izvor vsake oblasti od Boga, ponižuje vladar-stvo in j blesteči obliki povzdiguje ljudsko oblast. Ce privzamemo še načela drugih Rous-seau-ovih spisov, zlasti njegov boj proti zasebnem lastništvu in jih spravimo v soglasje ž njegovim naukom o absolutni jednakosti vseh ljudi j in o absolutni slobodi, imamo pred seboj pravega pravcatega socijalno-demokratnega teoretika.
Ni čuda, da se je imenovala Rousseau-ova „družabna pogodba" evangelij demokracije. Ni čuda, da sta se krvoloka Marat in Robespierre ob vsaki priliki sklicavala nanj in tako zagovarjala svoje ostudno pocenjanje.
Ob francoski prekuciji prelita kri proklinja Rousseau-a vkljub njegovemu boju proti mate-rijalstvu in bogotajstvu, priča pa tudi, koliko je vredna Schillerjeva hvala tega moža, „der aus Christen Menschen wirbt" (ki iz kristijanov dela ljudi).
Reci moramo, da je Rousseau vendar v primeri s slovstvenimi sodrugi svoje dobe še plemenit in  blag pisatelj.  Njegovi spisi so imeli
O literarnem boju v Slovencih.
S tem naslovom je objavila „Edinost" nedavno nekaj mislij, dejal bi, neko ,promemorio'. Novo-strujarji se namreč radi hvalijo, da poznajo svet in življenje, pa da ju opisujejo jedino resnično. Glede  na  to  pravi ^Edinost"   (štev. 133 t. 1.) :
„Poglejmo strujo, katero imenujejo v Slovencih novo, katero je pa že davno obdelal Paul de Kock in drugovi. Je-li pišejo res novi pisatelji po življenji' Ne; oni pišejo baš tako neverjetno kakor Marlittovka in njene posnemalke. Marlittovka e compagnia bella opisujejo ljudi, kakoršnih ni; tako tudi,, novostrujarji.  Pretiravajo uni in pretiravajo ti.
Kaj opisujejo novostrujarji? Žene, katerih vsaka je takoj vsa njegova — ženam na Čast moram reči, da nisem baš slab, nisem ravno kakov strah, a reči vendar ne morem, da bi bila kakova žena iz mnogobrojne moje družbe takoj vsa moja, dasi sem mnogim strastno dvoril. Takih (in v novo-strujarjih so vse enake) sem nahajal le v zakotnih gostilnah. In kaj vse preživljajo te ženske novo-strujarjev! Aškerc je dejal, da novostrujarji poznajo ženske dobro; jaz pa pravim, da jih ne poznajo ne oni in ne Aškerc. Ali so pa morda Slovenke specijaliteta, da bi se kar tako prodajale in na lahko udajale ? Po ruskih ženah, katere so opisovali pisatelji, sodil je neki Francoz, ako se ne motim, vse rusko ženstvo, da mora pač biti tako, ker so pisatelji tako edini v opisovanji njih lastnosti; se-li mora po ženskih novostrujarjev soditi vse Slovenke? Žalostno bi bilo. In koliko imajo ljubimcev te ženske, srečne ženske, kar vsaki
tudi mnogo dobrega vpliva. Skeptiski duh njegovega časa mu ni mogel v živi vernosti odkriti miru in zadovoljnosti. Kot samotarski čudak je preživel svoje življenje brez stalnosti, brez pokoja. Pisec teh pomenkov si šteje v svojo dolžnost, da izmed podlih materijalistov kot posebno izjemo imenuje v predrevolucijski dobi Jan. Jak. Rousseau-a. Mnogo osebnih zmot in napak je na njem, a pripoznati moramo tudi, da jih je sam poznal, da jim pa ni vedel zdravila. V pojasnilo njegovega značaja navajamo Tassove besede (77. stanca 12. speva), o katerih pravi, da je v njih popisano njegovo duševno življenje:
Tako živim  sred  mučnega trpljenja, Ki ž  njim pravične furije  me tro, In vselej,  ko se nova noč pričenja, Obnavlja prva zmota se trpko. Me  vedno  strah je solnčnega žarenja, Razkriva  me;  bojim  še ga zato. Sem sebi v večno grozo, hčem se skriti Bežim  pred sabo,  a ne  morem  uiti.
dan druzega; moje znanke mi pa tožijo o enoličnosti življenja, in da ni po več let nikake menjave !
Pred kratkim sem slučajno čital v nekem slovenskem listu — ,Narodu' menda — odlomek nekega podlistka. Smejal sem se piscu. Dejanje se je vršilo na deželi; neka ženska, menda lekarni-čarka, je imela svilnato krilo, naročeno naravnost z Dunaja, odičeno s smaragdi ; trgovčeva soproga tudi dragoceno toaleto, na kateri so bili pripeti biseri, briljanti. Revež! Menda sam ne pozna ni smaragdov ni biserov, pa jih bo imela kramarica na deželi!
In ti da posnemajo Francoze ! Smešno. Nikoli nisem čital podlistkov, a sedaj so me primorali Slovenci, da jih včaši pogledam. Takoj za tem smešnim prizorom sem vzel v roko francoski dnevnik — velikanski list, ter čital sem ter tja po podlistku. O razliki se ne more govoriti, ker se ne more primerjati del; ali tu so bili ljudje, tam pa marijonete, take in prav tako smešne, kakor v onih idejalnih pretiranih romanih, katerih kar mrgoli v Slovencih.
Eni in drugi ne rešijo našega slovstva in naj pravi tudi Aškerc sam, da je ta pot prava. Pri-hodnjost pokaže — upamo, da ne bodo Slovenci vedno slepi — kaj je resnično in pravo. Življenje bi radi poznali ti naši mladi ljudje in kažejo svetu, da je poznajo; poznajo pa le „chronique scanda-leuse" iz raznih listov, kakor poznajo Marlittine posnemovalke le resne zamišljene — guvernante in bradate gospode, o katerih se jim je le sanja, kateri  pa ne žive."