Kako pomagaino učiteljn do sreče. (Konec.) Učitelji se po pravici pritožujejo, da so za svoj (ežavni trud preslabo plačani. T)a je to resnično, inrmla vsak lahko spozna, in vsi omikani in Ijudje dobrega serca v tej reči učitelja milujejo. Komur je blagor ljudstva in mladine pri sercu, bi rad pomagal, in da se tukaj nič zdatnega ne stori, prihaja bolj od tega, da se ne more, kakor pa da se noče pnmagati. Ali pa učitelju s tim pomagamo, ali je bolj srečen, zadovoljin, če ga spominjamo njegovega tesnega stanja ali ga zbadljivo primerjamo z drugimi, ali mu še celo pravimo, da preveč dela za svojo pičlo plačo? Pa bo rekel marsikdo, to je vendar le resnično, in resnica se sme govoriti, vendar pa nikakor ne smemo priterditi, da uboštvo učiteljevo zagovarja slabo opravljeno službo. Kdor imenitne in važne dolžnosti učiteljstva ne opravlja po svoji naj boljši moči, dobiva preveč za svoje prizadevanjc, naj bo že plača še tako pičla; oa se zato, da se njemu dobro ne godi', znosi nad njimi, ki tega nikakor niso krivi, in nasledki tega so žalostni. Če zdravemu le dolgo prigovarjamo, da ni zdrav, bo poslednjič sam mislil, da je bolan; pripoveduj pa človeku, ki je v takih okolnostih, da že shaja, kako je stiskan in zapuščen, kaži mu vedno druge, kterim se bolje godi in govori mu, kako gatniluješ, kaj čuda, da bo poslednjič mislil, da je res nesrečen, in nezadovoljen bo s svojim stanom; ne bo spoznal dobrega, kar tam vživa, ne bo se ga veselil in hvaležno vžival. S tim pa vzameš človeku veselnost v življenji in zbudiš v njem neko zagrizenost, ki mu kakor pelin greni stan in njegove dolžnosti, in mu jemlje vso duševno moč. Pa tudi temu, ki je zares v stiskah, se malokdaj pomaga, redkokrat serčnost zbuja s tim, ako vsaki dan sliši, da je zupuščen in pozabljen in bolj.ši osode vreden, naj več zgubi moč in veselja do dela in postane maloserčen, da si ne more in ne ve pomagati, in to, kar bi si še satn pridobiti mogel z živo marljivostjo, uninini delovanjem, pričakuje kakor miloščino od drugih. Vsak človek je bolj ali manj len, sebičen, samopriden in počuten: rad bi videl, da bi se mu zmirom dobro godilo, zato rad sam sebe zagovarja, nerad si kaj priterga in odreče; če se mu slabo godi, so tega krivi drugi, malokdaj pa on sam. Nečimerne želje brez stanovitne volje in delavne moči — tudi drugej, ne le pri učiteljih, se, prav rade razodevajo s prenapetimi tožbami; terdna in stanovitna volja se pa pokaže v resnem in marljivem prizadevanji; verl in sposoben mož bo nerad toževal, še manj pa beračil za usniiljenje. — Kako pa vendar pomagamo učitelju do sreče, kaj naj učitelj stori, da pride do svojega naraena? Na to odgovorimo, da s tim, 6e ima povsod pravo mero, in da se opira na resnico. Tukaj se pa ne potegujemo za nemarneže in zanikerne ali za starokopitneže, ravno tako ne hvalimo tistih, ki imajo usta polna sladkih in medenih besedi in ž njimi zakrivajo pomanjkanje vsake rluševne in aravne tuoči. Stvarnik hoče, da človeštvo napreduje; tudi šola naj napreduje in naj bo čedalje boljša in popolniša, a povsod naj ima pravo mero, svoje odločene meje, kterih naj se derži; vse njeno delovanje naj se opira na resnico, sicer je vse le na videz, slabo in napačno se vriva; kar je pa resnično veljavno in imenitno, se pa opušča. Ta mera, ta resničnost je pa v tem, da spoznamo, čemu je Ijudska šola, kaj je njeni namen, kako ona to doseže. Ljudska šola je naprava, je osnova, v kteri seljudskamladostpodučujevveri, jeziku svojega naroda, v kteri se vadi nrave, vednosti in občevanja. Učitelj ne hodi tukaj po kakšni umetno napravljeni poti; v odgojo in izrejo solske mladine poslužuje se pripomočkov, ktere mu daje na roko cerkev, družina in Ijudska šega. Ljudska šola ne izreja takih Ijudi, kakoršnih nikjer ni, ali takih , ki nikamor ne spadajo, anipak mladega človeka izobražuje tako, kakor se Ijudstvo, iz kterega je, nahaja v zgodovini, srenji, deržavi in cerkvi. Učitelj sme tedaj zaupali na svojo moč in Ijubezen do poklica, nikar pa naj ne raisli, da pri njeui je vse ljudsko izobraženje, in ko bi njega ne bilo, bi svet ne stal; iz djanskega življenja naj jenilje izobrazilnega gradiva. Potem bo spoznal, kako enoterno, pa ravno zarad tega vzvišeno je njegovo prizadetje, in prepričal se bo, da njegovo delovanje v šoli in v življenji naj bo mirno, tiho in brezhrupno, in da ga bodo ravno zarad takega obnašanja pošteni in blagodušni ljudje čislali. Potem naj pa tudi učitelj spoznava, da je serce pri njem več vredno kakor glava, oboje skupaj pa naredi še le pravega učitelja, tedaj ni dovolj, da metodiko dobro razume, ampak njega naj podpira vera, Ijubezen do bli- žnjega in do domovine. Poglavitno in pred vsem potrebno 13* pa je učitelju, ki dela za svojo lastno srečn in za srečo bližnjega, za podučevanje narodovo, da naj si prizadeva biti dobrr kristijan, če pred vsem za to skerbi', bo tudi svojo službo dobro opravljal, — bogoljubnost je povsod dobra; učiteljeva služba je le takrat lepa in prijetna, če jo človek opravlja z dušo in telivsoni. Lepa beseda pesnikova: ,,Cvetica, ki sama scbe lepša, lepša tudi vert", velja prav posebno učiteljem. Ako si bodo učitelji prizadevali, čedalje boljši biti, ter pridobivali si čednosti svojemu stanu koristnih, bodo delali eden za vse, vsi za enega; njihovo stanje bo po notranjem mirno in blagronosno, po zunanjem pa bodo vživali zaupanje in srečo. Neki skušen školnik v tem piše lako le: ,,Ako se ne bodo učitelji med vsakdanje homatije mešali in v vseh rečeh za svetom vlekli, marveč si prizadevali, da v šoli mladini in srenji koristijo, bodo naj prej, naj gotovejše in naj bolj častno dosegli, kar si želijo za službo in za svojo osebo. Pred vspin pa je potreba, da jim srenja in gosposka zaupa, da so poštcnih misli in pametni v razsoji. Kar se od zunaj šolam privošči, pride po učiteljih po notranji poti; imamo pomoč pri rokab, pride počasi, pa pride gotovo*. Resnica je večna, in ker vsaki čas obstane, bi učitelji na njo stavili svoje zaupanje ne glede na šege in navade svojega časa. Učiteljev namen naj bo enoteren in resničen; ker ga je mogoče doseci, proč z vso maloserčnostjo! V dosego tega namena pa nabirajmo in družimo svoje moči. Tako ravnanje bo učiteljstvo tudi po vnanjem varovalo in vterjevalo. Kar pa se tiče tistih, kterim je šola v skerb izrorena, to je, šolskih prednikov, svetnih in duhovskih, ponavljamo besede Kellnerjeve, da tam, kjer duhovski in deželski gospodje za šolo store, kar koli se more po pravici tirjati, tara so šole naj več dobre; ako ne, prikaže sc kmali sad te vnemarnosti. Zato pa tudi no duhovnik, ki dela iz cerkvenega stajalisča, pa tudi vradnik, ki v resnici želi blagor v dpželi, ne bo opuščal ali zanemarjal skcrbi za šole in učitelja, ali pa to nalogo od sebe pabal izgovarjaje se, da mu je šola preslaba ali premalo zanimiva rcč, da bi se on ž njo pečal i. t. d. Solske postave, dosihmal veljavne, se ravno kar prenarejajo; dobili bomo šolske oblastnije pod drugim imenom, dobili bomo deželno, krajno in srenjsko šolsko svetovavstvo. Nove oblastnije še niso nastopile svojega vredovanja, stari stebri so se začeli odmikovati, ljudska šola, ki se je na Slovenskem ravno začela razcvitati, žuga razpasti, pa ravno vsled novih šolskih postav. V lepi složnosti ste delale v ljudski šoli cerkev in deržava, in v konkordatni dobi so se šole na Slovenskem vzdignile in lepi sad kazale, pa sovražni človek je vsejal serae razpertije med cerkev in deržavo; pri duhovščini se razodeva nekaka zamerza do učiteljev; duhovnoni se sicer ne more lo za zio šteti, ter iinajo za svoje ravnanje veljavne razloge, — toda ne pri učiteljih na Slovenskem, kteri so večji del cerkvi vdani, ker pa to ni, 80 pa osebnosti krive, in ukoliščine so tii in tani kaj različne; duhovni, šolski predniki in katehetje, ki so bili poprej po nekterih krajih desna roka učiteljeva, ter mu v vseh rečeh na roko šli in ljudi vnemali za obiskuvanje šol in tako bili pervi in naj zvestejši prijatelji učiteljstvu, prepuščajo skerb za šolo učitelju, ko so mladost podučevali v kerščanskem nauku. Ali bo pa učitelj v naših krajih, ker je bilo tako težko pridobiti starše za šolo, imel posihmal tudi še kaj otrok v šoli ? Ali bo mogel šolsko breme sam nositi, ali ne bo ta teža njegovioi močem prevelika? — Kaj pa izvira iz te zamerze? — Reč, — Ijudska šola naSlovenskem — bo terpela. Sicer se pa sme tudi vprašati, ako taki gospodje ravnajo v cerkvenem duhu, kar tukaj ne gre presojevati. *) Dokler nismo prepričani, da bo deželno zakonostavstvo novo postavo cerkvi v kvar in škodo tolmačilo in izpeljalo, smemo se zmirom nadjati, da bo postava boljši kakor njeni princip. A vojska bo. ,,Bqjevanje je naše življenje". Katoliška cerkev je postala stranka enako opravičena z drugimi, svoje pravice si bo moralo v zborih sama iskati. Kdo bo tedaj iz bojišča stopal ali sovražniku orožje puščal, dokler ni zmagan? — Saj duhovni bojo učili keršanski nauk, druge natike pa svetni učenik, kakor ve in zna, za drugo pri šoli potrebno naj pa skerbe liberalci, kteri očitajo duhovnom nevednost, fanatizem in da ljudstvo v zatemnjenstvu puščajo. — *) Ta spis je bil že postavljen, ko natn ,,Volksfreund" o priliki, ko naznanja pastirski list preč. skofa iz I.inca. pove, da je med avstrijanskimi cerkvenitni pastirji zastran novih šolskih postav dvoje različnih misli: eni se nočejo kar nie vtikovati v novo postavo za šolstvo; drugi pa hočejo skerbeti za Ijudsko šolo, kakor poprej. Kaže se, da je pri našili čč. duliovnih v tej reči ravno tako. — Kaj je boljši: derži ga, ali lovi ga? Pis. Lastno cerkveno šolo osnovati je tncnda ložeji reči, kakor izpeljevati, zakaj pa obstoječo nasprotniku izročevali, ker nihče ne sili. Tudi po deželi med kmečkim Ijudstvom so nasprotniki duhovščine; ako učitelj ne najde pomoči pri duhovnih, obračal se bo drugam, in vpraša se, če ne bo najdel tudi drugej , če ne povsod, pa v nekterih krajih zdatne pomoči. V bojih si isče vsaka stranka zaveznikov, in cerkev se bo opirala na neduhovne, čemu pa potem odpravljati od sebe naravnih zaveznikov, Ijudskih učiteljev? Vsaka prehodna doba ima svojo težavno situacijo, in kdor hoče dobro spati, si mora dobro postlati, in kdor hoče v prihodnje vladati, naj ne daje kermila iz rok, ker znane so besede, če nas iz šole s silo pahnejo, prišli bomo nazaj z moralno močjo. No, te sile pa še ne vidinio pri nas; — le premagovati samega sebe je treba, sicer pa ravnati po zveličarjevili besedah in v djanji kazati resnice, ktere je Kristus posebno priporočal, potem se bo občutljivost in razkačenost, akoravno opravičeno, zeld zeld zmanjšala in ohladila. K sreči učiteljskega stanu priponiorejo naj pred učitelji saini, ako spoznajo svoj stan in tudi namen Ijudske šole, tedaj z mero in resničnostjo, k učiteljevi sreči pa pripomorejo duhovski in deželski predniki z vestnim in nesarnopridnem prizadevanjem in nevtrudljivo delavnostjo. M. Močnik.