Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 279 znanstvenika v različnih vlogah: kot profesorja, kot raziskovalca, kot mentorja, kot urednika, kot svetovalca, kot kritika, nenazadnje kot zelo plodnega pisca. Prepričan sem, da delim mnenje tu prisotnih, da si s teh položajev neprisiljeno, z močjo argumentov spodbudil mnoge vsebinske in metodološke premike v našem zgodovinopisju, spodbujal samokritični razmislek o lastni stroki, o njeni vlogi v družbi nasploh, o prenosu rezultatov raziskovalnega dela v širšo laično in zlasti v šolsko javnost. Mislim, da ob koncu tega govora lahko preneham uporabljati ednino in preidem v množino, v kraljevski mi, kakor bi rekli Angleži. Torej, dragi Peter, veliko si nam dal, veliko smo se naučili od tebe, strokovno in osebno. In vsekakor računamo na to, da se bomo od tebe učili še v prihodnosti. Kajti zgodovine ni in še zlepa ne bo konec! Vse najboljše in še na mnoga leta! Žarko Lazarević Sedemdesetih sedmih sedmih Petra Vodopivca Sedmi sedmi 1946 je bil povsem običajen 188. dan v letu. No, za nekatere ni bil povsem običajen. Marc Chagall je, recimo, proslavljal svoj 59. rojstni, M. Krleža triinpetdesetega. In Ringo Starkney svojega šestega. V Beogradu so ta prvi julijski teden doživeli prvi vročinski val. V kinematografi h so ob ruskih fi lmih vrteli ameriške in francoske, tako da so Beograjčani lahko občudovali Maureen O‘Sul- livan v vlogi Tarzanove Jane. Toda ne fi lmi in ne obline M. O‘Sullivan ali obline domačih deklet na Savi niso bili tisto, kar je prvi julijski konec tedna leta 1946 najbolj zanimalo Beograjčane. Bolj kot fi lmi so jih razvnemali fi lmski Žurnali, v katerih so Filmske novosti predvajale posnetke s sojenja Draži Mihajloviću. Dve Srbiji, zmagovalna, zmagoslavna in javna, ki je prav tistega sedmega sedmega proslavljala strele, s katerim je pet let poprej Žikica Jovanović ubil dva žandarja, ter poražena, utišana in skrita v podtalju, ki je v istih dneh doživljala vnaprej znani sodni epilog svoje vojaške in politične izbire, sta se znašli v letni dvorani pehotne šole v Beogradu, kjer so sodili Čiči in drugim. Toda nekateri, ki so takrat prebivali v Beogradu, se za fi lme, predfi lme in poletje niso prav posebej zanimali. Pravza- prav se niti niso mogli zanimati. Niso imeli časa. Zaposleni so bili z drugimi in drugačnimi zadevami. Med takimi je bila tudi mlada tridesetletna doktorica prava Katja Vodopivec. Pa ne zato, ker je fi lmi ali politika ne bi zanimali. Ne, ta mlada, izobražena tovarišica iz dobre ljubljanske meščanske družine, sicer načelnica oddelka za statistiko na ministrstvu za delo, je imela drugačne skrbi. Prav tisto nedeljo sedmega sedmega je namreč povila svojega prvega otroka, tega gospoda tukaj. Peter Vodopivec je, če na zadevo pogledamo s ptičje perspektive socialnega zgodovinarja, pač eden iz množice baby boom generacije, upanja izčrpane Evrope, ki je po šestletnem krvavem vseevropskem pobijanju, ko sta agresija in destrukcija v ozadje potisnila libido, prav v letu 1946 začela polniti demografsko vrzel in ko so se mladi ljudje, naveličani stresov vojnih situacij in izgubljenih let, spet obrnili k življenju in njegovim radostim, med katere sodi tudi pospešeno reproduktivno Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155)280 vedenje. Svet, v katerega se je prikremžil Peter Vodopivec, sicer ni bil svet izo- bilja, ampak svet precejšnjega pomanjkanja. Karte s točkami, živilske in druge, so nadzirale in reducirale potrošnjo, policija pa je nadzirala in reducirala še kaj drugega. Toda Evropa in Jugoslavija z njo se je kljub ruševinam in pomanjkanju, zameram in bolečinam vendarle odlepila od dna in se z optimizmom lotila obnove. Sedmi sedmi 2016 je bil povsem običajen, ne prav posebej vroč 189. dan v letu. Marc Chagall in M. Krleža sta bila že zdavnaj pokopana in še dalj časa kano- nizirana. Ringo Starkney, zdaj znan kot Ringo Starr, ikona moderne pop kulture šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, je še vedno živ in živahen. Pomanjkanja in ruševin v Evropi ni več. Karte, pike in točke sicer spet poznamo, a zdaj niso na- menjene nadzoru potrošnje, temveč njenemu spodbujanju. Baby boom generacija, nekdaj upanje Evrope in v poznih šestdesetih letih gorivo in iskra sprememb, je postala breme državnih proračunov in pokojninskih blagajn v svetu, ki je bogat kot še nikoli, a je nekdanji optimizem zamenjal z ravnodušnostjo in pesimizmom. Med tem dvema sedmima sedmima, med skupinskim užitkom in histerijo Filmskih novosti in skoraj avtističnim brskanjem za podatki na mobitel aplikacijah, med elektrifi kacijo in digitalizacijo, podržavljenjem bank in njihovo sanacijo, med socializmom in kapitalizmom, avtoritarnostjo različnih stopenj in demokracijo, med Jugoslavijo in Slovenijo se je odvilo prvih sedemdeset let Petra Vodopivca. Sedemdeset let. Veliko ali malo? Kakor za koga. Tudi z vidika zgodovinarjev različno. Za medievista in njegovo več kot tisoč let težko zgodovinsko pogačo malo, za raziskovalca zgodnjega novega veka, ki se sprehaja po treh stoletjih in pol, komaj kaj, za tistega, ki je doma v dolgem 19. stoletju, že kar nekaj, za one- ga, ki brska po kratkem 20. stoletju veliko. Za Petra Vodopivca, ne prof. dr. Petra Vodopivca, zgodovinarja, ki suvereno obvladuje zgodovino od sredine 18. stoletja naprej, temveč za Petra Vodopivca, enkratnega, neponovljivega posameznika iz baby boom generacije, ki je bil sedmega sedmega 1946 vržen v ta svet, je teh se- demdeset let vse. Sedemdeset let, v katerih živo opazuje svet, premišljuje o njem, se nanj odziva ter svoje premisleke vsaj zadnjih petdeset let jasno zapisuje in jih posreduje. S svojimi posegi v slovenski in širši, zlasti srednjeevropski znanstveni in kulturni svet, pa ga kot imeniten intelektualec tudi sooblikuje. Sooblikuje ga kot zgodovinar znanstvenik, kot zgodovinar pedagog in kot družbeno aktivni zgodovinar. Peter Vodopivec ni sicer nikoli glasno in z velikim pokom prelomil s svojimi učitelji. Sicer pa: ali je v iskanju in utiranju lastne poti nujno treba razko- pati stare in uhojene? Ali je torej očetomor nujen? Ali ni starih poti mogoče ali celo nujno ohraniti in jih uporabiti, kadar po njih lažje in hitreje pridemo, kamor smo se namenili. Ne, Peter Vodopivec ni nikoli prelomil s svojimi učitelji, ali jih zanikal, čeprav so nekatera njegova izhodišča in prijemi vendarle precej drugačni od raziskovalnih izhodišč njegovega mentorja Frana Zwittra. In tudi njegovi učitelji ga niso zavračali. Prav nasprotno : zlasti Vasilij Melik in Ferdo Gestrin sta njegovo iskanje samostojne, pogosto z dilemami razkopane poti, podpirala. Kaj je torej Peter Vodopivec mehko in tako rekoč naravno prinesel novega v razumevanje in raziskovanje preteklosti na Slovenskem. Mislim, da je bil prvi slovenski zgodovinar, ki je zares opazil prehod iz moderne v postmoderno historiografsko paradigmo, Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155) 281 torej obrat od iskanja vzrokov zgodovinskih fenomenov k iskanju pomenov, ki jih nosijo, ali z drugimi besedami, premik od širokih socialno zgodovinskih tem z družbenimi razredi kot akterji k temam iz vsakdanjega življenja posameznikov in posameznic s konkretnimi imeni in priimki, ali malih, lokalnih skupin, ki se na svoj način odzivajo na svet in ga poskušajo sooblikovati. Njegovo uredništvo Kronike, zlasti pa članstvo v ustanovnem uredniškem odboru gotovo najpomembnejšega družboslovno humanističnega izdajateljskega projekta na Slovenskem, zbirki Studia humanitatis, sta bila posledica spoznanja, da se mora slovensko zgodovinopisje odpreti novim temam in novim prijemom in da za to rabi ustrezno teoretsko orodje in praktične zglede. Oboje si je Peter Vodopivec kritično prisvojil med svojim študijskim bivanjem v Parizu v šolskem letu 1978/79. Prav je pomembno, da je bil Peter Vodopivec, eden od prvih, ki slovenske zgodovine niso razumevali kot zgolj zgodovine Slovencev, nacionalno političnih konfl iktov v 19. stoletju kot posledice hudobnih Nemcev in ubogih Slovencev, ali državnega okvira, v katerem smo živeli pred letom 1918, kot ječe narodov. Najbrž se ne motim, če rečem, da je s temi raziskovalnimi izhodišču, ki jih je znal povezati z arhivskim delom in s svojim izjemnim smislom za sintezo, bistveno sooblikoval vednost o slovenski in evropski preteklosti 19. in 20. stoletja. Peter Vodopivec je sodobno slovensko intelektualno prizorišče sooblikoval tudi kot dolgoletni profesor na Filozofski fakulteti. V tej vlogi ga je, če upoštevamo še njegovo asistentsko obdobje, spoznalo skoraj 30 generacij študentov, rojenih med približno 1952 in 1980. Študentje smo zelo hitro opazili kakovost njegovih predavanj in zlasti seminarjev, v katerih je zavračal poenostavljene sodbe o zgodo- vinskih fenomenih 18., 19. in 20. stoletja, naj je šlo za francosko ali rusko revolucijo, vlogo meščanstva v evropski in slovenski zgodovini ali presojanje naprednosti ali nazadnjaškosti kakšnih zgodovinskih procesov ali akterjev. S svojimi nekon- vencionalnimi in neideološkimi, pravzaprav protiideološkimi presojami je mnoge izrazito motiviral k branju in razmisleku, morda pa tudi k ovajanju. Prav tako nas je navduševalo njegovo sintetiziranje in osmišljanje velike količine podatkov ter poznavanje sorodnih disciplin in književnosti. Tako nam je ob Arièsu in Foucaultu, Vovellu in Soboulu, v branje ponudil tudi Strindberga, Ibsena in Asturiasa v vlogi premišljevalcev in ustvarjalcev podatkov, ki so pomembni za zgodovinarja. Zelo hitro pa smo študentje, torej vsaj tisti, ki smo študirali na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta, opazili, da je bil Peter Vodopivec najbolj izstopajoča fi gura svoje, takrat še precej mlade generacije zgodovinarjev, in da so ga zelo upoštevali tudi takratni guruji slovenskega zgodovinopisja. Izjemno pomembno pa je bilo to, kar je za študente vseh generacij pomembno, namreč, upoštevanje študentskih mnenj. Peter Vodopivec ni nikoli nastopal s pozicije vsevedca – ali ni prav priznanje, da česa ne veš, znamenje suverenosti – , ampak je znal prisluhniti, upoštevati ali pri- jazno popraviti in usmeriti sogovornika. Prav tako je svojemu priimku navkljub s študenti in mlajšimi kolegi asistenti znal popiti kakšen kozarec. Naj se na tem mestu spomnim na teden marksističnih razprav v Neumu leta 1985, ko smo številne, tam predstavljene epohalne ideje poodplaknili z dobro Graševino. Kot mentor pa je magistrandom in doktorandom sploh pustil veliko raziskovalne svobode. Seveda Zgodovinski časopis | 71 | 2017 | 1–2 | (155)282 v okviru zahtev znanstvenega dela in diskurza. Bil je zares tovariški profesor. Hkrati pa si je zelo prizadeval za modernizacijo in ekspanzijo študija zgodovine na FF. Res je škoda, da je fakulteto zapustil, čeprav se mi zdi, da jo je zapustil v zadnjem trenutku, preden se je UL v svojem zasoplem in krčevitem poganjanju za mednarodno odličnostjo in odmevnostjo povsem prepustila formalnim kriterijem pri presoji, kaj odličnost je. Ob ožjem znanstvenem in pedagoškem delu pa nikar ne pozabimo, da je Peter Vodopivec sooblikoval slovenski intelektualni prostor kot angažiran zgodo- vinar, kot angažiran intelektualec, ki ni nastopal in ne nastopa le proti ideološki obremenjenosti zgodovinopisja in njegovi politični funkcionalizaciji, temveč je nastopal in nastopa kot izrazito svobodomiseln, odprt in kritičen izobraženec proti omejenosti in omejevanju, pritiskom in neumnostim, ki jim ni bil priča samo do svojega 45. leta. Prav tako želim poudariti, da svojih znanstvenih stališč ni skoko- vito spreminjal v skladu s spremembo političnega in državnega okvira. V bistvu je ostal to, kar pomeni njegovo ime. Skala, ki je valovi okoli nje ne premaknejo, tako kot premikajo in valjajo kamenje po dnu, da se na koncu obrusi v pesek ali mivko. Dragi Peter, želim ti še veliko romanov v španskem jeziku, veliko zabave z vnukinjo in seveda še veliko uspešnega znanstvenega dela, do katerega se mi zdi, še nisi izgubil veselja. In ne pozabi, zgodovina je disciplina, kjer modrost nekaj šteje! Modrost pa ni ravno običajna lastnost mladih ljudi. Marko Štuhec