752
Angažirane pesmi
NAŠA ARIADNINA NIT
Popotniki po usodi
in lastni volji
po brezpotjih bredemo,
ker ni poti pred nami,
vse samo iz naših src
spet v naša srca so speljane,
v nas se križajo, prepletajo,
v negibnost roke, noge so nam zavozlale,
zdaj za vrat, hobotnica, nas stiskajo,
nas bodo zadušile? se sprašujemo
nemočni, da stopili bi iz sebe
in bili za hip Ariadna,
da bi vsaj v najglobljem labirintu
potegnili za seboj
vsak svojo tenko nit spomina
za nenadni čas vrnitve.
Ko se bomo izgubili. Ker smo se že izgubili.
Dan,
ta neukročeni žrebec,
ki ves dan
Ciril Zlobec
OBGLAVLJENJE DNEVA
753
Angažirane pesmi
osvaja v šir in dalj
daljave pred seboj,
se zdaj, poražen ali utrujen, vrača,
umika za okope
tostran nizkega obzorja.
Nad njim, podoba giljotine,
črn oblak se dviga,
skozenj sonce,
krvaveča glava, pada,
že se kotali čez rob sveta
za tenko, ostro črto
nizkega obzorja.
Večerna zarja! se slepim,
ko v vsej lepoti pred menoj umira
spet nov dan.
Pošastno lep, obglavljen dan.
Ne kam, naprej ves čas namenjeni,
vse niže in niže predse sklonjeni
hitimo, se spotikamo v prihodnost,
ki se zapeljivo vzvišena odmika,
da vso pot ves čas pred njenim pragom,
z neizpolnjenostjo ali z leti obteženi,
vse bolj predse sklonjeni,
nikoli kam, samo naprej namenjeni
že zdavnaj brez odseva zvezd v očeh
preklinjamo vse večjo utrujenost
teh svojih bosih, blatnih nog,
že vsi brez smisla za pokončno držo,
ki je naš edini čas,
ta naš prekleti Zdaj in Tu.
DOKONČNO    Ves sem v tebi.
SUŽNJA    Dokončno suženj lastnega iskanja smisla v tem, kar sem: neodstranljiv prisad, ščitna žleza, sem prirasel ti ob rebra,
ANGAŽIRANA PESEM
754
Ciril Zlobec
da se z vsakim dihom me vsega dotakneš,
ker sem ti poslednja meja možnega,
sem varni jez,
da vsa se sproti ne razliješ
kakor radovedni tok narasle reke,
sem tvoj glas, ko govoriš,
tvoj smeh, ko se smejiš,
tvoj jok, ko z mojo bolečino obupuješ,
ves nestrpen narekujem ti
najbolj nesmiselne obtožbe nase,
da bi videl, koliko te ljubim,
ves sem v tebi,
ves čas to, kar si in nisi:
ko v globokem snu se umiriš,
se v tebi premetavam od nespečnosti,
ko ti vse pogosteje meriš
težko izmerljivi čas do jutra,
ziblje mene tvoj pobegli spanec,
sem utrujenost, ki čutiš jo v nogah,
sem volja, ko z njo spet in spet jo premaguješ,
ves sem v tebi,
da ti s samim sabo jemljem dih
in tudi sam že zdavnaj le še skozte diham
in tako oba
od zdavnaj in za zmerom
sužnja lastnega iskanja
smisla v tem, kar sva.
BOJIM SE TEBE    Vem: od daleč si prišla. V SEBI    Le b0ij pogumna bi bila, si moje jase za svoj šotor še ne bi izbrala.
Ti toploto ali senco dajem, ko nemirna v meni šotoriš?
Toploto, ko hladu vročična si želiš, senco, ko premrlo dušo v zadnjem upanju k ljubezni stezaš?
Angažirane pesmi
Ves ta najin čas potuješ skozme,
kakor da sem tvoja zlata kletka,
tvoj zakleto edini prostor,
v njem se, plahodivja zverca,
jezno premetavaš,
s strahom me navdajaš,
da se več ne upam vase.
Bojim se tebe v sebi in te svoje strašne jezice ... ne, ne, nikar me ne poslušaj, saj tako ne mislim, draga.
SREČNI OJDIP
Ojdip, pravičnik, grešil si iz nevednosti, zato iz samoljubja, užaljen, si sam sebe kaznoval.
Bil si moder mož: vedel si, da šele slepcu jasnovidnost bodo ti priznali.
Zvit, bogovom in ljudem
izvabljal si usmiljenje,
pred njimi hlinil strašno usodo,
da ne bi izzival s svojo srečo,
Ojdip,
pravičen, moder, jasnoviden, ljubljen.
Antigona,
ljubeča hčerka,
te še zdaj za roko vodi po tem belem svetu.
SONET (ZA DANAŠNJO RABO)
Kar nam bilo še včeraj je najdražje, ni več bogastvo, le še težko breme. Smo sploh še narod ali spet le pleme brez želje, da bi šlo na pot? In laže,
755
756
Ciril Zlobec
kdor trobezlja, da tepe nas življenje, vsi do vratu zaljubljeni smo vase, spomin častimo, stare, slavne čase, in več ne vemo, kaj je hrepenenje,
ko hočeš vse, si vse in več kot to,
ko svojih vnukov, njihovih otrok
in svojo kratko večnost polniš s sabo,
da vse cveti, rodi iz tvojih rok in ne pehaš prihodnosti v pozabo, ker je lahko, kot se bojiš, da bo.
22. julija 1988 - ob Dnevu vstaje slovenskega naroda