poštnina plačana v gotovini. 193H ŽENSKI LIST. VIGRED, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Din 50.—. Če se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—, za inozemstvo Din 32.—, s prilogo Din 64.— Izdaja konzorcij Vigredi (Vida Masič) v Ljubljani, Masarykova cesta, 12. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in uprav-ništvo Masarykova cesta 12, palača Vzajemne zavarovalnice. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah, za tiskarno odgovarja Jožef Godina C. M.— Telefonska štev. 3519. Sklep uredništva 10. prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nenaprošenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine Vigredi, naj se naslove na uredništvo, vsi dopisi glede naročil, reklamacij in naročnine pa na upravništvo Vigredi, Masarykova c. 12, Ljubljana. VSEBINA Bela srca. (Lojze Županov). — Katoliško udejstvovanje. Apostolat molitve. Iz dekliške Katoliške akcije. — Tri. — Dušica je odromala. — Izseljeniška nedelja. — Monsignor Don Frane Bulic. (Š. Perov-šek.) -— Hiša v Grapi. (V. Winkler). — Naša narodna družina. (0. S.). — Žena in delo. Dva važna zakona. Zakon o zavarovanju za starost in onemoglost. Zakon o minimalnih mezdah. Otroška zavetišča. Vprašanja in odgovori (R. Smersu). — Kolodvorski misijon. Pri dunajskem Kolodvorskem misijonu. — Po ženskem svetu. — Iz naših krogov. — Deklica. (Evica). — Igrišče. — V Rožnem domu. Obe strani. (F. G.). Gospodinjstvo. Pripravljanje jedil za prehrano. Kuhinja. Vrt v jeseni. — Za danes ali jutri. Dekleta, ki odhajajo za kruhom iz domačih krajev, naj si omislijo v pisarni Kolodvorskega misijona knjižico „ČE GREŠ NA TUJE". Cena Din 2~. Tudi matere in sestre naj jo kupijo zanje! VIGRED LETO XII. LJUBLJANA, 1. OKTOBRA 1934. ŠTEV. 10. Lojze Županov: BELA SRCA. Povest učiteljice Majde. 11. USODNO PISMO. (Nadaljevanje.) Majda je onemela. Tolikšnega udarca ni pričakovala. Še vedno je v zadnjem kotičku srca upala, da se bo še vse nekam spremenilo. Zdaj pa je vsega konec, jadrno hiti svojemu žrtvovanju nasproti. Pa mar je to še žrtvovanje? Saj je vendar Tine oni junak, ki je to proti svojemu srcu odločil. Majda je le orodje njegovo. Le počasi se ji je bistrila zavest celotnega položaja. In povsem mirna je postajala, kot deroča voda se je umirila na razlitih livadah. Le ob večerih, ki so se vlekli kot brezkončna cesta, se ji je od trenutka do trenutka povrnila zavest neizmerne izgube. Tine je prihajal k njej, poljubil jo je, povedal ji je toliko o njuni prihodnjosti: ustvarila si bosta domek z družinico in živela v ljubezni in delu za soljudi. Doumela sta čas duhovnega razkroja, novih iskanj in bega od Boga. Še bolj pa sta doumela nezmožnost kakršnegakoli življenja brez tega istega Boga, ki se zdi sodobnim ijudein ostarel. 2 njim in v njem čutita vso veličino nove družbe, brez njega in proti njemu pa pogin . . . Pravzaprav pa — kje je Tine? Ni ga, v Zagrebu blodi, le duh njegov in njegove velike besede se prebujajo ob dolgih večerih. »Tine, moj Tine!« Nekoč ni mogla Majda več prestajati. Prevelika želja, da bi se z njim pomenkovala kot ob uri sreče, jo je vso zajela. Vzela je pismo in pisala: »Pišem, da streseni s sebe vso bolest samote, ki jo čutim, odkar Te ni, moj miljeni fant. Nikoli ne boš bral tega pisma, nikoli ne boš zvedel za mojo bolečino. Papirju se bom razkrila do dna: Občudujem Te moj fant, ker si velik. Iskal si ljubezni. Ko si jo našel, si jo iz poštenosti predal drugim. Visoko stojiš nad menoj, da Ti komaj vidim v oči, moj lepi fant. Vse bom storila, kot želiš, vsaj v tem sem Tvoja. Toda nikoli Te ne bom mogla pozabiti, naj živim tisoč let. Dobra bom Janu, zvesta, poslušna, ljubila pa ga ne bom. Samo enkrat se mi je srce ogrelo — zate, poslej bo mrtvo. Toda radi Tebe, Ti veliki človek, bom skušala biti tudi jaz močna. A pozabiti Te ne bom mogla nikoli, nikoli . . . « Skrila je obraz v dlani in zaihtela: »Nikoli, nikoli!« Spet je pisala: »Ko bi se mi Jan ne smilil, bi šla bogve kam. Opravljala bi težka dela, stregla ljudem, tolažila bolnike, da bi vsaj malo omamila po Tebi hrepeneče srce. Toda Jan je zlat človek, nebogljen, ne-ljubljen. Name se je naslonil, na edino razumevajočo žensko. Moje srce pa je tedaj še molčalo. Šele danes čutim, da je najtežja borba na svetu borba s srcem. Pa konec je danes vsem premišljevanjem. Nazaj ne morem, vrata so zapahnjena. Naprej pa je pot posuta z ostrim kamenjem. A tega ne sme izvedeti moj nesrečni Jan nikoli...« Roka ji je omahnila. Misli so se trgale. Samo sunkoma so preskakovale s predmeta na predmet, brez reda, se ubijale, naskakovale drugam, dokler niso končno obnemogle, Majdina glava je padla na mizo in se umirila. Šele pozno ponoči se je predramila, upihnila luč in se ulegla na postelj kar v dnevni opravi. * Ko se je nekega popoldneva Majda vrnila iz šole, jo je pred hišnimi vrati čakal — učitelj Jan. Skromno oblečen in s skromno vljudnostjo je pozdravil: »Dober dan, Majda!« »Bog daj, Jan,« je pobledela Majda. »Kaj te je pa prineslo k nam ?« »Radoveden sem bil, kako in kje živiš,« je lagal. Mislil pa je: »Resnico izveš jutri.« Močno je Jana potrlo Majdino pismo, v katerem mu je pisala, naj še malo počaka s svatbo. Saj je vendar že toliko časa odlašal, zdaj pa ne more več, sicer mu bo srce umrlo od samote. In to pismo ga je gnalo na pot, da poizve, kje je ona ovira, ki ne da Majdi stopiti »Grozdje obirajo«. v zakon z njim. Mar ga ne ljubi? Strašna je bila pot s Koroškega. Vso pot mu je kovalo v sencih: kaj je z njo. Zadnje čase mu je le redko odgovarjala in brez toplote. In potlej še tak odgovor. Morebiti je stopil kdo med njo in njega? To bi bilo nekaj strašnega. Ko je stopil s postaje proti dolini, je izpraševal ljudi za šolo učiteljice Majde. »O, to je ono zlato dekle, ki ga imajo naši otroci tako radi!« Tako so rekali ljudje, koder je spraševal. »Da, zlato dekle,« si je srečno pritrjeval, »pa to zlato dekle je moje!« Zopet ga je kljunilo: »Pa je moje? Bilo je, oh, bilo je, zdaj pa me sumljivo duši v prsih: nekaj ne bo prav. Nekaj velikega se bo zgodilo. Kaj, bogvedi!« S takimi mislimi je prišepal do šole, kjer je prav tisti čas učiteljica Majda poučevala otroke. Prva ženska, ki je prišla mimo, mu je pokazala njeno stanovanje. Ko je odhajala, je sumljivo zmajala z glavo: »Ali je brat ali je fant? Pa fant ne more biti za tako lepo gospodično. Je pa Šumčev Tine vse kaj drugega.« In tu je pričakal Majdo. »Ali imaš dopust?« »\zel sem si ga.« »Samo zaradi mene?« »Samo zaradi tebe.« »Ti si pa res priden!« Majdine oči so se plašno umikale zvedljivim Janovim pogledom. Čutila se je zločinko pred tem dobrim človekom. »Lepo imaš,« je rekel, ko je stopil v njeno kamrico. »Se ti zdi?« »Na mizi imaš rože, Prešernove poezije, Župančiča, Magajnovo »Gornje mesto«, Kranjčevo »Življenje« . . . Vražje si sodobna. Se zmerom rada bereš,« je ves oživel, ko je odlagal knjigo za knjigo. »Da, rada berem.« »Jih naročaš iz Ljubljane?« »Ne, tu jih jemljem iz knjižnice nekega študenta, ki v Zagrebu študira filozofijo.« »A?« se je Jan začudil. Srce mu je nekaj stisnilo. Vstala je truma misli in mu mrežila možgane . . . »Je iz te vasi?« »Brat naše mlade gospodinje.« »Je večkrat tu?« »Samo enkrat je prišel.« »Aha,« se je Jan oddahnil, a z njim tudi Majda, ki je že trepetala, da se bo nehote izpovedala. Saj se je čutila povsem brez moči ob tem človeku, ki je prišel iskat svojih pravic. Po večerji sta šla malo po cesti iz vasi. Tu je pripovedovala Majda o svojskih običajih Belih Kranjcev, o poslušnih učencih, o boguvdanih mamicah. »Ti veruješ, Majda?« »Verujem. Ako nimaš vere, pridi sem. Tu je Bog doma.« »Majda, že zaradi tega sem od nekdaj veren kristjan, ker čutim, da smo pri Bogu vsi enaki: lepi in nelepi, bolni in zdravi, učeni in neučeni, samo. da živimo po njegovih zapovedih. Meni je bilo to zmerom v uteho, ker sem pohabljenec. Saj pri ljudeh veljam pač malo.« »Tega nisem vedela do nocoj. Se pač nisem zanimala.« »Tudi v tem vidim božji prst, da sem te dobil. Saj si imela odprta vrata v visoko družbo; angleški inženirji so te snubili, lepi so bili nekateri, ti pa si po vrsti odbijala. Meni, siromaku, pa nisi odrekla roke . . . Da, da!« Še pozno v noč sta govorila. Jan je odkrival kako vedno le šteje dni, kdaj bo njegova. Kot nekdaj dijak, ko je štel dneve pred božičnimi počitnicami. Toda dnevi se vlečejo kot lena voda, mesecev ni konca. Pa zdaj se bo menda hitreje zgodilo? Majda je zavila v svojo kamrico, Jan pa v bližnjo krčmo. * Naslednje jutro je morala Majda že dopoldne v šolo. Nadome-stovala je upravitelja, ki se je odpeljal v Črnomelj. Janu je izročila ključe od kamrice ter mu svetovala, naj si gre malo ogledovat okolico. V resnici je Jan v naglici pograbil Jenkove pesmi, ki so ležale na šolskih zvezkih, in krenil proti Ivanjem vrhu, odkoder se pogled odpira na daleč in široko po Beli Krajini. Omamile so ga sončne rebri, ki so bile težke od trtnih nasadov. Vmes pa so bele zidanice kot plahe golobičke. Tam v daljavi se svetlika srebrno se blesteč pas. Kulpa se vije med senožeti in njivami. Krupelski grad izziva med bornimi kmetskimi domovi. Semiška cerkev se dviga kot pokončen kažiprst proti nebu. Suhorski hrib, kjer tolovaji razbijajo po župnijskih vratih, kliče: pridite popotni! Od vsepovsod vabljivi klici: Obiščite nas, spočijte se na naših nedrih. Samotno nam je, ker samevamo že tisoče in tisoče let . . . Učitelj Jan je doživel lepoto belokranjskih tihih dolinic in rebri, v kupčke nasejanih vasi, cerkvic, kapelic in križev. Kot ena sama otroška pesmica. Ulegel se je v travo, da bi se naužil še biserov velikega slovenskega lirika Jenka. Odprl je »Obraze«, ki imajo toliko slovenske lirične duše v sebi, pa je zletel ven bel listič. Pobral ga je in del nazaj. Toda nekaj mu ni dalo miru, dokler lističa ni razgrnil in bral. . . Pismo, ki ga je Majda pisala sebi v uteho, a je bilo namenjeno Tinetu. Pismo izpovedi. »A Tebe, Tine, ne bom mogla pozabiti nikoli, nikoli ... A tega ne sme izvedeti moj nesrečni Jan nikdar in nikoli . . . « Jan je pismo prebral in zastrmel nekam v neznano. Oči so se mu široko razprle, čez obraz se je razlila grobna bledica. Ustnice, ki niso imele kaplje krvi, so se skrčile v bolesten izraz. Groza mu je zajela celo telo. Groza samote in praznote in samoprevare. Na mah je ugašal dan, čez vesele pokrajine je legala puščoba, ki je zavijala v svojo grozotno sivino samo božje sonce. Nekaj minut se ni Jan niti premaknil. Kot okamenel kip se je pogreznil v nepojmljivo bolest. Nato pa je vrgel knjigo in pismo od sebe in zatulil v travo. Vse telo se mu je stresalo od ihte: »Zakaj sem se rodil? Saj nisem ene same srečne ure preživel. Izmed vseh najnesrečnejša pa je ta . . . ooo!« Ko se je izjokal, mu je postal obraz brezizrazen. Brez misli in želje. Naj le pride karkoli. Na tem svetu ne pričakuje ničesar več. Še enkrat je segel za pismom in bral. Brez besede in brez glasu je slovkovala duša črko za črko: »Ko bi se mi Jan ne smilil, bi šla bogve kam . . .« Tiho so mu kapale solze. Poslednje znanilke strtega srca. Velike oči so se mu rdeče obrobile in se niso posušile, dasi-ravno je Jan še tako hotel nekaj drugega misliti. »Smilil sem se ji . . . Ubožica, dobra si mi bila, a jaz te v svoji samoljubnosti nisem razumel. Kje bi mogla ljubiti Jana, pohabljenca, ki ga nihče ne mara! Ti si lepa in tvoj dragi mora biti lep. Zatorej se bom umaknil. Rad te imam, pa bodi srečna z onim, ki mu pišeš. Zame itak ni sreče; ne spadam med ljudi.« Obstal je in si obrisal oči. »Le kako naj rešim to zagonetko, da ne bo Majde preveč zadelo. Za mojo bolečino ne sme izvedeti nikoli. Srečna naj bo!« Ko je pobiral Jenkove pesmi, se je nehote spomnil one kitice iz »Obujenk«: Pomlad se na zemljo vrne — petje slavcev se zbudi — v cvetje zemlja se zagrne — zame pa pomladi ni . . . »Zame pa pomladi ni!« Tihe solze so mu drsele po licih. * Ko je stopil v Majdino kamrico, je položil knjigo na mizo. Pismo pa je že na Ivanjem vrhu vtaknil v žep, ne da bi se zavedel. Z ljubeznijo se je ozrl na sladko prikupnost dekliške sobe, zaprl vrata in šel. Njemu pač ni bilo namenjeno, da bi ljubil. Počasi je odtapal po kameniti poti proti šoli. Trudna mu je bila duša, da se je komaj premikal. Opoldne so se izsuli otroci, za njimi je stopala Majda. Začudena ga je pogledala: »Kaj že odhajaš?« »Da kot tat sem se prikradel k tebi, kot tat se zgubljam od tu. Ne smeš mi zameriti, Majda, nikoli nisem bil uglajen.« »Ah, kaj to, žal mi je, da že greš. Bi še malo pokramljala.« »Moram iti, me služba kliče. Ogledal sem si lepe pokrajine, ogledal tvojo kamrico, zdaj mi je srce nasičeno . . .« »Pa počakaj toliko, da pojužinam, bom te spremila. Lepše ti bo.« »Če ti ni neprijetno.« * Četrt ure za tem sta spela proti postaji. Kakor starčka. Jan je molčal, češ, da ga v kolenu grize. Grizlo ga je le v srcu. Stena je padla med njiju. Od trenutka do trenutka sta se ustavila, ogledala se po spodaj ležeči pokrajini, ki so jo križem kražem prepletale ceste, in zopet hitela. Daleč je do vrha. Z mosta, ki vodi proti Planini, se je Jan ustavil. Ozrl se je proti vzhodu. Zagledal je vitko belo poslopje zraven cerkvico in košato lipo. »Glej, tvoja šola!« »Da, dobro si si zapomnil.« »0 zelo dobro. Mislim, da ne bom nikoli pozabil tega kraja.« Oči, ki so strmele tja, so se ovlažile. »Zbogom, lepi kraj,« mu je srce govorilo, »bodi za zmerom pozdravljen! Ti si bil edini odkritosrčen do mene, bedneža. Odkril si, kar je skrivala celo ona, moja miljenka . . . « Sunkoma se je obrnil: »Pojdiva, zares lepo!« Ko se je že bližal vlak, je zaklical: »Srečno, Majda!« »Srečno, Jan!« »Oha«, je zaklical bolestno, ko se je že vlak zazibal, »to sem našel v Jenkovih pesmih, pa sem pomotoma s seboj vzel . . . Srečno!« Vlak je odpuhal. Majda je prebledela kot krpa. Že davno so ljudje odšli. Ona je še zmerom stala na istem mestu. (Dalje prihodnjič.) * Opozarjamo na današnje priporočilo knjige »Vtiski iz Konnersreuta«. KATOLIŠKO UDEJSTVOVANJE APOSTOLAT MOLITVE Ako bi pa vsaka izmed nas ne zmogla drugega dela v smislu Katoliške akcije, pa ji preostane še en način: namreč molitev. Veliki, globoko zamišljeni, ves svet obsegajoči načrti za delo za Boga in njegovo kraljestvo, se nikdar in nikoli ne bodo posrečili brez množic molilcev in prosilcev za blagoslov temu delu. Vsi delavci in vojščaki na fronti katoličanstva so odvisni od dela teh molilcev. Kdor tem besedam ne veruje, ta še ni nikoli sodeloval pri kakem velikem božjem delu, ta še ni nikoli čutil, kako se bojevnikom za božjo stvar postavljajo vse posvetne moči in sile s titansko močjo nasproti, ki niso od tega sveta, za katerega mi, katoličani, delamo, za katerega smo pripravljeni vse žrtvovati. Moli! Bodi apostol molitve! Morebiti ti za apostolat dobrega zgleda manjka lastne moralne zrelosti — a moliti moreš. Morebiti ti za apostolat besede manjka prijazna, prikupljiva in močna zgovornost, ki vse potegne za sabo — a moliti moreš. Morebiti ti manjka za apostolat dela časa, moči, vpliva, notranjih ali vnanjih sredstev — a moliti moreš. Tvoja molitev in tvoje prošnje, naj pride k nam božje kraljestvo, naj se dvigajo kakor svetel oblak proti nebu ter se potem kot rosa milosti vseda na človeške duše in na široka delavna polja božjih borcev: na šole in vzgojevališča, na bolnice in hiralnice, na vladne palače in parlamente, na prižnice in spovednice, na tovarne, delavnice, jetnišnice, misijone . . . Kakšna naloga, kakšna lepota te naloge, sestre, je apostolat molitve! IZ DEKLIŠKE KATOLIŠKE AKCIJE Sončen nedeljski popoldan je. Vse v razigranosti prostega dneva, povsod praznično razpoloženje. Prav v takem razpoloženju smo se začele zbirati dekleta one nedelje — bilo je 19. avgusta — v Marijinem domu v Ljubljani k duhovnim vajam. Tamkajšnje čč. sestre so nas sprejele v vso ljubeznijo. Prišle smo posameznice, se spoznavale med seboj, čakale in sprejemale v svoje vrste nove in nove. Tako se nas je zbralo prav lepo število — 39 deklet, da posvetimo en teden svoji duhovni obnovi in da se v tem tednu pripravimo za izpoljnjevanje najvišje božje zapovedi: Ljubi svojega bljižnjega! »Pridi, sveti Duh!« Z iskreno molitvijo smo zaprosile božje pomoči in blagoslova. Zaprle so se naše ustnice, da se duše nemoteno odpro k molitvi in spre- S tečaja dekliške katoliške akcije. jemanju božje besede. Prečastiti voditelj duhovnih vaj g. dr. Fajdiga nas je v prekrasnih izčrpnih govorih vodil k očiščevanju naših duš. Dva dneva sta bila posvečena prav samo naši notranji obnovi, tako da smo tretji dan vse radostne in dobre pristopile k mizi Gospodovi, pri kateri smo bile odtlej do konca duhovnih vaj vsako jutro presrečni gostje. Naše duše so bile vse prenovljene, vse pripravljene na delo za izpolnitev božje volje. G. voditelj nas je popeljal v Cerkev: opozoril nas je na pomen in važnost cerkvenega leta, advent in Božič, post, Velikonoč in ta in oni praznik in ta in oni čas, vse tako bogato v cerkvenem življenju! Naloga nas katoličanov je, da liturgija Cerkve ne ostane za nas samo zunanje merilo časa, temveč, da živimo v njej in z njo življenje Kristusove Cerkve v dneh njene žalosti lin v dneh njenega radovanja. Z vso pobožnostjo smo sledile molitvam recitirane sv. maše. Tesno mora biti naše življenje s Cerkvijo, vse naše delo moramo nasloniti nanjo. Imamo sv. Očeta kot namestnika Kristusovega, imamo svoje škofe, imamo svoje župnike. Prav župnike nam je dala sv. Cerkev, da prav posebno skrbijo za naše duše. Zato se jim ne odmikajmo, temveč zavedajmo se, da moramo čutiti v njem svojega očeta, poglavarja naše farne družine, v kateri smo vsi farani otroci. Zato moramo vsak svojemu župniku pomagati po svojih najboljših močeh. To-Ie geslo smo ponesle s seboj: Vsaka v svoji fari na delo! V četrtek smo pogledale v veliko nevarnost brezbožništva, ki nam ga je poleg govora g. voditelja ilustriral g. univ. prof. dr. Snoj. Brezbožništvo hoče poplaviti ves svet. Ta povodenj kliče katoliške delavce na boj. Tudi me dekleta nočemo stati prekrižanih rok, tudi me hočemo v boj za Kristusa Kralja. Dvojno delo: delo z molitvijo in žrtvijo ter delo z dejanji. V delu se bomo takole udejstvovale: s svojim zgledom in prijazno besedo bomo vplivale na svoje znanke, na svoje domače, na svojo okolico. Nevsiljivo bomo delale za duhovni prid družin. Mladini bomo dobre mamice, ki jo bomo vodile k božjemu Prijatelju otrok. Vse tako, kot nam je povedal g, kaplan Bartol. Revežem bomo požrtvovalne dobrotnice, skrbele bomo za njih dušni in telesni blagor. Tu nam je dala najlepša navodila gdčna Matea, ki je tudi kot najboljša mamica skrbela za nas ves čas duhovnih vaj. Povsod bomo delale le za zmago in nadvlado Lepote, Resnice in Ljubezni, zato bomo povsod in vedno nastopale proti razvadam današnje dobe, ki nas tlačijo k tlom in ki nam zastirajo pogled v božjo domovino. Vsej današnji dobi moramo vtisniti Boga. Prav vse mora služiti božjemu redu, prej ne odnehamo. Tako smo obljubile, tako smo zaprisegle ob zaključni slovesnosti (25. avgusta) v kapeli: POVSOD BOGA PO MARIJI! Ana Galetova: TRI i. n. Za našo goro pa zarja gori, vse večere pobarva, vse strahove spodi in končno se v moje sanje nalije. Nimam želja. Odšel je z modrimi očmi, odšel je mlad, močan in moj. Ne vidim drugega kot dvoje ust, ki so se srečala zato, da moja je povest dobila konec in da je pesem requiem motiv. Skozi rožmarin v oknu vidim beli dom in na pragu moža in dobre oči in srečo v očeh in srečo v dlaneh. Skozi rožmarin poje: »Nocoj pridem, nocoj!« Srce mu priznava: moj, moj! In za priznanjem je sama sladkost. Delo je sladko in sladka je skrb in prva zibel in cela nebesa kodrastih glav. Ali naj sanjam o možu, ki bo bogat? Ali naj se skoprnim po ljubezni? Ali naj blazno zavrženi svoj čas? In — alii smem si želeti otroka? Kaj naj mu dam in kaj naj mu pokažem? Kaj naj mu rečem, ko vpraša: zakaj? Samo želeti je danes že greh v teh temnih zagrenjenih dneh, ko lačni nimajo več kruha. Ali imam sploh pravico do sanj v teh temnih, zagrenjenih dneh, ko lačni nimajo več kruha? III. Za našo goro pa zarja gori, vse večere pobarva, vse strahove spodi in končno se v moje sanje nalije. Milka Hartmanova: DUŠICA JE ODROMALA ... Jasno nedeljsko popoldne je privabilo dekleta k veselemu sestanku. Med dekleti je bila tudi Tilka: živahen, temperamenten deklic 14 let. Takrat sva se srečali. In potem sva večkrat bili skupaj na dekliških sestankih in drugih prireditvah. Tilka je bila sirota, brez staršev, brez doma. Sorodniki so jo vzeli pod streho in dobrotniki so jo oblačili. Ker je kazala veliko nadarjenost, so jo dali šolati v daljne mesto. Za slovo se je privila k meni in mi gledala v oči. Tako sva si vtisnili v duše: ona mojo — jaz njeno sliko. In nato je med nama nastala daljava. Tilka v tujini. Tam je sanjala v šoli o jasni bodočnosti in gledala v visoke cilje. Želela je učiteljica postati. Želja pa se ji ni uresničila, ker ni imela sredstev za študij. Z lepim uspehom pa je končala prakso otroške vrtnarice. Tilka s svojo sanjavo hrepenečo dušo v tujini ni bila srečna. Zajelo jo je bolestno domotožje po domovini in dragih z neodoljivo silo jo je gnalo nazaj domov. In zopet se je znašla v kraljestvu domovine, v njenih gajih, poljih med zelenjem in rožami. Hotela je zaživeti življenje zdravega kmetskega dekleta, da mlado hrepenenje uteši v delu, pesmi in naravi. Zopet sva se videli. Iskren je bil pozdrav; iskren pogled v one otroške oči, ki so tedaj ob slovesu odnesle mojo sliko. Tedaj je postala otrok moje duše. In sedaj bo zopet ob meni. Domovina! Ali si dala hrepeneči duši prostora, kjer si odpočije, ozdravi? Da na zelenih tleh postavi grad svojim mladim sanjam in si zorje njivo lepega, plemenitega udejstvovanja? V šoli ji je pljučnica izpodkopala zdravje — jetika je načela pljuča. Zato ji ni bilo prostora, ne v otroškem vrtcu, ne v družini. In to je bil za njo, po duši pristno mamico, najhujši udarec. A bila je vedno jasnega, smejočega se obraza in imela oči odprte v življenje. Videla je ogromno delo na polju ženske izobrazbe in splošne prosvete. Polna mladih, ustvarjajočih sil se ga je oprijela z navdušenjem. Z velikim uspehom je posečala otroške, mladinske in dekliške sestanke in prireditve. Njen živahni temperament ji je pri tem pomagal. Njena okolica je kmalu Opomba uredništva: Žal, da Dušica ni dočakala, da bi Vigred prinesla katero njenih povesti. Prva bo izhajala 1935. f Tilka Lamprechtova — Dušica oživela. Posebno malčki so se je oklepali kakor mamice. V svojih predavanjih in govorih je dekletom začrtala pota do vzvišenih ciljev: »Bodite dobre vzgojiteljice mladega rodu, močne matere slovenskih domov.« Dala nam je mnogo lepih pesmi in prizorov, ki so se na dekliških sestankih z uspehom uprizarjali. »Vigred« je večkrat prinesla njene dopise pod imenom »Dušica«. Največ je pisala v bolnici, kjer so jo zdravniki imenovali »Naša mala pesnica«. Gotovo je imela Dušica v načrtu še mnogo. Saj je bila bogata fantazije in bujnih domislekov. Ali bolezen jo je zalotila sredi dela. Do njenega najhujšega izbruha se ji je upirala in ni se mogla sprijazniti z mislijo na smrt. A sedaj je mirno in vdano obstala pred njenim koščenim obličjem. V bolniški postelji je prebila težke tedne, dneve in ure brez spanja v živi veri, da prehaja v drugo, lepše življenje. Govorila je: »Vem, da odhajam v oni lepi svet k dobremu Bogu, kjer je bil moj duh spočet. Naše duše so ustvarjene za nebo.« V takem poglabljanju duha je Dušica umirala. Poslavljala se je od svojih, kakor, da gre za nekaj sončnih dni v majski vrt svojega Očeta, odkoder prinese cvetja svojim dragim. Jasen in lep spomin mi je na zadnje dni Tlilkinega življenja. Trpeča »Dušica« mi je pri tem tesneje prirasla na srce, čim večkrat sem jo obiskala. Srce mi je krvavelo: »Sestrica umira.« A ona se je smehljala: »Lepo je trpljenje in lepa bo smrt v zavesti, da grem domov, v nebesa. In duša mi priroma nazaj k tebi, sestra, in te bo spremljala na tvojih lepih in težkih potih. V nebesih bom za te molila.« Življenje Dušice je z veliko naglico pojemalo. Zrla sem njeno veliko dušo, kako je verno gledala v blaženo večnost. V velikem trpljenju še je prosila, naj ji zapojem vse pesmi, katere sva nekoč prepevali ob lepih večerih po delu in trudu. Tiho je sledila pesmi in melodiji in preromala vsa mladostna pota in kraje, kjer je delala in doživljala radost in razočaranja. Zopet je vzklikala: »Umrla bom! Dan moje smrti bo visok praznik zame in zate, sestra! Prinesi mi belih vrtnic! In Bogeca mi še dajte .. .« je tiho, umirajoče dahnila in nato, ko je zaprla ustne, zadnjo pot Bogčevo, je vsa onemela. Z Bogom združena je Dušica bojevala zadnji boj življenja. V hudih bolečinah je grabila za križem in ga poljubovala. — Zadnji kos pljuč se ji utrga ... S hro-psčim krikom je zgrabila za tanko nit življenja ... a nit se je utrgala . .. Dušica je zagledala veliki, sončnii dan krog sebe, poln pesmi in cvetja, poln majskega dehtenja, ki sije v brezkončnost. Zaživela je v brezmejni sladkosti božje ljubezni — saj se je pokojno nasmehnila, ko smo ji tovarišice dale haljo neveste in venec na glavo in jo položile med zelenje, narcise in šmarnice. Zaplakala sem, ko sem svoji »Dušici« položila bele vrtnice ob smehljajoča lica in na mrtvo srce. Lahka naj bo slovenska, blagoslovljena zemlja velikemu dekletu in zvesti hčeri — delavki slovenske koroške domovine in preko dragega groba naj veje božji mir in pomlad. IZSELJENIŠKA NEDELJA Dne 2. decembra t. ]., na prvo adventno nedeljo bomo zopet praznovali izseljensko nedeljo. Izseljensko in priseljensko naše vprašanje je vprašanje naše vere, našega naroda in naše države. Te probleme reševati je dolžnost celega naroda, nas vseh, vsakega s svojega stališča in svojega razumevanja tega problema. Prav dobro vemo, da pri nas v Sloveniji skoro ni vasi ali mesta, iz katerega ne bi bili odšli ti ali oni od doma na tuje poiskat si košček kruha, ki jim ga dom in domovina nista mogla dati. Ni dovolj, da bi se teh naših ljudi, ki se trudijo v tujini zase in za svojce, spominjali samo ti, ampak je treba, da se jih spomni celotno vaško in župnijsko občestvo. Vsi tisti, ki jim je sreča tako naklonjena, da jim ni treba zapustiti rodnega krova in domače grude, naj se spominjajo prav na izseljeniško nedeljo vseh tistih, ki jim sreča ni bila tako naklonjena. Me žene in dekleta pa se moramo še prav posebno spomniti naših slovenskih deklet po raznih krajih, kjer se bore za svoj borni vsakdanji kruh. Težke gospodarske razmere jih pode vedno več in več s kmetov v mesta, iz domovine na razne kraje po svetu. Po mestih se službe vedno težje dobe, če se dobe, pa so vedno slabše plačane. Tako pa beda peha vedno več deklet, ki ne morejo najti službe in niti bornega koščka kruha ter varnega zavetja, na cesto v novo in še hujšo bedo. Vemo pa, da katera se poda na to pot, ne najde več nazaj. Letošnja izseljeniška nedelja naj ima pred vsem drugim namen vzbuditi pri celotnem narodu zavest te zevajoče, krvaveče rane, ki preti ne samo z nesrečo tisočem in tisočem slovenskih deklet, temveč pomeni resno nevarnost za celotni narod. Naše ženstvo, naše ženske organizacije, Marijine družbe imajo zelo važno delo, da letošnjo jesen posvetijo svoj čas in tudi svoja gmotna sredstva oni napravi, ki ima veliki in plemeniti namen pomagati dekletom v tujini, jih reševati, privesti nazaj domov, pa tudi vsem padlim nuditi pomoč, da postanejo vnovič polnovredni člani človeške družbe. Ta naprava je Društvo za varstvo deklet in Kolodvorski misijon v Ljubljani, Ma-sarykova c. 12. Prav mnogo se je že pisalo v našem listu o tem društvu, o tej napravi in o delu, ki ga vrši. Najbolj zgovorne priče tega dela pa so ona dekleta, ki so kdajkoli na katerikoli način uživale njegovo pomoč. Ni je naloge, ki bi bila vzvišenejša, ki bi bolj zaslužila, da se za njo zavzame zlasti naše katoliško ženstvo, kakor ravno delo za varstvo slovenskih deklet po mestih, po našem jugu, pa tudi daleč od doma. Mislimo, da ni preveč in odveč, ako prosimo in poživljamo vsa naša ženska društva po vseh naših župnijah, da naj letošnjo izseljeniško nedeljo, 2. decembra, posvete v prvi vrsti proučevanju važnega vprašanja: »Kako pomagati našim dekletom na tujem.« Vse, karkoli se bo iz tega razmotrivanja in proučevanja dobrega pokrenilo v obliki važnih sklepov, prosimo, da pošljejo vsa društva na Društvo za varstvo deklet — Kolodvorski misijon, — Ljubljana, Masarykova 12. Ker pa vzdrževanje te naprave in raznovrstne dejanske pomoči zahteva vsak dan več denarnih sredstev, se obrača društvo na vsa ta društva, ki so iz ljubezni do dragih svojcev na tujem, pripravljena praznovati izseljeniško nedeljo, da ob tej priliki napravijo zbirko, pa če tudi samo po 25 para od udeleženca in pošljejo to zbirko na zgornji naslov. Ne sme pa biti ne župnije, ne društva, ne doma, kjer bi se na letošnjo izseljeniško nedeljo ne spominjali naših deklet na tujem. Tudi družba sv. Rafaela si je za letošnjo izseljeniško nedeljo postavila to točko na prvo mesto svojega programa. Štefica Perovšek: t MONSIGNOR DON FRANE BULIč (* 4. X. 1846 — f 29. VII. 1934) Globoka žalost je preplavila Split in okolico nepričakovana vest, da je umrl eden od največjih ljudi, kar jih je dala ta sončna obala. Smrt tega velikana je tudi v mojo dušo zarezala globoke vtise, ki mi bodo ostali neizbrisni. Poznana mi je bila ta velika, častitljiva osebnost; zato si dovoljujem v skromnih vrstah tudi v našem listu prikazati, koga je imel in izgubil Split, okolica, domovina, znanost. Monsignor Don Frane Bulič se je rodil v lepih Vranicah pri Solinu. — Tradicija zemlje, v kateri se je rodil in poklic, kateremu se je posvetil, so zbudili v Don Buliču ljubezen do domače zgodovine in arheologije. Njegovo ime ni samo ime učenjaka, nego je simbol znanosti, Cerkve in rodoljuba. Ves znanstveni svet in lahko rečemo, vsi široki krogi evropske inteligence se spominjajo imena Don Frane Bulica, ker vsak ve, da je umrl velikan duha, domačemu narodu zaščita, ponos kulture. Umrl je dika Cerkve, značaj, enak krščanskim mučencem; saj je bil Don Bulič oni, ki je zbudil Solinske mučenike, in se z njimi sprehajal po polju, da jih narod slavi in gleda in sedaj zopet legajo skupno z njim v grob. Odkril je najvažnejše spomenike hrvatske zgodovine n. pr. kneza Trpimira, kraljice Jelene, vdove hrvatskega kralja in matere kralja Štefana itd. Tudi Dioklecijanova palača je bila njegova poglavitna briga. Bil je prvi ravnatelj hrvatske gimnazije, dolgoletni prezaslužni direktor arheološkega muzeja (ki ga je po njegovi zaslugi dobil sončni Split) in pokrajinski konservator za Dalmacijo, častni doktor vseučilišča v Zagrebu, pravi član Jugoslovenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, član Kraljevske srbske akademije naukov v Beogradu, dopisnik Institut de France v Parizu, pravi član Avstrijskega arheološkega instituta na Dunaju, pravi član Nemškega arheološkega instituta v Berlinu, član Accademia Pontifica v Kimu ter častni član in dopisnik mnogih drugih naučnih zavodov itd. Dom Don Frane Bulica je bil središče intelektualnega življenja — plemenitih in dobrih akcij, od tu so se po vsej domovini in po ostalem svetu širile vse močnejše vezi s Splitom in z vso Dalmacijo. Sarkofag f monsign. Don Fr. Bulica v atriju bazilike sv. mučencev v Solinu. Previdnost božja je hotela, da je zapustil ta svet v skrajnih mejah življenja in to do zadnjega dne v glavnem zdravega telesa, odporen, duhovit in elastičnih misli. Vsako leto je romal v prelepo Slovenijo — Rogaško Slatino na odmor, tako je imel tudi letos ta načrt. Ali Bog je hotel drugače, šel je na malo operacijo v Zagreb, ki je lepo uspela. Ali v noči 29. VII. je prenehalo utripati srce — izročil je svojo veliko dušo Stvarniku. V globoki žalosti, v črnino odet, je sprejel Split svojega učenjaka-velikana, mrtvega Don Frane Bulica. Njegovo mrtvo telo je zadnjikrat pozdravljalo narod, vsa važna mesta, koder je ustvarjal, delal in se boril. Njegov pogreb je bil veličasten — kraljevski. Pogrebne svečanosti je vodil prevzvišeni koadjutor zagrebški, nadškof dr. Alojzij Stepinac ob asistenci dr. K. Bonefaaica (Split) in Nika Pušiča (Hvar). Zastopnik Nj. Vel. kralja, zastopniki vseh patriotskih, kulturnih in drugih društev, nepregledna masa duhovščine in redovništva in ogromna povorka intelektualcev in ostalega meščanstva je spremljala svojega velikega Don Frane Buliča v Solin k večnemu počitku. Položili so ga v že pred 38 leti postavljen marmornat sarkofag, pred baziliko mučenikov z napisom: Tu počiva Franjo, grešnik in nevredni svečenik. Pogrebne svečanosti so izgledale kakor ena velika enodušna manifestacija naroda, velikega spoštovanja, ljubezni in globoke, neizmerne žalosti. V imenu vseh Vigrednic: Slava in čast Monsignoru Don Franu Buliču! II Venceslav JVinkler: HIŠA V GRAPI Povest. (Nadaljevanje.) 10. Cesta proti Studencu se je zableščala v prvem soncu; posvetilo je skozi mrenaste oblake in raztegnilo pot, da ni bila več kot včeraj. Marjetki se je zdelo, da je res drugačna. Noge so ji omahovale, bila je trudna, rada bi se ustavila in sedla kraj pota. Pa spomnila se je, da pridejo mimo ljudje. Videli bi jo, tudi pozdravili bi jo, mislili bi pa svoje. Na križpotju pred vasjo je obstala. Na levo? Na desno? Na levi bi šla za vasjo, samotna steza bi jo pomirila, trepet v očeh in v obrazu bi ugasnil. Ta trenutek je zagledala starko, ki je prihajala od leve strani. »Bogatajka!« se je zdrznila, ko jo je spoznala. Odločila se je in zavila na desno skozi vas. Hitela je, da bi je Bogatajka ne spoznala. Pehala se je v kratek klanec pred prvimi hišami. Prav sredi klanca je srečala voznika. Ni ga poznala. Bil je mlad fant, zaspano je gledal pred se, zdaj pa zdaj je zamahnil z bičem in malomarno stopal poleg konj. Povesila je glavo in se mu umaknila na drugo stran ceste. Pred prvo hišo je stal cerkovnik Martin. »Kam pa, deklic?« je zakričal. »Daleč!« je odvrnila s stisnjenimi zobmi. »Star je, ne pozna me,« se je oddahnila. Nekako omotična je hitela po vasi. Široka cesta se je razgrinjala na obe strani in se iz-preminjala v velika dvorišča. Slišala je kričanje živali in govorjenje ljudi, videla pa ni nikogar. Podvizala se je, da bi imela vas čimprej za seboj. Takrat ji je nekje za hrbtom vztrepetal zvon in se oglasil z visokim klicem. »Pet!« se je zganila. Pustila je za seboj zadnje hiše. Cesta se je dvignila in se vila po rebri. Ozrla se je. Daleč tam zadaj je videla Poljano. Hiš ni razločila, zagrnjene so bile v neko meglo. »Kam pa prav za prav grem?« se je začudila. Ustavila se je in globoko dihala. Neizrečena trudnost jo je obhajala. »Sedla bi,« jo je obšlo. Preden se je odločila, je že sedela na obcestnem kamnu. Pod cesto je visela zemlja k polju, po pustem bregu je sem in tja rastlo brinje ali kaka lesnika. Tam spodaj so pa dehtela polja, lepo urejene njive so se smehljale ljudem. Onstran doline so spet rasli bregovi v hribe, pokrite z gozdom in grmovjem. »Kam pa prav za prav grem?« je gledala Marjetka topo v pokrajino pod seboj. Da, na Poljani je bilo vse tako preprosto. Sklenila je, vzdignila se in šla. Zdelo se ji je, da drugače ni mogoče. Zdaj jo je že obhajal strah. Ali ni nekje v tem napaka? Tam čez hrib, iz Grape menda, so se vzdignile ptice in s hri-pavimi klici splavale čez dolino. Zrla je za njimi, dokler niso izginile v gozdovih. »Domov grem,« si je šepetala, »to se zdaj ne da več izpremeniti. Zgodilo se je in ne morem nazaj. Sama ne.« Trdno odločena, da se nikjer več ne ustavi, se je vzdignila in se napotila po cesti. Tam od Javorščic je odmeval ropot voz. Izza drevja so se pokazali vozovi, naloženi z rumenim lesom. Vozniki so pokali z biči, da je odmevalo Čez dolino. Rdečelični in zdravi so se smejali, žvižgali in peli. Marjetka se jim je hotela ogniti, a ni mogla nikamor, nad cesto je bil breg, pod cesto breg. »Saj me ne poznajo«, si je dejala in si potegnila ruto čez oči. Ni se ozrla vanje, mrtvo je strmela čez dolino, ko so ropotali mimo nje. Kot v sanjah je čula opazko: »Graparska je, a zdi se mi, da bi morala biti na Poljani. Vrag vedi, kaj jo nosi tod.« Zardela je in stisnila zobe. Pospešila je korak in je odnehala šele, ko je ropotanje ugasnilo nekje daleč za njo. Cesta se je vila pod hribom, venomer se je ozirala čez dolino. Zdelo se ji je, da se Poljana zmeraj bolj jasni. Kmalu jo bodo pogrešili. Saj se ni izgubila, vedeli bodo, kam je šla. »Kje je?« bo kričal Andrej. Dekle se bodo smejale. Potem bo prišel kdo in sporočil: »Davi sem jo videl, proti domu je šla.« »Ah, da, da,« se bo umiril Andrej. »Saj sva se prav za prav zmenila, naj stopi malo v Grapo. Prav je, prav.« Pa to bo govoril le radi tujih ljudi, na skrivaj bo pa škrtal z zobmi in preklinjal . . . »Grapa!« se je zganila, ko je zagledala znano pot pod cesto. "V kotlini je ležala vas. Zdelo se ji je, da še spi v temi. Saj je še zgodaj. Ne, vstali so že. Razločno vidi, kako hodi pred domačo hišo nekdo sem in tja. Ko stopi po poti navzdol, ugasnejo zadnji zvonovi po hribih, ki so peli peto uro. Zazdi se ji, da je obenem z njimi ugasnila vsa pesem, ki jo je motila onstran hriba, nekako sproščena stopa po poti, le zdaj pa zdaj jo prešine misel na Andreja. Jutranja vedrina jo je potešila, ves čas se ji mota pred očmi vprašanje, zakaj je prav za prav odšla s Poljane. S težavo tlači nemir nekam na dno, ogleduje se, da bi našla oporo in se česa oveselila. Ničesar ne najde. Sklonjena in bleda hiti mimo Puštalarjeve hiše. Zdi se ji, da je nekdo stopil na prag in gleda za njo, a se ne upa ozreti. Domača hiša. Tiho odpre vrata. »Ježeš!« se ustavi stari Petron. »Nič, nič«, hiti Marjetka, »samo malo sem prišla pogledat.« Osupel gleda starec za njo. * Marjetka je doma. Zdi se ji, da je preživela pol leta v nekih blodnih sanjah, zdaj je pa spet ozdravela. Dom je lep. In tih. Ljudje se ne umikajo drug drugemu, premalo jih je. Grapa je tako mirna, naj se zgodi karkoli, ničesar je ne bo zmotilo. Življenje teče po veliki cesti nad vasjo, ne ozre se v Grapo, Grapa je predaleč od vsega. In Marjetka misli, da je prav tako. Zdaj ima, kar je hotela, tisti pre-čudni mir in tišino. V prvih trenutkih se počuti srečno, prosto vsega hudega. Celo zapela bi, tako jo razvedri toplo sonce, no, med prijetne misli se vendarle počasi pomikajo podobe o zadnjih mesecih. Kuha na domačem ognjišču, misli pa na Poljano. Pogrinja mizo, oče in brat strmita molče vanjo, zraven pa preudarja, kaj delajo pri Gor-nikovih. Kosilo ji ne gre v slast. Nečesa ne more pozabiti, čeprav hoče in stiska zobe. Ne da se. Vas je prav taka še kot prejšnje dni, nič se ni izpremenila. Simček nekaj pokašljuje, kadar pride mimo, trmasto pripoveduje, da se je že naveličal tega sveta. Drugače nič novega. Kar tako mimogrede posluša, oči ji pa begajo proti Poljani. Ničesar ne vidi, hrib nad vasjo zakriva pol sveta. Ne oče ne brat ne vesta, čemu je prišla. Ali pa slutita. Oče najbrže. Star in siv jo opazuje izza mize in dozdeva se ji, da jo bo zdaj pa zdaj nekaj vprašal. Kaj je prav za prav storila? Kakor se ji je zdelo med potjo vse razumljivo, obstaja zdaj pri vsaki stvari. Ali je bilo potrebno? Oče pripoveduje, kaj bodo delali, Tonče pritrjuje z zamolklim glasom. Zdi se ji, da je ne poznata več. Ko jo gledata, sta tiha, mračna, kakor bi prišla v hišo tujka. Doma ni kot drugod. Odšla je in je ne poznajo več. Grapa leži nekje daleč onstran tega sveta. Oh, tak Jesenski motiv. dom' Vendar je vse okoli hiše kot poprej. Mogoče pa gleda z drugačnimi očmi. Ko se ustavi pred hlevom in se ozre po ozki dolinici, ji pride prvič na misel kako je Grapa tesna, tako tesna, da se ne da dihati. Komaj jo obide misel, že razločno čuti neko težo v prsih, neko utrujenost, jasne oči se ji skalijo, povsod vidi same skale, težko razdra-pano pot proti cesti, tri hiše s slamnatimi strehami in tesnimi okenci, da, in še oče, ki se prikaže na pragu, je ves sključen kot bi ga tlačila zemlja krog njega. O. S.: NAŠA NARODNA DRUŽINA Prišli smo v slovensko župnijo ob slovensko-nemški jezikovni meji na Koroškem. Župnija je bila še do razsula stare monarhije čisto slovenska, v cerkvi se je vse opravljalo v slovenskem jeziku: pridiga, petje, molitve. Le šola -— ta grobokop našega naroda na Koroškem — je bila nemška. Ta je potujčevala naš rod. Po prevratu je prišel v župnijo nemški duhovnik, čez noč je postalo v cerkvi vse nemško: pridiga, molitve, petje, in seveda tudi kateheza v šoli. Od tedaj se župnija rapidno ponemčuje. Mladina že moli nemško, kmalu se bode tudi v slovenskih domovih molilo nemško, in ne bo dolgo, pa bo slovenstvo v župniji popolnoma propadlo — če bo šlo tako naprej. Žal je takih župnij na Koroškem vsai en ducat in še več. Prišli smo torej v omenjeno župnijo in omenil sem, kako se župnija hitro ponemčuje, a mi je eden izmed spremljevalcev hladno odgovoril: Ko dorastejo sedanjih otrok otroci, bo pa dobro! — Torej, ko bo župnija čisto ponemčena, bo pa dobro! Kaj naj rečemo k temu? Je to stališče pravilno, ta brezbrižnost slovenskega človeka napram ponemčenju slovenske župnije? Ne, in stokrat ne! To nam ne more biti vse eno, če se ponemčuje naš narod in naša zemlja! In s polnim prepričanjem rečem: Kdor ne čuti dušne boli v očigled potujčevanju naše zemlje in našega ljudstva, kdor ostane pri tem brezčuten in brezbrižen —■ ta ni pravi Slovenec! Kaj se pravi: biti Slovenec? Slovenec biti se pravi: priznavati se k svojemu narodu in ljubiti svoj narod. Tako kakor je rekel neki Nemec: »Tudi jaz sem Nemec in ljubim svoj narod.« In »ljubiti svoj narod« pomeni: ljubiti ves svoj narod. Kajti narod je organična celota. Narod je telo. Odsekaj človeškemu telesu roko — ali bo telo napram tej izgubi ostalo brezčutno in brezbrižno? Nikdar in nikoli! Podobno pa tudi narodno telo in noben ud narodnega telesa ne more ostati brezbrižen, če se kak ud nasiloma loči od narodne celote. Kakor človeško telo z vsemi silami brani vsak ogroženi ud, tako mora ves narod in vsi posamezni udje ču-liti bridko bol, če je bil kak ud ločen ocl narodnega telesa. In ves narod in vsi posamezni udje morajo zastaviti vse svoje sile, da ostane narodno telo neokrnjeno, in če je bil kak ud nasiloma ločen od narodnega telesa, se mora potruditi vse telo,