Štev. 17. X Mariboru 20. aprila 1876. Tečaj X. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom .•a celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila so plačuje od navadne vrstice, čo se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Dvojna gosposka v deželi. (Govor poslanca g. Hermana v deželnem zboru v Gradcu.) Visoki zbor! Vsako leto se poslanci tukaj zbiramo, a blagostanje po deželi se nam krči čedalje bolj. Dežela se pogreza v stroške in dolgove ; okrajem, srenjam in posameznikom se ne godi boljše; isto veljä o državi. Nevarnost življenja in imetja se množi, uprava je vsa zmešana; verski mir je skaljen, zastopnost med narodi je razdrta, poštenost peša — to so gotovo prikazni, vredne da jih resnobno premišljujemo. Ljudstvo samo si ne more pomagati; od države nimamo ničesar pričakovati; deželnemu zboru je izročena skrb za deželno blagostanje; on ima tem neprilikam v okom prihajati. Ne samo deželna denarnica je na slabem, vse ljudstvo trpi — in mi, jegovi poslanci, nebi svoje dolžnosti za vsem storili, če bi samo številke proračuna pregledovali in jih skušali v red spraviti. Da varčno postopamo, to je prav; vendar stroške znatno in zdatno skrajšati pa ne najvažnejših koristi po-škoditi, to nam ni mogoče, ako sedanja sistema ostane. Zastonj se bodemo trudili nesrečam v okom prihajati, če pa ne bodemo ozira jemali na jihove uzroke in izvire. Pravijo — in po pravici — kakoršna je v deželi javna uprava (Verwaltung) takošno je jeno blagostanje. Kakoršna mora vendarle naša uprava biti, če nam toliko slabega rodi? Jaz vsaj se ne branim javno izreči, da so naše slabe javne naprave in gosposke edine zakrivile vse naše trplenje, našo telesno in duševno silo in nesrečo. Vendar s tem ne grajam nikogar osebno, zlasti ne nobene gosposke. Ne rečem, da ta ali ona gosposka svojih dolžnosti ne izpolnuje. Opustiti hočem vsako osebno grajanje; vsaj mi je dobro znano, da večjidel nismo sami krivi babjeverstva, v katerem živimo, in po katerem mislimo, da naša sedanja javna uprava in razvrstitev gosposk nebi mogla drugačna biti, kakoršna je, in da bi tako moralo na vse veke vekov ostati. Kar pa trdim, je to: naša sedanja javna uprava in razvrstitev gosposk nasprotuje z d r a vej p am e ti ali naduri, zgodovini in pravici; in to ravno je, kar nas na nič spravlja. Tega sem prepričan, in če nimam prav, se tudi rad podučiti dam. Našo deželo vlada sedaj dvojna gosposka: po eni strani deželni o d b o r (Landes-Ausschuss) v Gradcu v zvezi z okrajnimi zastopi in srenjami, po drugi pa država (dunajski ministri) v zvezi z cesarskim namestnikom v Gradcu (Statthalter), okrajnimi glavarji in srenjami. Pri srenjah kot najnižjih oddelkih javne uprave se srečate obedve gosposki; prva drži mošnjo v rokah, druga pa ima izvrševalno moč v svoji oblasti. Prašam sedaj, je li taka dvojna gosposka v deželi naravna ali po pameti, je li potrebna? Ali ni veliko več le taka, ki deželno upravo moti, ovira in neusmiljeno drago dela? Po mojem prepričanju je le poslednje resnično, kar drugače biti ne more. Kajti če ste ob enem dve gosposki v deželi, potem pogreša uprava potrebno edinost ne samo v tem, kar doseči hoče, ampak tudi v pripomočkih in sredstvih; dve gosposki ob enem ne morete svojih poslov opravljati hitro in točno, ampak vse le kar leze počasno in zmedeno, druga moti in ovira drugo in nobena nima dovolj veljavnosti. Nasledek tega je, da imamo celo šaro brezštevilnih uradov in uradnikov, da se upravniška opravila brez konca in kraja cepajo in drobijo in kar je najhujše: potrati se neizmerno veliko zlatega časa in krvavega denarja. Res veliki škodljivi nasledki nam izvirajo iz tega, da imamo dvojno gosposko v deželi. Nedavno so namislili strugo neke večje reke popraviti; ali dvojna gosposka je koristno reč tako zavlekla, da je vse ostalo pri starem. Nakopičili so res močan jez popisanega papirja, ki pa vendar ni zabranil, da nebi reka bila črez pobrežje se razlila, rodovitnih njiv poplavila in drage zemlje odnesla! Dvojna gosposka ob enem je tudi sitna reč deželnemu zboru; ta ne vč, od katere bi se voditi dal; prav za prav se sedaj ne da od nikogar voditi, deluje brez vodnika, tava simotamo brez trdnega namena — hira. Naš deželni zbor bi bil že marsikaj slabege opustil in marsikaj dobrega skle-nol, ako bi mu bila enotna deželna vlada kot voditeljica na strani stala. Deželnim zastopom je treba krepke vlade voditeljice ravno tako, kakor vladi čvrstega deželnega zbora, da njo za meje postavnosti zavrne, če se jih prekoračiti drzne. Toda pri nas je vse drugače! Zoper zdravo pamet, zoper razumno, gospodarsko korist predlagate deželnemu zboru obedve gosposki svoje nasvete in načrte novih postav, brez vedenja druge, brez vzajemnega porazumljenja, druga za hrbtom druge, pogosto s zavednim nasprotjem. Mnogokrat stopi pred deželni zbor vladni gospod, zastran katerega poslanci ne vemo, ali nam razlaga svoje lastno mnenje ali pa modrost svojega dunajskega ministra. Ni dolgo tega, kar nam je deželna gosposka , to je deželni odbor, predložila načrt lovske postave, par dni poznej pa pride tudi državna gosposka, t. j. cesarski namestnik, in je v imenu dunajskih ministrov tudi predložila načrt nove lovske postave. Tako smo imeli dva načrta pred seboj. Leta 1871. nam je nasvetovala državna gosposka, t. j. cesarski namestnik, predruga-čenje volilnega reda. Poslanci smo jegov nasvet zavrgli. Letos nam predlaga deželna gosposka tako predrugačenje in Če ta nasvet tudi zavržemo, potem pride zopet vrsta na državno gosposko in tako se lehko žaga naprej brez konca in kraja. Večkrat želimo poslanci kako novo postavo! Naložimo tedaj deželnemu odboru, da vse dotične reči skrbno preiše in do prihodnje seje napravi pismen načrt nove postave, da se zamoremo potem vspešno razgovarjati in vestno sklenoti novo postavo. Toda deželni odbor ne more vseh potrebnih priprav priskrbeti, ker nima druge, t. j. državne gosposke namreč: cesarskega namestništva in o-krajnih glavarjev na razpolaganje. Kedar pa vendarle kako novo postavo sklenemo, tedaj se pa prikaže druga težkoča — deželni odbor ne more sam nove postave svitlemu cesarju predložiti v odobrenje. To pa je potrebno, sicer sklenjena postava ne obvelja. Zgodi se tudi, da deželni odbor za novo postavo vse marljivo pripravi in da se deželni poslanci začnemo o njej razgovarjati, toda glej! mahoma pristopi državna vlada, t. j. cesarski namestnik in reče v imenu dunajskih ministrov, da naj vržemo vso novo postavo pod klop, ker nje dunajski ministri ne trpe in nje tudi, če se sklene, ne predložijo cesarju v potrje-nje. V tem žalostnem slučaju bil je ves trud deželnega odbora zastonj in se je vrh tega od državne vlade za svojo marljivosti še moral pokregati dati. Taka je centralistična sistema in jena dvojna gosposka v deželi! Po mojih mislih nebi smel pred deželni zbor priti noben načrt postave niti od deželne niti od državne gosposke, če ga ni poprej svitli cesar kot vojvod štajerski, t. j. kot deželni oblastnik odobril. Tako zahteva pravi red in pravica. Ali ravno to sedaj ni mogoče! Deželni odbor ne more do cesarja priti. Nekdaj je bilo drugače! Nekdaj so štajerski stanovi neposredno občevali s svojim deželnim vladarjem; sedaj pa mora naslednik poprejšnih stanov, t. j. deželni zbor iti skozi hiše dunajskih ministrov, preden jegov glas do deželnega vladarja in cesarja prodere. Deželni zbor ima sedaj vedno trpeti, da mu jegove postave in nasvete dunajski ministri popravljajo in korigirajo. Naravna ta pot gotovo ni. Razun tega pa še deželnega vladarja, t. j. vojvoda štajerskega, prav najti ne moremo; vselej zadenemo na avstrijskega cesarja, ki pa sedaj, ko imamo centralistično ustavo, tudi ne more vselej storiti, kakor bi morebiti rad, ker mora poslušati ¡na dunajske ministre, ki so vzeti iz liberalne-ustavaške stranke dunajskega državnega zbora; cesar je navezan na zabtevanja teh ministrov, dokler sedijo na svojih ministerskib stolih! (Dalje prihodnjič.) Cerkvene zadeve. Milostljivi knez in škof so spremljani od č. g. kanonika Kosarja 17. t. m. se odpeljali v Rim k sv. Očetu. G. Košar namislijo na Laškem ostati kake 3 tedne! Bratovšina Marije žalostne se jo v Celju 1. 1597 osnovala, ko jej je papež Klement VIII. podelil popolne odpustke, ako jeni udi na žalostni petek obišejo kapelo Marije žalostne v farni cerkvi celjski in vredno sv. zakramente prejmejo. Namen bratovšini je po Mariji si od Boga sprositi srečno smrtno uro. Leta 1856 so se pravila tej bratovšini nekoliko prenaredila ter sme imeti samo 700 udov. Vsak ud zmoli na dan 1 očenaš in češčena si Marija in položi na leto '20 kr. starega denarja za olepšanje že omenjene kapele in za opravljanje svetih meš. Iz celjske okolice je sedaj pri bratovšini 300 udov, iz mesta 160 in po drugih farah 240. Lani jih je umrlo 19, novih pa pristopilo 18. Premoženja je sedaj 325 fl.; | 200 fl. teh denarjev je posojenih cerkvi sv. Danijela za popolno poplačanje nove lepe monštrance; ostali denar je v hranilnici. Kedar bo zadosti denarjev nabranih, se bode za par oken v žalostni kapeli naročila lepa malarija na steklu, kakor se je to za eno okno že zgodilo! Slomšekovo vodilo ali Sedem šol krščanskega nauka za otroke, pa tudi za odrašene. Iz „Drobtinic" pomnoženo na svitlo dal in založil Anton Pintar, fajmošter v Zalem Logu. Z dovoljenjem vis. čast. Ljubljanskega knezoškofijstva. Natisnil R. Milic 1876, prodaja M. Gerber po 30 kr." — G. Izdatelj, kakor pravi v predgovoru, je z lepo knjižico, 94 strani v mali osmerki, želel postreči zlasti svojim duhovnim tovarišem po kmetih, kjer otroci ne morejo celo leto in redoma v šolo hoditi, kakor po mestih, in je torej treba v krajšem času za potrebo v krščanskem nauku jih podučiti in za prejemanje sv. zakramentov jih pripraviti. Utegne pa to „Vodilo" služiti tudi odrašenim, zlasti za velikonočno spraševanje, pa starišim in vsim, kteri otroke v krščanskem nauku podučujejo. Očetom Trapistom v Banjiluki na Bosenskera je cesarjevič Rudolf blagodusno podaril 100 fl. Frajmavrerji so pri nas v Avstriji sicer prepovedani, toda to nič ne brani, da imajo pov-sodi po večjih mestih svoje shodnice ali lože in na Dunaju lastno novino „Der Freimaurer". V tem listu beremo sledeče: slovesno izpovedujemo, da med nami frajmaurerji nihče, ki še na krščanstvo veruje, nima pravice f r a j m a vr e r j e m prištet biti. Tako, to je jasno! Frajmavrerji niso Kristijani — ampak novi ajdi ali pagani, pravi antikristi! Gospodarske stvari. Fižol, fažol, po krivem sem ter tje tudi grah imenovan (Phaseolus vulgaris et nanus.) M. Ni, rekel bi, rastline med onimi, ktere človeška roka prideluje in vzreja, ki bi bila po svetu bolj razširjena kakor fižol. On raste v deželah pod vročim solncem kot sosed tenkovitke palme, mogočne banane, sladkorjeve trstike in kavinega drevesa in daje tam mnogo ljudem poglaviten živež. Nasproti pa v visokem severu na strani trdega hrasta, košate bukve in tanke breze dobro stori in ondotne prebivavce redi in živi. Ker je tako izredno po svetii razširjen pod različnim podnebjem in v raznih deželah, je pa tudi zelo različeu po barvi in podobi. Zato ima pa tudi fižol med vsemi pri-delovanimi rastlinami največ razredov, kakor ravno tudi domače živali, kterih tolika mnogovrstnost razrodov poglavitno iz njihove velike razširjenosti, umetnih vpljivov in podnebne spreminjave izvira. Fižol hoče toplo, rahlo zemljo, zavetno in bolj suho ko mokrotno vreme. Ne prenaša niti zime niti slane, zato se sme še le v zemljo spraviti, ko se teh dveh sovražnikov ni več bati. Rano v aprilu se more fižol le na vrtu saditi, kjer ga je mogoče prav dobro zavarovati. Fižol se posaja navadno v začetku maja za zeleno iu suho porabo in noter do konca junija tako, da je do jeseni zelenega fižola za v kuhinjo. — Kdor si hoče ranega fižo-lovega stročja prirediti, si mora fižola pritlikovca v lonce posaditi, kteri se potem v toplo hišo postavijo, da fižol začne poganjati. Tako pognani fižol se potem v gnojne grede posadi, če morebiti ne kaže bolje ga brž v gnojne grede posejati. Vender je rano prirejevanje fižola težavno in dostikrat malo hvaležno delo, ktero zahteva skrbne, razumne in sprevidue roke. Toplota, svetloba in zrak so glavni pogoji srečnega vzrejevanja fižola v gnojnih gredah. Kdor v tem delu ni izkušen naj pred sredo februarja ž njim rajši ne začne. V tem času pa že tudi soince samo nekoliko na pomoč prihaja in fižolovo rast pospešava. Kdor pa z tem delom že meseca januarja počne, temu fižol dostikrat konec vzame, ker ob hudem mrazu in pomanjkanju solnčne svetlobe gredni zaboji lahko prehladni postanejo in fižol gnjiti začne. Ko je vreme spremenljivo in ko soince le od časa do časa posije pa takrat vendar močno greje, se morajo posebno ob ostrem vremenu na gnojnih gredah okna marljivo odpirati in tako grede prevetrovati. Ce se to tako ne stori, vbaja v zaboje pri oblačnem nebu mrzel zrak in nježnejši deli fižolovih rastlik škodo trpijo, nasproti pa zopet če soince prevroče pripeka skozi okna lehko zgorijo. Rani fižol se na prostem tako vzreja, da se črni pritlikovec sred meseca aprila nekoliko dni v vodi namaka in potem na zavetne grede najboljše ob zidih posadi in v hladnih nočeh s slamo pokriva in mraza varuje. Za seme se navadno puščajo najlepše rastlike, od kterih se nič zelenega stročja ne sme potegovati. Seme ohrani 3—4 let kalivno moč. Fižol ima izredno množino razrodov. Skoro vsaki kraj ima svoj poseben razrod. Tu hočemo le tri glavne sorte imenovati : a) Fižol ovijavecje rastlina, ki se ovija in kteri je treba rajlec, po kterih se more spenjati. Fižol ovijavec se v vrtu po dva črevlja narazen in po šest zrn v jamico posaja. Ko je za pol črevlja visok se s prstjo zasiplje in rajlce pristavijo. Med raznimi razrodi se posebno odlikuje fižol mečevnik in pa fižol z belim in žoltim stročjem, poslednji zlasti zarad tega, ker stročje ne odreveni in se z zrnjem vred lahko použije. b) Fižol hraševec se tudi ovija pa le po hra-ševju ali vejevju kakor grah. Zrnje je bolj dro-bičko in okroglo in je le suho za porabo v kuhinji. Ali boljši je ko vse druge sorte, c) Fižol pritlikovec tudi fežek imenovan se ne ovija in ne potrebuje niti rajlec niti hraševja. Za rano prirejo v gnojnih gredah se posebno prilega rani črni zamorček in žolti in beli pritlikovec. Kosti, rožena strugovina dober gnoj. Sirove, nezdrobljene kosti so kot gnojilo brez vse vrednosti. Pri vsakem gnojilu je to poglavitni pogoj, da koristi, da se v zemlji razkroji. To se pa pri celih, nezdrobljenih kosteh ne zgodi, česar se lahko vsakdo z lastnimi očmi prepriča, ako 15—20 let stare kosti pogleda, ktere se dostikrat iz grobov izkopljejo. Te kosti so skoraj nespremenjene in ravno tako trde in tope kakor črstve. Res da del hrustanca sprhni ali fosforno kislo apno je še popolnoma nerazkrojeno. Kmetovalcu je pa treba nagle in popolne razkrojitve gnjilečnih snovi in koščene prsti, da pravi vspeh z njo doseže. Zato je treba kosti drobno zmleti ali na kak drug način pripraviti. Rožena strugovina ima v sebi veliko gnjilčevih snovi in fosforne kisline in v tem je njena glavna korist ležeča, Gnjilca ima okoli 10% fosforove kisline pa blizo 5—6%. Ti odpadki se dolgo ne razkrojijo iu tako tudi le po času koristijo. Njih korist se pa da pohitriti, ako se v roženo moko zmeljejo. V obče pa je le malokdaj velika množina takih odpadkov za gnojenje na razpolaganje. In tako se tudi v veliki meri z njimi gnojiti ne more. Večidel bode bolje kazalo jih za napravo komposta porabiti. Ce se na kompostnem kupu z apnom pomešajo, se gnjilec roževine z apnom v saliterokislo apno sveže, kteri gnoj naj bolje strnenim sadežem dene. In sicer se sme pred setvijo z takim gnojem le v pičli meri gnojiti. Kot kompostni gnoj slabe setve nekoliko popravi, vendar pa naj bolj pospešuje bujno rast krompirjevega perja ne pa rast gomolja. Če se tedaj v nekterih krajih vendar z takim gnojem krompirju gnoji, se gleda pri tem le bolj na prihodno strneno setev, nego na obilico pridelkov krompirja. Kako visoko se morajo panji postavljati. Više ko 1.5 metra t. j. blizo 5' bi se panji ne smeli postavljati, ker se sicer pretežko do njih priti more in sploh vse ravnanje z njimi težavno postane. Konjsko usnjeno upravo lehko obvarujemo plesnobe, gnjitja itd. s tem, da denemo med mast, s katero se usnje maže, nekoliko glicerina. Usnje se potem ne lomi, se ne premoči in je obvarovano hitrega gnjitja. Štajersko konjerejsko društvo je sklenolo okrajne zastope prositi za podporo v denarjih in letos premije delivati v Brežicah, v Ormužu, v Šniarji in v Slov. Gradcu. Za okrajne prednike konjerejskega društva so izvoljeni gg. : Andrej Zupane v Pristovi, Jož. Zupan v Laškem, Anton Pregl v Brežicah, Janez Stadler pri sv. Petru pod sv. gorami, dr. Ulrih na Vranskem, dr. Anton Pihler v Arvežu, grof Orsay v Frauenhofu pri Mariboru. Društvensko svetinjo so za posebne zasluge in kot izvrstni konjerejci dobili gg. Detiček in Paumgartner v Konjicah, Janez Fric v Arnivasi, Janez Kočevar, Blaž Klemenčič in Weinigerholz v Središču, Martin Sevnik v Malemvrhu, Janez Ko-vačič v Glogovembrodu, baron Post v Polskavi, Bauman v Bistrici, Anton Jurinec v Banovcih in Juri Ferenc v Budišovcih. Sejmovi. 24- aprila v Dolu, v Ivniku, pri sv. Jtirju na Pesnici, pri sv. Jurju pri Celju, v Vojniku, v Kaniži, pri sv. Lenartu, v Ptuju, v Pleterju, v Središču, v Mozirju, v Rogatcu, v Laškem, v IIo-čali, v Cirkovicah. 25. aprila pri sv. Jurju na Savnici, pod Tobrom, v Gotovljah, v Kostrivnici, v Gornji Polskavi, v Slov. Gradcu, v Vozenici. 26. aprila v Apačah, v Kozjem, na Vranskem, v Orešju, na Ponkvi in pri sv. Mohorju. Dopisi. Iz Maribora. (Razne novosti — Seidl). Veliki petek obhajamo Katoličani v sveti tihoti — zvonovi molčijo. Zato nas je nekoliko neljubo dirnolo, ko so tukajšni luterani celi predpolden v petek zvonili. — Mariborski pevci in gasilci so z gračkimi in dunajskimi tovariši hotli velikonočno nedeljo iti v Varaždin ter z ondišnjimi Judi in nemčurji napraviti sijajn „Sangertag". Priprave so bile velike: 4 bande godcev, 18 kočij v Ča-kovcu, slavoloki, nemških in drugih zastav brez števila. Toda Varaždinski narodnjaki so banu v Zagreb telegrafirali, da se bojč hude rabuke, če pridejo nemški pevci in gasilci v Varaždin. Vsled tega je ban ovi „Sangertag" ali prav za prav nemško demonštracijo prepovedal. Mariborčani so ostali doma in se strašno jezijo. Hrvati pa so slavoloke podrli in nemške zastave raztrgali. — Sedaj mora naša šolska mladež že ob 7. uri v šolo. Dijaki, kateri se najrajše v jutru učijo, profesorji, ki radi dolgo spijo, potem kuharice so zarad te šolske prenaredbe jako nevoljne. — Mestni šolski svet je pesniku 701etnemu grofu Auerspergu pismeno čestital. Toda pismo je tako borno in okorno skrpano, da smo se res čudili! Od takih učenih gospodov smo kaj boljšega pričakovali. — Meseca septembra bo tukaj vinorejska razstava. V pripravni odbor so izvoljeni sami Nemci, čeravno imamo Slovenci v Mariboru 3 poslance stanujoče. Taka brezobzirnost bo tudi Slovence prisilila k brezobzirnosti. Utegnemo se za razstavo malo ali nič brigati ! G. Seidlu se huda godi. V Gradcu so mu rubili tiste goldinarje, katere si je kot deželni poslanec zaslužil. (!) Na jegovo 2800 fl. cenjeno posestvo v Rožpahu pa sta 2 upnika seg-nola. Nek Fischer zavolj dolžnih 1623 in. Emilija žl. Steinberg zarad 4104 fl. Da bi bil g. Seidl učitelju Kocmutu izplačal nabrano šolnino, tega še nismo izvedeli. — Znani in mnogočislani vračnik g. Ferd. JUtner je umrl 74 let star. Od sv. Lenarta v Slov. goricah. (O zimi na, zajci, povodenj). Za ozimino smo letos se jako bali; mislili smo, da je pod debelo in dolgo ležečo snežno odejo vsa segnjila. Hvala Bogu, strah nam je bil prazen! Ozimina je vsa lepa in sedaj veselo zeleni in raste; tudi sneg meseca marca jej ni škodil. Edino v bolj nizkih legah je zimski mraz ozimino poškodil, posebno tam, kder so gospodarji novo seme sejali. — Toda brez žalosti in škode vendar nismo vsi gospodarji zimi odšli. Gospodarjem, ki so imeli v sadunosnikih kaj mladega drevesja, so nadležni zajci tu pa tam hudo nesrečo prizadjali, ker so toliko lepih mladih drevesc objedli, kakor še nikoli poprej. Človek bi se lehko razjokal, ako taka, potrebne skorje oropana drevesca pogleda. Nekateri so v jeseni drevesca sicer namazali, pa letos ni pomagalo nič zoper zajčjo požrešnost. Se celo vinograde so te gladovne stvari napadale in vinske trte objedavale. Tako so pri sv. Marjeti v vinogradu usnarja g. Urbančiča zajci na 400 □ metrov velikem zemljišču vsako trto tako pokončali, da se mora sedaj vse iz nova saditi. — Pesnica je poplavila celo dolgo in široko dolino ter mnogo škode prizadjala kmetom in mlinarjem. Potreba pesničko strugo popraviti se kaže čedalje bolj — očitno. Iz Ptuja. (Uboj — tatbina). 7. aprila je šel Jožef Lovrec s svojo ženo iz vinograda v Oblačeku domu. Poidočki sta se zakonska sva-dila in začela tepsti. Ženin brat Arnuš je sestri prihitel na pomoč in je Lovreca s krampom po glavi udaril; Lovrec je ušel v vinograd ves krvav. Toda razkačenih 6 možkih je pritisnolo za njim in ga iz nova mučilo. Ko je nesrečnež že na tleh ležal, še komaj nekoliko živ, mu je grozovitni Jaka Bruner špičast kol v glavo porinol, da je Lovrec brž dušo izdihnil. Morivci so usmrtjenega potem pustili na morišču, kder je telo ležalo do drugega dne. Zločinci so sedaj zaprti! — Pri kočljarci Ani Čuš v Juršincih so nepoznani tatovi vlomili in pobrali vso obleko ; škoda se ceni na 140 fl. Iz Celja. Porotna sodnija je 1. t. m. imela pod presedništvom novega predsednika okrožne sodnije celjske, g. Heinriherja obravnavo zoper Štefana Polajžerja, ki je svojo mater ubil. Sodnija ga je obsodila k smrti na vislicah. Morivec je še komaj 31 let star. — Naši nemškutarji so sedaj dobili, kar so si že dolgo želeli, nemško no-vino, tiskano v Celju. Bodi jim ta igrača; brali bodo list itak sami. Kajti za celjsko mestno klepetanje se bo težko kdo zunanjih zanimiva!. — Nedavno je v Kaplivesi tamošnji^krčmar Miha Le-ben s kmetskim fantom Karlom Šketom imel hud ravs in kavs. Prišlo je do tepenja in ko se je krčmarica tudi vmes vtikala je srditi Šketa njo s krčmarjem vred črez prag zakadil tako, da si je ta rebra polomil. Leben sedaj na bolestni postelji vzdihuje, Šketa pa v celjski kajhi premišjjuje žalostne nasledke pijančevanja in jeze. — Še o ne-kej nesreči imam poročati! 17. marca v noči so trije možki na stezi med Sodnovasjo in Pristovo nenadno napadli Janeza Strašeka, posestnika v Mestinju, ki se je ravno vračal domu iz sejma v Podčetrtku. Tolovaji so ga zgrabili, s palicami tepli in na tla vrgli in denarje vzeli, potem pa odbežali. Oropanec tolovajev ni poznal; pa ni dvomiti, da so bili tisti, ki so zakonska Jana in Emo Smolej oropali, kakor je „Slov. Gospodar" v štev. 12. poročal. To so res žalostne prikazni! Ljudje se bodo morali orožati, kakor na Turškem ! Iz Koroškega. (Razne novosti). Kedar se liberalci v kaj zaletijo, potem ne prenehajo, dokler ne onemorejo. Taka je sedaj pri železnicah. Vsak poslanec se hoče svojim volilcem prikupiti s tem, da jim pomaga do kake železnice, če nje prav nič ni potreba, kakor na primer strahovito drage železnice iz Drauberga do Wolfsberga. Res ne vemo, kaj bodo ondi vozili; pa poslanec Ritter je svoje storil in zato so ga v Wolfsbergu: hvalili in častili. Ovi Ritter je rodom Prus in upravni svetovalec pri 5 društvih na delnice. Slišimo, da bodo za novo železnico začeli pobirati milodarov ; zlasti od posestnikov bi radi dobili zemljišča — zastonj! — Koroška poljedeljska šola v Celovcu šteje 8 učiteljev in samo 30 učencev, ki se mnogo predmetov učč, potrebnih in nepotrebnih, le zastran verskega nauka, navoda k pobožnosti, k prejemanju zakramentov se ne stori nič. Zato pa tudi krščanski stariši nimajo veliko zaupanja na ovo šolo in odtod pičlo število učencev! — V Celovcu stavijo sedaj novo norišnico tik Glajne. Nek kmet je ondi mimo šel, kedar so gospodi komisijonarji prostor pregledovali. „Kaj pa bodete tukaj stavili"? praša kmet. Eden izmed gospodov mu ne-voljen odgovori: norišnico za kmete. „Sem si precej mislil, dostavi kmet, da bo kaj takega, za gospode bi ta norišnica itak bila premala". — V nedeljo 9. t. m. je v vasi Kamnik pri Vetrinji blizu Celovca zvečer ob y/t9. uri nastal požar, ki je tri, proti Vetrinji ležeče poslopja uničil. Požarni straži iz Vetrinja in pozneje iz Celovca sta prišli gasit, in posrečilo se je razširjanje ognja zapreči. Škoda je za pogorele seljake jako občutljiva; imeli so sicer, kakor se sliši, svoje imetje proti škodi po ognji zavarovano, a pozabili so plačati ob pravem času asekurančne premije. Tedaj ni upati, da bi se škoda povrnila. — Če se pomisli, koliko plačila da sedaj kmet ima, ni se čuditi, če on tudi asekurančni denar plačati pozabi. Politični ogled. Avstrijske dežele. Cesarski namestnik v Gradcu, baron Ktibeck je sam dodal, da ni prav, da so v Mariboru, v Slov. Bistrici in pri sv. Lenartu nameščeni sodniki slovenščine nezmožni. Po končanem zboru so nemški, liberalni poslanci imeli skupno pojedino, pri katerej je grački poslanec dr. Schloffer neotesano brodaril v surovi napitnici rekoč: „živili isti 3 nemški sodniki, naj se jih število množi!" Temu nemčurju se dobro vidi, kako bi rad vse Slovence požrl ali v žlici vode potopil; pa zastonj bo njegova zagrizena srditost! — Nasnovana prenaredba volilnega reda je tako očitno pristranska in na korist liberalcem, da je te same nekoliko sram postalo in je niso letos djali na dnevni red! — Na Dunaju so kurzi na borzi hudo padli; cena zlatu vedno narašča, papirna renta pa je padla celo na 64 fl. Uzroki tičijo v slabih nasledkih naše krive notranje in zunanje politike. Naši in magjarski ministri so si še vedno in hudo navskriž, čeravno so sami svitli cesar velikonočni torek skupnemu zborovanju predsedovali. Magyari čejo menj plačevati, kakor dosedaj in delež coluinskih dohodkov, potem lastno banko, bankovce itd; naši ministri pa se jim nečejo udati. Na dalje se sedaj vidi, da je minister Andrassy 8 tednov zastonj delal za Turke in si prizadeval dognati, da bi Kristijani jegove nasvete in sultanove ponudbe sprejeli in položili orožje. Kristijani ga niso ubogali in se vojskujejo čedalje bolj srečno. Vsled tega že pravijo na Dunaju, da bo minister Andrassy moral odstopiti; to pa bi potegnolo naše in magyarske ministre raz ministerskih stolov. Vojni minister pa neki hoče sam rad odstopiti. Toži namreč, da mu pri sedanjih naših razmerah n\ mogoče za boj pripravljene vojske na noge spraviti. To je res žalosten sad nase liberalne dobe; temveč, ker se je resno bati, da nas minister A.n-dras8y s svojo magyarsko politiko na skorein v krvavo vojsko zaplete. Uhacijevib novih kanonov je še komaj 93 vlitih. Sedaj prestavljajo 14 pe-šačkih in 6 konjeniških regimentov in 6 lovskih bataljonov. Lovski bataljon štev. 7. pride iz No-vegamesta in štev. 19 iz Celja v Dalmacijo, štev. 20 iz Maribora v Dunajsko Novomesto in štv. 8 iz Ptuja v Novomesto na Kranjskem. Vnanje države. Ruska vlada kupiči vedno več vojske na avstrijski in romunski meji; ob enem si prizadeva vse evropske vladarje zvabiti, da pošljejo svoje poslanike na poseben dogovor ali konferencijo v Parizu ter se porazumijo zastran Turškega. Skušnje zadnjih 20 let pa učijo, da je konec takim konferencijam skoraj vselej bil — krvava vojska. — Cesarji in kralji sedaj veliko potujejo; ruski car pride prihodnji mesec na Nemško ; angleška kraljica je črez Francosko došla na Nemško; brazilijanski cesar in cesarica sta se iz južne Amerike v severno podala. — Francozi snujejo za 1. 1878 velikansko razstavo. Francoski podložniki Arabi v Algijerskem so se spuntali; general Carteret pa jih je krvavo pobil — Pomor na Turškem v Aziji se širi; v Bagdadu in Hillah-u umerje po 200 — 250 ljudi na den in bati se je, da turški vojaki pomor še v Evropo zatrosijo. Jugoslavjanska vojska zoper Turka. Mala trdnjava Nikšič na črnogorski meji bila je že vsa izstradana. Da bi posadki živeža do-nesel, je turški general Muktar-paša zbral 10.000 najboljših vojakov in se je med visokim gorovjem pomaknil do Krstaca. Veliki četrtek so ga Kristijani nagloma napadli od vseh strani, posekali 3 bataljone in vzeli '/a živeža; veliki petek je dal Muktar paša nasipe ali šance delati med strašnim st. elanjem vstašev; veliko soboto je nastalo grozno klanje; Turki so hotli prodreti, vstaši so jih zapodili nazaj in vzeli 3 šance; turška vojska je okoli in okoli od vstašev obdana — bode se morala udati. Ako se to zgodi, potem je Hercegovina Turkov rešena. V Bosni stoji pri Biščah 10.000 vstašev; Črnogorci so jim poslali 8000 novih pušek. Po Savi se jim je doposlalo mnogo pušek, streljiva in kanoni. V Belgradu so Srbi na avstrijskega konzula, kneza Wredeta, silno jezni, ker jim v imenu ministra Audrassy-ja brani na Turka udariti. Zato 80 mu napravili „mačkinjo muziko" in šipe pobili. Tudi Miriditi v Albaniji hočejo turški jarem otresti. Za poduk in kratek čas. Potovanje v Rim, Neapol in domu. XXXIV. Bilo nam je rečeno, da bo 13. aprila ob 8. uri eden izmed kardinalov bral sv. mešo v Vatikanskej cerkvi in da bode pri tej priliki vsem romarjem podelil popolne odpustke, kateri iz njegovih rok vredno premejo sv. Rešuje Telo. Začudil sem se videvši toliko pobožnikov pristopiti k sv. obhajilu: knezov, grofov, imenitnih žlahtnikov, gospa in gospodičin. Po dokončanem opravilu so se vsi tiho in mirno razšli. Imeli smo namreč vsi še prostega časa do '/212 ure, t. j. do zaslišanja pri sv. Očetu. Meni se je najboljše zdelo ta čas porabiti za pot na visoko kuplo cerkve sv. Petra. Dovoljenje sem kmalu dobil. Na levi strani velikanske cerkve, pri kapeli Marijinega darovanja se odprejo dveri na višino. Po 142 širokih stopnicah se vhaja na cerkveno streho. Kraj stopnic so v steno vzidane marmornate ploščice; tem so vsekana imena imenitnih oseb, ki so kedaj kuplo sv. Petra bili obiskali. Človek se močno začudi, kedar dospe nad cerkveno površje; dozdeva se mu, da je prišel v kako mesto nad mestom. Tukaj najdeš gladke steze, ulice med raznimi kuplami nad kapelami, tukaj zadeneš na delavnice, na stanovališča delavcev, ki imajo vedno kako popravljanje na velikanskem cerkvenem poslopju ; tudi studenci se nahajajo sem ter tje; pogosto srečaš čuvaje, ki ti za par centezimov radi postrežejo ter razgled in druge imenitnosti pokažejo in razložijo. Po precej dolgi poti nad cer-kvo pridemo naposled do velike kuple same, ki nad cerkveno streho še 94 metrov visoko v nebo moli; široka je 192 metrov. Stražaj nam je odprl železne dveri in sedaj smo začeli korakati po prav ozkih stopnicah v kuplo. Hodili smo na okrog tik kupline stene ter smo po precej dolgem stopanju prišli do prve znotranje galerije; iz nje smo dobili prekrasen pogled v globoko cerkvo. Že iz te, pa še bolj iz nekoliko višje, druge galerije gledajč smo vsi ostrmeli zavolj orjaške velikosti cerkve. Človeku je res treba močne glave in bistrih očes, sicer ga omamlica preme gledavšega v strmo globočino. V našej družbi bile so tudi 3 laške gospe, ki so kaj drzno po galeriji hodile in se na železno ograjo naslanjale, kakor da bi stale le nekoliko stopinj nad zemljo. Meni se je vsa družba posmehovala, ker se ograje blizo nisem doteknol, marveč neprenehoma po zidu poprijemal; nikoli nisem hrbta od stene odmeknil. Slobodno rečem, da še se mi nikoli niso kolena tako strahfi tresla, kakor na galeriji kuple sv. Petra. Slednjič dospemo na vrh. Po kupli se od zunaj lehko v okrog sprehaja brezskrbno. Razgled na večno mesto in jegovo okolico je nepopisljiv. Žal nam je bilo, da nam je slabo vreme razgled pačilo. Čudili smo se tudi pripravam za razsvetlenje kuple. Zidu je vložena in pripeta močna železna veriga; na njo se priveze vrv, po kateri človeka v kuplino votlino spustijo, da svetiinice na že pripravljenih mestih nastavljene prižge. V sedanjih za sv. Očeta tužnih časih se tako svečano razsvetlenje kuple opušča. Poprej, ko so papež še bili svetni vladar svojih dežel, so dajali kuplo večkrat v letu razsvetliti. Najkrasniše je vselej bilo razsvetljenje na predvečer praznika sv. apostolov Petra in Pavla. Zapustivši veličastno kuplo smo prišli ravno prav nazaj k vatikanskemu poslopju. Kajti od vseh strani so že drdrale svetle kočije z imenitnimi žlahtniki, kateri so z nami vred namenjeni bili iti pred sv. Očeta. Pri vhodu smo naleteli na pijemontežkega ogleduha, ki je nemirno sem ter tje letal in jezno vsakega meril od glave do i kakor da bi ga hotel pozobati. Nas je nje srd malo zanimival, ter smo brž mimo švieai straže šli naprej na desno po polzkih kamnatih stopnicah. Povsodi, kjer so se stopnice zasuknile, je stala straža. (Nastavek prih.) Smešničar 17. Nekemu vojaku, ki je služil sv. Očeta, je srboritnež na železnici grdo zabavljal. Vojak je pa molčal. Naposled ga zabavljivec praša: kaj ne, da vam je papež dal oblast me-ševati, spovedovati itd.? Sedaj vstane vojak in reče: ahal papež so mi dali še večjo oblast; jaz smem sedaj tudi birmati — in v istem trenutku zažgč zijaku tako žgečo klofuto, da so se mu tri solnca zasvetila in da se je skoro raz klopi zvr-nol. Vse se je na glas smejalo in nenavadnemu birmancu prav dajalo. Petek v Bučkovih 1254 fl., Ig. Senica pri Celju 4066 fl., Juri Praprotnik v Lačjivesi 4246 fl. (2), Franc Žuža v Žavcu 300 fl. Listič uredništva: Dopisi iz Ponkve, sv. Lovrenca, od Vclikenedelje in iz Celja prihodnjič. Inserat g. C. v M. in g. Ig. St. v Kozjem prihodnjič. Tržna cena preteklega tedna po Hektolitrih. (1 HI. = I*8/,vag.) Mesta Pšenica >K M Ječmen Oves Turšica Proso Ajda ■ fl kr fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. d. kr. Maribor . . 8 10 6 30 5 10 3 60 5 — 4 90 4 90 Ptuj . . . 8 — 6 40 b 50 2 80 4 60 4 20 5 50 Slov. Gradec 9 43 6 83 6 50 3 74 4 87 7 80 5 69 i Gradec . . 8 71 6 82 5 ■— 3 78 4 80 — — 5 50 j Celovec . . 9 40 6 42 T) 82 3 82 4 39 3 30 5 04 Ljubljana . 8 61 5 69 4 10 3 57 4 88 4 39 5 37 Varaždin . 7 95 4 85 -t 60 31 50 4 40 — —t 4 80 Šoštanj . . 8 13 8 10 5 69 3 25 5 53 5 '¿0 4 88 Dunaj ioo Kg. 11 32 8 40 10 — S 50 6 15 [i4 — — Pešt „ „ 11 — 7 90 7 62 9 9-2 5 10 — — -- -M Razne stvari. (V Slov. Bistrici) je krčmarju LUklnu pogorel škedenj, govejski in svinjski hlev z živino vred. Na pogorišču so poznej našli kostenjak človeka, najbrž berača, ki je ogenj zatrosil in sam zgorel. (Za Brežice) in okolico se bo vendar enkrat urad za cementiranje razne posode in vag po novi meri pričel 29. t. m. v hiši gospč Ane Glaser-jeve št. 54. (Ponarejen denar) namreč dvajsetice iz kositra ali cina je v Vržeju izdal Tomaž Kitonja iz Muravc in je zarad tega s sodnijo dobil opravkov. (230 jI.) so tati ukradli Janezu Pajdašu, da-carju na Muti, iz hiše, v katero so po noči vlomili. (Ignac PaidiS) knap iz Zreč se je v Otišnem-vrhu pri Slov. Gradcu žganjice napil, upijanil in potem v hlevu z jermenom obesil. (Notar) v Gornjemgradu je postal g. Janez Pogačnik. (Dražbe). 22. aprila Mih. Modrinjak, v Središču 3100 fl. (2), Jan. Šnudrl v Mariboru 3039 fl. (2), Andrej Vinkovič v Ljutomeru 5137 fl., Mih. Šrnigoc v Okiču 2040 fl. (5), Jan. Deutschbauer pri Maleku 2707 fl. 25. aprila Juri Koban'vPol-skavi 7000 fl. (zavolj dolžnih 16 fl.),' Fr. Knaflč na Pesnici 8705 fl. Juri Mere v Lošinu 800 fl. (3), 26. aprila Štefan Kovačič v Mlomoni (2), 27. apr. Neža Obrovnik v Pobrežu 850 fl. (3), Jera Jerič v Pustikah 420 fl. 28. aprila Fr. Reber v Muti 3500 fl. (3), Jan. Ilerič v Mahrenbergu 4700 fl. Neža Povoden na Pesnici 1010 fl. 29. aprila Jak. ■OV*H Priporocba.^:; Pranjo Krašovic, zlatar v Celju hiš štev. 21. v gosposki ulici se priporoča preč. duhovščini in farnim predstojnikom za izdelovanje pozlatarskih del, ponovljenje altarjev, tabernakeljnov, lec, prižnic, okvirjev in različnih podob. Tudi iz novega izdeluje se vsakem slogu, prav okusno, dogotrajno, po nizki ceni. Vsa naročila se vestno izpolnujejo. Spričevala imam od prvih mojstrov v Beču in znamenitih drugih, pri katerih sem mnogo let delal. Tudi od preč. g. župnikov, pri katerih sem kaj zgotovil, zamorem ugodna spričala pokazati. Z odličnim spoštovanjem Franjo Krašovic. Služba organista in mežnarja ob enem je razpisana pri romarski cerkvi na Ptujski gori (Maria Neustift bei Pettau)- Prosilci se naj do 25. aprila oglasijo. Na Ptujski gori, 2. aprila 1876. 2-2 Cerkveno credstojništvo. 3-2 Priporočila. Podpisani si dovoljuje p. n. občinstvu naznaniti, da je svojo, pod imenom „Zettlerjeva gostilnica" (Zettlers Gastliaus) v ulici mestne farne cerkve, dal v najem gospodu Fr. Roškerju. Slavnemu občinstvu in obiskovalcem, kateri so mi skazovali med mojim krčmarjenjem čast, izrekam javno zahvalo; ob enem pa prosim, da bi se mojemu nasledniku, kateri bode točil dobro vino, dobro pivo in bode z okusno kuho p. n. občinstvu postreči zamogel, ravno tisto zaupanje sto- j rilo z obilnim obiskovanjem. Zettler. Za malarje in lakirarje! Priporočam svojo z&logo zmletih oljnato-firne-ževih barv, oljnatega firneža, trpentina, kopalovega laka, suhih barv, čistega zlata v listkih, srebra, mednih plošč, vsakovrstnih ščetek ali penzelnov in drugih ščetinastih reči:, vse po najnižji ceni. Pri večjih naročilih še bolj znižujem ceno. Vnanjim naročilom hitro ustregam. H. BUlerbeek, malar in lakirar 2—6 v Mariboru v gosposki ulici. 5 5 Gospodarji t Ravno sem dobil nova semena in sicer vsake vrste, kterekoli potrebujete n. pr. detelje, trave, salate, graha, fažola, korenja, repe, tudi vse sorte cvetličie; potem več sort sunajskega krompirja. Za rast vseh mojih semen sem porok. Ob enem Vam, rojaki, tudi priporočam svoje špecerijsko blago, kterega imam vseh sort n. p. kavo, sladkor, olje, vsake vrste vina v steklenicah potem vse sorte suhih in fimisovih barv itd. v najboljšem stanu. Tudi vse sorte žlahtne drevesca od g. Čolnika v Dervauju se pri mene dobivajo. Z odličnim spoštovanjem IVI. Ber-clajs y Mariboru. Lepa kobila, rujavka (Fuchs), domačega plemena in reje, pet let stara, petnajst pesti visoka, pridna za vsako, delo, za hitro vožnjo, priporočbe vredna vsakemu gospodu, se proda v Spodnji Loznici. Kupci se naj glasijo na poŠti v Makolah, kder se zamore več izvedeti. Andrej Mesarič, posestnik v Loznici. Og" JPravi WILHELMOVI antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi (Čisti krv zoper protin in revmatizem.) je kot spomladno zdravljenje edino gotovo zdravilo krv čisteče sredstvo, i S privoljenjem , j Vsled Nj. Vel. j ; c k. dvorne prvin meai- Najvišjega po- ; ■ pisarne vsled cinskih > velja zoper po- sklepa na Du- avtoritet narejenje zava- naj i 7. dec, i rovano. Dunaj, 1858. | »vrope | 28. marca 1871. z najboljim uspehom upotrebljevano bilo. Ta čaj čisti celi organizem; preišče, kakor nobeno drugo sredstvo, dele celega trupla in odvrne iz njega po nastranjem upotrebljevanju vse nečiste za bolezen nabrane reči; tudi je učinek gotovo ustrajajoč. Temeljito ozdravljenje protina, revmatizma, otročjih žil in zastaranih trdovratnih bolezni, vedno gnoječih se ran, kakor vseh spušajev pri spolnih boleznih in po koži, mozolov po telesu ali licu, liša-jev, sifilitičnih ran. Posebno ugoden uspeli je imel ta čaj pri za-gnjetenji jeter in vranice, enako pri zlati žili, zlatonci, silnem bolenji po čutnicah, kitah in udih, potem pri tišanju v želodcu, vetrovih, zaporu, scavniii nadlogah, močenju, možkein oslabljenji, toku pri ženah. Bolezni, kakor bramorji, žlezni otok, ozdravijo naglo in temeljito, ako se pije čaj neprenehljivo, kajti on je hladeče sredstvo, ki raztopi in žene scav-nico. Celi kup spričeval, pripoznavalnih in pohvalnih pisem, ki se tirjane zastonj dopošiljajo, spričuje resničnost zgoroj uvajenih razlogov. Svarimo pral /^ŠS^n Svarimo prefl sleparijo. Pravi W i 1- se dobiva le h e 1 m o v i anti- iz prve med- artritični anti- narodne fabri- revmatični čaj kacije Wilhel- za čiščenje krvi movega anti- artritičnega antirevmatičnega čaja začiščenje krvi v Neunkirchon pri Dunaju ali v mojih po časnikih navedenih zalogah. Zavitek, po S obrokov razdeljen, po predpisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezicih 1 gld., posebej za kolek in zavoj 10 kr. Na ugodnost p. n. občinstva se pravi Wil hel-mov antiartritični antirevmatičničaj dobiva v Mariboru pri Alojziju Kvandestu, v Celju pri Fr. Raušerju in v Baumbahovi apoteki, v Mozirju pri Tribuc-u, v Podčetrtku pri Miillerju, v Slov. Bistrici pri Janezu Janošu, v Slov. Gradcu pri Kali-gariču, v Ptuju pri Drag. Girodu, v Varaždinu pri dr Hattlorju in v Ljubljani pri Lasniku, apotekarju.