neskončni božji ljubezni. Človek v krščanstvu ni mesečnik, ni poleno pod kotlom zgodovine, ni celica usodno sprijetega narojenega organizma, ni miniaturni Bog ali manifestacija božanskega. Je nezamenljiva, neponovljiva oseba, ki jo Bog nagovarja po imenu (Adam, kje si?) in jo, obračaje se na njeno svobodo, kliče v pogovor in odgovor. Če človek odgovori božjemu klicu in ga sprejme, že v tem svetu raste božje kraljestvo; če je gluh in se odvrne od Boga, raste puščava. Človek je ustvarjena resničnost, ki jo Bog iz ljubezni vabi k svobodni udeležbi v božji večnosti. Pravljice so osrečujoče in neustavljivo privlačne prav zato, ker so eden od izrazov naravne religioznosti oz. kozmičnega razodetja Boga. Kažejo nam človeka, ki je poklican in izbran, čeprav ne vedo nič povedati o tem, zakaj je izbran in kdo ga je izbral. Človeka v milosti, čeprav pojem milosti zanje ne obstaja. Človeka, ki ga neposredno nagovarja Bog, čeprav so zmožne prodreti le do njegovega magičnega in skrivnostnega naličja. Človeka, ki po zavitih, nerazumljivih poteh zaupljivo stopa naravnost k cilju, čeprav tega paradoksa ne znajo razložiti. In končno človeka, ki je prispel domov in našel srečo, čeprav jo zmorejo razumeti le kot ugodno uživanje časnosti. Pravljice vedo več, kot mislijo, da vedo. Prav zato tudi so pravljice: izmišljene, neverjetne zgodbe - a obenem človeško globoko izkušene in resnične. In večno mlade.