v" v i »ni teiliito nlii. Način prevajanja kakor ga uporabljajo po šolah, privede učenca po dolgem času in težavnem delu do tega, da prodre v duh tujega jezika, ne pa do tja, da bi učenec mogel ta jezik tudi resnično go voriti. Ta način pouka ima sicer idealno, ne pa tudi praktične vrednosti. Da po možnosti odpomore temu nedostatku, je sestavil na polju jezikovnega pouka zaslužni dr. K. Tumlirz svojo »Nemško jezikovno vadnico za nenemške šole«. V tej vadnici vidimo vse psihološke zakone, ki se po njih nauči otrok svojega materinega jezika, ali odrasli naseljenec tujega jezika. Predstavam, pridobljenim potom ponazorovanja, se pridruži beseda. Nastane zveza — »slika — beseda«. Če sliši otrok besedo, se mu takoj zbudi v duhu slika in nasprotno za vsako misel se takoj porodi nehote dotična beseda. Posebno v prvem zvezku svojega5 dela govori dr. Tumlirz mojstrsko »jezik slik« in posreduje umevanje učne snovi, ne da bi mu bilo vedno treba uporabljati materin jezik in se posluževati prevajanja. Učenci se uče takoj po prvi stopnji nemško govoriti. Učenec se uvede v jezik in se nauči tudi slovnice, ne da bi mu bilo treba mučiti se s celimi kopami pravil in izjem, ki utrudijo otroka celo pri pouku v materinem jeziku. Govori takoj spočetka jezikovno pravijno, pa ne zaradi tega, ker se je morda naučil na pamet gotovih pravil, ampak zaradi; tega, ker ga vodi že jezikovni čut. In za vajo tega čuta dobi učitelj že dovolj časa s tem, da mu po tei knjigi ni treba uporabljati prestav nalašč za to pripravljenih stavkov in izgubljati učnega časa. Med poukom govori z učenci nemško, in velika izber vaj pripomore k lahkosti pouka, a temu uspehu se pridruži še čut veselja in mu postane tako učenje jezika — zabava. Učenec rad uporablja predelano snov ob vsaki priliki, ker se čuti sigurnega, in vaja napravi tudi v tem pogledu mojstra. Jako koristen in praktičen pripomoček za uporabo omenjene vadnice je slovenski besednjak tovariša A. Rapeta, učitelja v Ljubljani. Vsak imenovanih treh zvezkov se ozko- oklepa vadnice in prinaša prestavo vseh nastopajočih nemških besed, najprej urejene po posameznih vajah in nato še enkrat sestavljene v abecednem redu.