Beppe Caccia1 Gibanje "globalnih državljanov" in Evropa Politična konstrukcija kontinenta kot prostor novih družbenih gibanj Po 11. septembru in z nastopom hladnega obdobja globalne vojne, ki se predstavlja kot stalna razsežnost oblasti nad planetarnim kaosom, je prišlo do spremembe tudi v evropski panorami. Evropa se namreč ne predstavlja kot homogen politični prostor, še težje je govoriti o evropskem političnem subjektu. Bolj kot to se Evropa kaže kot bojno polje, eno izmed bojnih polj ekonomske in družbene vojne, ki se je začela že dosti pred Ground Zero in dosti preden so začele prve anglo-ameriške bombe padati nad Kabul. Po zadnjem razvoju dogodkov v tem globalnem konfliktu, ki ga zaznamuje vojskovanje, se Evropa predstavlja kot polje, po katerem so raztresene njene lastne politične razvaline, tiste, ki pripadajo različnim neoliberalnim in socialdemokratskim variantam, ki so ji večji del vladale in ji vladajo. 1. Vsak poskus določitve sodobnega "političnega prostora" bi izpadel kot parcialen in nepopoln, če ne bi upošteval dejstva, da ta prostor, že od definiranja moderne paradigme političnega, nikoli ni popolnoma sovpadal s sfero državnosti. Ze od nekdaj obstaja skup alternativnih političnih praks v moderni, za katere se izkaže kot nemogoče, da bi jih vpisali v sodobno suvereno Državo. Po eni strani 1 Beppe Caccia je svetovalec za socialno politiko občine Benetke, aktivist socialnega centra Rivolta v Magheri, Benetke in eden izmed govornikov nekdanjih "Tute bianche", belih kombinezonov, in sedanjih "disobedientov", nepokornih. zato, ker jo predpostavljajo kot "negativno obzorje", po drugi zato, ker so, četudi se ne postavljajo v sfero neke že prej obstoječe Civil society (niti v klasični definiciji škotskih razsvetljencev, niti v tisti bolj nedavni, ki jo ponujajo neokonservativci) tej državi tuje. Ce sledimo nauku Clausa Offeja, je naraščajoče "podvajanje" političnega prostora med institucionalno in zunaj institucionalno razsežnostjo proces, ki je spremljal krizo "socialne pravne države" v zadnjih tridesetih letih v Evropi.2 Prispevek kot izhodiščno točko prevzema definicijo "novih družbenih gibanj" (uporništvo, značilno za osemdeseta in devetdeseta leta), ki pa je ponovno umeščena in aktualizirana v kontekstu procesov globalizacije. Gre samo za prve zaznamke, ki nam lahko pomagajo odgovoriti na dve vprašanji. Ali je s stališča gibanj "globalnega državljanstva" konstrukcija enega evropskega političnega prostora zaželena? Pa tudi, katera politična oblika Evrope je najprimernejša za privzemanje vsebin, ki jih ponuja radikalna kritika (praktična in teoretska) modela ekonomske globalizacije, ki se zdi dominantna.3 2. Poskus odgovora na vprašanje, kako vladati kaotičnemu in fraktalnemu prostoru proizvodne in finančne globalizacije, je v zadnjih letih kalil spanec vseh tistih ekonomskih in vojaško-političnih sil, ki izvajajo, ali se pretvarjajo, da izvajajo, nekakšen vpliv na svetovnem prizorišču. Da bi se položaj še dodatno zapletel, je v ta scenarij vdrlo tudi gibanje, ki se je začelo v novembrskih in decembrskih dneh leta 1999 v Seattlu. Tovrstnega gibanja ni mogoče kvalificirati kot "protiglobalizacijo", saj ne izraža zavračanja tout court globalizacije. Ob inkorporiranju številnih inovativnih potez "novih gibanj" iz osemdesetih in devetdesetih let se postseattlovsko gibanje vzpostavi v planetarnih razsežnostih ekonomije sveta kot danega prostora družbene in politične intervencije ter te razsežnosti predoči kot neizogiben kontekst sedanjih in bodočih konfliktov. Tako imenovana "globalizacija" se slejkoprej predstavlja kot Um-Welt. V tem okolju, v katerem se zelo domače gibljejo subjekti, ki oporekajo in se upirajo neznosnim sadovom procesov, nastaja načrt vsebine novega aktivizma. Ne da bi se spustili v zapleteno razpravo, teoretično in politično, glede definicije tega procesa, menim, da jo gre brati iz razširjene perspektive. Ujeti nismo le v napredujoče vzpostavljanje enotnega prostora izmenjav, torej v dimenzijo globalne trgovine, ampak tudi in predvsem v nastajanje enotnega proizvodnega in ¡p 2 Poskušal bom ponuditi parcialen odgovor, četudi v spremenjenih razmerah, na predloge, ki jih je ponudil 'U prispevek Heidrun Freise in Peterja Wagnerja, objavljen v Multitudes, št. 4, let. 2000, z naslovom L'Europe comme enjeu politique. y 3 Nanašam se na paradigmo, ki jo je vpeljal CLAUS OFFE, New Social Movements: Challenging the « Boundaries of Institutional Politics, v Social Research, let. 52, št. 4, 1985, str. 817-868. družbenega prostora. Pri tem enoten sploh ne pomeni "homogen". Prej se zdi, da je nastanek sledil kaotičnim dinamikam, fraktalnim smernicam razvoja, značilnim za večdimenzionalen in večslojen prostor. Tega strukturira soobstoj mrež in "mrež iz mrež", v katerih abstraktna fizičnost krajev in zgoščena materialnost nekrajev, progresivno (ne linearno), definira hierarhiziran prostor, ki ga prečijo tokovi -zdaj svobodni in neprekinjeni, zdaj prisiljeni in prepovedani - blaga, finančnih in komunikacijskih objektov, delovne sile in invencijske sile. Jasno je, da je to magmatsko napredovanje zastavilo moči nasproti problematičnemu vozlu politične konstitucije globalnega, kot nove in najbolj primerne oblike nadzora in ukazovanja tem tokovom. Vprašanje na tem mestu se torej glasi, kaj pomeni "svobodna trgovina" v konstrukciji enega političnega prostora, ki ga opredeljuje imperialna suverenost? Danes so stvari bolj kot kdaj prej videti prekleto jasne. Doživeli smo namreč dve fazi "globalizacije", ki označujeta obdobje po imperializmu. Nastanek z genealogijo, ki je konfliktno prepletena z zgodovino delavskih bojev in bojev za nacionalno osvoboditev, in nato drugo obdobje, ki so ga nekateri definirali kot (zdaj že razvpito) Belle Epoque globalizacije, ki so ga zaznamovali poskusi prepoznavanja in legitimiranja sposobnosti nekaterih nadnacionalnih in nedržavnih organizmov, za izvajanje novih oblik suverenosti nad diverzificiranimi segmenti in sloji.4 Zasedanje WTO v Seattlu in nadaljevanje v Dohi v Katarju dve leti pozneje, s katerim se je poskušalo zgladiti neuspeh prvega (s težavnimi obveznostmi, povezanimi z regulacijo svetovnega agroživilskega tržišča; z možnostmi patentiranja živečih organizmov; nadzorom nad eksponencialnim razvojem Information Technologies, bolj splošno, s temo prisvajanja intelektualnih dobrin), ni bilo prav nič drugega kot to: eden od formalnih prehodov v strukturiranju politične konstitucije Imperija kot oblike suverenosti, ki bi bila primerna za vladanje globalizaciji. Istočasno je šlo, kot pri vseh samitih prej in pozneje, za trenutek medijsko-komunikacijske legitimacije novih mehanizmov družbenega in političnega posredovanja. Fizično obleganje vseh vrhunskih srečanj, ki so se zvrstila od takrat do danes, je pomenilo ostvaritev radikalne in neprekosljive ravni kritike. Sprožilo je številne parcialne in sektorske konflikte ter vsakemu od njih dalo nesluteno moč in priložnost. 3. Nasilno utišanje ob 11. septembru pomeni poskus zaprtja prostora možnosti, r ki se je vzpostavil med Seattlom (november-december 1999) in Genovo (junij § 2001). Ne da bi želeli karkoli odvzeti kateri od "etap", različnih dogodkov, ki jih | je uprizorilo in utelesilo pluralno gibanje za "globalno državljanstvo", je treba f 4 Neogibna referenca je v tem primeru: MICHAEL HARDT - ANTONIO NEGRI, Empire, Harvard University Press, Cambridge Mass. 2000. poudariti (izven vsakršne teleološke linearnosti) skupne poteze prvega ciklusa protiimperialnih bojev. Gre za razslojeno genealogijo, ki se je, ob ponavljajočih se prečkanjih Atlantika in s stalnim oceanskim kroženjem tem in oblik pobud, še obogatila. Nenehno aktivno komunikativno gibanje odhajanja in vračanja ("ljudstev" iz Seattla, Prage, Washingtona in Goeteborga, iz Quebeca in Genove - to so vse "ljudstva, ki prihajajo", po posrečenem deleuzovskem izrazu) med Evropo in Ameriko, je opisalo nomadski proces, ki ni razpršilen, temveč močno subjektivno in konfliktno akumulativen. Ta proces je imel v julijskih dneh trenutek zgostitve in eksplozije. S tem v zvezi je treba dogodke v Genovi misliti zunaj "nacionalnega" političnega prostora in njegove logike. Slo je za najvišji (in istočasno tudi najbolj protisloven) trenutek nekega družbenega in političnega gibanja z neposredno globalno zastavljenimi temami in sestavo, na katerega je odgovorila prava preventivna vojna operacija, ki je povsem notranja imperialni logiki (primer "low intensity war" v urbanem merilu, z značilnostmi tistega modela, ki je bil že preizkušen v Latinski Ameriki v osemdesetih in devetdesetih letih). V ta kontekst v celoti sodi tudi transformacija narave samitov, pred Seattlom in po njem, s krajev "harmoničnega" predstavljanja imperialne oblasti (v monarhičnih in oligarhičnih sestavinah) v vojaško upravljanje golega in brutalnega izvajanja sile. Genova je točka, v kateri so se ti medsebojno odvisni procesi akumulirali. Je točka prehoda za množično gibanje, ki se že zaveda svoje moči transformacijskega odprtja. Istočasno pa je tudi točka, v kateri se izvaja globalna "policijska znanost", ki je sposobna pokazati najmanj to, kako se v "izrednem stanju" manifestira praktična in konceptualna resnica ter globoka struktura suverene oblasti (tudi ko je slednja danes v planetarnem merilu in fieri - v nastajanju). 4. S tega stališča vprašanja, ki so jih zastavile množice iz Seattla in Genove (od tistega o zunanjem dolgu in obdavčenju finančnih dobičkov do vprašanj redistribucije bogastva na planetarni ravni ter problemov zdravja in bolezni in številnih drugih), izražajo jedro biopolitičnega konflikta. V izhodišču je "ekološko vprašanje", ki je izvzeto iz dimenzije naivnega nazadovanja k oikosu, to je sad istega nesporazuma, ki je povezan z domnevno naravnostjo ekonomske sfere. g Področje ekološkega konflikta se brez posredovanja sooča s povsem politično r dimenzijo tretje/četrte narave. V to naravo je danes človeško povsem potopljeno § in iz nje ga vedno znova producirajo in transformirajo mreže sil in moči, ki jo I oživčujejo. Borba proti razširjanju genetsko modificiranih organizmov pa je več f kot samo preprosta in temeljna obveza k odpovedovanju in zavračanju z njo J povezane grozote. Genetsko manipuliranje in možnost patentiranja živih orga-g nizmov so skrajni izrazi "biooblasti", njena uresničitev v obliki realne subsumpcije ^ življenja samega pod kapital. Blagovna oblika, ki kolonizira tudi človeški DNA, je zadnja meja procesa New Enclosures. Pri tem gre za nasilno opredelitev novih prostorov kapitalističnega vrednotenja, ki je spričo tehnološke in znanstvene ravni postoterena v primerjavi z ograjevanjem angleškega podeželja. Ampak ali se ne ravno v tem trenutku, ko življenje ab intimo, njegovi identifikacijski zakoni, tvori surovino procesa vrednotenja, življenje samo postavi v vlogo izvora in konstitutivnega elementa upora proti temu procesu? Tukaj je potrebna pozornost, saj ne govorimo o nekakšnem "golem življenju", tako kot ne gre za Arcadio, ko se soočamo z ekološkim vprašanjem. Spremljamo možnost preobrnitve teh New Enclosures: teles in možganov žensk in moških kot strojev, ki so objekti biooblasti in ki se odločajo kot subjekti biopolitike. Tako je "gibanje gibanj" prišlo do tega, da zastavlja radikalna vprašanja z neobičajno radikalnostjo. Razgalilo je procese oblikovanja političnih odločitev v planetarnem merilu, v zunajinstitucionalno politiko je z veliko močjo ponovno vneslo vprašanje oblasti in se tako neposredno uprlo zakonodajnim institucijam imperija. Zahtevalo je vpogled v prostore globalnega političnega odločanja, da bi lahko preizpraševalo naravo, titulo in legitimnost suverena. To operacijo resnice je zaokrožilo s ponovno usposobitvijo in reinvencijo političnega jezika moderne. Do tega je prišlo s prehodom od težavne preprostosti, ki jo predstavljajo zahteve po ponosu in pravičnosti, do preizpraševanja nas drugih o tem, kaj pomeni "demokracija" (radikalna in absolutna, zagotovo ne tista v "demokratizaciji" nad-nacionalnih imperialnih institucij) v kontekstu globalizacije. To je smisel zavestne samodefinicije Global Citizens, ki je krepko onkraj modernega izrazja, povezanega z "državljanstvom". Ta izziv se zdaj postavlja v bistveno širšem merilu: začenja se pri nekaterih lokalnih izkušnjah na utopičnem obzorju neke globalne politične skupnosti, ki bi se na koncu lahko znebila suverena. 5. Družbena sestava gibanja. Z več strani je bilo poudarjeno stekanje pluralnosti raznolikih subjektov, individualnih in kolektivnih, v globalno gibanje. Možno tveganje je v tem, da ko preletimo oblike odnosov in/ali rekompozicije, ki so jih ti različni subjekti med seboj vzpostavili, nam lahko skupna plejada vseh "prisotnih" kaj malo pove v zvezi z družbeno sestavo protagonistov množice in njihovimi političnimi lastnostmi. Številni opisujejo, pa naj bo v dobri ali slabi | veri, sliko armade raztrgancev, "žrtev globalizacije", ki so se zbrali, da bi oporekali ~ imperatorju. Z nekega podobnega stališča gre za zmeden in zamazan rassemblement, § regresiven in nekoliko reakcionaren, tistih, ki zavračajo neizogiben, ireverzibilen | proces modernizacije v teku. Šlo naj bi za oporekanje, ki izraža razširjen strah f pred novim, pred neznanim, z mešanjem makro- in mikronacionalizmov, nostalgije J korporacij in zanašanja na tretji svet ter ideoloških zadržkov. Prav zato se je g preprosto naštevanje "prisotnih" izkazalo kot neprimerno, da bi lahko zaobsegli ^ cl inovativno in prodorno naravo gibanja. V središče dogodkov zadnjih dveh let, še posebej pa kapilarnih aktivnosti, ki so jih pripravile v Evropi in v Ameriki, se uvršča mlada, zelo mlada generacija; predvsem gre za ženske in v veliki meri jo tvorijo delavke in delavci, ki so del tako imenovane New Economy. Tvorci planetarnega upora so pretežno prebivalci "globalnih mest", kjer sicer neulovljiva ekonomija mrež neposredno pokaže zgoščeno družbeno vsebino, ki je sestavljena iz teles in možganov, sociabilnosti in odnosov: študentje in inženirji informatike ter najbolj naprednih industrijskih sektorjev, postavljalci mrežnih strani in operaterji novih medijev, delavci v storitvah visoke in nizke kvalitete. Ti tvorijo masovno intelektualnost, nematerialno delovno silo, ki je zrasla v telematskih mrežah in z izkušnjami lokalnih neprofitnih dejavnosti ter v protikulturah devetdesetih let. Ti so tisti, ki so s svojim delom zgradili povezovalno tkivo gibanj, tisti skupni jezik, ki je spravil v medsebojno komunikacijo mehiške kmete iz Chiapasa s pomembnim segmentom tovarniških delavcev, študente ameriških campusov in evropskih univerz z združenji ekologistov in potrošnike z indijanskimi kmeti iz Karnatake. Ce ne bi ponovno našli univerzalnega jezika in skupnih oblik konflikta (mimo vsakega abstraktnega univerzalizma), bi vsi ostali obsojeni na afazijo, na golo pričevanje, na geto. 6. Oblike organiziranja in konflikta. Poleg tega, da je bilo gibanje cilj vsakovrstnih provokacij in represivnih iniciativ (ob sistematičnem kršenju političnih pravic, ki jih zagotavljajo ustave vseh evropskih držav in ZDA, to je na koncu pripeljalo tudi do umora Carla Giulianija), je napad nanj potekal tudi v poskusu, da bi ponovno vzpostavili ločitve in s tem razpršitev okoli binoma "nasilje/ nenasilje". To je potekalo prek obvezne opombe o "provokatorskih skrajnežih" in posledično nujnem ločevanju med "dobrimi in slabimi" manifestanti. Ta poskus je trčil na inovativno vsebino praktičnega sabotiranja in organizacijo kooperativnih mrež, ki se napaja iz starodavnega nabora izkušenj "državljanske neposlušnosti" (natanko stopetdeset let po njegovi prvi formulaciji v raziskavah Henryja Thoreauja). V aktualnem kontekstu leninistična teorija oborožene vstaje, za zavzetje oblasti, in gandijevski predlog "nenasilja" predstavljata dve plati iste g medalje, ki je povsem zunaj toka, to pomeni, da so načini delovanja, ki se tako r ali drugače povezujejo s tema tradicijama, danes povsem neumestni. Obe pers-§ pektivi sta namreč, kot negativni horizont (kot Drugo, katero se oporeka in se I zanika) predpostavljali državni monopol nad legitimnim izvajanjem nasilja in se f mu upirali. V današnjem kontekstu imamo opravka z množenjem in koncentracijo J lokacij suverenosti, to izhaja iz krize nacionalne države in vzpostavljanja Imperija, g ki ga definira tekmovanje številnih, na trenutke nasprotujočih si lokalnih in ^ nadnacionalnih sil. S tem umanjka ta negativni horizont, ki se zdaj predstavlja kot izginjajoča in nedosegljiva abstrakcija, kot nedotakljiv moloh z nezmernim in brutalnim izvajanjem gole sile. Kot efekt se ustvarja difuzen občutek neučinkovitosti upora, nekakšna kultura neučinkovitosti konflikta, v kateri nam ne preostane drugega, kot da si spet izkopljemo niše za razmišljanje o oportunizmu in pričevanju. Globalno gibanje pa je pokazalo drugo pot, takšno, ki je sposobna ovirati mehanizem, ko postavlja v ospredje (onkraj samega dogodka) koncept "neposlušnosti" v vseh družbenih in prostorskih dimenzijah. To je izpeljalo predvsem z načini delovanja, ki spominjajo na vzpostavljanje širokih začasnih koalicij med različnimi "mrežami družbenih mrež". Te so usmerjene na dogodke in k specifičnim ciljem, obenem pa so sposobne prevzeti splošen in razločujoč pomen na modelih lokalnih Social forumov ali Direct Action Net