11
dialoška knjiga Žalostink
Pričujoči diskusiji o Božjem molku bo ostrejši kontrast podala kratka ocena 
dialoškega vidika knjige Žalostink. Sveto-
pisemski strokovnjaki, ki se zgledujejo po 
delu literarnega teoretika mihaila Bahtina, 
uporabljajo termin "dialoški" (ali "dialoškost") 
za opis tako procesa kot izdelka. dialoški 
pogovor ali kompozicija je tista, ki vsebuje 
številne, različne, ločene perspektive. to se 
razlikuje od monologa (govor ene osebe ali 
več oseb, omejenih na eno perspektivo), saj 
avtentični dialog prinaša vsem udeležencem 
nove ideje, izkušnje in vpoglede, ki jih v 
dialog prinašajo različni partnerji. nasprotno 
pa pogovor med dvema osebama, ki se stri-
njata o vseh točkah pogovora, ne bo stimuliral 
rasti za nobeno osebo, saj zanjo z druge strani 
ne bo predstavljenega nič novega. 
dialoške produkte je težje vzdrževati. ko v 
enačbo vstopi avtor, pogosto pride do filtrira-
nja zaradi človeške težnje, da bi svoje izkušnje 
postavili v okvir, ki ima smisel in pomen za 
nas kot posameznike. eseje lahko denimo 
vključimo v eno zbirko, ker na dano temo 
podajajo enotno mnenje; to predstavlja mono-
loško publikacijo, četudi so pri tem sodelovali 
različni avtorji. Po drugi strani lahko zbirko 
esejev zberemo zaradi njihove raznolikosti 
mnenj (ali celo kontradikcij) na dano tema-
tiko; to pa predstavlja bolj dialoški izdelek, 
BeaU HarriS in Carleen mandolFo
molčeči Bog v Žalostinkah1
zamisel, da v hebrejski Bibliji lahko razvijemo "teologijo tišine" ali bi jo bilo treba razviti, je 
nesmiselna, vendar sama prisotnost kanonskih spisov, kot so Žalostinke, to od nas zahteva. 
Še posebej po težkih dogodkih in tragedijah Božji molk deluje zavajajoče, frustrirajoče in 
razdražljivo. razumevanje Božjega molka v knjigi Žalostink zahteva potrpežljivost, kreativnost, 
dobro sposobnost poslušanja in branja in globoko spoštovanje do t. i. "negativnih mest" Božjega 
molka v knjigi. v tej razpravi bomo najprej poslušali za zvoki žalostink, ki so ohranjeni v njenih 
številnih dialoških značilnostih, da bi vzpostavili "pozitivna mesta",2s katerimi lahko primer-
jamo Božji oglušujoči molk v knjigi, podobno kot se primerja negativna in pozitivna mesta v 
različnih umetniških stvaritvah. ko je enkrat to glasno hrupno ozadje ustvarjeno, vpogled v 
skrivnostni Božji molk nujno ustvari številne možnosti za interpretacijo in razumevanje le-tega 
v knjigi Žalostink.
SVETO PISMO
12    TRETJI DAN    2013    5/6
četudi se avtorji morebiti niso niti srečali ali 
pogovarjali med seboj. Bralčeva interakcija z 
izdelkom prav tako predstavlja dialoški proces, 
zaradi srečanja različnih perspektiv. večina 
Bahtinovih pomembnih del se je nanašala na 
ruskega avtorja Fjodorja m. dostojevskega, 
po Bakhtinovem mnenju enega redkih, ki je 
bil zmožen napisati delo, s številnimi, različ-
nimi, ločenimi perspektivami v karakterjih 
in zgodbah, ki jih je ustvaril. to pomeni, da 
dialoški izdelek ne pride nujno iz dialoškega 
procesa, ki vključuje prispevek številnih par-
tnerjev, vendar pa mora najti pot za ohranitev 
ali utelešenje različnih perspektiv, ne da bi 
jih silil v monološki okvir. Svetopisemski 
strokovnjaki so prevzeli Bahtinove koncepte 
kot odgovor na večkratne poskuse biblične 
teologije, da bi našli hermenevtični "center" 
HB (HB = Hebrejska Biblija op. prev.). ideja, 
da pomen Biblije ne more biti omejen na eno 
samo organizacijsko načelo, predstavlja po 
mnogih desetletjih takšnih poskusov veliko 
olajšanje za mnoge strokovnjake. 
zdaj, ko smo razložili dialoške procese 
in izdelke, bomo predstavili dve primarni 
značilnosti dialoške narave Žalostink. 
1. Pripoved z različnih perspektiv. kot lahko 
vidimo v vsakem od petih poglavij knjige 
Žalostink, je prva dialoška značilnost knjige 
dosledno spreminjanje med dvema (ali več) 
različnima glasovoma v pripovedovanju 
zgodbe. glas, ki začne zgodbo, se niti ne 
identificira niti ne govori o sebi v prvi osebi. v 
povezavi s psalmskimi žalostinkami se temu 
glasu reče didaktični glas (dg), ker prekinja 
(ali dodaja) prošnjo prosilca z obrazložitvami 
o odnosu med ljudmi, Bogom, grehom in pra-
vičnostjo.3 v žalostinkah dg opisuje dejanja, 
ki so jih storili različni karakterji v knjigi ali so 
bila storjena njim (hči sionska, Bog, sovražni-
ki itd.), kot lahko vidimo v sledečem primeru: 
Njeni nasprotniki so postali poglavarji, 
njeni sovražniki uspevajo, 
kajti GOSPOD ji je prizadel bolečino 
zaradi njenih premnogih pregreh.4 
Njeni otroci so odšli kot ujetniki pred 
nasprotnikom. (1,5.)
Poleg tega dg Boga ne naslavlja neposred-
no, kot v drži molitve, ampak govori o Bogu 
na opisni način. vendarle pa, kot se vidi v 
1,21, obstaja še drugi glas, ki govori v prvi 
osebi ("jaz", "ti") in Boga naslavlja direktno z 
uporabo večinoma druge osebe ("ti").
Slišali so, kako vzdihujem, ni tolažnika 
zame. 
Vsi moji sovražniki so slišali o moji 
nesreči, veselijo se, ker si ti to storil. 
Daj, da pride dan, ki si ga poklical, naj 
bodo kakor jaz. (1,21.)
v prvem poglavju se ta glas pojavi v vrsti-
cah 9 in 11, a z vrstico 12 prevzame pripoved v 
drugem delu poglavja. zatorej dg poda opis 
trpljenja Siona in Božjih dejanj v tretji osebi, 
drugi glas pa je glas prošnje, molitve, protesta 
in jeze, ki se je porodila iz osebne izkušnje 
trpljenja. 
ta drugi glas je glas sionske hčere. v HB in 
drugih antičnih kulturah bližnjega vzhoda so 
bila mesta pogosto opisana kot ženske ali se 
jim je dodala ženska oseba.5 mesto Jeruzalem 
se v knjigi Žalostink imenuje hči sionska, kot 
tudi v drugih delih HB (2 kr 19,21; Ps 9,15; iz 
1,8, 10,32, 16,1, 37,22, 52,2, 62,11; Jer 4,31, 6,2, 
6:23; mih 1,13, 4,8, 4,10, 4,13; Sof 3,14; zah 2,14, 
9,9). Božji molčeči odgovor na prošnje sionske 
hčere je prvotni predmet te razprave.
2. Prerekanje s preroki. drugi dialoški vidik 
knjige Žalostink je prerekanje ali "opore-
kanje"6 sionske hčere preroškemu načinu 
povezovanja političnih in družbenih travm 
z Božjo kaznijo izraelovih grehov. Poglejmo 
denimo Jer 6,19–23, kjer Bog, govoreč po 
preroku, grozi: "nad to ljudstvo bom spravil 
nesrečo, sad njihovih naklepov. Saj niso pazili 
na moje besede, zavrgli so mojo postavo." ko 
ljudstvo zavrne Božja učenja, to zato prinese 
uničenje, napovedano v 22–23: "Spotaknili se 
bodo obnje očetje in sinovi hkrati, sosed in 
prijatelj bosta izginila. tako govori goSPod: 
glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele … 
Hrumi, kakor bi bučalo morje, na konjih jezdi, 
razporejen kakor en mož za boj proti tebi, hči 
sionska." tu je Božja kazen pravična posledica 
grehov ljudstva. v knjigi Žalostink pa sionska 
13
hči nakazuje, da so vse grozote, ki se dogajajo 
ljudstvu, nepravični, pretirani odzivi Boga na 
mnogo manjše grehe, ki jih je morda storila. 
Oprezoval je za mojimi pregrehami, s 
svojo roko jih je zavozlal;  
povzpele so se na moj vrat, pustil je, da je 
omahnila moja moč.  
Gospod me je izročil v roke takšnih, ki se 
jim ne morem upreti. (1,14.)
Še več, njen "greh" iskanja drugih "pri-
jateljev" in "ljubimcev"7 je bila posledica 
stradanja! Pretirano ostra dejanja, pripisana 
Bogu v sledečih verzih 2. poglavja, so zatorej 
rezultat tega, da je Bog pozabil, prevzel vlogo 
sovražnika, ali tega, da je nepravičen ali jezen:
Gospod je postal kakor sovražnik, uničil 
je Izraela; 
uničil je vse njegove palače, uničil je 
njegove trdnjave. 
Namnožil je v hčeri judovski tarnanje in 
ječanje. (2,5 DV.)
Na tleh ležita po ulicah deček in starec; 
moje mladenke in moji mladeniči so padli 
pod mečem. 
Ti si jih pomoril na dan svoje jeze,klal si, 
nisi se usmilil. (2,21 Sion.)
Preko teh podob daje sionska hči glas teolo-
škemu stališču, ki je tako drugačno kot tudi 
kritično do stališč, ki jih podpirajo preroki. tu 
poudarek ne leži na grehih sionske hčere, ki 
so prinesli Božjo kazen, kot v Jer 6. namesto 
tega tako sionska hči kot dg8 kličeta Boga 
zaradi velikih izgub, ki jih je izkusilo ljudstvo. 
to je posebej presenetljivo dejstvo, saj je dg, 
kot je predstavljen v psalmih žalostink, pogos-
to glas teodiceje, ki zagovarja Božja dejanja 
kot pravilna in pravična nasproti teološkim 
izzivom, ki so jih rodile izkušnje in pritožbe 
prosilcev. dokaz, da je dg prestopil na stran 
prosilcev (v tem primeru sionske hčere), kaže, 
da je to nedvomno edinstvena priložnost za 
žalovanje.9
zdaj, ko smo določili dialoški značaj 
Žalostink, si pozornost zasluži zapleten del 
na koncu 3. poglavja, saj je to lahko primer, v 
katerem Bog prelomi sicer prevladujoči molk, 
ki ga vzdržuje skozi preostali del knjige.
Žalostinke 3: ali bog prelomi 
molk?
zagotovo Božja prisotnost v knjigi Žalostink nikoli ne izgine. avtorji besedila Boga 
dojemajo morda preveč aktivno, kot smo 
videli v jeziku 2. poglavja, ki smo ga razlagali 
zgoraj. kot v Job 7,17–21 Božja prisotnost v 
času velikega trpljenja ni vedno tolažilna. Še 
več, dojemanje Božje simultane prisotnosti 
in tišine sredi globokega trpljenja je mučno. 
tako mučno, da zgleda, kot da se je drugi 
avtor ali urednik Žalostink odločil, da postavi 
povsem "drugačno" 3. poglavje sredi ostalih 
štirih žalostink. Če slišimo Božji glas v vseh 
knjigah Žalostink, se to zgodi zgolj enkrat, in 
sicer v 3,57: 
Klical sem tvoje ime, GOSPOD, iz 
najgloblje jame. (3,55.) 
Slišal si moj glas: "Ne skrivaj svojega 
ušesa pred mojim klicem na pomoč!" 
(3,56) 
Približal si se na dan, ko sem te klical, 
rekel si: "Nikar se ne boj!" (3,57)
obstajajo trije dobri razlogi, da obravnava-
mo 3. poglavje kot povezano, a hkrati povsem 
drugačno od ostalih štirih poglavij. Prvič, glas 
prosilca (molitveni, prvoosebni glas) ni ženski 
glas, glas poosebljenega mesta, kot v poglav-
jih 1 in 2, in mogoče v 4 in 5. namesto tega 
gre za pripovedovanje z vidika eksplicitno 
moškega prosilca,10 ki govori na abstrakten 
način o svojih lastnih izgubah – za razliko od 
specifičnih, srce parajočih podob stradajočih 
otrok in nasilnih napadov na celotno ljudstvo 
Jeruzalema, ki se pojavljajo drugod v knjigi. 
drugič, v tretjem poglavju Sion, Juda ali 
Jeruzalem (in njihove različice, sionska hči 
itd.) niso omenjene. Pojavi se nekaj referenc 
na skupnost (3,40–47 uporabi "mi" namesto 
"jaz" kot ostalo poglavje), a nikoli na mesto 
ali kraj eksplicitno. to je povsem drugače 
od ostalih štirih poglavij, ki zelo pogosto 
omenjajo fizični kraj ali mesto ali pooseb-
ljeno mesto (Sion/hči sionska—1,4.6.17; 
2,1.4.6.8.10.13.18; 4.2.11.22; 5.11.18. Judeja/
Judova hči—1,3.15; 2,2.5; 5,11. Jeruzalem/
SVETO PISMO
14    TRETJI DAN    2013    5/6
hči jeruzalemska—1,7.8.17; 2,10.13.15; 4.12. 
Jakob—2,2.3. izrael—2,5. Sodoma—4,6. 
edom/Uc/hči edomska—4,21.22. egipt/ asiri-
ja—5,6). tretjič, od 3,21 dalje je opazno veliko 
večje zaupanje v Božjo pravičnost in zvestobo 
kot kjerkoli drugod v ostalih štirih poglavjih. 
to je nenavadno v primerjavi z zadnjimi verzi 
5. poglavja – z zadnjimi besedami, kot so se 
ohranile do danes: 
Zakaj nas hočeš za vedno pozabiti, nas 
zapustiti za dolžino dni? 
Obrni nas k sebi, GOSPOD, da se spreobr-
nemo, obnovi naše dni kakor nekdaj! 
Ali pa si nas popolnoma zavrgel? Se do 
skrajnosti jeziš na nas? (5,20–22)
to niso besede zaupanja. to so besede, 
ki prihajajo iz dvoma, skrbi in frustracije z 
Bogom, ki je bil nekoč domač in zaupanja 
vreden. 
v luči velikih razlik med poglavjem 3 in 
ostalimi štirimi poglavji, bi lahko dve besedi 
v 3,57 interpretirali na manj očiten način. 
to, kar se morda pogosto razume kot Božji 
govor v času sionske stiske, je pravzaprav 
odsev preteklih besed tolažbe in predhodnih 
dejanj rešitve, h katerim se obrača skupnost 
za svoje prihodnje upanje. Uporaba perfekta v 
hebrejščini prinaša pomen, da gre za dejanje, 
ki je povsem končano –"rekel si" – bolj kot 
imperfekt ali particip, ki bi ju lahko prevajali v 
sedanjiku "ti praviš" ali "ti mi govoriš". zatorej 
ti verzi ne pomenijo nujno, da Bog govori 
besede tolažbe izraelu, ampak se jih lahko 
razume kot tradicijo izraela, ki kliče k sionski 
hčeri.
vendarle pa ima 3. poglavje velik pomen. 
Predlog, da ga je potrebno brati tako sredi 
kot ločeno od ostalih štirih poglavij, ne želi 
predpostaviti, da ne gre za modre besede ali 
da je te besede potrebno spregledati zgolj zato, 
ker tolažijo skupnost v težavah. nasprotno, 
prisotnost tega poglavja v središču knjige 
v petih delih napeljuje k razmisleku, kako 
to poglavje pripada ostalim štirim. Če je 
poglavje 3 vključil kasnejši urednik, da bi 
olajšal skrajni brezup in stisko, ki se je vtisnila 
v bralca ob intimnem branju knjige, potem 
bi morali najprej izkusiti surov strah pred 
Bogom in sovražniki, ki je prisoten v ostalih 
štirih knjigah, preden si dovolimo slišati dve 
kratki besedi, ki ju izgovori Bog: 'al tira' (ne 
bojte se).
bog, ki izbere molk
dati pomen akutnemu trpljenju je izredno težko za vsako skupnost, pa naj bo to reli-
giozna ali kakšna druga. vendar se je v okolju, 
kjer obstaja samo en Bog, potrebno soočiti z 
določenim teološkim izzivom. Posebej, ko gre 
za Boga, ki je predstavljen kot stvarnik vsega 
in tisti, ki dodeljuje moč voditeljem, sodni-
kom, kraljem in kraljestvom. torej: ni samo 
Božja "enost" tisto, kar zahteva razlago spričo 
zla,11 temveč bi se morali zamisliti tudi nad 
pogostimi Božjimi posegi v življenje izraela 
pri prizadevanju, da bi razumeli, kdaj in 
zakaj se tako aktiven in mogočen Bog odloči 
molčati. vzpostavili smo mučno nemirno 
ozadje, s katerim lahko primerjamo Božji 
molk v knjigi Žalostink. kratek pregled dveh 
predhodnih vprašanj o Božji karakterizaciji v 
drugih delih HB nam bo dal drugo podlago, 
v okviru katere lahko primerjamo tihi Božji 
odgovor na trpljenje sionske hčere. 
1. Kdo je ta molčeči Bog? dolgo in burno 
zgodovino svetopisemskih teologov, ki so 
želeli dati eno "podpisno" karakteristiko Bogu 
HB, je pogosto spodnesla knjiga Žalostink. to 
je zato, ker Božja dejanja v knjigi ne orišejo 
slike običajne Božje ljubezni, pravice in 
pravičnosti. Pristop, ki ga je predlagal Walter 
Brueggemann v svojem delu An Unsettling 
God: The Heart of the Hebrew Bible12, se dobro 
prilagaja besedilom, kot so Žalostinke, saj je 
osnovan na principu, da dialoški Bog nikoli ne 
more biti zares opisan z eno ali drugo eno-
stavno kategorijo, če se Bog resnično zavzema 
za vedno spreminjajočo se človeško skupnost. 
to vodi do (namerne?) besedne igre v naslovu 
Brueggemannove knjige. na eni strani je Bog, 
ki je opisan v HB, "vznemirjajoč", saj se način 
Božje komunikacije, človeške interakcije z 
Bogom in voditelji, ki jih je postavil Bog, skozi 
15SVETO PISMO
16    TRETJI DAN    2013    5/6
svetopisemsko besedilo nenehno spreminja. 
Po drugi strani je Bog "vznemirjajoč", ker je 
prilagajanje, celo za boljši ali intimnejši odnos 
med Bogom in ljudmi, še vedno prilagajanje. 
to je vznemirjajoča misel, saj bi Bog, ki ga ne 
veže nič, razen lastnega jaza, lahko izbral kaj 
drugega od tega, kar je poznano. absolutna 
Božja svoboda zaostruje tesnobo, ki botruje 
izjavam o tem, da je Bog postal sovražnik (2,5) 
ali popolnoma zavrgel izrael (5,22), četudi 
se te izjave ne skladajo ne z besedami, ki jih 
je Bog govoril abrahamu v 1 mz 12,3 (v tem 
primeru bi Bog preklel samega sebe), niti s 
številnimi ponovitvami, ko Bog razglaša, da 
bo ostanek izraela ohranjen (npr. 1mz 8,21; 2 
kr 19:30/iz 37,31; zah 8:6).
2. Zakaj Bog molči? v svoji nedavni študiji 
The Silent God nas marjo korpel in Johannes 
de moor opomnita, da Bog v HB veliko 
pogosteje govori kot eksplicitno molči. glede 
na njuno štetje je v HB 1882 glagolov in samo-
stalnikov, ki označujejo Božji govor in zgolj 
29 glagolov in samostalnikov, ki eksplicitno 
označujejo Božji molk.13 njuna študija najprej 
preučuje sodobne koncepte molčečega Boga v 
literaturi, medijih, filozofiji in teologiji. nato 
povzameta in analizirata, kako molk deluje v 
literaturi antičnega Bližnjega vzhoda (posebej 
mezopotamski in egiptovski) in v HB. drugi 
del študije razdelita glede na tip odnosa, 
kjer ima molk svojo vlogo: človeški molk do 
drugih ljudi (3. poglavje), človeški molk pred 
Bogom (poglavja 4–5) in končno Božji molk 
do ljudi (poglavje 6). za vsakega od teh treh 
vrst odnosov prepoznata pet skupnih vzrokov 
za molk: razžaljenost, strahospoštovanje ali 
strah, obzirnost ali previdnost, nezmožnost 
in spanje. v primeru Boga kategorij "nezmož-
nosti" in "spanja" ne moremo zares uporabiti, 
četudi Boga kličejo, naj se zbudi, na primer 
v Ps 44,24 (25 v heb.): "zbudi se! zakaj spiš, o 
gospod? Prebudi se, ne zavrni nas za vedno!" 
to ni ekvivalent človeški nezmožnosti ali 
spanju, saj tu prosilci pričakujejo, da jih Bog 
še zmeraj sliši in bo odgovoril na klic. 
Še močneje pa avtorja zagovarjata tezo, da 
četudi so bogovi antičnega Bližnjega vzhoda 
molčali zaradi osuplosti ali strahu, "so taka 
občutja redko, če sploh kdaj, pripisana Bogu 
v kanoničnih knjigah Svetega pisma".14 med 
tem, ko to bržkone drži na eksplicitnem 
nivoju, bomo kasneje predlagali, da Bog v 
knjigi Žalostink lahko molči, ker je zbegan 
zaradi obsega uničenja sionske hčere, ki ga 
je prizadejala božja babilonska palica ka-
znovanja. korpel in de moor to idejo deloma 
priznavata s tem, ko pravita, da v nekaterih 
nasilnejših in grozljivejših prizorih, posebej 
tistih, ki vključujejo posilstvo, v HB Bog ni 
vključen.15
ko želimo določiti vir Božjega molka, nam 
tako ostaneta dve jasni možnosti: razžaljenost 
in obzirnost ali previdnost. na primer, ko 
ljudje razžalijo Boga s tem, da zahtevajo kralja, 
v 1 Sam 8,18 Samuel izjavi, da bo Bog ignoriral 
vse bodoče pritožbe izraela zaradi svojega 
kralja. 
"Tisti dan boste vpili zaradi svojega 
kralja, ki ste si ga izvolili, a GOSPOD vam 
tisti dan ne bo odgovoril." 
drugič spet je jasno, da Bog molči, ker je 
to dobro za življenje skupnosti. denimo v Jer 
7,22–24 beremo, Bogu ni bilo treba omeniti 
žgalnih daritev, ker je bilo ljudem naročeno 
zgolj, naj poslušajo Božji glas. 
Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz 
egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in 
nič zapovedal o žgalnih in klavnih darit-
vah, ampak sem jim tole stvar zapovedal; 
rekel sem: "Poslušajte moj glas, tako bom 
vaš Bog in vi boste moje ljudstvo. Hodite 
po vsej poti, ki vam jo zapovedujem, 
da vam bo dobro!" Pa niso poslušali ne 
nastavili ušesa, ampak so hodili po svojih 
sklepih v trmi svojega hudobnega srca; 
hrbet so mi pokazali in ne obraza.
z drugimi besedami je Bog molčal glede 
nekaterih stvari, da bi se ljudje lahko osre-
dotočili na stvari, o katerih je Bog govoril 
– namreč, da bi ostali v pravem odnosu z 
Bogom, z zaupanjem v novo deželo, kamor jih 
je vodil Bog, namesto da bi hrepeneli po tem, 
kar so pustili za seboj. Priložnosti za Božji 
preudarni ali obzirni molk so redke, a nam 
17
dajo vpogled v telos ali funkcijo Božjega molka 
na način, ki ga drugi trenutki molčečnosti ne 
morejo dati z enako jasnostjo.
zakaj bog molči v knjigi 
Žalostink?
zdaj, ko smo obrazložili tako dialoški karakter knjige Žalostink in težavnost ter 
deloma subjektivno naravo prizadevanj, da bi 
našli vzrok Božje molčečnosti v njej, je čas, da 
se vrnemo nazaj k sionski hčeri.
1. Molk zaradi greha ali razžalitve sionske 
hčere? ker je izraelov greh običajen razlog za 
Božji molk v HB, je potrebno raziskati njegov 
pomen v knjigi Žalostink. kot lahko vidimo 
iz sledečih verzov, se tako sionska hči kot dg 
spominjata nečesa, kar je razžalilo Boga: 
Njeni nasprotniki so postali poglavarji, 
njeni sovražniki uspevajo,  
kajti GOSPOD ji je prizadel bolečino 
zaradi njenih premnogih pregreh (peša'). 
Njeni otroci so odšli kot ujetniki pred 
nasprotnikom. (DG1,5.)
Pravičen je GOSPOD, saj sem se upirala 
(marah) njegovim ustom.  
Poslušajte vendar, vsa ljudstva, in glejte 
mojo bolečino! 
Moje mladenke in moji mladeniči so odšli 
v ujetništvo. (Sion 1,18.)
Besedi peša' in marah ne nakazujeta nujno 
pregrešnih ali kriminalnih aplikacij, kot 
ju ima angleška beseda transgressions, ki 
jo uporablja prevod nrSv (v slovenskem 
prevodu sta uporabljeni besedi pregreha in 
upirati se (op. prev.)). namesto tega besedi 
zrcalita odločitev sionske hčere, da "greši" 
(v pomenu, da prestopi mejo) napram 
svojemu odnosu z Bogom izraela s tem, da 
išče udobje drugih narodov v obliki hrane 
in zaščite. a vendarle, če upoštevamo širši 
kontekst 1. poglavja in knjige kot celote, se 
zdi, da tako sionska hči kot tudi dg razumeta 
upor in pregrehe kot posledico stradanja 
njenih ljudi (1,3, 5, 11, 13, 18–20; 2:11–12, 20; 
4:4–5, 9–10; 5:4, 9–10; glej tudi Jer 44:15–19). 
z drugimi besedami, pripoved knjige kot 
celote zmanjša pomen kakršnihkoli grehov, 
ki sta jih zagrešila izrael in sionska hči, da 
bi osredotočila njeno mučno žalostinko na 
to, kar je bilo izgubljeno, namesto da bi se 
preveč ukvarjala z morebitnimi lastnimi 
prestopki, ki bi lahko prinesli njeno uniče-
nje. zatorej je vprašljivo, ali so Božji molk 
povzročili grehi ali razžalitve sionske hčere, 
saj se knjiga kot celota osredotoča na resnost 
njenega trpljenja in na umanjkanje Božjega 
odgovora. 
2. Spoštljiva tišina. obstajata dva načina, 
kako Bog z molkom morda pokaže spoštova-
nje do sionske hčere. Prvič se pokaže, da je 
Bog dober poslušalec. v besedilu ni nobenega 
jasnega namiga, da sionska hči želi, da Bog z 
glasom odgovori na njeno stisko: "v nasprotju 
z Jobom niti ne zahteva odgovora. namesto 
tega se zdi samo izražanje tako funkcija kot 
telos njenih diskurzov."16 Sionska hči nedvom-
no kaže željo po svoji obnovitvi in uničenju 
drugih narodov, ampak Boga nikoli dejansko 
ne prosi, naj govori.
Če smo zatorej zmožni zgolj za kratek čas 
v knjigi Žalostink spregledati vsa nasilna 
dejanja, pripisana Bogu, lahko v Božjem 
molku vidimo trenutek globokega spoštova-
nja do sionske hčere, da le-ta lahko izlije vso 
svojo žalost. to je dobra lekcija za učenje in za 
pastoralne skupnosti današnjega časa. včasih 
se moramo nemoteno jeziti. molk je pastoral-
no orodje, premalo uporabljeno v družbi, ki 
ceni hrup hitrih rešitev in "aplikacij" bolj kot 
tišino, introspekcijo in molk. Premnogokrat 
predpostavljamo, da želijo trpeči ljudje, ki 
pridejo k svetovalcem, učiteljem in pastirjem, 
takojšen odgovor namesto varnega kraja, kjer 
lahko izlijejo svoja surova čustva in ideje brez 
prekinjanja s sodbami ali s kalupno psiholo-
ško ali teološko analizo.
drugič, tišina je večkrat edini spoštljiv 
odgovor na resne travme. Judovska tradicija 
shiv'ah namenja sedem dni žalovanja po smrti 
ljubljene osebe. to ni nujno čas molka, ampak 
je način utišanja vseh ostalih dolžnosti za 
določen čas, kot način izkazovanja spošto-
vanja tako do mrtvih kot do živeče družine. 
SVETO PISMO
18    TRETJI DAN    2013    5/6
v psalmih žalovanja je pogosta nekakšna 
hvala ali zaobljuba prihodnje hvale za Božjo 
dejansko ali predpostavljeno intervencijo 
za potrebe prosilca. Umanjkanje takšne 
zaobljube na koncu Žalostink (morda z izjemo 
kasnejšega vstavka 3. poglavja) je morda znak, 
da Bog dopušča prostor za žalovanje v znak 
spoštovanja do uničenega mesta in njegovih 
mnogih pokojnih prebivalcev, preden se zopet 
loti vloge vojaškega Boga, ki uničuje sovražni-
ke in gradi narode. 
3. Osupel molk. ker imajo žalostinke tako 
tipično obliko, kjer se nekakšno zagotovilo 
Boga pričakuje, se lahko sprašujemo "zakaj 
ne tu?". kot smo omenili že zgoraj, obstaja 
nekaj prizorov, ki so preveč grozljivi, da bi 
z njimi lahko povezovali Boga, zato v njih 
Božja prezenca, dejanja in celo Božje ime 
popolnoma umanjkajo – denimo različni 
prizori, ki opisujejo posilstva v HB. Četudi 
primerjava grozljivih reči, ki se dogodijo 
sionski hčeri v tej knjigi, z drugimi prizori 
posilstev v HB ne bi bila neupravičena, pojav 
Božjega imena v številnih prizorih Žalostink 
zahteva, da postavimo rahlo drugačno 
vprašanje. Če je Bog "na sceni" (za razliko od 
zgodb o posilstvih), a ne govori (za razliko od 
drugih zgodb, kjer je prisoten Bog), kakšne 
druge razloge bi lahko imel, da molka ne 
prekine z zaobljubo, da bo uničil sovražnike 
sionske hčere ali ponovno vzpostavil njena 
bogastva? možna ideja je, da je Bog preprosto 
zaprepaden – ostal je brez besed, saj ni 
načrtoval takšnega opustošenja. morda je 
Bog molče osramočen, ker je dopustil, da 
so stvari ušle iz rok.17 v prvem poglavju se 
pojavi celo namig, da se je Božji poizkus, da 
bi izraelovim sovražnikom preprečil vdor, 
preprosto izjalovil. 
Nasprotnik je iztegnil svojo roko po vseh 
njenih dragocenostih.
Da, videla je narode, prišli so v njeno 
svetišče;
tisti, ki si jim zapovedal, naj ne stopajo v 
skupnost, ki pripada tebi. (1,10.)
Če je v izraelovi zgodovini obstajal čas, ko 
je Bog molčal zaradi zaprepadenosti, potem 
je bil ta čas zelo verjetno tu: med ruševinami 
uničenega templja in stradajočih teles ljudi, ki 
so Boga tako ljubili. 
4. Pedagoška tišina: Če je navsezadnje 
"prav" ali ne (česar ne moremo zagotovo 
vedeti, lahko pa domnevamo), se knjiga 
Žalostink zagotovo izmika temu, da bi 
podala enostavno monološko rešitev s tem, 
da bi knjigi dodala Božje besede. to primora 
prosilca in sodobnega bralca, da predela, 
in je predelan z, po besedah sionske hčere, 
njeno bolečino in njeno stisko, brez dostopa 
do lahkega odgovora. to vidimo vsakič, 
ko starši nočejo odgovoriti na otrokov jok, 
da bi otroka pomagali naučiti, naj poskrbi 
zase. Podobno bi v knjigi Žalostink Bog 
lahko poskušal voditi izrael v novo deželo, 
teološko rečeno, s tem, da ji dopušča prostor 
za učenje, kako se lahko sama potolaži, brez 
da bi jo prekinjal.
kot lahko vidimo iz primera skupnosti 
mrtvomorskih zvitkov, je bil čas med 5. in 
1. stoletjem pred našim štetjem čas zbiranja 
zgodb izraela. knjiga Žalostink morda odseva 
prehod skupnosti, ki se sprašuje, ali živi v isti 
situaciji kot njeni predniki. le predstavljajte 
si, kako je bilo trpeti za takšnimi tegobami, 
hkrati pa poslušati zgodbe eksodusa, v katerih 
Bog nad sovražnike izraela pošilja nadloge. 
Sionska hči vpije "kje je ta Bog in zakaj smo 
bili pozabljeni". dejansko avtor Žalostink 
izraža šok njihove situacije, v primerjavi z eno 
izmed zgodb, kjer je Bog aktivno prisoten:
Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva 
kakor greh Sódome, 
ki je bila zrušena v trenutku, ne da bi se je 
dotaknile roke. (4,6.)
Žalostinke morda označujejo prehod v 
mišljenju stran od Boga, ki bo ukrepal v 
vsakem trenutku, da bi rešil situacijo (kar 
se zelo razlikuje od Psalma 44, na primer). 
resničnost življenja v svetu imperijev zahteva 
debelo kožo za preživetje nenehnih obleganj 
vedno večjih in brutalnejših sovražnikov. 
Božji molk v Žalostinkah bi lahko bil način 
vodenja izraela v nov način razumevanja 
njihovega odnosa do Boga.
19
zaključek
Skupnosti, ki cenijo HB, bi morale biti hvaležne kot tudi osuple nad knjigo 
Žalostink. tipično religiozno izkušnjo večine 
ljudi po svetu prežema Božji molk. Celo ljudje, 
ki živijo resnično pobožno življenje, polno 
molitve, živijo zelo dolgo časa (ali celo célo 
svoje življenje!), ne da bi izkusili klic Božjega 
glasu. Žalostinke imajo, kot odsev trpljenja 
sredi Božje prisotnosti in molčečnosti, veliko 
več pomenov za biblično teologijo, pastoralno 
oskrbo in praktično etiko, kot je večina skup-
nosti pripravljena sprejeti. razlaga Božjega 
molka zahteva potrpežljivost pri ocenjevanju 
dokazov, ki so nam na voljo; zahteva kreativ-
nost pri raziskovanju "negativnega prostora", 
ki ga pušča Bog, ki včasih (v Svetem pismu) 
in pogosto (v sodobnem življenju) ne odgo-
varja na človeško bolečino na jasen način; in 
zahteva globoko občutljivost in spoštovanje 
do trpečih glasov, ki kličejo iz besedila, našega 
sveta in prihodnjih generacij, da bi bolje 
razumeli, kaj se lahko naučimo celo in še 
posebej takrat, ko Bog molči. 
Prevod: lea Jensterle
1. Besedilo je prevedeno po: Beau Harris in Carleen Mandolfo, 
The Silent God in Lamentations, Interpretation 2013 (67): 133.
2. Za razjasnitev: uporaba "negativnega" in "pozitivnega" 
mesta se nanaša bolj na kvantitativno kot na kvalitativno 
uporabo teh terminov. Z drugimi besedami: Božji molk ni 
nujno negativen v smislu "slabo zate". Podobno so glasovi in 
zvoki v knjigi Žalostink pozitivni zgolj toliko, kolikor imajo 
vsebino, ki jo lahko analiziramo, niso pa "veseli" ali "polni 
upanja". 
3. Carleen Mandolfo, God in the Dock: Dialogic Tension in the 
Psalms of Lament (Sheffield, uK: Sheffield Academic, 2002). 
Mandolfova pokaže prisotnost DG v mnogih psalmičnih 
žalostinkah kot tudi v knjigi Žalostink. (Carleen Mandolfo, 
Daughter Zion Talks Back to the Prophets: A Dialogic Theology 
of the Book of Lamentations [Atlanta: Society of Biblical 
Literature, 2007]).
4. Hebrejska beseda, ki je uporabljena tu, peša', lahko pomeni 
tudi "upori"ali "vstaje". 
5. Za uvod v zvrst mestne žalostinke Žalostink, glej F. W. 
Dobbs-Allsopp, Lamentations (Louisville: John Knox, 2002), 
6–12.
6. Avtor besedila tu uporabi Mandolfovo frazo iz dela Daughter 
Zion Talks Back to the Prophets.
7. Ta dva prevoda, "prijatelji" v 1,2 in "ljubimci" v 1,19 izhajata 
iz iste hebrejske korenine 'ahav. Beseda lahko pomeni 
tako eno kot drugo, ampak nekonsistentnost v prevajanju 
je očitna in jo je potrebno upoštevati, ko se pojavi ena ali 
druga angleška beseda, saj imata v angleščini povsem druge 
aplikacije. 
8. Označevalci njunih različna glasov so podčrtani v zgornjih 
odlomkih 
9. Glej Mandolfo, Daughter Zion Talks Back to the Prophets, 
58–67.
10. Žal NRSV prevod, ki je zavezan k inkluzivnemu jeziku 
zakrije hebrejsko besedilo 1. verza. Hebrejsko besedilo se 
začne z 'anî haggeber rā'ă 'anî. Čeprav ni vedno jasno, da se 
termin geber nanaša zgolj na može, ko se nanaša na večjo 
skupino (za nejasen primer glej 2 Mz 12,37), je dokaj jasno, 
da se na individualnem nivoju termin nanaša na moškega 
(glej Job 3,3, kjer NRSV prevod termin geber prevede kot 
"man-child").
11. Glej podobna vprašanja v Žal 3,38 "Mar ne prihaja iz ust 
Najvišjega hudo in dobro?" in Job 2,10 "Tudi dobro smo 
prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?".
12. Walter Brueggemann, An unsettling God: The Heart of the 
Hebrew Bible (Minneapolis: Fortress, 2009).
13. Marjo C. A. Korpel and Johannes C. de Moor, The Silent God 
(Leiden: Brill, 2011), 35. Medtem ko njuna študija preučuje 
implicitne namige na Božji molk, te številke odsevajo zgolj 
eksplicitne instance Božjega molka, saj imajo implicitni 
primeri, ki jih preučujeta, lahko v podporo tudi druge 
argumente. 
14. Ibid., 246. 
15. Ibid., 244. Glej tudi članek Leah Schulte and Tammi 
Schneider, “The Absence of the Deity in RapeScenes of 
the Hebrew Bible,” in The Presence and Absence of God (ed. 
Ingolf u. Dalferth; Religion inPhilosophy and Theology 42; 
Tübingen: Mohr Siebeck, 2009), 21–33.
16. Mandolfo, Daughter Zion Talks Back, 103.
17. Hebrejski glagol se pogosto uporablja za označevanje 
prehoda v Božjem mišljenju, v angleščini pa se pogosto 
prevaja z glagolom "relent". Za nekaj primerov, kjer si Bog 
premisli, glej 1 Mz 6,6 ali 3 Mz 32,14 in 1 Sam 15,11 (in povsem 
nasprotna uporaba tega glagola za Boga v 1 Sam 15,19, kjer je 
rečeno, da si Bog ne premisli).