Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. ■ II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 13 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 ■ / l MK gg:Leto V. - Štev. 40 Gorica - 1. oktobra 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Slovenska krščanska demokracija na Goriškem V PRETEKLOSTI V Gorici se je krščansko demokratsko gibanje začelo pred dr. Mahničem. Okoli leta 1870 se je nabrala v Gorici cela družba liberalnih svobodomislecev, ki so s svojo agilnostjo rušili staro slogo. Napram njim je dr. Hrast organiziral goriš-ko duhovščino, ki je dne 18. junija 1872 izdala svoj tednik »Glas«., ki je bil prvi naš katoliški borbeni list. Leto pozneje so pa še ustanovili tudi politično društvo »Gorico« proti liberalni »Soči« in postavili proti Ldvriču lastnega kandidata dr. Tonklija. S smrtjo dr. Hrasta je ta list »Glas« in njegovo društvo že 31. 12. 1875 prenehalo in rodila se je nova »Sloga«. Leta 1888 je začel izhajati v Gorici »Rimski katolik«, ki ga je urejeval in sprva tudi skoro sam pisal Kraševec iz Štanjela dr. Anton Mahnič. »Rimski katolik« je postal glasnik prenovljene katoliške zavesti med Slovenci. Boril se je za zmago krščanskih načel, kot jih uči sv. Cerkev, na vseh poljih človeškega udejstvovanja, posebno v filozofiji, v leposlovju in tudi v političnem življenju. Iz zahtev »Rimskega katolika«, naj se tudi slovensko politično življenje postavi na odločno katoliško stališče, se je porodilo slov. katoliško gibanje, ali kot bi danes rekli, slovenska krščanska demokracija. Ker je bil prvi glasnik tega gibanja dr. Mahnič, Goričan, zato je naravno, da je tudi na Goriškem kmalu vzklilo slično politično gibanje kot na Kranjskem, ki se je osamosvojilo od dotedanje povezave z liberalci in se postavilo na lastne noge. Na čelu političnega dela v smislu Mahničevega programa je moral spočetka nastopiti sam dr. Mahnič. Ker je pa imel početkom za nasprotnika dr. Gregorčiča, se je omejil sa- ■ mo na svoj list in tednik »Primorski list«, ki je sicer proglašal Mahničeva načela, politično pa se ni uveljavil. Šele leta 1899 je nato dr. Gregorčič ustanovil slovensko kat. nar. stranko ter se ločil od liberalcev in njihovih listov. Tako je dr. A. Gregorčič postal od vseh priznani politični voditelj naših katoliških Slovencev na Goriškem. Zastopal jih je v goriš-kem deželnem svetu in tudi v dunajskem parlamentu. Leta 1906 je bil izvoljen za predsednika SLS na Primorskem. Dr. A. Gregorčič in z njim slov. ljudska stranka na Primorskem imata nesporno velikanske zasluge za narodni, gospodarski in kulturni napredek Slovencev na Goriškem. Pod vodstvom dr. Gregorčiča .so se primorski Slovenci gospodarsko dvignili kot še nikoli prej, narodna zavest se je utrdila ne samo na deželi, temveč prav tako v mestu Gorici, ki je zadobivalo vedno bolj slovenski značaj. Posebno pa je vzcvetelo slovensko šolstvo, saj so ravno v tej dobi ustanovili slovenske ljudske in strokovne šole ne samo na deželi, nego predvsem v Gorici sami. Sezidali so tu štiri velika šolska poslopja, ki še danes služijo slovenskim šolam, in dosegli, da je vlada ustanovila v Gorici najprej slovensko učiteljišče, nato pa tik pred prvo svetovno vojno še slovensko gimnazijo. MED OBEMA VOJNAMA Zadnja leta pred prvo svetovno vojno so na Primorskem nastopila ostra nesporazumi jen ja v stranki katoličanov. Mlajša generacija je hotela, naj bi vodstvo vodilo bolj radikalno katoliško in narodno politiko. Na mladino je zlasti vplival dr. Janez Ev. Krek, ki je vprav v onih letih zgradil tako močno delavsko in zadružniško organizacijo na Kranjskem. V SLS na Goriškem je nastal razdor med starostrujarji, kot so jim takrat rekli. Dr. Anton Gregorčič je kljub temu ohranil oblast krepko v svojih rokah do vojne. Po prvi svetovni vojni je postal položaj čisto drugačen. Primorski Slovenci so se znašli v mejah nove države Italije. Poleg tega je bil dober del njihove dežele porušen. Morali so torej začeti graditi nekako vse znova, ne samo podrte hiše in hleve, temveč prav tako tudi vse kulturno, gospodarsko in politično življenje. Treba se je bilo prilagoditi novim razmeram. Pri tem se je pokazala takoj razlika v primeri s predvojnim stanjem. Dr. Anton Gregorčič, ki je skoro tri desetletja vodil politiko kat. slov. Primorcev, je po prvi svetovni vojni bil porinjen vstran, dočim so v kat. vrstah vzeli v roke politiko in gospodarstvo mlajši ljudje, ki so zrastli tik pred vojno ali med njo. SLS je na Primorskem znova vstala, se organizirala politično, gospodarsko in kulturno. Znova so vladala katoliška prosvetna društva, posojilnice, zadruge in podobno. N. pr. v Zadružni zvezi v Gorici je bilo leta 1923 včlanjenih 148 članic z okroglo 47 tisoč člani. Denarnega prometa je imela Zveza v l. 1922 okrog 52 milijonov lir. (Danes bi to znašalo o-koli 5 milijard lir). — Prosvetna zveza je v istem času imela včlanjenih društev 104; podrejenih avtonomnih okrožij 15; pevskih zborov 52; telovadnih zborov: 12 fantovskih in 10 dekliških ter 1 godbeni krožek. To je le nekaj številk, ki nam povedo, kako je krščanska kulturna in politična misel zaživela med primorskim ljudstvom po prvi svetovni vojni. — Hrbtenica temu delu je bila SLS in njeno glasilo »Goriška straža«. Slovenski katoličani so šli s svojo stranko in lipovo vejico na državnozborske volitve pod Italijo dvakrat, leta 1921 in 1924. Prvič so dobili dva poslanca, Virgila Ščeka in En-gelberta Besednjaka. Drugič je bil na katoliški listi izvoljen dr. Besednjak, na liberalni pa Josip Vilfan iz Trsta. Ta dva sta bila poleg Josipa Srebrniča, komunista, zadnja slovenska poslanca v rimskem parlamentu, zakaj v Italiji je že zavladal fašizem, ki je kmalu odpravil parlamentarno demokracijo. Slovensko manjšino je pa čakalo še hujše: z demokratičnimi svoboščinami je fašizem hotel vzeti Slovencem tudi njihovo narodno individualnost, to je, hotel jih je nasilno poitalijančiti. Kako je.pri tem postopal, ne spada v okvir tega član• ^a• (Se nadaljuje) Avstrija in Rusija Položaj Italije Glavni predmet, s katerim se bavi italijanski tisk, je še vedno tržaško vprašanje, oziroma Pellova zahteva po plebiscitu, vendar se je vsa zadeva že precej unesla. Zavezniki niso na noto italijanske vlade še ničesar odgovorili in najbrže tudi ne bodo tako kmalu. Medtem pa se vršijo med zavezniki razgovori, kako bi uredili vso stvar, da bi bil, kakor Pravimo, volk sit in koza cela. Italijansko časopisje je Titovo zahtevo po internacionalizaciji Trsta in priključitvi ostalega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji označilo za smešno in neresno, toda vse kaže da vztraja Jugoslavija resno na njej! Italijanski tisk je prinesel celo vest, da se je Titova vlada obrnila do zaveznikov ter jim predlagala, da bi skupno z njo brez italijanskega vmešavanja razpravljali o tržaškem vprašanju. Novica je precej neverjetna. Bolj verjetna se nam zdi druga novica, da Anglija ne želi v sedanjem trenutku nobene mednarodne konference o Trstu, ker so druga in važnejša vprašanja na dnevnem redu. Pretekli teden sta obiskala Rim grški ministrski predsednik Papagos in zunanji minister Stefanopoulos. Namen obiska je bil, kakor se je maršal Papagos sam izrazil, vrniti italijanski vladi obisk, ki ga je prejšnji ministrski predsednik De Gasperi napravil meseca januarja v Atenah, ter utrditi prisrčne in prijateljske vezi, ki vežejo obe državi. Pri posvetovanju so italijanski in grški državniki pregledali politične probleme južnovzhodne Evrope, vzhodnega Sredozemskega morja in Bližnjega vzhoda. Govorili so o Albaniji, o balkanskem paktu in tudi o tržaškem vprašanju, glede katerega se drži Grčija nevtralnega stališča. V notranjepolitičnem pogledu moramo omeniti obširno pomilostitev. Na podlagi te pomilostitve bo izpuščenih takoj kakih 17 tisoč navadnih in okoli tisoč političnih pripornikov, medtem ko bo drugim skraj- šana kazen. Levičarski krogi niso z amnestijo nič posebno zadovoljni in sicer zaradi tega, ker niso vključeni med pomiloščene številni skr:-vači orožja, ki so po večini pristaši levičarskih strank. Važen socialni dogodek je bila splošna stavka preteklega tedna, ki so jo zaukazale vse tri sindikalne organizacije. Od stavke so bili izvzeti le najpotrebnejši javni obrati. Stavka je bila proglašena, ker se industrijei upirajo zboljšanju industrijskih plač, izgovarjajoč se, da industrija ne more prenesti večjih bremen, medtem ko so sindikalne organizacije nasprotnega mnenja. Špansko - ameriška pogodba Španija in Združene države so podpisale zadnjo soboto dvajsetletno vojaško pogodbo, ki daje Združenim državam posebne pravice, da se bodo smele posluževati letalskih in pomorskih oporišč na španskem ozemlju, in ki zagotavljajo Španiji od strani Združenih držav potrebna sredstva za reorganizacijo španskih vojaških sil na moderni podlagi. Obenem sta obe državi podpisali še dve drugi pogodbi: prva se tiče gospodarske podpore, ki jo bodo Združene držav« nudile Španiji; druga pa zadeva medsebojno vojaško pomoč. Na podlagi teh pogodb bo dobila Španija od Združenih držav do konca tekočega finančnega leta svoto 226 milijonov dolarjev (približno 150 milijard lir), od katerih bo šlo za izpopolnitev vojaških obrambnih naprav 85 milijonov dolarjev, ostalih 141 milijonov pa za opremo in modernizacijo španske vojske, ki šteje kakih 30 divizij, a ima le malo modernega orožja. Stroške za pove-Čanje in izpopolnitev španskih oporišč bodo uosile Združene države še posebej, zato ti stroški niso zapopa-deni v omenjenih 226 milijonih. Avstrijska vlada je 23. sept. poslala sovjetski vladi noto, v kateri izjavlja, da se odpoveduje »skrajšani« mirovni pogodbi ter da je pripravljena plačati Sovjetski zvezi 150 milijonov dolarjev vojne odškodnine pod pogojem, da se Sovjetska zveza sporazume z zapadnimi tremi velesilami glede sklenitve avstrijske mirovne pogodbe. Zunanji minister Karel Gruber je med sejo glavne parlamentarne komisije, ki je imela potrditi omenjeno noto, izjavil: »V nobenem slučaju ne bo Avstrija dovolila, da bi ji vsilili pogoje, ki bi lahko odprli vrata sovražnikom naše države. Če nam Sovjeti obljubljajo, da bo po povrnitvi k prvotnemu mirovnemu načrtu mirovna pogodba na vsak način sklenjena in potrjena, bo ogromna večina avstrijskega ljudstva mnenja, da doseženi uspeh opravičuje doprinešene žrtve. Toda do sedaj ni avstrijska vlada prejela nobenega pojasnila o prihodnjem zadržanju Sovjetske zveze v tem oziru. Edina izjava s strani Sovjetov je le ta, da bi povrnitev k prvotnemu mirovnemu načrtu olajšala sklenitev mirovne pogodbe. Nota, ki smo jo poslali Sovjetski zvezi, izključuje vsako možnost dvoumnosti ter je napravila konec poizkusom, ki bi hoteli naprtiti Avstriji odgovornost za prekinitev pogajanj.« Naj omenimo, da je tako zvana skrajšana mirovna pogodba predvidevala med drugim tudi klavzulo, na podlagi katere bi se štiri okupacijske velesile odpovedale vojni odškodnini napram Avstriji ter povrnile Avstriji vso njeno imovino, vključno ono imovino, ki se nahaja še v Avstriji in ki jo zahtevajo zavezniki kot nacistično lastnino ali vojni plen. To skrajšano mirovno pogodbo, na katero je Sovjetska zveza v glavnem že pristala, je meseca januarja zavrgla z izgovorom, da ne jamči dovolj za demokratično obnovitev Avstrije. Od takrat dalje se Sovjetska zveza izogiba rešitvi avstrijskega vprašanja ter noče o kaki konferenci glede tega vprašanja nič slišati. Zanimivo bo, kaj bo odgovorila na zgoraj omenjeno noto avstrijske vlade, ki je pripravljena sprejeti pogoje prvotne mirovne pogodbe ter plačati Sovjetski zvezi vojno odškodnino v znesku 150 milijonov dolarjev, samo da bi se rešila okupacijskega režima ter dosegla svojo popolno neodvisnost. Višinski predlaga razorožitev Sovjetski zastopnik pri ZN Višinski je v ponedeljek preteklega tedna odgovoril na glavni skupščini ZN na govor ameriškega zunanjega ministra Dullesa ter predložil obenem nov načrt za prepoved atomske in vodikove bombe in za splošno razorožitev. V svojem govoru je označil Višinski atlantski pakt za napadalen, pokazal je nevarnost, ki bi jo predstavljala oborožena Nemčija, ter poudaril glede korejske mirovne konference, da Sovjetska zveza ne bo sprejela odločbe glede držav, ki naj bi se udeležile te konference. Predlagal je, naj se vključijo med udeležence mirovne konference tudi Indija in nekatere druge azijske države (Pakistan, Burma in Indonezija). Naj omenimo, da so se Združene države v tej zadevi že nekoliko vdale s tem, da so predlagale, da bi o udeležbi nevtralnih držav sklepali na mirovni konferenci. Ob koncu svojega govora je predložil Višinski nov načrt o splošni razorožitvi, načrt, ki pa v resnici ni nov, ker vsebuje bistveno iste zahteve, ki jih Sovjetska zveza spravlja že šest let od časa do časa zopet in zopet na dan. Ta razorožitveni načrt obsega sledeče zahteve: 1. Takojšnja in brezpogojna prepoved atomske in vodikove bombe s strani Varnostnega sveta. 2. Zmanjšanje oboroženih sil s strani petih velesil v teku enega leta na tretjino sedanjega stanja. V dosegu lega namena bi se moral Varnostni svet sestati v kratkem času ter razpravljati o zmanjšanju oborožitve vseh držav. 3. Varnostni svet bi moral izdati ukrepe za uničenje vojaških oporišč na tujih področjih ter priznali, da je tako uničenje važen prispevek za ohranitev miru in trajne varnosti. (Po Višinskijevih izjavah imajo Združene države 49 letalskih oporišč v 27 tujih državah). 4. Ustaviti bi bilo treba vsako propagando, ki vzbuja nasprotstva katoliški glas*' v vsako slovensko družino I in sovraštvo in ki nasprotuje načelom in ciljem ZN. Kakor rečeno se ti novi sovjetski predlogi 'bistveno ne razločujejo od prejšnjih. Razlika med sovjetskim in zapadnim pojmovanjem razorožitve pa je v tem, da zahteva Sovjetska zveza takojšnje uničenje vsega atomskega orožja in šele potem naj bi se sklepalo o ustanovitvi nadzorstvene komisije. Združene države in ostale zapadne države pa vztrajajo na tem, da je treba najprej ustvariti nadzorstveno komisijo, ki naj bi imela prost dostop v vse države ter pravico nadzorstva nad vsemi atomskimi napravami, in šele nato naj bi se uničilo vse atomsko orožje. Jasno je, da zapadne države sovjetskega predloga , ne morejo sprejeti. Ne morejo namreč uničiti svojih a-tomskih bomb, ne da bi mogli nadzirati, ali stori isto tudi Sovjetska zveza. Poleg tega so atomske bombe edino sredstvo, s katerim držijo zapadne sile Sovjetsko zvezo v šahu, kajti vsa ostala zapadna oborožitev je še daleč za oborožitvijo Sovjetske zveze in njenih podložnih držav. Iz tega razloga je tudi predlog Sovjetske zveze, ki predvideva skrči, tev vseh sedanjih vojaških sil na eno tretjino, za zapadne velesile nesprejemljiv. Jugoslavija zavrnila plebiscit Po zadnjih poročilih je jugoslovanska vlada zavrnila zahtevo italijanske vlade glede plebiscita, ki naj bi odločil o bodoči pripadnosti Svobodnega tržaškega ozemlja. Kot razlog svojega koraka navaja jugoslovanska vlada narodne spremembe, ki jih je fašizem zakrivil na tržaških tleh v dvajsetih letih svojega obstoja. Vera in naš čas PRIHODNJO NEDELJO 4. OKTOBRA on 9,30 BO PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« GOVORIL DR. LOJZE ŠKERL, PROFESOR TRŽAŠKEGA SEMENIŠČA, O CERKVI. — VERNIKI, POSLUŠAJTE ODDAJO »VERA IN NAS ČAS«. Devetnajsta nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju T isti čas je Jezus povedal to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike, klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: ’Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil; moji voli in pitana žival je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!’ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal one ubijalce in njih mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: ’Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katerekoli najdete.’ In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je pa prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: ’Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?’ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: ’Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih * »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je pripravil svatbo svojemu sinu.« Svatba je sv. Cerkev. Ta se sme po pravici primerjati svatbi po obilici svojega bogastva: našemu umu nudi resnico, polno, nezmotljivo resnico v evangeliju in v svojem nauku; našemu srcu nudi lepoto, neizčrpno bogastvo lepote. Predvsem polnost Kristusove osebnosti, apostolov in svetnikov; dalje lepoto in harmonijo krščanskih resnic samih na sebi; končno lepoto krščanske liturgije, maše, obredov, molitev, pesmi, svetišč, spomenikov... Kaj je lepega, da bi Cerkev ne imela? — In še nekaj: človeku nudi Cerkev tudi bogastvo dobrote: po smrti večno zveličanje, tukaj pa mir z Bogom in ljudmi, ljubezen in usmiljenje, tudi napredek in kulturo. Na kateri svatbi dobiš tolike in V nedeljo dne' 27. septembra je vatikansko glasilo nOsservatore Romano« prineslo encikliko sv. očeta Pija XII., s katero sv. oče razglaša leto 1954 kot marijansko leto zaradi praznovanja prve stoletnice, odkar je bila proglašena verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju. V tej encikliki govori sv. oče najprej o vzvišeni resnici Marijinega brezmadežnega spočetja. Znova spominja krščanski svet na ona mesto v sv. pismu, iz katerih je razvidna ta velika odlika Marijina. Na stalni nauk sv. Cerkve, ki je vedno verovala, da je bila Marija brez madeža izvirnega greha spočeta v prvem trenutku svojega bivanja, o čemer nam najbolje priča ravno praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je. izmed najstarejših Marijinih praznikov v sv. Cerkvi in ga praznujejo ne samo katoličani nego prav tako tudi vzhodni ločeni kristjani. Z naukom sv. pisma in z izročilom sv. Cerkve se ujemajo največji katoliški bogoslovni učenjaki in razlagalci sv. pisma, ki so resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju tako globoko utemeljili in podprli z raznimi teološkimi dokazi. Zadnja posledica tega nauka pa je verska resnica o Marijinem vnebovzetju. Vse to sv. oče še enkrat na kratko prikliče v spomin zato, da bi nam ta verska resnica t’ prihodnjem letu tem bolj živo stopila pred oči kot logična posledica božjega razodetega nauka v sv. pismu, cerkvenega izročila in nauka bogoslovcev. Zlasti želi sv. oče, naj bo ta resnica živa v zavesti duhovnikov, ki naj o njej' v prihodnjem letu veliko govorijo svojim vernikom, da bodo ti o njej ne samo poučeni, temveč da bo ta resnica zanje in ves svet začetek spreobrnjenja in novega življenja. takšne dobrine kakor v sv. katoliški Cerkvi? »In poslal je svoje služabnike klicat povabljene.« Služabniki, to so pač škofje in duhovniki. Ti vabijo in kličejo ljudi v Cerkev v razgovorili, pridigah, po časopisih, po radiu... In ljudje? Eni gredo brezbrižno mimo; imajo zabave, plese, kino, imajo ženske in vino. Ti se torej za vabilo še zmenijo ne. Drugi gredo po kupčiji; se ustavijo za hip, prisluhnejo, pa začno računati, kdo da več, kje je večji dobiček. V cerkvi? Tam se ne služi. Pri pridigi? Nič ne nese. Spoved? Sama izguba. Obhajilo? Tam ni kruha. Molitev? Delo, delo, ne molitev! Zapovedi? Za prismojene ljudi. Duša? Saj je najbrž nimamo, zato skrbimo raje za telo, katero vidimo in čutimo. To so trgovske, dobičkarske duše, ki imajo smisel le za to, kar nese, kar se poje. Kraljestvo božje pa res malo nese. A so še tretji. Evangelij pravi, »da so ostali zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili.« Tudi taki so na svetu. Take poslušalce je imel apostol Pavel v Mali Aziji. Poslušali so ga, potem pa se z njim prepirali in ga končno kamnali ter pustili na pol mrtvega. Isto se ponavlja danes dobesedno. Služabniki božji učijo, kličejo, vabijo brez groženj, toliko bolj brez nasilja. Toda dvigajo se proti njim zoprniki, jili sramotijo, pretepajo, izganjajo, obsojajo in tudi pobijajo. Kaj so služabniki božji storili? Samo klicali in vabili so ljudi v kraljestvo božje raz prižnico, v razgovoru, v časopisu. Svojo dolžnost so izpolnili. Ti ne maraš na svatbo? Pojdi, saj ceste so široke! Ti ne ugaja vabilo, ki si ga dobil, časopis, ki se prodaja na cerkvenih vratih? Pusti ga ali vrzi v koš. Ti preseda pridiga? Ostani doma in beri roman. Toda eno ti rečem: Nikar ne delaj nasilja tistim, ki te vabijo v božje kraljestvo. Pomni, kaj je dejal Kristus: »Kralj se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal one ubijalce in njih mesto požgal.« Glej, da se tudi s tabo ne zgodi tako. Kako drugače je bilo z onimi, ki so sprejeli vabilo. Postali so deležni vsega bogastva božje svatbe. Da bi bil tudi ti med temi. Tu preide sv. oče k drugemu delu enciklike, ki je prisrčen poziv Pija XII. na vse verne kristjane, naj svojo božjo Mater častijo predvsem tako, da jo bodo skušali v življenju posnemati. »Saj pobožnost, ki ni prazna beseda, nas mora vse, vsakega po stanu in razmerah primerno siliti k temu, da si pridobimo čednosti.«. Današnji svet pa se je od čednosti tako močno oddaljil zato, ker je zapustil Kristusa, ki je studenec žive vode, ter si izkopal kapnice, razpokane kapnice, ki ne morejo držati vode. (Jer. 2,13). Materializem je zajel ljudi, toži sv. oče, in pa verska brezbrižnost. Ponekod je še hujše, saj si mnogi z vsemi sredstvi prizadevajo, da bi iz src. ljudi izruvali vero v Roga. To pa ima pogubne posledice, ker se z vero v Boga zruši temelj, na katerem sloni moralni red. V sled tega nastaja anarhija, upori, revolucije in sama avtoriteta državne oblasti nima Heč veljave. Kdo naj proti takemu zlu pomaga? Gotovo, da lahko dajo svojo pomoč tudi oni, ki vodijo države. Toda to je premalo. Pomoč mora priti z višjega kraja. Izboljšanje smemo upati le, če bo znova povsod vzcvetelo krščansko življenje. K temu nas vzpodbuja ravno Marija Devica. »Vsled tega«, nadaljuje sv. oče »vabimo vas vse, častiti bratje, (to je škofje vsega sveta), da v moči službe, ki jo opravljate, povabite vernike, ki so zaupani vaši službi, du praznujete marijansko leto, ki ga proglašamo, in ki naj se obhaja po vsem svetu, od prihodnjega meseca decembra do decembra prihodnjega leta ob priliki, ko poteka prvo stoletje, odkar je bila proglašena resnica o Marijinem brezmarležnem spočetju«. Nato daje sv. oče nekaj navodil, kako naj škofje in duhovniki poučujejo ljudstvo o tej ver- ski resnici, naj pripravijo kaka velika Marijina slavja prihodnje leto v raznih Marijinih svetiščih in zlasti romanja v Lurd, kjer je Marija sama potrdila Bernardki resnico o svojem brezmadežnem spočetju. Končno spodbuja sv. oče na poseben način Rimljane, naj bodo v zgled ostalemu svetu v češčenju Marije Device. * Kaj bomo naredili mi Slovenci prihodnje Marijino leto? Prav je, da že sedaj na to mislimo. Prvo, kar se nam zdi primerno Delo »osvoboditeljev" v Vietnamu Šele sedaj so prišla poročila o strahotnem pokolju kristjanov v župniji CaoMai po vietminskih komunistih. Kristjani so se zabarikadirali v cerkev, toda komunisti so zaradi velike nadmoči vdrli v cerkev in klali vse križem. Daleč okrog nesrečnega kraja zaudarja po ožganem človeškem me« su. 180 kristjanov, mož, žen in otrok je tako našlo smrt v plamenih cerkve CaoMai. Priznanje katoliški Cerkvi Znani ameriški pisatelj črnec Franklin Nichols je na neki konferenci v New Yorku izjavil: Katoliška Cerkev se je od vseh svojih početkov posvetila varstvu dostojanstva vseh ljudi brez izjeme. Ona je vedno poudarjala kot svojo osnovno dolžnost, o-hranjevati bratstvo vseh ljudi, ki so sinovi Boga Očeta. Napredek, ki se kaže v sodelovanju različnih ras, je bistveno delo katoliške Cerkve. V tem pogledu ni nobenega dvoma, kajti katoliška Cerkev je vedno v prvi vrsti v borbi za to, da se dajo tudi črncem vse pravice. Nagrada za verski film Mednarodni katoliški urad za kino je soglasno izročil prvo nagrado španskemu filmu: La guerra de Dios, ki je bil predvajan na beneškem filmskem festivalu. Film je dobil prvo nagrado v natečaju, ki so se ga udeležile različne narodnosti z 20 filmi. Papež poziva k zmernosti v potrošnji vina, a poveličuje poduhovljeno in hranilno vrednost trte in vina V okviru sedanje Mednarodne kmetijske razstave v Rimu se vršijo tudi mnogi mednarodni kongresi in zborovanja kmetijskih strokovnjakov in znanstvenikov. Tako se je vršil sredi septembra mednarodni vinarski kongres, katerega so se udeležili strokovnjaki iz vseh vidnejših držav (21), kjer sadijo trte. Prisotni so bili zastopniki iz lureije, Grčije, Jugoslavije, Francije, Portugalske, Španije, Švice, Avstrije in drugih ter seveda največ iz Italije. Na dnevnem redu kongresa so bila v razpravi vsa najvažnejša vprašanja, ki se tičejo vinogradništva in kletarstva, pa tudi trgovine in potrošnje vina. O razpravah bo izšla posebna knjiga. V sredo, dne 16. septembra, so bili udeleženci kongresa sprejeti v posebni av- je, da prihodnji mesec maj posvetimo šmarnice predvsem premišljevanju tega edinstvenega Marijinega privilegija. Kolikor nam je znano, pripravlja msgr. Gregorec v Gorici posebne šmarnice o Mariji Brezmadežni. Dalje bi marijansko leto ne smelo mimo nas brez kakega našega skupnega velikega Marijinega slavja. V preteklih letih smo videli že take velike skupne verske manifestacije, ki so pustile najlepši vtis. Prihodnje leto moramo pripraviti Mariji nekaj še lepšega in večjega. dienci pri papežu v Castel Gandolfu, kjer je sv. oče držal kongresistom v francoščini naslednji govur: »Najnovejše statistike kažejo, da v nekaterih pokrajinah proizvodnja vina za mnogo prekaša potrošnjo in možnost izvoza. Kljub temu pa bi bilo nedopustno, če bi obramba materijelnih koristi v eni ali drugi obliki povzročila čezmerno individuelno potrošnjo vina in s tem alkohola. Dobro vemo, da večji del zavžitega alkohola ne izvira iz vina, a kako naj gledamo brezbrižno na strahotne duševne in telesne posledice alkoholizma? Kar mi pravimo, in to je naša dolžnost, ne sme spraviti na slab gla9 panogo, s katero se pečate.« »Vino samo na sebi je izvrstna stvar. Brez naštevanja ljudskih pregovorov, ki jih sv. pismo večkrat navaja kot načela, bodisi da hvali vino ali graja črezmerno uživanje, se spominja vsak kristijan, da se je prvi čudež Božjega Učitelja izvršil na ženitnini v Kani s spremembo obilne količine vode v izborno vino. Gotovo so lahko resni vzroki, da se nekdo odpove pitju vina, kot osebna previdnost, ljubezen do bližnjega, zadoščenje za svoje ali tuje grehe. Iz tega vidika 'so mnogi doprinesli in še doprinašajo velike žrtve. A ni manj upravičeno, da se na najbolj znanstven način postavi v pravo luč izredne hranilne in zdravilne lastnosti vina. »Smo prepričani, da z vašim delom napravite veliko uslugo človeštvu, ker boste istočasno pripomogli določiti mero in poudarili, da kdor pije več, vino zlorablja. »Nočemo zaključiti ne da bi dvignili našo misel na versko skrivnost, v kateri vidi katoliška vera največji dokaz božje ljubezni do ljudi: daritev sv. maše. Že 2000 let zajemajo rodovi kristjanov v zakramentu kruha in vina brano za svoje duhovno življenje. Celo človeško življenje dobi iz posvetitve verski smisel. »Iz tega vidika - je zaključil Pij XII. -smo hoteli to vsaj na kratko omeniti pred vami, ker smo prepričani, da ni popolnoma postransko, če se izvaja neki poklic, ki ima gotove odnose z najvišjimi skrivnostmi«. Zobozdravnik Dr. STANISLAV PAVLICA se je preselil v via Rittmeyer štev. 13 in sprejema od 9 - 13 in 17 - 19 Telef. št. 31813 TRST Telef. št. 31813 Izredno redovno slavje med Slovenci v Rimu Na Marijin praznik 8. septembra je stopilo v red slovenskih šolskih sester sv. Frančiška 7 slovenskih deklet, od katerih so bile 4 iz slovenske Koroške, 1 iz Gorenjske in dve iz drugih krajev Slovenije. Istočasno je pet sester tega reda položilo večne zaobljube. Tudi od teh so bile 4 po rodu Korošice. Obnovilo je pa svoje redovne obljube 6 redovnic. Redovna hiša v malem mestecu Grotti 1’errati, nedaleč 'od Rima,' je bila vsa praznično okrašena. Od vseh strani so hiteli tja povabljeni gostje in sorodniki kandidatinj. Nekatere so bile brez svojih dragih. Ti niso smeli iz domovine. Naj bo ta njihova žrtev darovana Bogu za to, da skrajša temne dni, ki vladajo v domovini. Ob 8. uri je pristopil k oltarju zavodske kapele nadškof dr. Alojzij Fogar in ob asistenci daroval slovesno sv. mašo. V pridigi se je spominjal slavja tega dne in poudarjal pomen redovnega življenja v današnjem zmaterializiranem svetu. Med sv. mašo je 5 redovnic položilo večne zaobljube. Kot spomin na to so prejele na redovno pokrivalo trnjev venec. Trnje je simbol trpljenja. Kakor je moral trpeti Zadnja »Demokracija« obljublja nadaljevanje polemike. Mi pa že naprej povemo, da ne bomo odgovarjali. Za nas je pravda končana v Martinčičev prid. sam božji Sin Kristus in njegova prečista Mati Devica Marija, tako je tudi nam vsem trnje in trpljenje dano na pot v življenje. Kdor ga bo vdano prenašal, se bo v njem očistil in dosegel svoj življenjski namen: zveličanje. Po sv. maši je vodil obred preobleke sedmih kandidatinj frančiškanski definitor p. Hugo Bren. V svojem govoru je v izklesanih, njemu lastnih besedah poudarjal lepoto redovniškega poklica. Sedem slovenskih deklet, sedem cvetov slovenske zemlje, so prihajale nato druga za drugo pred oltar, vse oblečene kot neveste. X beli dolgi obleki z belim pajčolanom in nevestinim vencem, s soncem in srečo v očeh. Samo črn pajčolan, ki so ga imele okrog vratu, jih je spominjal, da zapuščajo ta svet, poln zmede in zablod, in da bodo vsak čas rekle svoj: tiočein! Ženinu, ki ni od tega sveta. V osemdnevnih duhovnih vajah, ki jih je vodil preč. g. Anton Iskra, so se pripravljale na ta veliki dan. Zato so danes tako zbrane, srečne in vesele. Obred 6e nadaljuje: Simbolično jim pristrižejo lase, vzamejo nevestin venec z glave in beli pajčolan. Blagoslovijo redovne obleke. »Sleci starega človeka,« moli duhovnik pred oltarjem... Neveste odhajajo v zakristijo. Še kratek hip in umaknile se bodo svetu in svoja mlada leta posvetile Bogu za vselej. Že se vračajo in jih ni skoro prepoznati. Vse so oblečene v redovne obleke, le da imajo na glavi samo belo pokrivalo brez črnega pajčolana, kot ga imajo druge redovnice tega reda. Kristusove neveste so oblekle novega človeka. Že izpolnjujejo obljubo, ki so jo dale, živeti zanj v čistosti, uboštvu in pokorščini. Po duhovnikovih rokah dobe zato med obrednimi molitvami še redovni beli pas, ki jih spominja na obljubo čistosti, venec, pajčolan, redovna pravila in križ, ki je naša podoba. Z njim moramo skozi življenje. Z njim v večnost po plačilo. Potem pride še zadnje: Zapustile so svet. Nanj jih ne sme nič več vezati, niti ime. Zato padajo v zbrano tišino še zadnje duhovnikove besede: »Odslej se ne boš nič več imenovala Rozika, marveč ti bo ime sestra Bergmana, itd.« Z zahvalno pesmijo je bila cerkvena slovesnost končana. Slavje so še posebej povečali s svojo prisotnostjo prevzvišeni nadškof dr. Alojzij Fogar, jezuitski asistent za slovanske narode p. Prešeren, frančiškanski definitor p. Hugo Bren, župnik iz Grotte Ferrate, generalna predstojnica reda slovenskih šolskih sester častita mati Terezija Ilanželič in redovne provincialne prednice ter sestre, predstavnik Slovenskega socialnega odbora dr. Robič in številni drugi gostje. Izvencerkvcno praznovanje pa sc je zaradi prisrčnosti in veselja vseh razvilo v pravo domače slovensko slavje. Naslednji dan so bili skoro vsi navzoči sprejeti pri sv. očetu, kjer so prejeli njegov apostolski blagoslov. Ko poročamo o tem dogodku, iskreno čestitamo tudi v našem imenu kandidatinjam k izberi njihovega poklica, posebej pa generalni prednici slovenskih šolskih sester, častiti materi Tereziji Ilanželič, k tako bogatemu povečanju reda in to v dneh, ko vsepovsod vlada malodušje, nevera iu greh. Prosimo Boga, da blagoslovi ta mlada slovenska življenja, ki so se njemu posvetila! Leto 1954 - Marijansko leto Dekan Pavlin Bitnar - sedemdesetletnik V ponedeljek 5. oktobra bo dopolnil 70 let preč. g. Pavlin Bitnar, dekan in mestni župnik črnomeljski, ki živi sedaj v kon-ventu križniškega reda v Lani na Tirolskem. Bilo bi popolnoma pogrešeno, 'če bi se mi svobodni Slovenci tega moža ob njegovem življenjskem jubileju ne spomnili, saj je nekaj desetletij zgodovine Bele-krajine tesno povezanih z njegovim imenom. Doma v Sloveniji bo ostal večini jubilej g. dekana nepoznan, ker je pač on eden tistih, ki sedanjim brezbožnim mogotcem, ki tam vladajo, niso všeč. Dekan Pavlin Bitnar je zagledal luč sveta 5. oktobra 1883 v Opavi na Češkem in je kot mlad klerik križniškega reda prišel z nekaterimi drugimi sorojaki — Čehi v ljubljanske Križanke, kjer so takrat obnavljali redovno provinco za Slovenijo. Po bogoslovnih študijah, ki jih je dovršil v Briksnu in Ljubljani, je deloval v raznih belokranjskih župnijah. V letu 1923 je bil imenovan za mestnega župnika v Črnomlju in nekaj let pozneje tudi za dekana belokranjske dekanije. Tam je plodonosno deloval vse do leta 1943, ko se je umaknil pred navalom Titovih komunistov, katerim pa je na poti padel v roke, in mu niso prizanesli z zaničevanjem. Toda še enkrat je moral vzeti v roke kelih trpljenja v maju 1945, ko je odšel bolehen z mnogimi drugimi peš čez Karavanke v Celovec in od tam v taborišče Treviso, odkoder je končno prišel v konvent križniškega reda v Lani. Čeprav g. dekan ni rojen Slovenec, je vendar našel v Sloveniji drugo domovino in postal tam pravi Slovenec. Naš narod nima veliko mož, ki bi se bili toliko žrtvovali za blagor izročenega jim ljudstva, "kot se je ravno g. dekan za svoje drage Belokranjce. Če bi hoteli samo nekoliko natančneje opisati njegovo delovanje, bi bilo to v člankih nemogoče, morali bi pisati knjigo, ki bi pa ne bila majhna. Kot duhovnik je bil vedno vzor svojim duhovnim sobi atom, ki so gledali nanj z visokim spoštovanjem. V zavesti visokega duhovniškega poslanstva je bil strog, posebno do samega sebe, in resen, vendar pa zmeraj z vsakim prijazen in naravnost čudovito gostoljuben ter srčno dober, res prava, živa podoba svojega božjega Učenika. Svojemu belokranjskemu ljudstvu je pa pomagal tudi na gospodarskem polju kot njegov politični zastopnik. Vedno je bil vsem vse; Bogu najzvestejši služabnik, ljudstvu pa najboljši vodnik k Bogu. Kakor je bil vedno tesno povezan z njemu izročenim ljudstvom, s katerim se je veselil v srečnih dneh in kateremu je pomagal nositi križ trpljenja, tako tudi sedaj svojih dragih Belokranjcev ni pozabil. Le Bog vsemogočni ve koliko je g. dekan v teh letih premolil za trpeče .slovensko ljudstvo, da bi mu bili dnevi trpljenja skrajšani. Res iz srca želimo g. dekanu še mnogo srečnih let, predvsem pač, da bi se mogel kmalu vrniti med slovensko ljudstvo, ki bi ga še tako zelo potrebovalo. Iz življenja Cerkve Leto V. ■ štev. 40 KATOLIŠKI GLAS Stran 3. Nedeljsko zmagoslavje slovenske pesmi in besede v Štandrežu Ko smo se preteklo nedeljo vračali iz Štandreža domov, je bila sodba udeležencev soglasna, da je bil štandreski tabor dobro pripravljen, izborno izvajan in je eato tudi izpolnil pričakovanje udeležencev. Slovenska beseda, peta in recitirana, je doživela res svoj praznik, kot ga ne doživi prav pogosto. Pevski zbori, igralska skupina, recitatorji, govorniki, vsi so nam dali občutek, kako lepa, bogata in silna je slovenska beseda, ki jo je ustvaril slovenski človek in jo na teh najbolj zapadnih tleh ohranil nepokvarjeno do danes, jo očuval pred tolikimi sovražniki; zato jo hoče ohraniti in čuvati še naprej, novim rodovom, vsem njenim sovražnikom nakljub. Tako je bilo preteklo nedeljo v Štandrežu, da se je razveselilo srce vsakega poštenega človeka. Saj se je še nebo hotelo poveseliti z nami in nam je poslalo vreme, kot bi ga zaman pričakovali v tem letnem času. Je pa lahko žal vsem, ki niso prišli v nedeljo v Štandrež! Takega srčnega veselja človek ne užije vsake kva-tre, posebno pri nas ne. Ves program je bil smotrno urejen tako, da so se prepletali zbori z recitacijami. Zbori so zopet bili načrtno zbrani v tri skupine: kraško, briško in goriško (mesto in okolica). Pred nastopom vsake skupine je bila recitacija zelo posrečenih pesmi Ljubke Šorlijeve, ki so dale ton nastopu skupine. Goriška pesnica je s temi pesmimi pokazala, da smo dobili v njej Primorci glasnico lepot naše zemlje, bolečin naše preteklosti, želja naše sedanjosti. Zato je njena beseda spadala v okvir celotne'prireditve kot zvonček k maši. Uvodne besede je imel dr. Kar n. Poudaril je pomen prireditve, nato pa je nadaljeval: »Ob priliki evharističnega kongresa pred letom dni je tu v Štandrežu prvič poletela v javnost misel o Katol. domu. Danes je ta misel postala stvarnost.« Odobravanje ljudstva ob teh besedah nam priča, da postaja Kat. dom vedno bolj last vseh naših ljudi, ki so za Dom že veliko žrtvovali in bodo gotovo še naprej, dokler ne postane res tak, kot si ga želimo. Za dr. Kacinom je stopil na oder prof. Jože Peterlin, ki je prinesel pozdrav bratov Tržačanov. Pozdravil je v imenu tržaške Prosvete ter se spomnil tudi koroških Slovencev, saj čutimo danes vsi zamejski Slovenci, da tvorimo bolj kot kdaj prej narodno enoto, ko preživljamo vsi približno enake težave. Po obeh pozdravnih govorih se je začel pevski del programa, ki je obsegal nastop kraških zborov: Jamlje in Doberdob; briških: Števerjan in Pevma; goriških: Rupa, Podgora in Gorica. Vsak zbor je zapel dve pesmi. Z malimi izjemami so bile to pesmi naših priznanih komponistov'. Nimamo namena ocenjevati nastopa pevskih zborov * Pogled rta gociškl cjcad S potezo ostro je v neba modrino začrtal pozni mrak gradu obrise, da veličasten in mogočen zdi se. Temotna luč se sveti skozi lino. Pod grajskim zidom se cipresa dviga. Kot stražnik zvest stoji in se ne gane. Motri vrvenje mesta in meščane, kot da le-to s podobami je knjiga. Kaj vse so listi v njej že pokazali, ko jih obračal je vihar stoletij! In še se boj za pravdo v njih zrcali. Baz Travnik čudi se Ignacij sveti: Še vedno v vrstah, Gradniki, Kobali? Ne bo li konca tej turobni četi? Ljubka Šorli s stališča njih umetniške dovršenosti. Hočemo poudariti le dejstvo, da so vsi zbori peli dobro ter jim gre vsekakor priznanje za trud in prijeten užitek, ki so nam ga nudili. Po kratkem odmoru je sledila vesela enodejanka A. P. Čehova »Medved«. Sprva se je zdelo, da pri tako resnem pevskem programu ni prav na mestu veseloigra. Toda pokazalo se je, da je bila tudi ta posrečeno izbrana in še bolje podana. V igri nastopajo le tri osebe: vdova posestnica Ivanovna Popova (Polona - M. S.), posestnik Gregorij (Tona —• V. P.) ter služabnik Luka (M. K.). Zato sloni vsa teža igre na teh treh, na njih značajih in dialogu. Priznati moramo, da so vsi trije odlično igrali. Besedni izraz in kretnja, nastop in poudarek, vse je bilo na mestu. Zato se je občinstvo res iz srca, smejalo žalostni vdovi in za ženska srca nepristopnemu posestniku, ko si končno premagana priznata, da se imata rada. V mehkem jesenskem večeru je bila idila na odru prijeten oddih vsem. Za zaključek so združeni zbori zapeli Bajukovo »Meglico« in pa »Moj očka imajo konj’ča dva«. Ti dve pesmi sta bili kakor pri streljanju z možnarji zadnja salva. Fantje, ki so ves čas pametno streljali, se hočejo ob koncu postaviti in sprožijo z vsemi možnarji, da odmeva daleč v svet. Tako sta bili ti dve pesmi: mogočni, prijetni, ubrani. Res dostojen zaključek tako lepega večera. Narodna pesem, ki jo poje številen zbor, bo vedno naša najlepša umetnina. Bil je že mrak, ko smo se razhajali. Nad Gorico je proti nebu kipel v nočni razsvetljavi goriški grad. Pislulinil je nočnemu vrvenju v mestu, prisluhnil je tudi naši pesmi. In bil je z nami vesel nad lepoto in mogočnostjo slovenske besede. Malo zgodovine ob obletnici koroškega plebiscita Ob pol štirih zjutraj dne 2. mejnika 1919 so zagrmeli nemški topovi na Koroškem. Pričela se je nemška ofenziva pod poveljstvom Hiilgertha. Nemci so razpolagali z 71 topovi, slovenske čete samo s 56timi.. Kmalu se je videlo, da slov. čete nemški ofenzivi ne bodo kos. Začele so se umikati na celi črti. Dne 7. majnika je bil boj končan s popolno nemško zmago. Dne 7. majnika ni bilo nobenega oboroženega slovenskega vojaka več na Koroškem. V Velikovcu pa še danes priča o nemški zmagi dne 2. majnika v naslednjih dneh »2. Mai Strasse (Cesta 2. majnika)«. Ravno tri tedne pozneje se je začela jugoslovanska ofenziva. Dne 28. majnika ob štirih zjutraj se je začelo. Poveljnik jugoslovanskih čet je bil general Krsta Smiljanič. Dva druga poveljnika sta bila polkovnik Milenkovič in general Majster. Nemci so bili na napad dobro pripravljeni. Tudi jim ni manjkalo poguma. V Mežiški dolini nad Črno so napad odbili. A jugoslovanski premoči se niso mogli u-stavljati. Jugoslovanske čete so prebile fronto na več krajih. Preko Železne Kaple je napredovala jugoslov. brigada. Proti Dravi pri Dravogradu so napredovale čete polkovnika Milenkoviča. S Košenjaka je vdrl v Labudsko dolino s svojimi četami general Majster. Zevzel je St. Pavel, St. Andraž v Labudski dolini in se nato obrnil proti Grebinju in Velikovcu. Dne 3. junija so jugoslov. čete vkorakale v Velikovec. Naslednji dan, 4. juniju zvečer, je bil boj končan. Bilo je sklenjeno premirje. Še 5. junija zjutraj je Jugoslovanom branil prehod čez Krko pri Silejevem mostu nadporočnik Steinaclier. Streljal je s topovi. Tedaj je dobil od Hiilgertha pismeno povelje, naj ustavi ogenj in se umakne proti Št. Vidu ob Glini, ker je nadaljni odpor brez pomena. Dne 6. junija 1919 so jugoslov. čete vkorakale v Celovec. Reinhardstein piše: »Od treh strani so korakali Slovani proti Celovcu. Na čelu svojih čet je vkorakal redoljubni in pravični polkovnik Milenkovič 9 mesto, pešci, topništvo s svojimi gorskimi topovi, ki so imeli že pet let vojske za seboj, konjenica. Na Zmajcnem trgu (Novi trg) so taborile rjave postave Maken-doncev.« Celovška kotlina je bila zasedena, jugoslov. zmaga je bila popolna. Kljub temu ja IVilson zahteval plebiscit. In plebiscit se je vršil dne 10. okt. 1920. Zakaj so Nemci zmagali pri plebiscitu? Razmerje glasov je bilo: 15.279 za Jugoslavijo: 22.025 za Avstrijo. Ni dvoma, da je največ pripomogla do nemške zmage pri plebiscitu 10. okt. 1920: nemška šola. Ta je bila 50 let prej Slovencem na Koroškem vsiljena. Vsi protesti proti nemški šoli so bili brezuspešni. Pretežna večina glasovalcev 10. okt. 1920 je šla skozi nemško šolo. Tu šola je skozi 50 let pred glasovanjem ubijala v Slovencih slovensko narodno zavest in je vzgajala v njih nemško mišljenje. In človek brez narodne zavesti nima smisla za narodno državo. To je glavni vzrok nemške zmage pri plebiscitu dne 10. oktobra 1920. 10. oktober je vsako leto žalostna obletnica. Poznavalec koroških razmer Več slovenskih vitaminov Kadarkoli se mučim s tistimi slovenskimi otroki, ki svojega materinskega jezika ne obvladajo, mi prihaja na misel zgled neke posebne tržaške družine, ki bi jo rad postavil za zgled v nekem drugem redu marsikaterim slovenskim staršem. Omenjeno družino iz tržaškega centra sestavljajo oče, mati, sedemnajstletni sin in en stric. Ta stric, očetov brat, je nekoč nekje nekaj bral o važnosti vitaminov za rastoči organizem. Svoje odkritje je brž povedal bratu in svakinji. Enodušen sklep: fantu, namreč sinu ali nečaku, je treba nujno reformirati prehrano: vitamine, vitamine! Verjetno mladenič tudi prej ni bil cisto brez njih. Kako jabolko in oranže je menda že kdaj pojedel, drugače bi ne bil pri sedemnajstem letu tak hrust, kakor dejanski je. Toda po novem stričevem »razodetju« si je mamica izprašala vest, obžalujoč svojo »nemarnost« in »nemodernost«, kupila brž nove, znanstvene kuharske bukve in dolge večere iz njih študirala moderna navodila za hranitev doraščajočih otrok. Stari so ostali pri starem: dunajski zrezki, goveje ali kurje juhe, suhe testenine po bolonjsko (pasta aseiutta alla bo-lognese), kuhano kislo zelje s kako lombardsko ali kranjsko klobaso, hrenovke z gorčico, kuhani kompoti in podobne reči so se vrstile na njih jedilnem listu, kakor vedno prej. Mlademu miljencu pa so od- ' redili strogo »znanstveno« dieto: zjutraj na tešče kilogram češenj ali grozdja ali oranž (kakor nanese sezona); opoldne nič več juhe, da se želpdec ne razširi, niti testenin, da fant ne postane preveč zamaščen, ampak rižot s surovo gnjatjo ali salamo ter mešano solato iz paradižnikov, kumaric, endivje ali radiča in vse to bogato oblito z oljčnim oljem in eitronovim sokom; za popoldansko malico nič več tort ali čokolade, marveč ržen kruh v medu in presnem maslu in zraven pasterizirano mleko ali pa yogourth. Tudi večerja se odtlej sestavlja po pravilu vitaminov. Toda mladenič se je kmalu uprl tej »izolaciji« svoje prehrane. Ilotel je jesti kakor starši in stric — ne zaradi drugačne hrane, ampak zaradi enotnosti z omizjem. Ni mu šlo v glavo, da bi moral biti nekaj posebnega. Zopet so se vsi trije odrasli sestali in posvetovali. Enodušen sklep se je glasil: Vsi bomo jedli vitaminsko hrano, da bomo navdušili mladega zanjo. Odtlej je imela mati lažji posel, ni bilo več treba kuhati na dve strani. Na vseh štirih ali osmih krožnikih so se po štirikrat na dan tečno smejali sami čisti, pristni, ncizkuhani vitamini, kakor medicina zapoveduje. Dan za dnem, leto za letom kraljujejo odtlej v tisti hiši sami vitamini. Prosim, te zgodbe si nisem jaz izmislil. Stric iz tiste družine mi jo je pripovedoval s posebnim ponosom, češ: »Glejte, kako mi skrbimo za bodoči rod! Vsi v družini jemo same vitamine, da dajemo mlademu večjo pobudo za zdravo, mladi krvi primerno hrano. Hočemo, da bo zdrav, odporen proti vsem boleznim, dobro razvit itd.« (Konec prihodnjič) Tiskovna konferenca ravnatelja tržaškega radia S tem tednom se je program slovenske radijske postaje v Trstu nekoliko spremenili. Novo zamisel je obrazložil ravnatelj postaje, g. Rim na tiskovni konferenci, na katero je povabil zastopnike krajevnega časopisja. Najprej je g. ravnatelj poudaril, da želi imeti stik tudi z občinstvom in da je zato povabil na sestanek dopisnike, ki po svojem časopisju nekako predstavljajo javno mnenje. Njemu samemu se je čudno zdelo, da je to šele prvo srečanje. Nato je očrtal spremembe v dosedanjem programu, ki so mu jih narekovala največ izkusiva v dosedanjem radijskem delu. Glavno načelo sprememb je v govorjenem sporedu: krajše, a številnejše oddaje. Ta-ko bodo poročila zdaj sedemkrat na dan (prej petkrat), a samo dvakrat po 15 mJ. nut, dvakrat pa po 10 in trikrat po 5 mi-nut. Športne oddaje bodo zdaj vsak dan. Književnost in umetnost bo razdrobljena na tri oddaje. Tako v sporeuu v bistvu ni nobenih novih oddaj, več jih je celo ukinjenih, druge pa so krajše, pa zato večkratne. Nato se je razvil koristen razgovor, ki je marsikaj pojasnil, kar radijski poslušalci ne vedo. Tako smo videli, da se postaja bori z velikimi težavami, ko išče nove predvsem slovanske glasbe. Nekdo je predlagal oddajo s Pravno posvetovalnico. Bilo je govora tudi o napovedovalcih in napovedovalkah, ki da jih postaja sprejema brez vsakega natečaja. Nek dipisnik je bil mnenja, da bi bilo mogoče z natečajem dobiti boljše moči. G. ravnatelj je pojasnil, da jih je postaja pripravljena vedno sprejeti, samo naj se javijo. Bilo je še govora o pomanjkanju pregleda domačega tiska, češ, saj piše ves svet o Trstu in tudi krajevno časopisje, a vendar o tem na radiu ni govora. V resnici dobi človek, ki pregleduje celotni spored ali pa, ko ga posluša, vtis, da postaja res premalo raste iz potreb tržaških Slovencev. Velik del slovenskih radijskih poslušalcev je delavcev in njim je vendar posvečenih premalo oddaj. Tudi se zaradi svojega socialnega položaja ne morejo na primer zanimati za jutranji jedilni list, ki je premalo prikladen zanje. Tista kosila si lahko privošči samo par bogatih slovenskih poslušalcev. Slovenskega delavnega človeka tudi mnogokrat ne zanimajo problemi site in razuzdane družbo degeneriranih narodov, ki jih poslušajo v kakih dramah. To je daleč od tržaškega delavnega človeka. Manjka pa večji narodni značaj oddaj. Sovražniki našega naroda so dolga desetletja ubijali v nas narodnost in teptali naše pravice. Dopovedovali so, da nimamo svoje kulture. In tukaj postaja greši. Še mnogo več oddaj bi morala imeti iz naše umetnosti, iz književnosti, iz jezika, iz kulture. Prav po novem programu pa so ukinili celo slovensko jezikovno oddajo, črtali iz sporeda oddaje iz književnosti, tako, da ne bomo slišali več brati pesmi, ne kakih lepih poglavij iz slovenske proze. Tak spored je res premalo narodni, slovenski. K programu postaje se bomo v prihodnjih številkah našega lista še povrnili. Vedno smo z zanimanjem spremljali postajo od njenega začetka do danes. V času bojkota komunistov, ki so prepovedali komur koli nastopati na postaji in sodelovati, smo radi podpirali postajo v najtežjih dneh. Če smo kdaj zapisali kako ostro na račun ponovnega prodiranja in vdiranja istih komunistov, ki so hoteli nekoč postajo uničiti, smo to storili iz skrbi, da postaja ne bo več služila svojemu namenu. Gospod ravnatelj Rim, ki še ni dolgo, kar je prevzel vodstvo, kaže veliko razumevanje za vse probleme postaje in za želje poslušalcev. Takega ravnatelja smo veseli, saj so nam do zdaj vsa leta pripovedovali, da ni važno, kaj in kako poslušalci mislijo o oddajah in smo naleteli vedno na zaprta vrata in na gluha ušesa. Zaupamo, da bo novi ravnatelj še vse ne-dostatke odpravil in da bo ohranil z nami prekoristni stik, ki bo v prid postaje in poslušalcev. Prvo pa, kar pričakujemo je to, da bo postaja res slovenska, vsaj toliko, kolikor je postaja Trst I. italijanska. Priprava domače vinske pijače Marsikateri naših čitateljev pridela doma tako malo vina, da isto ne zadostuje za kritje domače potrebe in bi rad svoj pridelek nekoliko - nategnil. To ni sicer v korist našega vinogradništva, a dejstvo je in bo ostalo. Zato je pač najbolje, da damo navodila za pripravo sorazmerno dobre pijače. . Če znaša pridelek samo 100 litrov in bi rad imel 200 litrov pijače, moraš dodati 100 litrov vode in odgovarjajočo količino sjadkorja in vinske kisline. Domača pijača je prav dobra, če je zdrava in če vsebuje 8% alkohola. Zato bi bilo dobro vedeti, kako močan je pridelek, koliko sladkorja vsebuje mošt. Vzemimo za primer, da vsebuje pridelani mošt 17% sladkorja. Ta mošt bi dal vino od nekaj več kot od 10% alkohola (17x0.6 = 10.2). Če dolijemo k 100 litrom takega vina 100 litrov vode, bomo dobili 200 litrov vina s 5.1% alkohola, Mi pa želimo imeti vino od 8% alkohola, torej nam manjkata 2.9% alkohola ali v 200 litrih vina 5.1% alkohola. Tega moramo nadomestiti s sladkorjem. Za 1% alkohola (v 100 litrih) potrebujemo 1.70 kg sladkorja in ker nam manjkajo 5.8%, moramo dodati 9.86 kg ali okroglo 10 kg sladkorja (1.7x5.8 = 9.86). Sladkor bo najbolje prevrel, če ga dodamo moštu istočasno z vodo. V ta namen ga raztopimo v čim večji množini mlačne vo-de, raztopino premešamo z ostalo določeno vodo in vse skupaj zlijemo v mošt. Pri tem pa moramo paziti, da ne bi bila mešanica prevroča; na noben način ne sme presegati 20° C toplote. Istočasno moramo dodati mešanici tudi odgovarjajočo količino vinske kisline, in sicer po 100 gramov na vsakih 100 litrov dodane vode. Vinsko kislino raztopimo ali v par litrih vode ali mošta in dobro premešamo. Celotna mešanica bo kmalu začela kipeti, če je toplota primerna: v vrelnem prostoru - kleti - okoli 15° C, v sodu ali plavniku malenkost več. Nadalje ravnamo kot z navadnim vinom. Domačo pijačo si lahko pripravimo tudi samo s tropinami in sladkorjem ter dodatkom vinske kisline. Ta pijača bo tem bolja. čim več bo še vina v tropinah in seveda čim več sladkorja bomo dodali. Popolnoma izluženih tropin se ne izplača uporabljati za pripravo domače pijače. * Pri vsem pa moramo pomniti, da ne smemo take pijače prodajati za vino in je tudi ne smemo držati v istih prostorih, kjer je za prodajo določeno vino. Gosenice hočejo požreti zelje... Vse polno je letos gosenic, ki delajo velikansko škodo na cvetači (karfijoli), na kapusu, brokljih, ohrovtu (vrzotah), repi in sploh zelju. To so gosenice belega metulja, ki se zato imenuje »belin« in ki začne pri nas letati že v zgodnji pomladi, koncem aprila in maja, v večjih množinah pa julija in avgusta. Metulj zleže jajčka na spodnjo stran listkov. Iz jajčk se izležejo gosenice, ki so zelo požrešne. Ko dorastejo, se zabubijo in v obliki bube prezimijo, spomladi pa pride iz bube metulj, katerega samica začne odlagati jajčka. Ročno zatiranje gosenic je zelo zamudno in v večjih nasadih skoraj nemogoče. Zato pa imamo na razpolago prvovrstna kemična sredstva. Zelo dober je »gesarol« v zelenih škatlah, torej najcenejši. Tega prašimo z navadnim žveplalnikom povsod, kjer opazimo gosenice ali njih jajčka. Najbolje je, če delo opravljata dva. Eden nekoliko privzdiguje liste, ker preko dneva - posebno če je sončno - gosenice počivajo na spodnji strani listkov, drugi pa praši. Delo gre hitro izpod rok in z enim kg »gesarola« se popraši veliko njivo še tako napadenega zelja. Če vlada suho vreme vsaj še nekaj minut po prašenju, bodo gosenice crknile. Poleg »gesarola« je priporočljivo sredstvo tudi »Pirox«. Če ne bomo uničevali sedaj gosenic, bodo uničile one naše zelje in drugo leto bodo nastopile še v večjih množinah. Darovi za Katoliški dom Po 40.— pesov: Neimenovani - Buenos Aires; Terezija E loh por. Lavrenčič - Buenos Aires. Po 50.— pesov: Ludvik Rijavec, Alojzij Rijavec, Mil Florjančič, Ivanka Kobal por. Klavžar, t Josip Žakelj, č. S, Ciril Petelin - Buen A ires. Po 60. — pesov: Jožef Rijavec, Venceslav Rijavec, Jo Mosetti. Č. g. Jože Rott - Buenos Aires 100.— pes Angela Setničar - Gorica * Lir 5.000. Dr. Lojze Vogrič USA - • » 10.000. Delavec iz Gorice za njesee julij in avgust ...» 1.200. Hlede Jernej - Števerjan - » 1.000. Trošt Karel - Trst ...» 2.000. Černigoj Anton - Tržič - .- » 2.000, Lutman Benedikt • Štandrež » 500. Černe Amalija - Gorica - - » 150. Metlikovec Alojzij . Sesljan » 1.000, N. N. - Sovodnje ...» 600.- A. D. - Kolonkovee - - - » 1.000.- Č. g. Župančič - Erbezzo - » 1.500.- Vilfan Matej - Bočen - - » 500, B. K. - Podgora » 2.000. S. M. - Podgora ...» 1.000, oJItiša £f^ccta Z božjim soncem prepojena, od nebes blagoslovljena, Brda naša zde se raj — češenj, trt in breskev gaj. Števerjan, očak med njimi, lepši na pomlad ko v zimi, pogleduje sem pa tja — vse sosede rad ima. A odkar jih meja loči, solzo marsikdaj potoči; vendar še jih čez in čez povezuje bratska vez. Ti bregovi, te gorice, te raztresene vasice . . . Kaj lepote in vonjav Bog tej zemljici je dal! Ljubka Šor Leto V. •