\U Boj ne bije svietlo oružje, več boj bije srce u junaku! Hrvatska narodna. Danes zaključuje »Učiteljski Tovariš" svoj šestinpetdeseti letnik. Izvršujemo le čin dolžnosti, ako vse naročnike in sotrudnike obojega spola iskreno zahvaljamo za vso podporo, ki so nam jo dajali v preteklem letu! Ako bi ne imeli te, bi vsa naša najboljša volja nič ne pomagala. Težak je bil naš položaj. Brez*podpore od katerekoli strani smo bili — kakor vsa dolga leta doslej — navezani zgolj samo nase. Toda vzlic vsem najrazličnejšim zaprekam, težavam in neprilikam smo vzdržali, in navdaja nas zavest, da smo tudi letos zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti. Držali smo se ravne poti odkritosrčnosti, poštenja in odločnosti ter smo govcrili tako, kakor to pristoja resnemu stanovskemu glasilu. V tem strašnem času prelivanja čioveške krvi, ko so zbesnela in razdivjala malone vsa človeška čuvstva, srtio visoko dvigali prapor neomadeževane časti naprednega slovenskega učiteljstva in na šega šolstva, ki sta ostala vzlic vsem grozotam in razpaljenim strastem sedanjih dni kot zelen otok v puščavi, budeč v nas globoko vero, da vrne naše delo v šoli in zunaj nje narodu in domovini vse, kar mu je moralne in materialne škode provzročila neusmiljena sila te prestrašne vojne! Ako nas ni potrl in uničil sedanji čas, nas ne ugonobi nobena sila več, pa naj se zgodi karkoli! Nečemo iznova odpirati nobenih ran! Toda zgodovina govori, da se je polpreteklost zsganjala v nas z vso ljuto močjo, kakršne ni občutil na svoji koži noben drugi stan na vsem slovenskem ozemlju in daleč naokrog. Mnogotera žrtev je padla, a celota je ostala. Nas ne vežejo osebne simpatije, niti nas ne druži kakršnakoli zunanja moč, ne daje nam življenjske energije nobena protekcija, tudi ne dvigatno svoje stanovske samozavesti na škodo enemu delu svojih stanovskih tovarišev, ne črpamo materiainih dobičkov iz nobenega posebnega vira, daleč stran od nas stoji zahrbtnost, lizunstvo, svetohlinstvo, natolcevanje in zavijanje oči — moč idej, neomajnost prepričanja, zvestoba, čast in volja so se zlile v ustvarjajoč, plodeč element, ki se v njetn oblikuje naš stanovski značaj, takisto jasno in nepodkupno se odražajoč v celoti kakor v vsakem posamejniku! Kažemo lahko s ponosom na vse velike, naravnost božanske značaje kulturne zgodovine vseh časov in narodov, ki so mogli ustvarjati velika dela samo zato, ker sc se nepremično naslanjali na ustaljene miselne zakone svojega notranjega sveta. Preganjani — niso preganjali, zaničevani — niso zaničevali, tepeni — niso tepli, križani — niso križali; arnpak svoje notranje živIjenje so prelivali v svoja dejanja, rajši za ideje žrtvovali življenje, da, rajSi častno umrli, nego brezčastno živeli, samo da niso oskrunili v odločilnih trenutkih tega, kar je živelo v dušah in o čemer je govorila beseda ! Tako Kristus na križu, Hus na grmadi, Komensky v prognanstvu, Tolstoj na begu! Le majhni in nizki ljudje delujejo nasilno in brutalno, kupčujejo s prepričanjem, love nagrade za prodane duše, se leve kakor gad in modras, a ostanejo vzlic temu tudi v novi koži — strupeni! A veliki duhovi, vzorniki vsemu kulturnemu človeštvu, ideali človeškega plemenitega hotenjain človeškega hrepenenja k popolnosti, vzpodbuda v borbah in uteha v trpljenju, izvor moči, vztrajnosti, voije, energije — ti veliki duhovi so toliko veličastnejši, toliko ogromnejši toliko nedosežnejši v gigantičnosti in neumrjočnosti svojih idej in naukov, kolikor večje je bilo njihovo mučeništvo zaradi njih! Največje pridobitve nied vsemi velikimi pridobitvami vsega kulturnega človeštva so bile porojene ob trnjevem vencu mučeništva, v krvi trpljenja, ob meču in ognju krvoločnikov in trinogov, ki so bili toliko strašnejši v svojih dejanjih, kolikor višje je žarelo v mugočnosti njih socialno stališče! Tako je vsa lepota, vsa sila, vsa globina in visokost kulturne povestnice čioveškega rodu zrasla iz srčne vroče človeške krvi, iz zijajočih ran razbičanih teles, opečetiih od plamenečih jezikov, iz globočin trpečih, do smrti utrujenih duš — a poleg vse lepote, med njo in nad njo in preko nje se dviga, vije in prepleta dogma vseh dogem: Konec zmage v borbi podlosti i n krvništva z junaštvom in čistostjo si je priborila resnica in prav i c a ! S pogledom in z vero na to končno in neizogibno povračilo — ki ga dokazujejo in utemeljujejo dejstva svetovne zgodovine — na povračilo vsega hudega, vsega zla, vseh prevar in krivic, smo ustvarili svojemu stanu in svojemu šolstvu trdne temelje, ki zraste na njih veličastna stavba kulturne bodočnosti našega naroda! To naše delo, delo slovenskega naprednega učiteljstva bi ne bilo mogoče, ako bi vsch naših misli in vseh naših čuvstev ne prožarjala, dvigala in junačila najčistejša Ijubezen do naroda in domovine — ljubezen, ki je toliko iskrenejša in toliko večje cene, ker je vanjo sikala zloba klevet in je izku šala s sramoto izdajstva označiti one, ki so jo zvesto in brez strahu netili in gojili v srcih svojih rodnih bratov in sestra! Podle duše! — Kaj se je zgodilo? Naš mladi cesar je govoril besedo zadoščenja! Naš domači 17. pehotni polk, ki je ognjišče našega slovenskega junaštva, je dobil naslov cesarjevičevega polka; 20. lovski bataljon, ki so mu jedro slovenski fantje in možje, je bil deležen posebne cesarjeve pohvale; in ko je cesar Karel dne 17. t. m. obiskal Trst in naše slovenske kraje ob Soči, je v namestništveni palači v Trstu sprejel tudi zastopstvo Slovencev ter je nasproti dr. Vilfanu, voditelju tržaških Slovencev, izrazil v s 1 ovenskem jeziku svoje veselje, da vidi pred seboj zastopnike slovenskega naroda na Primorskem, ki je v teh težkih časih podal mnogo dokazov požrtvovalnosti in domoljubnega sočuvstvovanja! To trojno cesarjevo pohvalo, izrečeno na isti naslov, na naslov Slovencev, sme pripisati na svoj račun tudi slovensko u č i t e 1 j s t v o , saj je uspeh njegovega vzgojnega dela, da se kaže v dejanjih našega naroda toliko domovinske zvestobe in ljubezni! Kaj in kje bi bilo z narodno zavednostjo Slovencev sploh in primorskih S1ovencev posebe, da ni zavednega slovenskega učiteljstva? \n samo znak skromnosti je, ako na zadnjem mestu kažemo na one svoje stanovske tovariše, ki se sedaj bojujejo v vrstah od cesarja odlikovanega 17. polka in od njega izrečno pohvaljenega lovskega bataljona! To so naše gore listi! — Ako to posebe poudarjamo, dopolnujemo s tetn samo krononiko, ki smo jo tudi v teni letu v svojem listu pisali o sedanjih dogodkih, kohkor so ti v zvezi s šolo in učiteljstvom. Iz teh dogodkov smo posnemali svoje misli, ki se skladajo z zahtevami in potrebami slovenskega naroda in ki itnajo svojo opravičenost in utemeljitev v veljavnih zakonitih določilib. In iz teh misli, izraženih jasno in precizno tekom leta v obilici člankov in notic, se da nedvomno sklepati, kaj hočemo in čemu delamo: Popolna enakopravnost našega naroda z vsemi drugimi narodi v monarhiji; neovirano delo našega šolstva ter materialno in moralno neodvisnega učiteljstva v blagor kulturnega in gospodarskega napredovanja in osamosvoji t v e slovenskega n a r o d a ! Za to »suprema lux" naše kulturnogospodarske narodne samobitnosti smo delali, dflatno in bomo delali, ker vemo, da je to naša najsvetejša in edina naloga, ln ker vemo, da nam bo vse drugo navrženo in da vse drugo pride samoobsebi, čim bliže prihajamo temu idealu, ki pa ni samo naš ideal, temveč je ideal vsakega kulturnega naroda v monarhiji in zunaj nje! Tako zaključujenio ta letnik in taki stopamo v prihodnje Ieto! Bodočnost ne bo na naših idejah ničesar izpremenila, dala nam bo le sredstev, da pridemo hitro in hitreje do svojega namena! N a t e m s e ne da ničesar predrugačit i, ob tem ni nobenega popuščanja in barantanja, nobenih kotnpromisovin nič o b o t a v 1 j a n j a , ker ni nobene naloge in nobenega smotra, ki bi ju smeli, lioteli in mogli postaviti pred narodovo bodočnost, ki raste iz naših del, — iz naših ran, iz naše krvi in iz naših grobovl Kdor je z nami enih mis1 i, ostane z nami, kakor je bil doslej! Kdor pa ne, mimo in preko njega pojdemo naprej po isti poti, ker smo in hočemo ostati pionirji slovenske kulture!