Dopisi Iz Gornje Savinske doline. Najbolj zaveden kraj, če potujemo po slovenskem Štajarskem, se nam zdi Savinska dolina. In če ta prelep kraj in njegove prebivavce opazujemo, gotovo porečemo, da tam, kjer bistra Savina izvira, tam je tudi doina bistra slovenska pamet. Zakaj v Doljni Savinski dolini so že nekateri okuženi od liberalstva, te nemške zeli, presajene na slovenska tla. Ali v Gornji Savinski dolini, kjer stoje naši velikani Grintovec, Ojstrica in Košata Radoha, kalerim je naš nepozabni SlomSek zapel in zapisal v »spominsko knjigo« v Solčavi tako ganljivo slovo, tam gori Se stoji veren Slovenec za vero in rod svoj, kakor stoje nepremakljivo njegove skalnate gore. Zginja sicer nekdanja blaginja, ali za vse dobro vneti si želijo pomagati in se organizovati ali združevati se in si pomagati na gospodarskem polju. Že meseca majnika, kakor smo zvedeli, ustanovili so v Solčavi «Kmetiško zadrugo.> In meseca avgusta se je ravno tu, kakor tudi v sosednih Lučah napravila «Zadruga za rejo bikov,» pod vodstvom sosebno nam Savinčanom znanega in priljubljenega zaslužnega štajarskega potovalnega učiteija g. M. Jelovšeka, ki s požrtovalno vnemo dela za zboljšanje živinoreje naSemu kmetu, temu stebru slovenstva. In na Rečici se je ustanovilo konsumno društvo z Rajfeisnovo posojilnico, za katero pa mimogrede rečeno, naj bo res v prid in blaginjo Ijudstva, nikdar pa nekaternikom. Pa kakor se je Gornja Savinska dolina organizovala na gospodarskem polju, organizuj se še na dušnem t. j. slovenskem narodnem verskem polju, in povzdigni uma svetli meč in zasnuj katoliško politično narodno društvo. To bo najboljši odgovor in zagovor gornjegraškemu učiteljskemu društvu, katero se ne more zmatrati ne narodno slovensko, ne katoliško, ker je na Ljubnem socijaldemokraškemu, brezdomovinskemu učitelju Horvateku prikimovalo. Žetale. Dne 22. vinotoka je k nam prišel potovalai učitelj za sadjarstvo in vinarstvo, g. Bel6 ter nam govoril v šolskem prostoru blizu dve uri; zdelo se nam je tako, kakor bi nam bil sladko olje vlival v naše zevajoče rane. Gospod potovalni učiteli narn je teraeljito razložil, kako ravnati s starimi vinogradi, z novimi nasadi, nadalje kako uporabljati umetna (kemična) gnojila, nadalje kako se naj z vinsko posodo ravna in vino varuje bolezni. Poučeval Je nadalje, kako ravnati z gnojem, kako s travniki in z upostošenimi vinogradi. Opozoril nas je na no\e škodljive mrčese pri sadnem drevju in trsju. Poučil nas je o žvepljanju trsja in govoril o več drugih rečeh, za kar mu bodi hvala tu izražena. Tudi ni pozabil omeniti koristi kmečke zadruge, akoravno smo pri nas za zadruženje še gluhi. Ko so se razhajali poslušalci, nastal je med njimi resen in živahen pogovor, ki je kazal, da govor g. potovalnega učitelja ne bo ostal brez sadu. Sedaj še nekoliko o naših razmerah! Trgatev se je pn nas slabo obnesla, tako da smo komaj četrti del od lani nabrali. Kapljica je še dokaj dobra in močna, ali cena je slabša od lani. Daljnega kupca nimamo; domači prekupci pa nam dajo samo 12-14 kr. za liter. Kako bi potemtakem imel človek veselje do vinarstva? Nabralo se je povprečno največ do 2 polovnjaka na enem oralu in lahko si mislimo, kako bo nam šlo trdo letošnie leto, ker marsikateri nima nobenega drugega pridelka kakor samo tega. Davki se nam niso odpisali, ker nimamo človeka, ki bi nam v nesreči pomagal. Blagoslovil nas je Bog letos le s slivami po nekterih vrhovih, ki so nam dale prav okusnu žganje. Kdor bi ga potreboval, naj se obrne do nas. Cena mu je 60—70 kr. liter. A tudi vinskikupci dobijo pri nas dobro, nepopačeno blago. Iz Slovenske Bistrice. Po dolgotrajnem, z raznimi zavirami prepletenem trudu ?e je posrečilo ustanoviti čitalnico v Slovenski Bistrici. Pogrešali smo dosedaj živo tako društvo s primernimi prostori, kjer bi se zaraogli rodoliubi mirno zbirati ter gojiti svoje narodno mišlienje. Temelj k oživotvorjenju čitalnice pa se je postavil z osnovanjem slovenjebistriške posojilnice, ktera se je v teku svojega petletnega vzglednega delovanja tako krepko razvila, da jej je bilo mogoče meseca junija t. 1. kupiti od g. Petra Novaka hišo na najlepšem prostoru v sredini mesta Slovenske Bistrice. Takoj se je rodila misel za ustanovljenje čitalnice, osnoval se je odbor ter predložil c. kr. namestniii v Gradee pravila, ktera so se po zahtevani dopolnitvi konečno odobrila. Na prošnjo tega osnovalnega odbora je načelstvo tukaišne posojilnice, uvaževaje veliki pomen čitalnice za razvitek narodnega življenja, v svojem novem domu radodarno prepustilo najlepše prostore čitalnici in jej oskrbelo tudi dostojno pohištvo. Osnovalni zbor čitalnice se vrši pa drugo nedeljo dne 19. novembra t. 1. v društvenih prostorih ter opozarjamo vse rodoljube iz mesta in okoliee, sosebno pa obrtnike in posestnike, da se udeležijo tega zborovanja in da takoj pristopijo temu prekoristnemu društvu, kajti vsakdor bo našel tam svojeinu stanu in poklicu primerno berilo. Novi čitalnici pa iskreno želimo, da se krepko razcvita, krepi in jači v blagor in čast milemu nam narodu! Frankolovo. Na Frankolovem so se izvršile po dolgera in težkera pričakovanju vendar enkrat dne 22. sept. 1.1. občinske volitve, za katere se je mnogo agitiralo. Toda zaman so se iemala razna pooblastila ter dajale sladke obljube vsem onim, ki ne bodo iz «kmetijskega društva> nikogar v odbor volili. Vkljub vsej agitaciji ie vendar le polovica odbornikov iz društva. Izvoljeni so pa gg. odborniki v III. razredu g. Bezenšek Dom., Korošec J., Potočnik J., Sošter G., v II. razr. Vrečko Vinc, Bezenšek J., Škoflek Anton, Potnik Janez; v I. razredu Medved Tomaž, Jakup Štefan, Selčan Anton, Medved Boštjan. Radovedni smo se povpraševali, kdo izmed teh mož bo županom izvoljen. Dne 31. okt. t. 1. zbrali so se na povabilo dosedanjega župana vsi novoizvoljeni odborniki v občinski pisarni. Kmalo po 9. uri v navzočnosti okr. komisarja se prične postavno voliti; glasov sta dobila gosp. D. Bezenšek 6 in Štel. Jakub tudi 6, moralo se je torci zopet voliti. Ker pa se je pri tej, kakor tudi pri naslednii ožji volitvi dosegla enakost glasov, moral je razsoditi žreb, katerega je vzdignil J. Bezenšek; žreb je določil g. Štef. Jakupa, dosedanjega našega župana. Bog živi blagega moža, da bi mogel vspešno delovati tudi zanaprej v prid cele občine. Nasprotnikom »Kmetijskega društva» pa želimo, naj ga ne zaničuiejo, ampak se mu naj kot dobri udje pridružijo, da bo vseh Frankolčanov le eno geslo: Z združenimi močmi za vero, dom, cesarja! Iz Celja. (Gledališčna igra.) Na Vseh svetnikov dan je naše diletantsko gledališče uprizorilo igro: »Mlinar in njegova hči.« Igra nima bogve kake visoke dramatske vrednosti, a priprostemu Ijudstvu ugaja, posebno na predvečer Vseh vernih duš, ko se spominja premnogih dragih svojcev. Ta večer se strinja s čustvi priprostega ljudstva, ako viJi pred seboj duhove, grobove in smrt. Igra »Mlinar in njegova hči« jira vse to ponuja. Mlinar in njegova hči ni sicer delo slovenskega duha, vendar je pisana popolnoma njegovi nravi pnmerno. Nesreča, žalost, duina bolest, v te predmete se najrajši vglablja slovenska poezija. Ni čudo, slovensko ljudstvo ie po zgodovini tako vzgojeno, njegova zgodovina ima globoko vtisnjen pečat otožnosti, nesreče! Diletantje so s svojim izglednim igranjem pokazali, da so se uglobili v igro in umeli njen duh. Mlinarja je predstavljal g. Perdan. Mlinar Ijubi svojo edinko Marico z očetovsko ljubeznijo, vendar še bolj ljubi svoj denar. Ker svojega denarja noče dati sicer poštenemu, a ko miš ubogemu Konradu, noče mu dati tudi Marice. Ve, da ga bo naduha kmalu spravila v grob, a srce se mu ne omeči, v njem se ne more porajati nežneje čustvo. Umreti mora, ko pokaplja svoj denar, in ko je zajedno že pokopal tudi zdravje in tudi srečo svoje hčerke Marice. Gosp. Perdan je igral izvrstno svojo ulogo, značaj trdosrčnosti in bolezen naduhe je pogodil tako dobro, da je človek pozabljal na gledališko iluzijo. Maričina uloga je bila v rokah gospice Mete Baševe. Marica je darovala svoje srce ubogemu Konradu, in to je njena nesreča, njena smrt. Oče jo zaradi tega mrzi. Koliko trdih besed mora slišati, koliko solz preliti! Gospica Baševa je ustvarila pred našimi očmi z dovršenostjo nesrečno Marico. Njena ljubezniva pnkazen, njen zvonki glas, a zraven njena tužna usoda v ulogi, to vse je uplivalo, da smo še tembolj čutili vso brezmejno nesrečo mlinarjeve hčerke. Vrhunec umetniške nadarjenosti gospice Baševe pa smo obeudovali v zadnjem prizoru, ko je plaval smrtni angelj nad njo, da odoese na svojih mrzlih krilih mlado živlienje v nebeške visočine. Njeno obličje je bilo smrtno-bledo, tudi Konradov prihod ga ni mogel pordečeti, le blaženosrečen usmev je privabil okoli umirajočih usten, glas je bil tiho pojemajoč, kretanje težko-počasno — zdelo se nam je, da gledamo žalostno istino. Gosp. Salmič je sicer komik, a tudi resno ulogo Konradovo je igral v splošno zadovoljnost. Uloga županje v igri ni sijajna, kakršne si želijo najraiši igralci, a igrala se je ta večer sijajno. Tudi najstrožji kritik bi ne mogel najti v uprizarjanju najmanjše napake. Skrbno gostilničarko je igrala gospica Filipičeva. Uspela ji je uloga tako dobro, da smo le obžalovali, zakaj ji ni prisojena daljša navzočnost na odru. Tudi vse druge vloge so bile v dobrih rokah. Občinstvo, katerega je bilo natlačeno polno, je kazalo svojo zadovoljnost z večkratnim glasnim ploskanjem. Pavze je izpolnjevala slavnoznana narodna godba pod spretnim vodstvom gosp. Koruna. — Da se kmalu vidimo zopet v naSem slovenskem celjskem gledališču! Iz Konjic. Marsikateri priprost Slovenec smati a vsacega Nernca nekim zvišenim bitjem, ker ne ve, da ti ljudje niso vredni, da bi mu škornje sezuvali. Ne le, da povsod našim svetnim pravicam z vsemi štirimi nasprotujejo, oni nas celu dejanski napadajo in da pri takih napadih ni kak Slovenec ubit, se ima le svoji lastni sreči zahvaliti. Saj še niso pozabljeni dnovi groze v Celji, še ne smejo pozabljeni biti oni napadi, koje smo mi v Konjicah doživeli. In spet moramo slovensk. svetu naznaniti novo nemško nesramnost. V temni noči, ko vsak pošten človek spi, pomazali so tablo naše mlade čitainice. Morda poreče kaka pohlevna slovenska dušica: »To storil je samo jeden, ali dva«. Da, mogoče je, da jih ni več mazalo, a prišli so drugi dan vsi generali konjiškega nemčurstva in so se krohotali pomazani tabli. S tem so pokazali, da ta zločin odobravajo, da ga smatrajo junaštvom, vzeli so nesramni čin na svoj račun. Kaj ni to sramotno? Pa naši nemčurji se ne znajo več sramovati, ker so že prenizko padli. Ah, zakaj smo mi Slovenei tako pohlevni! 2e davno bi se morali teh nesramnih nemčurskih gostov otresti! Mi pa jih še podpiramo. K našim najhujšim nasprotnikom hodimo kupovat — meneč, da mogoče za jeden bori krajcar ceneje dobimo, a ne poraislimo, da s tem vse svoje novce znosimo v nenasitno nemčursko žrelo. Ker še se hvala Bogu znamo sramovati, sramujmo se, ker se tako slabo držimo gesla: Svoji k svojim!! In kak lep odgovor bi se zamogel dati na to najnovejSe zločinstvo: Vsak zaveden Slovenec konjiškega okraja pristopi naj k čitalniei, vsak pravi Slovenec ogiblje naj se nemške trgovine, nemške gostilne, nemških obrtnikov, saj, hvala Bogu, dobimo vse, kar rabiino, ravno tako dobro in še boljše pri Slovencu. Za danes toliko, — drugič več. Zadruženje. (Govor g. Ivana Kač-a.) ((DaUe. Da se da to istinito doseči, hočem zopet dokazati s številkami! Naši kmetovalci se morajo naučiti, da bodo izkopali zlati zaklad, ki leži v zemlji v tako obilni meri zakopan. Morajo se naučiti, da je prav lahko prisiliti našo zemljo, da nam da še enkrat, celo dvakrat toliko dohodkov, kakor dosedaj. Morajo se naučiti, da se prav lahko dajo stroški nadkriliti z dohodki. Začeti pa moramo pri travnikih. Mi bodemo, ko smo združeni v korapaktno zvezo, se skupnim delom spravili vodo z naših travnikov, kjer so premokri, bodemo pa napeljali vodo na travnike, kjer so presuhi. S travniškimi branarai bodemo obdelovali naše travnike in jih pognojili z umetnimi gnojili ter obsejali z dobrimi travniškimi semeni. Tako brdemo prisilili naše travnike, da nam dajo še enkrat, celo dvakrat več in tudi boljšo krrao kot dosedaj. In kai sledi iz tega? Iz tega sledi, da bodemo z obilo in dobro klajo redili še enkrat, recimo dvakrat toliko domaCe hasnive živine kot dosedaj. Zivino pa bomo imeli tudi vsled tega boljšo, ker si bodemo isto vsled združenja po plemenski živali zboljšali. Ko imamo enkrat več in boljše živine, gledali bodemo vsled združenja, da si napravimo tudi zavarovalnico za živino. Dosedaj nimamo poljedelci v Avstriji zavarovalnic zoper nezgode in nesreče pri živini, in vendar je to zavarovanje zelo potrebno in koristno. Sai natn je znano, da če pogine srednjemu kmetu ena ali druga veča žival, da ga za več let potisne nazaj v napredku blagostanja in veliko časa se ne zaceli taka rana v kmetijstvu. Ko pa smo ziedinjeni poljedelci v zvezo kmetijskih zadrug, si bodemo svojo domačo živino zavarovali vzajemno med seboj in da gre to prav lahko, hočem dokazati. Spodnještajarski gospodarji redimo, ko smo si živino pomnožiii, recimo 500.000 glav živine. To živino si vzajemno med seboj zavarujemo in sicer povprečno mlado in staro, s 100 gld. vrednosti. Zavarovali smo si torej našo živino za 50000000 gld. Kakor nam kaže statistika, pogine povprečno pol odstotka domače živali, torej na Spodnjem Štajarju približno 500 glav v vrednosti 250.000 gld. Iz tega sledi, da si lahko zavarujemo vso našo domačo živino s 0"6 kr., kar da zavarovalnine 300.000 gld., da nam ostane za upravne stroške in rezervni zaklad 50.000 gld. vsako leto. Ravno kakor pri zavarovanju živine, ravno tako je z zavarovanjem poija zoper točno škodo. Tudi to zavarovanje se da prav lahko izvršiti, ako smo zjedinjeni vsi poljedelci in si zavarujemo naše poljske pridelke vzajemno, skupno. Poglejmo številke. Vzemimo povprečne dohodke polja in vinogradov na Spodnjem Štajarskem z 20 mili. gld. vrednosti. Povprečno napravi toča vsako leto škode po V2%> l- i- v naSem slučaju 100000 gld. resnične škode. Iz tega sledi, da si lahko zavarujemo vse naše pridelke s 3/* krajcarja od 1 gld., kar nam da zavarovalnine 150.000 gld., tako da nara ostane za upravne stroške in rezervni zaklad zopet vsako leto po 50000 gld. Ravno kakor pri teh zavarovanjih, tako }e tudi pri zavarovanji zoper požarne škode; kajti če smo vsi skupaj vzajemno zavarovani, pride nam vsako zavarovanje veliko ceneje in dobiček ostane doma, v žepih plačevalcev, oziroma zavarovalcev.