LETNIK XLV! 1 * 9 * Q.» O Vsebina zvezka za mesec december: 1. Iz sodobne lirike.....................721 Janko Glaser: Bomotožje................"21 Janko Samec: Ka«enarji.................721 Stan« Kosovel: Balada o sebi...............722 Radivoj Rehar: loj Molčanja...............723 Miran Jarc: Laze....................724 Rad. Peterlin-Petruška: Večer...............724 Pastuškia: Jeklo in svinec................725 f Srečko Kosovel: Vstajenje — smrt.............72fr Vinko Košak: Ljubim... . ...............726 Anton #cvirk: Visoka pesem...............727 2. Ivan Zoreč: Ban Vuk Strahinja. (Konec.)......................72t 3. K. Dobida : Jesenska razstava................742 4. Angelo Cerkvenik: Atentator................754 5. Pr.Ivan Lak: Jifi Wolker. (Konec.)..............7W k. Vladimir Levstik: Ililarij Pernat. (Nadaljevanje v prib. letniku.) . . 775 7. Bratko Kreft: Špijon....................7«3 t. Književna poročila....................7IS Slovenska dela: Knjige Vodnikove družbe (Fran Albrecbt.) — Srbsko -hrvatska dela: Rank© Mladenovič: Dramske gatke (A. Budal). — Ivan S. Š a j kovic: Novi prorok (Miran Jarc). — Stanislav V i n a v e r: Čuvari sveta (Miran Jarc). 9. Kronika.........................792 Domači pregled: f Zofka Kvedrova (F. A.). — Spomini f Ivane Kobilčeve (K.P.). — Cankarjev «Budalo Martinec» (Dr. Fr. Zbašnik). — Naš igralski naraščaj (Konec. — Ciril Debevec). — Inozemski pregled: «Jugoslavie» v Topieevein «Sborniku» (J. A. G.). L JUBL JAN SKI ZVON izhaja v posameznih zrezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta "5B Din, za inozemstvo 15B Din. Posamezni zrezki se dobivaj® po 15 Din. Na reklamacije se pošlje reklamirana številka brezplačno le tedaj, če »e je i»ta reklamirala najkesneje en meiec po njenem izidu. Za poznejše reklamacije so mora reklamirana številka plačati. Urejuje FRAN AL BRECHT. Uredništvo ne vrača rokopisoT, ki jik ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54>. -----------------~-----—--------------"------------- Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. ▼ Ljubljani (Fran Šarabon). Tiska Delniška tiskarna, d. d. ▼ Ljubljani (Miroslav Ambrožič). XLVI. LETNIK tgz6 XII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO IZ SODOBNE LIRIKE Janko Glaser / Domotožje Tja bi šel. kjer pozabljene in razsute samevajo pohorske naše glažute (mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili so v čaše pojoče in vroče krvi z drvarji se bili!) — zdaj samo še tiho pod jelšami temnimi v senci pohlevni in skriti šumijo mimo studenci. Gozdovi na levi, gozdovi na desni — vmes frate ožgane, s krompirjem zasajene, z ovsom posejane, ki reven med črnimi bukovimi štori poganja na tenki, peščeni zemlji bori ... Tja bi šel in poslušal iz strmih, izvoženih kolobarjev bi težko hojo in zategnjene klice volarjev — in kakor oni bi bil, ki z obrazom znojili m tam mučijo z zemljo se trpko — in vendar s srcem pokojnim. Janko Samec / Kamenarji V taktu po štiri in štiri bi jo kamenarji na skalo sivo! — In kakor pada na kamen kladivo, da moč si z zakoni narave izmeri, tako jim v prsih utripa živo jekleno srce in poje o pesmi delovnega dne. O, kakor junaki, stoječi v gorah pod oblaki, s kladivi pojočimi bijejo, bijejo od zgodnjega jutra do pozne noči, da kamen se stiska, bolno ječi, ko v mrzlo drobovje zagozde mu rijejo ... 721 46 A njim pa pogledi v radosti si jejo in kakor kristali jim padajo kaplje raz znojna lica; in vsaka kot biser se v tla zakotali, da brž jo popije žejna žemljica... O. morda se trud teli krepkih mož ob le; jc ustvaril umotvor svojevrstne privlačnosti, kakršnih v našem pokrajinarstvu nimamo mnogo. Vse te slike so nam že znane, a najkrepkejši poudarek svoji kolekciji je dal z «Rodbinskim portretom». To je delo, ki je značilno za novi njegov pogled na svet in ki se mi zdi bolj program, nego kot slučajno nastala slika. Ne mislim na tehnično plat, ki je novost zanj, temveč na njeno vsebino in na način, kako je podana. Slika je precej jasna in vendar. — če hočete —, zagonetna. Običajna lepo grupirana skupina oseb to sicer ni. Tudi med žanrske kompozicije je ni moči prištevati. Saj ta trojica oseb, ki jo vidimo na platnu, tvori le še nekaj več, nego samo troje portretov. In to je *tudi vzrok, da si jc pred to sliko marsikdo belil glavo, kaj pomeni ta skupina oseb, in iskal globljega zmisla, oziroma ideje, katero je hotel slikar izraziti. Mislim, da je tako početje jalovo in da gledalcu le onemogoča pot do sprejemanja in uživanja umetnine, kar je glavni njen namen. Zdi se mi namreč čisto zgrešeno, če hoče kdo v tvorbah upodabljajočega umetnika iskati jasno izraženih in razumsko določljivih idej. ki so tvorcu dajale impulza in ga vodile pri ustvarjanju. Tako pojmovanje umetnosti se mi zdi nenaravno in nasprotno njenemu bistvu, ki je izražanje čuvstvenih doživetij. Zato ne morem verjeti, da je hotel Kralj s to skupino ponazoriti svoje pojmovanje ali izsledke o odnošajih med umetnikom, rodbino in umetnostjo, kot so nekateri tolmačili navidezno zagonetko te slike. Slikar je čisto enostavno hotel samo naslikati sebe in svoje. Ker je umetnik, se je njemu samemu neopazno in nezavedno splela med temi figurami neka nevidna vez, ki jih druži tudi v življenju. Zato ni to samo fotografijam podobna kopija nature, temveč nekaj več. Zakaj je dodal še ženino solio? Da pokaže nasprotje med živim in mrtvim likom? Mogoče. Da bi bil pa s tem nameraval predmetno izraziti abstraktno idejo nasprotstva med življenjem in umetnostjo, tega ne morem verjeti. Tako pojmovanje ne bi bilo umetniško. Zdi se mi še. da v tem primeru tudi ni nobenega drugega simboličnega ozadja, temveč slika noče predstavljati nič več, nego kar gledalec vidi na platnu. Da to vzbuja v njem čustveno nasi rojenje, je le dokaz umetništva slike. Vsako, še tako globokoumno in logično neoporečno umovanje in tolmačenje umetnin je vedno in nujno čisto osebno, zato docela nezanesljivo in v vsakem primeru različno. Obenem je pa nevarno, ker v umetnost prinaša tuje elemente, s katerimi se ji ni mogoče približati. Zato se umetniku običajno podtikajo nagibi in ideje, kakršnih ta nikdar imel ni, vsaj zavedno ne, če je res umetnik. Razlika med upodabljajočim umetnikom in gledalcem-filozofom je v tem, da oni čuvstvuje, sprejema in doživlja svet samo v podobah in predmetih, čisto konkretno, čutno, dočim je temu življenje zgolj rezultanta abstraktnih predstav in pojmov. Odtod izvira tudi veliki pomen materijala za upodabljajočo umetnost, ki bi bil racijonalističnemu oblikovalcu postranskega pomena. Odtod izvira slog in kompozicijski zakoni, ki v svojih skrajnih posledicah pomenijo pravo nasprotje in konec umetnosti. Za popolno spoznanje goli razum ne zadošča, potreben je nekak, dejal bi, prirojen nagon in končno celo neka. ustvarjajoči uirietniški sili slična sposobnost, ki je sicer manj intenzivna, pa enakovrstna. To je sposobnost včutenja in celo nekakega repro-duciranja umetnikovega stvariteljskega dejanja. Skratka: opazovalec, ki hoče uživati umetnino, mora biti do neke mere sam umetnik. Z «Rodbinskim portretom» je France Kralj stopil na pot. ki je nova zanj. Podoba ni nova po obliki, čuvstvo je. ki učinkuje tako sveže, sproščeno -in samosvoje. Umetnik spoznava, da mora umotvor učinkovati predmetno, ne razumsko. Oblikovati hoče življenje tiiko, kakršno je, vsem in vsakomur. Brez pretiravanja osebnega pojmovanja je v sliki že viden odsev tiste «nove stvarnosti», ki stremi za preprostostjo in poštenostjo. Ki ne vidi več najvišjega cilja v osebnem slogu, kateri brez zakonov, svobodno mojstruje naravo, temveč v vdanosti, ki je poglabljanje vanjo. Morda so v sliki še nedostatki. kot je neenotna kompozicija, ki prizor drobi v dve polovici, ali pa premalo izrazito podan kontrast med kipom in modelom, morda še motijo neke man i ri rane oblike in trdota v podrobnostih oblikovanja, ki je odvajeno naturalističnega opazovanja, — v celoti je kompozicija odločen in premišljen okret k pravemu cilju. O Francetu Kralju kot risarju razstava ni povedala nič novega. «Kralj Matjaž» in razne risbe starejšega datuma so samo potrdile sloves njegove vprav kal igra fske risarske spretnosti, ki je pa mnogo več od artizma. Kiparska dela v lesu iu v kamenu. kjer ne prevlada manira, so čuvstveno topla. Tak je «Žanjec», plemenit in čuda miren marmorni nagrobnik, tak je tudi zgneteni in originalno arhitektonsko komponirani «Sveti Frančišek». Isti motiv je na starejši plaketi rešen čisto drugače: slikovito in bolj prcčuteno. Izraz njegove plastike se nagiba od slogovne slikovitosti in od iluzijonistične razgibanosti k tektonski izoblikovanosti, od zunanje simbolike k predmetni izrazitosti. T one Kralj na žalost ni pokazal novejših slik. Izmed tvorb iz dobe petih let se mi zdi najbolj zanimivo «Oznanenje», naivna, a koloristično bogata kompozicija. Ta najzgodnejša, še primitivna sličica vsebuje že ves umetnikov izraz. Silovitost, toplino in čuvstvovanje, versko gorečnost in neko čutno, skoro erotično naslado. To strastno življenje, ki je v ostrem nasprotju z reli-gijozno predlogo, v prizoru bolj slutiš, nego razbereš iz raz-paljenih, mamljivih barv. Obrabljen motiv, po svoje podan in 'krepak. Ta preprostost se v poznejših delih izgublja, mesto neposrednosti prihaja na površje misticizem in razumsko umetni-čenje.'Oblikovna simbolika zamori iskrenost in šele v poslednjem času se zdi, da je umetnik premagal tudi to predstopnjo in da sledi bratu, ki se je obrnil v smer zdravega realizma. Vendar je Tone Kralj prepoln fantazije in strastnosti, da bi se lahko brez bojev vrnil k mirni pred met nosti. K. 1) o I) i d a / Jesenska razstava V kiparstvu je njegova razvojna linija enaka bratovi. Včasih je razumski vpliv neomejeno gospodaril, tako da so starejše tvorbe le prečesto vplivale literarno. Pri novejših plastikah se je umaknil čuvstvenosti, ki se kaže v slikovitosti ekspresivne oblike, v večjih formatih pa v monumentalnosti, ki ni groba in neizrazita. Napram Francetu izraža njegova plastika bolj dinamiko, nego statiko. Najbolje pa je bila zastopana njegova grafika. Odlikovala se jc serija študij za projektirane (žal neizvršene!) freske v dobrepoljski farni cerkvi, vrsta rafiniranih, obenem čuda preprostih ujedkovin. V njih je toliko resničnega občutja in doživljene dramatičnosti, da se je pozneje avtor le poredkoma dvignil do te jasne višine. Pri njegovih ujedkovinah ne občutiš motečega artizma, ki mnogim grafikom ne da do svobodnega razmaha. Lahkotnost, jasnost in zmisel za lepoto linije ga usposabljajo za grafika. Nekaj novega po slikovitosti in po posrečeni vglobitvi v duha časa in miljeja, so njegove nove ujedkovine v cink. To so ilustracije k zbirki zgodb iz življenja sv. Frančiška «Fioretti», ki izide v slovenskem prevodu še letošnjoj zimo v Gorici. Verski zanos in mistika najljubeznivej.šega, obče clove-čanskega svetniškega duha sta našla v Tonetu Kralju izbranega tolmača. Tako so mogli nastati listi kot «Pridiga ribam» (sličen motiv med osnutki za omenjene freske), «Sv. Frančišek in volk» in «Pridiga bratom». S svojimi sladkotrpkimi stiliziranimi oblikami ujedkovine oživljajo nam tako daljni in nepojmljivi srednji vek. Ti listi so res dopolnilo in okras besedila, česar o večini slovenskih knjižnih ilustracij žal ni mogoče trditi. Kraljema enak po moči izražanja, sicer pa pravo nasprotje njima, je Veno P i 1 o n. Dve starejši sliki sta ga nepopolno in enostransko prikazovali. Zadostovali sta, da podasta vsaj eno njegovo značilno potezo: njegov na vnanjost obrnjeni realizem, ki je včasih poenostavljen do grobe primitivnosti. V portretih je ta brutalnost često docela ncosnovana. Tak je «Portret sestre», ki pa še ne spada k najbolj brezobzirnim primerom te vrste. Slikarju ni za «lepoto», niti za izrazitost linij in barv kot takih, glavno mu je, da doseže krepak duševni portret. Kljub odstranjen ju vsega nebistvenega je individualnost podana le bolj zunanje in prave osebne intimnosti v portretu ne najdeš, čeprav je podobnost pogostoma naravnost osupna. V kolikor je model duševno označen, je to storjeno predvsem v glavnih, grobih obrisih, to pa tako močno in dosledno, da je do karikature samo še stopnja. Da postaja umetnik s tem skrajno enostranski in njegovi portreti predvsem razumske tvorbe, brez odgovarjajočega čuvstvenega obiležja, je jasno. Prav zato se pa pri njegovih portretih ne morem ubraniti vtisa, da je nanje nezavedno vplivala manira. Boljše se mi zde njegove pokrajine, tudi tihožitja, kjer je ta dosledni realizem laže verjeten. Zanimivejše so bile Pilonove grafike, poleg Kraljevih naj-osebnejše na razstavi. Serija ujedkovin iz časa florentinskih študij kaže socijalne motive in pokrajine. Vodilna poteza je njegovo zanimanje za družabne probleme velikomestnih nižav. Vendar to niso dokazi sočuvstvovanja, temveč bolj nekaki dokumenti umetnikovega zanimanja za te nenavadne in bizarne pojave. Pokrajine so manj posrečene, svojstveni, tipični toskanski genius loci ni izčrpan. Za to je Pilonu, čeprav se je takrat komaj šele izvil impresijonizmu, primanjkovalo čuvstvenosti, katere se je pa tudi sramoval in ogibal. Ta tipično romanska črta njegovega sestavljenega temperamenta se že pojavlja v slikarstvu, še bolj tu v črno-beli umetnosti, kjer je razumu odprto širno polje. — V risbah iz zadnje dobe je toliko pariških odsevov, da je težko določiti točno, kaj je pristno njegovo in kaj je samo soobčuteno. Ti akti po svoji prekipevajoči bohotnosti spominjajo sicer v moči in zasnovi na znamenite sodobnike, so pa risani s tako neprisiljeno gladkostjo in kažejo toliko študija po naravi, da jim ni mogoče odreči lastnega življenja. Videti je. da predstavljajo poskus izhoda iz brezkončnega stilističnega ponavljanja, kamor je zabredel ekspresijonizem. Slike bratov Vi d m a r j e v se med seboj težko ločijo. Ali je ta nenavadna podobnost posledica sličnih značajev ali morda rezultat zavestno gojenega vzporednega hotenja obeh slikarjev, ne vem. Vendar ni dvoma, da je starejši brat Nandc umetniško jacja osebnost, ki vodi mlajšega. Nadvse značilno za njuna dela je očividno poudarjanje intelektualnega momenta in iz njega izvirajoče omalovaževanje prirode in danih oblik ter pomanjkanje čuvstvene vsebine. Nadaljnji izliv te usmerjenosti je izrazita primitivnost v liniji in še bolj v barvi, ki je suhoparna in zamolkla ter se le skrajno redko povzpne do lastnega življenja. Vse njuno prizadevanje je prav za prav samo borba za dosego svoje forme. Za poglobitev in dognanje doživljanja jima doslej ni bilo. In ker so oblikovne prvine izposojene, kar pri tako mladih slikarjih drugače biti ne more, njune slike niso prepričevalne. Oblikovni primitivizem kakega Picassa ali Deraina je hotena in premišljena odpoved "prenasičenega, formalno in tudi po zamislih neizmerno bogatega mojstra, dočim so šibkejši epigoni pridobitve teh izinehanizirali in iz njih napravili šablono. Vse delo obeli bratov in še nekaterih njunih tovarišev nosi znake prerano ostarele, izmučene in starčevsko otožne generacije. Ta absolutni kult oblike je pri Vidmarjih, ki ne razpolagata niti s čuvstvenim preobiljem, niti vsaj z bogato fantazijo, zamoril, kar je v njih prirojenega slikarskega talenta, obenem pa jima ni mogel ustvariti njunega ideala: lastne oblikovne individualnosti. Doživetja, ki jih oblikujeta, so preskromna in premalo globoka, da bi podala dušo predmeta. Njun napor preko površine ne prodre. Kot daljnja posledica izgrešenega pojmovanja primitivnosti se pojavlja uniformnost, ki ne pozna več raznoterosti, katero kaže vsaka oblika življenja v toliki meri. Zato se tudi stalno ponavljata. Tako sta brata Vidmarja postala izključna teoretika in predstavitelja programatičnega slikarstva. Če pravočasno ne spoznata usodne napake, da umetnost ni razglabljanje, temveč ustvarjanje živega življenja, jima preti nevarnost, da obtičita v maniri, v katero se njuna strastna intelcktualnost razvija. O njuni vztrajnosti in resni volji ne dvomim. N a n d e V i d m a r je razstavil več slik, dvoje portretov, «Stari oče» in «Jela», ga dobro označuje. Posebno v prvem je modelov značaj živo oblikovan, čeprav je pojmovanje nekam trezno in enostransko grobo. Slikarsko boljša, toda notranje praznejša in bolj konvencijonalna je «Jela», ki je očividno močno vplivala na bratove portrete. «Portret kmeta», ki pa ni portret, temveč shema, je iz najnovejšega časa. V celoti je podoba zanimiv, dasi trd in hladen poskus, ki mu nedostaja določnosti in osebnega poudarka. Podrobnosti se s celoto ne skladajo in so problem zase. Če bi bila ta slika naslikana pred desetimi ali petnajstimi leti, bi bila dogodek. Danes je samo še spomin, čas jo je prehitel in nam nima več kaj povedati. Oblikovno ne more več zanimati, vsebinsko je pa votla. V primeri s starejšim bratom je Drago V i d 111 a r še manj izdelana osebnost. Značaj mu je nekam nerazvit, umetniška sirovina, ki čaka dleta. Temperamenta je še hladnejšega in trez-nejšega, zato je pa v izvajanju njune teorije še doslednejši. Tudi v kompoziciji jc znatno okornejši, tehnično prav tako manj izpopolnjen. Portretu manjka duševnosti in življenja, pokrajine so pa brezčuvstvene in čisto sintetične, od pri rode še bolj oddaljene. «Ženski portret» (1926) sedeče dame v črnem baržunu je še najmanj mrtev in hladen ter kaže že poskuse, podati notranje življenje. Fran S t i p 1 o v š e k je osebnost, ki v mlajši generaciji zavzema položaj nekako med Kraljema in Vidmarjema. Ne raz- polaga sicer z vsestransko idejno neizčrpnostjo, niti z borbeno silovitostjo prvih, ni pa tudi tako sam vase zakrknjen in trezno računajoč značaj, kakršen je ideal bratov Vidmarjev. Njegova osnovna črta je nekoliko bleda in skoro žensko nežna čuvsive-nost. ki ne ljubi dramatičnih zapletljajev in bruhajoče strasti. Lestvica njegovih čuvstvenih doživetij je sicer precej omejena in so zato njegova dela zelo stična med seboj, toda priznati je treba, da imajo svoj poseben in oseben značaj. Tudi kompozicijsko se rad ponavlja. Ali je to posledica malo bogate fantazije ali pa izvestne metode, ne vem. Gotovo je, da ima za posamezne umetnostne oblike določeno ustaljeno obliko, ki jo stalno lahko opazujemo. Moškim portretom na primer redoma nagibi je glavo in jih podaja v nečistem profilu, z obrazom proti levi, ženske slika spet frontalno v neki pozi, ki se zdi svečana in otrpla obenem. Pri tem igrajo posameznosti (recimo: roke) vedno isto. zelo važno vlogo. Samo da je ta preveč očividna. da bi bila dovolj učinkovita. Kolorist ni, barva je monotona, nerealna in se izpre-minja le v stopnji jakosti. Podoba je, da tiči prava njegova moč v grafiki. Med portreti, kjer je največ dosegel, je študija moške glave resno delo, ki tudi nekaj pove o modelu, še več pa o avtorju samem. Tudi «Portret župnika» se s svojo karakteristiko vtisne gledalcu v spomin. V «Portretu gospodične N.» je podan primer njegovih fino občutenih, nekam preveč slabokrvnih in včasih sentimentalnih ženskih podob. Velikega obsega, kakršna je skupina. nazvana «Starca», ne obvlada. To platno, ki je bilo med največjimi na vsej razstavi, je učinkovalo dolgočasno in neizrazito. Vsebinsko slika ne nudi ničesar, prazne in neizdelane ploskve, ki jih ne oživlja barva, pa vplivajo monotono. — V grafiki je Stiplovšck pokazal, da ve. kaj je njeno bistvo. Posamezni njegovi listi, ki so vsi bolj ali manj dekorativno občuteni, spadajo med najboljše, kar je bilo grafike na razstavi. Odlikuje jih sve-žost in neprisiljena živahnost, katero na slikah često pogrešamo. To velja za nekatere linoreze in še bol j za par res toplo občutenih lesoreznih listov iz serije «Stari Maribor». Nov pojav med mladimi je D o m i e i j a n S e r a j n i k . ki je nastopil to pot prvič z večjimi deli. Kdor bi ga hotel označiti, bi poudaril njegovo realistično, čisto stvarno gledanje, katero skuša deloma podrediti slogovni zakonitosti, deloma pa dati mu duševne upravičenosti. Od ostalih naših ekspresijonistov ni nanj nihče neposredno vplival, če smemo soditi samo po razstavljenih slikah. V poudarjanju čuvstvenega, mestoma romantično pobar- vanega nastrojcnja sc razlikuje od Vidmarjev, od Kraljev pa ga loči tesnejša odvisnost od prirodnili predlog. Mesto Stiplovškove nežnosti in barvne neobčutljivosti je vidna krepka roka, ki ljubi lepo obliko in ubrano barvo. Morda še preveč, zakaj včasih nad zunanjostjo skoro pozabi na važnejši del. Kajti kljub poskusom stiliziranja, ki se ponavljajo posebno v pokrajinah, je Serajnik v bistvu slikar istinite stvarnosti, ki ji je točen in svojstven izraz predmeta poslednji cilj. Zanj je važno v prvi vrsti vprašanje: kaj, šele v drugi ga zanima: kako. Zato včasih, skoroda iz nepazljivosti, zaide v konvencijonalno dopadljive forme, ki niso njegove niti niso v skladu z njegovim bistvom. Močni temperament ga usposablja za oblikovalca ljudi. V ženskem portretu («Portret gospodične M. P.») je jasen, v kompoziciji premišljen. Slikarska obdelava telesa je na posameznih mestih še okorna. Osrednje pred drevesom sedeča figura je dobro vstavljena v prostor in se rožna barva obleke ugodno spaja z zelenim ozadjem gozda, ki je obdelan kot vzorec za tapeto. V portretu samem pa pogrešam resnobe. Preveč je v obrazu še bolj vnanje, lahkotne karakteristike, da bi bil nujno prepričevalen. Bolj izdelan in psihološko poglobljen je portret moža, ki igra čelo («Oče»). Izraz obraza je natančno preštudiran in bogat, več nego samo kopija narave, vtelešeno muzikalno nastrojenje. Žal, da celotna izvršitev zaradi tehničnih nedostatkov ne dosega te skladnosti. Serajnik ima pred seboj še dolgo razvojno pot. Če se bo ogibal manire, ki se pojavlja včasih tudi pri njem (nesamostojne in zato neresnične pokrajine), postane lahko eden prvih našega povojnega umetniškega pokolenja. K idejni skupini, ki jo tvorijo doslej navadeni izraziti eks-presijonisti, spadata še slikarja Čargo in Zupan ter kipar Tine Kos. O prvem na podlagi razstavljenih grafik ni mogoče izreči končne sodbe. Slik Ivan Čargo ni razstavil, tudi razstavljeni grafični listi so vsi iz zadnjega časa, tako da razvoj ni viden. Njegove futuristične risbe so tako malo osebne in tako neznačilne, da se mi zde samo kot zavestna (morda celo hudomušna) gesta, s katero hoče potrditi svoje bojno geslo. Samo koga naj danes ta «epater les bourgeois!» zmrvi? Dobrih petnajst let po Mari-nettiju, ki ga je med nami že A. Černigoj prekosil? — Sem bi spadal Louis S p a z z a p a n, ki je posebno v dekorativni grafiki, ilustraciji in karikaturi pokazal nenavadne zmožnosti. Razstave se ni udeležil, dasi je naveden v seznamu. Fran Zupan je razstavil več starejših oljnih slik, kjer se kažejo še sledovi impresijonistične šole, iz katere je izšel. Vse te pokrajine so bolj hladne, preveč odvisne od predloge, ki jo skuša slikar po svoje oblikovati. Pri «Hišah v snegu» mu je io uspelo in pokrajina ima poseben, sicer malo izmučen izraz. Tudi «Pogled na Grad», ki je novejše delo, je enoten v pojmovanju, skladen v barvi in v obrisih. Manj posrečena in skoro osladna je «Pomlad». Vendar nobena oljnih slik ne doseže Zupanovih akvarelov. Vzrok je deloma oljna tehnika, ki mu je manj znana, predvsem pa posebnost njegovega nemirnega temperamenta. Kjer Zupan ustvarja naglo in sledi prvemu nagibu, tam je svež in presenetljivo prepričevalen. V strogo premišljeni kompoziciji postaja trd in mesto čuvstvene toplote, ki na drugih slikah tako blagodejno vpliva, prevladuje mehanično izvajan, lc prepogosto brezizrazen slog. Ta govori le očesu, ogreti ne more, ker mu manjka prave utemeljenosti in duševnosti. Sicer se je pa treba zavedati, da je za svobodno stiliziranje prvi pogoj silno obsežno in vsesplošno obvladanje naravnih oblik, ki ga more dati le dolgotrajno najvestnejše proučevanje narave. Razstavil je Zupan same starejše akvarele. Izmed teh pokrajin so nekatere učinkovale s plastičnimi, druge z barvnimi sredstvi. Par jih je bilo res močnih. Take so bile znane «Tržaške hiše», notranje doživi jena slika z otožne periferije velikega mesta. V akvarelni tehniki se je Zupan izkazal mojstra. V naše pokraji-narstvo je prinesel nove smeri, ki so bile dotlej neznane. Sicer je bil ta njegov vpliv morda predvsem formalnega pomena, vendar je temelj njegovega bistva preprosta, iskrena čuvstvenost. Kipar Tine Kos je v bistvu naturalist, ki se pa poskuša v stilu in včasih celo v simboliki. Posebno vidni sta dve smeri: težnja po monumentalnosti in nova smer, ki zasleduje čuvstveno intimnost. Ker Kos zamenjuje velikost dimenzij z veličino umetniške ideje, njegove monumentalne plastike kljub pretirano velikim obsegom ne napravljajo vtisa veličastnosti. Ker silnim formam ne vdahne enako krepkega duha, ostanejo votle in brez moči. Splošno pa njegove sohe nimajo trodimenzijonalnega življenja in so preračunjene za en slikovit (navadno sprednji) pogled. Portretna glava Stritarja je v zmislu napačno umevane monumentalnosti tako groteskno pretirana v podrobnostih, da prehaja skoro v karikaturo. Navzlic vidnemu naporu pisateljev značaj ni niti približno očrtan. Najkrepkejše delo te vrste je «Sejalec», navzlic tujim, še živim reminisccncam in ponekod nerazumljivi stilizaciji. Vendar je ta moč bolj v zunanji silovitosti, nego v umetniškem objetju motiva. Poskus novejšega, osebnejšega načina je «Mati z otrokom», ki se pa ni posrečil. Oblika ni enotno pojmovana, slog so meša z naturalizmom; rezultat je nezadovoljiv kompromis, kot posledica izključno vnanjega avtorjevega odnosa do dela. Ker ni duševne podlage, je motiv, ki nudi toliko možnosti čuvstvenemu izživet ju, ostal neizrabljen, le površno obdelan. Boljših primerov svoje nove smeri, kjer je opaziti napredek (na pr. «Sedeče dekle»), ni razstavil. Če se bo hotel Kos razviti kdaj v močno osebnost, bo moral mnogo delati po modelu, opustiti pa vse težnje po originalnosti in lastnem slogu. Ta bo vzrasel sam, če je v njem kaj prvinske moči: s silo ga ni mogoče ustvariti. Med petnajstorico članov Slovenskega umetniškega društva, tvorijo Jakae, Mušič, G. A. Kos in Napotnik skupino zase. V koliko jih loči bolj ali manj izrazito impresionistično pojmovanje od ostalih strogih novostrujarjev, tu ne bom preiskavah Jasno je. da je onim problem nove oblike za njihovo novo doživljanje važnejši od vsega ostalega. Ti pa se omejujejo na čim točne j še podajanje prirodnih pojavov, katerim stoje nasproti bolj kot reproduktivni. nego kot stvariteljski tvorci. Dočim so oni pretrgali vezi s preteklostjo in hočejo graditi iz sebe samih, sledijo ti ustaljenim spoznanjem. Zato je tam podčrtana borbenost, tu umirjenost, ki sama sebi zadošča. Prave, notranje skupnosti pa med obema skupinama prav za prav ni. Božidarjakac je razstavil izključno dela. katera je zbral na svoji kolektivni razstavi letošnjo pomlad. Dodal je par starejših pastelov, ki so ga označevali z ostalimi pokrajinskimi slikami vred kot impresijonista in čuvstvenega slikarja. Novejše smeri so bile opaziti v njegovih grafikah. O Jakeu sem že letos na tem mestu obširno poročal. Če na kratko ponovim, kar sem ugotovil že tedaj, moram reči. da je v svojih zgodnjih delih pokazal mnogo iskrenosti in pristnega, na svoj način izraženega čuvstva. Mirno in harmonično nastrojenje, ki veje iz solnčnih, nežno občutenih novomeških pejsažev. se je kasneje umaknilo iskanju in poudarjanju zunanjih, predvsem tehničnih problemov. Pod vplivom mode se je slikar pričel odtujevati pravi svoji naravi in jej skušal delati silo. Zato kasnejša dela manj neposredno učinkujejo. Njegov monotoni oljni «Portret pesnika M. Jarca» je. obešen poleg koloristično krepkih G. A. Kosovih podob, vplival znatno šibkeje. Dober vtis je napravila njegova grafika, posebno pokrajinski motivi iz poslednjega časa, kjer je s pridom uporabil razne moderne slogovne pridobitve, ki mu pa niso neobhodna potreba, temveč bolj koncesija časovnemu razpoloženju. Iz Jakčeve šole je izšel Marija 11 M u š i č. Pred petimi leti, ko je prvič javno nastopil, je pokazal zbirko nežnih pastelnih pokrajinie, ki so obetale mnogo za bodočnost. Doslej teh obetov ni izpolnil. Sicer je razstavljeni oljni «Portret očeta» razmeroma povoljno delo, ne zadovoljuje pa kot rezultat po tako presenetljivih začetkih. Pastelna študija, ki jo je tudi pokazal, je pa ubrana preveč na efekt, da bi mogla doseči čuvstveno harmoničnost. Napram početnim delom pomeni nazadovanje. Osamljen položaj je med svojimi drugovi zavzemal G o j m i r A. Kos. Vendar je, dasiravno nekam tuja, njegova zbirka živo-pisanih oljnih slik močno delovala. G. A. Kos je izrazit kolo-rističen talent, ki ima izbran okus in zmisel za barvne vrednote. Tehnično je dovršen, tako da včasih rutina postane sama sebi namen. Kljub navidezni impulzivnosti se njegov pravi značaj le redko kdaj odkrije. Zato so mnoge njegove podobe brezosebne, občutek pa izražen na znan, preživi jen način. Resnično čuvstvo je redko, kar velja osobito za starejše slike, medtem ko so zadnja dela kazala pot k poglobitvi in stopnjevanju izrazitosti. Njegova moč leži v portretu, ki pa ni čisto brez žanrskih primesi. Sploh se mesto notranje podobnosti opaža mnogokrat, da slikar ta primanjkljaj skuša zakriti z zanimivo fabulo in slikovito barvno igro. Zanimivo je opazovati nastajanje portretista: od ekspresivnega, dekorativno vplivanega portreta («Portret filozofa») vodi evolucija k naturalističnemu, skoro impresionistično neposrednemu upodabljanju predmeta. Torej nekak narobe-razvoj. Vendar je ta sprememba očividno v njegovo korist, ker postaja slikar živahnejši in odkritosrčnejši, njegova dela pa bolj zaokrožena in bolj prepričevalna. Med najznamenitejša dela poslednje dobe bi uvrstil «Moža s papigo» (sijajno slikan, v ostalem pa precej trd portret) in še bolj «Oljke». Pokrajina vsebuje harmoničen nastroj, ki privlači tudi po večkratnem gledanju. Slična, še bolj vnanja je «Rastlina». Od starejših je ostala sveža kompozicijska študija za «Piknik» in čisto dekorativno, zgodnje delo «Voda». G. A. Kos je med mlajšim slikarskim rodom eden redkih umetnikov, ki je res in samo — slikar. Plastika IvanaNapotnikaje pristni naturalistični barok, brez ptimesi literature in estetičizma. Njegovi kipi so neposredno doživljanje in izživljanje lepih oblik, živahnih kretenj, zdravja, moči in lepote. Kot baročnemu mojstru mu patos in teatralična gesta nista tuja, toda v njih je gibalo prirodne silovitosti. V njegovem kiparskem delu je vsebovano tisto, kar se dandanes med 753 48 kiparji tako redko najde, to je prava kiparska kvaliteta: prvin-ska potreba modeliranja, klesanja in rezbarjenja. Ker je Napotnik v bistvu preprost kmečki človek, ki ga civilizacija še ni vsega oblizala, ljubi tudi človeško telo tako, kakršno je narava ustvarila, zdravo in močno. In ker je tip njegovih gorjancev stasit in široko razraščcn, ceni tudi on telesa bujnih, celo bohotnih oblik. Njegova «Plodovitost», ta sočni lik matere z dvojico otrok, je primer take kmečke boginje, ki je bolj vtelešenje plodnosti, rasti in življenja, nego božiča lepote, Venera. To je enostavno ženska plodnih bokov, s telesom, ki je zelo čutno, a ni rafinirano polteno. Telo prirodne ženske, ki se zaveda svoje ani-malične prabitne erotične privlačnosti. V «Plesalki» spet je rešen problem statike vitkega akta, ki je malce stiliziran, a tako, da stik s pri rodnostjo ni prekinjen. Sijajno anatomijo kaže odlični kipec «Ženska pri toaleti», kjer je tudi lepi materijal izrabljen do skrajnosti. Napotnikove solle so tako telesne, res otipljive in zaključene, da jih prekipevajoča fantazija tvorčeva včasih celo preobloži. To oblikovno preobilje škoduje kiparski učinkovitosti in umetniški resničnosti. Nekaj več velikopoteznosti, obrnjene na celoto, mu ne bi škodovalo. V ta nedostatek ga vodi nedvomno lesna plastika, ki jo predvsem goji in ki že s svojimi majhnimi formati zapeljuje v malenkostno podrobno izdelavo. V obdelovanju lesa je dosegel umetnik izredne uspehe. Zdi se, da se tu javlja v njem stari podedovani rezbarski zmisel, ki je bil gojen že bogve koliko rodov. Zato pomeni mala lesna plastika zanj vrhunec. Dvoje kipcev iz nepregledne vrste, «Putto» in «Boj za srce», je pričalo o tem. Pri velikih kompozicijah, ki jih kipar pripravlja, bo pa neobhodno potrebno delo po modelu, če noče zaiti v neko vodeno ponavljanje praznih oblik. Kiparju je stalni stik z naravo brezpogojno potreben. Angelo Cerkvenik / Atentator Mladi revolucionar Sila je sklical sestanek zarotnikov, da bi se pogovorili o atentatu na ministra notranjih zadev. Sestanek je bil sklican po vseh predpisih tradicije, t. j. v mrzlo sobo revnih študentov, v kateri je brlela slaba petrolejka. — 'Sklicatelj je pozdravil zbrane zarotnike kratko in jezgrovito. poudaril važnost dejanja in se zarogal brezplodnemu besedičenju. <'Dancs je prišel dan, ko bo ta zver končno dobila, kar je iskala. Atentat, ki ga je izvršil na pravice delovnega ljudstva, se more poravnati samo z atentatom na njegovo življenje.» Da bi ne delal krivice tradiciji, je povabil na sestanek tudi mladega medicinca Krošlja, za katerega je pozitivno vedel, da bo že iz principa ugovarjal njegovim izvajanjem. Krošelj je res prišel in tako je bilo zadoščeno evropski tradiciji atentatorjev. Dejal je namreč, da se hudič ne da izganjati z Belcebubom, da se vsak morilec, pa najsi se imenuje atentator, že a priori obsodi kot bedak, ki ne zna misliti in logično sklepati. In edinole človek, ki ume logično sklepati, more postati srečen. Učimo zatorej človeka misliti, ne pa blazneti, kajti, ko smo se prvič sestali — in še neštetokrat pozneje — smo trdili, da se borimo za srečo človeka in človeštva. Sila ga je ognjevito pobijal in prav tako tudi Varjačič, ki je začel Krošlja psovati. Konec debate je bil, da so Krošlja vrgli skozi vrata in mu zapretili s smrtno kaznijo, če bi kaj izdal. Naposled so pristopili k zadnji točki programa: Kdo izvrši atentat? Prijavili so se vsi, nihče ni hotel biti manjvreden. Tudi to je bilo po vseh običajih tradicije. Ali naj jim tedaj zamerimo, če so potegnili listke in je usoda osrečila vprav najvnetejšega zagovornika teroristične akcije, Varjačiča? Varjačič je bil književnik in publicist. V svojem življenju — bilo mu je komaj dobrih 25 let — je pretrpel mnogo krivic, videl trpljenje svoje matere in svoje sestre in bolj ga je bolelo njuno trpljenje kot njegovo lastno. Vse te krivice (v mislih jih je marsi-krat tako povečal, da resnici niti podobne niso bile) in vse to trpljenje je vzbujalo v njem najraznovrstnejše maščevalne naklepe. Često je vzkipel in v takih trenutkih bi bil pokončal človeka zaradi najneznatnejše neznatnosti. Samokres mu je bil najbolj priljubljena igračka. Nosil je menda v pljučih že od rojstva kal jetike, ki ga je že skoraj popolnoma pokončala. Hodil je okrog upognjeno kakor starec, mrko je gledal in neveselo ter koval v svojih bolnih možganih strašne načrte. V mislih je ubijal dolgo vrsto nevšečnih mu znancev ter zastopnikov javnih oblasti in se opajal z mislimi o zmagi pravice nad krivico. Kako željno in težko je pričakoval trenutka, ko bo kdaj mogel biti orodje pravice! Končno je vendarle pričakal ta dan, ko se je njegova želja uresničila. Jutri vrže bombo... In potem? Kaj potem! Potem mora ubežati ali vsaj poskušati, da jim uide. Pa zakaj pobegniti? Zakaj se ne da raje ujeti? Če bi jim pa vendar ne mogel uiti, tedaj bi se moral zastrupiti s ciankalijem ... Tako mu niti ta dan ni popolnoma utelesil njegovih želja in njegovega hrepenenja. Kolikokrat je sanjal, kako stoji pred porotniki! Tam stoji, lica so mu udrta (samo lahka rdečica glasno govori o plamenu njegovega srca), iz oči mu švigajo ognjeni bliski... Sodnik čita obtožnico, novinarji pridno beležijo, nekateri rišejo hitro in nervozno poteze njegovega obraza (srce mu močno utriplje ob misli na karakteristične poteze okrog ustnic), porotniki so vsesali svoje poglede vanj, vse občinstvo je zamaknjeno, kajti ne more se uživeti v to vprav neverjetno čudovitost, da je moglo to majhno, slabotno telesce izvršiti tako veličasten atentat! Izprašcvali ga bodo, mučili... Prav dobro sliši glas sodnika (na nosu ima naočnike, a gleda vendarle preko njih), sodnik pravi: «Kdo je še sodeloval pri zaroti, a?» (Venomer je čul nosljajoči glas sodnika; zakaj vprav nosljajoči, bi si ne bil mogel razložiti.) In on odgovarja: «Nisem bil sam, mnogo nas je bilo, še več nas je — in toliko nas bo, da —» Povedal bo, da je bilo toliko in toliko sozarotnikov (ker on nikdar ne laže), z indignacijo pa bo odklonil vabljive in sladke besede sodnikove (kako ostudni so ti sladki priliznjenci, vsi našemljeni, z naočniki in nosljajočimi glasovi!), z elegantno gesto jih bo zavrnil... Povedal jim bo, da bi ne izdal prav nikogar izmed sozarotnikov, pa čeprav bi mu obljubili takojšnjo svobodo! Ko bo državni pravdnik končal svoj govor in bo predlagal najstrožjo kazen, tedaj ... tedaj bodo hoteli povabiti njegovega zagovornika, naj ga brani, a on se bo dvignil (dvignil se bo samozavestno seveda) in bo z odločno gesto odklonil plačano prepričanje plačanega zagovornika. (Sploh mu že dolgo časa obtežuje srce želja, da bi izbruhnil svoj srd nad nemoralnim poklicem, kakršen je odvetniški!) Tedaj pride njegov trenutek! Vsa krivica in vse gorje, ki so ga pretrpeli v dveh desetletjih in pol on in njegova mati in njegova sestra in tisoči in tisoči ter milijoni trpečih, vsa krivica, vse gorje, vse neizmerno trpljenje bo izbruhnilo iz njegovega srca in bo kakor goreč vrelec obsvet-lilo strahotne krivice strmečim očem. Iz prsi bo jemal orjaški glas orkana, iz srca vročo ljubezen samega Krista, iz možganov pa najgrandioznejšo logiko, logiko Sokrata in Lenina, Marksa in Trockega... O, dvorana bo ječala pod udarci njegovega biča, porotniki se dvigajo s svojih sedežev (ne vedoč, da se dvigajo), love sapo, ker jim bo dih zastajal, sodniki oneme in ljudje jočejo! To bo veliki trenutek njegovega življenja, trenutek, zaradi katerega blagruje usodo, ki mu je podelila življenje! (O, vendar je življenje tako sladko!) To bo triumf! Ko bo končal, se bo zgrudil... Porotniki pojdejo v posvetovalnico in ko se vrnejo v porotno dvorano, bo sodnik razglasil njih sklep (ki ne bo mogel biti drugačen, ker so porotniki pač tako vzgojeni in sploh le slepo orodje v rokah oblasti): Kriv je! O, saj on to hoče! Saj ne mara biti oproščen! Nikakor ne! (Oproščen biti, bi pomenilo, da je njegovo dejanje bilo družbi prijetno, on pa sovraži to družbo!) Trpeti hoče! In vendar bo tedaj izpregovoril še eno besedo. Rekel bo: «Mi umiramo in iz umiranja se poraja novo življenje ... Kakor seme sem, ki se je samo žrtvovalo, da iz n jega vzklije vojska osvetnikov in bodočih junakov... Živela revolucija ... Živela!» Njegovo sliko bodo prodajali po tajnih sestankih. Po vsej Evropi se bodo shajali njegovi somišljeniki in bodo dolge noči posvečali njegovemu spominu. (Govornik bo po navadi končal z besedo «Slava mu!») Solza se mu je potočila preko lica od vzhičenja in nepopisne radosti, ker mu je sreča bila tako mila, da je vprav njemu naklonila enega izmed svojih najbogatejših deležev... A tedaj se je kar naenkrat spomnil: Ah, in vendar se ne smem dati ujeti! Da bi morda vendarle ne izdal kakšnega tovariša. Kakšna škoda! Čemu bi se ne smel dati ujeti? Kaj pomaga sam atentat? Ali bodo vedeli, kdo je ubijal, in zakaj je ubijal? Ali se ne bi celo utegnila razširiti popolnoma napačna vest, da ga je, recimo, ubil kakšen njegov oseben so- vražnik? Ali ni najvažnejše, da masa zve, kdo ga je ubil in zakaj ga je ubil? Ali ne bo morda vprav dejstvo procesa v prvi vrsti poglobilo zavest delavstva, ali ne bo vprav ta porotna obravnava pripeljala novih, ogromnih množic nezavednega, do sedaj hlapčevsko razpoloženega ljudstva v tabor zavednih borcev za pravico? Ne, ne bo bežal, zbežati ne bo smel! In čeprav bi morda pod pritiskom nasilja morebiti izdal svoje sodruge (česar pa si seveda ne more misliti), ali bi ne postala potem ta obravnava prav za prav še pomembnejši činitelj v zgodovini revolucionarnega pokreta? Ne bo zbežal! Čakal bo pri salonskem vozu. Tam bodo stali odlični funkcionarji: kraljevi namestnik, divizijski komandant. Dvignili bodo klobuke v pozdrav, enoglasno bodo zatulili (kajti to more biti samo tuljenje): živio, živio, živio! Minister izstopi, poda svojo belo roko debelušastemu in plešastemu kraljevemu namestniku (temu smešnemu domišljavcu) in prične govoriti... Komaj bo dobro izpregovoril nekoliko besedi... v tistem trenutku mu bo priletelo nekaj svetlega pred noge, v prihodnjem trenutku pa se bo z žvižgajočim pokom razletelo ter pomandralo ministra in štiri, pet odličnih funkcijonarjev (da bi vsaj kraljevega namestnika ne zadelo; ta bedak ne zasluži njegove bombe). On pa bo stal, roke bo imel ponosno prekrižane na prsih, okrog usten mu bo krožil samozavesten nasmeh. Oficirji bodo planili z golimi sabljami nanj (saj je to njihova dolžnost; on jim tega ne zameri!), a on se ne bo zmenil, smehljal se bo — in vsi bodo obstali pred njim, roke se jim bodo kar same povesile... leda j bo rekel (tako nekako): Prava reč! Ubijte me; glavno je, da ne morete tegale tirana obuditi od mrtvih. Zaničljivo se bo nasmehnil... Oficirji bodo zopet pobesneli; policaji in detektivi ga bodo komaj obranili pred njimi. ' Potem ga popeljejo skofci mesto... Ljudje ga gledajo in občudujejo ... Delavcem poskakuje srce od vzhičenja in divjega ponosa... Elektrika njegovega dejanja je objela ves svet, elek-trizirala silne, nepregledne množice... Časopisi pišejo, kolpor-terji kriče: «Atentat... Varjači-i-i-č, znani književnik, ki je toliko obetal... izvršil atentat na notranjega ministra... Minister na mestu mrtev ... Anarhistična zarota ... Plačan od ... (bogve od koga? Italije? ... Kaj bi bilo najlepše?) ... od Moskve ...» * Pozno v noč je taval po ulicah razsvetljenega mesta. Podal se jc končno na hribček nad mestom in se vsesal z očmi v meglo-vito morje pod seboj, skozi katero je brlelo neštevilno tavajočih plamenčkov... Zrl je na mirno mesto in se vdajal blaznoopojnim mislim... Sladkost te opojnosti je bila tako omamna, da ni vedel, kdaj se je vrnil domov, kdaj je legel v posteljo. Ko je že nekoliko ur ležal, se je spomnil, da ima še mater in sestro, da jima mora še enkrat pisati. In jima jc pisal. «Mama moja in moja sestra! Tvoj sin in tvoj brat je atentator! Ne veruj besedam, ki jih boš slišala, pa čeprav bodo prišle iz župnikovih ust (kajti tudi ta jc eden izmed tistih, ki bi ga bilo potrebno uničiti!). Res je, umoril sem ministra! Ali nista še uvideli, da je bilo to potrebno? Ali ne čutita, da je nebo klicalo in iskalo osvetnika!? Ali ne vesta, da je morala priti roka, ki je presekala nit življenja sili, ki je morila težko izmučeno in skoraj izkrvavljeno ljudstvo? Ali je kdo, ki je pošten — pa bi mogel še nadalje trpeti to početje samega učlovečenega satana? Umorov mora biti konec! Strup se more uničiti samo s protistrupom! Vem, da me bosta razumeli! Če me pa ne bi razumeli, tedaj me bodo umeli milijoni mater in milijoni sestra. Če mati ne more umeti matere in sestra ne sestre, tedaj mati ni mati in sestra ni sestra, tedaj smo si samo telesno — le slučajno, mogoče matematično — v sorodstvu! A jaz čutim in vem prav za trdno, da me moja mati umeje, da me moja sestra v tem trenutku ljubi, kakor me ni ljubila še nikdar. Prepričan sem, da sta moja mati in moja sestra ponosni na svojega sina in na svojega brata, kajti verujta mi, malo je takšnih sinov in ni mnogo takšnih bratov.» Tako je pisal in podobno. Ali bi pisal tudi ljubici? Lj ubici? Jezno je stresel z glavo! Kakšni vražji ljubici! Glupost! Atentatorji ne sinejo v odločilnih trenutkih misliti na nekakšne ljubice; smešne sentimentalnosti! Da, včasih je mislil nanjo... A to je bila skušnjava samega satana. Da, nihče drugi... vprav kapitalizem in sploh tiranski absolutizem javnih oblasti je ustvaril to nepotrebno čuvstvo, prepotrebno zanje... da bi ž njim vkovali v svoje verige poslednjega posameznika. Ženska je veriga, lastnina je veriga, udobnost je veriga — žena in otroci pa smrt svobodi! Atentator bodi svoboden, prost vseh ljubezenskih, rodbinskih in lastninskih spon! Proč z verigami! Vrag naj vzame ljubico! In ji ni pisal! Vso noč se je nemirno premetaval sem ter tja. Tisoč malenkosti ga je zanimalo, tisoč znancev je šlo mimo njegovega spomina. Vsakega si je natanko ogledal... Smejal se je, ko je videl, kako se čudi zdaj ta, zdaj oni... n. pr. ta njegova gospodinja! A kaj ona! Njena hčerka n. pr., njena hčerka, ki si manikira nohte in hodi po buržujskih plesih (sploh pa tudi drugi plesi niso bogve kaj prida!)... Ah, in Breznik... tisti nesposobni idiot, ki je tudi nekakšen literat in je bil včasih njegov prijatelj, a se je zdaj prodal in urejuje nekakšen literarni glasnik! Kako bodo pogledali... ah, saj ti idiot je sploh doumeti ne bodo mogli veličine tega čina. Obsojali in obsodili ga bodo. (Saj je to tudi potrebno, ker bi se inače moral sam obsoditi, če bi ga oni odobravali.) Šele proti jutru je zaspal. Pa še tisti dve urici so ga mučile težke sanje. tfr Prav pozno v jutro je trdo zadremal. Zbudilo ga je močno trkanje po vratih. Ves preplašen je poskočil in hitel odpirat. Prišel je Sila. Menila sta se dobro uro, domenila sta se v vseh potankostih atentata, nakar je Sila odšel. Čvrsto mu je stiskal pri slovesu roko: «Pazi, Varjačič,» je dejal. «Danes si boš priboril ime, če boš dovolj hladnokrven in če boš imel srečo. Spomni se Frica Adler-ja ... Veš, kakšne so bile posledice njegovega atentata; tvoj, prav za prav naš atentat utegne roditi iste uspehe. In najsi te pobijejo na mestu, moraš vendar vedeti, da te ubiti ne morejo. Tvoje ime postane simbol neštetim množicam... Torej, kakor domenjeno! Če poj de vse po sreči, te pričakujem danes zvečer doma.» Ko je Sila odšel, je Varjačiča postalo strah, kajti kamorkoli se je ozrl, povsod je videl same mrtvaške obraze. Leden mraz ga je stresal, le v glavi mu je gorelo. Pogladil se je po čelu in se zamislil v brezdanje tmine... Mehanično je vzel iz žepa uro in mehanično pogledal nanjo. «Samo še dve uri!» Začutil je, da mu je nekam slabo, da se mu tresejo noge. Slike, ki so se vrstile v pravkar pretekli noči pred njegovimi očmi kot najrealnejša resnica, so popolnoma obledele in se mu zdele le še kot prijetne sanje... Vendar pa sta ga samokres in bomba, ki ju je mogel vsak hip otipati v žepu, prepričala, da so bile sanje več kot nedolžne sanje. Gospodinja mu je prinesla kavo, pogledala ga kakor običajno ter odšla. Kaj me ta gl upa ženska tako zija? Kave se ni mogel niti dotakniti. Že sam vonj, ki je jel nasičati vzduh v izbi, mu je bil zopern. Roka se mu je tresla, ko je segel po skodelici. Prav dobro je videl, kako se mu roka trese in je zamrmral: «Prekleta bolezen!» Jel je hoditi po sobi, včasih se je mrzlično nekam zaletel in kar hipno obstal pri oknu ter se zagledal na trotoar široke ulice. Prazen tramvaj je vozil mimo in neznosno ropotal... Na oglu ulice je stal stražnik. Oblečen je bil v paradno uniformo. Nekoliko svetinj mu je viselo na prsih in dve dolgi vrsti zlatih gumbov sta delali moža naravnost neznosno strašnega. Ko je Varjačič tako premišljeval, ga je policaj pogledal... oziroma: pogledal je le v okno, mogoče le bežno in čisto mehanično ... Varjačič pa je odskočil, kakor pred gadom, ko dvigne v čudnem kolobarju glavo in hoče vsekati... Sesedel se je na divan in si venomer zatrjeval, da je norec, da nihče ne ve, ker nihče vedeti ne more. Kako morem biti vendar tako bedast? Ali je res, da se vprav mi, ki smo sušičavi, tako bojimo za življenje ... Ne, ne! Le trpljenja se bojimo. Da, toda pogledal me je vendarle... in nasmehnil se je! Zopet je pogledal na uro, zopet je pričel dirjati po sobi. Po ulici so hitele v kožuhe zavite dame in se ljubko nasmihale. Neka po vidu znana mu gospa je vodila na vrvici krasnega ruskega barzoja... Takšna čudovita žival! Kako se mu lesketa dolga svilena dlaka na hrbtu. Kako elegantno stopa... O, in ta ženska ga je uklenila v verižico... V tistem hipu je pridrvel mimo avtomobil in preden se je pes utegnil umakniti, mu je kolo presekalo trup na dvoje... Kri je brizgnila in oškropila bližnje pasante, avtomobil se je ustavil, dama je jokala, brisala si solze in nekaj kričala, šofer je nervozno gestikuliral. V hipu se je nabrala okoli mrtvega psa gruča radovednežev. Policaj, tisti v paradi, je vzel v roke notes in beležil... Varjačič je kriknil v svojem srcu in si zakril oči z rokami. «O, te zverine! Takšno čudovito žival so povozili... te zverine, zverine!» Najraje bi se bil zjokal. Jok, težak kakor svinčena kepa, mu je obstal nekje v grlu. Vse njegove misli so v blaznem tekmovanju dirjale po obširnih, brezkrajnih prostorninah ... In vendar so bile vse te misli razbite, odkrhane, drobci... tam pol trupa, tam okrvavljena glava, nenadna eksplozija, kri... dama z jokajoč i m obrazom, policaj, gruča radovednežev ... V roki, ki jo je z neko brezumno silovitostjo tlačil v žep, je do bolesti stiskal železno kroglo. «Moram ga, moram ga...» je sikal skozi zobe. Pogledal je še enkrat ministrovo sliko, da bi si njegov obraz' dobro vtisnil v spomin. Zagledal se je v nekaj, kar se je nepričakovano pojavilo v sobi... on je, on ... potegnil je iz žepa bombo, zavihtel — in podoba je izginila ... Pomencal si je z roko oči... Ali norim? Ven, ven! Oblekel si je suknjo, previdno vložil v zunanji žep samokres in bombo in zdirjal na cesto, a mesto da bi se bil podal proti postaji, se je napotil vprav v nasprotno smer, kajti na oglu je stal stražnik. Dozdevalo se mu je celo, da gleda za njim, da. da mu celo sledi... Ni se upal ozreti. Ali niso mogoče razpisali nagrade na njegovo glavo? Čeprav je bilo mrzlo, ga je oblival pot in srce mu je močno udarjalo. Šele ko je stopü iz predmestnih ulic na polje, se je umiril ... Pogledal je na uro. Samo še pol ure ... Zakasnil bo ... Zopet se je zagnal kakor mlado, nerazborito živinče v tek mimo reke, ne da bi bil o čem premišljeval. Vedel je le, da mora biti ob enajstih na postaji. Pred postajo je ugledal na levi strani Silo, na desni pa Krosi ja. Z leve strani so pravkar prihajali v dvostopih stražniki. Bilo jih je kakšnih trideset. Vsi so bili v paradnih uniformah, vsem so se lesketale po dve vrsti pozlačenih gumbov. Pred postajo je stalo mnogo avtomobilov. Sila je pristopil k njemu in mu pošepetal: «Le nikar tako nerodno! Zakaj si tako rdeč? Hladnokrvnost, hladnokrvnost!» Varjačič ni nič odgovoril, vzel je peronsko vstopnico, ki mu jo je bil kupil Sila, in nekako mehanično stopil mimo vratarja v notranjost poslopja in slednjič na peron. Klobuk je potisnil na čelo, roke je krčevito tlačil v žepe. Mimo je prišel njegov nekdanji sošolec Šegula, zdaj prometni uradnik. «Servus, Varjačič, ali me ne vidiš? Hudiča, kakšen pa si? Saj menda vendar ne nameravaš streljati?» je dejal s porogljivim glasom in se zbadljivo smehljal. «Naj te vrag...», je zamrmral Varjačič in mu obrnil hrbet. Zunaj, pred tirom, po katerem običajno privozi brzovlak pred postajo, se je zbrala večja skupina častnikov in ravnateljev raznih občekoristnih državnih in tudi privatnih ustanov, večja kopica odličnih zastopnikov javnih oblasti, poleg tega pa tudi nekaj manjvrednega občinstva, ki se je iz bogve kakšnih razlogov nateplo semkaj. Med oficirji je stalo nekoliko močnih in lepo raščenih mož. Varjačiču je postalo neprijetno ob pogledu na te ljudi. Opazil je tudi, čeprav se ni niti enkrat ozrl, da mu venomer sledi nekakšno človeče, ki ga tako očitno zasleduje, da je izključen vsak dvom: detektiv je. Zdi se mu, da je majhen, da ima droban obraz, prav neznaten nos, a pogledati se ga ni upal. Ali ni možakar celo pristopil k nekemu mlademu policijskemu oficirju, ki je imel temne brčice in prav neokusne kotlete? Ni se upal ozreti v tisto smer. Noge so se mu tresle, po telesu ga je spreletavala neprijetna vročina, ki mu je povzročala čudno slabenje želodca ... Pred očmi se mu je jelo megliti... Vsak trenutek se je zaustavljal in lovil sapo. Pred seboj je uzrl damo, ki je držala v roki velik šopek vrtnic in nageljčkov. Bogve, kako drago je to zdajle, v tem zimskem času, je pomislil. Ali bo še utegnila dati mu te prekrasne cvetlice? Če mu bo ponudila takoj, ko bo izstopil iz voza, se bo mogoče še utegnil naslajati z opojnim vonjem vrtnic in s čudovito lepoto klinčkov, če pa ne... A sam Bog ve, če se ministri sploh kdaj opajajo in vesele... Ali se sploh zanimajo za takšne prismojene dame? Saj se najbrže venomer tresejo in boje, da bi z desne ali leve ne priletela bomba ali kaj bombi podobnega. Obstal je za damo in buljil v šopek. Kar nenadoma je zaslišal za svojim hrbtom pogovor dveh odličnikov. Govorila sta precej tiho. Prvi je dejal: «Ah, ali misliš, prijatelj višji svetnik? Beži, beži! Česa bi se bal! Pri nas je bolj na varnem, nego doma! Saj smo Slovenci takšne ovčičke! » Drugi pa mu je odvrnil: «Ovčičke, ovčičke (tako neokusno je nosljal, da bi mu bil najraje vrgel bombo v neokusni obraz!), ovčičke, dragi gospod ravnatelj! Kaj to! Čeprav bi ne bili ovčičke, imamo pa zato policijo, prijatelj ravnatelj, policijo! Da ti po pravici povem (tu se je možakar ozrl na vse strani in samo še Šepetal): naša policija je iz stare, še iz stare — avstrijske šole!» «Pst!» Višji svetnik je ves vztrepetal. «Ne tako glasno!» In glasneje je dodal: «Da, da, naša policija je od hudiča!» Tudi detektiv je stal prav v bližini obeh veljakov in se zadovoljno muzal. Varjačič ga pač ni videl, vendar pa je vedel, da se smehlja. Vlak je imel že dvajset minut zamude. «Vraga, to je neznosno... da bi vsaj bil že tukaj ... drugače me utegnejo še razkrinkati in potem bi ne mogel več izvršiti svoje velike naloge ...» Množica je postajala nestrpna ... Gruča pričakovalcev se je vzburila. Glasen žamor je oznanjal, da se vlak približuje postaji. Odličniki in veljaki so se hitro zvrstili po veljavnosti in položajih, ki jih zavzemajo v javnem življenju. Varjačiču se je, kar sama od sebe, pojavila pred očmi nekakšna grafično predočena skala o porabi alkohola ali nekaj podobnega, kar je nekdaj videl v nekem abstinentskem časniku. Priključil se je desnemu krilu oficirjev; za njim se je nagnetlo večje število radovednežev, ki so ga porivali naprej. Kako se bom mogel tukaj svobodno gibati? si je mislil. Videl se je že zmrcvarjenega na tleh ... Naskočili so ga, poteptali... bi jejo ga s palicami, suvajo z okovanimi čevlji, pljujejo vanj in vpijejo. Težko je hropel... Iz očesa se mu je prikradla solza ... Sam sebi se je zasmilil. «Kaj se, vraga, prerivate tukaj,» je nahrulil policaj nekega železničarja. «Menda ga bom vendar smel videti, saj je moje stranke.» «A tako ... no, da ...» in policaj se je uklonil. Varjačiča je množica nosila sem ter tja, kakor valovi čolniček. Na nasprotni stran je uzrl Silo, ki je bil precej oddaljen. Prišlo mu je na um, da se je zbal eksplozije in se umaknil tako daleč v ozadje. Kanal ja, si je dejal, mesto da bi stal pri meni... seveda, njegovo življenje je dragoceno za revolucionarno gibanje! Kanal ja! Krošelj pa je stal tik za damo s cvetlicami in mu posmehljivo mežikal. «Pazite ... o, o ... pazite ... vlak!» In že je prisopihal težak stroj, ki je počasi zavlekel vlak tako daleč, da se je voz, v katerem sc jc pripeljal minister, ustavil vprav pred oficirskim zborom. Minister se še ni niti dobro pokazal, pa je bil že ves obsut s cvetlicami; gospodje so gromovito kričali in vihteli v loku svoje klobuke. Drug je hotel prekričati drugega, da bi vprav njegov pozdrav prišel gospodu ministru do ušes. Oficirji so salutirali po svojih predpisih. Tako se je prvi trenutek svečanega sprejema "vršil po vseh preizkušenih metodah tradicije in resnične navdušenosti. «Živio, živio, živio!» Varjačič je otrpnil. Naj najprej izstopi, si je mislil, naj se razgovori... videti ga hočem! Če namerava človek koga ubiti, ga mora prej vsaj dobro videti! Potem, ko bo končan svečani sprejem, potem ga bom... da, potem! Govorili so drug za drugim: Najprej kraljevi namestnik (nesrečnež se je tako nerodno spodtaknil, da bi bil telebnil, kakor je dolg in širok, če bi ga ne bil minister z izredno prisotnostjo duha rešil, zajel pri padcu), komandant divizije, predsednica nekakšnega društva (izročila mu je prelep šopek in zdeklamirala prečedno pesmico, sestavljeno ad hoc), ravnatelj tega zavoda, ravnatelj neke občekoristne stavbne zadruge itd. itd. Največ se je pa minister menil s policijskim ravnateljem... Fotografi so posnemali prizor z vseh strani... Sprejem jc bil končan, vse se je izvršilo v redu, živahni živio-klici so se razlegali po dolgem peronu ... celo mednarodni potniki, ki so se vozili tod mimo z brzovlakom, so gledali skozi okno in se navdušeno smehljali. Minister je že stopal proti čakalnici. Klici so postajali vedno jačji in navdušenejši... Varjačič je vedel, da mora zdaj, vprav zdaj ... Krčevito je stiskal v žepih roke... Množica ga je nesla s seboj. Tam daleč je še enkrat in prav v naglici opazil Silo ter se hitro obrnil proč. Z druge strani ga je zbadalo posmehljivo Krošljevo škiljenje. In tretja pošast — ta je pa bila najstrašnejša — detektiv je silil za njim in mu nepretrgoma gledal na roke. Neki navdušeni oboževalec ministra je Varjačiča neusmiljeno sunil pod rebra: «Neotesanec, čemu pa hodite sem, če se niti odkriti ne znate.» In tisti one za njegovim hrbtom je zasmehljivo zinil: «Zebe ga, zebe ... najbrž ima tisočake v žepu ...» Že je čutil roko pri svoji roki, že je nekdo hotel seči v njegov žep... Silovito je izdrl roko iz žepa, pognal se naprej, zavihtel jo v zraku in pograbil za klobuk, mahal ž njim kakor obseden in zarjul trikratni živio! * Tako je rešil gotove smrti ministra in sebe, se pravi, da je z enim udarcem ubil dve muhi. Dr. Ivan Lah / Jiri Wolker (Nadaljevanje in konec) Z isto duhovitostjo, polno globokih domislekov, trde, resničnosti in čarobne fantastike, so napisane Wolkerjeve bajke, ki spadajo po svoji jasnosti, preprostosti in idejni izrazitosti med najboljše svetovne stvari te vrste. («O milijonarju, ki je ukradel solnce», «O dimnikarju», «O knjigovezu in pesniku», «Bajka o pismonoši» in «Bajka o Jonvju iz cirkusa».) Vse to je mlado cvetje, ki je vzrastlo iz srca dvajsetletnega pesnika, ki «se je šel bit za pravičnost sveta». Vedno ista misel v čudovito zamišljenih novih oblikah. Morebiti je prvi začetek novih razodetij začudenje. In pri Wolker ju se začudimo. Odkod toliko lepote? Saj tu ni nič tistega prozaičnega komunističnega manifesta, to je sama poezija. Celo takrat, kadar se dotika najbolj trdih tal in najnavadnejših dogodkov, umazanih krajev in gnusnih beznic. Zanj je vse to življenje s svojo vrednostjo. Iz vsega blata in temnih zakotij vstaja človek, lep in resničen, vreden ljubezni in življenja — in 011 je, ki daje vrednost življenju. Wolker je pesnik, zato se izpreminja pod njegovo magično silo v poezijo vse, česar se dotakne. In ne le v poezijo. Ta poezija ima svoj poseben okus. Je popolnoma drugačna, nego smo jo videli pri pesnikih prejšnjih generacij. To je poezija sedanjosti, tc nelepe. realne, težke sedanjosti. Toda, ker je v nji vera, obdana z gloriolo človečanstva, se izpreminja jo ljudje in reči v višja bitja, ki so se odtrgala od zemlje in se vračajo k nji, da jo prenovijo po željah svojega srca. Tako rastejo iz teh drobnih malih ljudi, delavcev, mornarjev, propalih žensk, služkinj, jetnikov in bolnikov, ki vstajajo iz blata življenja, novi ljudje, nadljudje, ob-žarjeni z zarjo svojega trpljenja in mučeništva. Je na njih neka j svetniškega, zato je Wolker pisal o nedeljski umetnosti. Glavna sila Wolkcrjevega dela je v njegovih pesmih. AVol-kerjev čudoviti zmisel za lepoto in izrazitost verza skoraj one-mogočuje podajati njegove pesmi v prevodu. Na videz preprost, je njegov verz tako zvočen in premišljeno zlit, da je mogoče v prevodu podati le malo njegove izvirne ubranosti. Iz vsake misli, iz vsakega stavka veje krepka življenska svežost, iz vsega diha duh ženijalnosti, da se skoraj ne upaš dotakniti besed, ki so ravnokar prikipele iz tako globokega srčnega prepričanja. Vse to je živa izpoved mladosti, ki je iskala zase in za svet najbolj resničnih besedi, da bi prinesla sebi zmago in svetu odrešenje. To je klic novega življenja iz starih razvalin. Njegova umetnost je sugestivna, zato vabi, opaja, omamlja. F. X. Salda, znani češki kritik, je napisal v predgovoru k njegovim zbranim spisom: «Z delom J. Wolker ja se uresničuje pred našimi očmi tipičen pesniški doživljaj: tipičen in prav zato zelo redek in izreden: prerojenje in prenovi j cilje sveta in življenja. Doživljaj, ki se dogaja le nekolikokrat v stoletju: ver sacrum pesniškega ustvarjanja. Preden je prišel on, je ležal svet pred našimi očmi skoraj mrtev: star, okostenel, trhel, ustaljenih in trdnih oblik, razdeljen v pojme, zakone, konvencije, same meje, ograje, pregraje, prepovedi, tlaka in pritisk. Prišel je Wolker in glej, pod njegovim pogledom se vse taja, kaplja, teče in razliva; pod dotikom njegove čarobne palčice vse vre, kipi in šumi, brizga in vrši: samo vrvenje, žuborenje, samo kipenje in poplava. Iz mrtvih reči so nastala naenkrat ognjišča in žarišča svetlobe, usmiljen ja, milosti in ljubezni. Stara trda oblika se taja in tali v izliv in val ljubezenskega poljuba... Skodrano jezero takih toplih poljubov je njegova prva knjiga. Tak čaroben pogled je imel J. Wolker. Prav zato, ker je bil pesnik-tvorec. Tak pogled so imeli pred njim Shelley in Walt Whitman in ga bodo imeli do konca sveta vsi pesniški stvaritelji. Zato smo mu hvaležni. Napravil nas je gledalce tega tajin-stvenega preoblikovanja sveta in življenja. In več ko gledalce: postali smo soigralci in sotvorci. Ko smo ga poslušali, smo se sami preoblikovali v svojem temelju; stopali smo iz starega hladnega bitja, odlagali smo ga kot ponošeno obleko in se izpre-minjali v nekaj novega, vročega, mladega, žarkega; za skeptično dušo smo dobivali dušo verujočo, za logično dušo dušo magično.» Prve W olkerjeve pesmi nosijo po obliki še znak dekadence, a po mislih že kažejo pesnika, ki gre oživljat in osvajat svet. Vemo, da je čital Cankarja in Ketteja, a vidnih vplivov ni, ako nočemo samovoljno opozarjati na znake Cankarjeve mladostne razposajenosti in Kettejeve Šegavosti. A vse to je bilo v Wol-kerju samem, ker je bil z njima istega rodu. Samo da je Wolker zaradi svojih let še bolj otroško lep in mladostno iznajdljiv. Sicer pa, kakor pravi Nezval, je mnogo teh pesmi ostalo v kov-čegu in še več morda v srcu. Tudi drugi vplivi, ki jih našteva Nezval, so le daljni glasovi, ki so podobni Wolkerjcvim le zato, ker je bila pod njimi enaka zemlja in nad njimi enako nebo, ter so se v Wolkcrjcvi samoniklosti izražali popolnoma po svoje. Wolker se sam v teh prvih letih imenuje «ehlapec», kar je po naše deček, lahko pa bi rekli otrok. Lep otrok, ki si sanja in igra in poje po svoje. Z Bogom je še zelo domač, pozna se z zvezdami in mesecem in vsa drevesa, cvetlice in vsi kameni okoli njega so njegovi prijatelji. Pa tudi vse reči, ki ga obdajajo. N. pr. Gaj. Ko se oženim, bom irnel dvanajst sinov, dvanajst sinov kot dvanajst brez, moja /ena bo izginila v njih kot bela kapelica in jaz bom pred njo kot stolček z mahom obraščen. Unučke družičke bodo poklckale name in bodo molile s čistimi očmi. A ko se zvečeri, pride k nam Bog na večerjo. Iz mlade ljubeče Wolker j eve duše se je razlivala pesem na vse reči. Zato je pri njem malo ljubezenske poezije. Naslovi njegovih pesem so n. pr. Človek, Vejica s cvetoče jablane, Peč, Poštna skrinjica, Okno, Tlak, Nočni dež itd. V pesmi «Reči» pravi: Ljubim reči, molčeče družice, ker noben človek k njim ne i/pregovori, zato, ker vsi delajo z njimi, a prve izpregovoriti se boje, kakor da ne bi živele, molče, čakajo, molče a one žive in nas gledajo in vendar kot zvesti psi s pogledi uprtimi, tako rade bi se malo porazgovorile. Zato ljubim reči in tudi ljubim ves svet. Vsak trenutek se mu zdi velik čudež, dotaknil se je nenadomri njegovega srca kot velika bolest in velika ljubezen in nastalo je takoj vstajenje od mrtvih in mnogo reči je šlo na nebo — «moje oči so videle ta čudež, a so morale ostati zdolaj kakor tisti apostoli, ki so se potem razšli po daljnem svetu in so vsakemu radostno pravili, kako se jim je Bog pokazal kot človek.» Rad bi povedal ljudem o tem čudežu, a njegove sile so preslabe. žetev. Solnce je velik pesnik. Možje goloroki, napisalo je krasno pesem žene z rdečimi rutami, z zlatim peresom otroci na maminem krilu na zemljo. ves božji dan bero, bero, bero. Na griču, nad poljem bi tudi jaz to pesem rad pel in klical, da bi starci v vasi prihiteli na prag in slišali, kar je napisalo solnce, ali besede so tako velike, da mi iz ust ne gredo in jaz čutim samo, da sein klas v vrsti, črka, klicaj! Prva Wolkerjeva pesniška zbirka «Gost v hišo» je izšla 1.1920. Ima tri oddelke z značilnimi naslovi: Deček — Križano srce — Gost v hišo. Zaključuje jo veličastno preprosta pesnitev «Sveti K o peče k», kjer podaja v najnaravnejših barvah in besedah kraj in življenje svoje mladosti. «Rumenkasta cerkev plapola vrh gore zelene, to jc prapor te pokrajine, tihe in posvečene, to je Sveti Kopeček pri Olomucu, kraj za romarje in izletnike, naselbina, ki daje delavce tovarni Kozmos in tovarni za žeblje.. .:> 769 49 Sem je prišel iz daljne Prage in rodnega Proste j ova na počitnice on, «dozorel deček, študent in socialist, verujoč vase, v železne iznajdbe in v dobrega Jezusa Krista.» Pred njim se razgrinja vsa njegova mladost in prosi ta sveti «Pravično silo, otroške oči in ognjene jezike daj nam vsem, da to, v kar danes verujemo, jutri izvršimo.» Med tem je namreč pesnik odšel v svet. Odslej hodi pesnik med ljudmi in oznanja ljudem ljubezen: Jaz sem ljubezen v cvetu, z rano odprto, da bi vsi neverujoči, od železnega življenja ubiti. mogli prste vanjo položiti. («Križano srce.») Tako se je pripravil pesnik, da je prišel kot gost v hišo. Zavedal se je, da je gost, a zavedal se je tudi, da mora iti v hišo pripovedovat zgodbe o svetu in oznanjat svoj evangelij. «Gostu» je sledila «Težka ura». Kriza. Prehod. Označuje jo prva pesem z istim naslovom: Prišel sem na svet, da bi si postavil življenje po podobi svojega srca. Danes je moja težka ura, deško srce mi jc umrlo, sam nosim ga v rak vi, trpeč z umrlimi, trpim tudi s tem, ki se mi v prsih začenja roditi. Danes je moja težka ura, eno srce sem pokopal, drugega še nimam, oslabljen od tesnobe, oslabljen od samote zaman se branim hladnim stenam svoje sobe ubijajoče. Pismo od ljubice, lampa, knjiga tovariševa, reči, porojene iz ljubezni, luči in vere, danes pri meni stojte, trikrat zvestejše bodite, ker sem ostal na svetu sirota, in zame molite, ' da bi mi zrastlo. srcc pogumno in nepopustljivo, in danes zame verujte, da postavim po svoji podobi življenje človeka pravičnega. Jaz nimam še pogumnega srca sam v svoji težki uri, zato ne verujem. In to pogumno srce je rastlo v njem. Bolehajoči in umirajoči pesnik postane fanatičen glasnik zdravja in življenja. Otrese se meglenosti* in stopa k epiki. V narodnem tonu piše balade. Posega v najgloblje bolesti življenja, kot n. pr. v «Baladi o nerojenem otroku». «Zaljubljenci so bogati ljudje, zakladov imajo, da jih nihče našteti ne ve: roke, oči, prsi, usta.» Tako sta se ljubila on in ona, saj: Ljubezen je žena in mož, ljubezen je kruh in nož. A otrok se ni smel roditi, kajti: «Stotisoč ljudi se je že ljubilo in dete se ni iz njih porodilo, tudi naše nc sme se roditi.» In jo jc peljal k zdravniku. Ko se je vrnila k njemu vsa bleda in slaba, je rekla: «Jaz nisem žena, jaz sem grob,» <. Tudi na zagrebškem «Mirogoju» se ustavi in sliši vprašanje padlih vojakov: «povej mi ti, živi, zakaj sem umiral?» In pesnik sprejema njih vprašanje: «O vi, v dlan mi polagate dediščino groba in krvi, jaz molim nad njo, da mi v pesteh oživi, naj se v kruh in vino razcveta, in vprašanje vaše težko in slavno kot zvon kar najvišje v prsi obesil si bom, na božji ukaz živi,, jaz z živimi živel jo bom, živo vprašanje vaše — o mrtvi z vseh front sveta.> Tako je šel Wolkcr «na božjo pot k svetemu svetu». Bil je romar med romarji, a ker je imel lepši in glasne ji glas, je pel lepše in glasneje od drugih. Hotel je dati vere vsem malovernim, saj se je takrat zdelo, da nastaja nova vera novega človeštva in da stopa pred novimi verniki sam Jezus Krist v beli halji z vencem rdečih rož na glavi, kakor ga je postavil Blok v svojih «Dvanajstih». Wolker je glasnik vseh novih gesel novega velikega sveta bratskega človeštva, združenega v veri in ljubezni. Vsi niso enako pojmovali njegovega evangelija. Politični voditelji in delavske mase so ogrožale mlado republiko. Nastali so «črni petki». Naravno je, da se je meščansko in socialistično časopisje borilo proti preteči nevarnosti in da je obsodilo one, ki so stali na čelu mas. Med temi je bila literarna skupina «Devet-sil» in Wolker. A težko je bilo z literarnega stališča obsojati pesnika, ki je žarel v lepoti svoje mladosti in velike vere. Toda on, ki je prišel na svet, «da bi postavil življenje po podobi svo- jega srca», je imel še daleč do svojega «svetega sveta», čeprav se mu je zdel tako blizu. Zato je bil v stalni borbi sam s seboj in s svetom, kakor vsi, ki so bili glasniki svojih src. In Bog ve, ali sta se razumela s svojo potjo? In kam bi bil šel on, če bi ga bila razočarala «najresničnejša resničnost»? In če je imel prav ubogi Jan, ko je rekel, da «sanje uresničujemo s tem, da jih ubijemo», ali bi bil potem srečen? Toda za to ne gre. Mi govorimo o Wolker ju pesniku. Njegovi sobojevniki iz «Devetsila» so šli svojo pot in kam so prišli? Ko je letos Miroslav Rütte poročal o Nezvalovi knjigi «Manjši rožni vrt», je napisal: «V knjigi je par pesmi, iz katerih govori nekaj resnega in človeško bolestnega, kar je znamenje, da se bliža reakcija proti poetistični teoriji, da prihaja somrak neodgovornega in samemu sebi namenjenega formalizma, kakor je pred tremi leti prišel obračun z dogmati proletarske poezije. Poetizem se vidno umika zopet poeziji in ostane v zgodovini naše povojne poezije samo epizoda, reakcija, ki se je dvignila proti tendencionalizmu, da bi vrnila pesništvu pravice do njegove lastne inspiracije. V zadnji knjigi sc čuti jasno, da prihaja čas zorenja, da se oglaša kriza, ki se poraja predvsem iz nedostatkov življenske vsebine, na čemer je od začetka trpela povojna poezija; njeni prevrati, prelomi in revolucije so bili večinoma le revolucija poze in njeno razmerje do življenja je bilo v vseh fazah pred vsem artistično. Teoretiki poetizma so opazili s svojo bistro-vidnostjo to slabost in so jo izpremenili v temeljni nauk, s katerim naj bi se premagala kriza po fiasku socialne poezije: zavrgli so vsebino in povišali besedni in predstavni artizem na glavni tvorni princip. Kar je manjkalo njihovi poeziji na živ-ljenski sili, so prikrili z nihilističnim posmehom, s pojmovnim akrobatstvom, z manifesti in spretno dialektiko. To vse je imelo svojo življensko opravičenost, dokler je vladal pri nas še vojni kaos, ki je bil prava podlaga teh eksperimentov. Toda doba sedmih let po vojni je marsikaj izpremenila: groteskni posmeh in pisani ognjemet ne zadostuje več sodobnemu človeku, ki išče zopet v poeziji njeno metafizično podlago in ne zadostuje niti onim iz mladih, ki so res pesniki. . V tem je torej ognjišče "krize, ki ga preživlja sodobna mlada poezija, da išče, dasi podzavestno in nepriznano svojo lastno vsebino, da čuti sama, da zeva neka praznota pod njeno blestečo zunanjostjo, in da poezija ne more biti samo vprašanje tehnike. Mani ja, ki je prevzela po vrsti vse panoge umetnosti, češ. da je treba umetnost «osvoboditi» od sovislosti s človekom in jo izpre-mcniti v vprašanje speeijelne tehnike, se bliža očividno svojemu koncu, kajti to «osvobojenje» je vodilo v še težje suženjstvo, v hegemonijo formule nad vitalno pesniško resničnostjo.» Tako se je zgodilo, kot je zapisal Wolker: Manira je smrt poezije... In ker je take poezije danes že mnogo, ne vpliva več. Manjka ji tudi one magične pesniške sile, ki odseva iz Wolkerja — zato je tudi v tem ostal on sredi svoje generacije sam, mlad in večno živ. Glasniki češke moderne predvojne generacije so izvršili veliko delo revolucije češke narodne in kulturne psihe. Večinoma še žive. Machar, Dyk, Sova, Karasck, Brezi na, Bczruč in mnogi drugi. Mnogi iz njih so umolknili, ker so povedali, kar so imeli reči svojemu času. Doživeli so prevrat in ga radostno pozdravili. Drugi se oglašajo še. Zdi se jim, da še niso vsega povedali. Pišejo svoje spomine in odgovarjajo tudi na sočasne dogodke. Tako si odpevajo sami sebi in odmevajo iz lastne preteklosti. Hočejo dokazati, da so v njih še žive mlade sile. In so še, kar je dokaz, da so preživeli svojo dobo. Toda orači starih polj niso mogli pre-oravati svojega lastnega. Zato so bili poklicani novi ljudje. Med njimi je Wolker zarezal v češko kulturno polje najglobljo brazdo. Vladimir Levstik / Hilarij Pernat (Nadaljevanje) VIII. Tisto noč je Stana prvič spoznala, kako težko breme je velika skrb. Pred leti, ko je ležala mati na smrtni postelji, je bila ona še dete; vedela je, da ji ne more pomagati; v svoji brezumni boli si tudi ni utegnila zadati vprašanja, kaj naj stori, kako naj odvrne prihajajoče gorje in kaj bo z njo, ako ostane sama na svetu. To pot pa je bilo drugače. Striček Hilarij, njen edini dobrotnik in prijatelj, edina njena opora sredi tujih ljudi, je vpričo nje omahnil pod udarcem, o katerem ni vedela, kakšen je in kaj pomeni. Sesedel se je na stol, udaril z glavo ob mizo ter izgubil za nekaj minut zavest. Ko ga je s kisom, mrzlo vodo, stresanjem in klicanjem zdramila iz omedlevice, je najprej stekleno pogledal okoli sebe; nato je uprl oči v pismo, ki je ležalo pred njim, segel ponj, hoteč ga nemara skriti... in zdajci dvignil roke na obraz ter zastokal, kakor še ni cula zastokati človeka. Stani je srce zamrlo od sočutja in strahu. «Striček!» Z glasnim vzkrikom se je vrgla k njemu na kolena. «Ubogi striček. kaj se je zgodilo? ...» Njen vik ga je osvestil. Z naporom se je spravil na noge, odrinil jo in krenil od mize, kakor da hoče v spalnico. Toda bil je menda trenutno slep; namestu da bi šel proti vratom, se je zaletel v predalnik. «Pardon!» je zamrmral s čudnim, ubito žvenkečočim glasom. «Ali sem neroden ...» «Striček,» je ihtela Stana, loveč ga z razprostrtimi rokami, da bi mu prestrigla pot, «za Boga, povejte mi...» «Nič, nič,» je odrezal Ililarij Pernat že na pragu. «Ce n'est rien. Nič ni, le pusti ine... Pusti me, pravim! ...» In se je zaprl v spalnico ter obrnil ključ. Trkala je, klicala, plakala v ključavnico; profesor se ni oglasil. Vabila ga k večerji — vse zaman. Iz zaklenjene sobe ni bilo odgovora; da ni slišala vzdihov, sopenja in pritajenega siganja, bi bila mislila, da je stric Ililarij umrl. A tudi tako je bilo dovolj nevarno. Stana si je pristavila stol in sedla k vratom, tresoč se od nepokoja, ki je lezel nanjo iz temin. Striček je bil star; lahko bi mu počilo srce od žalosti, ali pa bi ga od razburjenja zadela kap. Lahko bi se mu zmešalo. Lahko bi si kaj storil, obupan kakor je bil... Šele pozno, ko je bila že trudna od drugih, bolj neodložljivih misli, ji je prišlo na um, kaj bi ji bilo storiti, ako bi se zgodilo to ali ono ali tretje... Šele tedaj jc pomislila, da ne bi bilo uro po stričkovi smrti zanjo več mesta v Vrtni ulici... in da se ne bi imela pod milim Bogom kam obrniti... Šele tedaj, ko so bile solze na njenem obrazu zdavnaj posušene in ji je zaspanec že dolgo pritiskal na veke, se ji je zazdelo, da je vzlic dobroti strica Hilari ja vendarle sirota in nesrečnica na tem svetu ... Toda Stana ni bila vajena veliko misliti nase. V tem trenutku je bila taka misel nedvomno greh. Sredi svojega strmenja nad profesorjevo boljo, sredi skelečega usmiljenja z njim in sredi grenke zavesti, da mu ne more dati ne pomoči, ne tolažilne besede, ker ji ni hotel odkriti svojega gorja, je naposled zaspala, zavita v veliko volneno ruto, z glavo naslonjeno na vrata, za katerimi je po malem usihal njegov bedni starčevski stok. Ko je Ililarij Pernat proti jutru stopil iz svoje sobe in jo je našel tako, ga je prevzela velika, dobrodejna nežnost, tolažilnejša od vsega, kar bi mu bila mogla reči z besedami. Obstal je, zamislil se, sklonil se k njej ter jo rahlo poljubil na lase ... «Milana Kantor ja ni več in zame je vse izgubljeno, vse končano in pokopano ...» Tak je bil neizprosni zaključek starčevega premišljevanja. Nit življenja je bila odrezana pred njim in za njim; le on je še ostal, trhel drobec v vrtincu občega ginevanja, ki ga je v čedalje ožjih krogih vlekel v temo brez dna ... Groza te gotovosti je bila prevelika za dobo enega dne. Hilarij Pernat je čutil, da ga bo prevzemala počasi, od jutra do jutra, in mu bo tiščala na prsi noč za nočjo, vse do poslednje noči njegovega življenja. Obenem pa je čutil še nekaj: to, da je v gorju meja, onkraj katere so vsi ljudje enako klavrni. Do te črte je bil zdaj dospel. Ves ponos ga je puščal na cedilu. Tudi on je bil nesrečen; tudi on je bil oče, ki je izgubil sima; tudi on je potreboval človeka, da bi mu potožil svojo izgubo, srca, da bi mu odkril svoje obupano srce ... In kje je bil tak človek? Pomislil je na Stano, ki ga je sama prosila, naj se ji izpove. Toda Stana je bila dekle; bila jc ženska, v nekaterem pogledu še neizkušen otrok; če bi ji povedal vso svojo zgodbo, bi zapravil njeno spoštovanje, in če bi ji povedal samo pol resnice, bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen na vrat... Pomislil je na Blanko; toliko da ni zavpil od studa. Mislil je na svoje tovariše, na notarja Kolovratarja, na doktorja Balanta, na sodnika, na tega, na onega, na vse: ali je bila med njimi duša, ki bi ga razumela? Ni je bilo. «Tedaj sam?» si je dejal, sloneč ob zakurjeni peči. «Nu dobro, pa sam. Treba je stisniti zobe.» Stisnil jih jc in zaškrtal z njimi; a v tem naporu, da bi se storil močnega, je le začutil, kako brezmejno je šibak ... Toda igral je svojo vlogo. Prišel je v kuhinjo, vprašal zastran večerje in oštel Moniko kakor vsak dan vsaj enkrat; nato je sedel v obcdnico. razgrnil pred seboj časopise in velel Stani, naj mu prinese vina. Ko se je oglasila Blanka pl. Nagerthova z Aliso, ju je sprejel, zatrjujoč, da sta mu «izredno dobro došli». «Ei, ei, Onkel Hilarius,» je zapela trafikantka, spakljivo žuga je z mršavim kazalcem, «kaj vidim? O belem dnevu pri steklenici?» «Kakopak,» se je izvolil pošaliti, «vino pellite curas, pravi sveto pismo. Pellite curas, noirvi, sed saepe cadendo. A kaj bi to tebi, ki ne znaš latinski!» Ponudil je tudi njima, velel Stani, naj postreže, ter se naslonil vznak kakor živa zadovoljnost. Klopotca Nakrtovih dam sta stekla, pecivo je zahrustalo pod željnimi zobmi, kava in mleko Časih ga je pograbilo, da bi stopil k Stani in bi jo spodil iz hiše. Ostal bi sam, smel bi zdeti v kakem kotu, biti z glavo ob steno in ječati in škripati z zobmi! «Fej, nehvaležnež!» se je ošteval nato. «Kaj bi bilo s teboj, da ni nje? Poginjal bi kakor volk v gošči... Ali mar ne trpi z menoj, da rodno dete bolj trpeti ne more? Ali mi ni srce vztre-petalo od ganjenosti in ... vzlic vsemu... od nekakšne sreče, ko sem jo zjutraj našel pred svojimi vrati?...» Da, vsekako ji je moral biti hvaležen. Zdelo se mu je, da njena vdanost vendarle odganja najhujši obup. A tudi brez najhujšega je bilo dovolj hudo! Nesrečno pismo je ležalo na pisalni mizi, kakor je včeraj prišlo. Naj je profesor še tako begal z očmi, naj se je še toliko trudil, da bi gledal v strop, v zid ali skozi okno, njegove oči so se venomer vračale na ta ovoj, v katerem je ležalo vse njegovo kcsanje in vse njegovo upanje pozne sreče, zavrnjeno in zavrženo po večni roki Usode ... «Pogrošen dne 5. VI. 1916!» je bilo zapisano pod prečrtanim naslovom. In kolikorkrat je profesor pomislil na ta usodni dan, tolikokrat ga je obšel privid krvave borbe v Galiciji in Volinji. Dan 5. junija 1916 je bil drugi dan Brusilovljcvc ofenzive! Ta dan je v peklenski toči granat, v pljuskanju človeških valov drug preko drugega, v kriku in metežu borbe na nož brez sledu izginil sin Hilarija Pernata, ne da bi vedel za ljubezen svojega očeta! Profesor ni bil izmed tistih, ki se oklepajo čudežnih možnosti; najbližja razlaga je bila zanj vedno tista, ki se je zdela najbolj naravna. In kaj je bilo dne 5. junija bolj naravno od smrti? «Zgodi se, da raztrga človeka granata ali mina.» je ugibal sam pri sebi. «Prileti, udari med ljudi in ostavi za seboj jamo. da bi hiša izginila v njej, in kose teles, razmesarjene do neverjetnosti in razmetane kdo ve kako daleč na okrog. In trešči druga tu, tretja tam: ko mine boj, ni ne ljudi ne trupel, samo strašni, ničemur ne podobni ostanki človeške koline... Kdo jih utegne sestavljati, kdo doženc, čigavi so? Nestalo jih je toliko in toliko; tiste, ki jih najdejo, vpišejo med mrtve, o tistih, ki so izginili brez duha in sluha, pa pravijo, da so ,pogrcšcni'... •Ni se manjkalo takih primerov. Mladi Jan, suplent na gimnaziji, je bil .pogrešen' že štirinajstega pri Lvovu; čez poldrugo leto dni so se oglasile priče, ki so ga videle, da je stal na kraju, kamor je ,ne del j ko tri sekunde potem4 udarila težka granata. .Pogrešen' jc pomenilo .mrtev', kar moči temeljito mrtev! «Milana Kantorja ni več in zame je vse izgubljeno, vse končano in pokopano...» Tak je bil neizprosni zaključek starčevega premišljevanja. Nit življenja je bila odrezana pred njim in za njim; le on je še ostal, trhel drobec v vrtincu občega ginevanja, ki ga je v čedalje ožjih krogih vlekel v temo brez dna... Groza te gotovosti je bila prevelika za dobo enega dne. Hilarij Pernat je čutil, da ga bo prevzemala počasi, od jutra do jutra, in mu bo tiščala na prsi noč za nočjo, vse do poslednje noči njegovega življenja. Obenem pa je čutil še nekaj: to, da je v gorju meja, onkraj katere so vsi ljudje enako klavrni. Do te črte je bil zdaj dospel. Ves ponos ga je puščal na cedilu. Tudi on je bil nesrečen; tudi on je bil oče, ki je izgubil sima; tudi on je potreboval človeka, da bi mu potožil svojo izgubo, srca, da bi mu odkril svoje obupano srce ... In kje je bil tak človek? Pomislil je na Stano, ki ga je sama prosila, naj se ji izpove. Toda Stana je bila dekle; bila je ženska, v nekaterem pogledu še neizkušen otrok; če bi ji povedal vso svojo zgodbo, bi zapravil njeno spoštovanje, in če bi ji povedal samo pol resnice, bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen na vrat... Pomislil je na Blanko; toliko da ni zavpil od studa. Mislil je na svoje tovariše, na notarja Kolovratarja, na doktorja Balanta, na sodnika, na tega, na onega, na vse: ali je bila med njimi duša, ki bi ga razumela? Ni je bilo. «Tedaj sam?» si je dejal, sloneč ob zakurjeni peči. «Nu dobro, pa sam. Treba je stisniti zobe.» Stisnil jih je in zaškrtal z njimi; a v tem naporu, da bi se storil močnega, je le začutil, kako brezmejno je šibak ... Toda igral je svojo vlogo. Prišel je v kuhinjo, vprašal zastran večerje in oštel Moniko kakor vsak dan vsaj enkrat; nato je sedel v obednico. razgrnil pred seboj časopise in velel Stani, naj mu prinese vina. Ko se je oglasila Blanka pl. Nagerthova z Aliso, ju je sprejel, zatrjujoč, da sta mu «izredno dobro došli». «Ei, ei, Onkel Hilarius,» je zapela trafikantka, spakljivo žu-gaje z mršavim kazalcem, «kaj vidim? O belem dnevu pri steklenici?» «Kakopak,» se je izvolil pošaliti, «vino pellite curas, pravi sveto "pismo. Pellite curas, noirvi, sed saepe eadendo. A kaj bi to tebi, ki ne znaš latinski!» Ponudil je tudi njima, velel Stani, naj postreže, ter se naslonil vznak kakor živa zadovoljnost. Klopotca Nakrtovih dam sta stekla, pecivo je zahrustalo pod željnimi zobmi, kava in mleko sta jeli curljati iz starih porcelanastih ročk v skodelice. Uro ali dve je zdržal Hilarij Pernat, nato pa mu je sredi najlepšega pripovedovanja gospe Blanke mahoma vzdrgctal ves obraz; stresel se je, pogledal okoli sebe, kakor bi vpraševal, ali bedi ali sanja, in ponevedoma zastokal od notranje muke. Stana ga je prestrašeno pogledala in trafikantka je malone znorela od skrbi. «Gott im Himmel, onkel Hilarius, kaj pa je to?» je zavpila. krileč z rokami. «Ja zdaj šele vidim, kako ste bledi... Sie sehen so elend aus, kamen bi se ga usmilil! Ali niste opazili, Fräulein Stana?» se je s poudarkom obrnila k rejenki. «Onkel Hilarius je bolan!» se je vznemirila tudi Alisa. «O Bog. o Bog, kaj nam je storiti?» «Sollte man nicht... po doktorja Balanta? ...» «Brž v posteljo, striček!... Skodelico vročega čaja ... und die kapljice, wissen Sie, Stana... in baldrijan ... in obkladke! ...» Profesorju je bilo, kakor da se njegova hiša izprcminja v blaznico. Blanka ga je vlekla v to stran, Alisa v ono; ta mu je tiščala nekaj pod nos, druga mu je z nečim drgnila čelo; dali sta mu nekaj piti in vmes sta izlili nanj dobršen korec krokodilskih solza. Stana je komaj ubranila, da ga nista končali. «Ah, onkel Hilarius, v vaših letih mora biti človek tako previden,» je jaskala Blanka pl. Nagerthova z dramatičnimi prelivi glasu. «Nesreča se zgodi tako hitro... in striček ne misli ne nase ne na druge ljudi! Kaj bi počeli midve, če bi... was Gott verhüte! ...» Tedaj jc prišel obupani onkel do sape in si je dal duška v zelo nebrzdanih izrazih. «Kaj bi vidve, če bi Pernat umrl?» se je zagrohotal srdito kakor še nikoli ne. «Podedovali bi, raca na vodi! Podedovali, ali res ne mislita na to? ... Tak nehajta že, prokleti avši...» Planil je iz naslanjača, pahnil ju od sebe in obstal sredi sobe z izbuljenimi očmi, ves tresoč se od togote. «Pustita me! Pustite me vsi! Niti zastokati človek ne sme...» Pri tej besedi so mu solze zadušile glas. Puhnil je skozi nos, mahnil z roko, stekel iz sobe in besno zaloputnil vrata za seboj. Gospa Blanka si je v znak grenkega razočaranja zakrila obraz z rokami. Alisa je pisano gledala predse. Nekaj minut so molčale vse tri. Nato se je trafikantka zdajci obrnila k Stani. «Pojasnite mi, draga... To je vendar unheimlich, taka razburjenost! Če ni bolan, kaj bi utegnilo biti?... Ali ga je kaj užalostilo? Nemara ste mu vi kaj--» Ta domneva je pognala Stani kri v glavo. Izpozabila se je. «Prav nič nisem!» je odgovorila z drhtečimi ustnicami, trdo gledaje trafikantki v obraz. «Drugače se ne bi upala sesti za njegovo mizo, gospa. Saj veste, da sem sirota in da se me ni vredno ogibati!» Blanka pl. Nagerthova je prezrla ta udarec, čeprav jo je hči pod mizo dregnila z nogo. «Kaj je potem?» je povzela vstaja je. «Povejte mi odkrito. Nemogoče je, da ne bi vedeli.» «Zdi se mi, da je dobil slabo novico,» je ušlo Stani, ki od nestrpnosti ni več vedela, kaj govori. «Zdi se mi...» «Slabo novico? Der Arme!» Trafikantka je okroglo pogledala in sklenila roke. «Kakšno novico? Od koga, o kom?» «Ne vem,» je odrezalo dekle. «Ničesar ne vem. Morda se motim ... morda ni dobil nikake novice ...» Vse prigovarjanje je bilo zaman. Nakrtovi dami sta se morali zadovoljiti z gotovostjo, da je profesor zvedel nekaj, kar ga je storilo globoko nesrečnega. Toda trafikantka je slutila med zlo novico Hilarija Pernata in med svojimi računi pomembno zvezo, če ni bilo celo nasprotje. Pozno v noč je sedela tisti večer z Aliso ter si belila glavo. «Onkel Hilarius je prevelik filozof, da bi ga, na primer, skelela izgubit denarja,» je rekla že v postelji. «Poslovne sitnosti bi ga utegnile raztogotiti, a ne mogle bi ga pripraviti do tega, da bi stokal vpričo drugih ljudi... Morda so bili Francozi tepeni? Saj veš, da je ein halber Hochverräter.» «Poldrugi, mama! A to je izključeno. Rudi pravi, da ni nikjer ničesar novega. In tudi...» «Če bi bili Francozi, bi bil profesor divji, ne pa žalosten. Ali pomniš, kako je pihal, ko smo vzeli ,Stadt und Festung Beigerad'? ... Po tem takem je vzrok ...» «Ein Mensch!» je zmagoslavno vzkliknila gospodična pl. Nagerthova. «Srce ga boli zaradi ne-ko-ga.» «Če ima koga toliko rad, da ga zaradi njega boli srce, ga ima tudi toliko rad, da bi mu kaj ...» «Zapustil! Prav to sem hotela reči.» «Še tega bi se trebalo!» Traffkantko je kar zamrazilo od ogorčenja. «Le kdo bi bil dieser Intrigant? ...» «Išči ga!...» Blanka pl. Nagerthova ga je sklenila najti. Že drugo dopoldne se je odpravila k svoji znanki, soprogi šolskega svetnika in gim- nazijskega ravnatelja Filipa Rožiča, ter je ostala pri njej dokaj dolgo. Popoldne je v Vrtno ulico ni bilo; namestu nje se je pojavil ravnatelj Rožič. Rdeč in debel je z vodoravno štrlečim trebuhom priracal v profesorjevo sobo, sočutno utripaje s kratkovidnimi očmi. Hilarij Pernat se je malone razveselil njegovega poseta. «Kaj je s teboj, amice?» je vprašal Filip Rožič, ko je telebnil v naslanjač ob pisalni mizi. «Ni te več videti, skrivaš se kakor ... onga, na primer... In glas gre o tebi, da si kar najslabše volje. Zaskrbelo me je; prišel sem, da vidim ...» «Nu, le poglej.» Profesor se je bledo nasmehnil. «Posebnosti, mislim, ne boš našel... Črv, ki nas kljuje, se skriva znotraj, ne zunaj.» «To, to,» je modro pokimal ravnatelj, «baš to bi bilo treba podrobneje raziskati. Kateri črv? Kakšen črv? Kod kljuje in zakaj? Da kljuje, vidimo že davno.» Hilarij Pernat je skomignil z rameni. Tedajei pa je opazil, da ima svetnik črno obleko in črno ovratnico in da je videti vobče nekam turobno svečan. Začudil se je. «Kaj pomeni ta črnina?» je vprašal, pozabljajo samega sebe. «Ali ti je kdo umrl?» «Ne veš?» je malone užaljeno zategnil gost. «Nu da, kako bi... Objavili še nismo in ti ne prihajaš k nam...» Glas mu je oslabel, oči so mu zamežikale. «Sin,» je rekel nato komaj slišno. «V Italiji...» «Marijan?» je osupnil profesor. «Bože moj! Štiri tedne še ni, kar je bil na dopustu ... Ubogi Rožič, pomilujem te iz srca. Moje globoko sožal je ...» «Edinec!...» je zaihtel ravnatelj, stiska je mu roko. Posmrkal je, zakašljal in se ozrl, ali ga kdo ne sliši. Ko se je uveril, da sta sama, je stokaje nagnil glavo Hilariju Pernatu do ušesa in za-šepetal: «Prokleta vojna! ...» «Siromak,» je ponovil stric Hilarij, čuteč, kako ga obhaja sočutje z brezmejno močjo. «In zdaj si tako rekoč... o, vem, kaj je to!...» Filip Rožič je prisluhnil sredi svoje bolesti. Spomnil se je namena, zaradi katerega je bil prišel, in si je dejal, da mu Pernat neliote sam ponuja pravi kbnec niti. «Kako moreš vedeti!» je vzdihnil nato s premišljeno trpkobo. «Kako, ti srečni človek, ki nimaš otrok!» «Kaj veš?» je pridušeno vzkliknil profesor. Glas mu je trepetal in črte njegovega obraza so se žalobno raztegnile. Tako mu je ušla prva beseda, ne da bi bil utegnil premisliti. In za prvo je morala priti druga, zdaj ni bilo več dvoma o tem. Vso noč ga je dušila zavest, da nima duše, ki bi se ji smel odkriti. In zdaj je bila taka duša tu, pred njim, in je komaj čakala njegove izpovedi... Hilarij Pernat je pomislil, da je ravnatelj sicer bedak, a drugače dober človek. In, kar je bilo glavno: tudi on je bil oče brez sina, tudi on je izgubil vso svojo srečo in ves svoj starčevski up! «Zdaj ali nikoli,» je rekel sam pri sebi. «Njemu ali nobenemu...» In je naslonil glavo med dlani ter začel pripovedovati svojo težko povest... Ko jo je konča val, sta se nehote sprijela za roke. In kmalu ni bilo čuti v kabinetu ničesar več razen tihega tikanja ure in pridušenega hlipanja dveh starčevskih glasov. «Oh da, razumem,» je izpregovoril Rožič čez dolgo časa. «Tebi je še huje nego meni... se pravi, v kakem pogledu... A kdo bi si mislil! ... Nu da. Bog naju potolaži. Tudi nama dvema se bliža odrešenje...» Nekaj trenutkov sta se oba trudila, da bi z veseljem pomislila mi smrt; toda njiju razboleli srci sta obupno kričali po življenju in po izpolnitvah, ki niso bile več mogoče ... Sredi tega skelečega občutka se je ravnatelj iznova spomnil, zakaj je prišel. «Nu da,» je zastokal, «tako torej vidimo...» Pogledal je na uro in vstal. «Pogum, ubogi prijatelj. Nosiva in potrpiva! ...» Hilarij Pernat je čutil, da mu izpoved ni razbremenila srca. V duši ga je tiščalo nekaj grdega, kakor sram po nečistem grehu. Vse, vse okoli njega je bilo sovražno, odurno in tuje. Še večer, ki se je delal onkraj zamrzlih oken, je bil umazan. Prav tistega umazanega večera pa je Blanka pl. Nagerthova zvedela, da je imel «der arme Onkel Hilarius» sina, dediča, ki so ga na srečo ubili Rusi... Kolikšna nevarnost je šla mimo nje! (Nadaljevanje in konec v prihodnjem letniku.) Bratko Kreft / Špijon 1914. Tonček, trinajstletni županov sin, je prisopihal s paše in zakričal očetu, ki je čital časopis na pragu: «Špijon! Špijon! Špijon!» — Oče župan je snel naočnike in odložil časopis. «V gozdu smo ga videli. Glasno je govoril sam zase. Ničesar nismo mogli razumeti. Oblečen je v žensko. Po laseh smo ga spoznali. Prav nič jih nima. Kratko je ostrižen. Kakor jaz. Ko je stopil iz gozda, si je privezal žensko ruto na glavo.» Tako je sopihajoč oddajal poročilo njegov sin. Županova hiša je bila od usodnega Vidovega dne prepleskana z raznobarvnimi lepaki, ki so kričali vse mogoče stvari na mimoidoče ljudi. Izmed vseh največji in najbolj svež je bil tisti o špijonih. Tako se je poročalo tam, da je treba v tem težkem času paziti na vsakogar. Domovina ni samo v nevarnosti pred zunanjimi, javno oboroženimi hajduki, še bolj je v nevarnosti pred tihimi Efijalti in vsakovrstnimi Špijoni. Tuja beseda je sedla v srca ljudi in oče župan, ki je bral mnogo časopisov, je iz njih izvedel marsikaj o visoki politiki, generalih in prilcžnicah ruskega carja in o špijonih. Odredil je ponočne straže mladih, za vojno še negodnih fantov in onemoglih starcev. (Vse drugo je bilo odšlo.) Kajti to je gosposka priporočala in gospod župan je bil veren župan. Zato so ponoči blodile pisane patrulje mladih fantičkov in osivelih mož s koli in lovskimi puškami. Ustavljale so avtomobile, vozove in neznane potnike, zakaj nikdar človek ne ve dobro, kdo je oni, ki se šopiri V avtomobilu ali na vozu, še manj, kdo je oni, ki si upa v teh strašnih časih sam s popotno palico na pot. Orožnika sta bila samo dva za vseh devet vasi. Nista zmogla vsega. Nočne straže so jima bile v pomoč. Kaj zato, če je že takoj v početku izginila tu in tam kakšna kokoš več, kakor prej v rednih časih. Ali kaj zato, če se je ta ali oni pritožil, da mu je setev pohojena, grede okradene. Bili so pač neredni časi in nočne straže jc postavil gospod župan. Tako je priporočila gosposka in tako je bilo tudi po drugih občinah. • Tako so hodili ponoči in podnevi, v večnih skrbeh, z večnim strahom in pričakovanjem nečesa zmerom hujšega. In njih spremljevalci so bile tiste čudne, v domači jezik pomešane tuje besede, ki so bile tiskane na lepakih in mnogokdaj podpisane od cesarja samega. Izmed vseh najtežja, še podnevi strah in nezaupanje vzbujajoča pa je bila tista o špijonih. Oče župan je stopil po suknjo in, ko se je vrnil, je že zagledal trop ljudi s palicami in biči, ki so se valili proti njegovi hiši. «Ilehe! Špijon! Špijon! liehe!» so kričali in gospod župan, čigar hiša je bila vsa zalepljena z uradnimi lepaki in čigar možgani so bili v večnem strahu in hlapčevski ponižnosti pred gosposko in njenimi naredbami, je s težkimi koraki, poln skrbi za obrambo domovine, stopil na cesto, kjer se je ustavila podivjana tolpa. Kajti ni bežal samo Tonček, vsi pastirji so se razkropili po domovih in v trenutku je po vseh ušesih zabrnel glas: «Špijon! Špijon! Špijon!» In tisti fantje in možje, ki so hodili ponoči na straže, so pograbili uradne kole, kakor vojak puško in bajonet v trnutku alarma. V nekaj trenutkih je bil špijon obkoljen od preplašenih ljudi, ki so v skupnem nastopu bodrili drug drugega, prikrivajoč bojazen in strah, ki sta bila v njih notranjosti. «Ne mara govoriti,» je dejal nekdo iz tolpe, ko je stopil župan pred špijona. Od pete do glave je švignil s pogledom, kajti dobro ga je treba premeriti. Majhno, šibko telo je bilo oblečeno v napol raztrgane cunje, ki so grozile vsak trenutek, da se odluščijo z zamazanega telesa. Obraz je bil zagorel in neprijazen. Grd. Oduren. Oči tope. nemirne, usta široka, slinasta. Na glavi je imel staro žensko ruto. Kdo je to? «Špijon!» je šinilo skozi županove možgane. Ukazal je poklicati orožnike, fz tolpe se je iztrgal mlad fant in oddirjal. «Poglejte jo, mrcino pasjo, kako spretno se je skril v ženski robec!» je z zadovoljstvom zaklical Franček, rekrut, in potegnil neznancu ruto z glave, da je glas začudenja preletel tolpo. In župan je vprašal: «Odkod si in kaj delaš tukaj?» Molk. Vse čaka. Toda človek s kratkimi lasmi, s krastami po temenu molči. In solnce mu sije v obraz. Tuj, grd, ostuden. Samo oči, tiste motne, trudne oči gledajo župana, Frančka, vse. «Boš odgovoril?» Nekdo ga je sunil v hrbet. Špijon se je opotekel proti županu. In župan je odstopil in dvignil desnico, stisnjeno v pest. Špijon se je obrnil. «Pazite, da ne uide!» Župan vprašuje dalje. In zopet samo pogled, nemiren, začudeno prestrašen, bežen, begajoč od obraza do obraza, ki je bil vsak hujše spačen od groze in strahu, kakor njegov, ki ga je opeklo solnce in tolkla pest potepuškega življenja. Zato se je razsrdil župan in udaril po zagorelem licu. Zakaj ni bilo časa izgubljati z zakrknjenim človekom. Hitro ga je treba zaslišati, soditi in obsoditi. V deželi so nemirni časi. 785 50 Iii ko jc udaril in je votlo zadonelo, je tolpa oddihaje se z odobravanjem zakričala in ni bila samo županova pest, ki se je dvigala proti njemu. Vsi so jih imeli pripravljene, četudi ga niso mogli doseči in ga je udarila samo županova roka. On pa jc od bolesti in začudenja široko odprl usta. «A-a-a-a!» Samo to. Nič drugega. In to jih je razkačilo še bolj. «Mutastega se dela! Falot! O, saj vemo! Saj smo čitali! To ni kar tako! Udari ga po gobcu, da ne bo jecal kakor žival! Vrag vedi, odkod se je priklatil! Gotovo je ušel! Falot!» In so suvali naprej, nazaj, on pa venomer samo a-a-a-- Vedno bolj proseče, vedno bolj žalostno in vprašujoče: Kaj sem vam storil, ljudje božji! Nihče ni razumel njegovih glasov, nihče zaznal težkega vzdiha, nihče sprejel vase njegovega pogleda. Vsi so ga videli, kakor je bil, pisan v svoji pisanosti. Črno zagorel, cunjasto opravljen, z zamazano malho prepasan, suhega telesa, mrtvih prsi, kratkih las. Da, ti kratki lasje! Če bi ne bil špijon, bi vendar ne imel kratkih las in ne bi bil tako čudno našemljen. V ljudeh so bili lepaki in na lepakih sta bila strah in skrb. Zato so vzbudili v njih radovednost, spoznati in doživeti bistvo človeka, ki je špijon in ki škoduje in skrivaj izpodkopava temelje velike domovine. Zato so kričali vanj in ga suvali. In ko je on ostal trdovraten, izgovarjajoč večno samo neme, enolične glasove, je nekdo skrčil pesti, skočil proti njemu, nemo govorečemu, in ga udaril, da se je zvalil v cestni prah. Vse je komaj čakalo tega udarca. Nihče ni vedel, kdo ga je zadejal. Saj je bil pripravljen v vseh. Planili so po njem, razjarjeni in zmešani od tujih besedi in njegovih glasov. Kričali so na vso moč. Vpraševali in brcali so na vse strani. Sredi njih je bolestno ječalo, a izječati ni moglo. Prehud je bil krik podivjanih. Srd je planil iz njih in roke in noge in koli so udarjali po njegovem hrbtu, glavi, kjerkoli. Nihče ni videl krvi, ki se je pocedila iz nosu in ust. Vsevprek in vse dalje so leteli udarci po njem. Cunje so se trgale iz kotajočega se telesa in cestni prah se je mešal s potno srago bolesti in s krvjo. Otroci so pobirali z veselim krikom kamenje in ga metali med tolpo. «Špijon! Špijon! Špijon!» In kamen se je sprostil iz drobne ro]ve. Kaj zato, če je ta ali oni zgrešil svoj cilj in zadel župana ali koga drugega. Nihče ni čutil, nihče ni imel časa misliti na otroke. Vsakdo je hotel tolči, brezkončno tolči. Vsak udarec jim jc bil užitek. In v to drveče vrvenje je prisopihal fant, ki so ga poslali po orožnika. «Stražmojster gre!» Začeli so odstopati. Sivolasi stražmojster, ki se je nekoč tolkel z bosenskinii vstaši, je vrgel kolo v jarek, pograbil za puško in stopil k ljudem. Župan mu je napravil prostor in stražmojster si je ogledal špijona. Po obrazu je bil ves krvav in iztolčen, cunjasta obleka je bila razcapana. Prsi so bile odkrite in tudi levo stegno se je krvavo prašilo. Spodnja ustnica je bila počena in kri je curljala po bradi in vrata preko prsi ter se odcejala za umazano bluzo. Vse je molčalo. Kakor da z orožnikom pregleduje kos za kosom špijonovo telo. In ko se je stražmojster sklonil, se je naenkrat telo streslo, kakor da se hoče dvigniti. Oči so stopile iz zakrvavelih globin in ga pogledale z velikim, belim pogledom. Orožnik se je vzravnal. Telo se je streslo, glava omahnila in se ni več ganila. Le oči, tiste motne oči, ki so se zbelile, so bile odprte in večno gledale orožnika, župana, Francka, rckruta, vse. Vse, ki so stali okrog. Stražmojster se je ozrl in preletel spačene obraze. «Kaj ste storili?» Oči vseh so se uprle vanj. Groza ga je bila spačenih lic in pošastnih oči. Ozrl se je sedaj na tega, sedaj na onega, Nihče ni odgovoril. Nihče ni vedel, kaj naj odgovori. Vsi obrazi so bili enaki, vsi prepojeni z grozo. Tako se je zapisala tuja beseda v njih meso in kri in tako so ji dali duška v trenutku, ko je stopil pred njih obzorje tuj, sumljiv, neznan človek. Človek v ženskih cunjah, ostriženih las, topega pogleda in nemega govora. «Gospod župan,» orožniku je šla težko beseda iz ust, «gospod župan! To ni špijon!» In oči vseh so se vsesale vanj. «Beračica je! Poznam jo!» Skozi vrste je šel nemir in začudenje. «Kako, ženska? Saj nima las!» To je dejal župan in vse je bilo veselo njegove besede. Nejeverno so čakali stražmojstra, kaj bo odgovoril. Ta pa je z mirno roko snel z bajonetom nasajeno puško z ramen in začel brskati po mrtvem truplu. Cunjo za cunjo je brskal in kretnjo za kretnjo so mu sledili. Še malho je premetal, da sta se izvalila iz nje rožcnkranc in plesniv košček kruha. In ko je izbrskal, je obležalo pred ljudmi izsušeno, zaprašeno, iztolčeno, zveriženo truplo čloVeka, ki je radi večnih uši bil po-strižen, ki ga je poznal stražmojster in ki je bil — beračica. Golo truplo. Možje so obstrmeli. Ženske so se s studom obrnile stran. Otroci so se v krohotu razbežali. 787 50* KNJIŽEVNA POROČILA SLOVENSKA DELA Knjige Vodnikove družbe. Vodnikova družba se je ustanovila 13.februarja 1.1, z namenom, da bi zanesla poljudno slovensko knjigo med tiste sloje preprostega ljudstva in polizobraženstva, katerih Družba sv. Mohorja iz kakršnihkoli ozirov v sedanjem času ne more prikleniti v svoj krog. To je gotovo hvalevreden namen. Tudi če bi se Vodnikova družba ustanovila z izrecnim konkurenčnim namenom, bi njeni ustanovitvi ne mogel ugovarjati nihče» kdor odkritosrčno ljubi slovensko knjigo in slovensko kulturo. Družba sv. Mohorja ima po svojih tradicijah dovolj globokih korenin v slovenskem narodu in zategadelj tako stalen in siguren kader svojih članov, da ji Vodnikova družba ne bi mogla zlepa škodovati ali jo celo uničiti. Pač pa se z ustanovitvijo ie družbe utegne razviti med obema ustanovama plemenito tekmovanje, ki ne bo škodilo nikomur, temveč bo edinole v prospeh slovenski knjigi. Odklanjati bi bilo treba novo družbo samo, če bi kdaj jela namenoma propagirati neresno, nizkotno in nevredno čtivo. Tega ji spričo publikacij, s katerimi se je predstavila prvo leto, ni mogoče učitati. Knjige, ki jih je vzlic kratkemu času, ki ji je bil na razpolago, izdala v obljubljenem roku, razodevajo gotovo mnogo hib in nedostatkov, vendar pa vse očitujejo resno prizadevanje, nuditi slovenskemu preprostemu človeku dobrega čtiva v poljudni obliki. Za leto 1927. je izdala družba štiri kn jige. Dve leposlovni deli: VI. Levstika «Pravico kladiva» in J.Kozaka «Beli mecesen»; tri poljudno-znanstvenc in eno potopisno črtico pod skupnim naslovom «Iz tajnosti prirodc» ter končno «Veliko pratiko». Obema leposlovnima deloma se pozna, da je bila njiju izdaja nekoliko forsirana. Levstikova povest «Pravica kladiva» skuša biti slika vojnih slovenskih razmer, kakor so se zrcalile v borbi za samostojno jugoslovanstvo. Slično snov je pisatelj obdelal s krepkim zanosom in veliko objektivnostjo že v «Gadjeni gnezdu». V «Pravici kladiva* pa se je avtor podal na nevarna politična tla. kjer more po moji sodbi uspevati samo satira. «Pravico kladiva» bi priznal kot satiro, to pa je po eni strani mračna in pretresljiva slika nizkotnih instinktov, kakršni se razbesne pod hudim pritiskom in v deriio-ralizirajočem ozračju vsakega zasužnjenega naroda, po drugi strani pa podoba idealno svetlih borcev. Oba svetova loči samo meja političnega naziranja. Preostro poudarjena tendenčnost zategadelj (Aleš je kakor Shakespearjev Jago propalica po svoji naturi in ne zaradi svojega političnega pripadniŠtva) celotno vrednost dela občutno kvari. Povest je umetniško neprečiščena. So strani v knjigi (zlasti začetna poglavja in nekatera pred koncem), nad katerimi leži dih velike izčrpanosti, so pa prizori, iz katerih bruha vsa pristna Levstikova tvornost. To je lik kovačev, posebno pa orožnik Vodička, razmerje med Lucijo in Krištofom ter njuno slovo, prizor v ječi in na morišču. V teh prizorih se beseda pisateljeva razkipi in razpeni, da poje, joče in kolne. Ne, to ni zgolj retorika! V nji je pisatelj, ki je po Cankarju poleg Župančiča danes najjačji klesar slovenske besede. V teh poglavjih bo delo obstalo in govorilo potomstvu o dobi, ki je bila, veličastni v svojih strahotah in v svojem upanju. Obstalo pa bi v celoti, če bi se snov v pisatelju umetniško zadostno- objektivirala, kakor se je n. pr. Cankarju v njegovih satiričnih «Hlapcih». (Podrobnejšo litcrarno-kritično oceno te povesti priobči «Ljubljanski Zvon» v februarski številki prihodnjega letnika i/pod peresa J. Keleminc.) Temelji, na katerih je zgrajena Kozakova povest «Beli mecescn», bi zahtevali širšo izvedbo. Fabula, v kateri spremlja avtor svojega junaka od njegove naj bujne jSe mladosti do njegove smrti, potrebuje epičnih širin, kakršnih se je poslužil Kozak v svoji šentpetrski epopeji, ki je zato umetniško bolj uspela. Ta zgolj zunanja omejenost bi zahtevala silne notmnje strnjenosti in zgoščenosti, osredotočenosti na glavno dejanje. Ta dramatična konciznost se je Kozaku v nekaterih osrednjih prizorih posrečila, pogosto pa ga zavaja njegova ljubezen do slikanja situacij v pripovedovanje stvari, ki so z glavnim dejanjem komajda v rahli zvezi. Zato je mnogo poglavij nujno moralo trpeti, da se čitajo kakor neizveden osnutek. Ta tehnična neuravnovešenost čitatclja često moti, da si ne more ustvariti jasne slike in gubi nit pripovedovanja, posebno se mu je težko orientirati v uvodnem pripovedovanju. Poglavitna moč Kozakovega peresa tiči v črtanju prizorov. Njegova situacija je trdno zasidrana in nazorno oblikovana. Manj nazoren je pisatelj v formiranju značajev. Njegove postranske osebe (oba pravdača Bos in Smreka r ter njegov sin Tone) so šibkcjc očrtane. Naj resnične jšc so tiste, ki so vidno zajete iz življenja; to sta posebno Balant in Revež, ki sta oba posebneža svoje vrste. Več moči razodeva pisateljevo pero pri črtanju ženskih značajev, dasi tudi lik Katarine ni vedno jasen. Veliko nežnosti pa je pisatelj položil v Lizo. Vsa pisateljska sila avtorjeva je osredotočena seveda v glavni osebi, Martinu, ki veže vse dejanje. On, sin dolinskega kmeta, ne more vzdržati v zatohli tesnobi nižin. Ni rojen, da bi oral, sejal in žel. S svobodno gorsko pri-rodo se čuti eno. Nevarnosti ga mamijo in izzivajo. Beli mecesen na osameli nedostopni gorski planoti mu je rodni brat in prava podoba njega in njegovega življenja. Tam stoji sam, visoko pod nebom, in usiha brez sence... Prizor, kako se povzpenja Martin do te svoje podobe, je osrčje vse povesti in med najboljšim, kar sein doslej čital izpod Kozakovega peresa. Svojevrstno elementarno animaličnost tega divjega lovca je pisatelj ob-svetlil s krepkimi in rezkimi barvami, tako da mu čitatelj tudi kak prekričeč in neuglašen izraz rad odpusti. Proti koncu pa se ta napeta črta prelomi. Martin ustreli razvratnega Lizinega sina. On, svobodni sin prirode, poslušen samo zakonom svoje krvi, postane spokornik. Strahovi ga mučijo. Ta prelom v duši je nezadostno pripravljen. Zamislek vzbuja literaren videz. Pisateljev izraz v tej povesti stremi po preprostosti, sočnosti in lapidar-nosti. Vendar se še ni našel. Ta slog še ni čist in uglašen. V pripovedovanju se kaotično mešajo slike iz vulgarne realnosti in transcendentnosti. Ko bo avtor še intenzivneje zaživel s snovjo, bo tudi njegov izraz kakor tekoče zlato. «Beli mecesen» je še preveč koncept, ki pa priča, da gredo Kozakove težnje za dramatskim oblikovanjem življenja. Naravoslovne črtice v knjigi «Iz tajnosti prirode» so zasnovane nekako v Bölschejevem duhu. Najboljša je nedvomno prva, Vidova «Pravljica o lakoti», ki pa ji preprost in neuk čitatelj ne bo mogel slediti. Takemu čitatelju bo, mislim, najbolj pogodi Severjeva «Iz pradavnih dni», ki je pisana zares poljudno in nazorno. Poljančeva «Med ledom in snegom», ki se v bistvu dotika iste snovi, je mnogo šibkejša. Damjanovo poročilo o odkritju severnega tečaja bo priklenilo preprostega čitatclja. «Veliko pratiko» je uredil A. Debeljak. Nedvomno je ureditev take knjige nekaj nadvse težavnega. Urednik mora dobro poznati potrebe in zanimanje čitatcljcv, ako naj knjiga zares služi njih pouku in zabavi. Taka pratika ni samo ohlapna zbirka, ki nudi seznam svetnikov, nekaj životopisov, nekaj politike (ki jo danes itak vsakdo pozna), par podobic in malo medlega leposlovja, idealna naloga pratike jc — ljudska čitanka. Dcbcljak je v principu obdržal dosedanjo našo koledarsko tradicijo, ki pa jo je spretno osvežil z raznimi sodobnejšimi članki (kot so posebno Nardinove črtice), kakršnih doslej nismo bili vajeni v naših koledarjili. Urednikovo prizadevanje pa bo moralo biti, da bo zunanja pestrost v resničnem skladu z notranjo tehtnostjo. Nekaj dobrega in izbranega leposlovja bi tudi taki knjigi ne škodovalo. — Temelji so postavljeni in zdaj bo treba graditi dalje. Družba sama se nedvomno zaveda, kako težko in odgovorno nalogo si jc nadela. A vendar: kakšna bo zgradba, ne zavisi zdaj več toliko od družbe, tudi ne od kakršnihkoli političnih konstelacij, ki jih naše do bolesti ljubosumno strankarstvo izigrava, to zavisi predvsem od slovenskih pisateljev. Tem jc treba reči: evo vam torišča, kjer lahko svojemu narodu govorite neposredno in odkrito, brez hinavstva in licemcrstva, s svobodnim srcem in svobodno vestjo! Fran Albrecht. SRBSKO-HRVATSKA DELA Ranko Mladcnovič: Dramske gatke II. Dača. Izdanje S. B. Cvijanoviča. Beograd 1926. Strani 32. Umrlemu na čast so prirejali stari Slovani bojne igre na grobu in slovesne pojedine, ki so se imenovale strava. Časi in usode so te slovanske običaje v marsičem preobličili; bojne igre so izginile, pojedine pa so ostale. Mladcnovič je v «Dači» očrtal pogrebno pojedino pri Srbih, ki so v dobi despotstva pod silo turškega navala duševno in gmotno propadali. Ob solnčnem zatonu težkega poletnega dne sc vrši po pogrebu na domu umrlega «sebra» (neplcmenitnika) «grozna i surova dača». «Posle se pilo, pilo, pilo... To je bila uteha onih, koji još dišu, koji su ostali, da još čekaju na smrt.» Kdo naj odkrije ikono na zidu, zagrnjeno radi smrti v hiši? Pogovor se suče o pokojniku in vražarskih mrtvaških obredih. Soseda očita brezbožnemu sosedu pijanost. On: «Imam i zašto da sam pijan; voleo sam ga kao brata.» Ne pijani menih ne drugi ne morejo odkriti ikone, vsi so preveč grešni. — Grobar odide na ulico in povabi na pojedino pijanega hajduka, ki se je v gostilni do srajce slekcl in jaše nato v sprevodu pijanih otrok nag po ulici na govedu. «Stare se žene gadile, a mlade su krišom gledale požudno golog čoveka i drhtalc i od strasti i od stida.» — Pijanega meniha, ki je na pojedini zaspal, polože na posteljo, kjer je bil pokojnik izdahnil. «Mnogo je pio za pokoj duše. Neka je Bogu hvala ...» Nagi hajduk prijaše na govedu. Vse se zdrzne, on skoči na tla, si nadene srajco, ki so jo prinesli za njim, sede tak na meni ho vo mesto in mahoma «svi osete, da je o 11 jedini još uvek Slobodan, snažan, močan i svet, i ako nečovečan i smešan. Svi duboko osete da'jc on došao da ill od nečega spase, 011 još jedini!» Sosed se tudi sam ponudi v hajduke. Sprejino ga, če bo jačji od smrti, večji od mržnje in sirovejši od življenja. Hajduk odkrije ikono, vsem odleže in smejo se raziti. Ta mrtvaška orgija je napol pripovedovanje, napol razgovor v treh slikah, polna odvratnih, gnusnih podrobnosti (muhe, donavski komarji, smrad po vinu, pijana deca, vročina, zadehlost, skozi razpoke v stropu na mizo padajoče miši, sirovi pogovori, smrdeče kosti). Na dvajsetih straneli besedila stoji skoro štiridesetkrat beseda «pijan». A čeprav se vsa ta družba vede napol blazno, se človek ne more ubraniti vtisa, da je «dača» naslikana po resnici in da je res moralo biti tako tisto življenje, ki je porajalo uskoke in hajduke. Slovani so menda precej dovzetni za skrajnosti. Pred leti so listi poročali, da je ruski naturalizem in verizem korenitejši od zapadnega in se ne pomišlja postaviti na oder osebo, opravljajočo telesno potrebo. Mladenovič ne zaostaja preveč za tem ruskim okusom. Opravičuje ga nekoliko divja resnoba njegovega dela, ki ga človek bere, kakor bi v kakem pragozdu prisostvoval divjaškim prizorom prirodnih ljudstev. Zanimiv poskus — toda ali se obnese? A. Dudal. Ivan S. Ša j kovic: Novi prorok. Stihovi. Helsingfors. 1926. 64 str. Skoro polovico knjige zavzema obširen uvod «O novom proroku», ki ga je napisal V. de Tillo. V tem uvodu pripoveduje zgovorni tolmač o mistiki, o apokaliptični dobi sedanjosti, o krščanstvu, o veliki tajni križa, o edini rešilni poti iz kaosa dvajsetega veka, o veličini Šajkovičeve pesnitve, o novodobnem herojstvu «Novoga proroka», o novem življenju itd. — skratka že ta uvod ti nadomesti toli poveličano pesnitev, ki je prav za prav vcrzificirana modrost, zelo zgovorna in patetična, toda nepesniška in abstraktna. Takih božanstvenih pesnitev je v prvih letih po vojni kar deževalo v vseh literaturah. Zbujale so vsaj pozornost, dasi več tudi te ne zaslužijo, ker so po večini vsa ta «videnja» zgolj metrična didaktika, ki naj rešuje izgubljene duše. Značilna za tako pesmovanje so premnoga retorična vprašanja, ki so najjasnejši dokaz nepristnosti lirike te vrste. Tudi je večina verzov abstraktnih, razumsko narejenih, skrajno medlih. Pridigar se ne razlikuje dosti od takega «proroka». Ne vein, čemu sploh verzificirati različne teorije in izkustva srednjeveških in novodobnih mistikov. Kako prisiljen, kako lažniv je tak verz! Drugi del zbirke nosi naslov: «U osvitku». Te pesmi samo potrjujejo sodbo, ki sem jo izrekel o pesniku. Mestoma se mi zazdi, da čitam prvence nadebudnega mladeniča, kakor: «O, sestro zvezdo, što radosno sjajiš, / i inesto svoje vasionsko znaš, / molim te, sestro, odgovor da daš / i malom bratu tajne, da ne tajiš!» itd. Morda je pisec te zbirke odličen pristaš kake teozofske ali slične družbe in mu je pričujoča knjiga uspešna legitimacija za njegovo tozadevno delovanje. Miran J are. Stanislav Vinaver: čuvari sveta. Tzdanje C. B. Cvijanoviča. Beograd. 1926. Vinavcr je med najmlajšimi znan pisatelj, ki se je že uveljavil s svojimi knjigami, kakor «Varoš zlih volšebnika» (stihi), z zbirko esejev «Gromobran Svemira», «Nemačka u vrenju» itd. Toda njegova najnovejša knjiga «Čuvari sveta» ne zadovoljuje. So to utrinki brez naslovov, nekake beležke mrkih trenutij iz borbe za spoznanje in razsvetljenje, uporni kriki trpljenja. Toda preveč jasno opaziš, da je tej poeziji kumoval razum in da je bila cmocija šele sekundarno gibalo. Sploh se vobče v slabejšiIt potencah sodobnih pisateljev opaža močna težnja, vsiliti v umetnost umničenja, kar je dokaz šibkosti tvorne sile. Umetnost je vendar popolno nasprotje analizi, razklanosti, abstrakciji. Tam, kjer je Vinavcr izrazil doživetje, ki ga je prevzelo ob resničnem dotiku z življenjem, se mu je posrečila res pesem. Toda vse bogatejši so stihi, ki spominjajo na paradokse, kakor: što propušta Hol i Svest ne propušta Mutni san ... (Još?... več?)... b i*u j i gorka Vest ko ju ne /.na (ne zna?!) ... Dan... Niso redka tudi epiteta: Simfonija Sveta, Bogovi, Sonata opus 111, Duh, Krug, Svc, Velika Reč itd., ki so slabo znamenje poezije. Miran Jarc. KRONIKA DOMAČI PREGLED t Zofka Kvedrova. — Slovensko kulturno ženstvo sta v zadnjem času zadela dva težka udarca. V kratkem razdobju nekaj tednov je izgubilo dve svoji najinarkantncjši kulturni zastopnici: pisateljico Zofko Kvedrovo in slika-rico Ivano Kobilčevo. Obe sta po svojih zmožnostih in svoji razviti duševnosti visoko nadkriljevali povprečni nivo sodobne slovenske žene. Po svojem notranjem ustroju pa sta si naravnost živo nasprotje. Ivana Kobilčcva, hči prejšnjih generacij, jc notranje uravnovešena, z rahlo francosko skepso, a s pristno slovensko skromnostjo, apolinično mirna in dionizij-sko vedra hkratu — Zofka Kvedrova pa, zastopnica ženske generacije ob prelomu stoletja, notranje razgibana, impulzivna, nemirna, s silno željo po aktivnosti, naravnost prototip moderne intelektualne ženske. Vzlic temu pa je obe, zlasti v njuni mladosti, družilo isto nagnenje: obema jc bil tesni domači svet preozek, obe je palila želja po notranji samostojnosti, zato sta obe hoteli preizkusiti svoje moči tudi na širokem svetskem torišču, kobilčeva razstavlja v Franciji, Nemčiji, Italiji, — Kvedrova pa piše razen v svojem materinem tudi v nemškem, češkem, srbohrvatskem jeziku. Za to prizadevanje je zlasti Ivana Kobilčcva našla v tujini več razumevanja in priznanja, nego ga ji je mogla nuditi domovina. * V preteklem stoletju se je udejstvovala slovenska žena v domači literaturi, ki je bila vedno siromašna na samoniklih ženskih talentih, predvsem kot diletantka. Med prvimi, ki se jc posvetila izključno pisateljskemu poklicu, je Zofka Kvedrova. Rojena v skromnih razmerah (22.aprila 1878. v Ljubljani), z nezadostno šolsko izobrazbo, prične pisatcljevati že kot preperosta stenotipistka. Ilkratu se oglaša v nji želja po svetu, po razširitvi duševnega obzorja. Odpravi se v tujino, poseča univerzitetna predavanja v Ziirichu, Bernu, Pragi, Berlinu. Udcjstvuje se kot žurnalistka in pisateljica. Njena prva knjiga «Misterij žene» (1900) pomenja za tedanji čas pogumno, naravnost predrzno gesto. Knjiga jc izraz velike odkritosrčnosti. Nato se poizkusi v dramatskem oblikovanju (enodejanke «Ljubezen», 1901), izda knjigo črtic «Odsevi> (1902), «Iz naših krajev» (1903), «Iskre» (1905), socijalno dramo «Amerikanci» (1908). roman «Njeno življenje» (1914) in je razen tega stalna sotrudnica «Ljubljanskega Zvona» in «Slovana». V češkem in srbohrvatskem jeziku izda več del, deloma prevodov, deloma originalov (Vlada a Mar ja, Nada, Povidky, Vesnicke povidky, Slovenske novele, Unuk kraljeviča Marka. Arditi na otoku Krku i. dr.). Vrhu tega ureja od 1917. do 1921. «Ženski svet» (pozneje «Jugoslovenska /ena»), ki je bil nedvomno doslej najboljši jugoslovanski ženski list, ter od 1904. do 1914. slovenski družinski list «Domači prijatelj», kjer je bila pisateljica vzpodbujajoč mentor mladim in «nadebudnim» slovenskim literatom. V resnici je bil «Domači prijatelj» pod njenim uredništvom za tedaj doraščajočo pisateljsko generacijo najboljše literarno vežbališče, list, kakršnega bi Slovenci potrebovali še danes. Današnji čas ni primeren, da bi mogel povsem pravilno in pravično pre-oceniti vse pisateljsko delo Zofke Kvedrove. Njena celokupna stvaritev, razkosana na tri jezike, se odteza sintetični sodbi. Nesporno pa je, da je tičal v pokojnici krepak pisateljski talent, ki je bil zmožen ustvariti tudi trajno pomembno delo. Ta talent je bil, žal, premalo obrzdan in discipliniran. Zato je njena proza v umetniškem pogledu dostikrat preohlapna, premalo koncentrirana, vihrava in včasih naravnost žurnalsko pobarvana, pisateljica se ni povzpela do zadnje dognanosti umetniškega izraza. Tudi so preredki v svetovni literaturi vzgledi, da bi kak avtor mogel ustvariti kaj trajnega in pomembnega v drugem, razen v svojem materinem jeziku. Boljše od širokih konceptov so njene kratke črtice. Najlepša, neposredno učinkujoča pa so njena prisrčna intimna opažanja iz rodbinskega kroga. V teh finih izcizcliranih miniaturah bo Zofka Kvedrova živela. To plodno, bogato in bujno življenje se je nenadoma prekinilo dne 21. novembra 1.1. Pokojnica je umrla v Zagrebu. «Ljubljanski Zvon» ohrani svoji zvesti sotrudnici veren in svetal spomin. Spominu t Ivane Kobilčeve. — So ljudje — in med njimi tudi umetniki — ki vse svoje življenje stoje sredi najhujšega vrveža, ki jih pozna vsakdo in katerih ime se čuje vsak dan. Toda, ko zatisnejo oči in jim preživeli skušajo oživiti njih delo, se premnogokdaj pokaže, da je ostalo le malo trajnega in Še živega od vsega njihovega prizadevanja. So pa spet drugi, ki v življenju ostajajo skoro neopaženi od velike množice, a ko pride dan končnega obračuna, se odkrije dedičem bogata in nepričakovana žetev. Med take plodne značaje spada tudi 1 v a n a K o b i I č e v a. Dočim je ostalo širši naši javnosti njeno življen-sko delo skoro nepoznano, je šlo njeno ime preko slovenskih meja. Saj je bila ona edina izmed vseh naših upodabljajočih umetnic, ki se je povzpela do svet-skega priznanja, kakršnega je bil tudi lemalokateri slovenski umetnik deležen. Ivana Kobilca je bila rojena dne 20. decembra 1861. leta kot hči ljubljanske meščanske rodbine. Prve slikarske nauke je prejela od slikarice Ide KUnlove. Svojo pravo umetnostno izobrazbo si je pa pridobila na dunajski akademiji in kesneje v Monakovem, kjer je obiskovala sprva umetnostno-obrtno šolo in nato študirala na akademiji pri slikarju Erdteltu, ki je tačas slovel kot portretist. Tu si je ustvarila tisto svojo solidno tehnično podlago, ki jo je vse življenje ščitila pred praznim eksperimentiranjem in jo naučila ceniti resnične slikarske kvalitete. Sledilo je nato daljše bivanje v Parizu, kjer si je uredila lasten atelier. Slikala je tudi v tedanji Meki impresijonistov, v Barbizonu. To delo v prirodi je zapustilo vidne sledove v njenem ustvarjanju in postalo odločilnega pomena za njen nadaljnji razvoj. Iz tega časa izvirajo prvi njeni uspehi, ki so ji prinesli tudi zunanja odlikovanja. Tačas je nastoplia s svojimi deli tudi doma v Ljubljani in žela priznanje. Toda ni je vzdržalo doma. Preveč jo je vabil lepi svet in potovala je po Italiji, študirala v Florenci, nato pa spet delala dalje časa v Sarajevu, dokler se ni preselila v Berlin, kjer je sredi ustvarjanja preživela osem let. Malo pred izbruhom vojne se je vrnila v Ljub- Ijano. kjer se je stalno naselila. Tudi tu ji niso potekala leta v brezdelju. In ko se je pripravljala, da priredi svojo kolektivno razstavo, ji je smrt prekinila življenje, ki je bilo en sam niz dela in tvornosti. Samo dva tedna sta manjkala do petinšestdesetletnice, ko je dne 4. decembra 1.1. zaprla svoje lepote žejne oči. Ivana Kobilčeva je bila ena izmed najodličnejših osebnosti naše stare umetniške generacije, ki je tudi nova doba s svojimi težnjami ni mogla oineh-kužiti. Značilno za njeno notranjo uravnovešenost je dejstvo, da se ni nikdar povsem predala časovnim maniram in modi. Čeprav je imela med vsemi slovenskimi vrstniki največ prilike opazovati stvaritelje francoskega impresionizma in neposredne bližine in dasiravno ji je tujina postala drugi dom, kjer je našla znancev in prijateljev, je njen umetnostni razvoj jasen in dosleden. Mogel bi kdo trditi, da njenemu delu manjka moči in osebnega, silnega temperamenta. Toda v kolikor je to res, toliko je v njenih tvorbah mirne ljubeznivosti in iskrenega, nepotvorjenega čuvstva, ki je ženskonežno in plemenito, nevsiljivo. Solzava sentimentalnost in osladna, igrana naivnost, ki običajno zmami ženske — umetnice, ji je ostala tuja. Pozna se ji, da je izšla iz dobre šole, kjer se je naučila več nego samo šablonskega ponavljanja ganljivih nastrojenj. Za njeno malce trezno in naturalistično poudarjeno pojmovanje je bila nenavadna tehnična dovršenost nujen predpogoj. Slikala je Kobilčeva mnogo in razne motive. Najznačilnejše so zanjo žanrske slike, pa tudi v portretu je ustvarila mnogo nadpovprečno dobrih in umetnostno preživljenih del, ki lahko zdrže tudi vsako neslovensko, absolutno merilo. Pokrajin, vsaj brez štafaže, skoro ni slikala. V poslednjih letih je gojila poleg portreta posebno še tihožitje. Njene cvetlične kompozicije, v katerih je dosegla veliko spretnost, spadajo med dela, ki so zanjo najbolj značilna, dasi nekdanjih žanrskih podob kvalitativno ne dosegajo. — Slikala je predvsem z oljnimi barvami, obvladala je pa prav izvrstno tudi pastel, kjer je izvršila posamezne res kabinetne komade. Sprva se je naslanjala na priučeno mona-kovsko oljno tehniko. Uporabljala je temne, globoke barve in močna nasprotja. Proučevanje prirode in bivanje na deželi jo je približalo novim slikarskim strujam, kjer je takrat zavladal pleinairizcm. Skala njenih barv postaja svetla, prično jo zanimati problemi luči in zraka. Vendar je nova smer ni prevzela toliko, da bi se bila povsem prepustila valovom mogočne impresionistične struje. Pustila pa ji je ta šola zmisel za skupen ton in živahen, topel kolorit, ki je zamenjal prvotno, na kontrastih temelječo slikarsko tehniko. V Ljubljani je Ivana Kobilčeva razstavila prvič leta 1889., in sicer sama. Udeležila se je potem prve slovenske umetnostne razstave v Mestnem domu leta 1900. Po vojni je prvič spet razstavila na božični razstavi leta 1924. nekaj cvetličnih tihožitij. Par starejših, izbranih portretov je pokazala na lanski portretni razstavi, ki so spadali med najboljša dela moderne dobe. — V inozemstvu je razstavljala prav pogosto, prvič leta 1888. v dunajskem «Kiinstler-hausu», že prihodnjega leta v monakovskem «Glaspalastu». Leta 1891. je v Parizu razstavila svojo «Pomlad» in bila nato imenovana članom «Societč Nationale des Beaux-Arts». Udeležila se je še mnogo razstav na Dunaju in v Monakovem, potem v Zagrebu in Beogradu, v Pragi, v Dresdnu, Berlinu, v Budimpešti in Benetkah. Izmed znamenitih osebnosti, s katerimi so jo vezale prijateljske vezi, naj imenujem samo dvoje imen: največjo še živečo nemško umetnico Käthe Kollwitz in slovitega francoskega freskanta, mojstra Puvisa de Chavannesa. Od njenih slik so posebno znane «Poletje» in «Branjevka», ki sta obe v «Narodni galeriji», dalje «Likarice» in «Pri kavi». Za mestno občino ljubljansko je naslikala portret župana Ivana Hribarja, veliko podobo vladike Stross-mayerja in alegorijo «Slovenija se klanja Ljubljani», ki visi v občinski zbornici. Njene slike se nahajajo še v ljubljanskem muzeju, v javnih zbirkah v Zagrebu in Budimpešti, več cerkvenih kompozicij v Sarajevu. V zasebni lasti so pa raztresena dela njenih rok po vsej Evropi. Ker je Ivana Kobilčeva živela večinoma izven domačih mejä in je zelo redkokdaj razstavljala pri nas, je ostalo širši javnosti njeno delovanje skoro nepoznano, še bolj je pa njena prirojena skromnost, ki jej ni dopuščala, da bi se bila silila v ospredje, vzrok, da se komaj zavedamo, kaj smo izgubili z njo. Njen odhod znači za slovensko umetnost izgubo nadpovprečne potcnce iz prve naše umetniške generacije, v kateri se je pokoj niča uveljavila po svojih absolutnih slikarskih kvalitetah. V zgodovini našega slikarstva ostane njeno ime svetel pojav in visoko stoječ izraz dobe, ki jo je med nami tudi ona odločilno pomagala oblikovati. Kolektivna, zdaj, žal, posmrtna razstava, katero je malo pred smrtjo še sama nameravala prirediti, nam pokaže še morda neznane strani njenega umetniškega obraza, njenega pomena, katerega niso zmanjšala leta, ne bo mogla odločilno izpremeniti. Pokazala pa bo točnejšo in popolnejšo sliko plodov bogatega in harmonično uravnovešenega življenja, ki jc bilo veren odraz pokojničinega ljubeznivega značaja in žlahtnega, res zlatega srca. Slovenska umetnost pa ohrani Ivano Kobilčcvo kot največjo upodabljajočo umetnico, kar sc jih jc rodilo med nami, v trajnem, častnem spominu. K•D• Cankarjev «Budalo Martinec». Pod tem naslovom je objavil g.dr. Fr. Vidic v 5. letošnji številki «Doma in sveta» članek, v katerem podaje nekoliko zgodovinskih potezic o tem, kako je prišel svoj čas prevod Cankarjeve črtice «Budalo Martinec» v «Ocsterreichische Rundschau». Naj mi bo dovoljeno, da povem tudi jaz, kar mi je v tem pogledu znanega. Mislim, da je bilo nekako meseca septembra 1904., ko se je zglasil pri meni ko takratnem uredniku «Ljubljanskega Zvona» od konzorcija, ki je nameraval izdajati novo revijo «Oesterrcichische Rundschau», tajnik Junker ter me skušal pridobiti za sodelovanje pri tem listu. Obenem me je prosil, da bi mu svetoval, do katerih slovenskih pisateljev naj bi se še obrnil zaradi sotrudništva. Imenoval sem mu tega in onega in ga kajpada še posebno opozoril na Cankarja, ki je bil v tistem času glavna opora «Ljubljanskemu Zvonu». Pripomnil je, da so mu Cankarja tudi že drugi priporočali. V pismu z dne 29. novembra 1904. pa mi piše Cankar: «...Zdaj pa še nekaj. Od nove dunajske revije .Oesterreichische Rundschau' sem bil in-direktno naprošen, da bi na kak način ,reprezentiral' v nji slovensko literaturo. Pa ne s kako staro rečjo, temveč s črtico ali novelo, ki bi bila prevedena iz in a n u s k r i p t a ter izšla ob enem v originalu in prevodu (ki ga oskrbi dr. Vidic). Jaz bi najrajši, da bi ta črtica, ki se bom posebno potrudil zanjo, izšla v ,Zvonu'. Dolga ne bo — za eno številko. Ob svojem času bi Vam povedal rok, kedaj naj bi najboljše izšla. Imenovana revija je zares odličen list — zbrala se je v nji elita avstrijskega nemštva; izhaja šele od oktobra. Blagovolite mi pisati o tej stvari 1 —» Kaj sem Cankarju odgovoril na to pismo, se v podrobnosti ne spominjam več. Vsekakor pa sem mu naznanil, da sem pripravljen, sprejeti original zadevne črtice v «Ljubljanski Zvon». V dopisnici z dne 15. dcccmkra 1904. omenja Cankar: «V nedeljo prejmete mojo naznanjeno ,Muster-črtico'(?). Naslov: ,B u d a 1 o Martinec'». Meni so se vzbudili pozneje glede vse stvari nemara kaki pomisleki, ki sem jih sporočil Cankarju, ker mi piše v pismu z dne 20. decembra 1904. takole: «Da, črtica, ki jo pošiljam, je namenjena za »Zvon* in za ,Oestcr-reichische Rundschau'. Razume se, da ne sme iziti v .Zvonu' pozneje nego tam. Obvestim Vas vsaj 15 dni pred dotičnim rokom. Prosim Vas pa, da mi to pot poveste, kaj mislite o črtici; pokazati sem jo hotel Zupančiču, pa jc bilo prepozno. Upam, da se blamiral r.e bom.» Jasno je, da mu v odgovoru na to pismo nisem poguma jemal. Tem manj, ker mi je bila črtica vobče všeč. Pač pa sem imel občutek, da bi bil Cankar z marsikatero drugo svojo stvarjo Nemcem še vse bolj imponiral kot bas s to črtico. V pismu z dne 1.januarja 1905. piše: «...O Almanahu ne govorim nič več, ta bedarija mi jc do grla. Pač pa nekaj žalostno-smešnega. ,Budalo Martinca' sem Vam poslal tako hitro, da ga niti prepisal nisem. Nikoli še nisem prepisaval svojih reči, in tako sem tudi to čisto navadno pozabil prepisati. Doli je pač ne bi nobeden prepisaval, torej mi jo blagovolite vrniti za dva dni. Ne bo se ji zgodilo nič — pač pa se bo najbrž zredila za dve strani.» Jaz sem menda nekaj ugovarjal, boječ se nemara, da ne bi črtica v «Oesterreichische Rundschau» prej izšla kot v «Zvonu», na kar mi je Cankar o stvari, in sicer na dopisnici z dne 14. januarja 1905. iznova pisal: «Saj sem Vam bil natanko sporočil, da sem pisal ,Budalo M/ za ,Zvon4 in za revijo ,Oesterreichische Rundschau4. Treba je torej prevesti (to oskrbi dr. Vidic) in zato rabim prepis. Zdaj je vendar jasno. Rabim pa ga hitro zaradi honorarja. Vrnem z obratno pošto.» Jaz sc sedaj seveda nisem več ustavljal, temveč sem Cankarju izpolnil njegovo željo. Vrnil mi jc rokopis v pismu z dne 9. februarja 1905.: «Tukaj Vam vračam ,Budalo Martinca* ter Vam pošiljam referat o Trdini; upam da Vain bo ugajal...» Z dopisnico z dne 5. maja 1905. mi Cankar naznanja: «.Budalo Martincc' je izšel v .Oesterrcichische Rundschau', — brez moje krivde. Prevod je izročil dr. Vidic, pa saj ste tudi sami govorili z Junkerjem. Naposled mislim, da to itak nič ne škoduje, ker te dunajske revije ne bere najbrž niti troje .Zvonovih' naročnikov. Vsekakor prosim, da objavite original čim prej, ker jc mnogo boljši od prevoda. Izdajatelj ,Ocstcrreichische Rundschau' vladni svetnik Glossy me je naprosil, da naj mu napišem--svojo biografijo! In zelo obširno. Jaz bom to storil, pa na originalen način.» Iz vsega je razvidno, da je bilo dogovorjeno, da se morata original in prevod črticc sporazumno ob istem času natisniti, pa da me je uredništvo «Oesterreichische Rundschau» prehitelo. No, nesreča ni bila tako velika, vendar mi je bila stvar tistikrat malce neljuba! Dr. Vidic navaja ob koncu svojega tozadevnega spisa nekatere razlike med rokopisom črtice «Budalo Martinec», ki je služil njemu za prevod in natiskom v «Zvonu» in poudarja, da so bile dotične izpremembe v «Zvonu» nepotrebne in da so predrugačile tekst na slabše. K temu moram pripomniti, da dotičnih izprememb gotovo nisem jaz povzročil. To so stvari, ki mikajo bolj jezikoslovce... Jaz sem si kot urednik vedno resno prizadeval, da bi sc izognil očitkom, kakršni so sc svoj čas po pravici izrekali proti uredniku Bcžku, ki se ni kar nič plašil, izpreminjati pisateljem celo zmisel in napraviti iz belega črno in obratno, ako je tako bolje odgovarjalo njegovemu na-ziranju. Sicer pa so vse tiste izpremembe, kakor dr. Vidic sam pravi, malenkostne in res ne vem, zakaj naj bi bile predrugačile tekst na slabše. Da bi na strani 474., 18. vrsta, v «Zvonu» stalo bolje «zazvonilo» kot «pozvonilo», priznavam, vse drugo pa je pač brezpomembno. Sicer pa ni izključeno, da se je Cankarju, ko je original naglo prepisaval, sama od sebe vrinila kaka druga beseda, kot je bila v originalu. Vsekakor se Cankar ni pritoževal, da mu je «Zvonovo» uredništvo pri tej črtici kaj pokvarilo, dasi je bil precej občutljiv in mi je n. pr. 10. marca 1909. pisal: «Prosim Vas tudi, nikar ne izpreminjajte moje ortografije; saj toliko slovenščine že znam, kakor...» Da pa je bilo treba sem ter tja tudi Cankarju kaj malega popraviti, pričajo gorenji citati iz njegovih pisem, kjer n. pr. redno piše «rabim» namesto «potrebujem». — Končno naj še omenim, da me je redakcija revije «Oesterreichische Rundschau» s pismom z dne 8. aprila 1905., ki ga je podpisal vladni svetnik dr. Glossy, ponovno povabila, da bi sodeloval pri tem časopisu ter ine ob enem naprosila, da bi ji stavil konkretne predloge glede sočasne objave prevodov v «Zvonu» natisnjenih novel v «Oesterreichische Rundschau». Jaz pa se v to nisem podal. Prvič zaradi tega ne, ker se tisti čas v naši literaturi ni produciralo dosti takega, s čimer bi se bili mogli ponašati pred svetom, še bolj pa iz tega vzroka ne, ker bi bil imel kot «Zvonov» urednik preveč vezane roke in bi ne bil nikdar vedel, kdaj smem v «Zvonu» kaj natisniti in kdaj ne. Eden prvih pogojev za uspešno redigiranjc kateregakoli lista je, da more urednik z gradivom, ki se mu ga je posrečilo dobiti, svobodno disponirati! Tako je vsa stvar zaspala. — Dr. Fr. ZbaSnik. Naš igralski naraščaj. (Konec.) Eno je gotovo: brez šole danes ni več mogoče h gledališču. Brali in občutili smo že premnogokrat, da so danes zahteve časa tako narasle, da je treba novemu igralcu poleg talenta še tudi malo v to umetnost spadajočega znanja. In sicer takega znanja, ki mu ga da lahko v potrebni meri samo dobra dramatična šola. Prvi in prav za prav edini faktor, ki bi prišel tukaj resno v poštev, bi bila država. «Če so gledališča že enkrat v državni upravi, je dolžnost iste oblasti, da nudi človeku, ki bi mogel ali hotel tem zavodom služiti, kar le mogoče visoko izobrazbo.»3 To je, česar naša ministrstva ne morejo razumevati. Veliki kulturni in posredno tudi zunanje-politični pomen svojih gledališč priznavajo vsi evropski narodi. Tako je nedavno dejal avstrijski prosvetni minister dr. Schneider tele besede: «Es gebietet doch mein eigenstes Lebensinteresse, dieses Burgtheater in reger Schaffenskraft und Schaffensmöglich -keit ze erhalten, denn sein Schicksal ist unser Schicksal. — Es ist die Weltgeltung unseres Kunstlebens eng verknüpft mit der Weltgeltung unseres Staates.»4 Tako je češka vlada uvedla vsakoletne nagrade za režiserje, igralce in ensemble. In povedati je treba, da smo Slovenci tudi na gledališkem polju 3'II. Eulenberg, Mein Leben für die Bühne, Berlin, 1919. * Dr. E. Schneider, Zur Hundertfünfzigjahrfeier des Burgtheaters, Wien 1926 pastcrki v državi. Ne samo, da ima ljubljansko gledališče relativno mnogo manjšo podporo od zagrebškega in beograjskega, je znano tudi to, da v Zagrebu in Beogradu vlada dramatično šolo podpira, dočim za ljubljansko šolo še ni dala niti beliča. Ni mi doslej tudi znano, da bi podelila država le enemu izmed članov naše drame kakšno študijsko podporo ali ustanovo. Vse tozadevne prošnje so bile redno odbite. Prav tako ničesar ni dala doslej gledališka uprava, razen tistih mesečnih 500 Din, ki jih je dajala Udruženju eno leto, potem pa jih tudi zaradi nizkega budžeta ukinila. Po mojem mnenju pa bi morala država, ki podpira srednje, gozdarske, vojaške, visoke itd. šole, podpirati z isto dolžnostjo tudi gledališče, to je gledališke šole. In če naša državna gledališča še ne uživajo ugleda, kot bi ga morala, je kriva tega v nemali meri država sama, ker jim sama pripisuje manj cene in važnosti, kakor pa bi jo v resnici zaslužila. Drugi faktor, ki bi bil poklican skrbeti za naš naraščaj, je Dramatično društvo. To je poleg Udruženja tudi edino, ki je v zadnjih letih za naše igralce v rcsnici nekaj storilo. Vendar je ta pomoč in sploh razmerje Dramatičnega društva do našega naraščaja tako zagonetno in v tajinstvene megle zavito, da se bomo morali k temu še posebej vrniti. Tretji faktor, ki se je največ in prostovoljno brigal za naš naraščaj, ne da bi bil v to le malo poklican ali dolžan, pa je bilo Udruženje igralcev. Postanek te šole, njen potek in žalosten konec sem v kratkih potezah opisal že zgoraj. Čeprav se z njenim načrtom nisem strinjal, vendar priznavam njeno dobro lastnost, da je vsaj deloma kultivirala svoje gojence in jim dala prve pojme o sistematičnem šolanju in pobude za nadaljne gledališke študije. Kakor rečeno, pa ne smatram niti najmanj za potrebno, da vzdržuje Udruženje dramatično šolo. To ne spada v njegovo območje. Udruženje — posebno naše — ima prvič še toliko opravka z lastno notranjo organizacijo, da mu je treba za to delo vseh sil, drugič pa tudi ni navada, da bi igralci na lastne stroške skrbeli za prirastek državnim gledališčem. (Tudi naraščaja tehnikov in tehnike ne vzdržuje Udruženje inženjerjev!) II. Kakšen naraščaj se nam ob vladajočem stanju šolskih razmer obeta za najbližjo bodočnost? Jasno je, da se bo naš igralski stalež ob teh pogojih sestavljal še tudi v bodoče iz rokodelcev, nižjih uradnikov ali v najnovejšem času kvečjemu iz visokošolcev. V enem ali drugem primeru je i g r a 1 s k a izobrazba minimalna, to se pravi, da je sploh ni. Da človek v današnjih razmerah ne more več enostavno stopiti od rokodelske mize ali uradniških aktov na gledališki oder in nam predstavljati Shakespcarja, Ibsena, Strindbcrga, Shawa ali karkoli že, je gotovo brez vsega očitno. Pri študentih pa je komaj za las boljše: najsi bo že srednješolec ali visokošolec — dober kos splošne izobrazbe prinese sicer seboj, toda v gledaliških ali igralskih zadevah ve navadno prav toliko kakor rokodelec. Tudi če bi dosegli v tejn oziru skrajno možnost in bi bili pri gledališču že sami doktorji in profesorji, je s tem gledališču v bistvu zelo malo pomagano, ker gledališče rabi dobrih in talentiranih igralcev ter režiserjev, ne pa učenih profesorjev. Še bolj verjetno pa je seveda, da se nam je bati v nevarni meri pritoka tudi iz kadra tako zvanih in znanih izgubljenih eksistenc. V zadnji stiski pa se bo ponovila ista poteza, ki se je ponavljala vedno tudi doslej: intendance bodo v pomanjkanju domačih moči segle po ruskih, čeških, poljskih, hrvatskih itd. igralcih (ali igralcih na «razpoloženju»), nad vse časten in razveseljiv konec žalostne komedije pa bo potem ta, da se Slovenci nikdar ne bomo priborili do svojega, iz lastne kulture in lastnega naroda zraslega gledališča. III. Kako bi se dalo nedostatkom šolanja najhitreje in vsaj za prvo silo na jpametneje pomagati? Dejstva so: svojih kvalificiranih učiteljev nimamo, svojih učnih knjig (v kolikor so potrebne) tudi ne; poglavitno pa jc, da primerne državne podpore tudi še nimamo in je najbrže tudi letos še ne bomo dobili. Če vse to do dobra pretehtamo, pridemo do malo čudnega, pa vendar za zdaj edino umestnega zaključka: s takimi sredstvi, s kakršnimi razpolagamo trenutno, o t v a r j a n j e lastne dramatične šole sploh nima p o -m ena. Ker pa naraščaj na noben način ne sme ostati brez vsake izobrazbe, je naša dolžnost, da ga pošiljamo študirat v tujino, in sicer tako dolgo, dokler ne bomo zmožni osnovati si dobro domačo šolo. Ministrstvo prosvete, oziroma gledališka uprava naj bi razpisavala za vsako leto primerno visoko ustanovo, s katero odide vsako sezouo eden ali dva mlajša člana gledališča v tujino, kjer obiskuje štipendist igralsko šolo ali akademijo. Enako štiepndijo naj bi istočasno razpisovalo tudi Dramatično društvo, da tako še nadalje upravlja zaupano mu dediščino. Vse take štipendije bi se morale razpisati javno, ne pa tako, kakor doslej, da vedo zanjo samo nekateri izbranci. Prav tako bi morala biti objavljena imena prosilcev, ki so ustanovo ali podporo dobili. Dalje bi se morali štipendisti seveda zavezati, da bodo po končanih študijah služili nekaj časa v enem izmed državnih gledališč. Take šole v tujini imajo predvsem te vrline, da uvajajo gojenca polagoma v sistematično in splošno dobro govorno tehniko, v razne teoretične predmete, razen tega pa imajo še ta pomembni plus, da se nahajajo v velikem mestu, kjer ima gojenec neprestano priliko opazovati močno razvito gledališko življenje, zlasti dela svetovnih gledališč in umetnikov.5 Nedvomno je v zvezi s tem načinom šolanja tudi velik minus, ki ga trpi gojenec ob pomanjkanju pouka v slovenskem jeziku. Vendar se nam je za prva leta odločiti za alternativo: ali sploh brez šole ali pa vsaj tuje. Mislim pa, da bi tako v tujini izšolanega igralca dramaturg lahko tekom enega leta pošteno naučil pozorniške slovenščine. To bi bil po moji sodbi uporaben predlog. Na vsak način moramo najti v tem vprašanju, če ne končnoveljavno, pa vsaj zasilno izhodišče. Naraščaja ne smemo pustiti brez šole na cesti! Mislimo naprej, sicer se nam bodo vse današnje zamude čez leta hudo maščevale! Brez ureditve tega vprašanja je vendar, nesmisel, govoriti o bodočnosti slovenskega gledališča, ker bomo 5 Vse take podpore in štipendije pa bi bilo treba podeljevati dogovorno z gledališko upravo, da ne bi prihajalo v primerih angažiranih članov do kakih neprijetnoih komplikacij, kakor so se deloma močno pojavile v pretekli sezoni. po sedanjem načinu ostali z našo gledališko kulturo prav tam, kjer smo danes, to je, da bomo nazadovali! Preudariti in razjasniti je treba, kaj bi bilo umestno in kaj ne. Ciril Debevec. INOZEMSKI PREGLED «Jugoslavie» v Topičevem «Sborniku». Letošnja julijska številka znanega lopičevega mesečnika je v celoti posvečena naši kraljevini. V beletrističnem delu prinaša prevode del B. Lovriča, VI. Nazora, G. Krkleca, R. Fr. Magjera, potopisno skico L. Kube o Ohridu in tri članke; Dr. Prohaska piše o kulturni orijentaeiji moderne srbsko hrvatske literature, K.Strajnič o umetnosti pri južnih Slovanih in A. Dobronič o njih muzikalni kulturi. V sklepu svojega članka konstatira Prohaska, da ga je napisal v ta namen, da bi poka/al češkemu bravcu, kako zelo se misli predstaviteljev obeh narodov šc razlikujejo, da se bodo strnile mogoče kedaj v neskončnosti, kakor vzporednice, da pa se danes šc vedno gibljejo v svetlobi tujih luči. Vkljub širini naslova se tudi Dobronič giblje skoro samo med Hrvati in Srbi. Jugoslovanski godbi prorokuje lepo bodočnost; pravi, da bo s svojimi specifičnimi prednostmi zavzela poleg produkcije ostalega slovenstva skromno, a vendar pomembno mesto, ravno tako pa bo dala godbi zapadnega sveta novih vrednot, pred vsem sveži in oživljajoči element notranje dinamike. Najgloblje je segel s svojim člankom K.Strajnič. V uvodu pravi, da ni mogoče govoriti o kaki enotnosti specifičnih potez v jugoslovanski umetnosti; tega sta po njegovem kriva ne samo težka politična preteklost, ampak tudi pomanjkanje smisla za večjo politično in kulturno koncepcijo. Poskusi, da bi sc umetniki vseh štirih narodov zbližali (n. pr. v društvih «Lada» in «Medulič») niso prinesli lastne umetnosti s homogenim značajem. Tudi povojne razmere za take tendence niso ugodne; saj je jasno, da imamo n. pr. v naši kraljevini troje izrazitih umetniških središč. Današnja umetnost pri južnih Slovanih kaže vse znake raznih struj, ki so se v zapadiii Evropi pojavile v teku zadnjih desetletij, vse od starega dunajskega akademizina pa do zadnjega francoskega kubizma in neoklasicizma. Ob tujih vzorih je večina upodabljajočih umetnikov dosegla vsaj to, da dela v zapadnem, modernem duhu, le redki so, ki so se dokopali do samobitnega umetniškega izraza. «Jugoslovanska umetnost, ki je brez trajnih domačih tradicij, je morala čakati prihoda osebnosti, ki z vehemenco svojega talenta krčijo pota originalni umetnosti. Na srečo ima taki osebnosti zadnje čase v kiparstvu in arhitekturi. Ivan Meštrovič in Josip Plečnik sta duhovna očeta jugoslovanske skulpture in arhitekture. Ona sta tudi položila temelj umetnosti z izvirnim jugoslovanskim licem. Brez njunega direktnega vpliva se ne da misliti umetniški razvoj jugoslovanskih plemen in postanek izvirne jugoslovanske umetnosti.» Strajnič podrobno analizira razvoj slovenske umetnosti in posebno poudarja pomembnost «Zbornika za umetnostno zgodovino». — Med drobižem nahajamo člančič o Dani-čiču in skoro za polovico daljšega o — seveda! — Rudolfu Franjinem Mag j er u! Med ilustracijami sc nahaja tudi starinska, vsaj starinsko učinkujoča fotografija blejske cerkvice. J. A. G. Urednikov «imprimatur» dne 21. decembra 1926. NPVE KNJIGE Uredaištvo je prejel» t oceao sledeče kmjijc (z zrezdico * ozaačeae so aatisajeae t cirilici): *Pickens Charles, Pavid Koperfild. Prepričala za lmladež Alisa Čckson. Preveo s engleskog Pušan Bogosavljevič. Beajrad. S. B. Cvijanovič. 1927. 147 str. Cena "Si Bin. Eisner Paul, Volkslieder der Slawen. Leipzig. Bibliographisches Institut. 1926. 32* +5fr® str. Cena 4-25 M. (Meyers Klassiker Ausgaben.) Grošeljeva Marija. Čebelica breačelica. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1926. Cena 3i Pin. Grošljeva Marija. &ale za male. Slikanice. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1926. Ceia 32 Pin. Korban Josip. Iz mojih temnih dii. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1924. I-It str. Cena 2t Pin. Maupassant Guy de. Povesti iz dneva in noči. Preložil Janko Tavzes. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1926. 157 str. Cena broš. 3t. vez. 4# Din. (Prosveti in zabavi, 14.) ftJeško Ksaver, Naš život. Se svoleana autorovvm preložil ze slovinštiav Aatoš llorsak. II ust rova 1 Rajko šubie. Brtnice. J. lirabaum. 1924. 164 str. ISevistič Ivan, Lirika na bespuču. Impresije o srpsko-hrvatskoj modernoj lirici. /agreb. I/danje «Vijenca». 1927. 47 str. *Nušic Branislav, Put oko sveta. Čudnovati doživljaji Jovanče Miciea Jago-dinea. u deset slika s pevaajem i igraijem. Beograd. S. B. Cvijaaovič. 1926. str. Cena 25 Pin. ' Poljanski Ve Branko, Tumbe. Beojrar!. «Zenit.» 1926. 32 str. "Rndulovič Jovan, Za uteliom. S predgovorom Siiae Panduroviča. Beograd. S. I. Cvijanvoič. 1926. XVI -f- 107 str. Cena 2# Pia. Razprave. III. (Vsebina: I. Avgust Musič: Negacija ni. — 2. Petar Skok: Lat. Caisar — Caesar. — 3. Fran Kidrič: Prešernove odklonjene prošnje /a advokaturo. — 4. Anton Breznik: Sloveaski slovarji. — 5. Iran Prijatelj: Ustanovitev «Ljubljanskega Zvona» in celovškega «Kresa^.) Ljubljana. Izdaja Zaanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. 1926. 253 str. Cena 1®0 Pin. Sernec Josip. Spomini. Ljubljaaa. Tiskovna zadruga. 1927. 1 M str. Cena broš. 36 Pi». vez. 46 Pi». Sta rosi a v, Gostilne v stari Ljubljani. Ljubljana. «Jutro. > 1926. 51 str. Ceaa 15 Pii. "Strajnie Kosta, Sretosavski hram. Javni apel zvanični» faktoriiaa srpske crkve i jugoslovenske države. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1926. 37 str. Cena 13 Pin. "Zmaj jovan Jovaaovič, ©dabraae pesnie. Priredi» Jasa M. Prodanovie. Beograd. Geca Kon. 1927. XVII -f 147 *tr. (Školski pisci, S.) RAZPIS NAGRADE Ob svoji desetletnici razpisuje Tiskovna zadruga v Ljubljani kot založnica Ljubljanskega Zvona deset tisoč dinarjev nagrade za najboljšo izvir., o povest, ki jo priobči v letu 1928. Ljubljanski Zvon. Povest mora obsegati vsaj deset tiskanih pol Zvonovega formata. G g. pisatelji, ki se bodo potezali za nagradoy naj oddajo svoje rokopise najpozneje do 1, oktobra 1927 knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani. O dodelitvi • nagrade bo odločal poseben odbor. Pisatelj, čigar spis bo nagrajen, prejme poleg nagrade še običajen honorar, ki ga plačuje Zvonovo uredništvo. V LJUBLJANIr, dne J. nmven.br* 7926. TISKOVNA ZADRUGA i ZA LETOŠNJI BOŽIČ s» izšle sledeče nove knjige v založbi TISKOVNE ZADRUGE V LJUBLJANI: Iv. Tavčarja zbrani spisi. IV. zv (Grajski pisir 4000. V Zal«. Izgubljeni »o*.) BioS. U Pin. v platno vez. IM »in. pol-fraacoska vezava 106 Din. Shakespeare-Župančič: Kar hočete. Bro5. 24 »in, vez. 3'i Bin. Boccacci«-Budal: Dekameron. III. S slikami. — BroS. 56 lin, v platno vez. 72 »in. iMksusna Izdaja 100 Din. Maupassant-Tavzes: Povesti Iz dneva in noči. Broš. 30 Din, v plairto vez. 40 Din. J«s. Sernec: Spomini. Uvod napisal dr. Iv. Prijatelj. Br©3,3« 01«, vez. 46 Din. Kunaver: Zadnja pot kapitana Scotta. S slikami. — (Odkritje južaega tečaja.) KroS. 36 »in. vez. 44 »in. Marija Gr»šljeva: Čebelica bren-čelica. — Slikanica za •trtke. Broš. 30 »in. Marija Grešljeva: Šale za male. Slikanica za otroke. — Broš. 32 Din. Hartley Manncis-Šest: Peg, sr^ek moj. — Veseloigra v 3 dejanjih. Broi. 18 »ii. e Naročila sprejema knjigarna Tiskovne zadruge y v Ljubljani, Prešernova ulica itev. 54, nasproti Glavne poŠte. t O. Z O. z. # CARINSKO-POSREDNIŠKI IN ŠPEDICIJSKI BUREAU Obavlja vse v to stroko spadajoče posle točno in kulantno LJUBLJANA Kolodvorska ulica 41 Naslov brzojavkam: „Grom" Telefon toterurban štev. 454 1 Čevlji tovarne "i I Peter Kozina B i & Ko. i J iz najfinejšega ševro, boks in J la ko vega usnja z usnjatimi pod- | plati v zalogi po dnevnih cenah j I L J U B L J A N A\ i I Breg 20 in Aleksandrova cesta 1 ■HMMWWlHHlimilllHlHIlUiimilllW mmm zavarovalna družba Ustanovljena leta 1838. (RIUNIONE) Ustanovljena leta 1838. Generalno zastopstvo za Slovenijo v Ljubljani, Beethovnova ulica št. 4, v lastni palači. Direkcija za Jugoslavijo v Zagrebu, Hatzova ulica 10, v lastni palači. Akcijski kapital Lit, 100,000.000'-. Rezervni kapital čez Lit. 384,000.000-. Izplačane škode iz leta 1924: požar, Tlom, steklo in transport čez Lit. 54,389.000*—, življenje čez Lit. 11,400.000'—. Sprejemat zavarovanje zoper požar, zavarovanje zoper vlom, zavarovanje proti razpoki stekla, zavarovanje zvonov, zavarovanje transportov, zavarovanje zoper točo, življensko zavarovanje, in sicer: dosmrtno zavarovanje, zavarovanje na doživetje, zavarovanje starostne rente, posamezna nezgodna zavarovanja, nezgodna zavarovanja otrok, jamstvena zavarovanja itd. Podružnice v Jugoslaviji: (Direkcija Zagreb) Bečkerek, Beograd, Ljubljana, Novi Sad, Osijek, Sarajevo, Split, Subotica, Sušak. Glavna zastopstva in zastopniki v vseh mestih in večjih krajih Jugoslavije. ur imunim SVOJO KULTURNO DOLŽNOST y D O SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI IZPOLNJUJE VSAK SLOVENEC le tedaj, ako knjig ne čita samo, ampak jih tudi kupuje! S TEM, DA KUPUJE KNJIGE omogoča slovenskim pisateljem in založnikom nadaljnje delovanje. DRAGINJA NI VEČ IZGOVOR odkar smo znižali cene veČini svojih izdan j pod lastne nabavne troške. Primeri: Res: Dante, prej 160—, sedaj 80-— Din; Dostojevskij: Zločin in kazen l./II., prej 110—, sedaj 60 — Din; Ivan Cankar: Mimo življenja, prej 30'-, sedaj 15'- Din. NOVE ZNIŽANE CENE najnovejših del Iz naše založbe: Broširano | Vezano prej sedaj prej | sedaj dinarjev dinarjev Aškerc: Primož Trubar, epska pesnitev....... 30 — 1*5 - Badjura: Smučar................. 40- - 30 - Baumbach-Funtck: Zlatorog. Planinska pravljica . . . 10'-1 22- - 12-- 32- 16-1 40 - 20-- 10* — j 32- - 16- — 20-- 10--, 30- 15'-- Dostojevskij: Zločin in kazen. Roman. I.'11...... 40'—; 110- — 60- Doyle-Mihajlovič: Zgodbe Napoleonovega huzarja . 25--I 65 ... 32-50 Feigel: Pol litra vipavca............. 20-- 10—< 30- — 15 — Kraigher: Mlada ljubezen. Roman......... 25 - 60 - 32-- Kttnaver P.: Po gorah in dolinah. I. dijaška leta. 40 slik 20 - 50- — 25'- Leblanc Maurice-Levstik VI.: Arsčne Lupin..... 15-- 40- — 22-- 10- 30 — 18 - Marryat: Morski razbojnik............. 15- 36 — 24- Mazzlni-Gradnlk: Dolžnosti človeka........ 24-- 20'-- Meško Fr. Ks.: Ob tihih večerih. 11 povesti..... 15-- 40 — 25 -- Pavčič: Našim malčkom. (Za klavir)........ 40- 25- PodkrajSek H.: Veliki slovenski spisovnik..... 80 — 60-- Prešeren Franc, dr.: Poezije. Ljudska izdaja..... 20- 12' — 30 — 15- Res Al., dr.: Dante ob šeststoletnici. (Eleg. vez.) . . 160 — 80-- Rostand-Župančič: Cyrano de Bergerac........ 25- 65 — 32-50 Rozman Ivan: Nova erotika, disonance in akordi . . 12- 30 — 15-- Tagore-Gradnik: Ptice selivke........... 20 — 10-- Tolstoj-Levstik VI.: Hadži-Murat. Roman...... 15- 32 — 20-- Tominšek: Slovensko-nemški slovar........ 28 — 20- — Tominšek: Nemško-slovenski slovar........ 90 — 60-- « Popolni cenik vseh izdanj z navedbo prejšnjih in novih cen pošljemo vsakomur na zahtevo. Naše knjige se dobe pri vseh boljših knjigotržcih, kakor tudi v naši lastni knjigarni IG. KLEINMAYR & FED. BAMBERG DRUŽBA Z O. Z. LJUBLJANA, MikloSičeva cesta 16.