98. štev. V Ljubljani, v četrtek 20. avgusta 1874. Letnik II. Inserati se sprejemajo in velj& tristopna vrsta: 8 kr., Če se tiska lkrat, 12 „ „ „ ocn r»V»rr\ cnri ^ntroln HriJi liinno cbrito mA^i IVVflnliniO cvetko i7. besedami našemu času predobro spričevalo. Naravnost povem: konečni resultat mojega pomisleka je bil: sedanji svet v obče je ravno tako, če ne še bolj nespameten, kakor je bil tedanji, ki je veroval prevroči fantaziji svojih filozofov. Poglejmo. Orientalska fantazija prvih stoletij našega računa je stavila kot povod vsega bodočega, dobrega in slabega dve bitji: dobrega boga, bivajočega v večnej luči, in v večno temo zavito materijo. Božji duh je vstvaril ali bolj prav iz njega so izšla vsa dobra bitja, bitja luči; iz zle gmote se je izcimilo slabo, vsa zla ua svetu. Kako je pri učenjakih našega časa? Ravno narobe, — a za Boga, ne bolj pametno. Gmota se obožava. Ona je vse, ona povod vsega, ona vzrok življenja — ona živi, osrečuje človeka — ona je bog! Dobri Bog nekdanjih Gnostikov je moral pobrati kopita, »umakniti se brezzavestnej stvaritvi — kotne- _ . potrebno bitje v vesoljnosti stvarjenja. Materija tino svoje pameti v čast človeškem rodu s 'in njene moči zadostujejo: večni v njej biva-'kosmatim Čimpansom bratovščino pili! tirih, njene skrite moči izvabljajo cvetko iz gnojnih tal, vdihujejo življenje in gibanje v popolneja bitja, vzročujejo v človeku mišljenje. Materijo vidijo, njene moči iz skušnje poznajo, tedaj je — Boga prijeti ne morejo, tedaj ga ni: evo njihovo filozofijo. Kolik napredek! Kar se tiče človeka in njegovega postanka, so pričeli Gnostiki in Manihejci pri najvišem bitji. Izvajali in izvajali so iz njega više duhove „eone" — in slednji izmed njih najbolj nepopolen je stvaril človeka iz zle gmote vdi-hnivši mu tudi nekoliko svoje dušne tvarine. Stvarilo ga je tedaj neko više bitje. — Naše prebrisane glave prično tu zopet narobe, namreč pri človeku gredo vedno više in više, dalje, in dalje — do Boga ? — ne, do opice! Orang-Utang v Afriki, ali bolj prav neka druga zadnjemu jako podobna v deželi črnih počivajoča opica, koje kosti NB. se doslej na veliko žalost v Izraelu še niso mogle dobiti — je naš praotec! Kolik napredek tedaj napram ne-kdanjej inteligenciji gnostiškej! Še korak naprej _ in možaki bodo zgubivši zadnjo drob- pa vendar nas mora boleti iu z žalostjo na-polnovati misel, da Hrvatje v vsakem obziru tako veselo naprej koračijo, mi Slovenci pa zaostajamo, če ne gremo rakove poti! — Se ve, da so Hrvati složni in imajo le en cilj pred očmi, namreč blagor domovine, — kako je pa pri nas, o tem nam ni treba govoriti. V politični teži so nam Hrvatje naprej, in ne da se tajiti, da se tudi v duševnem obziru na vse kraje bolj krepko in živahno razvijajo, nego mi. Dospeli so nekoliko tudi po srečnejših okoliščinah do jezikove ravnopravnosti v šolah in uradnijah, z lastuimi močmi so ustvarili jugoslovansko akademijo in zdaj dobijo še univerzo, katera se bo 19. oktobra t. 1. slovesno odprla. In mi Slovenci, ki smo v najbližji dotiki z dvema kultiviranima narodoma, ki sta nam se ve da sovražna, pa najprvi bi se bili mogli toliko od nju naučiti, da bi se duševno emanci-pirali, mi, ki bi imeli biti na slovanskem jugu prvi v vedah in umetnostih — nismo si priborili niti srednjih šol, da molčimo o univerzi. Politični vpliv, v političnem življenji, ki smo ga imeli, dokler smo bili še složni, smo popolnem zapravili, in naša beseda na blizo toliko odločuje avstrijsko politiko, kakor ona lužiških Srbov nemško. Preplašenost in bojazljivost je pri nas tako daleč dospela, da se Slovencem že več sramotno ne zdi, če „maloslovcnska" (mladoslovenska) stranka prapor federalizma zapusti, orožje odda in se da vkleniti v jek lene spone centralistične ustave! Pa ne samo v politični borbi smo poveš nili zastavo, tudi v naši duševni emacipaciji smo jeli omagovati; in tudi tukaj je tista „maloslovenska" stranka, ktera je v strašnem rešpektu pred učenostjo nemških profesorčkov, ki so srečno iznašli, da je človek opica, obupala nad izvornim in samostojnim duševnim življenjem, in nam z žalostnim pogumom tlači v goltanec neprebavljive duševne izrastke najnovejšega nemškega šovinizma. Ali jim je pa tudi zameriti? Nekoliko se jim mora odpustiti na ta račun, da so se šolali v nemških mestih, na nemških šolah, v nemškem duhu. Res je, da je mladina v zadnjih časih narodna vkljub nemškim učiliščem. pa preveliko moč bi mlademu duhu pripisovali, ako bi mislili, da ostanejo nemške šole na našo učečo se mladino brez potujčujočcga vpliva. Mladeneč, ki ne dobi, ali le težko, v slovanskem duhu pisanih učenih knjig, ampak se mora učiti iz nemških avtorjev, ki so pogosto polni strupenega srda do slovanstva, vedno pa v duhu nam tujem pišejo, — ali se je čuditi, če v njem počasi slovansko mišljenje zamre, to toliko lože, ker biva med tujci, pogosto niti slovenskih časopisov ne bere, in je dostikrat vse, kar ga na prst domačo še veže, vsak mesec eno pismo od starišev, in megleni spomini iz mladosti. Ne smemo se dati motiti potem, če taki mladenči iz nemških univerz domu prišedši zagotavljajo, da so še vedno Slovenci. Enaki so bolnikom, ki do zadnje ure na smrt nočejo verjeti. Vedno in vedno so Slovenci, da pridejo domu s popolnoma tujim duhom, tujimi nazori. To niso fraze, to vidimo vsak dan lahko. Ali niso naši „mladoslovenci" enake sorte Slovenci? Ali ne pravijo vedno, da so trdni narodnjaki, in ali nam ni pri vsem tem njihov duh, njihova pisava, nazori, popolnoma tuji, ali se jim ne očita po pravici, da od slovenstva nimajo nič druzega na sebi, ko slovenski jezik, in še ta po nemškem kroji zasukan? Rodoljubi slovenski, niso to prazne besede, ki se danes pišejo, jutri pa pozabijo? naše ponemčevanje gre veduo naprej, akoravno je obliko nekoliko spremenilo: namesto nem-škutarjcv v fraku in cilindru imamo zdaj uem-škutarje v surki, ki so toliko bolj nevarni, ker se v ponemčevanje našega mišljenja poslužujejo našega jezika. In kdo je vsemu temu kriv? Nemške šole. Zares, eden naj večih naših narodnih grehov je popustljivost ali lahkomišljeuost. Čehi, Slovaki, Rusini, Poljaci, Hrvati in Srbi imajo svoje srednje iu više šole. Ubogi Slovaki so si ustvarili narodne gimnazije z velikanskimi žrtvami iz lastnega žepa, — le mi Slovenci smo edini slovanski narod, kteri niti ene cele narodne srednje šole nima! In namesto da bi za to skrbeli in delovali, trošiino svoje moči v neplodnih pre pirih in da mladoslovenci kujejo politične in narodne programe po ustavoverskem kopitu' Ali bomo še dalje gledali, kako nas tujstvo izpodriva? Pa dijaki v naših srednjih šolah niso 5e toliko potujčevanju izpostavljeni, ker so še vedno v bližnji dotiki s slovenskim ljud- stvom, in kolikor se v šoli tudi nemškega duha navzauiejo, otresejo se ga izven šole. Pa naši dijaki ua univerzah v Gradci ali ua Dunaji morali bi več ko ljudje biti, da bi nemška knjiga, nemška nemščina ne odtujila jih domovini. Če kaj slovenskega čitajo, berejo „Slov. Narod", ki je sam že ves v nemškem duhu pisan, in se bere skoraj, kakor v slovenščino prestavljeni „Tagblatt". (Kon. prih.) Politični pregled. V Ljubljani 19. avg. Avstrijske dežele. 'J* Dunaja. Včerajšna „N. fr. Presse" poroča, da je tudi Avstrija priznala Serranovo vlado. Grof Andrassy je dolgo časa pomišlje-val, naposled pa je vendar-le odjenjal pritiskanju liberalnih dunajskih kričačev. Serrano je tedaj dosegel, kar je želel; vse evropske države so pripoznale njegovo vlado. Nemška je to reč sprožila; Laška si ni upala reči I(ne", in bi bilo tudi jako smešno, ko bi se bila branila; Francoska nima poguma vstaviti se Pruski, ktere težo še zdaj tako britko čuti, in upa kazaje svojo slabost usmiljenje doseči tam, kjer nobenega spoštovanja ne najde ; a da so se Angležka, Ruska in Avstrija tako hitro uklonile B is marku, to mu mora jako dobro deti, imenovane vlade pa bodo kmalo spoznale, da so se dale od njega speljati na silno nevarno pot, ker si s tem tako rekoč same spod-bijejo postavno podlago svoje lastne veljave in pravice do prestola. Kakšne nasledke bo to pripoznanje za Španjsko imelo, se še ne ve. Namen Pruske je bil na ta način republikancem na pomoč priti. S pripoznanjem samim pa iu s tem, da nektere neutralne ladije po španjškem morji brodarijo, jim ne bo čisto nič pomagano. Če bo Pruska hotela kaj doseči, se bo morala utakniti v notranje zadeve španj-ske; in to bo gotovo storila, ne zarad tega, ker to zahtevajo vsi liberalni časnikarji nemški in dr., ampak ker bi bil to hud udarec za Bismarkovo politiko, če bi zmagal Don Karlos. Prusko utikanje bi postavnemu kralju pač vojskovanje jako otežilo, a podrlo bi ga ne, kakor sanjarijo liberalci. Don Karlos sam je neki rekel, da vnanje utikanje bi večino Španjcev storilo nezadovoljnih, in pospešilo le njegovo reč. — Za rodovitimi izmišljijami nekdanjih fan-tastov so drli tako zvani olikanci: od tod ime Gnostiki— vedoči. — Oni so bili nekaj več, neke više vrste ljudje -- za druge navadne smeti le so bili nauki čistega krščanstva. — Sedaj tudi le inteligencija drago plačuje, da se jej pove, da je opica. Ni temu davno, kar je bilo naznanjeno v „Laibacher Tagblatt", da je razlagal (za primerno nagrado) glasoviti Vogt Darvinovo theorijo in „dass die Intelligenz der Stadt Laibach dabei stark vertreten war". Neumnemu kmetu, ali v temoti bivajočemu farju — no, temu ni zameriti, ako še misli, da ga je Bog vstvaril po svojej podobi; — a kar ima gla^e-rokovice na roki — kar je okusilo sad spoznanja novošegne svobodomiselnosti — to mora verovati, da ima pravo Darviu - verovati rečem, kajti dokazal svoje trditve še nikdar ni in je ne bode! Po mnenju nekdanje inteligencije je bilo kraljestvo teme obstoječe iz več elementov, ki so bili v vednem boju med seboj. Drvili so se v ljutem uporu od kraja do kraja: a zagledajo prelepo kraljestvo luči! precej je storjen mir, in z združenimi močmi planejo nad nikdar videno krasoto, hoteči, osvojiti si kolikor mo- Igoče prelepe svitlobe. In pri nas? — Upor, razdvoj, zavist, smrtno sovraštvo trga in me-sari posamezne ločine; nikdar ni miru, nikdar ne utihne bojni hrup in obupno ječanje bore-čih se življev: ali naj velja zoper resnico, zoper katoliško cerkev — precej je mir in bratovska ljubezen, v največej slogi se vihti morilno orožje nad skupnim nasprotnikom; toda, ne vilite ga, da si osvoje bogatih darov, neprecenljive krasote, ki slednjo dtči, ne, proč z njo, podreti, pomandrati jo! jim je geslo. Tudi v tem velik napredek! Vzrok, da so nastale one fanatične izmiš-Ijenosti, je bilo sicer hvale vredno prizadevanje rešiti vprašanje: od kod zlo? Človeku prirojeni napuh in ošabnost mu nista pripustila spoznati „mea culpa"; ne! od drugod je moralo izvirati. Ker ni mogel pomagati um, morala je fantazija rešiti vprašanje. Kaj je vzročilo naše materijalistične in pantheistične sisteme? Skoro bi rekel: tudi vprašanje: od kod zlo -- s prizadevanjem raztresti njegov povod s človeka na kaj dru zega. Človeški napuh ne pripušča ponižnega priznanja: jaz sem kriv, sam sem zagrešil in njegova mehkužnost, naravni nagon po zlož pokoriti se, zatajevati se, zaduševati po prvem prestopku ostale kali spačenosti, da se popravi napravljeno zlo, da se doseže namen: združenje s stvariteljem. Treba je sistema, po kterem se dokaže, da so krščanske resnice o izvirnem grehu, o človeškej odvisnosti, od najvišjega bitja itd. prazne izmišljije; da boga ni, da je človek, kakor druge reči le objekt prirode na najvišji stopinji brez kacega nadzemskega namena: — kajti potem se živi lahko! S čim pak se hoče to bolje dokazati, nego z opičarskimi in drugimi naravoslovnimi hypothesami? Ako sta moj oče in mati šegavi opici — kterih namen je natorno veselje, zemska zado-voljnost — tudi moj namen drug biti ne more. Morala je bila po starih sistemih theore-tično jako ostra in stroga: jesti ne smeš, kar ti drago, piti ne smeš, kar bi se ti ljubilo, ženiti se ne smeš: — da se rešiš slabega vpliva gmote! Človek bi mislil, da so lakote in žeje ccpali ubogi inteligentni fantasti — a znali so si pomagati iz zadrege: pili so in jedli iu z drugim spolom celo v svojih sho-diščih sramotno živeli, da človeka rudečica Minister notranjih zadev je deželnim predsednikom naročil, deželnim poglavarjem naznaniti, da deželni zbori ne smejo dalje trajati, nego le 4 tedne. Tedaj tudi letos zborom ne bo dovoljeno mirno in temeljito pretresati deželnih zadev, ampak bodo zopet morali vse v največi naglici rešiti. Ce pojde tako naprej, deželni zbori kmalo ne bodo imeli nobene veče veljave, kakor nekdanji »stanovi", ki so se le zbrali, da so prikimovali 'predlogom cesarskih namestnikov. *a Češkem delajo velikanske priprave za dostojni in slovesni sprejem cesarjev. Liberalni nemški listi, ki so jeze zeleni, da popotovanje kraljevo ni splavalo po vodi, so bili raznesli obrekovanje, da eden vodjev narodne stranke, deželni poslanec in podžupan pražkega mesta, gosp. Ze i t ha m mer, seje ustavljal vsim slovesnostim pri sprejemu cesarjevem, a „Pokrok" to zaznamova za nesramno laž. - Deželni odbor bode deželnemu zboru predložil načrt postav o varstvu polja, o prenaredbi gospodarskih posojilnic in o pre- membi lovske postave. Ogerski državni zbor je bil 14. t. m. sklenjen* Najimenitnejša postava, to je, volilna postava, ostala je nedovršena. Vnanje države. Na Francoskem bonapartovci čedalje bolj napredujejo ter so pri volitvi v Calvadosu s svojo zvito in skrito agitacijo dosegli, da je njihov kandidat Leprovost do-bif čez 40000 glasov, nasprotna kandidata pa oba komaj 36000. Tudi k begu Baz a i no v emu so oni pripomogli, ker čisto neverjetno je, kar nekteri listi poročajo, da bi ga bila rešila sama njegova žena. Pri sodnijskem izpraševanji je neki jetniški poveljnik tako uavskiž-govoril, da tudi njega dolžd sokrivega Ba-zainovega bega. Kam jo je Bazaine potegnil, se gotovo ne ve; eni listi poročajo, da je prišel v Belgijo; eni pravijo, da je na Laškem, in zopet eni, da je šel v Švico, od koder se poda k cesarici Evgeniji v Arenenberg. Te dni se je raznesla po časnikih celo govorica, da gre na Španjsko ter da prevzame višje poveljstvo republikanske armade. V prvi karlistični vojski 1822 — 1830 je služil pri Kristinah, in zato mu je bila hči Kristinina, pregnana kraljica Izabela, zadnja leta tako prijazna. Neka druga govorica pa celo trdi, da Bazaine polije, ako le čita popise njihovega nravnega vedenja. . , , . . In naša inteligencija ? naši svobodomiselnih ? — Kavno tako! Kdo ima več besedi o čednosti, nravnosti, poštenosti? Kdo več govori o človečnosti, o človekoljubji, nego ti ljudje? Kdo ima bolj medena usta kakor oni, kadar je treba theoretično pokazati vzor pravega človeka? Ali praksa - joj, ta je theoriji gorka zaušnica naravnost v obraz: pij, jej, vživaj vse sladnosti mesenega poželjenja, post mortem nulla voluptas - po smrti ni razkoši - jim je geslo; vsaj se razdrobi telo v prah in duša umrje, zgine s telesom vred kompleks njegovih moči. Sovraštvo, rop, zatiranje, požig iu umor pa svedočijo njihovo piavičnost, njihovo človekoljubje. Glej, velikanski napredek 19. stoletja! S prepričanjem smem tedaj reči, da današnji vek, ali bolj prav, velik del naših oli-kancev ni prav nič boljši, nič pametneji, nego je bila stara inteligencija prvih stoletij po Kristusu. Ravno tista reč v drugej obliki — tudi tu velja „nil novi sub sole". P- vstopi kot prost vojak v Karlosovo vojno. Pa niti to, niti uno ni verjetno. Ker tudi Serrano toliko ume, da na Francoskem zarad izdaje obsojeni Bazaine bi bil slab pridobitek za republikansko armado, kteri primanjkuje veliko reči, največ pa discipline. Bazaine bi jo pa le še bolj spridel, kakor je že. Don Karlos pa gotovo tudi ne bode posebno želel svoje reči izročiti možu, ki je nesrečnega Maksimilijana pripravil ob življenje in cesarstvo. Tudi je Bazaine tujec, in ošabni Španjci bi se mu ne hoteli podvreči. Sicer pa je opomina vredno tudi to, da so listi že začeli pretresati vprašanje, bi li ne bila dolžnost vlade, v ktere deželo maršal pride, izročiti ga vladi francoski, ker on ni bil obsojen zarad političnega prestopka. ampak kot navadni hudodelnik zarad izdaje? Eni listi so za to, da se bi moral vrniti, eni pa temu odločno oporekajo. littški in vnanji liberalni listi se hu-dujejo nad predrzneži, ki so v Rimini in Bo-logni hoteli napraviti punt proti obstoječi vladi. Kako nespametno in predrzno je, da liberalci, ki so gojili in zagovarjali revolucijo, zdaj hočejo puntarske ljudi siliti, da bi spoštovali njihovo domišljevano oblast in pravico. Kar so smeli Viktor Emanvel, Kavur in drugi početi s papežem in drugimi italijanskimi vladarji, to smejo po ravno tej pravici z njinn početi republikanci, in sedanja laška vlada nima nikakoršne nravne pravice zarad tega kaznovati jih. Kako pa povsod na Laškem vre, priča neki telegram iz Florenca, kjer so hoteli internacijonalci 13. t. m. napraviti punt iu polastiti se kraljeve palače. Pa policija je še o pravem času to zvedela in glavne rogovileže prjjela. špaujski kralj Don Karlos je izdal do evropejskih krščanskih držav oklic, v kterem popisuje dogodke na Španjskem borišču in se sklicuje ua svojo postavno dedno pravico. Oklic konečno izreka zaupanje na pra-vicoljubnost krščanskih vladarjev, o kterih upa, da se v španjske zadeve ne bodo vtikali. — „Vaterland" iz karlističnega taborišča izve, da so se republikanski vojaki sprli zoper svojega vodjo Zabala ter je njih veliko pobegnilo. Karlisti so pod vodstvom Saballsa pri O lotu po tridnevni bitvi potolkli republikance pod Lopez Dominguezeni, kterih je vsled tega 1200 prestopilo h Karlistom. Tudi so med Madridom in Saragosso razdrli železnico ter 4 mostove razstrelili. Krhski „Vidovdan" poroča, da pri Zanji in Lešnici stoji turška armada, ki hoče pregnanega kneza Karageorgieviča zopet spraviti na srbski prestol. Izvirni dopisi. Od LimTiarske gore v Moravški fari, 16. avgusta. (Strašna nevihta). Že 17. julija ali sv. Aleša dan so se bili pripodili od Štajerske meje čez Tuhenj, Češnjice, Krašnjo, Zlato-Polje in še naprej grozeči oblaki s hudo ploho in točo, pa hvala Bogu! ni škodovalo, da-si se je za kratko kake 4krat zaporedoma u-sula. Toča padala je sem ter tje debela kot drobni orehi, robasta in ojstra ter je tudi nektere živalce pobila. Pa vse to bila je le malenkost proti temu, kar je zadelo v nedeljo 9. avgusta zgoraj imenovane kraje. Proti 11 uri dopoldne prihrumi kar neutegoma silna ploha in sicer zopet od Štajerske strani čez Tuhenj. Voda lije iz pod neba kakor bi jo iz škafa zlival. Od streh ne teče v posameznih curkih, ampak vse se skupaj drži, kakor en sam velikausk curk. S hribov med silnim šumenjem drvi voda kamnje, sem ter tje tudi precej težke skale, raztrga pota, razliva se čez njive, travnike trga in ruje vse, na kar je v teku svojem zadela, ter napravi velike plaze. Po dolinah odnesla je izruvana drevesa, debele hlode, ki so bili za razžaganje pripravljeni. Po Blagovci se je vlila po cesarski veliki cesti, kakor hudo razburjeno dreča reka, ter je prišla v hiše, kleti in shrambe. Pri nekterih hišah je kar skozi okna notri drla. Nekdo pripoveduje, da mu je pes v smertni nevarnosti v peč planil, pa tudi tje je voda prišla. Dve Blagovčanki hoteči rešiti svoje koze, skočite urno v hlev, pa v tem trenutku že voda pri-drvi od dveh strani in jih tako zajezi, da si niste mogle nikamor pomagati. Poldrugo uro ste morale v smrtnem strahu, klicaje na pomoč v hlevu ostati; ker v tolikem šumu tako grozno uarastojočih voda ni ji mogel nihče slišati, še manj pa prihiteti njima na pomoč. Cerkovnik ji je zapazil, ter na povelje g. župnika vdaril ob zvon, pa vse zastonj; vsak je imel s seboj dosti opraviti, ker je bila voda tako nanagloma prihrumela: zvona tužni glas bližnji v groznem šumu tudi ne čujejo ne. Še le čez 1 '/a ur0 se J'm;l ie lestvica P0(lala> da ste se rešile. Nekdo je dobil v svoj klet toliko rode, da mu je polni sod z 12 vedri vina pre-sukala. Poštni voz, ki je prišel ravno iz Trojan, moral se je ustaviti v Blagovci, ker voda ga je hotela kar prekucniti. In mesto, da bi bil še tisti dan iz Lukovce zopet na Trojane in sicer med3 in 4 uro popoldne došel, prišel je še le drugi dan okoli 9. ure. Proti Krašnji bila je povodenj še hujša. Nekega loletncga fanta po cesti idočega je kar spodbila, rešil ga je cestnar z veliko nevarnostjo, ravno tako je tudi par prešičev voda kar odnesla. V Blagovci, kjer je bil ob dveh oznanjen krš. nauk in litanije, bilo je v cerkev došlo komaj kakih 10 ljudi. Drugi dan pa je bilo posebno od Blagovce proti Krašnji videti kakor po kakem groznem pogorišu. Ploti pri vrtih in njivah izruvani in odneseni, pred hišami skrinje, omare i. t. d. Iz hiš in shramb spravljal se je pa pesk, blato in druga šara, ki jo je voda nanosila. Njive in travniki, zlasti bolj v viso-čini so vsi odrti, po dolinah pa je vse posuto z blatom, kamenjem, dračjem debelim, s koreninami, izruvanimi drevesci in drugimi hlodi. Škoda je silna. - Kaj tacega se v teh krajih ne pomni. \a H»oliorji. 16. avg. (Č. g. Rozman.) Kdo bi se bil pred nekimi dnevi le nadjal, da vam bom iz naših krajev poročal tako žalostne reči. Kakor strela z jasnega neba zadela je nas novica, da preljubljeni naš dekan in nad-župnik g. Jožef Rozman iz Konjic ležijo (13. av») že na mrtvaškem odru. Ali je to mogoče, smo se žalostno vprašali? Pa bodi Bogu potoženo, bilo je le preveč resnično! Nesreča nikoli ne počiva, pravijo, in tako je bilo tudi tukaj. Imeli so rajni dekan navado, ki ni priporočati, in so jim nekteri tudi za zlo jemali, - da so bili radi sami voznik, kadar so se kamo peljali; znano pa jc, da z latinskim voznikom se ni varno peljati. Dne 12 avg. so se zopet sami peljali obiskat svojega šolskega tovarša in župnika (r n Mladi in čili konj se splaši na cesti od Vojuika proti Šentjurji, g. dekan skočijo iz voza, pa padejo tako nesrečno na sence, da so le komaj še kake 3 ure v nezavednosti živeli in potem prevideni s sv. oljem svojo blago dušo v rokah vojuiških dušnih pastirjev izdihnili. — Telegram je Konjičanom ročno naznanil, kaka velika nesreča jih je zadela. Velika ža- lost je zdaj napolnila srca vsih, ktere nisem kos dopovedati, ne popisati. Pomislite! kaka neizrečena, pretresljiva sprememba! Zdravi so se g. Jožef zjutraj odpeljali iz Konjic — mrtve so pripeljali zvečer nazaj ... Ali se more kaj strašnejšega misliti? Kaka groza, kaka neznana bolečina za vse, ki so poznali dobrega gospoda in ga srčno ljubili! zlasti pa še za faro in vso deka-nijo konjiško. Konjiški tržani in farmani so šli svojemu mrtvemu dekanu daleč naproti; in ko so mrliča zvečer ob '/«£) pripeljali do trga, ki je bil v hipu ves razsvetljen v znamnje srčne ljubezni in vdanosti, izpregli so konje od mrtvaškega voza. ter peljali sami ljubljenega gospoda v farovž ter j:h onda na pare djali. Vse se je v solzah topilo, vse je bilo ginjeno in vžaljeno. Da, le žaluj in v črno zemljo se zavij, kakor zapuščena vdova, ti staroslavna konjiška fara! saj dobro veš, in prebritko čutiš, koliko si zgubila! Zgubila si svojega gorečega dušnega pastirja, modrega voditelja, in velikega dobrotnika! Le žaluj vsa prostorna dekanija konjiška, — nimaš ga več ljubeznjivega predstojnika in pravega očeta. — Le žaluj škofija lavantinska, zginil ti je žlahten biser iz venca duhovenstva tvojega! Le žaluj tudi ti mati Slovenija, zgubila si vernega svojega sina, ki te je iz globočine svojega srca ljubil, ne le z besedo, — ampak tudi v djanji in resnici. Zgubila je država zvestega državljana in cerkev vernega, v resnici pobožnega, pa tudi učenega sina, ki je bil vreden, da bi bila mi-tra kinčala njegovo glavo, kar se je tudi ne še pred dolgim časom od njih govorilo in pisalo. — Dne 14. avg. se je glasilo milo zvonenje po vsej dekaniji, po visokem Pohorji in dolinah ter oznanovalo, da bomo materi črni zemlji izročili nepozabljivega dekana konjiškega. Ljudje so od vsih krajev skup vreli in tudi mašniki so prihiteli od blizo in dalječ. Bilo jih je 58 pri pogrebu, — ljudstva pa brez števila. Milostljivi knez in škof celovški so izrazili v posebnem pismu svoje sočutje, in pristavili, da bi bili gotovo prišli k pogrebu svojega prijatelja in součenca, rajnega nadžup-nika, da Jih ne bi bila doma zadržala neka že za veliki Šmaren oznanjena in določena cerkvena slovesnost. Tudi naš knezoškof ne bi bili izostali od pogreba, da bi Njih srce toliko užaljeno in ranjeno ne bilo nad zgubo svojega modrega duhovnega svetovalca. Že 80 let stara knezinja Windischgratz, ki v Konjicah stanuje, dala se je v vozičku (Rollvvagen) peljati k pogrebu, in dve mladi princesinji \Vindiscbgratz-ovi pa ste dragocene vence lastnoročno polagale na trugo in v grob v znamenje svojega spoštovanja do rajnega dekana. Kanonik Košar so nadgrobnico govorili, celjski opat pa so jih pokopali. Žalosten sprevod je bil zares sijajen, žalost občna, sočutje vsestransko! Rajni gospod nadžupnik bili so v vsakdanjem življenji priprosti in ponižni — pa vendar modre in prebrisane glave. Spisali so več pobožnih bukev in bili nekaj let tudi vrednik vrlih „Drobtinic", koje so izvrstno vredo-vali. Delavni so bili zmeraj in velik prijatelj molitve. Če tudi že bolj v letih, bili so še dovolj zdravi, krepki in veselega srca, posebno v družbi svojih duhovnov. Rodili so se v Šmartnu pri Kranji 1. 1812, bogoslovja so se izučili v Celovci, in v Št. Andreju bili so za mašnika posvečeni 1. 1835. Njih prva kapla-nijaje bila v Šmartnem v Rožni dolini, potem Izdajatelj in za vredništvo odgovoren: F. P e so prišli na Laško, od ondot pa k sv. Rupertu za župnika. Od sv. Ituperta so jih rajni škof Slomšek poklicali v Št. Andraž za kanonika, kjer so imenitne službe opravljali v zadovolj-nost svojega škofa in v prid cele škofije. Bili so namreč nekaj let škofijski nadzornik in pa vodja bogoslovcev četrtega leta. Leta 1858 je bila izpraznjena konjiška nadfara, za kojo so prosili in jo tudi dobili. Iz tistega leta shra-uujem še neko pismo od njih, v kojem med drugim pišejo: „Slišali ste gotovo že, da sem prosil za Konjice. Tudi tukaj me nič ne žali, ali veseli me še bolj biti dušni pastir. Bog mi daj svojo gnado." Niso tedaj prosili za konjiško duhovnijo zavolj njenih dobrih dohodkov, ali iz nezadovoljnosti v Št. Andreji, ampak ker so imeli posebno veselje do dušnega pastirstva. In da so bili do zadnjega zdihljeja goreči dušni pastir, vsi vneti za čast božjo, zveličanje svojih ovčic in lepoto cerkve, — živo pričajo sloveče bratovščine, ki so jih vpeljali in modro vodili, pričajo razne vstanove, ki so jih naredili v Konjicah in pa farna cerkev, ktera je vsa ponovljena in zdaj ena naj lepših v naši škofiji. Več ko 10 tavžent goldinarjev, lehko rečem — potrosili so iz svojega za vse te poprave. Poslednje njih delo v cerkvi je nova leča, v gotiškem slogu napravljena, ki bo v kratkem izdelana in do katere so posebno veselje razodevali. Pa kaj, ko jim ni bilo več dano, da bi z nove leče besedo božjo oznano-vali. Prvi govor, ki se je s tote leče čul, bila je — o čuda nerazumljivega — njim nadgrobnica. Pa če jim tudi od previdnosti božje ni bilo dovoljeno z nove leče govoriti, s svojo naglo, nenadano smrtjo glasno vpijejo: ,.Bratje! pripravljeni bodite! Čujte, ker ne veste, kdaj hišni gospodar pride; zvečer ali o polnoči, ali o petelinovem petji, ali zjutraj". In mi odgovorimo, njim za slovo in nam v tolažbo z besedami sv. pisma: „Blagor mrtvim, kteri v Gospodu umrjejo. Odslej, reče Duh, naj počivajo od svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi." Domače novice. Ljubljana, 19. avgusta. (