POŠTARINA PLAĆANA V GOTOVINI
ZVONČEK
UST S PODOBAMI T/\ SLOVENSKO MLADINO
Letnik XXVI.
Marec 1925.
štev. 5. in 6.
Vsebina.
1.	E. Cangi: Ban Jelačić. Pesem ...................97
2.	Jos. Vandot: Romanje naše Jelice. Planinska pripovedka s šestimi podobami .	98
3.	Fr. Ločniškar : Pomlad. Pesem...................113
4.	Janko Leban: Miče Nerodnik. Povest........... ....	114
5.	Fr. Roječ: Prvi pozdrav pomladi. Pesem...............116
6.	Sanje sosedove Milice. Podoba..................117
7.	Marija Jana: Naš Belko. Povest..................118
8.	Fr. Ločniškar : Tri ptičke. Pesem..................119
9.	Fr. Roječ: Knjiga. Poučni spis s podobo....... .......120
10.	Jara) Jurajevič: Iz bajne dežele. 2. Trije bratje. Pripovedka .......123
11.	Tone Gaspari: Otroška romanca. Pesem...............128
12.	Fr. Roječ: Deklica in ptička. Pesem s podobo.............129
13.	ho Troši: Le v vztrajnosti je napredek. Povest...... .....130
14.	Lado JerSè: Tožba. Pesem....................130
15.	Pouk in zabava........................131
16.	Kotiček gospoda Doropoljskega.................134
Ali si „Zvončku" že pridobil novega naročnika?
-M»
„Zvonček" izhaja v mesečnih dvojnih zvezkih ter stane vse leto v na-prejšnjem plačilu 30 Din, pol leta 16 Din, četrt leta 9 Din. Posamezne številke po 5 Din.
Uprava je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, 1. nadstropje.
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Rokopise je pošiljati na naslov: Uredništvo „Zvončka" v Ljubljani, Bleivveisova cesta št. 20/11.
Rešitve sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsake „Zvončkove" številke!
Last in naložba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Štev. 5. in 6.
Marec 1925.
Glas leti po očetnjavi, kjer Slovan na jugu biva : „Vsi smo zvesti majki Slavi, ista v nas je krvca živa, kar učil nas brat je Gaj, to ostane vekomaj !"
Jelačiću generalu narod bansko čast pokloni, ob navdušenja navalu nanj zaupno se nasloni: „Pravde si zaščitnik strog, naše svobode prorok!"
Pesem ori, godba svira, grom topov grmeč naznanja, da čas suženjstva umira, ko Hrvatu v dar poklanja srbske cerkve svečenik Rajačić molitve vzklik.
Ban Jelačić.
(1801—1859)
Što Bog dade i sreća junačka!
Jelačićevo geslo. Sprejme Jelačić Ličane, vsa se Krbava razmahne, krajišnikom razigrane duše mlada moč predahne, vse Primorje za vihra, svoje mu sokole da.
V štiri struge se razlije njega vojska zmagovita: Talijane plašne bije, v Budo mahne vsa srdita, Beč užuga silni meč, Turka ukroti besneč.
Jelačića vsi Slovani
kitijo z junaško slavo
in vsi v bratskem krogu zbrani
pod trobojno so zastavo,
duh ilirski razprostrè
nad zemlje se slavske vse.
In iz roda v rod prehaja mu ime v svetost spomina in pravljični čar obdaja matere hrvatske sina, Jelačiću Zagreb vdan dvigne spomenik krasan.
E. Cangi.
se je po trati in je bridko vzdihnila. Gledala je okrog sebe, a ni ve« dela, kaj bi počela. Zato pa je sedila na kamen in si je z roko podprla glavico. Pač je bila vesela, da je minila ,strašna noč in se ji ni ničesar dogodilo. Vesela je bila jutira, ki se je izprehajalo po rosnem gozdu in je prepevalo najlepše pesemce. A Jelica se je zavedala svoje ne« sreče. Zato pa je bila žalostna, tako žalostna, da bi bila najrajša na glas zajokala. — »Tetica, tetica!« je govorila, »Čemu sem prišla k vam iz mesta? Tu je tako hudo in strašno... O, mamica! Da bi ti vedela, kako trpi Jelica! O, jokala bi z menoj in bi bila! vsa za* lostna... O, mamica!«
Pa je že silil Jelici jok iz težkega srčeca. A premagala je silama jok in je zamahnila z ročico. Stopila je nazaj na trato in je pobrala nahrbtnik, ker je bila na vso moč lačna- Pa je hlastno pojedla ostanek svinjine in kolačka. Splazila se je v grmovje, kjer je čula curljati bister studenček. Napila se je vodice in se je umila. Potem pa je stopila na pot in je pomislila, kam bi se obrnila. In se je domislila zlatega rogljička in se je spomnila, da ne more prej domov, dokler ga ne najde. »Hm,« si je dejala Jelica. »Pa kar pojdem in poiščem tisti zlati rogljiček. Tam gori na trati se je bil izgubil in tam gori ga gotovo najdem... Pa pojdem domov, tetica, nazaj k vam pridem «
In Jelica se je res napotila po poti navkreber. Spočila se je bila ponoči popolnoma, in nožice je niso nič več bolele. Zato pa je sto« pala lahko in čvrsto navkreber in je bila vsa prepričana, da najde zlati rogljiček. »O, nekje med travo se je iskril zlati rogljiček,« je mislila Jelica spotoma. »Včeraj smo ga iskali, a ga nismo našli. A danes ga gotovo najdem. Iskala ga bom in se ne bom utrudila, dokler ga resnično ne najdem... Siromašni Kocelj! Tudi ti boš danes rešen iz črne ječe. Samo toliko še počakaj, da pridem na trato in najdem zlati rogljiček. Pa se napotim k Vitraneu in potem bo veselje, hej, veliko veselje!«
Radost je zopet prišla mali deklici v drobno srčece. In Jelica je že prepevala, ko je stopala po strmi poti navzgor. Pozabila je na včerajšnji dan in na strašno noč, ki je bila zbežala pred današnjim radostnim jutrom. Visoko je že bila gori v gozdu in je že iskala z očmi zeleno trato, kjer je bila včeraj srečala Anjo Panjo. In glej! Tam kraj pota je že zagledala tisto trato. Še so ležali tam razmetani koščki slamnika, ki so ga bile včeraj veverice raztrgale Anji Panji. Jelica je stekla na trato in je kar pričela iskati. Pokleknila je med trarvo in jo je razgrinjala in je tipala s prsti po zemlji in po travi, da bi čimprej našla zlati rogljiček. Pa je govorila venomer: »Prikaži se, zlati rogljiček! O, zato se prikaži, da te ne bom iskala zaman... K tetici bi že rada. Saj me že od včeraj zjutraj ni bilo pri tetici. Pa tudi siromašni Kocelj bi rad iz črne ječe, ker je hudo v ječi in zato
joče siromašni Kocelj — zato, ker je hudo v ječi... Ne bodi hudo« ben, zlati rogljiček! Rajši se prikaži, ker me skrbi in bi že rada šla v vas k tetići...«
In je govorila in je iskala venomer. Kolena so jo že pričela skeleti in v križu jo je vedno huje zbadalo. A še ved« no ni nikjer našla zla« tega rogljička. Vso trato je bila že pretipala; pri« čela je že iskati po gr« movju, a zlatega rogljičs ka ni bilo nikjer. In Je« lieo je zopet skrbelo in je že mislila, kaj bo z njo, če ne najde zlatega rogljička. Stresnila se je in bi bila že kmalu na glas zajokala. A vendar se je še opogumila in je iskala med grmov« jem. »Saj mora biti nekje zlati rogljiček,« je premišljala. »O, v zemljo se ni udri, in tudi Kocelj je rekel, da ga ni vzel in izgubil. Zato pa mora biti tukaj nekje... Ovbe, kaj pa, če so ga vzele veverice? Pogra« bile so ga in so ga odnesle nekam med smrekove veje. A tam ga nikoli ne najdem. Ovbe, pa če bi tudi vedela, na kateri smreki je skrit zlati rogljiček. Ne mogla bi splezati na smreko. Pa če bi tudi splezala, bi nemara planile veverice name in bi me do krvi opraskale... Joj, če so ga res odnesle veverice? Kaj bo potem z mano? In kaj bo šele s siromašnim Kocljem?«
Ustrašila se je Jelica teh misli, da je kar obstala. Srčece se ji je stisnilo v skrivni grozi in ročice so se ji stresle. A vendar še ni obupala. Iskala je naprej in je govorila sama s sabo: »Tetića, tetića! Pa nočete priti, in uboga Jelica se vam prav nič ne smili. Tudi hu« dobni Anji Panji se ne smilim. Smeje se mli in se mi roga. A jaz se bojim Anje Panje, tetića, tetića! Grda je in jaz vem, da bi me naj« rajša nabila s šibo. Pa bi mi bilo hudo, ker mene ni še nihče tepel. Niti mamica ne, teta, tetica!«
Vse grmovje je bila Jelica že preteknila, za vsako vejico je že bila pogledala —- a zlatega rogljička ni bilo nikjer. Jelica je bila že vsa utrujena in od neprestanega iskanja jo je bolel ves život. In zdaj je bila trdno prepričana, da zlatega rogljička ne najde nikoli, pa če ga išče tudi sto let. Zdaj je vedela, da so ga resnično ukradle veverice in so ga skrile kdo ve kje med gostimi smrekovimi vejami. In Jelica je nehala iskati. Splazila se je nazaj na trato. Tam pa je sedla v travo in je bila vsa obupana. Jokala je na ves glas in je kli«
cala tetico, samo tetico. »Ovbe, ovbe!« je jokala in klicala Jelica. »Umrjem — tu v gozdu umrjem od strahu in lakote... Pa me nič ne slišite, tetica, tetica? Zakaj ste taki in me nimate prav nič radi? — Pa pustite zdaj, da umrjem... Tetica, tetica!«
A živega človeka ni bilo po prostornem gozdu, da bi jo slišal. Slišal jo je samo veseli in zadovoljni kobilar. Priletel je iz daljnega zagorskega loga; na vejo je sedel in je pogledal na trato. »Kobiv= koibiv!« je zaklical in se je začudil. Pa saj ni vedel, čemu joče tista deklica tam spodaj na trati. Zato pa je gledal in se je priklanjal tam na veji in je čakal. Molčal je dolgo, dolgo. Naposled pa je dvignil veselo, gizdavo glavico. Ozrl se je okrog in okrog; z nožice na nožico je stopil in je zaklical še enkrat: »Kofoivskobiv!« — Zasukal se je; vzplahutal je — in že ga ni bilo nikjer več.
Jelica je pa dvignila glavo in je pogledala tja na pot. Po poti je pa počasi stopala saima Anja Panja. Bližala se je trati in je obstala tam na obronku. Prihuljeno je gledala na jOkajočo deklico in je ne= prestano mežikala z očmi. Stopila je na trato in se je ustavila tam ob grmovju. Z roko je zamahnila in se je posmejala: »No, no — ptičica! Pa si tukaj in iščeš prav pridno, kakor vidim... O, tako pač ne najdeš mojega zlatega rogljička! Veš, vse tvoje solzice so pre= slabe, da bi ga priklicale iz skrivališča. Zato se pa nikar ne cmeri in rajša išči!«
»O, vse sem že preiskala, vse!« je odvrnila Jelica med glasnim jokom. »Zlatega rogljička ni nikjer... Saj so ga ukradle veverice in so ga odnesle s sabo. Pa ne vem, kam — ne vem, kam... O, teta Anja Pamja! Usmilite se me in me pustite domov! Saj vse življenje ne najdem zlatqga rogljička.«
»Glejte jo — o, glejte jo!« se je rogala Anja Panja. »Beži, beži, revše! Kaj se mli boš lagala, da ne moreš nikjer najti zlatega rog= ljička! Prelena si, da bi ga iskala. Kaj misliš, da ne vem, da se mi samo hliniš? O, dobro si skrila zlati rogljiček! Tako dobro in lepo si ga skrila včeraj, da ga danes niti najti ne moreš... Beži, kaj mi govoriš o vevericah! Veverice iso preneumne, da bi šle krast moj zlàti rogljiček. Čemu bi jim pa tudi bil rogljiček? Kar išči, išči! Če ga do večera ne najdeš, pa boš morala zopet spati v gozdni po st e= ljici. Ali je bilo lepo danes ponoči? Ali si se lepo naspančkala, kra= ljičica? Hehe, imela si posteljico, čedno posteljico...«
In se je smejala Anja Panja, da je kar žvižgala. Jelica se je je pa bala in je zaradi tega naglo vstala. Pohitela je na drugi kraj trate in se je stisnila ob grmovje. Anja Panja je pa šla preko trate in je stopila k njej. »No, kraljičica?« se je smejala. »Pa se me bojiš? A čemu se me bojiš? Ali sem ti storila že kaj zlega? Ti, ti, kraljičica! Ti si mi storila dosti zlega. Moj zlati rogljiček si mi prikrila, kra=
ljičica! O, da sem jaz hudobna, s trn j ev im glavnikom bi te počesala, z belim peskom bi te umila. Pa nisem hudobna. Zato pa te pustim v miru. A če mi ne najdeš do jutri zlatega rogljička, pridem pote. Na svoj dom te povedem. Koprive ti bom kuhala; s peskom te bom umivala; s trnjem te bom česala. Pa samo zaradi tega, ker si kra= ljičica, lepa kraljičica iz mesta ...«
»Pustite me! Pustite me!« je jokala Jelica v silnem strahu. »Nočem vas... Grdi ste in hudobni... Puisitite me, ker ste grdi!«
A Anja Panja se je smejala še huje. »Seveda, grda sem. I, kdaj sem pa še rekla, da sem lepa? Grda, grda sem... No, pa tudi ti, kraljičica, boš tako lepa kakor sem jaz, ko te prive dem na svoj dom. O, tako lepa boš, ko boš jedla koprivice in boš počesana s trnjem in umita z drobnim peskom. Pa se boš čudila sama sebi, kraljičica! Čudila se boš in boš vsa zadovoljna. Hehe...«
»Pustite me! Pustite me!« je zavpila Jelica in je odskočila v stran, ker jo je Anja Panja hotela prijeti za roko. In Jelica se je zbala tako, da je 7)bežala v grmovje. A tam se ni ustavila, ampak je hitela dalje po goščavi. Še je slišala za sabo glasni smeh Anje Panje in ker se je bala, da jo Anja Panja ulovi, je hitela vedno hitreje naprej. Ustra« šila se ni nobene goščave, pa tudi mislila ni, v katero stran beži. Dolgo, dolgo je hitela po goščavi in se je ustavila šele, ko ji je pošla vsa sapa. Tam pa se je zgrudila na mehki mah in si je pokrila vroče lice z tresočimi ročicami. »Tetića, tetića!« je pritajeno iihtela. »Zakaj mi ne pridete na pomoč? Glejte! Anja Panja me hoče. Na dom me povede. S trnjem me bo časala, s peskom me umivala — tetica, te« tica! Pa me ne slišite in mi ne pomagate...«
Jelica je ihtela zaman, ker je ni videl in slišal pač nihče. Pa dolgo ni sedela tam v goščavi, ker se je bala, da pride Anja Panja za njo. Ko se je nekoliko odlsopla, se je, dvignila in je spela naprej. Preri« vala se je skozi goščavo; piežala je preko skal, ki so ji zastavljale na več mestih pot naprej. Bila je vsa upehana, utrujena in lačna, da se je le komaj še vlekla naprej. Noge so jo skelele in po členkih jo je zbadalo vedno huje. — »Tetica, tetica!« je govorila glasno in še sama ni vedela, da govori. »Nikoli vas ne vidim več... Umrjem — saj vem, da umrjem še danes v tem strašnem gozdu... Pa boš jokala, uboga moja mamica, zaman me boš klicala... Umrjem, tetica, tetica! Umrjem...«
Lakota ji je postala že tako silna, da so se ji delale pred očmi že drobne, migljajoče lučce. Nožice so se ji tresle (in so ji bile tako slabe, da že ni mogla več prestopati. »Tetica, tetica! Samo košček kruhka mi prinesite!« je prosila s sklenjenimi rokami. »Saj ne morem več ... Naprej ne morem — nazaj ne morem... Samo košček kruhka, tetica! Lačna sem, tako jako lačna!«
Tedaj pa je prispela na trato, ki je bila vsa porasla z nizkim resjem. Med resjem pa se je rdečilo vse povsod, kamor so oči p ogle« dale. Debele, sočnate miočnice so pokrivale vso trato in so se vab« ljivo smehljale. Jeliei so se zasvetile oči, ko je zagledala močniee. Kar spustila se je na trato in je zobala, zöbala dolgo, vso uiro... Za silo je potolažila strašno llakoto in se je napotila naprej. Sama ni več vedela, koliko časa že hodi. Pa tudi tega ni vedela, kam gre pravzaprav. Zdelo se ji je pač, da gre navzdol, sam Bog ve kam. Zato pa je zavpila v veliki radosti, ko je prišla kar nenadoma na gozdni parobek. Zakaj pod sabo je zagledala zagorsko vas. Nedaleč tam doli je stala in se je kopala v zadnjih žarkih večernega solnca... »Tetica, tetica!« je zaklicala na glas. »Zdaj pa sem vendarle prišla k vam .,. Tetica, tetica!«
Že je mislila pohiteti čez širni travnik, ki je segal od gozda pa prav doli do vasi. A tedaj je stopil pred njo velik mož, kakor da je zrastel iz same zemlje. »Kam hočeš? Ali ti nisem rekel, da ne moreš in ne smeš iz gozda, dokler ne najdeš zlatega rogljička? Ha, ali ti nisem rekel? Zato pa kar nazaj, deklica! Nazaj, od koder si prišla!«
Jelica se je zdrznila od grozq, ko je zagledala tako nenadoma moža pred seboj. Spoznala ga je takoj — bil je Vitranec. Stopila je tri korake nazaj in je strmela na moža, ki je stal pred njo in je imel Toko dvignjeno. — »Pustite me — pustite me!« je zajecala. »Domov grem, ik tetici grem ... Zato me pa pustite!«
»Nikamor ne pojdeš!« je odvrnil Vitranec. »Saj še nisi našla zla« tega rogljička. Anja Panja te ne pusti nikamor iz gozda. Zato pa pojdi nazaj, od koder si prišla!«
A Jelica se ni vdala, awupak je pričela prositi: »Usmilite se me! Ves dam sem že iskala zlati rogljiček, pa ga nisem nikjer našla- O, saJj ga niikoli ne najdem! Na trati ga ni. Saj sem vse preiskala ... Zato me pa pustite domov k tetici! Umrjem v gozdu, resnično unir jem ...«
A Vitranca niso genile solze in tudi gorka prošnja ga ni genila. Zamahnil je z roko in je stopil do deklice. A Jelica se ga je zbala in je mislila, da jo Vitranec pograbi. Zaito pa se je naglo obrnila in je zbežala nazaj v gozd. Toda dolgo časa ni mogla bežati, ker so ji noge odpovedale. Trudoma se je vlekla skozi goščavo in sama ni vedela več, kaj bi počela. Pa tudi jokala ni več, ker je bila zdaj pre* pričana, da ji tudi jok nič več ne pomaga. Omahovala je vedno bolj in že je spoznala, da ne pride danes nikamor. Zato pa je sedla na traito. Čreveljčke si je sezula, ker so jo pekle noge in so ji bile vse zatekle. Snela si je nahrbtnik in ga je zvila. Na trato ga je položila in je naslonila nanj truidno glavo. Zleknila se je in je strmela v zeleno listje, ki je podrhtevalo in šuštelo v večernem vetrcu. Temnilo se je po širnem gorskem gozdu. Kar vidoma se je nočiilo, in Jelica že ni več razločevala zelenih listov nad sabo. Vedela je, da je prišla noč; a nocoj se je ni bala nič več. Še mar ji ni bilo, da mora prenočevati na trdih tleh. O, pa saj je bila Jelica prepričana, da nocoj umrje; umrje kar hipoma in se zjutraj nič več ne prebudi. Ponoči pride angel od nekod daleč, kjer gore drobne zvezdice; tiho prebudi Jelico iz spanja; v naročje jo dvigne in poleti visoko tja gori, kjer vabijo in migljajo nebeške zvezdice.
»Mamica, mamica!« je govorila Jelica z zaprtimi očmi. »Nikoli več te ne vidim v daljnem mestu. Nocoj umrjem in nocoj pride angel pome... Tetica, tetica! Nikoli več mi ne spečete za godek sladkega kolačka, ker moram jaz nocoj umreti. Pa tudi miška mi ne popravi ukradenega zobka. In brez zobka pojdem v nebesa. Pa saj angel ne bo hud zaradi tega? Miška je kriva, da nimam zobka. O, samo grda miška...«
iN astala je tema, črna tema, da se ni videlo nikamor. Tišina je legla na prostrani gozd, in niti listje na dtrevju se ni več genito. Jelica je pa stiskala roke k obrazku in je težko sopla. A vendar je še na glas govorila: »Tetica, tetica! Pa nikar ne bodite žalostni, ker bom jaz umrla. Saj pridem k vam nazaj. Samo po nebesih se malo ogledam, pa se povrnem, da vam ne bo hudo in dolg čas. Prav nič me ne bo strah. Angela poprosim, da poj de z mano. Strašno daleč je od nebes do zemlje. Vi ne verjamete, tetica, kako daleč bom imela dio vas. Zato pa poprosim angela, da poj de z mano, ker je pot tako dolga. Pa pride z mano, tetica! Pa tudi k mamici poj de z mano v mesto. Zato pojde, ker bom jaz nocoj umrla in bo vam in mamici hudo ... Tetica, tetica ...«
Sredi orne teme, sredi gluhega gozda je pričel lajati lisjak z za« teglim glasom. Vrhu drevesa se je svetlikalo nekaj srebrnega, ble« stečega. Bili so mesečni žarki, 'ki so se igrali z zaspanimi bukovimi listi. Jelica je odprla oči in je zagledala tisto srebrno in blesteče, ki se je zibalo vrhu drevesa. In je mislila in je bila prepričana, da je že prišel angel ini si ravno išče poti skozii gosto vejevje. Stresla se je; z roko se je prekrižala in je vzdahnila: »Zdaj« le umrjem, tetica! Že je prišel angel... vrhu dre« vesa sedi in gleda name. Zlate peruti ima, in pe« ruti se svetijo v črni noči... Tetica, tetica! Kaj vam nisem rekla, da pride angel? In glej« te! Že je tu, že je tu ...«
Deklica je zamižala, ker so ji bile trepalnice težke kot kamen. Roke je prekrižala na prsih in je težko, trudoma sopla. Čakala je, kdaj se je dotakne angel z mehko, zlato roko. Pa je čakala in ni pričakala božjega angela. Zakaj hipoma se je je polotil zaspanec in je zaspala ...
6.
Jankov Kocelj se je jezil sam nase. Sedel je na nizki pograd, ki ga je bil otipal po dolgem času sredi črne teme. Pa se je jezil, da je na vso moč sopihal in se je gladil z rokami po razgreti glavi. »Hop« sasa!« se je jezil in govoril Kocelj na ves glas. »Na, pa sem resnično zaprt, zaprt v sami ječi! Razbojnik sem in tat. Pa mogoče ni res? Saj so zaprti samo razbojniki in tatje. Oj, hopsasa! Zato pa sem tudi jaz tat ali pa nemara še celo razbojnik... Ovbe, pa nisem! Po krivici so me zaprli semkaj. Kaj zato, če sem malo pomigal z rdečim pipcem! Nosu pa vendar še nisem odrezal tistemu grdogledemu pritlikavcu, ki je tak, da človeka dlani zasrbe, če ga zagleda. Pa saj bi tudi tistega nosu ne bilo prav nič škoda. Manjka se smrekovih storžev po gozdu! Pritlikavec si lahko prišije storž v obraz, pa bo še vedno lepši kakor pa s tistim nosom... Zato pa mislim, da vendarle še nisem razbojnik, a kaj šele tat! Neumen sem in bedast, hopsasa! Samo to je, samo to. Čemu mi je bilo treba hoditi s tisto Anjaro Panj aro? V miru naj bi jo bil pustil, pa bi bilo vse dobro. Zdaj pa imam — hopsasa! Zdaj pa imam, kar sem iskal. O, stara mati me nabije, ko zve za mojo neumnost. Pa me naj le nabije! Samo, da bi mi že enkrat pamet vbila v noro glavo! Prav nič bi ne rekel...«
In Jankov Kocelj je bil jezen in nevoljen sam nase. Trikrat se je udaril s pestjo po čelu, da ga je zabolelo. »Le tolci se — hopsasa!« se je posmehoval samemu sebi. »Kaj ti je treba delati neumnosti, če si pa prezabit, da bi se izmuznil iz zagate? Doma bi bil ostal, pa bi se učil od stare matere, kako se krpajo nogavice in tvoje raztr» gane hlače. Saj za drugega nisi na svetu in si še preneumen, da bi krave paisel... Z Anjaro Panjaro se hočeš meriti, Kocelj, z Anjaro Panjaro? Anjaro Panjaro si hotel potegniti za nos, pa te je Anjara Panajara pošteno potegnila semkaj v ječo... In naša Jelica — ovbe, naša Jelica! Sirotico so mogoče pognali v noč, da gre iskat zlati rogljiček. Pa kje naj ga najde naša Jelica poinoei, ko ga pa še jaz nisem našel podnevi? Ovbe, ovbe! Od strahu umrje naša Jelica in od žalosti. A njene smrti si kriv -samo ti, Kocelj! Ti razbojnik — hapsasa!«
In Kocelj je skočil s pograda, in od straihu so se mu lasje kar naježili. Strmel je v temio, pa niti vedel ni, kaj bi napravil. Groza mu je stisnila srce že pri sarmi misli, da so pognali Jelico iz votline v črno noč in v strašni gozd. Kam se bo obrnila sirotica? Kje bo prenočevala? Pač ni divjih zveri v gozdu; a ponoči se klatijo čudni strahovi in pošasti po gozdu. Pa pograbijo sirotno Jelico in jo umore in jo odnesejo kdo ve kam v črno diivjiino. Na strahove in pošasti pa je verjel Kocelj v svojem srcu. Saj mu je pripovedovala stara mati vsak večer o strahovih; zato pa je Kocelj trdno veroval vanje. — »Jojmene — hopsasa!« je zdaj sopel v silnem strahu. »Kaj sem na» pravil? Kaj sem napravil sirotnii Jelici? Še nocoj umre, še nocoj zaradi moje neumnosti... Kdo ji naj pomaga, kdo? Ko pa sem jaz zaprt v ječi — oj, hopsasa, zaprt kot divji razbojnik?«
A hipoma sta ga pograbila jezica in togota. Z bosimi nogami je pričel cepetati po trdih tleh in je vpil tako, da je skoro sam oglušil: »O, razbojniki! O, hudobci! Izpustite me — hopsasa, vam rečem! Ali mislite, da sem tak razbojnik kot vi? — Če me takoj ne izpustite, poderem vašo bajto in jo zažgem, pa če je stokrat käme» nita! Ali me slišite?«
Nihče mu ni odgovoril. To pa je Koclja še bolj razjezilo. Tipal je okrog sebe in je nazadnje otipal kamenite duri. In Kocelj se jih je kar polotil. Z nogami, z rokami, s hrbtom je pričel obdelovati duri, da je strašno odmevalo po podzemskem svetu. A Kocelj ni samo butal in razbijal — o, Kocelj je tudi vpdl, da je postal naposled ves hripav. Vpil pa je tako»le: »Pridite, stric Vitranec, hopsasa — le pridite! Pa tudi ti, pritlikavec s storž astim nosom, pridi! Pa vama pokažem, da bosta pomnila, kdaj sta zaprla Koclja v ječo! O, ča» rovnica, ki sem zaradi tebe zdaj»le tu v ječi! Počakaj samo še do jutra! Pa te bodo veverice česale s svojimi kremiplji, in sršeni te bodo umivali... Pridite, pridite, razbojniki! Kocelj vas čaka. Samo
za mezinec me pograbite! Hopsasa — če se upate!... Pridite, ker vam bo drugače gorje na tem svetu!«
A nihče ni prišel, pa naj je Kocelj še tako razgrajal in razbijal po durih. Nazadnje pa je sam onemogel, da ni mogel nič več kri« čati in butati. Splazil se je nazaj do pograda in je legel. Hotel je rajzmišljati, kako bi se mogel izmuzniti iz ječe. Toda tudi razmišljanje mu ni šlo. Zato pa se je obrnil ves nevoljen v steno. Klobuček je potegnil globoko na oči. Zasopel je trikrat na vso moč. Še enkrat je zažugal s stisnjeno pestjo in je zamrmral: »Počakajte samo še do jutri! Jutri pa vidimo — hopsasa!« — A že je zaprl oči in je že zaspal...
In spal je dolgo. Prebudilo ga je šele glasno škrpetanje tam ob durih. Kocelj je skočil na noge in je poslušal. Pesti so se mu skrčile same od sebe, in zagodrnjal je prav nevšečno: »Pa je le prišel tisti sodnik, ki je menda krajše pameti nego Kocelj. Mogoče pa je tisti pritlikavec, ki ima tako lep nos? O, da bi bil! Mu že pokažem, kdo je Jankov Kocelj — hopsasa!... Škrpeta pri vratih — resnično, prav čudno škrpeta. Zdaj, zdaj se odpro duri... Hopsasa, Kocelj! Zdaj pa le pdkaži, kaj znaš! Paglavci na vasi se ti bodo posmehovali in te mikastili, če se danes pošteno ne izkažeš. Piipec imaš v žepu — hopsasa, Kocelj! Pipec imaš v žepu. Zato pa se kar pokaži!«
Kocelj se je posmejal in je segel v žep po rdeči pipec. Neslišno se je splazil ob steni in se je ustavil v kotu ob durih. Duri pa so zaškripale, težko so zaškri« pale, in rdeča svetloba je šinila hipoma v ozko podzemsko* celico. V celico pa je stopil pritlikavec Brincelj. V levici je držal svetilnico, a v desnici je nosil velik vrč. Previdno je stopil preko praga, je tam obstal in svetil okrog sebe. — »Ko« celj, oj, Koceljček!« je dejal s sladkim, boječim glasom. »Vodice sem ti prinesel, da si malo pohladiš žejo in hudo krvco, ki ti je sinoči tako neznansko zavrela. Ali slišiš, Kocelj, Koceljček? Vodice ti prinašam in te prosim, da vržeš v stran tisti rdeči pipec, ki je hud kakor God« čev puranček na vasi. Purančka se pa bojim — jojmene! Trikrat se je že za« kadil vame in mi je hotel odkavsniti nosek, moj lepi nosek! Pomisli malo, Koceljček, kako strašno sem moral bežati iz vasi! Zato pa glej, da vržeš proč tisti pipec! Ali pa ga podari meni! Ali slišiš, Koceljček, ljubi moj Koceljček? Vodice sem ti prinesel...«
»Slišim, slišim,« je odvrnil Kocelj. »Hopsasa — prav tebe sem čakal!« — In Kocelj se je posrne j al na ves glas. Naprej je skočil; pritlikavca je sunil v stran, da se je siromašni Brincelj opotekal in bi bil padel po tleh, da se ni prijel za pograd. — »Ojojmene!« je za« vrisniil pritlikavec Brincelj. »Koceljček, ti si hujši kot Godcev pu« ranček... O, imej usmiljenje do mene! Ubij me, ljubi Koceljček! Zadavi me ali pa me zakolji s strašnim pipcem! Ničesar ti ne po« rečem ■.. Samo nosek mi pusti, moj lepi nosek!«
A Kocelj je že zaloputnil težke duri, da se je stresel nizki strop. Skočil je do pograda k pritlikavcu in mu je iztrgal svetilnico iz rok. Posvetil je pritlikavcu naravnost v preplašeni obraz in je zavpil: »Kaj se treseš, pokveka pritlikava? Čemu hodiš semkaj, če te je strah vsakega piščanca? Kaj misliš, da sem jaz piščanec — hopsasa? Ali pa še celo puran z Godčevega dvorišča? — O, čakal sem te, čakal vso noč in sem te zdaj«le pričakal. Pipec že držim v roki, a držal bom v roki tudi storž, ki mu ti praviš nosek. Samo z roko okrenem, pa boš brez nosa — hopsasa! Pa saj ga ni škoda. Manjka se borovih in smrekovih češarkov po gozdu ...«
»Ojojmene, Koceljček!« je zatarnal pritlikavec Brincelj. Po« begnil je v kot in se je stisnil tam k steni. »Ne reži mi noska! Mojega lepega noska mi ne reži! Ali slišiš, Koceljček? Vitranec me pošilja k tebi ■.. Vodice ti prinašam — vodice, da si z njo ohladiš hudo krvco...«
A Kocelj je bil tako jezen, da je kar sopihal. Skočil je k pritlikavcu in je za« rjul: »Poštenega člo« veka zapirati v ječo — poštenega, hopsasa! Pokažem ti vodico, da je boš imel za vselej zadosti.« — In Kocelj se ni prav nič pomiš* ljal. Zagrabil je vrč; dvignil ga je in je pljusknil vso vodo pri« tlikavcu Brinci j u v obraz. Hudo je briz« gnila na obraz; pritli« kavec je zazijal in je lovil sapo kakor postrv, če jo vržeš na suho. Curljala mu je voda z obraza; z obleke mu je curljala in pritlikavec Brincelj je bil moker, da jojmene! Že je mislil, da je utonil, ker ni
mogel niti dihati več. Roke je iztegnil in je povesil glavo. Povesil se mu je tudi nosek, tisti lepi nosek in se je namrdnil v silnem strahu. In pritlikavec Brincelj tudi misliti ni hotel več, ker je bil trdno pre« pričan, da je utonil in umrl.
»Ha, ali vidiš, razbojnik — hopsasa!« je vpil razjarjeni Kocelj in je vihtel tik pred pritlikavčevim obrazom svoj pipec. »Namočil som te že pošteno, da ne boš zlepa tako kmalu suh. A zdaj pride na vrsto tvoj piškavi nos. Priimi se zanj — hapsasa! Za svoj piškavi nosek se primi in ga otiplji, da boš vedel, kakšen je bil nekoč. Ali si slišal? Poglej moj pipec in se primi še enkrat za nos!«
Pritlikavec Brincelj se je zganil na vso moč. Zdaj šele je spoznal, da ni uitonil. Zdaj šele je spoznal, da mu preti še večja nevarnost. Poizkusil je, da bi pobegnil; toda ni se mogel premakniti z mesta, ker mu je bila vsa obleka težka kot svinec. Samo usta je odprl in je pričel ječati, da ga je Kocelj komaj razumel: »Koceljček, pusti moj lepi nosek! Pusti strašni pipec! Vse napravim, kar hočeš •.. Samo moj lepi nosek pusti! Pipec mi prodaj, da ga zakopljem v zemljo in se ga ne bom bal nič več... Ali slišiš, Koceljček? Pusti mi nosek — moj lepi nosek mi pusti!«
A v Kocljevem srcu se še vedno ni polegla huda jezica. S pipcem je mahal okrog sebe, da je pritlikavec Brincelj neprestano mežikal s prestrašenimi očmi tam za ogromnimi naočniki. — »Ha, kaj klepetaš, Brincelj?« je zavpil Kocelj. »Ali misliš, da te kdo posluša? O, hop« sasa — ob tvojem tarnanju se ne zgane niti miška, ki je ukradla naši Jelici lepi zobek. Zato pa bodi tiho in mi povej, kaj ste napravili z našo Jelico? Ali ste jo res pognali sinoči v gozd? — O, pipec mi že kar sam brca v roki, ker bi rad pograbil tvoj nosek. Zato pa kar hitro povej, kje je naša Jelica! Hopsasa — povej, ti rečem!«
Pritlikavec Brincelj se je stresnil še huje in je zajokal. Roke je dvignil in je prosil: »Nikar, Koceljček, nikar! Skrij strašni pipec ali pa ga zakoplji v zemljo, da me ne bo strah! Saj ti povem — vse ti povem o naši Jelici. Vitranec jo je zapodil sinoči v gozd, da poišče zlati rogljiček. Samo Vitranec, ki je jezen in strašno hud. Pa se je bala naša Jelica, o, tako jako se je bala! A meni se je smilila. Pa sem jo spremil pod milo nebo. Najlepše pesemce sem ji zapel in zasviral, da bi je ne bilo strah. In je odšla, a vrnila se še ni... Oj, Koceljček! Ne jezi se name, ker jaz nisem ničesar kriv! Ali hočeš, da ti zasvi« ram na piščalko milo pesemco, da se ti ohladi jezna krvca in se tudi hudi pipec potolaži? Ali hočeš, ljubi Koceljček?«
»Tiho, razbojnik — hopsasa!« mu je odvrnil Kocelj v svoji jezici. »Jaz ti hočem zasvirati tako, da te bo minilo vse veselje do pi« ščalke... Razbojnik, kaj, če je siromašna Jelica umrla v gozdu od samega strahu? Kaj porečeš k temu, razbojnik? — O, kar pripravi se!
Zdaj grem v gozd, pa poiščem našo Jelico. Ko jo najdem, se pa vrnem in potem gorje tebi in Vitraneu. Veš, jaz se ne bojim nikogar, a še naijmanj takih razbojnikov, kakor si ti in tvoj Vitranec. Takoj mi pokažeš pot iz ječe, takoj, ti rečem — hopsasa!«
A pritlikavec Brincelj se je prijel za glavo in je rekel ves pre« strašen: »Kaj govoriš, Koceljček? Iz ječe hočeš pobegniti? Pa še jaz naj ti pomagam? Za Boga! Ali ne veš, da te Vitranec niti ne izpusti? Pa če pobegneš in ti jaz pomagam, je nama obema zapisana smrt. Ne poznaš še Vitranca. Strašen je, ti rečem. Naju oba ubije, če pobegneš... Semkaj me je poslal, da ti prinesem vodice. O, kako sem se branil, ker se bojim hudega pipca. Pa me je pograbil, da mi je skoro nos odtrgal. In sem moral k tebi... Daj, ljubi Koceljček! Ne misli takih misli, ker me je strah, jojmene, tako strah!«
A Kocelj je zavihtel odprti pipec, da se je kar zasvetilo. »Hop* sasa!« je zavpil. »Kaj meni mar Vitranec in tvoj strah! Takoj hočem oditi iz ječe! Ali si slišal? Takoj! Ker pa ne znam poti in nočem, da bi me videl zdaj*le Vitranec, zato pa hočem, da greš z mano... Kaj? Nočeš?« je vzrojil, ko je videl, da pritlikavec odkimava z glavo. »Semkaj z nosom — hopsasa! Semkaj, da ti prišijemo namesto nosa smrekov strož v obraz! Semkaj z nosom — hopsasa!«
In Kocelj je že postavil svetilko na tla. Z roko je naglo okrenil in je pograbil pritlikavca Brinclja za dolgi nos. — »O joj* mene!« je zavrisnil pritlikavec v silnem strahu. »Kje si, Vitra* nec? Kje si, da rešiš mene in moj lepi no* sek? Pipec me bo — strašni pipec mi bo odrezal lepi nosek ... Sliši me, kdor si živ, in pridi mi pomagat!« In pritlikavec Brincelj je vreščal, tako jako je vreščal, da se je Kocelj zbal in mislil, da zdaj pa zdaj prihiti Vitranec pritlikavcu na pomoč. A Kocelj ni hotel tega. Zato pa je izpustil nos in je potihoma rekel: »Pst, Brincelj, pst — hopsasa! Ne deri se tako, kakor bi te že deval iz kože! Tiho bodi in ne vrešči! Pomeniva se in se lahko v miru pobotava zaradi tvojega noska... Tiho bodi — hopsasa! In poslušaj me, dokler me zopet ne
pograbi moja strašna jezica. Glej, saj tudi pipec nič več ne razgraja ... Pa se zato' v miru pobotajva zastran tvojega noska!«
Pritlikavec Brincelj je umolknil in je gledal ves osupel na Koclja. »Kaj?« se je čudil. »Huda krvca se ti je polegla? In tudi hudobni pipec se je potolažil, ker se mu smili moj lepi noisek? Ojojmene, moj siromašni nosek, ki je prišel zdaj sle skoro ob življenje...«
In pritlikavec si je mei mokre roke, da mu je z rokava kar cur» ljalo. A Kocelj ga ni poslušal. Kocelj je pričel hoditi po ozki celici gori in doli. In je razmišljal: »Iz grda ga pač ne pridobim. Hopsasa — kaj zato, če mu odrežem nos! Poti iz ječe mi ne pokaže in bo samo vreščal tako dolgo, da pride Vitranec. No, potem pa bi bilo prebito slabo zame... Pa kaj naj storim, da zbežim iz ječe in grem pomagat sirotni Jelici? Kaj naj storim? Hm... O, pa saj vem, da razmišljam zaman. Pretrde glave sem in prekratke pameti — hopsasa! Gorje merili, da sem tako bedast in si ne morem izmisliti pametne stvari! Zato pa bom moral sedeti v tej neumni ječi do samega sodnega dne — oj, samo zaradi svoje neumne pameti, ki si ne more domisliti nis česar. Pa imam tako lepo priliko — zdajle, ko sem oblìi strahopetnega pritlikavca kakor murna z vodo... Pa si ne domislim ničesar. Ovbe, ti pamet, da moraš biti tako kratka — hopsasa, tako kratka!«
Kocelj je mahal nevšečno z rokami in je godrnjal in se ga je že zopet lotevala huda jezica. Pritlikavec Brincelj ga je gledal. Zopet je bil ves prestrašen in si je zatiskal nos s tresočo roko. »Oj, Kocelj« ček! Pusti krvco, pusti jo!« je prosil. »Pipec mi podari, da bom imel mir zastran svojega lepega noska... Ali slišiš, Koceljček? Pipec mi podari, pa se lahko v mliru pobotava zaradi mojega noska. Ne bodi tak, Koceljček! Lepo te prosim, Koceljček!«
Kocelj je obstal pred pritlikavcem Brincljem. Tedaj pa mu je vendar šinila v debelo glavo lepa in prava misel. In Kocelj se je razveselil te misli, da je kar vzdahnil v velikem veselju. Zgrabil je pritlikavca Brinclja za ramo in ga je pošteno potresel. »Kaj praviš, Brincelj?« je dejal. »Da se pobotajva zastran tvojega lepega noska? No, pa se dajva — hopsasa! Ker si ravno ti, Brincelj, pa naj bo! Pobotajva se, in to bo še najbolj pametno za mene in za tebe ... Zato pa te vprašam, Brincelj — hopsasa, tako=le te vprašam: Kaj mi daš, če ti za vselej podarim svoj pipec? Seveda, težko ti ga dam, ker je pipec edino moje imetje. Ničesar nimam na svetu; siromak sem. Samo pipec imam, in če izgubim še pipec, pa res nimam ničesar več. Zato ga pa dam težko od sebe. Samo za našo Jelico bi ga dal, če ji morem z njim kaj pomagati... Zato pa premisli vse, Brincelj! Hopsasa, pa mi povej, kaj mi daš, če ti podarim zdajle pipec?«
»Ojojmene!« se je razveselil pritlikavec Brincelj in je tlesknil z rokami. »Pa mi ga daš, resnično mi ga daš? Da ga zakopljeva v črno
zemlj o in bo imel poslej mir moj ubogi, lepi nosek! — O, Kocelj ček! Pet rumenih cekinov ti odštejem takoj, če zakoplješ pipec. Pa bos bogat, Koceljček, bogat, kakor ni noben paglavec na vasi «
A Kocelj je zamahnil z roko in je odvrnil: »Nočem cekinov — hopsasa, nočem jih! Pa tudi pipca ne maram zakopati v črno zemljo. Tebi ga podarim, da bo tvoj in ga boš lahko nosil v žepu. Pomisli, Brincelj, hopsasa — le malo pomisli! Če imaš pipec, boš lahko drugim rezal nosove, in vsi se te bodo bali, kakor se ti zdaj mene bojiš. Pre« misli malo, Brincelj, kako bi bilo to lepo — hopsasa, tako lepo! Ali hočeš moj pipec, Brincelj?«
Pritlikavcu Brinclju so se za zelenimi naočniki zasvetile oči. Z ustmi je mlasknil in je poskočil, da so vodne kapljice brizgnile daleč okrog njega. Posmejal se je na ves glas in je rekel: »Hočem, hočem tvoj pipec. Kar sem mi ga daj! To me bodo gledali in vsi se bodo bali pritlikavca Brinclja, ki ima tako srašen pipec... Ojojmene, pa bom junak, da ga pod solncem ni večjega. Skril se bo pred mano sam Vitranec. No, če mi bo pa hotel kaj hudega, zamahnem s pipcem. In Vitranec se bo zaman titpal po obrazu in bo iskal mesta, kjer je stal nekoč njegov nos... Ojojmene, Koceljček! Daj mi pipec — svoj strašni pipec mi daj! Mavro ti dam zanj; svoja očala ti dam zanj; prgišče cekinov ti dam zanj. Samo svojega lepega noska ti ne dam zanj... Daj mi pipec, daj, Koceljček!«
»Saj ti ga dam,« je odgovoril Kocelj. »Rekel sem ti, da ti ga dam; In če jaz rečem, pa je beseda kakor pribita. Dam ti ga, če me povedeš iz te črne ječe, da grem naši Jelici na pomoč. Saj ti bo lahko zdaj, ko boš imel moj pipec... Ali me povedeš iz ječe? Hopsasa — ali me povedeš?«
Pritlikavec Brincelj se je popraskal za ušesom. »Prebita reč, joj« mene, prebita reč!« je govoril in skrbelo ga je. »Težko poj de, ti rečem, Koceljček! Ves dan sedi Vitranec tam v izbi in se niti ne gane iz nje. A skozi tisto izbo morava, ker druge poti ni pod zemljo... Prebita reč, stokrat prebita! Da mora biti tako! — A mislil bom in se ne bom nič več bal. Saj bom držal v roki pipec. Oj, zajčki bodo bežali pred mano in jih bo strah zaradi nosov... Daj mi pipec, Ko= celjček! Pa grem in premislim, kako naj te povedem pod milo solnce. Daj mi pipec!«
»O, kajpak! O, seveda — hopsasa!« se je zasmejal Kocelj in je potisnil pipec v žep. »Tako se pa nisva pobotala, ljubi Brinceljček! Najprvo me povedeš iz ječe, potem pa dobiš pipec. Tam v Črni lopi ti ga šele dam... Ta bi bila lepa, da bi ti dal že zdajde pipec! Pa bi mi ti odrezal nos in bi pobegnil in se mi smejal, ker si me tako lepo prekanil... Pa ne boš — hopsasa, ne boš! Res sem sicer nekaj be«
dast; a vendar ne tako, da bi me prekanila taka smet, kot si ti. Le počakaj, Brincelj. Le malo še počakaj!«
Pritlikavec Brincelj se je zopet prestrašil, da se je kar potuhnil. »Potlači hudo krvco, Koceljček, potlači hudo krvco!« je prosil. »Saj storim vse tako, kakor zahtevaš ... Nočem zdaj pipca. Mi ga že daš, ko bova pod milim nebom ... Pusti me zdaj, da grem. Pa premislim vse, česar treba, da te povedem iz ječe. Opoldne ti prinesem kruha, da ne boš lačen. Pa ti povem, kar si bom izmislil... Ojojmene, da bom jaz zdaj tak junak! Ti ljubi, lepi moj nosek! Zdaj boš imel krasne dni in se boš odpočil od vednega silnega strahu. Pa se boš muzal in mi boš lepo svetil, ko bom jaz s hudim pipcem rezal druge nosove... O, da bo moj tisti hudi pipec! Že danes bo moj — ojoj= mene, že danes ...«
In pritlikavec Brincelj se je zasukal na petah. Pograbil je sve= tilnico in prazni vrč; zasukal se je še enkrat in se niti zmenil ni, da je njegova obleka vsa mokra in težka kot kamen. Zdrvel je čez prag; vrata je zaprl in jih zaklenil s težkim ključem. A še zunaj se je tri* krat zasmejal; zasmejal se je na ves glas in je stekel po ozkem, črnem hodniku.
Pomlad.
Kaj tako veselo vse je zaživelo in veselje novo
v srca vsa privelo?
Čez samotne trate pomlad šla je v svate:
kamor je stopila cvetka je priklila, kjer se oddahnila, pesemce zbudila.
Fr. Ločniškar.
JANKO LEBAN:
Miče Nerodnik.
li ni to čudno ime? In vendar ga je zaslužil vsaj v detinskih letih, in že samo ime je povedalo, kako je bilo pravzaprav z njim. So ljudje, ki jim vse gre po sireči, so pa tudi taki, ki jim vse spodleti, ki imajo v vsem smolo, kakor bi rekli po domače. In tak ipobček je bil Miče Nerodnik! Poznal sem ga, ko je še »platno prodajal«, ko mu je bilo šele pet let. Bil je imovitih staršev sinček, živ fantek kakor poper, ki se je najrajši igral vojake. Pa jaz vam moraim vendar povedati, v čem in zakaj je Miče Nerodnik imel tako smolo. Poslušajte!
Nekega dne je prinesel svojega lesenega konja na piano pred hišo! Konj je bil lep in se je dal res prijetno gugati, kakor na priliko otroška zibel. Naš Miče je z vojaškim klobukom na glavi, s sabljo in z zastavo v roki zajahal konja ter ga jel premikati. »Hurä!« je zaklical na vse grlo. Ta njegov "klic privabi iz hiše njegovo manjšo sestrico. Ta se smejoč približa konju ter ga pograbi za rep. Resk! — se začuje in veseli vojak pade s poškodovanega konja in se udari na glavo, da se mu je bunka pokazala na čelu!
Drugi dan je naš Miče s svojo sestrico zajtrkoval tudi pred hišo na planem. Mati mu je izročila lonček mleka, rekoč: »Pazi, Miče, in trdno drži lonček!« Miče vzame lonček in sede na stolček, da bi posrebal mleko.
»Miče, prosim te, daj mi malce svojega mleka!« mu zakliče se« strica. Dobrodušni fantek takoj vstane ter donese lonček. Toda preden je sestrica še prijela lonček, ga je Miče izpustil, in vse mleko se je sestrici polilo po krilcu. Lonček pa je padel na kamenita tla ter se razletel na drobne kosce. Tako je prišel Miče ob zajtrk. A do« letela ga je še kazen, da je moral iz svojih prihrankov kupiti nov lonček.
Ko je Miče nekaj časa potem obiskal strica, ga je sestrična Milka odvedla na vrt, da mu pokaže mlade svoje mačice. Pri tem je Milka imela najmlajšo svojo sestrico v naročju. Prime mlado mačico ter jo izroči mali sestrici. Ta pogladi mačico, stara mačka pa nevoljno zakrivi hrbet in jame pihati. Na vsak način se je bala za svojega mladiča.
»Ne bodi huda,« je rekla mlada pestunja, »mi ne storimo nič žalega mlademu mačetu.«
»Ah, daj mi mače,« je prosil Miče ter je živalco vzel v roko. A v tem hipu je skočila stara mačka nanj ter mu tako krepko zasadila
kremplje v roke, da se mu je kri ulila iz njih ter je takoj izpustil mačico. Jokaj e je pohitel k stricu tožit o svoji nesreči.
Neke nedelje predpoldne, ko so starši bili v cerkvi, je Miče šel na dvorišče. Pustil je sobna vrata odprta ter se je igral na dvorišču s kozličkom. Kozliček pa se mu izmuzne ter pohiti naravnost pri odprtih vratih v sobo. Tam vidi v zrcalu svojo podobo in meneč, da je to drug kozliček, se zakadi vanj in razbije zrcalo. Ko zasliši ropot, prihiti zdaj Miče ves preplašen v sobo. Toda kar se je zgodilo, se je zgodilo! Seveda ga je oče kaznoval, ker vrat v sobo ni zaprl; a pomoči ni bilo več; zrcalo je bilo izgubljeno!
Ob neki drugi priliki je Miče dobil za svoj rojstni dan par novih copat, ki jih je bil jako vesel. Popoldne je šel s svojimi bratci in sestricami k rečici, ki je tekla mimo njihove hiše.
»Kdo stopi z mano v čoln,« pozove, stopivši v vozilo, ki je stalo kraj reke. Sestre so bile takoj pri njem. Pa toliko da so otroci bili v čolnu, ko Miče zakliče: »Ojoj, ojoj, moja copata!« Bil je nogo uprl preveč kraj čolna in copata mu je zdrknila v vodo. Plavala je dalje po vodi. Miče bi bil sam skoro padel v vodo, ko je hotel prijeti za copato. K sreči je bil domači zveti pes Azor na bregu. Ta je skočil takoj v vodo ter je prinesel copato iz vode.
Najlepša zabava našega Mičeta pa je bilo pozimi drsanje in sankanje po zmrzlem klancu, ki ni bil daleč od njegovega stanovanja. Tu je kar mrgolelo mladih drisalecev itn sankačev. Bilo je nekako tako, kakor opisuje pesnik Simon Jenko:
Tam na klancu je vse živo vkup so iz vasi otroci, vsak sani v premrli roci vozi in drži se krivo.
Nencajte, kako so tu dečki in deklice po gladkem ledu švigali semtertja! Lica so jim kar gorela, nos se jim je pordečil, a kakega mraza, kake trudnosti niti čutili niso! Tudi naš Miče se je seveda sankal. In še posebno se je hotel skazovati. Ob nekem takem slučaju so mu prišle neke tuje sani preblizu, da so z vso silo udarile v nje« gove. Miče je zletel kakor je bil dolg in širok na led. Pri tem mu je padel klubuk z glave ter odletel precej daleč na ledeno gladino »Le vstani, le vstani!« mu zakliče drugi, mimo se vozeči sankač, »to bo najbolje!« Miče pa je jokal, ker se je bil precej obtolkel po kolenih. S težavo' je hromotal po svojem klobuku. Veselje do sankanja ga je bilo minilo. Žalosten je odšantal domov.
Nekoč pa niti za las ni manjkalo, da ni izgulbil življenja. Njegov stric je namreč bil grajski oskrbnik. Miče ga je često obiskal v družbi s svojo najstarejšo sestro. Ni čuda. Pred gradom je bil krasen in obširen park ali vrt. V parku pa je bil ribnik, ki so se v njem kopali
krasni la,bedi. In labode je Miče iirnel tako rad! V veselje mu je bilo, da jih je pital. Nekega popoldne si Miče dovoli šalo, da labodom nastavi klobuk, v katerega je natrosil — ne morda krušnih drobtin — nego le — peska. Labod priplava blizu ter pogleda v klobuk. Menda je kmalu spoznal, da ga je Miče »potegnil.« Zato vrže klobuk v vodo. Miče se nagne, hoteč doseči klobuk, a v tem telebne v globoko vodo. Gotovo bi bil utonil, da ni njegova sestra jela glasno klicati na pomoč, na kar je pritekel grajski vrtnar, ki ga je rešil.
Od tega dne pa je bil Miče previdnejši. Česar se je lotil, se je lotil mirno in preudarno, tako da ga je odslej vsaka nezgoda zapu« stila. Zdaj je Miče že postaven fant, in lahko vas zagotavljam, da nima več smole, nego da mu gre vse po sreči. Pravično bi bilo, da bi se odslej ne pisal več Miče Nerodnik nego — Miče Srečnik!
Prvi pozdrav pomladi.
Ščinkavec se spet oglaša: gričučti, čeri, čeri! Pomladanski dih prinaša veter z južne mu strani...
Pa zbudijo se spomini na prelepo mu pomlad, ko po bregu in ravnini svet ogrne zelenjad.
Bajno vrt dehti in cvete, dosti hrane je povsod, on pa si z družico plete gnezdeče za mladi rod ...
V hrepenenju po teh dnevih ptičku grlo v spev drhti; vedno v glasnejših odmevih z vrtov vseh ta spev zveni.
Prvi je pozdrav pomladi, ki iz dalj se že ljubo nam smehlja in v sladki nadi težko čaka jo vsakdo.
Fr. Roječ.
MARIJA JANA:
Naš Belko.
oj stric ima psička, ki ga ima silno rad. Saj je ta psiček res vreden njegove velike ljubezni. Ni to psiček, kakor so psički druge vrste, kaj še, to je vzor vseh psičkov.
Ves je bel, le na hrbtu ima lepo rjavo liso in tudi ušesca so rjava. Ves njegov nastop je sila moder. Pa kako pameten je naš psiček! Kadar pride domov, malo popraska po vratih, da mu jih odpro. Kosilo ga navadno že čaka. Stric mu le zapove levo, desno in takoj najde pri* pravljeni obed. Po kosilu je treba še pijače. Kadar je žejen, stopi k škafu in takoj vemo, česa si želi.
Ako mu veli stric, naj gre počivat, takoj sluša. Kadar pa mu od našega kosila ne ostane ničesar in mu da stric le suhega kruha, kmalu privihne svoj nos, a vendar pohruista trdo skorjo.
Ko bi pa videli našega psička na lovu, to bi se čudili. V vsej Metliki mu ni enakega. Tudi drugi gospodarji, ki imajo lastne pse, so tega mnenja. Saj je priignal na letošnjem lovu največ zajčkov, ki so storili bridko smrt, mi pa smo se gostili z okusno pečenko.
Če bi pa pogledali v stričevo srce, bi videli, da zavzema tam naš Belko veliko in važno mesto. Pravzaprav ga imamo vsi tako radi: tetka in tudi jaz. Vsem se zna prikupiti s svojim lepim vedenjem. Kadar pa nas pogleda z zvestimi, modrimi očmi, tedaj vemo, da imamo v Belku zvestega prijatelja. Ker imamo njega, se nam ni bati ničesar.
Belko ni le lovski pes, ampak je obenem zvest čuvaj naše hišice. Skrbno čuva vsak predmet, ki stoji v kuhinji, in ne dovoli nikomur, da bi karkoli odnesel iz hiše. Še na Anko se huduije, ko pride vsako jutro po škaf, da nam prinese vode iz Obrha.
Ni nam ta psiček le v korist, temveč nam je tudi v zabavo in veselje. Tako lepo se igrata s stricem, da se ob pogledu nanj žaba* vamo tudi mi. Gotovo je vzgoja vzrok, da je postal psiček tako umen. Za to pa se imamo v prvi vrsti zahvaliti stricu, ki ga je učil in vežbal od mladih nog in ga še vedno uči s pametjo in veščo roko.
Belkov želodec pa je bolj gosposkega kroja. Ne je ravno vsega, saj dobi le boljše reči, ki ostanejo od našega obeda. Kako ga je veselje gledati, ko s svojimi močnimi in zdravimi zobmi tere še tako trdo kost. Za zajtrk pa dobi vedno dobrega in sladkega mlekca, da se mu ne pokvari želodec, ko bi že na tešče drobil kosti.
Ker je pa vsak delavec, ki se utrudi pri dnevnem delu, vreden počitka, zato ima Belko lepo posteljo: Pod štedilnikom spi pozimi
na mehki blazini, da si na trdih tleh ne odrgne dlake in ne ob tolče kosti. Poleti pa ima na pristavi na senu mehko in udobno ležišče.
Kadar pa laja Belko na trgu, ga je čuti daleč naokrog. Tako lep in poln je njegov glas. Vesela sem, kadar gre z nami na izprehod, da se še jaz postavim s tako umnim psičkom.
Pa pomislite, ni manjkalo dosti, pa bi skoro izgubili našega psa. Zgodila se je nesreča, da ga je obstrelil grd človek. Hudo je bil Belko bolan. Le skrbni stričevi, tetini in Pikini postrežbi se imamo zahva» liti, da nam je ostal Belko in z njim nam je ostalo tudi naše veselje.
Pravzaprav pa ni mogoče našteti vseh njegovih vrlin in zaslug. Ker pa je bil to leto res jako priden, je dobil o božiču lepo ovratnico, ki mu sila dobro pristaja. Za želodec pa je dobil celega pečenega kapuna, ki ga je bil gotovo bolj vesel nego ovratnice. (Pa nikar ne mislite, da si je tega kapuna pribavil sam po nepošteni poti!)
Solnce bogastvo razliva na zelene goščave; ptičice v gnezdu pojo mu prvič v življenju pozdrave.
V gnezdecu trije mladički pesem veselo žgolijo,
kako naj v gaju domačem domek si skupaj zgradijo.
Dva sta ob letu vesela gnezdi doma si gradila, tretji odšel je v tujino — tam ga je smrt zalotila.
Fr. Ločniškar.
FR. ROJEČ:
Knjiga.
(Konec) III.
zobrazbo in še posebno pobistritev svojega uma črpamo tudi iz pripovedno zabavnih spisov in pesniških zbirk. Iz njih spoznavamo srce in dušo, dobre in slabe strani svojega sočloveka, razne ljudske običaje in lastnosti, kraje in njih raz* mere; a pesmi kakor tudi mnogi lepi pripovedni ispisi nas blažijo s svojo umetniško lepoto in nam dvigajo duše nad zemske nižave.
Znani nemški pisatelj K. May pozna daljno zamorsko Ameriko do vseh podrobnosti in je napisal veliko število ameriških povesti bolje nego kak ameriški domačin, a ni bil še nikdar v Ameriki. Proučil in spoznal je Ameriko iz knjig. Mnogo velikih in odličnih svetovnih mož se je pospelo od navadnih ročnih delavcev do svojega dostojanstva samo z marljivo izobrazbo po raznih knjigah. Vsi naši dosedanji pisatelji in pesniki so z največjo vnemo čitali in prouče* vali domače in tuje vzorčne knjige, skrbno opazovali svoj narod in se s tem vestno pripravljali na svoje umetniško poslanstvo- Lastni rrud s pomočjo dobrih knjig jih je dvignil v velike umetnike, ki so proslavili s svojimi nesmrtnimi umotvori naš rod pred vsem svetom.
Vsak narod merijo v kulturi ali prosveti po njegovih prosvetnih delih, zlasti po književnosti, ker so knjige najpripravnejše sredstvo za spoznanje kakega naroda. Znamenite knjige z odlično vsebino prevajajo v vse svetovne jezike, in tako dotičnega pisatelja ter njegov narod spozna ves svet po njegovi knjigi.
Mnogo zanimivega in lepega bi mogel še napisati o knjigi. Mislim pa, da že iz teh podatkov lahko vsakdo sklepa in spoznava, kake ne* precenljive vrednosti je lepa in dobra knjiga za vsakega, ki hrepeni po napredku in boljši bodočnosti. Posebno učeči se mladini mora biti dobra knjiga najljubša, prva in zadnja druščina, njen ideal in ponos. Resnica je, da se v knjigi in le v knjigi zrcali ves svet, njegova preteklost, sedanjost in v veliki meri tudi bodočnost.
V našem narodu še vedno premalo cenijo dobro knjigo. Radi jo sicer čitajo naši 'ljudje, toda žrtvujejo v splošnem zanjo neradi. Mnogo je naših preprostih in boljših ljudi, ki razmečejo za strupeni alkohol in razne nepotrebne reči na stotine in tisoče dinarjev vsak mesec in jim ni prav nič žal tega denarja, toda če bi bilo treba ne» znatno podpreti umetnost ali kupiti dobro knjigo, tedaj se jim pa
grozno smili vsak novčič! Te kvarne in nekulturne razmere se mo= rajo izpremeniti. Tudii naša mladina mora postati drugačna, postati mora zopet idealna, delavna, trezna in vneta za vse lepo, dobro,
blago in vzvišeno! Zato kvarte in kozarce z opojnimi pijačami iz rok in dobro knjigo med prste! V veliko korist ji bo tudi, ako se vsako leto raztrga malo manj tistih trapastih žog!
Navadno imajo največji narodi največje pisatelje. Naš narod je po številu jako majhen, a je velenadarjen in ima sedaj vse pogoje za dosego najvišje izobrazbe. Zato bi ne bilo nič čudnega, ako bi se tudi iz našega mladega zaroda v bližnji bodočnosti dvignil pisateljski odličnjak in spisal knjigo svetovne slave. Ako se kdaj napoti kateri naših mladih umetnikov na to strmo pisateljsko Kalvarijo, pa naj nikar ne pozabi vzeti s seboj polno torbo zlatih naukov in nasvetov našega pisateljskega prvaka mojstra Levstika!
Zdaj so delavske moči, tisk in papir silno drage. \ Zato se je tudi naša knjiga močno podražila. Večkrat vidiim učence in učenke, ki stoje pred izložbami knjig ter poželjivo in žalostno gledajo lepe knjige. Denarja nimajo, da bi si kupili katero. Morda pridejo kmalu tudi zanje boljši časi, da se bodo lahko načitali po željah svojih srčec!
Tem prijateljem lepe književne umetnosti šetode: Ako kdo izmed vas dobi v last zaželeno knjigo, naj jo skrbno prečita in nato shrani kakor drag zaklad. Če je nevezana, naj jO' da o prvi priliki vezati. Pri čitanju naj je ne raztrga v hrbtu, da obstane rada odprta, in pri od= morih med čitanjem naj ne zaznamuje prečitane strani z zavihova« njem oglov, kakor to delajo mnogoteri, ampak naj v knjigo tam, kjer prestane s čitanjem, položi košček papirja tako, da ga nekaj moli iz zaprte knjige. Še bolje je, ako v knjigo všiješ ozek barvast trak. Za« vihani ogli odpadejo, kadar je knjiga močno stara, in vedno kažejo, da jo je imel v rokah zanikam čitatelj.
Knjige tudi ne posojuj okrog! Za razposojevanje so javne knjiž« nice. Kdor čita le izposojene knjige, navadno ne pazi nanje, kakor , je potrebno, daje jih raid čitati še naprej drugim in se lahko nazadnje še kje izgube ali pa pridejo nazaj v lastnikove roke vse zamazane in raztrgane. Knjigo zna prav ceniti in zadostno pazi nanjo pri čitanju samo tisti, ki je katero že spisal, in morda še bolj tisti, ki je katero že sam kupil.
JURAJ JURAJEV1Ć:
Iz bajne dežele.
2. TRIJE BRATJE.
če je imel tri sinove. Vsi trije so bili oženj eni. Ko je oče umrl, jim ni ničesar drugega zapustil kakor sod vina. Vedi.o so se bratje prepirali med seboj, kdo bo več imel, zlasti mlajšega sta starejša po« vsod odrivala. Tudi sedaj so se pričkali, kdo naj dobi vino. Naposled so se zmenili, da bodo raz« delili vino na tri dele tako, da bo imel starejši brat vino v zgornjem delu soda, srednji, kar je vina v sreda, mlajši pa tisto vino, ki ostane na dnu. Vsi trije so bili s tem zadovoljni.
Ampak kdo naj prične prvi vino piti? O tem so se jeli zdaj med seboj prerekati. Ker je bila pipa pri sodu spodaj, sta odločila napo« sled starejša, da mora najprej pričeti mlajši. Nič ni ugovarjal, nič se ni ustavljal mlajši brat, rekel je le: »Kaj hočem? Najmlajši sem, slušati moram!« In je začel točiti in je pil in pil, da je vse vino popil, da je ves sod izpraznil. Ko vidita starejša, da ni ostalo njima nič, se hudujeta nad mlajšim, zakaj je popil vse vino, ta pa reče: »Sam sem se čudil, kako da mojemu deležu ni ne konca ne kraja; če sem ga še toliko popil, se ni pri pipi nič poznalo, spodnja tretjina se ni hotela izprazniti; a ko se je izpraznila, je bil sod prazen.«
»Prekanil je naju!« sta se togotila starejša in sta šla ter mlaj« šemu bratu razbila v jezi lončeno peč, da so črepinje letele na vse strani. Mlajši brat reče: »Kaj, najmlajši sem, potrpeti moram!« Potem pa gre in pobere črepinje, jih zdevljc v vrečo, jo močno zaveže, na« prti na hrbet in se napoti z njo po svetu.
Pride do bogate graščine. Na prijaznem hribčku poleg graščine je stala cerkev. Baš je vabil zvon k službi božji. »O, k sv. maši pa grem, da bom imel večjo srečo,« reče mlajši brat. A da bi mu ne delale črepinje v cerkvi napotja, gre prej v graščino in poprosi staro gospo, če bi bila tako dobra in shranila vrečo ta čas, dokler ne pride od maše, ker je le nerodno, s polno vrečo hoditi v cerkev. Gospa mu reče, da naj vrečo le pusti v graščini. Še poprosi mlajši brat: »V vreči je samo zlato in srebro, skrbno jo spravite. In še nekaj! Pogledati ne sme nihče v vrečo, sicer se izpremeni srebrnina in zlat« nina v ubite črepinje.« Stara gospa odpre posebno sobo, mlajši brat postavi vrečo vanjo, se zahvali in gre k maši, stara gospa pa trdno zaklene vrata in dene ključ v spodnji žep.
Ljudje so radovedni, stari nič manj kot mladi; tudi stara in bo« gata graščakinja je bila radovedna, pa še silno radovedna. Rada bi
vedela, ali bi se res izpremenila srebrnma in zlatnina v tujčevi vreči v črepinje, ako bi kdo pogledal vanjo. Silno jo je gnalo, da bi p ogle« dala v vrečo, toda premagovala se je; naposled pa jo zgrabi taka radovednost, da gre do vreče, jo odveže, naredi s prstom prav majhno luknjico vanjo ter z enim očesom pokuka skozi njo v vrečo. Toda joj! V vreči zagleda bogata gospa same črepinje...
Zdaj je bila prepričana, da so se res dragocenosti v vreči izpre« menile v ničvredne črepinje, ko je ona le malce pogledala vanjo-Silno se je prestrašila, zakaj bala se je, kaj bo sedaj tuji mož z njo naredil. »Neznanec me bo po pravici terjal za srebro in zlato, ki ga ni več v vreči; kaj naj storim?« je tarnala. Pa kmalu se potolaži. »Saj imamo, hvala Bogu, dovolj srebrnine in zlatnine v gradu; srebrnikov še prešteti ne morem sama, toliko jih je.« Tako si reče bogata graj« ska gospa, nato pa gre, vzame hitro vrečo, strese črepinje na dvo« rišče, v vrečo pa nasu j e srebrnega denarja in cekinov ter drugih dragocenosti, zlatih in srebrnih, ki jih je v naglici nabrala po zlatih in srebrnih sobanah imenitnega gradu v takem številu, da komaj nese velikansko bogastvo zopet v posebno sobo, kjer je prej stala vreča. Zdaj pride mlajši brat od maše. Takoj opazi, da vreča ni tako zavezana, kakor je bila prej. Potežka in spozna velikansko bogastvo v njej. Reče: »Že dobro!« Zagrabi naglo za vrečo, jo zavihti s težavo preko rame, se lepo zahvali stari gostpe, da je tako dobro čuvala zaklad, in odide domov.
Doma strese zlato in srebro ter druge dragocenosti na mizo in prične preštevati denar. Ko vidita to starejša brata, se močno začu« dita, kje je dobil mlajši brat toliko bogastva, in ga vprašata: »Le kje si dobil to zlatnino in srebrnino pa še toliko denarja po vrhu?« Mlajši brat jima odgovori: »I kje? Pri bogatih ljudeh! Hm, črepinje od peči sem prodal, za tiste črepinje sem izkupil to«le bogastvo.« Nevoščljivca sta grdo gledala, nato pa šla in hitro razbila vsak svojo peč — pa hajdi s črepinjami po svetu! Ponujala sta jih od hiše do hiše, a nič nista dobila zanje, zakaj nihče ni maral kupiti črepinj. Pred neko im ovito hišo sta kar zunaj vpila, da prodajata črepinje. Prišli so gledat, kaj ponujata; ko vidijo, da črepinje, se zasmejejo in gredo zopet po svojem delu; le hlapca ostaneta še pred hišo. Tadva pa zgrabita vsak za svoj kol in jaimeta udrihati po onih dveh, da sta jima komaj ušla. »Pri belem dnevu se brijeta iz nas norce ta pote« puha; še premalo sva ju!« sta govorila hlapca in šla za hišo, ko bratov že nikjer več ni bilo.
Kakor sta odšla od doma, tako sta tudi prišla domov s črepi« n j a/mi v vreči preko rame. In pa vsa zbita in stolčena sta bila. Ko prideta domov, si mislita vsak pri sebi: »Vsaj mlajši brat bi morda kupil od naju te črepinje, denarja ima dovolj. Ali kaj, ko je nje«
gova žena od sile skopa, ta ne bo tega dovolila!« Zato rečeta: »Brat bi še bil, ta je» dober, dal bi nama. denarja; ali njegova žena, ta ni nič prida, hudobna je, podpihuje ga, ona je vsega kriva, ubijva jo!« In res gresta in ubijeta mlajšemu bratu ženo- Mlajši brat joka in tarna, hodi okolo mrtve žene, a k življenju je ne more obuditi. Naposled reče: »Kaj, najmlajši brat sem, potrpeti moram tudi sedaj.« — In vzame ubito ženo, jo zadene na rame in gre z njo po svetu.
Pride v veliko mesto. Tu je bilo vse polno ljudi in velik dir en« daj; vozovi so ropotali iiz ulice v ulico, kočije so drdrale gori in doli, vise je šlo križem v tej gneči. Na glavni ulici vpije za vozovi: »Moja žena je gluha, slepa in kruljava, počakajte in jo vzemite na voz!« Vozniki se niso zmenili za te klice in so dirjali naprej, on pa je še bolj vpil za njimi: »Počasi vozite, nosiim glušca, slepca in kruljavca!« Ogibali so se mu in umikali, kolikor so se mogli v tem vrvežu. A zdaj je stopil najmlajši brat z ubito ženo na rami na sredo ceste in še bolj glasno vpil: »Pazite, da me ne povozite, žena dosti stane!« Pa privozi mimo imenitna kočija, butne po nesreči v brata, a ga le malo oplazi po hrbtu, toda nesreča je hotela, da je padla žena pod konje in prišla pod kolesa. Brat začne vpiti, da so mu ženo ubili. Kočija se v tem hipu ustavi, iz nje stopi imeniten in bogat gospod. Silno se prestraši, ko vidi ležati ubito ženo na tleh. Obrne se tedaj k mlajšemu bratu, ki je še vedno vpil, da so mu ženo ubili, in reče: »Kaj vpiješ? Zdaj ne pomaga nič, kar je, je! Dam ti, kolikor denarja le hočeš, samo tiho bodi!« Res mu je naštel bogati gospod toliko denarja, kolikor ga je brat le hotel, samo da je molčal. Kočija je nato oddrdrala dalje, on je pa pobral ženo, jo pokopal z vsemi častmi, potem se pa vrnil domov. Doma pokaže denar, bili so sami bankovci, za tri precej visoke kupe jiih je bilo. Toliko papirnatega denarja bratje še svoj živ dan niso videli. Starejša se mu neznansko čudita, da je dobil najmlajši brat zopet toliko denarja, in ga vprašata: »Pa kje si dobil te kupe bankovcev?« — »V mestu! Prodal sem ženo, ki sta mi jo vidva ubila, in izkupil zanjo te denarje.« In pripoveduje jima, kako je bilo v mestu. Kar jima ni bilo treba vedeti, je modro zamolčal. •
Grdo gledata starejša brata nevoščljivca; ko bi mogla, bi ga potopila v žlici vode in se polastila potem njegovih zakladov. »Še midva poizkusiva srečo!« si rečeta s hudobo v srcu drug drugemu ter greista in ubijeta vsak svojo ženo, ju deneta na voz in se odpe= ljeta 7. njima po svetu.
Pripeljata se v mesto in vpijeta, da prodajata mrtvi ženi. Ljudje so ju izpraševali, kako da sta ženi mrtvi, brata* sta pa le vpila: »Kdo ju kupi? Kdo da več?« Še so ju izpraševali, kje sta dobila mrtvi ženi. Takoj nista odgovorila, nazadnje sta pa le povedala: »Kje sva
ju dobila? Ubila sva vsak svojo ženo in zdaj ju prodajava. Kdo ju kupi, kdo da več?« Nihče ni maral kupiti mrličev, kaj bi le z njima? Se pogreb bi moral za njima plačati! Ko zvedo ljudje za zločin, gre novica o. dveh bratih, ki prodajata mrtvi ženi, hitro od ust do ust, nazadnje pride na uho mestnemu sodniku. Ta ukaže: »Brž v ječo z njima!«
Hitro sta bila brata v ječi, ženi so pa siromašno pokopali. Strogo sta bila brata kaznovana; na vislice ju sicer niso obsodili, kar bi po vsej pravici zaslužila, a v temnici sta delala pokoro ob samem kruhu in vodi dolgo vrsto let. Mlajši brat pa je ta čas lepo in zadovoljno živel v domači hiši.
Že v ječi sta kuhala starejša brata hudo jezo na mlajšega. Ko pa sta se po dolgih letih vrnila na dom, sta bila kar zelena od jeze in huda ko sam hudir, kadar sta se le ozrla nanj. Ubila bi ga bila, a bala sta se vislic; naposled se zmenita, da se ga morata na vsak način odkrižati, če drugače ne gre, ga pa živega vržeta v globoko reko, ki je tekla onostran vasi. In res, nekega jutra ga primeta, mu zvežeta roke in noge, ga vtakneta v vrečo, jo zavežeta, potlej ga pa neseta in položita na strmi breg kraj globoke reke. Tam ga pustita, morda se sam od sebe prekucne in pokotali v temno vodo, sama pa gresta v krčmo, da bi se napila poguma; zakaj treba bo brata le s silo vtopiti, ako se sam ne prevrne v vodo.
»Kaj, potrpeti moram tudi sedaj, najmlajši brat sem!« si misli ta v vreči, toda pomagati si ne more, preveč trdno je bil zvezan. Ko sta odšla brata pit, je začel milo vzdihovati in prositi, da bi ga rešil tisti, ki bi mimo šel. »Ojej, ojej, usmilite se me in me rešite!« kliče obupno; »ne znam ne pisati in brati, pa me hočejo za papeža izbrati; a klečal bi še, molil ne!« In se prigodi, da prižene v tistem času ži= vinski prekupec veliko čredo lepo rej enih volov, krav in telet mlimo ter zasliši tisto stokanje in mile prošnje. Prekupec postoji in pogleda na obalo. »Kaj pa je?« reče. Zdaj zapazi vrhu strme obali kraj reke vrečo, ki se giblje. Gre bliže in vpraša: »Kdo pa stoka v vreči?« — »Jaz, najmlajši brat, prihodnji papež,« je bil odgovor iz vreče. Brž odpre prekupec vrečo in vidi, da tiči v njej zvezan človek. »Kaj pa delaš tukaj notri?« vpraša prekupec. »Kaj? Za papeža me hočejo posta* ■viti, a jaz ne maram tega,« odgovori zrvezanec. Živinski prekupec se temu silno čudi, a ta mit iznova zatrdi: »Da, za papeža me hočejo izvoliti, a jaz nočem biti papež: klečal bi še, molil ne.« Prekupec si misli: »Bolje je biti papež v Rimu kot pa živinski prekupec, bom pa jaz za papeža!« In reče: »Jaz bi pa rad bil papež, če bi le mogel, bi bil vsaj slaven in bogat. No, bom pa jaz namesto tebe za papeža, če ti je prav; ali mi pustiš?«
»Pustim! Kar v vrečo pojdi!« reče brat.
»Pa grem, ti pa imej vso mojo živino, jaz itak ničesar več ne potrebujem. Kot papežu se imi bo dobro godilo in ne bom nobene reči pogrešal,« pristavi še živinski prekupec, potlej pa zleze v vrečo, in brat ga zveže tako, kakor je bil prej on sam povezan, zaveže še vrečo, nato pa žene živino domov.
Prideta brata iz krčme, vidita, da je vreča še tam, kamor sta jo položila; primeta vsak za en konec vreče, zagmgljeta in hop! — pa sta vrgla v vodo vrečo in kar je bilo v njej. Štrburik! — je reklo, voda se je razdelila, zaslišali so se začudeni, obupni glasovi, zadušeno grgranje ter bobnanje vode: bksbk, bksbk, bk=bk*bk! I-n valovi so se zgrnili nad nesrečno1 žrtvijo.
»Ali si slišal, papeža je klical na pomoč ob svoji poslednji uri,« je vprašal starejši brat, srednji pa je pripomnil: »Saj le živino! Ali nisi slišal, kako je vpil: bk=bk, bk^bk, bk=bksbk=bk!« — »Naj bo že tako ali tako, poglavitna reč je izvršena; zdaj sva dobra: brata ne bo več nazaj, njegov denar si bova delila, dovolj ga je, bogata bova,« je poudarjal prvi. Vsa srečna sta jo mahnila zdaj proti vasi. Ko pa prideta domov, zagledata okolo hiše in na dvorišču vse polno dobro rejenlih volov, krav in telet. Gresta v hišo, za mizo v hiši je sedel na vsem svetu tak človek, kakor je bil njiju mlajši brat, ki sta ga pravkar vrgla v vodo. Silno se začudita starejša dva in vprašata: »Povej nama, kdo si? In če si najin mlajši brat: kako da si doma, kako si prišel iz globoke vode in kje si dobil toliko živine?« Ta jima odgovori: »Poznata me, da sem vajin mlajši brat. Vprašam pa vaju: ali nista slišala, kako sem klical živino, ko sta me vrgla v vodo?«
»Saj sva res nekaj takega slišala,« odgovori starejši. Srednji pa sedaj pošepeče starejšemu: »Saj sem ti rekel, da je klical tedaj živino: bksbk, bksbk, bk=bk=bk*bk! — je bobljalo iz vode, ko sva ga vrgla vanjo.«
»No, vidita, ta živina me je rešila, da nisem utonil. Veliko je je še v vodi, vse nisem mogel izgnati, še po ostalo poj dem.«
»Ne boš je dobil!« sta rekla starejša brata oba hkrati in zaškris pala z zobmi. Bila sta mu tudi zdaj do golega nohta nevoščljiva. Takoj se dvigneta in gresta nazaj k vodi baš na tisto mesto, kjer sta vrgla prej brata v vodo. Srednji brat skoči prvi po živino v vodo. Ko se je potapljal, se je slišalo iz vode: bksbk, bk=bk, bk=bk;bk=bk! »Aha, pa je še v vodi živina, jo že kliče,« reče starejši. Reka je bila globoka, nič več ni bilo nazaj srednjega brata. Starejši brat si misli: »Dolgo ga ni iz vode; če ne bom naglo skočil za njim, mi bo vso živino zase sklical, tako da je meni prav nič ne ostane.« Hitro skoči tedaj tudi starejši brat v globoko reko. Tudi zdaj je rekla voda, ko se je po® tapijal starejši brat: bk*bk, bk=bk, bk=bk«bksbk! Prišel ni več h kraju, voda ga je pogoltnila. Nikoli več ni bilo nobenega iz vode, oba sta
utonila. V hladnem grobu globoke reke sta hladila črno sovraštvo in zeleno zavist. Mlajši brat je imel poslej mir pred njima; bogat je bil in zdrav, rad je pomagal siromakom, lepo in srečno so mu potekali dnevi in dobro se mu je godilo, dokler je živel.
Otroška romanca.
Ustavim se pri potočku skakalčku — glej, na vsakem jadrnem valčku solnce srebrne tolarje šteje in zvonko pojoče v dolino jih tira, tam jih v tolmunu na kupčke zbira vodni možic in bahato se smeje.
In skače potoček prešerno in teče naprej in mi tajno, vabljivo šepeče: »V meni teh novih je dni veličina! Velik zaklad ima solnce poletno, polno v njem bajne, prelestne je sreče — toda varuje jo moja globina!«
»Oj, ti bahaček, čuj, kaj ti pravim: Druga je pesem, ki danes jo čujem, solnce goriško mi v duši jo svira, v tihih spominih mi pota odpira, vabi me, da svojo moč vso žrtvujem, da spet to solnce in zemljo pozdravim.
Čakaj, povodnega moža jaz prevarim, v ribico se izpremenim in izmaknem ves ta zaklad in ga atu podarim — on pa nam kupi prostorno kočijo, belca dva hitra in pestro zastavo, da se popeljemo vsi v domačijo!«
Tone Gaspari.
Deklica in ptička.
Skupaj, ptička, preživeli v sobici sva zimske dni zadovoljni in veseli; ljubko si mi pela ti.
Sama v hram si priletela, ko je sneg pokril zemljo; radostno sem te sprejela in te hranita skrbno.
(Po lesorezu)
Zima v hribe se pomiče, solnce toplo sije spet; ti nemirna si, ker kliče hrepenenje ven te v svet.
V svobodo neomejeno
okno ti odprem sedaj ...
Srečo najdeš zaželeno;
Bog ve, če jo jaz bom kdaj! —-
Fr. Roječ.
IVO TROST:
Le v vztrajnosti je napredek.
preprosti primorski vasi so zidali novo šolo. Delo je prevzel podjetnik domačin, delavci pa so bili večinoma Lahi. Pomagal jim je desetletni Karlo, da je odnašal in donašal manjše stvari. Karlo ni znal niti besedice slovenski. Zato je bil pri domačinih v največji zadregi. Mojster je znal sicer njegov jezik in je dečku po petkrat in desetkrat povedal, kako se nazivlje to in ono slovenski. Karlo si je hitro zapomnil in prav tako hitro pozabil tuje besede; odnehal pa le ni z učenjem in s postrežbo.
Nekoč ga pošlje mojster po žreblje v prodajalnico in ponavlja: »Karlo, reci: cvek, cvek! — pa se bosta umela z možem, ki ne zna tvojega jezika. — Si me li umel?« — Si, signor! (Da, gospod!) de deček, teče veselo po vasi do prodajalnice in vpije vso pot: cvek, cvek! — Toda, smola. Pred vrati v prodajalnico je pozabil svoj čvek! Kam sedaj? — Obrne se, hiti prav tako urno na stavbišče in prosi mojstra, naj mu vnovič pove, kaj se pravi slovenski: la chiave.
Karlo si zapomni in zopet teče do prodajalnice, spotoma pa po« navija: chiave*cvek, chiave^cvek! Toda v prodajalniici miu ostane v ustih samo chiave. In zopet se nista umela s prodajalcem.
Karlo drevi vnovič k mojstru, ki se mu smeje že od daleč, ko vidi, da prihaja dečko brez cvekov: »Ali nista podobni besedi chiave — ko izgovarjaš čiave — in cvek? Teci še tretjič in ponavljaj podobni besedi; morda ti ostane sedaj cvek v ustih in v spominu.«
Karlo je slušal, prisopel v prodajalnico in rekel: čiavek. In s prodajalcem sta se umela.
Tožba.
(Koroški motiv)
»Kaj je, dragi brat? Lica — bleda kakor smrt, bol razjeda ti srce — kaj je, dragi brat?«
»»Tam — Matjažev grad, daleč — Drave val, solnqa ni — le noč, kralj Matjaž — še spi!««
Lado Jersè.





pouk:
un zabava i
Jež*
Besede Maksimova.
Uglasbil A. Adamič.
		—P—T—		h-TT^-	» » J -j--
xr—-ä é '-		1 !. «		a-*—*--	—1--L *--
Jež pod gr-mom go - spo - da - ri, ma - lo nje-mu svet je ma - ri, Mi - ši, ža - be, kr - ti, ka - če so na lo - vu mu i - gra - če, Če ga pa do - bi li - si - ca, o - krog nje - ga le sto - pi - ca,
ču - va ga po dne - vi rov, a po no - či gre na lov. saj je hi - ter, pre-me - ten, ves do nog o - bo - ro-žen.
jež vklop-či-ču se smeh-Ija,
v nos li - si - co ščege-ta.
* Za naše malčke!
Uredništvo.
Prazen izgovor.
(Basen)
Po dolgem času sta se srečala globoko v šumi volk in medved, nekoč dobra si soseda, volk z ugrabljenim jagnjetom, medved s satom medu. Pa reče volku medved: »Hej, ti razbojnik — kakor vi« dim, se ne misliš nikoli poboljšati, še zmerom moriš in kolješ jagnjeta. Pa si mi takrat, ko sva si bila soseda, obljubil, da ne boš več ubijal, da boš živel pošteno...« • Zagrohoče se na to volk in odgovori: »Kosmatinec godrnjavi — druge vidiš, se« be ne!... Kaj pravijo pa čebelice, ki si jim ukradel kar cel sat medu? Pa si mi takrat, ko sva si bila soseda, obljubil, da
ne boš več kradel medu, da boš živel po« šteno...«
»Ampak brez medu jaz vendar ne mo« rem živeti, to je jasno vsakomur,« zaren« tači medved, dvigne visoko svojo kosmato šapo in dostojanstveno izbulji oči. »Med — he-he, bratec — ta me vendar vsako« krat tako lepo pokrepča. In to me opra« viču j e, da veš!«
Še bolj se zagrohoče tedaj volk: »Slaven boš postal s svojim izgovorom, ti godr« njalo kosmato!... Kaj misliš, prijatelj, da mene jagnjetina ne pokrepča? O, pa še kako! Torej sem nedolžen kakor ti...«
Potem se oba brez slovesa razideta in kuhata drug na drugega jezo še dandanes.
Jernej Popotnik.
Piramida.
Sestavil J. W.
					r						
				a	a	a					
				a	a	a					
			a	a	a	a	b				
			b	č	č	č	č				
			d	e	e	e	e				
		e	e	e	e	e	e	e			
		e	f	g	S		i	i			
		i	i	i	i	i	i	I			
	i	i	i	i	i	k	k	k	k		
	k	k	k	1	1	1	1	1	1		
	1	m	n	n	n	n	n	o	o		
1»	o	o	o	o	r	r	r	r	r	s	
I*	s	s	I S 1 s		s	t	t	t	t	U	
U 1 v	v	v	v	v	v	v	v	v	v	z	»1
Besede značijo:
1.	soglasnik;
2.	del voza;
3.	svetovno stran;
4.	pritok Save;
5.	gozdno drevo;
6.	mesto v Rusiji;
7.	vrh v Julijskih Alpah;
8.	slovenski časopis;
9.	slovenskega pesnika in pisatelja;
10.	praznik;
11.	pravoslavnega svetnika;
12.	mesto na Jutrovem;
13.	mesto v Vzhodni Aziji;
14.	državo v Severni Ameriki;
15.	znano slovensko povest.
Srednja navpična vrsta navzdol znači ime leposlovnega lista.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev vretena v 3. in 4. štev.
Prav so ga rešili: Danica Šemetova, Sp. Šiška; Ciril Poč, Zemun; Franc Šerbela, Ljubno; Bogdan Spindler, Marija Lenartičeva, Maja Franketova, Marija Stubljeva, Ljubomira Batističeva, Benja* min Marušič, Vida Jenčičeva, Herman Zej, Dra» gotin Simčič, Cvetka Pivkova, Maribor; Franc Lu* kaščik, Stanko Plausteiner, Pavel Čremožnik. Slavko Zličar, Josip Loger, Franjo Šestel, Franc Žabkar, Damjana Baeblerjeva, Milica Krajškova, Mafenka Petrželova, Oskar Leskovšek, Elza Ki rs bischeva, Alenka Prekovškova, Otmar Brencé, Boris Rihteršič, Ivan Farlah, Leopold Lipovšek, Ivan Svetličič, Celje; Ivanček Špajzar, Sava-Celje; Lavra Hriberškova, Flori j an Zahojnik, Eia Kre« cenbaherjeva, Celje-Gaberje; Ivan Lah, Zagrad; Saša Bleiweis, Božan Strmecki, Milivoj in Lju* bica Šircljeva, Breda Tavčarjeva, Josip Sebenik, Vilka Kubiševa, Ferdo Uranič, Pavel Dolar, Božo Bon, Anuška Čeponova, Franica Kočevarjeva, Stojan Novak, Rajko Otrin, Franjo Zorman, Samo Lovše, Boris Sodnik, Ljubljana; Cvetka Hudétova, Ivan Kveder, Ivan Primec, Jesenice; Karlo Zadravec, Martin Stojan, Teharje pri Celju; Emil Stropnik, Čret pri Celju; Mira Mastnakova, Ivan in Valerija Šemrovova, Karel Prauseis, Leon Šemrov, Valerija Molkova, Laško; Jožek Kogej, Milko Štajnko, Ivo in Anica Likarjeva, Lavoslav Prekovec, František in Jeruček Vangk, Elza Pihlerjeva, Marica Brenčičeva, Ivan Bratko, Zdenko Jamšek, Mira Lovrec, Franjo Erhatič, Ivan Bombek, Tonček Ribič, Ptuj; Julij Pišlar, Ivan Zoreč, Sv. Lovrenc; Traudi Lenkova, Sv. Peter v Siv., dolini; Milena Romoldova, Karel Vollmaier, Slovenjgradec; Edvard Brus, Rudolf in Albina Planinčeva, Breg pri Ptuju; Slavko Vrečko, Šoštanj; Maks Pušnik, Pepo
				A				
		S	*	I	u	n		
		d	1	e	t	o		
	D	i	a	k	o	v	o	
A	1	e	k	s	i	n	a	C
D	a	1	m	a	C	i	i	a
	V	r	h	-	i	k	a	
		v	i	d	r	a		
		A	t	e	n	e		
TJ
Kolar, Kurt Zmork, Bruno Koren, Marenberg; Vojteh, Stana in Marjan Jerinovi, Sv. Lovrenc-Štore; Alojzij Mulec, Alojzij Jager. Jurij Klajnšek, Edo Plausteiner, Št. Jurij ob juž. žel.; Jernej Kladenšek, Zadobrova; Ivan Jamnik, Ivan Serajnik, Vincenc Brumen, Ormož; Stanko Toš, Brežice; Erna Muserjeva, Zg. Šiška; Milena Drolčeva, Ponikva; Dorica Blažičeva, Sabina Fistrova, Ovsiše; Majda Ušlakarjeva, Sevnica; Ivan Dolinšek, Prekopa-Vransko; Pavla Petkovškova, Zidani most; Franica Koroščeva in Lea Kreftova, Sv. Jurij ob Ščavnica; Stanislav Richly. Peter Vodišek, Ernest Ivačič, Edmund Potočnik, Ivan Barbič, Videm ob Savi; Dušan Kavšek, Ladik Wisinger, Silva Maksa Pajovičeva, Stane in Jelena Tičeva, Ivan Bezeljak, Uroš in Milena Žigonova. Litija; Zvonka Mežnarsičeva, Metlika; Stanislava Zemljakova, Stanko Knez, Peter Bren, Viktor Cučnik, Simon Drobnič, Stanko Žvan, Elica Ambroževa, Roza Jerasova, Ivanka Bajčeva, Ivanka Lillegova, Ivan Demšar, Julka Knezova, Marica Praznikova, Milka Kerimova, Drago Šmit, Janko Hodnik, Lado Bohinc, Rozika Bohinčeva, Emil Dolenc, Mila Kunčeva, Jelko Perpar, Krško; Marjan, Ervin in Milena Groharjevi, Toplice; Lida Cvetkova, Metod in Miloš Kosec, Trebnje; Marija Kamnar, Vevče; Albin in Alojzija Tomšetova, Dolenja vas; Slavko Rosner, Kočevje; Olga Makučeva, Dvor; Irena Burdychova, Škofja Loka; Milka Uraničeva, Trbovlje-Vode; Zdravko Tomše, Gabrijel Hočevar, Janez Zirovnik, Dolores Baeblerjeva, Bled; Jurij Gregore, Srečko in Anica Škrtova, Radovljica; Gvidon Krašovec, Vlado Saje, Bogomir Lilija, Novo mesto; Tonček in Jelica Jesenkova, Kranjska gora; Boris Kmet, Bojan Tajnik, Joško Cvar, Bogumil Šporn, Joško Majdič, Miško Šimenc, Marjan Brilly, Jakobina Slaparjeva. Bojan Špicar, Kranj; Zlata Cimperškova, Sevnica; Ernest Spendi, Mislinje; Martin Rozman, Štore; učenke VI. b razreda, Žiri; Martina Strličeva, Dobračeva; Ivan Ma< silo, Vransko; Rado Uršič in Bernard Kovač, Sv. Jurij ob j. žel.; Anica Devetakova. Logatec; Franc in Josip Antloga, Karel Cilenšek, Gotovlje. — Žreb je določil, da dobi zadnjič najavljeno darilo Valerija Molkova v Laškem št. 103. Danes razpisu« jemo darilo: Dr. Ivan Lah »Češke pravljice«.
■■■
Mamica pri nas prebiva s sestro dvojčko dolgo let; po pet sinčkov ima vsaka, da zavida ves ju svet.
Petero bratcev.
»V skrinji mamice je naše shranjene dovoljno paše!«
Peti pa, kreposten ves, bratcem brž najavi kes:
»Krasti mamici ne smem, vse ji rajši koj povem!«
Prvi zavaljeni palček, samosvoj je nagajalček; drugi sloki je kazalček, ves je gibek kot skakalček; tretji je sredinec dolg, ki ga je le strah in molk, saj na vsaki strani dva hrabra stražnika ima; a četrti je prstanec, zlatim je obročkom znanec; peti pa droban mezinček — mamice najljubši sinček.
Dočim se je pojavila letos na zapadnem delu Evrope zgodnja in močna zima, imajo v Sibiriji nenavadno lepo in toplo vreme, ki spominja naravnost na poletje. Mo» skovska »Pravda« objavlja n. pr. iz Kras» nojarska dopis, v katerem je rečeno, da kaže toplomer 10 stopinj Celzija. Snega v Krasnoj arsku sploh še niso videli to zimo. Izmed padavin je doživelo prebivalstvo samo nekaj hudih deževij.
Kdor teh bratcev ne pozna, vsak se mu spoznati da: z eno lice čuti pet, z drugo skupaj kar deset!
Poletje v Sibiriji.
Strmiški.
»Pijmo, pijmo!« prvi pravi; »Jejmo, jejmo!« drugi vabi. »Kje bi vzeli?« tretji vpraša, prav jokavo se ponaša, a četrti bratcem zdaj brž pove, kako in kaj:
KOTIČEK KOSPODA DOFOPOIJSKEtäA
Velecenjeni g. Doropoljski!
Tudi jaz se oglašam v Vašem kotičku. Z veseljem čitam pripovedke, posebno o Kekcu in Bedancu. Že komaj čakam nos vega »Zvončka«. Prosim, natisnite moje pisemce v svoj kotiček. Drugič pišem več. Odkritosrčno Vas pozdravlja Lovro Jan. učenec II. razr. 2. oddelka v Lokah, Sv. Jurij ob Tab.
Odgovor:
Ljubi Lovro!
Saj pravim, da se vedno kdo oglasi, ki trdi, da mu je všeč, kar piše naš list. To število se je danes s Teboj povečalo. Glej,
da ostaneš poslej naš zvest kotičkar. *
Čestiti g. Doropoljski! Tudi jaz sem pristopil k »Zvončkarjem«. Hočem Vam napisati nekoliko vrstic. Ho« dim v šolo v Rajhenburgu v V. razred. Imam mlajšega brata, ki hodi v IV. raz» red. V šolo hodim rad. V šoli imam najrajši računstvo, prirodoslovje in risanje. Z Kras tom imava štiri zajčke. Z njimi uživam veliko veselje
Prav lepo Vas prosim, ako bi tudi moje pisemce priobčili v svojem kotičku. Pozdravlja Vas
Ivan M1 i n a r i č, Senovo pri Rajhenburgu.
Odgovor:
Ljubi Ivan!
Računstvo, prirodoslovje, risanje — sami koristni in važni predmeti. A zajčki? Sam praviš — veliko veselje! No, ali se je njih število že kaj pomnožilo? Ali niso to lepe živalce? Samo pravega junaštva nimajo.
In vsakega, kdor je z njimi enako junaški, naženemo s strahopetnim zajcem. (Glej v letošnjem »Zvončku« uglasbeno pesem »Oba junaka«!)
*
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Oprostite, da se malo pribl'žam Vašemu kotičku! Kot dveletni naročnik Vašega pri» ljubljenega »Zvončka« Vam sporočam, da skrbno hranim vse leto zvezke, ki jih po» tem zvežem v knjigo kakor tudi svojim tovarišem za znižano ceno. Vežem pa zato, ker imamo doma knjigoveznico in karto» nažo. Sem učenec V. razreda v Kranju in star 12 let.
Presrčno Vas pozdravljam in vnaprej za» hvaljujem za Vaš cenjeni odgovor!
Edo P o ž g a j, Kranj.
Odgovor:
Ljubi Edo!
Glej ga junačino! Tako sem vzkliknil, ko sem prečital Tvoje pismo! Sam veže knjige in še tovarišem pomaga do tega, da se jim posamezni listi ne porazgube in ne potratijo. Kar kdo zna, to nekaj velja. Pa ne samo zanj. ampak tudi drugi imajo
korist od tega. Prav in lepo je tako! *
Velecenjeni g. Doropoljski!
Prvič se oglašam s svojim kratkim pi» semcem. Sem učenec IV. b razr.
Moja razredna učiteljica je gospodična Cirila Zupančeva. Iz dna srca sem ji hva» ležen, ker me je v I. polletju mnogo ko» ristnega in lepega naučila.
Dne 10. II. 1924 smo priredili igro »Po» vodni mož«, kjer sem tudi jaz sodeloval kot Janko.
Ker sem se potrudil, sem dobil lanski letnik »Zvončka«, ki ga jako rad čitam.
Mnogo pozdravov Vam pošilja
France Levpušček, Kočevje.
Odgovor:
Ljubi France!
Zdi se mi v vsakem pogledu koristno, da šolska mladina pod vodstvom svojega uči» teljstva vedno bolj pogosto prireja gleda» liške predstave. O tem sem imel že več» krat priliko govoriti v svojem kotičku. Zlasti za Kočevje so take prireditve po» sebno važne iti potrebne. Mislim, da veš sam, zakaj.
*
Spoštovani gospod!
Danes se prvič oglašam v Vašem kotič» ku. Hodim v 3. m. r. v Mariboru. Izmed vseh predmetov mi je najljubše spisje. Na letošnjih velikih počitnicah sem bila pri svoji teti v Pragi na Češkem, kjer sem prej hodila v šclo. Ah, kako krasna je »zlata Praha«! V Mariboru obiskujem po» poldansko češko šolo.
Ker imamo letos tako solnčno zimo, sem napisala o njej kratko pesem in če dovo» lite, Vam drugič pošljem še kakšen spis. Če se Vam zdi umestno, prosim, ako bi jo natisnili v kotiček. Težko pričakujem od» govora!
Zimi.
O, ljuba zima, pridi vsaj za nekaj časa k nam nazaj!
Poljé si, travniki, goré prihoda tvojega želč.
Le pridi in natrosi sneg, da poln ga bo in dol in breg!
Na okna dahni mrzli dihi, z gor pošlji nam ledeni pih!
Nasuj na zemljo zvezdni roj, da bo na klancu zopet hoj!
Oj, pridi, pridi, zimski čas, le pridi in zabavaj nas!
Presrčno Vas pozdravlja
Maja Franketova v Mariboru.
Odgovor:
Ljuba Maja!
Tudi zame ni lepšega mesta na svetu kakor je zlata slovanska Praga! Tam biva» jo naši češkoslovaški bratje — narod, poln deloljubnosti, vztrajnosti, odločnosti in ne» izmerne domovinske ljubezni. Praga (v češkem jeziku Praha) je ponos in čast vse» ga slovanskega sveta. Praga je znamenito mesto, kjer te vsak kamen spominja na
slavno in veliko slovansko zgodovino, kjer ti odlična dela češke umetnosti, znanosti, obrta in trgovine dajejo poroštvo, da je bodočnost naša — slovanska! Češkoslo» vaška država je zaveznica naši kraljevini. Z našimi severnimi brati nas spajajo vezi iskrene ljubezni pod geslom: Zvestoba za zvestobo!
*
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Dovolite, da se tudi jaz pridružim Va» šim kotičkarjem! Naročena sem na »Zvon» ček« drugo leto. Jako mi ugaja pripovedka »Romanje naše Jelice«. Hodim v tretji raz» red osnovne šole. Najljubša predmeta sta mi računstvo in srbohrvaščina. Prosim, da me uvrstite med svoje kotičkarje. Pišem Vam danes že tretjič — pa, žal, nisem bila sprejeta.
Vaša vdana
Milena Romoldova, Slovenjgradec.
Odgovor:
Ljuba Milena!
Praviš, da si mi pisala že trikrat, a od» govora še nisi dobila. Verjamem Ti. toda znaj, da to ni moja krivda. Mogoče, da nisi mojega naslova pravilno napisala, ali pa se je kaj drugega pripetilo, da nista prvi dve Tvoji pismi prišli v moje roke. Da Te potolažim, nisem tretjega pisma položil k onim, ki čakajo na odgovor, ampak sem ga takoj uvrstil v kotiček. Ob tej priliki prosim vse kotičkarje, naj imajo potrp» ljenje s tesnim mojim prostorom. Vsako pismo, ki ga prejmem, dobi prostor in od»
govor v mojem kotičku.
*
Spoštovani g. Doropoljski!
Tudi me prosimo, da nas sprejmete med svoje kotičkarje.
Hodimo v IV. razred osnovne šole v Globokem pri Brežicah. Naznanjamo Vam, da smo v 10. številki »Zvončka« rešile za» stavico v podobah in Vas o tem obvestile. Kakor smo videle v zadnji številki, smo prav rešile. Ker o tem v »Zvončku« niste ničesar omenili, domnevamo, da se je pis» mo morda izgubilo. Zato Vam pišemo po» novno in prosimo tudi odgovora.
Presrčno Vas pozdravljajo: Josipina Cvetkov a, Neža Gregorči»
če v a in Katarina Gol o bova. Odgovor:
Ljube deklice!
Kar še ni, se lahko zgodi! Naj vam bo danes zadoščenje za to, kar je bilo zamu»
jeno, ne da bi se jaz zavedal krivde. *
Cenjeni g. Doropoljski!
Prosim, blagovolite sprejeti tudi mene med kotičkarje. Obiskujem četrto leto šolo
v Orli vasi. Letos sem prvikrat naročnik »Zvončka«. Povest »Kekec nad samotnim brezdnom« mi tako ugaja, da komaj pri« čakujem prihodnje številke. Tudi moji do« mači se radi pomudijo pri »Zvončku« ter pravijo, kako plemenit mora biti ta gospod Doropoljski! Vdani Vam
Ivo P1 a s k a n.
Odgovor:
Ljubi Ivo!
Sprejel sem Te med svoje ljube kotič« karje in sem vesel, da se je število teh s Teboj pomnožilo, kakor bodo tudi moji kotičkarji veseli, da so dobili novega tova« riša. Vedno več nas je, zato raste naše
veselje od dne do dne.
*
Velecenjeni g. Doropoljski!
Tudi jaz sem se stisnila v Vaš kotiček. Jako rada čitam knjige in mi ugaja tudi Vaš »Zvonček«. Prejšnja leta sem dobivala »Zvonček« v šoli. Letos pa mi je mama rekla, če bom pridna, mi ga bo naročila. Nestrpno sem čakala »Zvončka«. Ko sem ga dobila, sem poskočila od veselja. Ko od« prem zvezek, mi je najprvo obtičal pogled na povesti »Kekec nad samotnim breznom«. Potem sem hitela pogledat v Vaš kotiček. Mislila sem si: Kaj, ko bi Vam tudi jaz pisala. Lepo Vas prosim, ako bi tudi moje pisemce priobčili v svojem kotičku. Drugič mnogo več, ako mi dovolite! Pozdravlja Vas vdana Vam
Vidojka F i n k o v a, učenka na Polenšaku.
Odgovor:
Ljuba Vidojka!
Ker Ti je mama naročila »Zvonček«, smem sklepati iz tega, da si bila pridna. Zato si lahko poskočila od veselja. Želim od vsega srca, da Ti naj to veselje ostane
neskaljeno do konca dni!
*
Cenjeni g. Doropoljski!
Ker sem tudi jaz čitatelj »Zvončka«, sem se nameril, da Vam pišem. Prav rad čitam zanimive povesti, najbolj mi pa ugaja po« vest »Kekec nad samotnim brezdnom«. Hodim v 3. razred osnovne šole. Tukaj imamo novega g. učitelja, ki nas uči veliko lepega in zanimivega.
Prosim, priobčite te vrstice med druge kotičkarje. Pozdravlja Vas Vaš vdani
Franjo M a r o n d i n i na Blanci.
Odgovor:
Ljubi Franjo!
Novega gospoda učitelja imaš, ki Te uči veliko lepega in zanimivega. Tako spozna« nje je vredno vse hvale. Vse te lepe in zanimive nauke si globoko vtisni v spo« min, da Ti bodo spremljevalci in vodniki vse življenje! In ostani hvaležen svojemu gospodu učitelju, ki Ti daje tako sprem« stvo na pot v resnično, dostikrat burno življenje!
*
KOTIČKOV ZABAVNIK.
Domača zaušnica.
Peharjev študent je študiral v Pekingu. Ko se je vrnil domov, je znal o tem kitaj« skem glavnem mestu povedati marsikaj ču« dovitega. Nekega večera, ko je luna sijala posebno jasno, se študent razkorači in reče: »V Pekingu sije mesec vsaj desetkrat svetleje nego pri nas!« — Očetu se je zdelo to pretiravanje vendar malo prehudo, zato prisoli sinu krepko zaušnico. Sin zavpije: »Res je v Pekingu vse bolje nego doma. Toda take zaušnice pa tudi v Pekingu še nisem dobil.«
V spomin Mariji.
Le vedno se smehljaj veselo! Da nikdar bi te ne bolelo to tvoje srčece drobno, da nikdar bi ne potemnelo to tvoje ličece mladó!
Stric Tone.
Rešitev iz 3. in 4. štev.:
1. Krt. — 2. Solnčna ura. —- 3. Zvon.
JOSIP VANDOT:
Romanje naše Jelice.
Planinska pripovedka.
5.
obiv«kobiv!« se je oglasil tisto jutro prvi kobilar s čistim, dalekosežnim glasom. Na visoki veji je sedel; mežikal je z očmi navzgor, kjer so se sipali rumeni žarki jutranjega solnca in se igrali z žele« nknii, drhtečimi listi. Svež vetrec je na lahko pošu« meval skozi Širni gozd; prihajal je z vrha skalnate gore, kjer ga je bilo prebudilo jutro ravno nad belim snegom, ki je sameval in se lesketal vrhu gore. In rosa se je svetila po gozdu in je curljala neslišno z vejevja. Veje pa so se stre« sale komaj vidno, kakor da bi sop le vse vesele v radostnem jutru. In ptiči so prepevali širom okrog; prepevali, da se je človeku smejalo srce v prsih... »Kobiv«kobiv!« je zapel kobilar drugič. In zapo« dila se je košata veverica z bukve; na trato je skočila; trikrat se je zasukala tam, pa je odbrzela kakor blisk v goščavo. Iz goščave se je priplazila dolga lisica; pretegnila se je leno na trati; prihuljeno se je ozrla na vse strani in je nevšečno bevsknila. Potem pa je odšla počasi, počasi s trate in je izginila neslišno tam v grmovju ... »Kobiv« kobiv!« se je oglasil kobilar tretjič na bukvi. In pribrzel je na trato zajček. Ves zasopel se je ustavil kraj kupa suhega listja; migal je z dolgimi uhlji, z gobčkom in s kratkim repkom. Pa ni vedel, kaj in kako. Zato pa se je vzpel ob kupu suhega listja in je pričel vohati. A hipoma je neznansko odskočil, da se je skoro prevrgel. Še enkrat je poskočil — pa ga že ni bilo -več na trati.
»Kohiv«kobiv!« se je oglasil kobilar četrtič in se je smejal. In kup listja se je pričel gibati, kakor da je živ. Listje se je usipalo okrog kupa — in kar nagloma se je razdelilo na dvoje... »Kobiv« kobiv!« se je oglasil kobilar še zadnjič in se je dvignil z veje in je odletel kdo ve kam v prostrani gozd. Iz listja pa je vstala Jelica. Z rokami si je brisala obraz in je otepala z obleke suhe lističe. Ozrla