SOLSKI PMJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 11. 12 kr. po pošti, 1 fl.
36 kr. brez pošte.
Čislo 24.	V torek 14. junija 1853.	II. tečaj.
Tonček v šoli.
Tonhek. To bode fletno, ko bom jaz tako znal pisati, kakor dru-gotečajarji. Dones so tole spet pisali: haba, hubanja, hrast, hlev, hram, hleb, hrib, hlod, uho, juha, veha, duh, muha, mčh, meh. — ptice imajo habe. — ribe nemajo hab. — metulji imajo barvan prah na babah. — hubanja ali cepina je mertveška glava. — hrast ali dob je drevo, ki želodje nese. — hram alj klet je prostor pod hišoj, gder se živež in pijače shranujejo. — kačft nima nog. — kura je domača ptica.
Oce. Res je, da ti že lepo znajo, pa le priden bodi, sčasom že bode, saj tudi ti že precej znaš.
Tone. Hvala Bogu, da morem v šolo hoditi in se tako lepih reči učiti! Dones smo spet kaj novega pisali in to kaj prav imenitnega. Dosedaj smo pisali le kej tacega, kar izgovorimo, ko usta enkrat odpremo, in kar večidel še nič ne pomeni, postavim: ru, na, mi itd. Alj dones, atej! dones smo pa začeli pisati take reči, ki že kaj pomenijo. In kaj mislite atej! to ni bilo težko! Učitelj so nam rekli: zapišite mi ro, in zraven postavite na, kaj ste pisali? Le reci Neža! kaj si pisala, ko sem pervokrat usta odperl? Sem pisala ro, ko sem drugokrat usta odperl, kaj si pisala? Sem pisala na. Kaj si taj napisala na desko, povej mi, kaj imaš na deski? Na deski imam ro na. Prav! rona imaš. Neček! alj veš kaj je to; kje pa raste, zakaj pa je? Napišite mi zraven koj blizo pa postavite ra. Jakec! kaj stoji na tvojej deski, le povej I Stoji na mojej deski u ra. Dobro! Ura taj stoji napisano na tvojej deski. Si že vidil uro, kje pa, zakaj pa je? Le lepo se uči in bogaj Jakec! boš vidil, tvoj oče ti bodo sčasom
tudi lepo urico kupili! Napišite »»'in zraven na. Mina! povej mi, kaj si napisala? Sem napisala mi na. Mina si napisala; glej! da že znaš napisati, kako ti je ime: mina.
Oče. Alj so vam kaj povedali, kako se temu pravi, kar izrečemo, pa še nič ne pomeni?
Tonč. Se ve, da so nam povedali. Temu kar izrečemo, ko enkrat usta odpremo, kar pa še nič ne pomeni, pravimo: slovka — Nemci in tudi nekteri Slovenci pravijo : silbc. Postavim : ra, nu, mo,—temu pa, kar izrečemo in že kaj pomeni, pravimo: beseda, nekteri tudi pravijo slovo.
Oče. Glej! Tonček, koliko že znaš! veš, kaj je pismenka, kaj glasnica, kaj lihnica, kaj slovka in kaj je beseda alj slovo.
Tonč. Imam še nekaj povedati, kar smo se dones učili. Djali so g. učitel: Štefan! Alj si že pogledal tisto visoko in košato drevo, ki zraven cerkve stoji; povej mi, kako je kaj tistemu drevesu ime. Dobro! to je lipa. Ko rečem počasi li-pa, kolikokrat usta odprem ? Prav! dvakrat; pervokrat rečem li, drugokrat pa. Alj še veš povedati, koliko slovk je. Res! dve slovki, zato ko dvakrat usta odpremo: li-pa. Alj je pa lipa tudi beseda? kaj meniš? No! beseda je, zato ker lipa že kaj pomeni. Ko rečem li, povej mi Jernej! kaj pa slišiš, ko rečem li le nategni ušesa, porečem počasno
l---i. Dobro si jo zadel: slišimo glasnico t, in še nekaj zraven,
to je tihnico 'l. Kaj pa vidimo po noči na nebesu lepo sijati ? Prav! vidimo zvezde, kaj pa še? Oho! sonca pa ne, sonce sije le po dne; kaj pa vidimo? Dobro! mesec vidimo. Alj veste, kako še pravimo mesto mesec? Res! pravimo tudi luna.
Ko rečem 1---u, kaj pa slišiš Peter? Slišim glasnico u in
tihnico 'l pred njo. Smencano ! veseli me, da vsi tako dobro pazite; bom malo hitrej s vami postopal. — Kako se pa pravi tista šolska priprava, kjer jaz sedim, alj še veste. Se pravi: leča. Iz česa pa
je, kdo jo pa nareja? Kaj pa mizar še nareja? Ko rečem /---e,
kaj slišiš Pavlej ? Glasniso e slišim in pred njo tihnico 7. Tvoj oče so tkavec Janez, alj veš, kaj je lotek? To je tista preja, ki jo
oče v osnovo vtekajo. Ko rečem 1---o, kaj slišiš. Dobro! Slišiš
glasnico o in tihnico '1 pred njo. Kako se pa temu pravi, ki nam
na glavi rasle? To so lasi. Ko rečem 1---a, kaj slišiš Lene?
Glasnico a slišim in pred njo tiknico '1.
Plošice vun! bote vidili, kako se tihnica 7 piše. Potegnem narprej tanjko čerto na viš, takole ), zverhaj jo okroglo zasučem, dolej potegnem in malo pritisnem, spodaj jo spet malo tanjko zasučem, takole je taj pismenka |. Sedaj mi pa napišete lo, lu, na, ro, mu, li, ra. Hanca! pojdi sem in uči mesto mene ti pervoteča-jarje pisati, kar so se že učili; posebno ti priporočim, da jim besede vkažeš pisati, postavim: mu ra, ra ma, le na, mi la, mu na, u na, o na, me ra.
Nekaj od ljubih živalic.
(Dalje.)
/Tat. Pravil sem vam od možganov in od oči, — dones bote slišali tudi nekaj od ušes. V dveh ozkih votlinah na glavi so ušesa, s kterimi slišimo. Prav dobro so skrite in zavarvane. Kar zvunaj vidimo pri ušesu, to ni še uho, to je znotraj. Hrustanec, ki ga zvunaj vidite, je podoben podolglasto-okroglej skledici, pri človeku mu pravimo tihnice, po nemško Ohrmuschel, pri živalih imajo pa uhnice različne imena, postavim pri zajcih jim pravimo „ žlice", za to ko so žlici podobne. Per pticah uhnic clo nič ni viditi, le samo nektere sove imajo nad ušesi nekaj več in daljega perja bi rekel imajo perjanico. Poznate vjer, ta ima perjanico.
Uhnice so za to, da glas vjemajo. Ovi glas gre po ozkihluk-nicah dalej noter do sluhne čutnice, ktera pride semdol iz možganov.
Vam dokazovati, kako dobro je, da slišimo, ni treba. Kako nesrečni so gluhi in gluhonemi! Slišati, ni dobro samo za nas ljudi, temuč tudi za živali. Prav ljubeznivo je jih Bogoskerbel! S tim, da živali slišijo, morejo uteči marsikterej nevarnosti, ki jim proti, in morejo slišati ljudi, ki jim zapovedujejo.
Uhnice prav lepo stojijo na človeškej glavi, pa tudi na glavi čveteronogatnic. Poglejte, široke in dolge uhnice mojega Barkaža, kako so lepe. Več sort žival ima res lepe uhnice.
Kako gerdo in neumno taj ravnajo tisti ljudi, ki svojim psom uhnice alj odrežejo alj pa clo zvinijo. „SIepci!" bi se jim moglo po pravici reči, „slepci! kaj vi hočete božje stvari ravnati in zboljševati, hočete modrejši biti, kot stvarnik sam?" Gotovo ti terdoserčni gerduni ne pomislijo, kako mora to revno žival boleti, če se jim uhnice odsekajo alj zrujejo.
Bog je naredil, da v uhnicah lasički rastejo, potem merčesiv uho lesti ne morejo. Psi, kterim so se uhnice odrezale, morajo taj od merčesov veliko terpeti.
Na glavi imajo nektere živali svoje orožje, s kterim se branijo, postavim roge, rogovila itd.
Tudi nos je na glavi; notre v nosu je vohna čutnica, s ktero ovohamo. V ustih je kusna čutnica, s ktero okušamo.
Potemtaj že vidite, da je človeška glava živalskej podobna in da imajo tudi živali svoje čutila, s kterimi občutijo, kakor mi. Kaj bote kej rekli, ako vam povem, da imajo nektere živali še bolje in tanjše čutila, kakor človek! Postavim: postojne, jastrobi, kure, da! skoraj vse ptice bolj bistro vidijo, kot mi; jeleni, psi, seme itd. bolj tanjko ovohajo, kot mi; zajci, konji, divje koze itd. bolj drobno slišijo kot mi. Bog je jim to dal, da se varjejo, se živijo in nevarnostim utečejo.
Se nekaj moram v misel vzeti, kar je pri človeku v ustih, pri čveteronogatnicah v gobcu, pri pticah pa v kljunu; veste kaj mislim 1 jezik menim, kteri je mesen in lahko gibljiv. Pri človeku stori, da govoriti, pri ptici, da peti more. Pri čveteronogatnicah je pa namesto roke. S jezikom jedo, pijejo in se cedijo, zato je jezik tudi nekako oster skoraj kakor pila, postavim pri kravah, volih itd. Tudi zobe imajo ljudi in živali. Mi jih razločimo tri sorte: prednje, srednje in zadnje zobe, — zadnjim tudi rekamo kotniki. Zverine imajo samo srednje in zadnje zobe. Prežvekavci imajo več kotnikov. Ptice imajo ostre, terde kljune, s kterimi svoj živež zgrizujejo.
Dones je zopet malo dolgočasno bilo, — pa bode že spet bolj veselo. Lepo je, da ste vendar dobro pazili. Moj Barkaž bode vam zato kaj prinesel. Barkaž! to! hajdi! Na vso sapo skače
barkaž nekam naprej in ni bilo dolgo, kar prileti nazaj belo culico v gobcu derže. No! otroci tole ima te sladke gruške, rudeče jabelka in rumeno grozdje. Le se odahnite in okrepčajte! Barkaž, ti boš pa svoje muhe vganjal in nam kratek čas delal! Alite! dajefletno! Sedaj pa le pojte s Bogom in v nedelo spet lepo vsi pridite!
(Dalje sledi.)
Tesar in vodni mož.
Ko je železo še redko in predrago blo, je nekemu vbogemu tesarju sekira v vodo padla. Premilo 011 prosi vodniga moža, da bi mu sekiro povernul. Prošnja stariga moža ga gani, on prikaže se na verhu vode in derži zlato sekiro v roki. „Ta moja ni", reče tesar. Vodni mož zibne, in se spet prikaže derže sreberno sekiro. „Tudi ta ni moja", reče tesar. Tretjič se vodni mož prikaže in prinese železno sekiro. „Ta je moja", zavpije razveseljen tesar. „Tukej imaš jo", odgovori vodni mož. „Ker vidim, da nisi samo vbog in reven, ternuč tudi pošten, podarim tebi obe druge sekiri."
Kar se je bilo zgodilo; se je po celej dolini razneslo; povsod se je od te čudne prigodbe govorilo. To zve (udi drug tesar: ,,čaj le! hočem tudi jaz svojo srečo poskusiti", tako si misli in sekiro v vodo spusti. „Povrati mi saj mojo sekiro, blagi vodni Bog", jecla tesar kleče. Vodni mož se prikaže in pomoli v svojej desnici zlato sekiro visoko iz vode. „Je ta tvoja sekira", praša on. „Ja, ta je", se hitro oglasi tesar. „Hočeš ti tudi bogove golj-fati, ti nepošteni človek ! zagromi razkačen vodni mož. Vedi, da zdaj tudi svoje ne dobiš." Ves osramoten in prestrašen zmuzni se tesar domu.
Poštenost dobi — nepoštenost zgubi.
A. Bihler.
Drobtinčiee.
* „Oesterr, Schulfreund" je v čislu 22. oznanil veselo novico, da ljudske šole na Krajnskem sploh lepo napredujejo : nove se napravljajo, stare pa zbolšujejo. Nektere pa po imenu očitno pohvali. Mi postavimo sem nemške imena, ker slovenske niso nam znane. (G. Kozlarjev zemlovid kje si! kje!!) Solav „Morautsch,
Sagor, Neudegg, Ralschach je pohvaljena. Ravno tako občina " Unter-Nassenfuss" in g. Baron Berg. —
*	Divji Hunci pred mestom JHeztborom. Pod tim naslovom je prišla na svitlo v založbi Sigmundove bukvarnice v Celovcu nova podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odraščene ljudi. Prestavljena je v prav gladkem lahkorazumljivem jeziku poleg nemškega od enega najslav-niših spisateljev na Dunaju. Se bo gotovo vsakemu bravcu močno prikupila. Priporočamo jo vsim Slovencem posebno za šolske darila. — Zunajna oprava je kaj lična, natis čist in razločen iz Pichlerjeve tiskarnice na Dunaju. Knjiga šteje 100 strani in velja terdo vezana po vsih slovenskih mestih enako 16 kr. sr. —■
*	Stric Tomaž ali živlenje zamoreov v Ameriki. — Pod tim naslovom je v Celovcu kar na svitlo prišla in se ravno na v vse kraje razpošilja dolgo pričakovana in že skorej v vse evropejske jezike prestavljena povest o prenesrečnem živlenji vbogih zamoreov v svobodnih deželah Amerike. Milo se človeku stori, slišati, kaj ti revčiki terpeti morajo. Popisano je vse to v prav gladkem lahkorazumljivem jeziku, da se bo branje gotovo vsakemu prikupilo. Znotrajnemu zapopadku je tudi zunajna oprava kaj primerna; natis je čist in razločen iz nevtrudljive g. Leonove tiskarnice. Knjiga šteje XII —- 155 drobno tiskanih strani in je verh s 6 prav lepimi podobami ozaljšana. Velja po vsih slov. mestih enako le 40 kr. sr,
Družtvo sv. Mohora.
,,Novice" so imenitne reči zastran našega družtva spregovorile. Kakor hitro bomo v Celovcu vsi odborniki vkupej, bomo odgovor dali. Tudi druge družtvenike lepo povabimo, svoje misli na znanje dati. Ker marsikteri naših družtvenikov „Novic" nima, postavimo sem, kar „Novice" pravijo. Narprej se „N." veselijo, daje toliko družtvenikov in slavo pojo g. duhovnikom, kterih je narveč; potem pohvalijo Celovški odbor, da je toliko novih večidel zlo obširnih knjig na svitlo dal; slednič pa takole govore: „Namen družtva je v §. 2. njegovih postav tako določen : „Na svetlo dajati in razširjevati dobre knjige , ki um, serce
in voljo ljudi razsvetliti in požlahtnili in se zraven tudi dober kup razprodajuti zamorejo".
Po tem pravilu smo si bili svesti, da namen našega družtva bo ravno tisti, kakor so nameni enacih družtev v druzih deželah in na priliko Dunajskega pod imenom: „Verein zur Verbreitung niitzlicher wohlfei!er Volksbiicher". In popolnoma poterjeni v teh mislih smo bili s »povabilom«, ki ga je častito vodstvo 1. januarja 1852 razglasilo, v kterem še bolj določno namembo družtva iz-rekuje v sledečem: „dobre in koristne bukve izdajati, jih med ljudstvom raširjevati, tako slovenski narod izobraževati in naše slovstvo po mogočosti podpirati in povzdigovati".
Koristne knjige dober kup med ljudstvom razširjevati je tedaj, ob kratkem rečeno, cilj in konec našega družtva, ki je za slovenski narod ravno tako, če ne še bolj potrebin, kakor so enake družtva v druzih deželah.
Ako pogledamo na število lani izdanih knjih v primeri s številom družbenikov in na ceno, po kteri se ostala mervica prodaja, se nam dozdeva, daje slavno vodstvo družtva sv. Mohora bolj pot „matice", kakor „družtvo za izdajanje koristnih cenih ljudskih knjigu nastopilo. Želeli bi lanskega imenika zvediti: koliko se je vendar izdanih bukev med ljudstvo razun družbenikov spečalo ?
Po naših mislih in vsled družtvenega namena se ne izdajajo bukve za družbenike, ampak več mož v družbo zedinjenih jih izdaja za ljudstvo, za preprosti narod, kteremuna toliko strani koristnih bukev manjka. Ljudstvo je cilj in konec, družtvo\e\e sredstvo, pripomoček k temu cilju in koncu. S številom družbenikov ne more omejen biti namen družtva. Tako razume tudi Dunajsko družtvo svoj namen in ti zapopadek se nam zdi edino pravi. Da družbeniki pri tem tudi izdane knjige dobivajo, je le mala stvar, nikakor pa poglavna. Kdor stopi v kolo tacega domoljubnega prizadetja, temu ne sme mar biti za tiste goldinarje, ki jih na leto daruje družtvu, da bi jih v knjigah povernjene dobil; naj blagodarniši povračilo naj je vsacemu družbeniku to: viditi, da tudi z njegovo pripomočjo je šlo tisuč in tisuč koristnih knjig med ljudstvo, ki mu um razsvitljujejo in serce požlahnujejo. Kdor stopi v kakoršno
koli občnokoristno družtvo le s tem namenom, da svoj denar nazaj dobi v blagu (dass er sein Geld herauskriegt), tak naj stopi v družbo akcionarjev, ne pa v družtvo za prid človečanstva!
Brez ovinkov moramo reči, da smo se čudili, ko smo v nekem družtvenem časniku (ali v »Slov. Bčeli* ali »Solsk. prijatlu" se ne spomnemo več) lani brali: „kako je to, da ne stopi vet kmetov v družtvo sv. Mohora?" To nas je popolnoma prepričalo, da se še nismo porazumili o namenu družtva. Po naših mislih ni na tem celo nič ležeče, ali je kaj kmetov družbenikov ali ne; le to je poglavna reč: ali si veliko kmetov in sicer naših ljudi po družtvu izdanih bukev kupuje. Tri goldinarje scer ni veliko, vendar od preprostega človeka jih ne moremo lahko terjati.
Da bo pa ljudstvo po družtvu izdajane knjige rado kupovalo, mu morajo na eno ali drugo stran koristne in prav dober kup biti.
Koristne mu bojo za dušno in posvetno srečo, ako se volijo zapopadki bukev iz obilnega zaklada tistih reči, ktere zadevajo ljudsko omiko, ki dušo in telo dotika; tu sem spadajo pobožnosti poduki vsake verste, zemljopisne, zgodovinske, naravoslovske, gospodarske, dietetične reči, življenjopisi pridnih, poštenih mož, ki so si iz revšine pomagali k premoženju ali imenitnemu stanu, in sto družili reči, kterih nam ni treba dalje razlagati. Od svitlega knezoškofa gg. Slomšek-a nekdaj izdane zlatega denarja vredne bukve pod imenom »Blaže in Nežica" nam djansko kažejo , kaj vse spada v obsežje ljudskih bukev. V teh bukvah, kakor v neprecenljivih »Drobtinicah" najdemo lepo kazalo (die Schlag-\vorter), po kterem naj se volijo predmeti bukvic, izdajanih po družtvu sv. Mohora. Prav bi pa tudi bilo, da bi se naše družtvo oziralo na druge družtva enacega namena, postavim, na Dunajsko družtvo, ktero ni zaspalo, kakor smo v »Šolsk. prij." nedavnej brali, ampak prav lepe in podučne bukvice med ljudstvom razširja pod imenom nveternice" (Abendstunden). Vse take knjige se ve da morajo spisane biti tako, da so razumu prostega ljudstva primerne, kteremu hočemo »um razjasniti in serce požlahniti."
(Konec sledi.)