Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 5. Ilirci in njih zemlja. ^odnebje Panonije je bilo mrzlo in neprijetno, tla pusta in kamenita. A rastlo je po nji mnogo hrastovja. A vendar so se Ilirci, bivajoči po Panoniji, pečali izključno le s poljedelstvom in živinorejo. Imeli so že stanovitne posesti, polja in črede, kopali so rudo, in sera ter tje tudi kupčevali. Mnogo seve niso pridelali, kajti pusta njih zemlja rodila jim ni drugega, nego ječraen, oves in proso. Mogoče pa tudi, da niso imeli tako dobrih orodij, da bi bili mogli bolj vspešno obdelavati polje. Kakor vidimo, bavili so se panonski llirci z onimi opravili, s kojimi se še danes peča večina Slovanov. In ravno to bi bil zopet jeden dokaz, da so bili Ilirci slovansko pleme. Njih sosedje na severu Donave, oni toliko slavljeni Grmani, bili so takrat še skoro brez izjeme lovci. Lovstvo je pa ravno najniža stopinja kulture človeške. Tudi obleka teh Ilircev je bila nekako podobna naši. Posebno to je važno, da so njih ženske nosile na glavi peče, kakor še dan danes nekatere Slovenke. Pač so sedaj že redke take Slovenke, in kmalu pride čas, ko si bodo že naše kravje pastarice naročavale klobuke iz Pariza. Tudi tla Ilirika pokrivali so raogočni gozdi. Tu so se nahajala polja le ob morskem bregu, le tu je cvetelo kraetijstvo; med tem ko so se Ilirci, ki so bili bolj oddaljeni od morja, pečali izkljucno le z živinorejo. Bili so pa ti Ilirci tudi izvrstni mornarji. V plavbi po raorju so nadkriljevali tisti čas vse sosedne narode, celo Rimce. V o d n i k poje : -Že močen na morju Ilirjan je bil, K' se ladije tesat' Rimljan je učil." 0 teh Ilircih pišejo razni pisatelji, da so bili žilav, hraber in bojevit narod, da so nadlegovali z boji sosedne narode, da so plenili, žgali in morili, karaor so prišli. — Resnično je pa najbrž to, da niso bili nič boljši, a tudi nič slabši, nego njih sosedje. Ali so bili morda njih sosedje na jugu, tedanji Rimljani, sami angeljci? Ali niso oni ravno tako nadlegovali sosedov z boji, ali niso oni tudi plenili, žgali in morili, karaor so prišli? — Ali so bili morda njih sosedje na severu, stari Grmani, sarae krotke ovčice? — A to je ravno prokletstvo. Naj stopi kak Slovan kakemu tujcu kdaj na kurje oko, ves svet bode zakričal ter trobil na vso moč bajko o slovanski krutosti. Nasprotno pa ne poreče svet niti besedice, naj se dela Slovanu še tolika krivica. Taka je današnja pravica. 6. Dolgoglavci in kratkoglavci. Dolgoglavci se imenujejo oni ljudje, pri katerih je razmera med dolgostjo in širokostjo njihove črepinje 100: 72. Oni imajo tedaj bolj podolgovato glavo. Kratkoglavci so pa oni, pri kojih je ta razmera 100:80. Pri teh namreč ni razloček med širokostjo in dolgostjo glave tako viden, kot pri dolgoglavcih. Med sedanjirai Slovenci prevladajo kratkoglavci. Skoro 80 odstotkov Slovencev je kratkoglavih, in le 20 odstotkov jih je dolgoglavcev. Toda na Kranjskem so izkopali po več krajih ranogo črepinj človeških iz prazgodovinske dobe, tedaj ravno iz one dobe, v koji so bivali tako imenovani Ilirci po naših krajih. A čudno! Večina teh črepinj ima pa ravno nasprotno obliko, nego je sedanjih Slovencev. Te črepinje dokazujejo, da je bilo v prazgodovinski dobi v naših krajih 42 odstotkov dolgoglavcev, 33 odstotkov srednjeglavcev in le 25 odstotkov kratkoglavcev. To bi pa bil ravno dokaz, da Ilirci niso bili našega pleraena, in tedaj tudi rai nismo njihovi potoraci. Ta stvar ima pa tudi še drugo stran. — Vsakdo je opazoval lahko že sam, da imajo otroci v največ slučajih čisto drugačno podobo glave, nego odrasli ljudje, celo čisto drugačno, nego njihovi stariši. Zato so pa tudi prazne kvante besede, ki se čujejo dostikrat pri rojstvu kakega otroka: »Glejte no, ves oče jel" Oblika glave se preminja. Gotovo so iraeli celo naši predniki pred sto leti čisto dmgače vpodobljene glave, nego jih iraamo mi. Toda takrat še, žalibog, ni prišlo nikomur na rnisel, da bi meril glave človeške. Glavoraerstvo je iznajdba novejše dobe. — A nekaj velevažnega se je le opazilo v najnovejšem času in sicer pri zamorcih, ki so bili preseljeni iz Afrike v Ameriko. Iz teh je nastal že po tretji generaciji čisto drug rod. Afričanski zamorci so dolgoglavci, kakoršnih ne najdeš nikjer več, njih čelo je potisnjeno nazaj, in čeljusti štrle jim vidno iz obraza. Toda v Ameriki bivajočim zamorcem razširila se je vidno glava že po tretji generaciji, čelo se jim je obokalo, in čeljusti so jim stopile nazaj. Kakor v tera slučaju, tako se je godilo tudi v teku stoletij pri drugih narodih, in tako se je prestrojila tudi podolgasta črepinja nekdanjega Ilirca v bolj širokasto sedanjega Slovenca. — Tako odpade tudi ta navidezna razlika Ilircev in Slovencev. (Dalje prih.)