Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 f Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 j Naročnina: Mesečno L 110 | Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto VI. - Štev. 3 Gorica - 21. januarja 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Komunizem skuša razkrojiti katoliške vrste To je stara pesem. V razvili krajih je že mnogo katoliških ljudi nasedlo komunizmu, da so nehote postali njegovi pomagači in pogosto svojo zmoto prepozno objokovali. J ak primer je med nami Osvobodilna fronta, ki je zvabila v svojo sredo toliko naše najboljše mladine. V nekaterih slovenskih vaseh so stopili v OF naši najboljši ljudje in po večini plačali svojo zmoto z življenjem. Komunistična taktika se ni danes nič spremenila. Na Koroškem skuša razbiti slovenske nacionalne vrste ter jih poriniti v naročje nemškim socialistom. Ustanovili so celo poseben tednik, ki skuša odjema-li bralce protikomunističnemu tisku ter razglaša o sebi, da ni pod komunističnim vplivom. Baje je i-melo začeti izhajati nekaj podobnega jrri nas z novim letom. V načrtu je bil tednik, ki naj bi ga izdajali »katoličani«. V tem tedniku bi morali predvsem brenkati na narodne strune. Če bi omenjali Jugoslavijo, bi se smelo le tako storiti, da bi jo brezpogojno hvalili z njenim komunističnim režimom vred. Na splošno bi sicer smeli obsojati preganjanje Cerkve, ne bi pa smeli omenjati konkretna dejstva. Poudarjati bi bilo treba negativno stran kominfor-movcev, jugoslovanski komunizem pa bi puščali pri miru. Tak list bi bil seveda temu komunizmu koristen, ker bi odjemal bralce s K at. glasu« in »Demokraciji«, ki postajata titovcem vedno bolj neprijetna. Toda ni ostalo le pri tem poizkusu. Že dolgo se piše v naši javnosti o vdoru filotitovcev v vrste SKSZ. Nas list je ze dvakrat poročal o zadnjem občnem zboru te zveze. Na tem občnem zboru je bilo čisto jasno, da sta v tej zvezi dve tendenci. Zdaj pa se je razvedelo, da se pripravlja podoben vdor v »Slovensko prosveto«.. Na čelo te prosvete in v odbor se skušajo vriniti ljudje, ki so se svoj čas tako ogrevali za neko »Listo slovenske skupnosti«, ki se niso nič sramovali, objavljati svoje politično mnenje v komunističnem tisku, ki so se v lokalni politiki raje družili s titovci kot nacionalnimi elementi. Toda komunizem gre še dalje. Kot med vojno, proži tudi sedaj svojo desnico slovenski duhovščini. Na Tržaškem so začeli pridno obiskovati naše duhovnike različni bivši »sošolci« ali »tako rekoč sošolci« iz Jugoslavije. Zanimajo se za junaško trpljenje duhovščine pod de-mokrščanskim nasiljem. Želijo vedeti mnenje slovenskih duhovnikov o cerkvenih predstojnikih. Ta vnema gre tako daleč, da jih celo zanima težko gmotno stanje duhovnikov. Pripravljeni so dati celo kako diskretno »posojilo« ali »podporo« za razne dušnopaslirske iniciative in celo za osebne potrebščine. Saj so Titu nacionalne zadeve tako pri srcu. Župnijskim dvoranam nudijo brezplačno vse pripomočke, in celo osebje (Miklova Zala, Narodni poslanec ). Ker smo že pri tem, se vprašamo, ali ni v Jugoslaviji danes nobenega duhovnika, ki bi nosil slabo, obnošeno, zakrpano suknjo, ki nima za človeka dostojnega stanovanja, ki bi bil potreben podpore, da bi zmogel visoke globe in davke? Ali ne bi mogla jugoslovanska vlada misliti na to, da bi nekoliko zboljšala hrano tistim duhovnikom, ki so priprti ali na prisilnem delu? Ali da bi dala kak priboljšek duhovnikom in škofom, ki so vpoklicani v vojaško službo? Seveda se morajo duhovniki tudi na Tržaškem zadovoljiti s skromnim zaslužkom. Ker pa jim vi, ko- munisti, nekako priznavale, da vršijo za narod koristno delo, jih pustite pri miru s svojimi »posojili« in »podporami«, ki bi jih utegnile kompromitirati pred očmi ljudstva, cerkvenimi predstojniki in italijanskimi someščani. Obiskom teh »sošolcevrt in drugih »dobrotnikov« ne bo nihče nasedel in če ne boste s tem mirovali, bomo vse take poizkuse obelodanili. Velika nada komunistov so tudi jugoslovanski izseljenci. Ti so sedaj v težkem položaju. V Trstu je nekaj takih slovenskih izseljencev, ki so si našli kako začasno zaposlitev. Možnosti za izselitev preko morja so danes nekoliko manjše kot pred nekaj leti. Ti izseljenci so v Trstu, ker so bežali pred komunističnim nasiljem. Toda sedaj so postali ko- munistični veljaki do teh ljudi nepričakovano prijazni in nežni. Ob zadnjih volitvah so jih vpisali v volilne sezname, marsikomu dajo celo potni list, nekateri so začeli hoditi na obisk v Jugoslavijo, družinskim članom dovolijo prihajati v Trst. Toda te ugodnosti uživajo samo nekateri. Včasih pa si dovolijo, preden izdajo potni list ali dovole kako drugo ugodnost, poslati na stanovanje žrtve zaupno osebo, ki išče raznih osebnih podatkov, preiskuje namene izseljencev, hkrati pa namigne, v kakem smislu naj izseljenec deluje v slovenskih organizacijah. V Trstu se čisto nič ne bojimo takih in podobnih komunističnih nakan. Te vrste pa naj pričajo, da smo vedno budno na straži. Gospodarski položaj v Rusiji W. N. Ewer, diplomatski poročevalec »Dayly Heralda«, je objavil o gospodarskem stanju v Sovjetski zvezi sledeče precej važno poročilo: Eden izmed najvažnejših činite-Ijev sedanjega mednarodnega položaja je, kakor pravi Ewer, gospodarsko stanje Sovjetske zveze in njenih satelitov v Vzhodni Evropi. Oceniti natančno ta položaj ni lahka stvar, kajti natančne informacije o tem so zelo redke. V teh deželah se namreč ne objavljajo statistike in gospodarska dejstva, ki so v normalnih državah vsem na razpolago; te so v komunističnih državah državne tajnosti. Vendar imamo dovolj dokazov na razpolago, da si ustvarimo lahko jasen splošen vtis, da vlada v teh deželah hudo pomanjkanje. Že dolgi govor Malenkova, ki ga je imel v preteklem avgustu pred Vrhovnim sovjetom, razkriva živo zaskrbljenost sovjetske vlade zaradi pomanjkanja ne samo potrošnega blaga, ampak tudi živilskih potrebščin. Zato je smatral Malenkov za naj-nujnejšo nalogo, povečali prebivalstvu nabavo živilskih potrebščin in ročnih izdelkov. Tudi navodila, ki jih je naslovil Hrušev na Centralni komite komunistične stranke, so podala zelo temno sliko prehrambnega položaja. Z ozirom na predvojno dobo se je poljedelska proizvodnja povečala za 10 odstotkov, kar pomeni, da je preskrba prebivalstva z živili zaradi večjega porastka prebivalstva zelo pod ravno predvojne dobe. Proizvodnja žita, krompirja, zelenjave in živinske krme je občutno premajhna, medtem ko je stanje živine uajslabše. Število glav živine se stalno manjša, čeravno prebivalstvo vedno bolj narašča. Isto se dogaja v satelitskih državah. Češkoslovaški ministrski predsednik je izjavil, da je veliko pomanjkanje v poljedelski proizvodnji vzrok stalnih težav pri živilski oskrbi delavnega ljudstva. Na Madžarskem pa je Nagy priznal, da se je zadnje čase življenjska ravan poslabšala. V vsej Vzhodni Evropi se komunistične vlade borijo zoper gospodarsko krizo, ki je v prvi vrsti kriza prehrane. Komunizem ne more preživiti svojega prebivalstva in komunisti so se zavedli, akoravno nekoliko pozno, preteče nevarnosti. Odtod izvirajo vse one obljube o spremenitvi gospodarske politike. Šele sedaj se zavedajo, da je bila njihova skrb za težko industrijo, ki je bila značilna za Stalinovo dobo, popolnoma zgrešena, ali vsaj pretirana. To gospodarstvo je izgubilo svoje ravnotežje, ker so zanemarili temelje, obenem pa poskušali v svoji prevzetnosti zgraditi veličastno nadzgradbo. Z značilno odločnostjo hočejo komunistične vlade spremeniti svojo dosedanjo gospodarsko politiko. Zmanjšati mislijo proizvodnjo težke industrije ter porabiti denar in delavsko silo za razvoj lahke industrije ter za živilsko in poljedelsko proizvodnjo. Ta proizvodnja bo morala imeti prednost v naslednjih dveh ali treh letih. To je na vsak način zelo revolucionaren preobrat in zato je vprašanje, ali ga bo mogoče izvesti v tako kratkem času kot mislijo komunistični voditelji. Naj bo kakorkoli, jasno je, da je prišlo v komunističnih državah do spremembe gospodarske politike, ki je eden najvažnejših povojnih dogodkov v Sovjetski zvezi in njenih podružniških državah. Kako bo pa ta dogodek vplival na odnose Sovjetske zveze z nekomunističnim svetom, je pa drugo vprašanje. Poročevalec W. N. Ewer je mnenja, da se zdi, da ta sprememba oziroma šibkost, ki je privedla do le spremembe, izključuje vsako neposredno možnost sovjetskega napada na Zapadno Evropo ali na Srednji vzhod. Ta nevarnost se je sicer zmanjšala tudi zaradi povečanja moči atlantskih sil. Toda ali smemo pričakovati, da bo ta sprememba pripravila Malenkova in njegove tovariše do tega, da bodo ukinili hladno vojno ter zavzeli do Zapada bolj prijazno stališče ter dovolili združenje Nemčije na temelju svobodnih in demokratičnih volitev? Lepo bi bilo, pravi imenovani poročevalec, ko bi mogli kaj takega verjeti, toda po mojem mnenju nimamo nobenega razloga za to, kajti sprememba gospodarske politike z vsemi obljubami o boljši preskrbi z živili in potrošnim blagom za delavce in kmete je le dokaz, da je bilo med ljudskimi masami veliko nezadovoljnosti in vznemirjenosti. Zato bo sovjetski vladi hladna vojna kot sredstvo notranje politike tudi za naprej bolj kot kdaj koli potrebna. Razkol v jugoslovanski komunistični partiji Milovan Djilas, eden izmed glavnih ideologov jugoslovanskega komunizma, član Centralnega komiteja Zveze jugoslovanskih komunistov in predsednik Zvezne skupščine (parlamenta), je bil zadnjo nedeljo izključen iz Centralnega komiteja in iz vseh vodilnih mest v stranki. Poleg tega ga je zadel s strani Centralnega komiteja težak ukor. Kaj pa je zagrešil Milovan Djilas, da je s svojega visokega stališča, ki ga je zavzemal v jugoslovanski komunistični stranki, tako nizko padel? Vzrok tega je bilo njegovo svobodoljubno mišljenje, ki ga je izražal zadnje čase v svojih člankih, njegovo zagovarjanje demokratizacije vsega strankinega življenja in njegove ostre kritike na račun vodilnih krogov jugoslovanskega komunizma. Posebno hudo razburjenje je vzbudil v vodilnih jugoslovanskih komunističnih krogih članek, ki ga je Djilas objavil v listu »Nova Mi-saocc (Nova misel) in ki je nosil naslov: Anatomija neke morale. V tem članku pripoveduje Djilas o nekem mladem dekletu, ki se je poročila z generalom, ki se je na poseben način izkazal v zadnji vojni. (Mišljen je gen. Dapčevič). Mlada žena je bila prepričana, da najde v novem okolju med visokimi prijatelji svojega moža in pri njihovih ženah prave komuniste s širokimi pogledi in s človečanskimi čustvi. Toda že prvi dan poroke je bila mlada žena globoko razočarana. Ozki krog visokih strankinih funkcionarjev, med katerimi je živel njen mož, jo je sprejel namreč nadvse hladno ter ji dal celo razumeti, da ne bo mogla postati nikoli njim enaka. In vse to zaradi tega, ker ni imela nobenih vojnih zaslug in ker ni opravljala nobene strankine službe. Poleg tega je mlada žena gledališka pevka, zaradi česar jo smatrajo ti krogi kot nekako vlačugo. Vse to povzroči v ženi težak duševni boj. Njen zakon postane nesrečen in vse to zaradi žensk, ki spadajo k tej vase zaprti kasti in ki so bile še do včeraj na pol izobražene kmetice, ki pa nočejo dopustiti, da bi se kdo drug prikopal do njihovega položaja. To je, pravi Djilas, bridka stvarnost neke hierarhije in sistema predpravic, ki spreminja može in žene, ki so bili nekoč junaki, v učitelje egoizma. Djilas obtožuje v tem članku vodje komunizma, da jim gre le za to, da bi se prerili do višjih služb in da so izgubili vsako zvezo s preprostim ljudstvom. Očita jim njihove klube, vile, zaloge blaga in avtomobile ter končuje s sledečim vzklikom: »Ali je to nova etika? Ali je to nova morala? Ali je to komunizem? Ali je to socializem?« Ta Djilasov očiten napad na voditelje jugoslovanskega komunizma, njegovi članki, o potrebi demokratizacije jugoslovanskega komunizma, njegovo omalovaževanje komunistične partije v življenju naroda in njegovo zagovarjanje zapadnega, to je meščanskega načina mišljenja in življenja, vse to in še veliko drugega je razburilo staro gardo jugoslovanskega komunizma, ki se je kmalu zavedla, da bi pomenila zmaga Djilasovih idej konec jugoslovanskega komunizma. In priznati moramo, da imajo jugoslovanski komunisti s svojega stališča čisto prav. Milovan Djilas se je popolnoma odmaknil od pravega komunizma. Ker pa je to storil, je znamenje, da ni bil v tem svojem mišljenju popolnoma osamljen, ampak da je moral imeti tudi v visokih partijskih krogih neko zaslombo. Saj je sam Tito na seji Centralnega komiteja, ki je Djilasa obsodil, priznal, da so o vseh teh vprašanjih večkrat med seboj debatirali in da je on (Tito) sam spodbujal Djilasa, naj o vseh teh vprašanjih piše. Tito se je seveda zagovarjal, da ni slutil, da bo gnal Djilas vso stvar tako daleč. FANFANI sestavil novo vlado Po posvetovanjih z bivšimi ministrskimi predsedniki in predsedniki raznih parlamentarnih skupin je državni predsednik Einaudi proti splošnemu pričakovanju poveril mandat za sestavo nove vlade odstopajočemu prvemu ministru Pelli, toda Pella je ponudbo odklonil. Za Pello je bil poklican k predsedniku republ. demokristjan Fan-fani, ki je odločen zagovornik socialnih reform, kar je pokazal že kot poljedelski minister pri izvajanju agrarne reforme in pri postavljanju stanovanjskih, tako zvanih Fanfanijevih hiš. Fanfani, ki je hotel spoznati prej stališče raznih strank, je sprejel ponudbo s pridržkom , da se bo šele po teh razgovorih končnoveljavno odločil. Pri teh razgovorih je šlo Fanfani-ju predvsem za to, da bi si zagotovil podporo sredinskih strank, na katere je hotel po junijskih volitvah tudi De Gasperi opreti svojo vlado, pa se mu je poskus popolnoma ponesrečil. Tudi Fanfani je naletel pri treh sredinskih strankah, to je pri socialnih demokratih, republikancih in liberalcih na precejšnje težave. Te tri stranke, ki štejejo skupno le 38 poslancev in ki jih monarhistično časopisje imenuje strančice, so nekak jeziček na parlamentarni tehtnici in se te svoje važnosti povsem zavedajo. Zato stavijo za svoje sodelovanje take zahteve, ki jim spričo njihovega majhnega števila nikakor ne pristojajo. Tako zahtevajo n. pr. vse tri stranke povratek k čistemu proporcionalnemu volilnemu sistemu. Demokristjani jim odgovarjajo, da sprememba volilnega sistema ni nikakor to, kar si večina naroda v tem trenutku želi. Republikanci in liberalci zahtevajo poleg tega takojšnjo potrditev evropske obrambne skupnosti, medtem ko se demokristjani nočejo k temu že sedaj zavezati, ampak hočejo počakati razvoj mednarodnega položaja, predvsem pa zadržanje Francije v tem oziru. Socialni demokrati zahtevajo s svoje strani, da se mora nova vlada izreči za republikansko obliko države na način, da se onemogoči vsak preokret na desno stran. Zanimivo je, da te zahteve v tej kategorični obliki niti republikanci ne stavijo, še manj seveda liberalci. Zanimive so tudi zahteve liberalne stranke, ki ni za socialne reforme preveč navdušena, a ki ji je laičnost (verska brezbarvnost) italijanske države zelo pri srcu. Pri tem razpoloženju malih sredinskih strank je postalo Fanfaniju jasno, da ne bo mogel sestaviti vlado, v katero bi stopile ludi te stranke. Odločil se je zato za enobarvno demokrščansko vlado, ki bo poskušala s svojim socialnim programom dobiti podporo v parlamentu ter voditi državno življenje tako dolgo, kot bo šlo. Koliko časa pa bo to šlo, je drugo vprašanje. Italijansko parlamentarno življenje je zašlo zaradi izida junijskih volitev v stalno krizo, iz katere ni videti vsaj za sedaj nobenega izhoda. Fanfani je po enotedenskih razgovorih in tipanjih končno sestavil v ponedeljek vlado iz samih demokristjanov. V sredo je vlada imela prvo sejo, na kateri so predvsem sklepali, s kakšnim programom se hoče predstaviti parlamentu in senatu, saj njen obstoj zavisi od tega, ali jo poslanska zbornica in senat sprejmeta ali ne. To glasovanje se bo vršilo koncem tedna. 3. ned. po Razglašenju Iz življenja Cerkve OČIŠČENI GOBAVEC Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel: -»Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!«. In takoj je bil očiščen od gob. In Jezus mu je naročil: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mozes, njim v pričevanje.« Ko je pa prišel v Kafarnaum, je pristopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« Jezus mu je odgovoril: »Pridem in ga ozdravim.« Ali stotnik mu je rekel: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi,' in gre; in drugemu: 'Pridi,' in pride; in svojemu služabniku: 'Stori to,' in stori.« Ko je pa Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel niti v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« In stotniku je rekel Jezus: »Pojdi, in kakor si veroval, se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro. (Matej, 8, 1-18). * Najstrašnejše gorje, ki je moglo zadeti človeka v Palestini, je bila gobavost. Ne samo, da je bolezen skoraj vedno bila neozdravljiva in da je bolnik moral ugotavljati, kako inu organ za organom ob težkih bolečinah gnije in odpada, ampak, kar je bilo še hujše, gobavci so bili izgnani iz človeške družbe in prepuščeni samim sebi v neobljudenih in zapuščenih krajih. Judje so nam’ reč bolezen smatrali samo kazen za greh. To judovsko prepričanje je bilo še pri apostolih, saj vemo, da so takrat, ko je Gospod naletel na Resnost sedanjosti, posebno še za Evropo In glej, našemu pogledu, ki vedno tesnobno hrepeni, da bi na obzorju odkril znamenje stalne zjasnitve, — če že ne one polne luči, o kateri je govoril Prerok —, se nasprotno nudi mračen privid na še vedno nemirno Evropo, kjer tisti materializem, o katerem smo govorili, nikakor ne rešuje, ampak zaostruje njene temeljne probleme, ki so tesno povezani z mirom in redom vsega sveta. Res je, materializem ne preti temu kontinentu bolj resno kakor drugim pokrajinam zemlje; mislimo celo, da so omenjenim nevarnostim bolj izpostavljeni in so v moralnem ter psihološkem ravnotežju posebno pretreseni oni narodi, ki jih je pozno in nenadno zajel nagli tehnični napredek. Uvoženi napredek namreč, ki ni nastajal počasi in nepretrgano, ampak se je razvil v skokih in presledkih, ne naleti ne v zrelosti posameznikov ne v tradicionalni kulturi na močan nasip odpora, primerne poprave in izenačenju. Vendarle našo resno bojazen, kar zadeva Evropo, utemeljujejo nenehne prevare, ki že leta razbijajo iskreno hrepenenje po miru in pomiritvi, hrepenenje, ki ga božajoče goje ti narodi, a doživlja brodolom, tudi zarodi materialističnega pojmovanja problema miru. Prav posebno mislimo na tiste, ki sodijo, da je mirovno vprašanje tehnične narave, in gledajo na življenje posameznikov in narodov pod tehnično-ekonomskim vidikom. To materialistično pojmovanje življenja grozi postali vodilo za ravnanje zelo zaposlenih agentov miru in recept njihove mirovne politike. Mislijo, da je skrivnost rešitve problema r tem, da vsi narodi dosežejo materialno blagostanje s pomočjo nenehne rasti plodnosti dela in življenjske ravni, podobno kakor slepega od rojstva in ga potem tudi ozdravil, učenci vprašali Jezusa: »Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je slep rodil?« Judovska postava je gobavce proglasila za nečiste ljudi in se jih je torej bilo treba izogibati ne samo zaradi nalezljivosti te bolezni, ampak tudij ker so bili proglašeni kot nečisti. Izgnani iz človeške družbe ali v družbi z drugimi gobavci ali pa sami čakali na strašno smrt. Ko se je Gospod vračal z gore in so ga spremljale velike množice, se je nenadoma pojavil pred Učenikom neki gobavec in je prosil, da bi ga ozdravil. Gospod se ga je usmilil, mu povrnil zdravje in mu naročil, naj se pokaže duhovniku, kateri bo ozdravljenega reveža preiskal in ga potem zopet proglasil za čistega in mu dovolil prebivati v človeški družbi. Z gobavci lahko primerjamo grešnike. Kdor namreč pade v smrtni greh, je kakor nekdaj gobavec, izločen iz družbe pravičnih in izvoljenih; ako bo v smrtnem grehu umrl, bo za vso večnost obsojen v trpljenje v družbi s satanom in vsemi pogubljenimi. Ta misel mora pretresti vsakega kristjana: tisti, ki je po krstu bil prerojen za Boga in je postal namenjen za družbo angelom in svetnikom, naj bi padel v družbo pogubljenih? Kako strašno je že tu na zemlji živeti z ljudmi, ki so satanovi služabniki! Vendar tu na zemlji ima človek še vedno priliko, da pride v družbo dobrih ljudi, kjer se potolaži in pozabi na hudobne, dočim v peklu dobrih in poštenih ne bo nič več, ampak samo satan in njegovi. Strašna misel na večno pogubljenje in prelepa slika našega Gospoda, ki ozdravi gobavca, ga očisti bolezni in ga zopet pusti v družbo zdravih, mora napolniti naše duše z novim veseljem. Polni vere, upanja in ljubezni bomo klicali tudi mi: Gospod, ako hočeš, me moreš očistiti, da bom potem vreden prebivati v tvoji sveti družbi z izvoljenimi in pravičnimi! Gospod se nas bo usmilil in kakor nekoč gobavec, bomo tudi mi slišali besede polne tolažbe: Hočem, bodi očiščen! je pred sto leti neka druga formula našla popolno zaupanje pri državnikih, namreč s prosto trgovino do trajnega miru. ■ Prava pot do resničnega miru Toda noben materializem ni bil nikdar primerno sredstvo, da se vzpostavi mir, ker je la predvsem v določenem razpoloženju duha in šele v drugi vrsti v skladnem ravnovesju zunanjih sil. Torej se načelno moti, kdor zaupa mir modernemu materializmu, ki kvari človeka pri koreninah in duši njegovo osebno in duhovno življenje. Prav k istemu nezaupanju vodi izkustvo, ki tudi v naših dneh dokazuje, da dragi potencial tehničnih in ekonomskih sil, kadar so več ali manj enako razdeljene med oba tabora, polni le s strahom obe strani, drugo pred drugo. Iz tega torej le mir v strahu in ne mir, ki zagotavlja varno prihodnost. Treba je ponavljati in se ne utruditi ter o tem prepričevati tiste med ljudstvom, ki jih lahko premoti slepilo, češ da obstoji mir v obilici dobrin, dočim je varen in trajen mir predvsem problem duhovne enotnosti in moralnih dispozicij. Tak mir zahteva, drugače bo namreč spet človeštvo zadela kalastro/a, da se vsi odpovedo varljivi avtonomiji materialnih sil, ki se v naših časih dejansko pat ne razlikujejo mnogo od vojnega orožju Sedanje stanje se ne bo izboljšalo, V ne bodo vsi narodi priznali skupnih duhovnih in nravnih namenov človeštva, če si ne bodo medsebojno pomagali, da iili dosežejo, in se potemtakem ne bodo sporazumeli, da se upro razkrajajoči razliki, ki je med njimi glede na pogoje življenja in na plodnost dela. Zveza evropskih narodov Vse to se more izvesti, in razmere celo silijo, da se izvede v Evropi, tako namreč, da se njeni resda različni, a zemljepisno in zgoilovinsko drug na drugega navezani narodi povežejo v celinsko enoto. Prav močno priporoča tako zvezo očiten polom nasprotne politike in pa dejstvo, da narodi sami, njihovi preprosti sloji namreč, pričakujejo, da se ostvari taka enota, da je potrebna in dejansko možna. Čas je dozorel, tako se zdi, da se omenjena zamisel uresniči. Zato spodbujamo k delu zlasti krščanske politike; dovolj je, da jim omenimo, da si je krščanstvo vedno prizadevalo za vsakovrstne mirovne zveze narodov. Zakaj naj bi še omahovali? Namen je jasen in potrebe narodov vidijo vsi. Kdor bi inaprej zahteval absolutno poroštvo srečnega uspeha, bi mu morali odgovoriti, da gre resda za tveganje, a za potrebno tveganje, primerno sedanjim možnostim, za pametno tveganje. Treba je nedvomno previdno ravnati; iti naprej z dobro preračunanimi koraki; toda zakaj naj bi ne zaupali prav sedaj v visoko stopnjo, ki sta jo dosegli veda in politična praksa, ki zadosti moreta pregledati morebitne ovire in pripraviti nasprotna sredstva? Naj vse razgiba preresni trenutek, ki pretresa Evropo: zanjo ni varnosti brez tveganja. Kdor zahteva popolno gotovost, ne izpričuje dobre volje za Evropo. Pristno krščansko socialno delo Z očmi vedno vprtimi na cilj, vzpodbujamo prav tako krščanske politike na delo v notranjosti njihovih držav. Ako ne vlada red v notranjem življenju narodov, bo brezplodno pričakovati združitev Evrope in varnost miru v svetu. V času, kakor je naš, ko se zablode lahko sprevržejo v katastrofe, krščanski politik ne more, — danes še manj kot kdaj prej — popustiti, da rastejo notranje socialne napetosti, s tem da bi jih napačno predstavljal, zanemarjal to, kar je pozitivno, in dovolil, da se izgubi iz vida to, kar je po pameti mogoče doseči. Od njega se zahteva vztrajnost, da se ostvari krščanski družabni nauk, se zahteva večja vztrajnost in večje zaupanje, kakor ga pokazujejo nasprotniki do svojih zmot. Če se je krščanski družabni nauk v zadnjih več kot sto letih močno razvil in se tudi koristno uveljavil v političnem delu mnogih narodov, — žal da ne pri vseh narodih —, potem tisti, ki so prišli prepozno, pač nimajo razloga, da bi se pritoževali, češ da krščanstvo poka-zuje na družabnem polju nedostatek, ki bi se mogel po njihovem mnenju premostiti z neko tako zvano revolucijo krščanske vesti. Nedostatek ni v krščanstvu, nego v duši njegovih tožiteljev. V takih razmerah krščanski politik ne služi notranjemu miru in dosledno tudi ne zunanjemu miru, če zapusti soliden temelj stvarnega izkustva in jasnih načel ter se pretvori v nekakega karizmatičnega napovedovalca novega družabnega reda, kar pospešuje samo, da se še bolj zamota nejasno pojmovanje že tako negotovih nazorov. Temu je kriv oni, ki misli, da more delati poizkuse z družabnim redom in še posebno oni, ki ni odločen, da uveljavi pri vseh skupinah zakonito avtoriteto države in izpolnjevanje pravičnih zakonov. Ali je morda še treba dokazovati, da slabost avtoritete spodkopava trdnost države bolj kot vse druge težkoče in da slabost ene države povzroča oslabljen j e Evrope in izpostavlja nevarnosti splošni mir? Avtoriteta države Treba se je torej upreti zmotnemu mnenju, po katerem naj bi pravično uveljavljenje avtoritete in zakonov nujno odpiralo pot tiraniji. Mi sami smo pred nekaj leti (24. decembra 1944), govoreči o demokra-ciji, pripomnili, da mora biti avtoriteta resnična in učinkovita, tako v demokratični kakor tudi v vsaki drugi dobro urejeni državi. Ni dvoma, da demokracija želi u-resničiti vzor svobode; toda vzorna je samo ona svoboda, ki je daleč od vsake razpuščenosti, svoboda, ki zavestno združuje lastno pravo s spoštovanjem svobode, dostojanstva in pravice bližnjega ter se zaveda lastne odgovornosti, ki jo dolguje splošni blaginji. Kajpada ta pravilno pojmovana demokracija more živeti in napredovati le v ozračju, kjer se spoštuje Bog in izpolnjujejo njegove zapovedi, le v krščanskem občestvu ali bratstvu. Zaključek Na ta način, dragi sinovi in hčere, delo miru, ki je bil obljubljen ljudem v zaril betlehemske noči, se bo končno izpolnilo z dobro voljo posameznikov. Naj čuje našo bojazen in naše želje Mati božja in Mati naša. Brezmadežna Marija, letos ko pred njene oltarje še na poseben način poklekajo narodi zemlje, da posreduje s svojo materinsko skrbjo med zemljo in prestolom božjim. S takimi željami na ustnicah in v srcu podeljujemo vam vsem, ljubljeni sinovi in hčere, vašim družinam, še prav posebno ponižanim, revnim, zatiranim, preganjanim radi njihove zvestobe Kristusu in njegovi Cerkvi, z vsem srcem naš očetovski apostolski blagosloto. Cerkvena umetnost na Japonskem Cerkvena umetnost močno vpliva na versko čutenje. Vsak narod ima nekoliko svojsko čutenje. To se zlasti opaža v misijonskih deželah. Ko gradijo na Jaiponskem katoliške cerkve, morajo paziti na več stvari. Graditi jih morajo v japonskem stilu; ne smejo biti previsoke in presvetle. Japonci laže molijo v polmračnem, nekako mističnem prostoru. Cerkve morajo biti vseeno zračne, ker Japonci ne prenesejo duha, ki ga povzročajo goreče sveče. Tlak v cerkvi mora biti tak, da gluši vsak ropot. Japonci ljubijo v cerkvi tišino in prihajajo pred Boga navadno bosi. Ne morejo trpeti, da bi bilo okno za oltarjem, ker jih moti pri molitvi. Spovednice hočejo imeti na skritem kraju, da jih nihče ne vidi, ko se spovedujejo. V tem so mnogo bolj občutljivi kakor Evropejci. Tudi pri slikah je potrebna velika previdnost. Evropski način slikanja je Japoncem tuj. Vse te in še mnoge druge stvari morajo upoštevati misijonarji na Japonskem, če hočejo, da je njihovo delo uspešno. Dolgo romanje belgijskega rudarja Mlad belgijski rudar Louis Genot iz Charleroi-ja je na dolgem romanju. 17. decembra leta 1940 je delal 1500 metrov globoko v rudniku. Opore so se nenadno podrle in z 41 tovariši je ostal zaprt pod zemljo. Po 22. urah se je posrečilo rešiti samo njega in še nekega drugega delavca. Vsi ostali so podlegli. Tudi on se je moral dolgo zdraviti. V bolezni je obljubil, da bo peš obiskal vse važnejše evropske božje .poti. Sedaj je na romanju, da bo izpolnil svojo obljubo. Novomašniki: V Miinstru je škof posvetil za Božič 25 novomašnikov. Tako je število novomasni-kov v miinstrski škofiji v letu 1953 naraslo na 51. Duhovne vaje za vojake Za ameriške katoliške vojake na Koreji so organizirali tridnevne duhovne vaje. Vkljub ledu in mrazu se je zbralo več sto vojakov. Da so mogli sprejeti vse vojake, so postavili ogromen šotor, ki gre vanj do tisoč ljudi. Duhovne vaje je vodil misijonar Brian Gerarthy. Popotnik usmiljenja Katoliški zdravnik dr. Pavel Folereau, ki je bolj tpoznan po imenu popotnik usmiljenja, se je po dolgem potovanju preko 11 različnih dežel Afrike vrnil v Pariz. Dr. Folereau je posvetil vse svo*je življenje pomoči gobavcem. Med svojim potovanjem je imel 50 predavanj o gobavosti in je razdelil med 16 zavodov za gobavce 3 milijone frankov in mnogo drugih darov. Verske ure na televiziji Ameriški katoličani so doseigli, da bodo televizijske postaje 20 nedelj na leto oddajale versko uro. 143 ameriških radijskih postaj ima vsako nedeljo versko uro. Marijansko leto po svetu Marijansko leto je vzbudilo veliko zanimanje med katoličani po vsem svetu in veliko nasprotovanja za železno zaveso. Madžarski komunisti so izjavili, da bi pomenilo konec njihove oblasti, če bi dovolili vernikom obhajati marijansko leto tako, kakor želi papež. škof v Brnu na Češkoslovaškem msgr. Skoupy je za marijansko leto izdal posebno pastirsko 'pismo, v katerem je vzpodbujal vernike k češčenju Matere božje in k obisku Marijinih božjih poti. Ustanovil je tudi poseben odbor za praznovanje marijanskega leta. Ko so to zvedeli komunisti, so vdrli v škofovo stanovanje, ga 16 ur preiskovali, zaplenili škofovo pastirsko pismo ter prijeli škofa. Češki minister za vzgojo je prepovedal kakršnokoli praznovanje marijanskega leta. Po njegovem mnenju bi praznovanje marijanskega leta delavce preveč oddaljevalo od tovarn in bi tako ne mogli izpolniti petletnega gospodarskega načrta. V Sloveniji je »Ljudska pravica« v novoletni številki prinesla zelo nesramen pamflet na marijansko leto pod naslovom: Anno Mariauo — poslovno leto Vatikana. Članek je napisal rimski dopisnik beograjskega lista »Boriba«. Članek je povzel tudi »Primorski dnevnik«, kot smo že poročali. V Rimu se neprestano vršijo manjša in večja romanja v baziliko Marije Velike. Preteklo nedeljo se je zbralo v cei“kvi štiri tisoč otrok, ki so bili v kolonijah papeške dobrodelne ustanove. Na frančiškanski univerzi v Rimu Anto-nianum so začeli vrsto predavanj o Mariji. Predavali bodo odlični znanstveniki. - Skoro po vseh rimskih cerkvah slovesno praznujejo sobote. Že od 12. stoletja dalje smatrajo kristjani soboto za Marijin dan. Misijonarji z Japonske sporočajo, da se je v prvih tednih marijanskega leta zelo zvišala udeležba pri svetih mašah. Tudi čez dan so obiski po Marijinih cerkvah postali zelo pogosti. Prodanih je bilo veliko število Marijinih podob in kipov. Poročila o blagodejnem vplivu marijanskega leta prihajajo tudi iz drugih misijonskih dežel, zlasti pa iz različnih evropskih dežel. „Svet potrebuje krščanskega viteštva" Nadškof v Kolnu Jager je letos za Božič podelil odlikovanje Križa služabnikov Božjega groba dvanajstim možem in ženam, ki so si to odlikovanje z vzornim življenjem v preteklem letu po pravici zaslužili. \ nagovoru, ki ga je ob tej priložnosti imel kelmorajnski nadškof, je rekel: »Borbe našega časa so duhovne in intelektualne... Napačno je, če govorimo danes o Nemčiji kot o krščanski deželi, kajti v resnici vlada y njej le šibko razjpoloženje krščanskega humanizma. Kjerkoli kdo poizkuša uresničiti Kristusov evangelij in cerkveni nauk, se pojavi izredno močno nasprotovanje. V družbi in gospodarstvu, v morali in pravičnosti manjka pravega reda. Bolj kot kdaj koli potrebuje danes Cerkev pogumnih, borbenih katoličanov, ki bi jih preveval duh »krščanskega viteštva«. Cerkev pozdravlja napredek Afrikancev Še pred Božičem se je v Ugandi končalo zasedanje voditeljev laičnega apostolata za Afriko, ki se ga je udeleževalo 250 zastopnikov iz 13 škofij. Z njega so tako evropski udeleženci kakor afriški zastopniki odhajali z boljšim razumevanjem Afrike in njenih težav, kar vse naj bi prispevalo k večjemu misijonskemu apostolatu v afriških pokrajinah. Pred vsem so spoznali, da kaže Afrika danes veliko in revolucionarno spremembo, ki je gotovo posledica kolonizacije afriške celine, pa tudi duhovno stopa vzporedno z vsem tehničnim napredkom življenja z ideologijami belega človeka. Voditelji laičnega apostolata v Afriki se lega zavedajo, kot so to jasno povedali njihovi govorniki, in se ne morejo ustavljati naravnemu razvoju v življenju narodov. Morda je to misel najjasneje izrazil v svojem uvodnem govoru škof Lanctot, ki je po rodu Kanadčan in upravlja škofijo v Tanganjiki, ko je rekel: »Ko laični voditelji afriškega kontinenta, ki smo jih mi sami vzgojili, spoznavajo v zgodovini, kako so starejši narodi napredovali v avtonomiji, ko sami med seboj opažajo rast izobraženega in kulturnega sloja, ko spoznavajo, da jim narodi, ki jih ščitijo, nudijo vedno več priložnosti za iz- ražanje lastnih misli, za sodelovanje pri upravi svoje dežele, je nemogoče, da bi ne sanjali o tem, da bi čimprej nastopil dan, ko bodo sami zmožni vzeti v roke lastno upravo. To je njihova /povsem naravna želja, ki se ji Cerkev ne more u-st avl ja ti.« t Župnik Janko Pišot V Vrhpolju pri Vipavi je umrl 10. januarja g. župnik Janiko Pišot. Bolehal je že nekaj časa, tako da je v adventu prihajal na pomoč dekan Breitenberger iz Vipave. Previden s sv. zakramenti za u- mirajoče je umrl 10. januarja, na praznik sv. Družine, ob 11. uri zvečer. Zadela ga je kap. Pokojni je bil rojen 1888 v Selu, župnija Batuje (čmiče) na Vipavskem. Posvečen v mašnika 1911*, je nastopil službo v Cerknem, nato je bil v Bukovem, odikoder je prišel za župnika na Planino na Vipavskem, kjer je bil do konca druge vojne. Tu se je veliko trudil za dobrobit ljudstva, preskrbel je elektriko, zboljšanje ceste, kar je bilo v veliko ikorist za Planince, k njim so tako laže prihajali trgovci po vino. Ko je bilo med vojno treba dobiti na davkariji za vsako prodajo vina predhodno dovoljenje, je izposloval, da Planincem ni bilo treba hoditi doli v Ajdovščino, ampak so mogli prijaviti prodajo kar v župnišču. Za vse to so mu bili Planinci hvaležni. Skrbel je za lepoto hiše božje, cerkev je dvakrat prenovil. Ker niso imeli Planinca organi**0* sam izučil najprvo einega, n»t«