Lojze Zupanc Vražji rep (Belolcrajinska pripovedko) Zivel je v Beli Krajini šivavec, ki je bil prebrisane glave, da malo mu podobnih. Belokrajincem je ši-val bregeše, Belokrajinkam roba-če, vsem pa je rad zagodel kakšno smešno, da ga skoraj ni bilo dnc, ko bi se ljudje ne smejali šivavče-vim norčijam. Nekaterikrat je pre-brisani krojaček ugnal že takšno, da se je Belokrajincem kar kolcalo od smeha. Zvedel je za šivavčeve norčije sam vrag, ki je tisti čas šepal po Beli Krajini in lovil grešne duše v svojo malho. Bil je pustež in ve-lika šleva. Rad bi se še on enkrat nasmejal šaljivcu šivavcu in ga je obiskal. Toda, komaj je vstopil v izbo, kjer je prebrisani krojač vbadal iglo v hodno platno, že je po vsej hiši zasmrdelo po zažgani smoli. Šivavec je kajpa takoj spoznal vraga, ki je priliznjeno pozdravil: »Dober dan, mojster!« »Bog daj, da bi se ti obisti posu-šile!« je zagodrnjal krojaček in se zarežal vragu, ki je pri besedi Bog zastokal, kakor da bi ga kdo z gorjačo potipal po rogati butici. Čez čas pa je krojaček kar na-ravnost vprašal: »Kaj bi rad od mene? Kaj iščeš v moji bajti, šepavi smrduh?« Vrag je pričel v zadregi jecljati, ker ni vedel, kako naj bi napeljal pogovor v pravo smer. Ko pa je videl, da krojaček kar naprej plju- va po tleh, ga je pograbila rado-vednost in je brž vprašal: »Ti, mojster, zakaj pa kar naprej pljuvaš po tleh?« »Zato, ker tobak čikam!« se je odrezal krojaček. Vraga je zaskominalo po tobaku, pa je prosil šivavca, naj bi še nje-mu dal za ščepec tobaka. »Veš,« je dejal, »tobak imam od nekdaj rad. In ni je lepše stvari, kakor žvečiti dišečo travo in pljuvati...« Prebrisanemu krojačku pa je pa-dla v misel nagajivost in je zakli-cal: »Zini!« Vrag je odprl usta, šivavec pa je namesto v mehur, kjer je imel na-tlačen tobak, segel v Iikalnik in po-tisnil vragu v smrdljiva usta ko-šček žarečega ogla. Od bolečin je pričel vrag tuliti in skakati po izbi, vmes pa je plju-val ko za stavo. »Huuuuu!« je tulil, »tvoj tobak pa peče ko sam vrag!« »Prav si povedal,« se je zarežal prebrisani šivankar. »Pa kaj nisi rekel, da bi rad pljuval? Zdaj pa le daj!« Vragu pa ni bilo do šale in je začel šivavca zmerjati z goljufom. »Kaj si dejal, da sem goljuf?« je zdajci vzkipel krojaček v narejeni jezi ter dvignil likalnik, kakor da hoče zdaj zdaj oplaziti vraga po grbi. »Vzemi besedo naza.i, če ne — te pobožam s temle železom po kosmati buči, da me boš pomnil!« In vrag, ki je bil šleva, je z jo-kavim glasom zajecljal: »Nikar me ne bij, mojsterl Saj sem se le šalil. Pa kako naj vza-mem besedo nazaj, ko sem jo pa komaj iz ust spravil?« »Saj, šleva jecljava,« je kroja- Vrag pa, ki je bil že od sile ne- ček tiho zabrundal in položil likal- strpen, da bi slišal iz krojačevih nik nazaj na mizo. ust smešnico, je brž vprašal: Ko se je vrag dodobra izpljuval, »Povej mi, zakaj imaš golo gla- je zaprosil: vo?« »No, zdaj mi pa povej kakšno Šivavec se je pogladil po pleši in smešno, pa te bom za plačilo na- si brž izmislil: gradil, kar si boš poželel.« In še je povedal krojačku, da ima v repu »Ni bilo še na svctu osla, čarobno moč in da ni drugega tre- ki bi bil plešast kakor jaz, ba, ko izgovoriti. željo in srečnika kosmatega pa, kot si ti, podrgniti pod nosora z vražjim re- ima že skoraj vsaka vas ...« pom. »Oho, če je pa tako, potlej ti Vra8 se je zakrohotal. da se mu bom pa že povedal takšno. da se Je kar kolcalo od smeha; in kroja- boš do solz nasmejal. Ampak za ček je dobil stavo. Pograbil je škar- plačilo mi boš dal pa rep. Velja?« je in — rsk! — je vragu odrezal »Velja!« se je vdai vrag in si iz- Š°P smrdljivih dlak na koncu repa. govoril, da pride čez sedem let Golorepi vrag je bil zdaj še večja nazaj po svoj rep in po šivavčevo šleva kakor prej. Obljubil ie, da se dušo. bo čez sedem let povrnil po svoj »No, vprašaj me kaj, da ti sme- rep in po krojačkovo dušo. kakor šno odgovorim,« je potlej rekel sta se bila s šivavcem domenila, in krojaček. odšantal je dalje po svetu. Zdaj je imel šivavec vražji rep in vprašal graščaka, če ima kakšno in z njegovo čarobno močjo je pri- željo, da mu jo bo izpolnil. Skopu- čel uganjati čarovnije, da se je vsa ški graščak pa se je brž pričel pri- Bela Krajina smejala. Pustil je iglo toževati, da so grajski hlapci in de- in likalnik v bajti, povezal vražje kle preveč ješči, in je prosil šivav- dlake v šop, si ga zataknil za klo- ca, naj bi le-tem zastudil mlečno buk in se vriskajoč odpravil po Be- kašo, da jo bodo pojedli vsaj za li Krajini od vasi do vasi norčije polovico manj kakor doslei. Am- uganjat. Kamor koli je prišel, ni- pak šivavec je bil prebrisane glave kjer mu ni bilo treba prosjačiti za in je baš naopak zapel, kakor si je jelo in delo, kakor to danes delajo skopuški graščak želel. Potegnil je brezposelni krojači. Potegnil si je klobuk z glave, podrgnil graščaka z glave klobuk, se podrgnil pod no- pod nosom s šopom smrdljivih som s šopom smrdliivih dlak iz dlak iz vražjega repa in zapel: vražjega repa in zapel: »Vražji rep, kosmati rep, »Vražji rep, kosmati rep, ni na svetu želje take, ni na svetu žclje take, da bi ji ne ugodile da bi ji ne ugodile v repu tem smrdljive dlake. v repu tem smrdljive dlake. Graščakova je želja takšna, Moja žclja zdajle je, da bi jezero mlečne kaše da bi pcčen prašičji rilec v sobo to se izlilo. prcdme v skledi sc prikazal, a po kaši bi graščak, a zravcn rilca tudi vinca tri dni in tri noči za trebušast, poln barilec!« otepal kakor motoviio!« Komaj je izrekel, že se je zgo- Komaj je izrekel, že se je zgo- dilo. Predenj se je prikazala skle- dilo. Graščakova soba se je do po- da s pečenim prašičjim rilcem in lovice napolnila z mlečno kašo, on barilček z vincem. Ker pa sam ni pa je moral tri dni in tri noči pla- vsega pojedel, je nasitil še gladne vati po mlečni brozgi in otepati z sirote iz vasi, v katero se je tisti rokami kakor muha v močniku, da dan namahnil. ni utonil. Tako je bil kaše sit do Ljudje so zvedeli za čarobno grla in jo je poslej privoščil svojim moč vražjega repa, ki ga je prebri- deklam in hlapcem, kolikor so je le sani šivavec nosil za klobukom, in poželeli. Ta šivavčeva norčija se je so trumoma prihajali k njemu, da raznesla po vsej Beli Krajini; ljud- bi jim izpolnil drobne želie. Šiva- je s° se od smeha kar za trebuhe vec je rad vsakemu ugodil, le sko- držali in privoščili skopuškemu gra- puhom in skopuljam je često mar- ščaku to čudno kopel v mlečni kaši. sikakšno zagodel. Nekega dne je šel šivavec mimo Nekoč je izvedel za graščaka raztrgane bajte, v kateri je mijav- v gradu ob Lahinji, ki grajskim kala mačka. Stopil je v bajto in za- hlapcem in deklam niti mlečne ka- gledal v kotu za mizo staro skopu- še ni privoščil. Napotil se ie v grad Ijo, ki je kar naprej in naprej pre- metavala kupcek cvehkov ter jih preštevala, za gladno mačko pa se ni zmenila in jo je suvala in podila proč. »Hej, mati, imate kakšno željo? Recite, in izpolnil vara io bom!« je pozdravil krojaček. Staruha pa je zavreščala: »Vražja mačka, nimam ga miru pred njo! Če moreš, pa naredi, da jo bom lahko za zmerom zapodila od hiše.« »O, tisto pa že!« je vzkliknil šivavec, potegnil klobuk z glave, podrgnil skopuljo pod nosom s šo-pom smrdljivih dlak iz vražjega re-pa in zapel: »Vražji rep, kosmati rep, ni na svetu žcljc take, da bi ji ne ugodile v repu tem smrdljive dlake. Babja želja zdajle jef da bi mctlo pograbila, pa tri dni in tri noči za gladno maeko se podila1« Komaj je izrekel, je skopuška ba-ba poskočila izza mize, pograbila v kotu za pečjo brezovo metlo in jo ucvrla za gladno mačko. Tri dni in tri noči se je lovila za mačko, toda ni je vlovila. Šele ob zori če-trtega dne, ko je čarobna moč ši-vavčevih besed minila, je vsa upe-hana in utrujena lahko spustila me-tlo iz rok ter se sesedla na prag. Mačke pa odslej ni nikoli več gr-dila niti od hiše podila. Tako je v norčijah, ki iih je uga-njal šivavec po vsej Beli Krajini, minilo sedem let. Zdaj se je na-potil nazaj v svojo bajto ter pričel znova šivati bregčše in r6bače. Ko pa je prišel k njemu vrag, da bi mu odvzel rep in odnesel v peklo tudi šivavca samega, je prebrisani kro-jaček brž potegnil klobuk z glave, podrgnil vraga pod nosom s šopom smrdljivih dlak, ki jih je imel za-taknjene za klobukom, in zapel: »Vražji rep, kosmati rep, ni na svetu želje take, da bi ji ne ugodite v repu tem smrdljive dlake. Moja želja zdaj je ta: Vrag po dušo je prišel, da bi praznih rok odšcl. šlcva golorepa, tja, od koder je prišel!« Rečeno — storjeno! Ukanjeni vrag je zatulil in jo praznih rok ter šantajoč ucvrl v peklo. Ko je šivavec umrl, so sosedje prišli v bajto in iskali vražji rep, a smrdljivih dlak ni bilo nikjer. Še dandanes i.ščejo čarobni rep, od bajte do bajte hodijo babjeverni ljudje in sprašujejo po njem. Kdor ga bo našel, bo srečen. Lahko bo spet kolovratil po vsej Beli Kra-jini, uganjal norčije in izpolnjeval ubogim Belokrajincem drobne že-lje, ki jih imajo vsi na pretek.