I i , HCMTOft £elo XIII. 1922/23 Štev. 9.-12. / Voohino , A. Kordin: K srebrnemu jub. presv. vladike dr. A. B. Jegliča 109 ¥ OOUllId , J. Okorn: Pogrebci. (Konec.)................................110 J. Okorn: Mala cvetka. Pesem................................112 J. Debevec: Romantika. (Konec.).............................113 Fr. Omerza: Ajshilova Orestija: Maščevanje. (Konec.) . . 115 Tine Debeljak: V deželi kraljeviča Marka. (Konec.) . , . 127 J. Okorn: Mesečna noč. Pesem.............................131 France Vodnik: Mnogokrat si stal. Pesem..................131 Iv. Dolenec: Temelji Krekove veličine. (Konec.) .... 132 Fr. Pengov: Fazanišče. (Konec.)..........................136 I. Okorn: Ob ugaslih ognjiščih. Pesem....................145 France Vodnik: Pramolčanje. Pesem........................145 , Tine Debeljak: Svat. Čech, Pesmi sužnja. (Konec.) . . . 146 I. Okorn: Skice iz svetovne..............................147 France Vodnik: Svetle ure. Pesem.........................147 Drobiž .................................................148—156 V zalogi so še vsi letniki, in sicer popolni /I.—/V. po 5 Din, V. po 6 Din, V//.—iX. /n XI. po 8 Din, XII. po 10 Din; nepopolni /. (manjka št. 3.) po 3 Din, VI. (manjka št. 1.) po 5 Din, X. (manjka št. I.—8.) po 2 Din. Cene veljajo s poštnino vred, za inozemstvo brez poštnine. »MENTOR« IZHAJA V ZAVODU SV. STANISLAVA V ŠT. VIDU NAD LJUBLJANO IN STANE ZA DIJAKE 10 DIN, ZA DRUGE NAROČNIKE V JUGOSLAVIJI 20 DIN, ZA ITALIJO 28 DIN, ZA AMERIKO 1 DOLAR NA LETO. — UREJUJE FR. OMERZA. Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Odgovorni lastnik Al. Markei. > " . , 1 ,-a» Ustanovljeno 1906 I. Keber Us anovljeno 1906 tvornlca kemično > tehničnih Izdelkov Tacen pri Ljubljani (Slovenija) Čistilo (krema) za čevlje Mast za usnje Čistilo za kovine Apretura za usnje Klej (čiriz) za čevljarje Blestilo za parkete Lok za usnje Vosek za čevljarje Plavilo za perilo Črnilo za usnje Smola za Čevljarje Prašek zoper mrčes Vazelin za usnje Lak za slamnike Kolomaz — itd. Zadružna gospodarska banka d. d. Ljubljana/ Miklošičeva c. 10 (v lastni palači nasproti Uniona). , Telefon štev. 87. Podružnice: Djakovo, Maribor, Sarajevo, Sombor, Split, Šibenik. Ekspozitura: Bled. Interesna skupnost s Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podr. v Karlovcu ter z Gospod, banko d. d. v Novem Sadu. Kapital in rezerve skupno nad 15,000.000 Din. Pooblaščen prodajalec srečk Državne razredne loterije. Da|e trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje In prodaja tuje vnlule in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. LETNIK XIII. 1922/23 ZVEZEK 9—12 K SREBRNEMU JUBILEJU ŠKOFOVANJA K ZLATEMU JUBILEJU MAŠNIŠTVA NAŠEGA PRESVETLEGA VLADIKE DR. ANTONA BONAVENT. JEGLIČA 1873 * 1898 * 1923 Narod slovenski! V teh dneh naj ti polje srce radosti in hvaležnosti, ko eden Tvojih najboljših sinov slavi svoje zaslužene jubileje. Niso to slovesni trenutki samo ene osebe, to so Tvoji jubileji, slovenski narod, jubileji jugoslovanske krščanske vzajemnosti! * * Ti si ga rodila, slovenska mati, v ljubki gorenjski vasici. Ob Tebi je izgovoril prvo slovensko besedo. Ti si mu prva razvnela srce in duha k molitvi Najvišjega, svojega Stvarnika, in mu tako usadila visoko misel duhovništva. Na Tvojih logih in travnikih, šumah in dobravah, pod Tvojimi gorskimi velikani, lepa slovenska zemlja, je rastel, brstel in sc razcvetal iz otroka v dečka. Iz slovenske knjige, ki ji je pozneje z umom in z gmotno podporo izkazal zgledno hvaležnost, je utrgal prvo cvetko modrosti; v njegovem srcu sc je utrnilo hrepenenje po bogatejši vedi in ga poslalo v svet. Ko je dozorel v mladeniča, si je zaželel poklic, da bi v njem najbolje služil Bogu in koristil narodu. Vera mu je bila oživljajoči vir blagoslova in milosti od domače župne cerkvicc mimo vseh nešteto krajev, kjer se je vzgojeval in izobraževal, da pride tem bliže k Njcinu, da bo njegovo delo tem bolj blagoslovljeno. Leta 1873. je postal duhovnik. Poklic Najvišjega. To je danes slavljenčev prvi jubilej. Njegovo plodonosno delo v Bosni ga je 1. 1898. pripeljalo za vladiko ljubljanske škofije, ki jo je sprejel z besedami: »Pri vas, med vami sem — ves vaš!« To je njegov drugi jubilej! Pet decenijev v službi Gospoda Boga! Kdo more našteti neštevilna, človeškim očem skrita dejanja ljubezni, ki so oživljala duhovno mrtve; dejanja požrtvovalnosti, ki so hranila, odela in potolažila nepregledno množico ubogih od deteta v zibelki do sivega starčka? Kdo more pretehtati zaklade molitve? Kje bi bili zavodi, če bi ne bil dal svoje najbogatejše podpore najvišji vladar v nebesih po priprošnji slavljenčevi? Kdo je bil bolj apostolski, kdo bolj goreč za Cerkev, za češče-nje presv. Evharistije, Srca Jezusovega in pobožnosti do Matere božje? Povsod je bil delaven, na prosvetnem, gospodarskem in političnem polju, pisal je knjige in spise apologetične in dogmatične vsebine, mistike in asceze, vzgojne knjige za šolo in dom, izhodiščni točki vsega dobrega, ako sta urejeni po krščanskem pravcu. In mladina? Kje so tisoči mladih borcev, predvsem iz dijaških vrst, ki so prejemali od svojega, za pokojnim Mahničem, največjega ljubljenca misli in smernice in so stopali po njegovih stopinjah: dijaki srednješolci, akademiki in teologi! In naša kulturna organizacija Orel? Z največjim ponosom je zrl na te mlade čete, ki so bile njegovega duha in jih je podpiral z mladeniško navdušenostjo in z gmotnimi sredstvi. In izobraženstvo? Krščansko misleče je sledilo vedno svojemu višjemu pastirju in tudi deloma nasprotno, v javnem življenju je njegova svetost in značajnost privlačevala. Vsi sloji iščejo in najdejo v njem svojega zaščitnika in dobrotnika od delavca in kmeta do skromne pobožne služkinje. Kakor je v preteklem stoletju sveti škof A. M. Slomšek dvignil versko in narodno življenje slovenskega ljudstva na Štajerskem, tako je v polni meri storil to naš vladika v dobi enega četrtsloletja na Kranjskem. Krščanska Karitas in narodna zavednost sta vzgojili nov rod verskih in kulturnih delavcev, ki je kremenit in idealen kot njegov vzornik. 20. stoletje na Slovenskem nosi pečat neumornega dela našega slavljenca. Z največjo hvaležnostjo pa obhaja te jubileje zlasti naš zavod in vsi nešteti, ki so izšli iz te zgradbe, ki je remek-delo našega vladike, monumentum aere peren-nius slovenske katoliške požrtvovalnosti, znamenje večne mladosti, odkoder naj izhajajo vitezi Kristovi v vsakterem poklicu. To je tudi najlepše voščilo in najodličnejše vezilo našemu ustanovitelju, ki edino dosega smoter to velike ustanove — vzgajali in ohraniti mladino Kristusu, Zveličarju sveta. A. KORDIN. POGREBCI. (Konec.) III. Zima je prešla v cvetni maj in v palečo vročino junijevo. Pri Removškovih so kosili planino v Koprivniku. Strmina je bila tolika, da se je Mrvar izrazil, da bi postal star, preden bi se ujel, če bi mu tukaj spodrsnilo, in Rehar je rekel, da se ne bo nikoli ubil na Koprivniku, če sc ne bo takrat, ker ga pač nikoli več kdo ne spra- vi v take bregove, kjer bi človek še priklenjen kmalu ne bil varen. Kosci so bili vroči in stari Removšek je hlastno pil mrzlo vodo, ki jo je pastir do-našal. Nato pa ni takoj prijel za koso, ampak nekoliko sedel in pogledal po dolini, ki je tonila v zelenju gozdov, dolgih vrstah travnikov in rumenkastem žitu. Pa to mu je bilo v nesrečo. Zvečer je tožil, da ga bode. Prišel je še domov, dasiravno ni imel ravno blizu, nato pa legel v posteljo. Upal je, da v jutru vstane zdrav, ker da mu pač ni hujšega, kot malo prehudo kosil je za svoja leta. A bilo je slabše in gospodinja je poslala po starega Lukčarja, ki je slovel kot padar in znal pomagati v marsikaki bolezni. J. OKORN. Lukčar je prišel pod večer, povprašal po znakih bolezni, se naredil nekako imenitnega in rekel: »Pljučnica bo, pa mogoče se šc da popraviti. Nekaj rož bom dal, pa mu jih kuhajte in naj pije po kozarcu na vsaki dve uri.« Ko pa je odhajal, je gospodinji v veži povedal tiho, da ne bi bolnik slišal: »Ne vem, ne vem, če bo kaj. V tej starosti je bolezen nevarna. Ni, da bi rekel, gotovo bo umrl, a težko bo kaj. Če bo šlo na slabše, pokličite župnika, mene ni treba več.« ' Sama je zaihtela, a udušila jok, da ne bi je čul bolnik. Dva dni pozneje je na Remškov dom prišel župnik in z njim najvišji gost in šc teden pozneje je Removšek spal v zemlji, tam ob ljubki cerkvici svetega Tilna, IV. Zapuščinska obravnava je bila kmalu skončana. Posestvo je dobil Janez, a moral je plačati precejšnje procente. Zadolžil sc je pri bogatem Njivčarju za celili šeststo. Njivčar je bil trd, a na trden grunt je posodil rad, seveda proti vknjižbi na prvo mesto. Z materjo sta se pobotala, da dobiva mati do smrti užitek. Stanuje v sobici zraven kuhinje in kuha v skupni peči z domačimi drvmi. Na leto dobiva po dva mernika pšenice, ajde, ječmena in prosa. Kadar dela, je skupno z domačimi. Razen tega dobiva še nekaj priboljška in potrebno obleko. Starki se je zdelo, da bi ji življenje teklo zelo brezskrbno, če bi še »on« živel. Tako pa se je čutila zapuščeno in osamljeno, kot se čuti osamljena jelka na Blegaševih pobočjih, če so posekali hrast, ki je stal zraven in jo čuval pred viharji. Janez je moral iskati novo gospodinjo. Vse je klicalo po njej, nepomedena hiša, neopleto polje, lačna živina. Dekla ni za vse, če jo tudi plačaš, in če ji ni prav, pa gre. Dobil je nevesto tam nekje v hribih za Poljanami in ob jarškem sejmu je bila poroka. Bila je že bolj pri letih. Mlajše ne bi bil lahko dobil, ker je med ženskim svetom šla govorica, da je Janez boljši delavec pri kozarcu kot pri delu. Pa la je upala, da ga spravi na pravo pot in tudi se ni vedelo, koliko je na tiste govorice dati. Ljudje radi opravljajo. Poroka je nekaj slala in spel je dal Njivčar. V. Nova gospodinja je kmalu dala čutiti svojo oblastnost. Z materjo sc nista razumeli. Janez je bil prepirov česlo sit in rajši je šel na njivo in v polje, da pogleda, ni-li predenca v detelji in da nastavi črne-niu podzemljanu krtu past, nego da bi doma pri kosilu posredoval med obema. »Mati, vi ste stari in sitni! Neža, ti pa tudi nikar ne misli, da ne bi bil mogel boljše dobiti, kot si ti, in potrpi z materjo! Saj so dosti prestali na gruntu!« tako je včasih posegel vmes in če sta bila z ženo sama, je še dostavljal: »Saj ne bodo mali dolgo več.« V žganjarni pri kruljevem Ma- tevžu pa so ga hujskali ta proti materi, oni proti ženi, češ, pokaži se, saj si gospodar. V jeseni je bilo, ko so hribi rumenevali in so se drče po njih poznale vedno bolj očito. Mlada pri Remškovih je kuhala maslo. Ves večer je tokla v pinji, da je dobila štruco surovega masla, ki ga je dopoldan prekuhavala. Mati pa je kuhala koruzne žgance. Stara, kakor je bila, se je revica v hipu zmotila in vsula moko v napačen lonec. A tega ni zapazila takoj. Mlada privihra vsa jezna v njeno sobo in vpije: »Kaj ste pa vendar mislili? V maslo mi greste nasuti koruzne moke! Saj pravim, grunt bo šel na kup, če se kaj ne prenaredi, da boste šli kam strani!« Oplašena starka se je zagovarjala, a beseda ji ni šla gladko. Bila je pač stara in slabotna, potrebna tople besede in ne surove. Mladi Removšek je o pripetljaju zvedel opoldan, ko matere ni bilo na spregled. Zaklenila se je v svojo sobico. Videl je, da obe, mati in žena, ne bosta mogli biti dolgo skupaj, in konec koncev je bil, da je pregovoril mater, da je dala užitek ceniti na šestdeset goldinarjev letno ali pa na petsto enkrat za vselej. Pogodili so se za zadnje. Starki se je zdelo, da bi manj z bridkostjo gledala, da se hiša ruši in pogori do tal, kakor da bo morala umreti pri tujih ljudeh. Na teh njivah je njen znoj, tu je pestovala svoje otroke, tu sta v miru in zadovljnosli živela s pokojnim. A mladi svet tega ne razume in misli; pojdi, kamor hočeš, če si star. Na Removškovo posestvo pa se je prilepila nova teža petsto goldinarjev, ki jih je Janez spet vzel na posodo pri Njivčarju. Posestvo ni več stalo, ampak se je nagnilo. Pomladi je prodal Removšek drevesa iz ostalih gozdov skoro do zadnjega po-lenčka. Potreboval je denarja deloma za največje luknje pri gospodarstvu, deloma zato, da jc plačal hlapca in deklo, nekaj pa tudi za zganjamo, kjer so vedno bolj pogosto pivci in kvartači pili in goljufa-vali za njegov denar. Obresti za dolgove je Njivčar kratko-malo priračunal h glavnici. VI. Tisto leto je še šlo nekako s silo. V poletju so ženske nosile mladi Removšici pogačo in voščile zdravje njej in malemu, Ki je obetal biti dober gospodar, ker je že prvi dan neznosno kričal. Janez je spet bolj z veseljem delal, saj je vedel, zakaj se trudi. Vsaj tako je izgovarjal poprejšnje nercdnosti, češ, saj nisem imel za koga delati. A zdaj se je oglasil Njivčar. Dolg je narastel na pol-arug tisoč in Njivčar je navajal tisoč vzrokov, da mora imeti denar. Možil je dve hčeri, pošiljati je moral sinu dijaku na Dunaj, popravljali je moral mlin na Kališ-niški grapi, skratka, denar je moral imeti. Removšek si ni mogel drugače pomagati, prodal je grunt, na katerem je nje- gov rod gospodoval že, odkar so pomnili ljudje. Izplačal je Njivčarja in z ostankom odšel v Ameriko. Delal je v minnesotskih rudnikih, lani pa so povedali v našem kraju, da je umrl. Ženi in trem otrokom da je precej zapustil. Grunt pa je kupil bogati Jelovčan in dal po travnikih in njivah zasaditi smrečje. »Smrečje, to je nekaj vredno!« je bilo njegovo geslo. Hiši in hlevu je vzel streho in zidovje je padlo skupaj. Pred meseci sem sc mudil na daljšem sprehodu tam, kjer je nekdaj stala Re-movškovina. Rekel sem tovarišu, ki me je spremljal: »Takole umira dobra kmetska kri!« On pa je odvrnil: »Res, padamo po teh gričih. Žganje in dolgovi in oderuhi so naši pogrebci.« MALA CVETKA. okorn janez. (Sv. Tereziji od Deteta Jezusa!) O mula cvetka iz vrtov onostranskih, o biser predragi iz mistike morja, ki si /.akrila mludega lica lepoto s pajčolanom nune, in prezirala svet in z dušo, kot solnce gorečo in čisto, hitela za Njim, — večni Pristan je nam vsem — daj, da se strgam iz krutih spon zemlja, da pogledam za najbolj notranji zastor sebe in — Tebe, da moje od materije oslepele oči ugledajo bistvo nezemskih svetom in njili bitij in najdem Tebe in Njega, jaz, ribič brezkončnih obrežij. Utrinek notranjega ognja skrivnosti — mi komaj jih slutimo — ki si hranila v sebi bogastva mirijud, do katerih še naša najzadnja ni slutnja prispela in katerih najgloblja naša še pesem ni pela! Studenec sladkosti v egiptski pušči, v kateri smo mi, daj nam okrepčujoče pijače T v o* j e g a d u h a I ROMANTIKA. (Dalje in koncc.) Preden prestopim k 5. znaku romantične poezije, mi bodi dovoljeno nekoliko opra-vičbe. Pod 4. točko sem zadnjič (Mentor, str. 84) navedel kot zgled nekakšne »romantične ironije« tudi Jenkov »Obraz« (XIV). Trdil sem to za dr. Grafenauerjem (Kratka zgodovina2, str. 204). Dr. J. Glo-nar, izdajatelj Jenkovih zbranih spisov, mi je osebno izrazil misel, da ta »Obraz« ni ironija v Heinejevem smislu; potemtakem je — kakor večina »Obrazov« — samo čisto, nežno občutje iz prirode. Morda nas je doslej res vse preveč motila nekam grda »vrabulja«? Dr. Glonar sploh ne priznava, da bi se bil Jenko »zgledoval« na Heineju. (»Slovenski pisatelji«, S. Jenko, XXIX.) Objavljam ta zasebni popravek, ker ne maram učiti kaj napačnega. Samostojno sodbo bi si ustvaril čitatelj »Men-* tor ja«, ako bi skušal vsak znak romantike zasledovati tudi v našem slovstvu, od Prešerna do danes (do ncoromantike). Za romantično ironijo bi nemara dobil največ zgledov pri dr. Iv. Tavčarju. Pa da se vrnemo k razpravi! Danes hočemo govoriti še o treh naslednjih znakih nemške romantike, ki so: verska misel, domovinska ljubezen ter univerzalnost. 5. Poudarjenje verske misli po vsej pravici smatramo kot enega izmed znakov romantike. L. 1800. so romantiki v svojem glasilu »Athenaum« proglasili svoj program. In v njih programu je bila tudi vrnitev k veri očbtov. Novalis, najmlajši med romantiki in ljubljenec vseh, je za list (1800) napisal svoj znameniti oklic na Evropo: »Die Christenheit oder Europa«. V oklicu čitamo najprej navdušen slavospev na srednji vek, ko so bili narodi Evrope še vsi združeni v eni veri; nato oklic slavi blagodejno delovanje papeštva ter katoliške ccrkve (vendar ne smemo pozabiti, da je bil Novalis (f 18^1) — protestant in ostal protestant!); obžaluje, da sc je bil z Lutrom nemški narod razklal v dva sovražna ta- J. DEBEVEC. bora; obsoja racionalizem »dobe prosvet-ljenosti«, ki je privedel do francoske revolucije in bo rodil še vedno nove pre-kucije in vojne, če se narodi ne povrnejo k edinstvu v veri. »Nur die Religion kann Europa wieder aufwecken und die Vol-ker sichern und die Christenheit mit neuer Herrlichkeit sichtbar auf Erden in ihr altes, friedenstiftendes Amt installieren.« (Cit. pri Stockmann, str. 29). Po sto letih — 1. 1914 — je Evropa zabredla v isto gorje in miroljubni papež Benedikt XV. je govoril nesrečnim narodom Evrope isto kar prej Novalis; s kakšnim uspehom, smo videli in še vidimo. L. 1800 je res mejnik, ko se je nemški narod, tristo let odtujen katoliški cerkvi, prvič zopet spomnil lepih časov verske *edinosti in začel iskati stikov s slavno preteklostjo. In to gibanje je sprožila romantika! Res, da Novalis sam, dasi je bil po mišljenju katoličan — saj je spesnil nekaj prekrasnih Marijinih pesmi, ki sc še danes vsepovsod v Nemčiji pojo — ni storil odločnega koraka, da bi prestopil v katoliško cerkev, pač pa je dal on povod, da so drugi našli tisto pot, zlasti njegov prijatelj Friderik Schlegel. Ob istem času je verska misel v poeziji in življenju vstala tudi pri Francozih; oznanil je njeno vstajenje Chateaubriand v svojem spisu Genie du chrislianisme (1802). Tako je torej verski preporod povzročila tudi francoska romantika! Kje sc ta programna točka romantikov očituje v našem slovstvu? Brez dvoma najbolj v Krstu pri Savici. V živ -1 j e n j u pa je bil med našimi preporodi-telji v tem oziru najbolj Novalisovega in Fr. Schlcgelovcga duha Jan. Primic, ki jc s svojim delovanjem vzbudil celo vrsto rodoljubov na Spodnjem Štajerskem in posredno vzgojil tudi Stranka Vraza. (Prim. dr. Iv. Prijatelj, Duševni profili... Lj. Zv. 1921, str. 334 nsl.) Ondi čitamo tudi — lahko bi rekli — klasično mesto za tisto našo ugotovitev pod točko 1 naše razpravice, kakšno vlogo so pripisovali romantiki ljubezni do ženske kot filozofskemu gibalu. (Str. 339!) 6. Velikansko gibanje je povzročila pri Nemcih (in kmalu nato pri Čehih, Slovencih ...) nemška romantika s probujo narodne zavesti, domovinske ljubezni. V letih 1790—1800 je narodna zavest pri Nemcih še dremala. Razumniki so se čutili izvečine za kozmopolite; navdušeno so pozdravljali francosko revolucijo. Fr. Schlegel takrat s pojmom »domovina« — kakor je sam priznal — ni vedel kaj začeti; tudi Fichte je bil še leta 1796 v svojem delu »Naturrecht : kozmopolit; enako Gorres i. dr. Tedaj je pa prišla francoska okupacija, Francozi so zasedli nemške pokrajine, in v tisti največji bedi in ponižanosti se je vzbudila narodna zavest, zavest, da so vsi sinovi ene matere, »Germanije«, da jo morajo ljubiti in ji pomagati. V vprašanju, kako pomagati, so se sicer ločili: Fichte in z njim somišljeniki iz severnih krajev Nemčije so zahtevali narodno vzgojo, Fr. Schlc-gel in z njim romantiki iz Južne Nemčije pa so videli rešitev v vrnitvi k idealom preteklosti, kakor jih kažejo »pesnitve minulih stoletij«. Iz te probuje se je rodil pojem »narodnost« (das Volkstum), prvikrat zapisan 1. 1810. Z navdušenjem so začeli gojiti vse, kar je v zvezi z narodom: jezik (zgodovino jezika, germanistiko!), pravljice, zgodovino (predvsem »sivo starodavnost« nemškega naroda). Edini pa so bili vsi v ljubezni do nemške domovine. Nekateri med romantiki so zlagali tudi domoljubne pesmi v tistih velikih osvoboditeljnih bojih zoper Napoleona; vendar njih poglavitna zasluga je ta, da so v slovstvu z gojitvijo vsega, kar je narodno, budili tudi v višjih krogih narodno zavest in s tem ustvarili podlago za splošno vstajo in narodno obrambo. O tem znaku romantike točno govori tudi Grafenauer v kratki zgodovini*, str. 126; ondi je tudi pojasnjeno, po katerih potih in v katerih presledkih je prišla za- vest narodnosti k aystrijskim Slovanom. 7. »Pri tem pa zametavajo romantiki staro klasifikacijo poetičnih vrst; romantična poezija je univerzalna poezija.« Ta stavek najdeš pri Grafenauerju, n. d. str. 125. Z njim je izražen sedmi znak romantike — univerzalnost. Izražena je pa ondi prekratko. Kako je ume ti, »da so zametavali staro klasifikacijo . . .?« Če prav vem, tako, da so rekli: v vsaki umetnini morajo biti zastopane vse vrste! V romanu n. pr. mora biti tudi lirika in dramatika. To je pa le ena stran njih univerzalnosti. Vkljubtemu so gojili vse vrste poezije: pravljico, novelo (posebno!), epigram, sonet, vse razne kitice orientalskih in romanskih narodov in to z bistrim pogledom v bistvo teh oblik. Najbolj so se trudili z dramo; pa /avno v tej so imeli najmanj uspeha. Posebno so uspešno gojili liriko, zlasti prepesnitev narodnih pesmi, »Kar se jim je v tem pogledu posrečilo, bi zadostovalo, da romantikom zagotovi častno mesto v nemški literarni zgodovini za vse čase,« piše Stockmann, str. 43. — (Take prepesnitve nahajamo n. pr. tudi pri Čehih, pri romantiku Fr. Čelakovskem, ki je prepesnil Ohlas pisni česk^ch in Ohlas pisni ruskych. Ali ni tudi Prešernova Lepa Vida taka prepesnitev?) Tretja stran njih univerzalnosti je bilo prevajanje iz tujih slovstev; posebno starejši zastopniki romantike so bili v tem pravi mojstri. Predvsem jih je zanimal vzhod, »Na vzhodu moramo iskati to, kar zovemo romantično,« je pisal mladi Fr. Schlegel v »Gespriich iiber die Poesie«. Če vidimo, kako potuje Byron s svojim vitezom Haroldom na vzhod, v Atene, v Bospor; če čitaino njegovega Mazepo; če potem Čitamo v nepregledni vrsti povesti iz vzhoda n. pr. Čajkovskega Kirdžalija itd. itd., je to vse v zvezi z romantiko. — Brata Schlegel sta začela pisali o sanskritu in kulturi Indijcev. Za vzhodom je prišla na vrsto Italija (Dante), Španija (Calderon), zlasti pa Anglija (Šekspir!). Vso preteklost zaobseči — to je bil program te univerzalnosti: »Iz vseh dav- nin dvigniti vse tvorbe in ustvaritve, vse oblike, vse dotedanje v človeški besedi utvarinjene vtelesbe ..pa naj so vzniknile kjerkoli na svetu, udejstvile se v katerikoli govorici —« (dr. Žigon, Prešernova čitanka, XXXIII) — to je bil namen te univerzalnosti. Četrta stran te univerzalnosti je pa ta, da so šle za romantično poezijo tudi druge umetnosti: Slikarstvo (n. pr. Schwind, Cornelius, Overbeck, Veit, Fuhrich i. dr. mn.), glasba (K. M. pl. Weber — »Čaro-strelec«, R. Wagner, R. Schumann). Peto stran te univerzalnosti pa tvori zlasti velikanski napredek v vseh vedah, ki so se porodile iz romantike: germanistika; primerjajoče jezikoslovje; primerjajoča slovstvena zgodovina; romantično državoslovje (Adam Miiller!); celo prirodoslovje (Aleks. Humboldt in K. Ritter!) je dobilo marsikatero plodovito pobudo iz istega vira. • * * To bi bile menda res (po Stockmannu) najznačilnejše poteze na čudapolnem obrazu Romantike. Seveda, iz tega kratkega posnetka jo vidimo le kakor v megli. Ako bi vsak teh znakov zasledovali od počet-kov do danes, do neoromantike, bi njeno lepoto cenili vse bolj. Te vrstice so hotele biti samo kažipot k podrobnejšemu študiju in prav nič drugega. AJSHILOVA ORESTIJA: MAŠČEVANJE. fr. omerza. Voditeljica zbora. 730 Prinesel, kot se zdi, je tujec v hišo zlo: Orestova pestunja tam gre jokajoč. — Kilisa, kam pa zdaj odhajaš iz gradu? Solze — jih plača kdo? — te spremljajo na pot. Kilisa. • Ajgista naj takoj, mi rekla je gospa, 735 pokličem k nji na dvor, da bolj natančno zve od tujega moža kot mož to novo vest. Pred nami sužnji kaže žalosten obraz, a svetlo nje oko radosten skriva smeh. Po godu namreč nji zgodilo sc je to, 740 kar tujcev jasna vest 'nam sporočila je, ki hišo je pahnila v neizmerno zlo. In kaj bo on dejal, kak vriskal bo vesel, ko zve novico to! — O jaz nesrečnica! O, koliko gorja sem doživela že, 745 ki s silo je ob dom Atrčjev butalo, da meni krvavelo v prsih je srce, a tolika bolest me ni zadela še! Udarce druge vdano vse prenesla sem. A zdaj Orestes moj, skrb mojega srca, 750 ki vzela ga kot dete in vzgojila sem, poslušala ponoči, kdk je gldsno vpil — In vse težave tc trpela sem zaman? Brez pameti je namreč kot žival otrok, ki moraš ga rediti, kot ti um pove. 755 Saj rčči še ne zna v povojih detece, je lačno mar al žejno, hoče li na stran; želodček mlad sam6 otrokov je gospod. Ugibala sem to, a često nisem prav, ter morala oprati sem plenice mu; 760 rednica in perica hkrati sem bila. Opravek dvojni ta vršila sem tedaj, da zrastel je očetu Orestes dragi moj. Sedaj pa reva zvem, da nič več ne živi! In moram po možd, ki skruni hišo to 765 in žalostno to vest bo radostno sprejel. Voditeljica zbora. Kako pa ukazuje, naj bi prišel k nji? Kilisa. Kako? Povej še enkrat in razločno bolj! Voditeljica zbora. Naj spremlja ga li straža al naj pride sam? Kilisa. Z orožjem naj ga čete spremljajo, veli. Voditeljica zbora. 770 Sovražnemu gospodu tega ne povej! On sam naj pride k nji, da sliši brez strahu, to hitro mu sporoči s srcem radostnimi Če zvito govori, koristi često sel. Kilisa. Kaj, rddostna? Noriš? Ko zvedeli smo to? Voditeljica zbora. 775 Če Zevs nesrečo to odvrnil bo od nas? Kilisa. Kak6, ko ni več živ Orestes, hiše up? Voditeljica zbora. Nikakor. Prerok slab bi ldhko to spoznal. Kilisa. Li kako drugo vest si slišala medtem? \ Voditeljica zbora. Le pojdi ter spor6či, stori, kot velim. 780 Kar b6gu je na skrbi, poskrbi za vse. Kilisa. Jaz torej grem in tvoj nasvet bom nlušala. In božji blagoslov na delo naj rosi! Zbor. Sliši moj prošnji glas, oče Zevs, knez bogov olimpijskih, Odide. \ 785 srečo daj nakloni mu, ^ kot je prav, da vidimo, kar si želi srce! Saj sem vse dejala prav; ti, o Zevs, prosim te, ga ščiti! Nakloni mu moč 790 nad vragom v palači, o Zevs! Če zmago dodelil mu boš, dvakrat bo ti, trikrat rad vrnil s hvaležnim srcem. V voz nadlog, vedi, Zevs, vprežen je 795 revni sin — žrebiček mlad — dragega nam vsem moža. Pretežak ne bodi tek! Naj si ne stre osi, da bo dom zagledal svoj! Tja sreč • hrepeni iz dalje. 800 Nakloni mu moč nad vragom v palači, o Zevs! Če zmago dodelil mu boš, dvakrai bo ti, trikrat rad. vrnil s hvaležnim srcem. 805 Vi," ki krov hiše te ščitite ter zaklade njene vse, čujte glas moj milostno! Stari greh s krvjo oblit naj izpere nova kri, kot pravice ukaz veli! Naj zločin nekdanjih dni 810 ne rodi več v hiši zla! Ko končan bo boj, pelji ga srečno spet v očetov dom, kralj, iz gomile! Daj mu, da sv6bodj dan 815 drage oči kmalu zazro! Dolgo pokrival jih mrak je nočni. Naj pomoč svojo nam Hermes d&, ker od vseh najbolje zna dati delu dober tek. 820 Marsikaj bo razodel, toda skrit njegov je rek, temna noč ti zagrinja vid; ■dasi svetel sije dan, ni jasnčjši nič kot prej. 825 Ko končan bo boj, pelji ga srečno spet v očetov dom, kralj, iz gomile! Duj mu, da sv6bode dan 830 drage oči kmalu zazr6! Dolgo pokrival jih mrak je nočni. • Zbor kliče hišne bogove, zlusli Zevsa Ktesijn. In da dom čist bo ta, mestu bom ukazala, naj bogatih da dari, zbor pa žen naj glasn6 poje spev, ko rešenja pride dan. Blažan dom i za me bo sreče vir, duh prokletstva bo izgnan. Le pogum, sin, v uri dela, saj še pomniš smrt očeta! Dasi kliče k tebi mati: »Drago detel«, daj izvrši sklep usode! Ne bom te grajal. Spomni se, da pogum kakor Persevs7 boš imel! Dragih v grobu, živih vseh pelo bo ti sreč ,hvalni spav. Kakor Gorgo, divja zver, koplje naj v krvi se v palači! Kdor je smrti kriv, umri! Le pogum, sin, v uri dela, saj še pomniš smrt očeta! Dasi kliče k tebi mati: »Drago dete!«, daj izvrši sklep usode Ne bom te grajal. Ajgistos pride sam brez spremstva z one strani, kamor jc Sin Kilisa. Kar klical me je sel, sem slušal glas njegov; prišli so namreč, slišim, neki tujci k nam, ki vest prinesli so nikakor radostno, 860 da mrtev jc Orestes. Ako zve se to, nastal bi grozen strah po hiši naši vsi, ki toliko trpi od prejšnjih starih ran. Kak6 naj to presojam, mislim, da je res? Je to Ii ženski glas, ki strah ga jc rodil 865 in kakor blisk ja švignil, kmalu pa zamre? Kaj pravite na to, da jasnosti dobim? Voditeljica zbora. To slišale smo res, a vprašaj tujce sam, tu v hiši najdeš jih. Če vprašaš I&hko sam in zveš od njih, ni vest poslancev vredna nič. Ajgistos. 870 Še enkrat torej sla zaslišal bodem sam, pri smrti li njegovi bil je sam navzoč, al pravi nam, kar čul jc sam kot tfemen glas. Moj duh prav bistro zre, prevaral ga nc bo. Odide. Voditeljica zbora. Kaj rečem naj, Zevs, in kak6 naj začnem, 875 ko hočem moliti, prositi srčn6? 835 840 845 850 855 7 Persevs je odsekal Medusi (Gorgo) glavo, a je ni pogledal, da se ne bi izprcmenll v kamen. Kako naj konča molitev srce dobrohotno? Zdaj prišel je čas, da morilna se ost in mečev ostrina s krvjo poškropi, 880 da zruši se dom Agamemnonov v prah in rod se uniči docela, al luč da prostosti bo svetle prižgal in žezlo nad mestom mogočno prejel ter srečo zasedel očetov. 885 To težek je boj, ki Orestes ga sam zdaj z dvema bo bil, o božanski junak! Naj zmaga ovenča mu gldvo! Ajgistos v palači. Ojoj, ojojl Ah, ah! Zbor. Slišiš? Ah! 890 Kaj je to«? Jeli čin izvršen? Zdaj sodba se vrši, stopimo malo v stran, da ne bi mislil kdo, da zla sokrive smo. Zdaj boj je dokončan, dosežen je namen. Umaknejo sc v stranski dohod. Pozorišče jc popolnoma prazno. Služabnik priteče čez nekaj časa skozi srednja vrata iz palače in trka na vrata sobe za ženske. Gorje mi, ah, gorjel Kralj smrtno je zadet! 895 Gorje, še enkrat pravim, tretjič ponovim! Ajgistos ni več živ. Odprite vendar mi, kar hitro morete! Potčgnite zapah pri vratih ženskih sob! Naj pride močen kdo, a ne, da bi pomogel! Mrtev je. Čemu? — 900 Hohop, hohop! — Vse gluhe so in spč, zaman je ves moj krik. Kaj dela Klitajmestra? Jeli kam odšla? Na nitki, mislim, vrat zdaj tudi njen visi, odsekal ga bo meč, da pade, kot je prav. Klitajmestra prihiti iz sobe. 905 No, kaj se je zgodilo? Kaj tak6 kričiš? Služabnik. Naznanjam ti, da mrtvi žive koljejo. Klitajmestra. Gorje mi! To uganko razumela sem. Zvijača nas mori, kot mi morili smo. Sekiro brž morilno naj prinese kdo! 910 Poglejmo, kdo bo zmagal, kdo bo žel poraz! PomAči druge ni, sedaj odloči se. Služabnik odide v hiSo. Nato pride skozi gluvnu vrala Orestes in za njim Pilndes. Vrata so da sc vidi truplo mrtvega Ajgistu. » odprla, Orestes, Še tebe sem iskal, ta dosti je prejel. Klitajmestra zagleda mrtvega Ajgista. Gorje mi! Mrtev si, Ajgistos ljubi moj? tmr... Orestes. Moža ti tsga ljubiš? Naj isti torej grob 915 te krijel Zvesta bodi tudi mrtvemu! Potegne meč. Klitajmestra. Nazaj rok6, otrok, ta prsa, sin, spoštuj! Na njih kot dete si zadremal čestokrat in pila tečno mleko nežna usta so. »Še tebe sem iskal, on dosti jc prejel.« »Nazaj rok6, otroki Ta prsa, sin, spoStuj!« (MaSč. 912, 916.) Orestes spusti meč in se obrne k Piladu. Kaj, Pilades, storim naj? Prizanesem jt't Pilades. 920 Kje delfski jc Apolon, kje ukaz njegov? Kaj Pitija je rekla, kaj prisegel si? Sovraži naj te svet, da ljubi te le bog. Orestes. Resnico govoriš in prav svetuješ mi. Klitajmestri. Za mano pojdi, tu pri tem te umorimI 925 Saj ljubši ti ko i. dolenec. Pri praktičnem delu za vero. — Pravica do kruha in do ljubezni. Ob Krekovem nastopu je bil položaj pri nas v Slovenji tale. Ogromna večina ljudstva je bila verna. Vse njegovo mišljenje je nosilo na sebi sledove, da so to potomci tistih ljudi, ki so sezidali po svoji domovini toliko cerkva, da so v tem oziru edini narod na svetu.1 Krek je bil prepričan, da se bo to ljudstvo harmonično dalje razvijalo samo, če se bo tudi prosveta 20. stoletja v te duše vcepila tako, da bo ostalo nedotaknjeno vse lepo, kar si je ta rod priboril dosedaj. Toda videl je, da preti v tem oziru nevarnost. Duh časa je bil tak, da je videl v duhovniku, dosedanjem vodniku slovenskega ljudstva, nazadnjaka, ki ne razume nove dobe, ki ovira razvoj družbe, ki skuša preprečiti izobrazbo ljudstva, ki bogati od ljudske nevednosti. Krek si je zastavil cilj, da ovrže te očitke, kar sc tiče njegove osebe, in pokaže, da bistvo krščanstva nima nič opraviti z omenjenimi očitki. Dokazati je hotel, da so vsi resnični uspehi moderne vede združljivi s krščanstvom in da tudi glede svetnih dobrin nudi krščansko misleč človek lahko ljudstvu vse, kar je po zdravi pometi izvedljivo in opravičeno. Njegovo gospodarsko, izobraževalno in politično delo je bilo torej tudi apologetičnega značaja, čeprav indirektno. Pravim: tudi apologetičnega značaja, kajti pri Kreku je prav malo vplivalo na • Mimogrede rečeno; ali bi ne bila hvaležna snov za pisatelja kulturnozgodovinskega romana, če bi nam kdaj prcdočil tiste faktorje, ki so pri nas sodelovali pri zgradbi cerkva? Ni mogoče, da bi bilo vse to prisiljeno, tudi ne, da bi bila morebiti vse organizirala samo cerkev. Moralo je biti med ljudstvom samim veliko organizatornih talentov, ki so družili majhne drobce moči v veliko silo. Kadar gledam te neStevilnc cerkvice po naSih gričih, se čudim prav tuko organizatornl sili tistih prednikov, ki so to izvedli, kakor vernosti onih, ki so sc dali organizirati. način njegovega delovanja govorjenje in pisanje nasprotnikov, ampak vir njegovega dela je bila njegova lastna bogata narava, ki je želela izraziti to, česar je bilo polno srce. Kako malo se je brigal za pisavo nasprotnikov, se razvidi posebno iz tega, da načelno ni bral slovenskih liberalnih političnih listov in da menda ni prebral niti ene številke »Slovenskega Naroda« leta 1913, ko so bili notri najhujši napadi na njegovo osebo. Tako dosleden je bil v tem oziru.2 Ljubezniv pogled na ljudstvo mu je kazal, kako ljudje trpe duševno in telesno zaradi revščine. »Uboštvo ne škoduje samo telesu, marveč tudi duši.« Človeška duša je namreč ustvarjena za to, da biva in deluje združena s telesom. Zato vpliva telesno življenje zelo močno na umstveno. Tam, kjer prehuda skrb za vsakdanji kruh beli človeku glavo, navadno zastaja um in se slabi volja ... Vsak dan izkušamo sami, kako se ljudje vsled gmotnih skrbi vdajajo jezi, pijančevanju, kako zanemarjajo svoje dolžnosti in kako s svojimi rodbinami vred propadajo. Najhuje pa vpliva na človeka to, da mu vse njegovo naporno delo ničesar ne prinaša, marveč da je vedno na slabšem. Človeku je prirojen ponos in tudi preprost človek čuti svoje človeško dostojanstvo. Zato se zaveda vrednosti svojega dela, Ako pa vidi, da mu to njegovo delo ne prinaša zasluženih sadov, ako čuti, da sc njegovo delo prezira in ne izplačuje, potem ni čuda, da sc razburi in vda kot žrtva socialno-demokratičnim zapeljivim obljubam. In ta drugi sovražnik je hujši od prvega. Bolni duši, ranjenemu srcu podaja naj- • Prim. uvodnik v »Slovcncu« z dne 16. febr. 18% (St. 39), kjer pravi nepodpisan člankar ob priliki napadov na Kreka, ki |c takrat prvič kandidiral za državni zbor: »Ko bi dr. Krek Slov. Narod čltal, česar pa načeloma on ne stori, gotovo t)i sc nad sinočnjim člartltom smeha lomil.« krepkejše izraze žalosti in nevolje, iz katerih se rodi kmalu besno sovraštvo proti vsem, ki še ne trpe toliko, kakor trpi sam. Poleg tega mu pa kaplje socialna demokracija v razboljena, strastvena čuvstva kapljo za kapljo brezverstva, in sovraštvo proti vladajočim stanovom se kmalu iz-premeni v sovraštvo proti Bogu samemu. (Socializem, str. 188 in 189.) Tu vidimo, da sta delali pri Kreku skupno dve sili: želja, da bi se ohranili ljudje verni, in naravni čut za pravico, ki veleva, da naj bo pravi vir dohodkov delo. Zato je rekel dne 8. junija 1910 v državnem zboru o razmerju delavca do deloda-javca; »Delavec ima pravico, da zahteva: ti mi moraš dati toliko, kolikor je to vredno, kar ti jaz dam. Da to misel izvedem še dalje, bi naglasil, da se morajo delovne in službene pogodbe presojati po 7. božji zapovedi: ne kradi! ne — kakor se to tolikokrat napačno razlaga tudi od naše strani — po 4. božji zapovedi: spoštuj očeta in mater! Dclavec in delodajavec si ne stojita nasproti kot oče in sin, ampak kot kupec in prodajavec.« Krek je hotel ljudem najprej pomagati do pravice. »Ljubezen uspeva trajno le kot posestrima vere in ima nastopiti le tam, kjer je pravičnost že izpregovorila svojo zadnjo besedo.« (Socializem, str. 47.) Krek jc imel sam oni človeški ponos, ki je opravičen, da je spoštoval ta ponos tudi na bližnjem. Mož, ki jc vse življenje izkazoval dobrote tudi v podrobnem, se je vendar v bistvu vedno trudil za to, da bi ustvaril take razmere, da bi bilo kolikor mogoče malo ljudi potrebnih dobrote. Vedel je, da sloni svet na pravici in ljubezni in da bo ljubezen šc vedno imela preobilo dela, pa najsi sc socialne razmere še tako izboljšajo. Toda prav tako je vedel, da je »pra-vicoljubjc vsakemu človeku takorckoč vrojeno, ker mu jc vrojena zavest, da ima človeško naravo, ki jc pri vseh ljudeh enaka. Zato pa tudi vsak v živo čuti, če se nui godi krivica. Težko sicer večkrat pogreša ljubezni, toda to ga še ne dvigne k tistemu odporu, kakor če čuti, da se mu godi krivica.« (Socializem str. 34.) Krek je pa vedel, da delavec še nima vsega, če ima vero in če ima kruh. Imel je tudi »prepričanje, da potrebujejo ljudje, ki delajo z rokami, več plemenitosti kakor pa kruha, da velika večina izmed njih to sluti, četudi nejasno, in da jih prebudimo in pridobimo najgotoveje in najhitreje s tem, da jih do gotovosti prepričamo, da jih ljubimo edino le radi njihovih duš.« (Rene Bazin v predgovoru k »Spominom starega dekleta«, »Slovenec« z dne 2.marca 1920.) Zato pa je tudi znal tako občevati z delavskimi stanovi on, ki ga je naučilo krščanstvo: »Bratje in sestre smo med seboj vsi ljudje na svetu ... Podpirati se morajo ljudje med seboj, da omikanci pomagajo ncomikancem, bogatejši revežem, da so si zvesti v medsebojnih obljubah, da vse veže sladka vez prave ljubezni.« (Socializem, str. 28.) S takimi načeli je šel Krek med delavstvo. Delavka Terezija Bučar mi je odgovorila na vprašanje, kaj ji je na Kreku najbolj 'jmponiralo, približno tole: »Najbolj sem občudovala na njem to, da je imel za delavca vedno dovolj časa. Nekoč je prišel ob dveh popoldne v slabem vremenu — hudo je snežilo — s kolodvora naravnost v naše društvo. Celo uro se je razgovarjal z menoj o perečih društvenih zadevah. Ko jc bil razgovor gotov, je šele povedal, da sc je dve noči vozil po železnici in da ni še kosil.« Krek je tudi povedal, kje jc zajemal moč za tako požrtvovalno življenje; »Kdorkoli se v resnici s celim srcem oklene evharističnega Jezusa, postaja sposoben za trnjevo pot žrtev in trpljenja za bližnjega.« (Zgodbe II, str. 517.) O Kreku je rekel Župančič: »Kakor knjige mi, ljudi jc brati znal.« (Lj. Z. 1918 ;tr. 594.) Kje se je Krek tega naučil? Morebiti dobimo odgovor na to vprašanje v »Socializmu« na strani 591, kjer govori o cilju političnega delovanja: »uglasiti svo- bodo in avtoriteto v človeškem srcu in v vsej družbi v en, soglasen, vzvišen akord.« To pa »je mogoče le tistemu, kdor pozna človeško naravo do dobra. In zato ne zadostuje le umrljivo oko. Treba je razodetja, ki ga varuje v svojem krilu katoliška cerkev«. Krščanstvo je dalo torej Kreku svetovni nazor, mu pokazalo, kako naj izrabi svoje zmožnosti v življenju, ter mu dalo v roko tudi sredstva v dosego uspehov. Ivanu d'Are proil Hodniki. Konec. S svojo razpravo bi bil pri koncu. Če je bravca tako utrudila, kakor je mene, tedaj bo zame slaba. Ne bom se spuščal v nikako polemiko glede vprašanja, katero mesto zavzema Krek na lestvici naših velikih mož. Nc samo, da bi sc mi Krek z onega sveta smejal, če bi sc spuščal v taka razmotri-'vanja in mi to morebiti celo zameril; tudi bi bila ta debata bržkone precej brezplodna, ker bi dolgo sploh ne prišla preko določitve kriterija, po katerem naj presojamo veličino. Mislim pa, da bi sc vsi ujemali v tehle dveh točkah, da je velik tisti, ki 1. ima od narave izredne bogate zmožnosti in ki 2. te zmožnosti najpopolnejc razvije prav tako v usovršcnjc lastne osebnosti kakor v korist bližnjemu. Naj mi bo dovoljeno, da povem, kak vtis je name napravil Krek v teh dveh ozirih. Nisem poznal v svojem življenju moža, ki bi bil po mojem mnenju večji po duševni nadarjenosti, po ogromnem znanju, po nesebičnosti značaja in čistosti namenov, po brezpogojnem zaupanju v pravičnost svoje stvari, pc požrtvovalni ljubezni do naroda v celoti in do posameznikov — in to tem bolj, čim bclj je bil dotični ljubezni potreben. Posamezne vrline sem videl seveda tudi drugod, morebiti tudi v večji meri, toda harmonično zedinjenih v eni osebi nikjer. Od vseh ljudi, kar sem jih osebno poznal, se je Krek najbolj približal idealu človeka, imponiral mi bolj nego marsikako sijajno ime iz politične in literarne zgodovine, ki presega Kreka daleč po slavi, a ga niti oddaleč nc dosega po velikosti značaja. O Kreku bi rekel to, kar je rekel dr. Ellen-bogen na spominski slavnosti o rajnkem Viktorju Adlerju: »Nikdar se ni mož, ki je bil tako ustvarjen za gospodarja nad ljudmi, tako prostovoljno in zavestno napravil za služabnika vseh ljudi.« (Arbeiter-Zeitung z dne 25. nov. 1918, opoldanska izdaja.) Ta ali oni se bo proti temu — po njegovem mnenju — precenjevanju Kreka skliceval na njegove slabosti. Tu ni mesto, da bi dokazoval, da je bilo baš ono, kar so mu v njegovi lastni stranki najbolj zamerili, v bistvu zlagano. O tem morebiti na drugem mestu. Če je pa kdaj Krek v hudem boju, pri stoterih stvareh, o katerih je moral izreči svoje mnenje in večkrat zelo hitro odločati, napravil kako napako — tedaj pa upoštevajmo, kaj pravi sv. Hri-zostoin: »Oni nijesu nikada ranjeni, koji so nc bore« in: »Nijesu oni najsvetiji, koji imaju najmanjc pogrješaka, nego oni, koji imaju najviše energije, plemenitosti i lju-bavi.« (Citat po Vzajemnosti VI, str, 117.) Večkrat sem sc vprašal, kako smo zaslužili Slovenci to srečo, da smo imeli moža, s kakršnim sc tudi veliki narpdi lc redkokdaj morejo ponašati. Mislim, da nas je Bog nagradil za to, ker so živeli med našim narodom vedno elementi, iz katerih se je sestavila Krekova veličina: pobožnost, ljubeznivost v občevanju, nesebičnost, poštenost kot zlata vaga, »ker smo hranili v duši neskaljen pravice in svobode sen« (Župančič v Ljublj. Zvonu 1918, str. 594). S tem, da se je Krek trudil, da bi gojil v našem narodu vse one vrline, ki tvorijo elemente njegove lastne veličine, je skušal ohraniti naš narod zmožen, da rodi tudi v bodoče velike značaje. Tudi v daljni bodočnosti, ko bodo zanamci poznali samo še najvišje vrhove naše dcbe, .bo slovelo v zgodovini našega političnega, gospodarskega in socialnega razvoja ime velikega kristjana. Njegovo delo bodo proučavali naši znanstveniki in seznanjali pozne rodove z možem, ki je bil kot zrno klen in zdrav, ki je z ogromnim duhom in očetovsko skrbjo objemal sodobnike in bodoče rodove. Ta študij bo tvoril vedno svetlo točko pri delu raziskovalcev in jih bo navdajal prav tako z občudovanjem veličine njegovega dela kakor s spoštovanjem do njegovega značaja. Kako se bo ločil naš veliki kristjan od nemškega »velikega pogana«, kako različni bodo vplivi, ki bodo izhajali od teh dveh velikanov! Za zgled, ki ga nam je zapustil Krek, blagrujem našo mladino. Iz njega bo razvidcla, da je še vedno vera mati velikih značajev. Dobrotna usoda je postavila Kreka v naših najtežjih dneh na tako vidno mesto, da stoji visoko kakor mejnik med dvema dobama. Želel bi, da bi nam bil on tudi svetilnik na novi poti. Kajti prepričan sem, da je radi tega toliko pomanjkljivosti in toliko nezadovoljnosti v naši lepi državi, ker je premalo Krekovega duha v našem javnem življenju.1 ' Spis je hil scslnvljcn spomladi 1920 v Bel-gradu. Na razpolago nisem imel drugih virov o Kreku nego govore v parlamentu in tiste spise, ki so itJli kol sumostojne publikacije. Ko bodo izdani Krekovi spisi, raztreseni po raznih časnikih 'n revijah In deloma že sedaj pozabljeni, bo mogoče podati natančnejšo »liko Krekovo in jo pod- Dostavek. Glede brošurice »Starostno zavarovanje kmetskega ljudstva«, ki jo omenjam v letošnjem Mentorju na str. 90, je prinesla Pravica II, št. 19 (z dne 10. maja 1923) pojasnilo Miha Moškerca, da je omenjeno knjižico napisal in izdal Krek samo navidezno v lastnem imenu; v resnici pa jo je napisal po naročilu vodstva stranke. V tem smislu je torej treba dotično mesto popraviti. — Zanimiva Moškerčeva notica mi je dala povod, da sem prebral nekaj Krekove korespondence o starostnem zavarovanju kmetskega ljudstva. O tej stvari je pisal namreč Krek 1. 1914. g. župniku Mrkunu več pisem, ki jih je adresat izročil Kreko-' vemu muzeju. Krekovo stališče v vprašanju starostnega zavarovanja je zanj tako značilno, da rra-vedem nekaj mest iz te korespondence kot dostavek k razpravi o njegovem značaju. Stvar je bila namreč ta. V začetku 1. 1914. je Krek upal, da sc bo sedaj uzakonilo starostno zavarovanje kmetskega ljudstva. »Zdaj smo na tem, da morda izpeljemo socialno zavarovanje, in sicer upam, da sc brez tega ne bo dobila večina za novo vojno predlogo in za bosanske železnice.« Zadnje hv. obhajilo. Toda nekateri so začeli veliko agitacijo proti obvezne m u starostnemu zavarovanju, češ, naj bo zavarovanje za samostojne kmečke posestnike samo neobvezno (fakultativno, prostovoljno). Proti temu sc je uprl Krek z vsemi silami. »Sam veš, kako prehaja v mnogih krajih naš kmet v nesamostojne; mali posestniki so obenem delavci doma, mnogo tudi izven dežele.« Zato ga je tudi nemilo zadelo, ker je izvršilni odbor stranke v njegovi odsotnosti sklenil pod vplivom pisem z dežele, da sc izreče stranka za fakultativno zavarovanje preti z različnejšimi citati; kajti šele takrat bodo dani za tako delo predpogoji. Vendar pa moram reči, da v teku dobrih dveh let nisem imel povoda, da bi sliko bistveno izpreminjal. Delo za izflajo I. in II. zvezka Krekovih izbranih spisov me je v moji sodbi o temelju Krekove veličine samo utrdilo »Jaz sem brž, ko sem to zvedel, protestiral. Mandat mi je tako postranska reč v tem oziru, da ga še ne primerjam ne z ogromno škodo, ki bi jo imeli zlasti naši kmetje, ko bi ne bilo obveznosti.« (Vsi ti citati so vzeti iz pisma z dne 7. januarja 1914 ) Zato je naprosil župnika Mrkuna, da naj v tem oziru pouči merodajne osebe. »Žal, da je med po- litiki le malo takih, ki bi preko efemernih dogodkov gledali vedno vsaj za 20 let naprej. Jaz hočem biti tak in zato sem često passer solilarius. Nasprotno stališče je advokatsko, ki pro hic et nune izrablja dane razmere ne glede na to, kako bo ta izraba, ali njen način vplival pro futuro.« (Pismo z dne 31. januarja 1914.) \ FAZANIŠČE. (Konec.) Upor. Mladi fazanek je imel posebno srečo. Klatil in potikal se je daleč na okoli po sosednjem gozdu, nekoč se je zaletel celo v sečo, poraslo z bujno orlovsko praprotjo in visoko travo; pred takimi kraji ga je prav posebno svarila pisana japonka in mu zabičevala, da grozi tamkaj takim neubogljivim fazančkom največja nevarnost. A gotovo bi mu tega ne bila povedala, ko bi bila vedela, da pojde zaradi te pobude toliko rajši tja. Sicer to ni bil bogsigavedi kakšen krasen izprehod; kajti kadarkoli je zašel tja, se je motal med gosto travo, kot bi bil pijan, se zatikal med koreninice in vejice, tako da je prihajal domov ves potolčen in poln marog. Zaril se je potem pod materino perot in poslušal njene strah vzbujajoče pridige in zagotavljanje, da ga zadene za njegovo nepokorščino kdaj še nesrečen konec, potem pa je zaspal. A ker je revše z enim ušeskom poslušalo, z drugim pa zopet spuščalo nauke, ni zjutraj vedelo ničesar več; počenjal je ves dan prav tako kot včeraj in pred-včeranjem. Nekega dne pa — bilo je kakih šest tednov po rojstvu — je doživel slučaj, pri katerega spominu mu je mraz pretresal kosti. Zopet je bil zašel ta dan v prepovedano laz — a glej! — danes ni bil sam tukaj. Že je ril še drug fazanek pred njim skozi gosto travo. Kar poskočil je v zrak, ko je spoznal, da je vendar našel tovariša, enako pogumnega. Hitel je, da bi sk|enil z njim zaupnejše znanje, nenadoma pa otrpne od strahu, obstane kot pribit na zemljo in od groze buli z očmi predse.'' FR. PENGOV. Kot bi pal z neba, se je prikazal nenadoma iz gošče čuden stvor cimetove barve z belimi prsi pod gobcem in se zagrizel v enem skoku drugemu fazanu v glavico Napadeni je samo obupno zapiskal, stre-petal s krili in sc zvrnil v travo. Na tleh je potem še otepal okoli sebe, a vedno slabeje in slabeje ... Naš fazanek je vse to dobro videl, opazil je tudi, kako žre kostanjevorumenkasti strah nekaj rdečega, s čimer si je pobarval tudi oprsje — a potem že ni več čakal. Obrnil sc je in jo ocvrl s strašnega kraja, kolikor so ga le nesle noge, da sc mu je glavica kar tresla. — Ustavil se je šele v grmičju blizu kletke, se prihulil k zemlji in razmišljal o tem, kar je bil pravkar videl. Niti za trenutek ni dvomil, da je bil priča groznega dogodka, o kakršnih mu je bila majka tolikokrat pripovedovala. Srčece mu je močno bilo in čim bolj je tuhtal in tuhtal, toliko močneje je postajalo prepričanje v njem, da je nevarno bivati še dalje na tleh. In komaj je prišel do tega spoznanja, že se mu je zahotelo z vso silo v višavo, na drevo, da ne bo treba biti na nevarni zemlji. In ker pri njem odločitev in Čin nista bila nikoli daleč vsaksebi, se je odločil, da skoči na drevo. Vstal je, se nekoliko zaletel in — hop! — preden si naštel do pet, je bil že na veji, in sicer, prijateljček, precej visoko od tal. Veja sc je sicer z njim vred zagugnla, toda le malce je zamahoval s krili in takoj jc dobil ravnotežje. Šele sedaj sc je zavedel, da je tudi pri skoku mahal s krili. In prav gotovo niti Kolumb ni bil tako vesel, ko jc odkril Ameriko, kakor naš fazanček, ko je spoznal, čemu mu je dal Bog krila. Poskusil je takoj svojo umetnijo še enkrat — in glej — krila so ga nesla po zraku. Celo popoldne je letal kot nor, šele pozno zvečer se je ves zdelan privlekel do kletke, v njo pa ni šel to noč. Prav pred kletko je zamahnil s krili — in hop! že je bil na drevesu nad njim. Ko je putka to opazila, je pritekla vsa iz sebe in mu silno strogo ukazala, da naj se spravi takoj doli. Fazanek je gledal z enim očesom na kurico in imel velike skušnjave, da bi se ji v obraz zahehetal. Stegnil je vrat in je v tem trenutku — sam ni vedel, kako in kaj — se je izvil iz njega kovinsko zveneč — »ki-ki-ri-ki«. Čudno, da se zopet ni zvrnil od strahu z drevesa, tako se je začudil, odkod se je vzel ta glas v njem. Zastonj se je pod drevesom hudovala in tarnala kokljica, zastonj mu ljubeznivo prigovarjala, zastonj mu obetala hribe in doline. Fazanček se je samo obračal na veji, sc vrtel in gugal, doli pa ga ni bilo. Odpovedal je svoji oskrbnici prav radikalno vso pokorščino. Uprl se je; kajti prebudila sc je v njem divja narava, katere prvi zakon je nagon samoohrane, ki uči in veleva: Ne hodi tja, kjer grozi znana in gotova nevarnost! V pasti. Tri dni je še vztrajal fazanček v bližini kletke, potem pa se je naveličal neprestanih opominov koklje, ki je bila čim dalje bolj nervozna; slab zgled kikirikijev je namreč vplival kot razjedajoč strup v vsem krdelu, vsako jajce je hotelo vedeti že več' kot puta. Ta je zvračala vse na kikirikija, venomer mu je delala pridige, tretji dan pa je vsa razljučena zletela za njim na drevo in mu pritisnila tako zaušnico, da je telebnil s smrečja kot zrela hruška, in le čudo, da si pri padcu ni izpahnil noge. Šepal je notri do večera, potem pa je sklenil, da se oprosti vojaške komande pisane japonkc s črno glavo. Noč je še prespal na smreki nekoliko proč «d kletke, zjutraj pa je izvršil, kar je bil ^sklenil. Umaknil se je daleč na drug konec fazanišča in se potikal poslej popolnoma svobodno po svetu ter živel na lastno pest. Roka Gospodova je bila v tem času popolnoma odprta, zato ni okusil gladu. Na toplih rebrih in solnčnih sečeh je bilo vse polno jagod, po lokah je skakala cela vojska zelenih kobilic, v travi so lezle vsakovrstne gosenice, po zraku pa je letalo brez števila mušic in metuljev. Skrb za vsakdanji kruh ga potemtakem ni mučila, tem bolj pa radovednost; kajti prav ta del fazanišča, v katerega se je bil zatekel, je bil posebno poln najčudovitejših reči. Kikiriki je sprva vsako stvar le od daleč opazoval in si ni upal priti bliže; po žalostni izkušnji s podlasico ni zaupal nobeni stvari na zemlji več. Toda vse te stvari, ki so ga sedaj mikale, so'bile dan na dan enake, 1 Med njimi ga je najbolj mikala čudna hišica, proti kateri je vodila pot, ki se je vedno bolj zoževela in je bila ob straneh ograjena z živo mejo zelenega in vonjajočega smrečja. Taka pot je vodila k čudni hišici od obeh strani. Ko je kikiriki vso napravo motril bolj natančno iz neke razdalje, je spoznal, da se da priti skozi to čudovito hišico iz ene na drugo stran. Končno se je opogumil in se spustil s smelim korakom po lagodni poti proti zagonetnemu prelazu. 2e je stal pred samotnim vhodom in nič se mu še ni zgodilo. Vtaknil je glavo noter, pa jo urno potegnil nazaj — pa tudi ta previdnost je bila odveč; saj se ni prav nič zgodilo. Vstopi torej v notranjost zaboja — a še sc je obotavljal. Toda zopet nič posebnega. Slišal je samo, kako turobno šumi gozd, čutil, kako krasno diši sveži balzam borovja; zato se je ojunačil in krepko koračil naprej,., A komaj je napravil tretji korak, sc mu zavali nekaj pod noge, da sc je iz-podtaknil — obenem pa — resk! — pok kot iz topa, da se je vse streslo, okoli in okoli pa črna tema. In ko je poleg vsega tega od strahu razburjen krepko poskočil, je butnil z glavico ob strop skrinjice s tako silo, da ga je obhajala omotica. Prepozno je prišel do spoznanja, da je prišel na kraj, kamor bi ne bil smel. .Izginil je gozd, izginili so travniki, izginilo je modro nebo — on pa je tičal v ozki pasti, kjer se niti poljubno obrniti ni mogel, kjer je bila egiptovska tema in kjer se je polagoma jel širiti ostuden smrad po gnijočem mesu, katerega kos je ležal na tleh. Seveda si je prizadeval, da bi se oprostil, a ves njegov napor je bil zaman. Široka odprtina, skozi katero je bil prišel noter, l Na grmadi. kakor tudi ona druga, ki jo je bil prej videl nasproti, sta bili zagrajeni z neupogljivimi zapornicami. Zastonj je butal obnje z glavo, zastonj se upiral vanje z vsem telesom. Bil je že ves zdelan in zunaj je bila gotovo že trda noč, a njemu spanje niti na misel ni prišlo. Minulo je še dolgo, dolgo časa, preden mu je udarilo na uho veselo šumenje dreves in radostno petje, s katerimi pozdravlja drobni ptičji zbor vzbujajoče solnce. Kikiriki sc je spomnil, kako ob tem dnevnem času zunaj vse tako dehti, in na glas je zatarnal; kajti smrad gnilega mesa ga je že skoraj dušil. Toda prav v tem trenutku začuje korake. Potuhne se prestrašen k tlom. In glej — koraki se ustavijo čisto blizu. Potem se dvigne nad njim zamreženi pokrov in prikaže se kosmat obraz. »Da bi te brcnila kobila!« je zarentačil v tem hipu logar, ki se je že veselil, meneč, da se mu je ujela kuna ali vsaj dehor. Odprl je zato nejevoljno sproženo past, iz katere je pobegnil na pol zadušeni fazan. Malo se je brigal za zmerjanje in kletvice lovčeve. Vsesaval je željno v prsi svežega zraka in bežal, da mu je omahovala glavica, bežal brez prestanka, dokler se ni utrujen zavalil pod gosto smrekovo vejo, visečo skoraj do tal, močno hropeč in obetajoč na vse kriplje, da ne zleze nikoli več v nobeno stvar, ki bi je ne poznal, pa naj bi bila še tako vabljiva. Čudno drevo. Pa ni trajalo dolgo in fazanek kikiriki je spoznal, da ni samo na zemlji, ampak tudi v zraku in v višinah vse polno sovražnikov in nevarnosti. Bilo je nekako peti dan po mučni zadevi v pasti, ko je doživel dva slučaja, ki sta popolnoma preobrnila njegovo vero v čistost in varnost sil v ozračju. Prvega je doživel v ranem jutru, še na lačen želodček. Stal je pod košatim glogovim grmom in se pripravljal, da odkljuje nekoliko jagod (medvedovih hrušec), ki so rdele med narezanim listjem, ko nenadoma švigne mimo njega ptič in se usede na vejo pred njim. Ni bil velik ta ptič, srako-per, a vendar je bil vzrok, da je fazanku zastajalo srce in mu ledenela kri po žilah. Prinesel je namreč s seboj drobnega goliča, ki ga je bil nekje uropal iz gnezda in ga je zdaj brezsrčno nabol na oster glogov trn. Potem je zopet odletel. Negodni ptiček je še gibal s krilci in noži-cami, poskušal je celo dvigniti glavo in začivkati. Fazan kikiriki je gledal vse to Ird od strahu; spoznaval je, da bi se moglo kaj takega prigoditi tudi njemu. Gotovo je namreč, da so na svetu tudi še večji hudobni ptiči (ujede), kot je srakoper, in ti bi se gotovo upali tudi nadenj. In ni še niti do kraja premislil te reči, kakor se spodobi, že je bil srakoper znova tukaj in privlekel drugega goliča. Tega fazanček ni mogel več gledati. Obrnil se je in jo odkuril z groznega mesta, kakor bi mu gorelo za petami. Do opoldne se je potikal po goščavi, preplašilo ga je vsako šuštenje, vsako močnejše gibanje veje. Šele popoldne, ko se je bilo solnce že davno jelo gibati proti zapadu in so začele slabeti moči, je šel na seč, da si poišče nekoliko hrane. Hodil je kakor kak tat in se vedno držal obližja dreves, pod katerih nizke veje bi se mogel skriti,’ če bi se prikazala nenadna nevarnost. Ko je prišel tako z največjo previdnostjo do polovice poseke, je obrnilo njegovo pozornost nase bd Bile čudno drevo. Vzraslo je bilo približno kakor kak borovec, a čudno je bilo to, ker ni imelo ne lubja, ne vej, ne krone. Namesto vej so štrleli iz debla le kratki krclji, na vrhu pa se je deblo nenadoma končalo, kot da bi mu bil kdo odbil krono. Zato se je fazan silno čudil temu drevesu; kajti kaj podobnega še nikdar ni videl. Toda ni imel časa dolgo premišljati. V tem hipu se ga je lotila nedopovedljiva tesnoba, ki mu je stisnila grlo in ga prisilila, da je naglo skočil pod najbližjo smrečico. In ko se je tu prihulil k tlom in pogledal skozi mrežaste veje proti modremu nebesu, je videl, kako sc vozi v neveliki višini grozen ptič, z zakrivljenim kljunom, s črno progo pod očmi in s poprek beloprogastim trebuhom. Še nikdar ni videl takega ptiča, pa vendar je čutil po nagonu, da je to sovražnik, hudobna ptica, ki sc ji ni varno pokazali. Opazoval je ptiča s strahom in videl, kako je zakrpžil nad sečjo, sc spuščal niže in niže in meril naravnost proti čudnemu drevesu, da bi sc usedel na njegov okrnjeni vrh. A komaj sc je spustila zločesta ptica na drevo, žc sc zasliši kovinski tresek in ubogi fazanček kikiriki je v strahu po- skočil tako silno, da je z vsem telesom trčil ob vejo smreke, ki se je stresla od korenin do vršička. Imel je pa tudi dovolj povoda, da se je ustrašil; kajti videl je dobro, kako sta se prav v trenutku, ko se je usedel veliki ptič na vrh debla, sprožili dve zobati čeljusti in se mu zagrizli s kovinskim žvenketom v noge ... »I-i-i!« je zakričala od bolečine velika ptica in silovito zamahnila s krili, kakor bi hotela hitro zapustiti nevarno mesto. Toda zastonj. Jeklene čeljusti so držale krepko v zobeh njene noge in se niso vdale. Znova je zakričala roparica in jela sekati s silnim kljunom po kovinskih obročih, da je kar zvenelo. Toda zastonj je nabijala, zastonj mahala s peroti, brez uspeha tožila in se hudovala. Železne čeljusti so jo prikovale na mesto in jo niso izpustile. ProHluvu Iviuic tudi, da poprosijo lisice vselej, kadar s° posebno hudo lačne, svojo botro Me-luzino,1 da spusti vihro iz svojega meha. la prileti, skliče lisice in jim pomeče z drevja fazana za fazanom. Potem svatu-Jc)o lisice in lisičice do zornega jutra; česar pa ne morejo več požreti, pomore ln zakopljejo v zemljo kot v jedilno shrambo. lega jim pa lovci, ki sploh lisic nimajo radi, ne privoščijo, zato pridejo zgodaj zjutraj, da jim pobero, kar jim je bila naklonila vihra, vsaj oni del, ki ga ponoči niso bile mogle použiti. Kikiriki sc je resno zamislil med tem, k‘,r je bil slišal. Uvidel je, da je za tetreva svct poln nevarnosti. Hekatombe nevihte tfa zato še niso tako močno presenetile, ali kar ga je osupnilo čez mero, je bilo Počenjanje lovčevo. Do tega hipa je bil Pfepričan o njem, da ne stori fazanom nic žalega. Zdaj pa se je dvignil v njegovem srcu resnoben sum. Videl je na 1 M ril) U ll71nu' morska vila, nupol devica, napol ' ^ ju prikazala vielej, preden je imela prili K,,ku n«,rtiu lastne oči, kako sta odnašala s pomočnikom fazane domov. Ne more biti dvoma, da jih poje tudi on prav tako, kakor so ostale požrle lisice ponoči... 2e to sumničenje samo mu je bilo dovolj, da je trdno sklenil varovati se za naprej tudi hinavskih ljudi, kakršni so lovci. Modri plamenček. Od one grozne noči, v kateri ga je bila prebudila nevihta,, je imel naš kikiriki le lahkotno, zelo slabo spanje. Prebudil se je pri vsakem najmanjšem šumu in gledal trepetaje na vse strani, ne grozi li zopet odkod nova nevarnost. Pa ne le šumenje in suštenje ga je dramilo, mnogokrat so bile to tudi sanje. Doživel je že toliko nevarnosti, videl že toliko nesreč, da ni čudno, če so se mu vračali spomini nanje celo v sanjah. Prav to pa je bilo tudi vzrok, da se je proslavil po vsem tetrevišču kot najbolj čuječi in pazljivi petelin; zaradi tega je tudi njegov ugled zrasel tako, da so se celo najstarejši fazani obnašali do njega na vso moč vljudno in spoštljivo. Zgodilo se je pa takole: Neko noč ob času, ko se je že nagibalo proti jeseni — ljudje so kopali krompir — prebudi kikirikija čudna tesnoba. Bilo mu je, kakor da ga pika v nozdrvi tisoč šivank in kot bi ga davila čudna nasilniška pest. Noč je bila tiha, mirna in jasna. Potoček na loki je veselo žuborel in šumljal zadevajoč se ob kamenčke, v višavi je mrgolelo utripajočih zvezd, luna pa, ob robu malce pristrižena radi toalete, sc je raz-govarjala v daljavi s prelepim junakom Sirijem, ki je imel v spremstvu Velikega psa.1 Noben listič na drevju se ni niti premaknil, tako da si lahko slišal najmanjši vzdih in vsak šepet. Medla svetloba zvezd in oddaljenega meseca je prodirala skozi presledke drevesnih kron v gozd in spreminjala temo v moten mrak. In v tej pol- 1 Sirius ali paaja zvezda, najsvetlejia zvezda prve velikosti, v ozvezdju Velikega psa. Njegova luč potrebuje 8 let, da pride na zemljo. temi je opazil petelin kikiriki nekaj posebnega. Na prvi hip se mu je zazdelo, da je to morebiti zvezda, ki je padla na zemljo. Potem pa se je spomnil, da je čul pripovedovati o veščah, ki tavajo ponoči po gozdovih in povzročajo vsakovrstne nesreče. No, pa kaj takega to gotovo ni bilo. Pod sosednjim drevesom je gorel na tleh moder plamenček. Iz njega pa se je dvigal kakor nežna koprena siv in komaj viden dim, ki je v višini naravnost ovijal hrastovo vejo in na njej sedečega te-treva, ki je tiho in mirno spaval in le časih nevšečno otresel glavo. Našemu kikirikiju je bilo pri srcu nekako tako kot človeku, ki sedi prvikrat pri špiritistovski mizi... Tihi nočni polmrak, zvezdni soj, modri plamenček in megleno varljivi dim — vse to je vplivalo nanj čarobno, mistično, skoro bi ga bilo uspavalo znova. V tem pa je fazan na veji sosednjega drevesa čudno omahnil, pridušeno zaka-šljal in precej nato padel na tla kot kamen. To je petelina kikirikija popolnoma zdramilo in speljalo na pravo sled. Zapičil je oči pred tisto drevo in videl, kako sc je plamenček premaknil, kako je iz teme nenadoma vznikla postava človeka, ki je držala modri plamenček v roki, kako se je sklonila z njim k padlemu fazanu in mu zavila vrat. In fazan je v človekovi roki samo zatrepetal s krili in že je visel mirno in nepremično ob njegovem boku kakor oni fazani, ki jih je bil izkopal lovec z logarjem na krompirišču. Strah je pretresel kikirikija po vsem telesu. Spoznal je, da je temna goljufiva postava človek, sovražnik, ki mu sicer ne služi vihar kot lisicam, ki ima pa v svoji oblasti modri plamenček, s katerim meče brez najmanjšega šuma tetreve raz veje. Obenem pa je priplul tudi do njega oblaček nežnega dima, ki mu je bodeče šinil v nos in silil dušeče v pljuča. Povzpel sc je kvišku na veji, kakor petelin na gnoju, kadar naznanja lepše vreme; kajti uganil je, da je treba sedaj opustiti pasivno poli- tiko in se lotiti dejanj, če se hoče obvarovati nesreče. V naslednjem trenutku že se je ozval njegov glas kot srebrna trobenta nad ta borom spečih tovarišev. Storil je to enkrat, drugič, tretjič — in že se je začul lahek šum in šelest, ko so se prebujali drugi fazani. Človek pod drevesom je zaklel, a obenem s to kletvico se je izvil enemu starih petelinov iz grla pridušen krik, ki se je razlegal daleč po vsem fazanišču. V ozadju se mu je odzval drug petelin in preden si naštel do deset, je odmevalo po vsem tetrevišču kakor v Babilonu, ko je bil zmešal Bog jezike. — Modri plamenček pod drevjem je nenadoma ugasnil in temna človeška postava se je zgubila v bližnji gošči. A to še da-leko ni bil konec zgodbe. Kot bi bil pri-drl iz zemlje, se je pokazala pod drevesi senca lovčevega psa, ki je goreče vohal s smrčkom po tleh, nato pa švignil kot puščica v hosto. Grmovje je zašumelo in za trenutek je bilo vse tiho ... Potem pa se je začul z one strani pasji glas, tisti presekani kratki bevsk, ki ga daje od sebe dober lovski pes, kadar je divjačini na sledu — in precej nato je šel skozi zrak človeški krik. Ta trenutek pa je zagrmel pod drevesom glas tako silno in nenadoma, da bi se bil kikiriki skoro 0 prevrnil z veje. Bil je lovec. Vzkriknil je: »Drži ga, sultani« — in že je drevil za divjim lovcem in za psom skozi goščo in preko seči po pobočju navzdol. Iz doline se je potem razlegel krik, la-vež, kletev in tarnanje in ostro uho bi se bilo z lahkoto prepričalo, da so padali tam doli tudi udarci s palico. Naposled je vse utihnilo in zopet je bila tiha, mirna in svetla noč, kot da se ni prav nič zgodilo. Luna v daljavi je že davno končala svoj pogovor s Sirijem, dvigala sc više in više in razsvetljevala tetrevišče mnogo močneje kot prej; njena mirna svetloba in tihu noč sta polagoma zazibali v upanje fazana za fazanom. Samo naš kikiriki in njegov tovariš na sosednjem drevesu nista mogla zaradi raz- burjenosti zatisniti oči. Zato je slednjič poklical kikiriki starega prijatelja na pomenek; in ko je ta priletel in se usedel tesno poleg njega, sta klepetala potihoma prav do ranega jutra. Pri teh pomenkih je zvedel kikiriki, da je modri plamenček zli duh žvepla in da služi ljudem, ki se jim pravi »divji lovec«. Le-ti da z njegovo pomočjo duše fazane speče po vejah, da jim, ko popadejo na tla, zavijejo vratove, odneso domov in tam pojedo. Stari tetrev, ki je sedel zdaj poleg kikirikija, je doživel tudi sam to žalostno skušnjo z modrim plamenčkom. Pred dobrim letom je bil tudi že napol omamljen, že je bil padel z drevesa, že je skočil divji lovec in segel po njem in gotovo bi danes ne dihal več, da ni prav v zadnjem hipu prisopihal pes in se za- grizel divjemu lovcu v meča. Nato je prav kakor danes prihitel logar in naložil tatu batin, da se je kar valjal po zemlji. Ko je bil starec pri kraju s svojimi doživljaji, mu je zaupal kikiriki svojo sodbo o ljudeh. A glej, tudi stari petelin mu je soglasno pritrdil in ni pohvalil niti lovcev niti logarjev, njihovih pomagačev. Da, nasprotno — sklonil se je k njemu in mu zašepetal na uho, da ‘so prav ti ljudje največja banda; o tem da se bo prepričal, ko pridejo prvi mrazovi in se privali nad fa-zanišče velika gonja. In tresoč se po vsem telesu mu je dalje pripovedoval, da spuste ta dan z verige ognjeno smrt, ki pomori v par urah nešteto več tetrevov kakor vsi ostali njihovi neprijatelji skupaj skozi vse leto ... Po češkem delu Jana Vrba, Zvifena, r. III. \ OB UGASLIH OGNJIŠČIH. Ob ugaslih ognjiščih smo si zakrili obraze, mi, oslepeli daljnovidci. Le včasih kdo zažari v mrzlem plamenu besed, ki nc raztajajo večnih pečatov. Naša srca so mrtva, naše duše so neme pred tajnimi vrati. Vode iskanj so krog naših jader zaledenele in okamenele. Naše rdeče in bele zastave na rožnih obalah obljubljenih dežel (studence medu in zlata smo slutili tam) so se spremenile v črne cunje vrh pustih čeri. I Le ti, Gospod, nas moreš dovesti do mej ognjenih, kjer duše so plamen v tvojem plamenu. PRAMOLČANJE. daljnega, temnega nčba Prodrli so moji bolni kriki: 'plesti nemi glasniki, 1 v duše mračno dno sc mi zagreba ... FRANCE VODNIK. Kdo čul je moje bolno klicanje? V prepadih grozečih so kriki zamrli samotni... Doumel, občutil v tej noči grozotni pramolčanja sem strašno, najgloblje spoznanje! SVATOPLUK ČECH: PESMI SUŽNJA. (Konec.) Poslovenil TINE DEBELJAK. Gospodar povzdiga biče, z njimi nad glavo vihti, njihov žvižg ošabno spremlja z grešnostjo teh besedi: »Glej kako lepo spleteni v ljubkih vozlih se bleste tile pisani jermeni — kakor klobčič pestrih kač. VIII. V taki ljubki harmoniji kakor tu vsak gad srši. Glej, kak se vijo, krotijo vaših hrbtov vročo1 kri! In da zob se njih strupeni vam tak krut ne bo se zdel, vsaki izmed kač teh pestrih lepo bom ime nadel. Glej ta jermen! To je Vera. Vdano nosi — ti veli — jarem, ker za trud življenja večno radost Bog deli. Spet ta jermen je Pravica: vaših lastnih pleč je dar, pisano s krvjo je vašo, da ste rob -j- jaz gospodar. Tu ta vozel je Osveta, Nrav je ta, Navada to; da, tu z Redom se prepleta še Svobode smeh celo. .Jermen ta je Človcčanstvo, ta Resnica, Čednost ta — kaj imen tu na izbiro v mojih bičih se smehlja! Zc očete in pradede tepli ti jermeni so, zapuščina so stoletij, z veki posvečeni so. Če pa hočete, našemim, z novim lišpom jih lahko le da pest mi jih obvlada, da hrbet vaš čutil bo.« IX. Mati, ki z zelenja kilo sužnja zdaj hladiš, nad zibčlko slabo zbito cvet ljubavi si vedriš — daj, odloži listov kite, da zibalko se za dete peti naučiš: »O, zatisni svoje 6či, mladi suženj ti! Že se v temnomodri noči roj zvezda z višav blešči. Materi zaničevani si počili ti ob strani zdaj sc dovoli. Ko te pestujem na roki, v mlado že uho suženjski zvene ti zvoki: spone rok hrešče težko. Ah, ne veš, kaj to vsebuje: da i tebi se že kuje to železno zlo. Porodila sem te v boli, vendar nisi moj. Kakor jastreb naokoli že mučitelj kroži tvoj. Komaj se razum ti vzbudi, že zapiči v mlade grudi ropar krempelj svoj. V prahu ti vele častiti krivca naših bed; še otrok boš moral piti zaničljivi njih pogled, da gospodu stroj le bil bi, ko iz tebe preplašil bi mehkih pesmi sled. Ko pa vzrasteš v moči zdravi in si devam bog,' h gospodarjevi zastavi v jarmu koj te odžen6, v divjo zapode daljavo zu njegovo čast in slavo liti kri mladč. Prav do groba bode rčsil pot tvoj zanj zemlj6, ali — kar je hujše — nosil boš okrasje slug mrzko in boš tiral lastne brate ter jim v jarem vklepal vrate v robstvo bolj hudo. Nočne more temno krilo lice ti hladi, preko palm z višave milo zvezd na tisoče žari. Ah, zapri oči, moj ljubi — več v življenje se ne zbudi, ki nas sramoti.« O SKICE IZ SVETOVNE. 3. Calderon de la Barca. Malokateri ali pa celo nobeden veliki pesnik je med nami tako malo poznan kot veliki Španec don Pedro Calderon de la Barca. Luč sveta je zagledal ta največji katoliški dramatik v Madridu 1. 1600. kot potomec stare mogočne plemiške rodbine. Vzgajali so ga jezuiti. Postal je častnik in se odlikoval v bojih. Pozneje ga je prevzelo hrepenenje po duhovniškem stanu in res je bil v mašnika posvečen 1. 1651. Umrl je v Madridu 1. 1681. Njegovih dram štejemo okoli 150 in med temi je obilo mojstrskih del. S silno pesniško fantazijo je Calderon združeval v sebi tudi oster razum in smisel za izborno dramatsko tehniko. Snovi za svoja številna dela je večinoma jemal iz svetega pisma (največ), deloma pa tudi iz zgodovine svoje domače dežele (n. pr. »Stanovitni kraljevič«). Vsi nežnejši svetopisemski dogodki iz stare zaveze so v Calder6nu našli svojega ljubitelja, kateri jih je v prikupljivi obliki spravil na oder. Zato bi pač Calderon moral biti ljubljenec modernih pesnikov, ki sc iz hrušča in zmedenosti moderne literature JANEZ OKORN. spet vračajo h knjigi vseh knjig. Napisal je tudi nekaj alegoričnih dram, n. pr. »Življenje — sen« ali »Veliko gledišče sveta«. Nadčutno in nadnaravno se je znal človeški duši tako približati, da ga je v tem dosegel le duhoviti avtor pesnitve »Divina Commedia«. Krono njegovih del pa tvorijo znane »Autos sacramentales«, evharistične igre, nazvane tako, ker so jih večinoma predstavljali na praznik presv. Rešnjega Telesa. Pesnik je tukaj ustvarjal roko v roki z vnetim katoličanom in duhovnikom in ustvaril najlepše in najglobokejše umotvore, katere smemo brez skrbi postaviti ob stran »Antigoni«, »Hamletu«, »Nori« in »Faustu«. A Calderon je bil preveč Španec, preveč katoličan in preveč duhovnik, da mu ne bi bilo marsikatero »strogo« znanstveno delo o literarni zgodovini krivično. A cenili in ljubili so ga možje, kot so bili Goethe, Byron, Heine, Schiller, Tebi pa svetujem, da si Calderona ob priliki po-bliže ogledaš in tudi iz njega spoznaš, kako velikanski zaklad miselnosti in lepote je skrit v katolicizmu, samo iskati ga je treba s čistim srcem in brez predsodkov. SVETLE URE. france vodnik Včasih nenadoma sredi težkega mraka prižge* se nad nami nebes pojoče sijajine in v črne in mračne naše pokrajine rožnata luč sc kot milost pretaka-------- Dvigamo roke slabotne in v daljni ekstazi gledamo sebe, večne otroke, ko gremo pojoči preko cvetočih livad, v obzorja neslutena zrači... Kot v sanjah otroških so bledi naši obrazi. In nikdA ne zakliče več, nikd6 ne zajoče------- Že so za nami mesta in gore in reke zžmlje, že nas pretrudne z ljubeznijo svojo nebo objemlje in sklanja k nam naš dobri, dobri Oče. »MpgssoJlfr DROBIŽ. NAVADE. Fr. V. Foerster. 4. Zanesljivost. Veliko pridig o laži sem že moral preslišati, vendar se nisem mogel ločiti od nje. Zdelo se mi je, da je v življenju tako potrebna kakor dober dežnik. Čemu bi se dal do kože premočiti, če si to lahko prihranim, sem si mislil. Lep dežnik res ni, pred vodo te pa obvaruje. In čeprav laž res ni lepa, te vendarle ubrani marsikake neprijetnosti, pogosto prihraniš celo staršem jezo. Tako sem mislil nekdaj. Pa sem slišal nekoč slavospev resničnosti. Z ljubeznivim starcem sva hodila ob morskem bregu. Visoko nad vodo so zablestele prve zvezde. Ustavil se je ter mi rekel: »Poglej! Tam za naj-zadnjimi umaaanimi oblaki blesti večernica. Na njo se lahko vselej zaneseš. Kadar jo gledam, mi je pri srcu, da bi sklenil roke. Spominja me najveličastnejšega, kar je na svetu: človeka, ki se nanj lahko, zaneseš. Na njegovo besedo lahko zidaš kakor na blestečo večernico. Nikdar ne vara. Vesoljni svet bi se prej razsul, nego on izpregovoril le eno neresnično besedo. — Najsi tudi izgubi sleherno sled v megli tajen in laži — ko izpregovori tak človek, posveti zvezda skozi oblake in veš, pri čem si.« — Tako je govoril in še dolgo strmel v trepetajočo luč. Jaz pa sem molčal ko grob. Sramoval sem se, da so mi misli obtičale pri dežniku, kakor naj bi mi bil on življenski sve-tovavec. Ko sva šla naprej, se je stemnilo in vse nebo je zažarelo v večnih lučih. Tedaj sem hipoma začutil, da je tudi v resnicoljubnosti nekaj zvezdnatega, nekaj nadzemskega, in velika, velika ljubezen d.o nje mi je začela polniti srce. Da je laž včasih lagodna, sem vedel tudi še sedaj — ali: postati mož ko zvezda, mož, na čigar besedo lahko zidaš trdno ko na skalo, in to tod na zemlji, kjer je tako malo resnično zvestih in si jih toliko lajša življenje z lažjo, — sc mi je zazdelo tako zavidanja vredno In lepo, da so trenutne prednosti laži čisto obledele. Rekel sem si: tu ni polovičarstva. Ali hočeš postati človek, čigar najneznatnejši besedi lahko zaupam prav toliko kakor njegovi slovesni prisegi? Potem iz tvojih ust ne smo nikdar neresnična beseda in ko bi tudi vedel, da z eno samo malo lažjo lahko rešiš iz velike neprilike bližnjega ali sebe; ne smeš, kajti popolno zaupanje boš užival le tedaj, če ti bo laž tako nemogoča, kakor je nemogoče, da bi večernica begala sem In tja ko zvezdni utrinek. Tvoj stalni tek mor* biti resnica in ljudem naj se zdi, da jo1 govoriš že sto iri tisoč let. Postati popolnoma resničen. ^ .. je življenska naloga, velik in blagoslovljen poklic; kajti že samo dejstvo, da so ljudje, ki nikdar ne lažejo, je neštetim pomoč in opora! Kdor se hoče posvetiti temu poklicu, sploh ne sme več poslušati lažnih skušnjav. Ste že brali v Homerjevi Odiseji, kako se pelje Odi-sevs s svojimi tovariši mimo otoka Siren? Vsem je zamašil ušesa, sebe pa dal privezali k jamboru z obrazom obrnjenim po morju, kajti nihče se ne more ustavljati presladkim glasovom, če jih je zaslišal. Tako je z zapeljivimi glasovi laži. S kakšno lahkoto nam pokažejo, da bi prilično tu in tam bolje opravili in nikomur ne škodovali, če bi le malo neresnice povedali. Ne moreš jim vedno dokazati nasprotnega, predlog bi bil račun. Tu ne pomaga drugega, kakor da si zatisneš ušesa, obrneš stran obraz in upreš oči v večernico in si misliš: Jasno in gotovo je, da moram bili večno in popolnoma resničen, če si hočem pridobiti zaupanje ljudi — tako zaupanje, kakor ga ima krmar v nepremične zvezde. Toda laž v sili bo vendar le dovoljena? Torej vsako laž lahko opravičiš, češ, laž v sili. Včasih se navajajo kočljivi slučaji, če n. pr. bolniku z lažjO lahko olajšaš trpljenje itd. Tod sc rado pozablja: če bolnik zapazi, da okolica laže, potem je njegov mir res splaval po vodi. — Kdor je enkrat lagal, temu ne verjamemo, čeprav resnico govori! To velja tudi za občevanje z bolnikom. Prav bolnik mora imeti najtrdnejše zaupanje v tiste, ki veliko z njim občujejo, sicer bo v svojem mračnem in vzdražljivcm razpoloženju, sicer bo za sleherno besedo in slehernim obrazom videl le skrivanje. Če pa sc brezpogojno lahko zanese, da sliši samo resnico, tedaj bo res našel mir v tem, kar mu povedo. Laž je vedno kratkovidna modrost; kajti vse medsebojno občevanje sloni vendar na tem, da je beseda izraz dejanskega odnosa med stvarmi. Če zaradi tovariševe neresnice to ni več res, tedaj smo na slabšem, kakor da občujemo z gluhonemim, ker lažni-kovih besed, sploh ne smatramo za resne; to je najstrašnejša ločitev, do kakršne more priti med ljudmi. Prej sem rekel, da je z lažjo združena včasih kaka mala olajšava. Kdor pa hodi po tej poti, pozablja, da taki olajšavi sledi cela vrsta tež-koč. Kajti kakor zahteva v stari pripovedki hudobni duh dušo, ki sc mu je zapisala, tako pride tudi lažnivi duh po dušo, ki je enkrat lagala in zahteva vedno večje laži In prikrivanja, Ha krije prvo laž. Ko je pa mreža dovolj razpredena, tedaj pride na dan — kajti tu ali tam vendar ne gre v sklad in tudi najprebrisanejši lažni mojster ne more svoje mreže tako po-r.nati, da bi na vsa vprušanja mogel takoj dati • odgovor, ki bi točno odgovarjal vsem lažem. Končno se vendarle vsak sam izda, kar naj bi premislil vsak na razpotju. Goethe pravi v eni svojih iger: » ... Wch dcr Luge, sic bcfrcict nicht, Wic jedes vvahrgcsprochnc Wort, Sic machl uns nicht getrost, sic angstigt Dcn, dcr hcimlich sic gcschmicdct, iind sic kelirt — Ein losgcdriicktcr Pfcil von cincm Gottc Gcwcndct und versagend — sich zuriick Und (rifft dcn Schiitzcn ...« »Ne utolaži nas,« to je tajna beda laži, da nikdar ne veš, kdaj in kje si pogledata z resnico v o<či. Podobno je, kakor da si dal v promet ponarejen novec in moraš biti vedno zraven, kolikorkrat zazveni na trgovčevi mizi, ali mu proučavajo kov, ali ga celo polože na tehtnico Če govorim s tabo o laži, ne govorim nekako z viška, ampak ko prijatalj, ki sedi tik ob tebi in sc s tabo posvetuje, ali če imaš rajši, kakor stari severnoameriški Indijanec Sioux, ki se s svojimi tovariša ob taboriščnem ognju posvetuje, katero pot bi bilo bolje ubrati. Belokožci so laži. Njih utrdbe je treba zrušiti. Zdi se mi, da večina ljudi v mladosti vse premalo pro-učava bistvo in posledice laži — sicer bi jih ne premotila tako lahko. O strupenih gobah sc učiš, o ptičjih gnezdih, o pajčevini, o kristalih in o vsem mogočem, a tako zanimiva životinja, kakor je laž, sc ti izmakne. In vendar tu še čaka toliko podrobnosti odkritja. Drobno knji-žicp o laži, kako nastane, kje »e rada pojavlja, kako učinkuje, kako se skriva, kako sc leči — tako knjigo bi najbolje mogli napisati otroci, te pišeš o krtu ali gorščniku,' si lahko prepričan, da je že vse v Brehmovem delu »Tier-leben«, — če pa pišeš o uspehih razkrivav-nega potovanja po kraljestvu laži, si prav tako lahko uverjen, da večina še ni bila natisnjena. Ste že čuli o tem, da je zdravniška veda nekaj časa sem postala veliko previdnejša z zdravili 'n n2 predpisuje več za sleherno bolezen oh vsaki priliki kakih kapljic ali praškov? Razkrili so namreč, da take kapljice in praški pač nn tem ali onem inestu trenutno olajšajo bolečino, ali zato pa škodujejo drugod, zavirajo srce, razdirajo živce, končujejo želodec in povzročajo stalno škodo. Za ta razkritja je bilo troha dolgo časa, kajti prvi ugodni učinek zdravila je seveda ljudi varal, Sele polagoma so mogli videti, da so s temi polajšavami pogosto v zvezi zelo daljne zle posledice, Prav v malem lahko to opažamo že pri alkoholu. Navidez osvežuje utrujenega človeka, ker vzvalovi trenutno kri, a zato načenja srce in njegovo delavnost ter vedrost v glavi; prav od teh dveh pa zavisi vztrainosl v delu. Prav tako le z lažjo. Sicer je že davno znano, da imajo lažne trenutno olajšave najhujše posledice, ampak prava znanost o laži, ki bi vse to kdaj res jasno razkrila in do podrobnosti proučila, te še ni. Kako človeka potare čuvstvo, da je bil bojazljivec in je svoje delo skrival; kako ena sama lažniva beseda človeka zasužnji — podobno ko požirek morfija, če se mu ne ustaviš pravočasno z vso silo svoje volje; kako laž razjeda in zastruplja vse druge dobre človekove lastnosti in manjša odporno silo proti drugim skušnjavam prav kakor alkohol razkraja najnežnejše možganske celice in slabi moč volje; kako ti najmanjša neresnica izpodkoplje stališče v človeški družbi in čemu je to neizogibno — vse to bi morali proučavati natanko z drobnogledom do zadnjih odtenkov že radi sebe samih. K vsemu temu naj bi si omislili zbirko zgledov za laž pri mladih in odraslih kakor zbirko hroščev; zbirali bi vse dotlej, da bi imeli za vsako vrsto laži dober zgled, laž zaradi ošabnosti, laž zaradi bojazl i-vosti, laž zaradi poželjivosti in laž zaradi napačno razumevanega prijateljstva. Vsak zgled je treba opredeliti z olepševalnim imenom, ki mu pritiče v vsakdanjem življenju, prav kakor v zbirki hroščev. — Dalje je treba navesti, pri kakšni vrsti ljudi se najpogosteje srečujejo razne vrste laži, kakor zapišeš k metulju: srka najrajši regrat. Če se ti je kdaj primerila prav posebno grda laž, jo prav gotovo ne pozabi, ampak si jo nagači v večen spomin ter jasno označi vse njene zle posledice — prav kakor daš nagačiti ptico roparico, ki si jo sam ustrelil in je posebno lepa. Kdor si uredi tak muzej laži — četudi le v glavi, gotovo ne bo več tako kratkoviden, kakor jih je žal toliko ljudi v zadevi laži. Dobra stran pri teh muzejih je ta, da lahko povabiš na ogled tudi svoje mlajše bratec in sestrice ter tovariše, obenem pa jih prosiš za sodelovanje pri zbiranju. H koncu bi rad še povedal, kakšna so sredstva proti laži. Resnično spoznanje in dobri sklep te še ne obvarujeta pred njo. Vojskovodja more trdnjavo le tedaj uspešno braniti, če ve, kako je treba kriti najbolj ogrožene točke, če pozna svoje čete in sredstva. Dobro sredstvo je, če se s skrajno čuječnostjo varuješ vsakega pretiravanja, da ti resničnost tako postane navada. Če kaj pripoveduješ, pazi na vsako netočnost in pripoveduj rajši malo počasneje, da se ne spotakneš ob resnico, Zlasti previden bodi, če govoriš o lastnih junaštvih, in trikrat previden, če nn-vajaš izjave drugih. V »Fliegende Bliitter« sem videl nekoč naslikan stroj za izdelavo klobas. Zgoraj se vtakne v stroj prašič, spodaj pride iz stroja klobasa. Prav tako hitro sc pretvarjajo izreki, fce gredo skozi tri ali štiri usta (ljudi), zlasti še, čc niso naklonjena dotičnemu. ki jih je izgovoril. Taki ljudje so pravi stroji za klobase. Če hočeš torej, da ti laž ne napravi kake luknje v trdnjavo, ti mora biti prva in najvažnejša skrb, da se prisiliš, da poveš do pičice tako, kakor si slišal. — Kakor so po železnicah poleg sprevodnikov še nadzorniki, da se nihče ne pelje brez Listka, tako je dobro, če nadziraš tudi sebe v točnosti podajanja in si napraviš v ta namen poseben majhen dnevnik — seveda dobro zapečaten — kjer si vsak večer zapišeš število laži, pretiravanj, ki si jih zalotil čez dan v svojem go* voru. Kakšno veselje, če bo število vedno manjše! Kot trstje sredstvo bi seveda priporočal pogosten obisk v omenjenih zbirkah laži. Prevajalčev epilog. Foersterjcvo modrovanje o laži in vaje v zanesljivosti je vsega upoštevanja vredno. Vendar pa odpove v najvažnejši točki: v svetovanju sredstev. Vse to je nedvomno dobro, kar priporoča, a je nezadostno. Ko bi bil Foerster katoličan in bi bil pisal svojo knjigo za verno ljudstvo — česar se je v svojih spisih namenoma ognil, ker hoče podati le to, kar je vsem skupno brez razlike v?re in narodnosti in stanu itd. — bi bil v svoja sredstva z zlatimi črkami zapisal: dobra pogosta spoved in partikularno izpraševanje vesti. Sicer se njegov dnevnik malo približuje temu odlično katoliškemu sredstvu, a nado: mesti ga niti izdaleka ne, ker mu manjka zlasti nadnaravne moči. —S— Prerokba sv. Malahija o papežih. Večkrat, posebno ob izvolitvi novega papeža, sc navaja prerokba o prihodnjih papežih, ki se pripisuje sv. Malahiju. Ta se je rodil I. 1095. v mostu Armagh na Irskem. Po/neje je postal nadškof v rojstnem mestu In papežev legat za Trsko. Z vnetim delovanjem si je pridobil mnogo> zaslug za krščanstvo na Irskem. L. 1048. sc Je napotil v Rim, da bi dobil pri papežu palij, znamenje nadškofovske časti. A na potu je umrl v samostanu Clairvnuxu na Francoskem v rokah svojega prijatelja sv. Bernarda, ki je pozneje popisal njegovo življenje. Papež Klemen III. je 1. 1180. proglasil Malahija za svetnika. Pod imenom sv. Malahija je znan latinski spis »Prerokba o prihodnjih rimskih papežih«. Vendar ie zgodovinsko dokazano, da ga ni ta sestavil. Tudi sv. Bernard ne omenja tega spisa. Prerokbo je objavil prvikrat benediktinec Arnold Wion 1. 1505., vendar ni povedal, kje je dobil rokopis. Sedaj trdijoi, da je spis nastal okrog 1. 1500. Prerokba označuje v ne kaj bes'dah papeže od 1. 1143. baje do konc« svetn. Pri nekaterih napoveduie njih rod, pri drugih pa kaj značilnega Iz njih vlade. Nekaj izrekov je jasnih, drugi so pa temni, da se lahko na več načinov razlagajo. To niso prave prerokbe, vendar označujejo nekateri naslovi tako dobro delovanje papežev, da se rabijo kot njih stalni pridevek, n, pr. za Leona XIII. naslov »Luč z neba«. Poglejmo naslove papežev od Pija VI. dalje! Piju VI. prideva prerokba naslov »Apostolski popotnik« (Peregri-nus apostolicus). Ta naslov je primeren za tega papeža, ki je potoval 1. 1782. na Dunaj, da bi odvrnil cesarja Jožefa II. od njegovih cerkvenih novotarij; pozneje so ga Francozi odpeljali v Valence, kjer je umrl 1. 1790. Njegove telesne ostanke so čez nekaj časa prepeljali v Rim in jih lam pokopali. Naslov Pija VIL »Grabežljivi orel« (Aquila rapax) pomenja po razlagi nekaterih orla v papeževem grbu, po mnenju drugih pa Napoleona, ki je papežu ugrabil cerkveno državo. Leon XII. sc označuje kot »Pes in kača« (Canis et coluber), kar na) pomenja njegovo zvestobo in modrost. Ime Pija VIII. »Veren mož« (Vir religiosus) se more pridcvati tudi drugim papežem. Gregorij XVI. je bil v redu kamaldolenccv, ki ga je ustanovil sv. Romuald v dolini Camaldoli v Toskani (Ftruriji), kjer so bila kopališča; zato ga prerokba napoveduje: »Tz ctrurijskih kopališč-« (Fx balneis Ftruriae), Naslov Pija IX. »Križ od križa« (Crux de crucc) ima dvojno razlago: pomenja križ na grbu sardinskega kralja, ki je papežu vzel cerkveno državo, in pa križe, ki jih je moral Pij IX. trpeti. Leon XIII. »Lučjg z neba« (I.umen de coelo) ima zvezdo v grbuJB in je s svojo bistroumnostjo pojasnil marsika-^j tera važna vprašanja ter postavil jasna načela. Pij X. je s svojo gorečnostjo za obnovo krščanskega življenja pokazal, da je res »Žareč ogenj*« ' (Ignis ardens), kakor ga napoveduje prerokba, | Svetovna vojska je verskemu življenju mnogo škodovala, zato označuje prerokba vlado Benedikta XV. kot »OpustoSeno vero1« (Rellglo depopulata). Pod Pijem XI. pa bo spet zavladala »Neustrašena vera« (Fides intrepida). V koliko se bo ta napoved uresničila, bomo mogli šele pozneje spoznati, Za Pijem XI. napoveduje prerokba le še sedem papežev in jim daje te naslove: »Angelski pastir« (Pastor angelicus), "Pastir in mornar« (Pastor et nauta), Cvetica cvetic* (Flos florum), »O polmesecu« (De me-dictatc lunae), »0 delu solncn« (De labore so-lls), »Slava oljke« (Gloria olivac) in Peter rimski. O tem pravi prerokba: »V zadnjem preganjanju svete rimske cerkve bo sedel na sveti stolici Peter rimski in pasel ovce v velikih stiskah. Potem pa bo mesto na sedmih gričih razdejano In strašni sodnik bo sodil svoje ljudstvo.« Kdo more biti Izvoljen *a paoeža? Cerkveni zakonik določa, da morejo voliti papeža edino- le kardinali. Izvoljen pa more biti tudi nekar-dinal, da je le škof ali pa more postati škof; kajti le kot rimski škof more imeti primat v cerkvi. Gregor X. (1271—1276) n. pr. ni bil niti kardinal niti škof. Vendar je sedaj navada, da izvolijo vedno le kardinala. Zadnji papež nekardinal je bil Urban VI. (1378—1389), to je prvi papež, ki je bil izvoljen v Rimu po preselitvi papežev iz Avignona. Število papežev. Vsa zgodovinske knjige na navajajo enakega števila papežev. Razlika znaša navadno1 od 1 do 4. la razlika je odtod ker je zakonitost nekaterih papežev dvomljiva in jih nekateri zgodovinarji upoštevajo, drugi pa ne. Tako ja n. pr. 1. 752. vladal tri dni papež Štefan, ki je umrl še pred kronanjem. Starejši zapisniki ga nimajo, nekateri novejši ga imajo in ga štejejo za Štafana II. Zato imenujejo ti zadnjega papeža tega imena Štafana X., drugi pa ga imenujejo Štefana IX. (1057 1058). Zato štejejo različni zgodovinarji Pija XI. kot 258. do 262. papeža. J- P- Današnja nemška lepa knjiga. Mogoča je samo skica. Obraz njen sc da le naznačiti; kajti nemški književni trg je tako ogromen, da se loti vrtoglavica tistega, ki bi ga hotel pregledati. Celo v Nemcih samih ni sinteze kljub obilici uvodov v najmlajšo in številnim esejem, kljub mnogim literarnim študijam »n celo antologijam proze, balad in lirike. Plodoviti so stari, plodoviti so mladi — od naturalistov in impresionistov do ekspresionistov in še daleč čez. Vse vrste uživajo enako spoštovanje in enako nezaupanje. Hauptmannov naturalizem živi po nemških odrih in pisateljevo šestdesetletnico so praznovali vsi nemški pašniki in ves narod kot nacionalni praznik, dasi so sc oglašali nasprotni glasovi — Hauptmann je namreč socialist. Ekspresionizem je doživel polom in še živi — kakor pri nas; iz njega pa skušaj« P™1* v novo1 umetnost. Vonj današnje nemške duše je potrtost, blazna naglica, slutnja pogina kulture in morda tudi Evrope, hlastno iskanje izhoda, pa najsibo v človačanstvu, notranjem poglobljenju, veri ali — azijski kulturi. »Sehnsucht iiber das Ir-dische hinaus, zum Gfittlichen hin, Vertiefung des Lcbcnsgcftihls« smatra Schneider za dušo Časa. Apokalipsa, srednji vek, legenda, mistika, v.Klostergesehichtan,« »Dcr jiingste Tag'. poleg Schlafove »Selle« in novodobnega fau-stovstva (Werfcl, Herbert). Ne več razdejanja, ne uničevanja, ampak zidati sc jim hoče, iz individualizma se odbijajo v kozmično sočutja, vdn.no iščejo ».jasnine«, drzni pogum in sa inoznupanje se je poleglo, spoznanje vidiš, da je človek slab, in tiha skromnost diha iz slednje pesmi. Streznjenje, potrpežljivo iskanje drobne resnica in tiho grajenje od zrna do zrna ti vzbudi vero v novo, duhovno kraljestvo bodočnosti. V prozi si išče vsak svoj stil, svojeglavno, iz mode, večkrat celo neokusno. Poskušajo nov jezik, pišejo »Knappstil«, Kaiser celo »Tele-grammstil«, drugi zopet stil subjektivnega zaznavanja, tretjemu očitajo, da na pozna časa, četrti je ostal mirni pripovednik-kramlfač. Visoko cenijo Jak. Wassermanna, ki ljubi strastno doživetje in se bije za osvobojenje iz prekletstva krvi. Werflova drama »Bocks-gesang« se godi v Srbiji. Lirika — kaos. Mirni; zasanjani; iskavci in asketi; misleci in veseljaki; formalisti in svečani prozaiki; tudi obupnobesneči, krčeviti onemogleži. Impresij — zlasti med dijaško liriko — čez glavo, brez novih odkritij, bodisi jezikovnih ali idejnih. Verska lirika bogata — žalibog precej narejena. Pa tudi brez izrodkov ni; Emmy Hennings piše: »Elsenbainheller Schrei; In mciner Schulter zuckte eine Idee.-< Pa »katoliška?« (Sicer si še nisem na jasnem, ali moremo imeti katoliško; kajti potem imamo tudi svobodomiselno. Zdi se mi pa, da je lapota ena. Seveda pa je razlika med umetnostjo katoličana in umetnostjo svobodomi-selca — toda ne vem, jeli ta razlika potemtakem tudi že v' umetnosti sami.) Rigoristično strujo vodi »Gral«, v moderne struje, bolj svobodne je zašel — kot pravijo — »Hoch1and<'t vsled česar je v nekem jezuitskam seminarju — prepovedan. Dve struji, pa tudi mnogo teoretikov. Rili so celo, ki so zahtevali, da kat. pisatelj k naslovu pripiše »k« (beri: katolik); toda niso mogli prodreti. Sadanja doba je prehodna doba, ki nosi še obraz preteklosti in prve črte bodočega lica. Zato pravzaprav doba brez svoje poteze. Mislim — tako kot pri nas in tudi drugod. Jože Pogačnik. Knuga knjig. Tajnika britanske biblijske družbe J. G. Wattema so vprašali, na kofiko jezikov je prestavljeno sv. pismo. V ta namen jc sestavil zapisnik, po katerem je popolna izdaja sv. pisma izSla v 40 evropskih jezikih, v 41 azijskih, v 14 afriških, v 10 avstralskih in oceanskih in v 3 ameriških, torej v celoti v 108 jezikih. Število prestav posameznih delov sv. pisma jc štirikrat večje. Na kitajščino ni bilo sv. pismo šc nikdar popolnoma prestavljeno, a posamezni njegovi deli so izšli v 16 raznih kitajskih narečjih. Dostojno vedenje. Sv. Gregor Naz. pripoveduje o svoji materi, da ni nikoli pokazala oltarju hrbta, tudi takrat ne, ko je šla iz cerkve. Tudi ni nikdar pljunila na tla. Pobožna cesarica Eleonora, žena Leopolda L, jc prisostvovala vsako nedeljo in praznik k'eče sv. maši. Ko so ji prigovarjali, da bi pri sveti maši tudi nekoliko sedela, je jako lepo odgovorila: »Nihče z mojega dvora si ne upa usesti se v moji prisotnosti, a jaz naj bi si to dovolila pred svojim Stvarnikom in Bogom? — Španski kralj Fiilip II. je opazil, da sta se dva njegova dvorjana pri sv. maši zabavala. Bila sta to njegova bližnja sorodnika; kljub temu ju je po sv. maši dal poklicati, jima očital njuno nespodobno obnašanje in ju zapodil z dvora z besedami: »Nikoli več mi ne pridita pred oči!« Trdno prepričan. Pred izložbenim oknom v Karlovih varih jc stal neki Anglež in pazno ogledoval v njem neko sliko. Trgovec mu jc hvalil sliko kot pristno delo slovitega ogrskega slikarja Jožefa Muncaczyja. V tem trenutku pristopi neki tujec v preprosti obleki s kovčegom v roki in pravi: »Dvomim, da bi bil to pristni Muncaczy.« »Prosim,« pravi jezno trgovec, »brigajte sc za svoje stvari!« Toda tujec izjavi še enkrat popolnoma mirno »Trdno sem prepričan, da to ni Muncaczy-jeva slika.« To jc razkačilo trgovca. »To jc nezaslišana predrznost,« jc vpil; »resno Vas svarim, da sc ne mešate v moje trgovske zadeve!« Ko jc pa za umetnost vneti Anglež odšel, se je tresel od jeze trgovcc in kričal: »Zdaj ste. me pripravili v veliko škodo, ki mi jo morate povrniti. Pojdite z menoj na policijo!« Tujec se ni upiral povabilu. Ko jc razložil trgovcc svojo obtožbo in dal v zapisnik, sc obrne uradnik k tujcu, naj mu pove svoje ime in naslov." »Naslova še nimam,« pravi tujec, »ker sem pravkar prišel, da sc zdravim v Karlovih varih, kakor mi jc ukazal zdravnik. Mojc ime pa vidite tukaj.« S temi besedami pokaže uradniku sprejemnico z napisom: Jožef Muncaczy. Angleški pregovori. Jezičen človek jc ne-zapečateno pismo, vsak ga lahko bere. — Pravilno življenje jc najboljša modrost, čista vest najboljša postava. — Žalitve moraš zapisati v pesek, dobrote v marmor. — Ne delaj nič v jezi; zakaj kdo bi si upal v viharju na morje? — Pomisli vedno dvakrat, preden enkrat govoriš; kajti potem boš tudi dvakrat tako dobro govoril. — Lenoba niirfti nobenega zagovornika, pač pa mnogo prijateljev. Ta čudni »p«! Vauban jc napisal nad vrati trdnjave Cambrai tele besede: »Quand les Anglais prendrons Cambrai, les souria mange-ront les chats!« (Če zavzamejo Angleži Cambrai, bodo miši požrle mačke.) Ko jc zavzel Marlborough trdnjavo, jc zbrisal samo »p« (rendre vrniti). Zemljepis kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sestavil Anton Melik. V Ljubljani 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Pričujoča učna knjiga za IV. razred srednjih in njim podobnih šol vsaj deloma izpolnjuje občutno vrzel v slovenskem geografskem študiju. Zemljepisna stroka je na naših srednjih šolah še najbolj slabo preskrbljena z učnimi' knjigami. Poleg Pajk-Kržišnikovega Zemljepisa je Melikov Zemljepis prvi veseli pojav te vrste za nižje razrede. Zato smo ga resnično veseli, poscbnoi še, ker se knjigi že na prvih straneh pozna, da jo je pisal mož strokovnjak, ki se je resno potrudil, da dijake temeljito seznani z geografskimi in gospodarskimi razmerami naše širše in ožje domovine. V splošnem pregledu sestavnih delov naše kraljevine govori g. pisatelj o vodoravni oblikovitosti, o vodopisnih in podnebnih, o narodopisnih in prosvetnih razmerah ter o ustavi in upravi Jugoslavije. Pivdrobcn opis pa obravnava v običajnem redu pocdinc pokrajine, začenši s slovenskim ozemljem. Podobno kakor prof. Ivo Juras v »Zemljo-pisu Jugoslavije«, Zagreb 1922, se tudi prof. Melik v opisu Slovenije primerno spominja še neodrešenega slovenskega ozemlja v Italiji, Istri in Avstriji. Knjigo zaključuje pregled na- ’ rodnogospodarskih razmer s tabelo naših mest in večjih krajev ter statistika Jugoslavije. — Praktično sestavljeno delo je namenjeno v prvi vrsti šoli, zaradi pregledne razvrstitve snovi in -lepe dovršene slovenščine bo pa dobro došlo tudi samouku in vsem, ki sc hočejo hitro seznaniti s fiziognomijo in pridobninskimi viri naše države. V cventuelno novi izdaji bi priporočil naznačenje strani na atlantu, kakor fo nahajamo v Pajk-Kržišnikovcm Zemljepisu. Manjši stvarni nedostatki, n. pr. Kamniško sedlo 1923 m (?) i. dr., gredo najbrž na rovaš stavca. O vsebini nekaterih geografskih nazivov, kot Panonska nižina i. dr., bi pa bilo primerno izpregovoriti daljšo besedo v Glasniku prof. društva. Dr. Fr. Tr. M. Humek, Praktični sadjar. Zbirka najvažnejših sadjarskih naukov, s 24 barvanimi prilogami in 92 slikami v tekstu. Ljubljana 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din 120.—. M. Humek, višji sadjarski nadzornik in urednik lista »Sadjar in vrtnar«, nam je podal s tem prelepo knjigo, k! jo bo zavoljo njene idealne in praktične vrednost* vesel vsak. I.epi namen knjige je, da služi pov7.digi sadjarstva v Sloveniji in dvigne na ta način njeno gospodarsko blagostanje, pa tudi rIovch našega sadja po širnem svetu potom smotrno urejene sadne trgovine. Svoj namen bo l^njlga tudi dosegla, ako br* segel po nji zlasti naš mlajši, naprednejši svet. jo temeljito proučeval in skušal njene nauke tudi praktično udejstviti. Kajti knjiga je bogata po vsebini in obsega vse, kar je treba vedeti za umno pridelovanje sadja. Dobri nauki, ki padejo na dovzetna, plodovita tla, so visoka, zdrava valuta, ki je vredna več nego mrtva kovina, pa naj je tudi čisto zlato. Prvih 69 strani obravnava slovensko porao-logijo ali nauk o sadnih vrstah. Tu se poučimo, kako nam je izbirati med različnimi vrstami sadja, ki se za naše razmere najbolj priporočajo. Krasne slike kar privabljajo sline iz ust in močno olajšujejo spoznavanje različnih vrst. Kako mikavno vabi Jakob Lebel, zlata par-mena, kanadka .(3 vrste jabolk) ali Dielovka, Williamovka, avranška maslenka, Clairgeau in druge hruške, da vendar ne zabi na najlepši oddelek praktične botanike, na sadjarstvo! V 2. in 3. odstavku nahajamo izčrpno in nazorno obrazloženo vse, kar potrebuješ za uspešno vzgajanje mladega drevesnega naraščaja in njegovo požlahtnjevanje s cepljenjem. 4. oddelek »Sadno drevje na zelenjad-nem vrtu« uči, kako si vzgojimo pritličnega drevja, ki je edino na mestu po manjših vrtovih, pa tudi kako sc speljejoi .ob solnčnih stenah domače hiše ali tudi drugih gospodarskih poslopij krasni špalirji, njim v najlepši kras, nam v zabavo in ponos, pa tudi v bogato nagrado jeseni. Da je pri nas še mnogo zanikrnih sadovnjakov, je vzrok to, kar se mnogi gospodarji ne zavedajo bioloških potreb žive rastline, svetlobe, zraka, vlage, toplote, redilnih gnojil v zemlji. Vsadijo še kaka zanemarjena drevesca prav globoko in na gosto, potem pa čakajo na obilen sad, ki ga v takih ratmerah biti ne more. Zato silno priporočam študiranje 5. odst. »Kako sadno drevje sadimo in gojimo«. Razne sadne škodljivce iz zoologije in botanike stavi na zatožno klop 6. poglavje. Tudi. oddelek 6., ki govori o zrelem sadju, je zanimiv in važen. Kajti najvišjo ceno doseže sadje spomladi; naše stremljenje mora iti za tem, kako ohraniti mnogo žlahtnega sadja do velike noči in do binkošti. Potem se bo pokazala aktivnost naše vrtnarske bilance v vsem svojem sijaju. Knjiga je polna bogatih praktičnih izkušenj, zajetih iz srede naših domačih razmer; obsega celih 26 tiskanih pol in je opremljena tako okusno, za današnje razmere naravnost sijajno, da je mora biti vesel vsak rodoljuben Slovenec. F. P. Pran Erjavec: Slovenci, zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Založila Jugoslovanska knjigarna 1923. Cenu vez. knjigi Din 60.—. — Knjiga je naša, o nas samih. Pisana je odkrito, na podlagi zgodovinskih dejstev, brez sovražnosti ali pretiravanja. Vzrastla je iz slovenske duše. Namen je v prvi vrsti pokazati samo-rastlost in delavnost našega naroda in opozoriti na njegove kulturne vrednote, ki morajo v vsakem Slovencu vzbuditi naroden ponos in pri bratih in tujcih priznanje. Zemljepisni in zgodovinski pregled nam jasno slikata našo povestnico, ki je tužna; slovenski narod si je moral najenostavnejše pravice do življenja priboriti korak za korakom in boj je bil, ki ga je ohranil in še bolj utrdil. Poglavje o slovenskem preporodu je malokje tako kompaktno in lepo obdelano. Na str. 42 pa bi moral omeniti očeta slovenskega šolstva A. M. Slom-šeka, ki ga moramo z vso pravico imenovati enega največjih narodnih buditeljev v pismu in v dejanju v sredini preteklega stoletja. Zanimivo je, da je bilo za njegovega časa 1. 1859 na Štajerskem šoloobiskujočih otrok 87%, n j Kranjskem pa samo 55%! — Nadaljnja poglavja posegajo že v najnovejšo dobo. Brezobziren je odstavek o slovenski politiki, ki je v marsičem odločevala usodo naroda, le škoda, da je bila skoro na vsi črti v obrambi. Zlasti za Hrvate in Srbe so zelo informativni članki o našem jeziku, o vseh panogah naše umetnosti ter o naših prosvetnih in gospodarskih organizacijah. Tu se zrcali moč slovenske delovnosti in discipline, kljub temu da smo odrezani od morja in nimamo ožjih stikov z drugimi narodi. Med organizacijami ^pogre-šam nekaj stavkov o naših dijaških organizacijah, zlasti o akademskih, ki so mnogo prispevale k zgradbi Slovenstva. Popolnoma je prezrl naše verske in karitativne«organizacije. — 1 osamezna poglavja so bila spisana priložnostno, a so tudi v knjigi dovršena. Poučni so kulturni pregledi in uvodi v posamezna poglavja. Jezik je jasen in prožen. Knjigo bo vzljubil vsak zaveden Slovenec brez razlike, naši bratje nas bodo spoznali v pravi luci in moči, za inozemstvo naj sc oskrbijo primerni prevodi. Ante Kordin. NEKAJ VPRAŠANJ IZ FIZIKE. R. G. Sledeča Vprašanja (so namenjena dijakom srednješolcem zadnjih dveh razredov, katere zanima fizika. Nočejo pa, da bi jih dijak z računanjem reševal, zato mu tudi pri nekaterih vprašanjih manjka potrebnega znanja. Namen teh vprašanj je, da si bravec popolnoma jasno in pravilno prcd.stavlja tiste fizikalne pojave in potom razmišljanja pa s pomočjo matematičnih obrazcev pride do pravega utemeljenega odgovora. Vprašanja 3—5 so namenoma uvrščena, ker so v zvezi z novo Einsteinovo teorijo. Mesti A in B sta oddaljeni 1000 km. Iz kraja A pjlove v kraj B aeroplan s hitrostjo 100 km na uro. Ko pride v mesto B, sei obrne in leti nazaj v A. Za vso pot potrebuje 20 ur. Recimo, da piha v smeri A proti B veter s štejeta oziroma odštejeta, ima aeroplan v sme-hitrostjo 20 km na uro. Ker se hitrosti seri AB hitrost 120 km na uro, v nasprotni smeri pa 80 km; kolikor torej pridobi na hitrosti v eni smeri, toliko je izgubi v drugi smeri. Iz tega sledi, da je za vso vožnjo sem in tja v vsakem oziru isto, ako piha ves čas v smeri AB stalen veter poljubne hitrosti. (Zadnji sklep je napačen. Zakaj?) Kaj pa, če bi imel veter sam hitrost 100 km na uro ali celo še več? 2. Točka na ekvatorju ima zaradi dnevnega vrtenja zemlje hitrost c — 463 m na sekundo. Ako se okoli ekvatorja pomika aeroplan natančno proti zahodu, kako bi videl opazovalec na aeroplanu, da solnce vzhaja in zahaja, če je njegova hitrost manjša kot c, 2. enaka c in 3. večja kot c? Kaj bo opazoval v teh treh slučajih, če se pomika okoli ekvatorja proti vzhodu? 2 Na vodi se nahajajo trije čolni A, B in C. Njih medsebojne lege tvorijo enakokrak pravokoten trikotnik, da je razdalja AC enaka razdalji BC in smer AC pravokotna na razdalji BC. Iz čolna C skočita istočasno dva plava-ča, ki z enako hitrostjo plavata eden proti B, drugi proti A, in z enako hitrostjo proti C nazaj. Vzlic enaki hitrosti in enaki poti pride plavač B pozneje nazaj do čolna C kakor oni od A. Katere dve možnosti sledita iz tega? (Vzemi kako konkretno razdaljo im določeno konstantno hitrost plavačev in poskušaj vprašanje rešiti z računom I) 4. Ce imamo telesi A in B in se pomika A pioti B, potem je v vsakem oziru temu pojavu enakovreden pojav, če se B premika proti A ali oba drug proti drugemu, ker v prostoru samem nimamo nobene oporne točke, Za'to tudi samo lahko ugotovimo, da sc razdalja AB zmanjšuje. Za katero izmed obeh teles sc glede premika odločiš, je brez pomena. Vzemimo n. pr., da sc po železniškem tiru pomika lokomotiva v neki smeri z neko hitrostjo. Na nji se nahaja opazovalec. Drugi opazovalec sitoji na progi. Fizikalno popolnoma enakovredno bi bilo, ako si mislimo, da lokomotiva miruje in se proga z drugim opazovalcem pomika v nasprotni smeri z isto hitrostjo. Glede opazovanja naravnih pojavov v okolici nima torej noben opazovalec prednosti pred drugim. Če sedaj v enakih razdaljah pred in za vlakom udarita v progo strela in jih opazovalec, ki stoji na progi, vidi istočasno, jih opazovalec v lokomotivi ne bo videl' istočasno. Svetlobnim valovom prve strele se pelje namreč opazovalec nasproti in te pridejo prej v njegovo oko kakor svetlobni valovi druge strele, ki ga morajo šele dohiteti. Prvi opazovalec torej trdi, da sta obe streli udarili istočasno, drugi trdi pa nasprotno. Po prejšnjem sta pa obe izpovedi enakovredni in imata torfej oba prav. Kaj sledi iz tega in kako se reši to protislovje? 5. Mislimo si (vertikalen rov skozi središče zemlje do antipodov. V ta rov vržemo kamen. Kaj se zgodi z njim? Kako se pomika? 6. Nekdo pada iz velikih višin v popolnoma zaprtem prostoru brez oken (Einsteinov kupe) proti zemlji. Padca samega ne vidi, ne čuti in ne ve o njem ničesar. Ako dela v tem prostoru med padcem poskuse o težnosti teles, do kakšnih rezultatov bo prišel? Kaj bi opazil, če bi se pomikal v tem kupeju v brezgravitacijskem prostoru v kaki poljubni smeri pospeševalno? 7. Kakor so že arabski matematiki dognali, sc v isti kozarec natoči v pritličju teoretično lahko več vode kakor v prvem nadstropju. Zakaj? (Od adhezijskili sil se abstrahira, voda naj se smatra kot absolutno neiztisljiva, temperatura v obeh slučajih ista.) 8. Kakor znano, se na energiji nič nc izgubi. Vsi fizikalni pojavi obstojijo v pretvarjanju sne energije v drugo po določenih ekvivalentih. Če vzamem n. pr. prožno jekleno pero, kakor sc rabi pri urah, montirano v cilindrasti škatlici, in to pero navijem, opravljani pri tem neko delo. To delo se zdaj nahaja v navitem peresu v obliki potencielne energije. Če vržem to navito pero v žvepleno kislino, se iz peresa naredi železna galica, ki nima nikake prožnosti in torej tudi nobene delazmožnosti. Kam je izginila potencielna energija? 9. Na tehtnici, ki je v ravnotežju, sc nahaja hermetično zaprta steklenica. Na dnu steklenice sedi žuželka. Žuželka se dvigne in leta v steklenici. Postane sedaj steklenica lažja ali ne? Kaj je v slučaju, če je steklenica odprta? 10. Železna krogla ima v sredi votlino določene velikosti, če kroglo segrejem, postane njena telesnina večja. Kaj se zgodi z votlino? Ledeni kapniki ob strehah se sploh ne morejo delati; kajti če je temperatura nad ničlo, voda ne zmrzne, če je pa pod ničlo, se sneg na strehi ne topi. 12. lJo Dopplerjevem principu se zviša višina tona, če se opazovalec približuje zvočilu ali pa, če se zvočilo približuje opazovalcu, ker \ obeh slučajih prestreže uho v sekundi več tresljajev. Po principu relativitete gibanj bi bilo pričakovati, da sta oba slučaja pri enakih predpogojih enaka. 1 oda temu ni tako, Tudi so matematično formulirani izrazi za oba slučaja različni. Vzemimo, da naredi zvočilo 1000 tresljajev v sekundi; hitrost zvoka je 330 m. Če se premika opazovalec s hitrostjo 100 m, prestreza v sekundi, kakor kaže račun, 1003 tresljaje. Če se pa pomika zvočilo s hitrostjo 100 m proti opazovalcu, 1443 tresljajev v sekundi. Zakaj ta razlika in zakaj nista oba slučaja enaka? 13. Kakor znano1, je odvisna kvaliteta barve od števila tresljajev etra, ki zadenejo oko v eni sekundi. 400 bilijonom tresljajev odgovarja rdeča svetloba, 800 bilijonom vijoličasta. Na tresljaje čez to število naše oko ne reagira. Predmet vidimo vedno v smeri zadnjega vpadajočega žarka. Vzemimo sedaj, da se nekdo premika iz velikih daljav s hitrostjo, ki je mnogo večja kot hitrost svetlobe, mimo solnca. Kaj vidi, ko se solncu približuje; kaj, ko se pomika prav mimo solnca; kje vidi solnce, ko se od njega oddaljuje? V zadnjem slučaju je treba pomisliti, da sedaj prehiteva valove etra in da prihajajo torej ti navidezno 7 nasprotne strani v oko. 14. Svetloba potrebuje od solnca do zemlje sko-ro 8 minut. Zatorej zapazimo zjutraj solnce 8 minut pozneje, kakor v resnici vzhaja. (Sklep je napačen. Zakaj?) Od astronomske refrakcije se pri tem vprašanju abstrahira. 15. Kakšna mora biti bikonkavna leča, da tvori reelne slike, in kakšna mora biti bikonveksna leča, da tvori samo navidezne slike? 16. Nekdo stoji na vrhu griča. Pod gričem leži jezero. Nasproti jezera opazuje mavrico. Ali vidi t o mavrico, da se tudi zrcali v jezeru? Pod katerim pogojem sploh vidi v jezeru navidezno sliko mavrice? Naše slike v zadnji in pričujoči številki nam predočujejo nekaj prizorov iz življenj sloveče Device Orleanske, rešiteljice Francije v takozvani stoletni vojski. Ivana d’Arc se je porodila 1. 1410 v lotrinški vasici Dom Remy, kjer je še danes videti mesto nekdanje preproste kmečke hiše. Iz njenih mladostnih let vemo, da je bila pridna in ubogljiva, zaradi pobožnosti in izredno dobrega srca pa daleč naokoli znana. Ko je nekoliko dorasla, se je od matere naučila presti. Molitev in preja je bilo tudi na paši v družbi krotkih ovčic njeno najljubše delo. V molitvi je zlasti 1. 1427 večkrat slišala božji klic, naj se oboroži, d^ /eši kralja in domovino. Ko ji preskrbe prebivalci mesta Vaucouleurs konja in orož-j e , reši Orleans in sporoči z Marijino zastavo v roki Karolu VII. zmago. Po osvojitvi Orleansa in kronanju kralja meni, da je zadostila božjemu klicu, zato hoče oditi domov, toda vojaki jo pregovore, da ostane še nadalje na čelu vojske. Pri izpadu iz mesta Campiegne jo ujamejo Burgundci, ki jo izroče Angležem. Le-ti jo prepeljejo in v verige vklenjeno vržejo v ječo. Obdolže jo čarovništva in obsodijo na smrt. V ječi se ji ponovno p r i -kaže sv, Mihael, ki jo spodbuja k stanovitnosti, Ko se dne 30. maja 1431 zjutraj na vse zgodaj spove in prejme sv. popotnico, jo ob 9. uri dopoldne sežgo na grmadi. Na prošnjo matere je ukazal papež Kalikst III., 25 let po usmrtitvi, zadevo iznova preiskati. Komisija je ugotovila Ivanino nedolžnost, ljudstvo pa je počastilo njen spomin s procesijo in zahvalno daritvijo. Na mestu grmade se dviga danes križ. Ivana d'Arc pa velja vsemu katoliškemu svetu za blaženo. —dan. X KLASJE, KI SEM GA NABRAL PO ŽETVI. OKORN JANEZ. Otokarja Brerino (Čeh) imenuje Nemec Hermann Bahr največjega sodobnega pesnika sploh. Je pozitiven katoličan. Prevodov imamo od njega bore malo, kake 3 pesmi. Prevedenega pa imamo več Rabindranatha Tagoreja (čast mu, a naš ni!). Pa reci kdo, da je prorok prijeten v svoji domovini! • * • Od Meeterlincka (»Smrt«) sem duševno prišel do Bourgeta (»Zmisel smrti«) in odtod do Poulina (»Na poti v večnost«). Poskusi ti hoditi isto poti * * * V umetnosti more ležati ideja in čim globlje je ta ideja, tem večja je umetnina po svoji notranjosti. Umetnost nt ne slepo posnemanje narave, ne delo polblaznih »genijev«, a tudi ne stvar, delana »ad usum delphini«. Nespodobna slika v pravem pomenu besede ni‘umetnina, ker ji manjka ideje, istotako in iz istega vzroka ni prava umetnina znanstveno-eksperimentalen roman. A tudi oblika je za umetnino bistvena. Duša in telol m m m Kdor bo v prihodnjih generacijah pisal zgodovinske romane iz ruske revolucije, bo eno trilogijo naslovil: »Focij«, »Peter Veliki«, »Po-bjedonoscev«; drugo trilogijo »Puškin«, »Do-stojevskij«, »Merežkovski«; tretjo trilogijo »Tolstoj«, »Gorki«, »Griška Rasputin« in četrto »Kapital«, »Nihilizem, »Veliki Orient«. Pisatelj pa bo moral biti Rus in katolik. • * * Zanimiv literaren slučaj! Rudgard Kipling in Upton Sinclair sta obadva naslovila svoje najznamenitejše delo z »The Jungle« (Džungla, Močvirje). Vendar bi zastonj iskal tak kontrast kot je med džunglo v Gangovi delti in klavnicami v Čikagi, • • * Vpliv rasa in milieuja se ne kaže skoraj nikjer tako jasno kot v Severni Ameriki. Ta kaže obilico inženirjev in državnikov, a le malo pravih pesnikov. Vendar bi bilo zmotno trditi, da se v starem svetu ne rodi mnogo tehničnih talentov in v novem ne obilo pesnikov, A razmere store svoje. Ko je Nitzsche pisal svoje delo »Maliki mr-kajo (Gotzeildammerung)«, najbrže ni mislil, da bo eden izmed prvih nemških malikov, ki bo mrknil — Nietzsche sam. »Ali ste dobili v mojih pesmih kako pametno misel?« vpraša »lab pesnik strogega kritika. »Ne,« se je glasil odgovor, »a mnogo je že to, da nisem dobil vsaj — nesmisli.« Dijaki bi uspevali mnogo bolje, če bi mislili, kaj bo z njimi jutri, nego da mislijo in fantazirajo, kaj bo iz njih čez dvajset let. »Pa čemu ne naštevajo Salustija med svetovnimi satiriki? Saj je genialno ožigosal korupcijo v najvišjih državnih slojih.« »Imate prav, a morate pomisliti, če bi to zvedeli v kulturnih državah, da nobeno naučno ministrstvo ne dovoli več, da bi se Salustij bral v šoli., .« FRANCOSKI KOTIČEK. (Priobčuje P. V. B.| Les S1 o v e n e s,1 Le peuple slovene n'est pas nombreux: il compte a peine un million et demi d’ anies. II n' est pas etonnant qu' il soit, pour ainsi dire, parfaiteinent inconnu du grand public europeen et qu' egalement en France, avant la guerre, quelques rares savants seulement aient fait remarquer de temps en temps 1' >exi-stence d' un petit peuple qui„ par des efforts surhumains et par une tenacite hon moins surhumaine, barrait aux Allemands la route menant a l'Adriatique. Et pourtant ce sont les Fran9ais qui ont permis aux Slovenes de perseverer jusqu' a nos jours dans cette lutte inegale; car la France fut 1'fitat qui lui a donne pendant les quatre ans de son admini-stration (1809—1813) 1' elan necessaire pour ne pas succomber dans la lutte pour son exi-stence et pour son progrčs. Le peuple slovene apprčcie d’ autant plus profondčment cette aide des Fran^ais qu' elle lui a etč apportee dans un moment ou il etait presque au bout de ses forces de resistance, par suite d’ un esclavage de plusieurs siecles sous le joug du germanisme et du feodalisme, reprčsente par les empereurs autrichiens. II a fallu qu' un ebranlement aussi important que la Grande Revolution se produisit pour que les Slovenes se reveillassent. Et il a fallu que les Fran<;ais prissent en inains 1' admini-stration du peuple slovene pour qu' il reprit conscience et qu' il ressuscitat. L’ adininistra-tion fran^aise du Royaume d' lllyrie a accor-dč- aux Slovčnes, tres vite accontumčs aux hauts principes d' ftgalitč, Fraternitč et Liber-t6, plus de droits qu' ils n’ en eurent cent ans plus tard sous le rčgnc »constitutionnel« de Fran^ois-Joseph Ier. Ni la reaction de Metternich, ni 1' absolu-tisme de Bach, ni le »constitutionnalisme« de Schmerling n’ ont plus pu rčfrčner les forces toujours croissantes du petit, mais vigoureuv peuple slovene. Et si les Slovenes se sont čle-ves au degr6 du progrčs et du dčveloppement actuels, ils savent qu 'ils en sont redevables aux Fran?ais, qui en ont posč les fondements, au temps ou ils adininistraient les pays slovenes. 1 Iz predgovora knjige: Ivan Krek, Les Slo-vžnes, truduit par A. U.; Librairie F6lix Alcan, 108, Boulevard Saint-Germain, Pariš. — Prix 1 franc. I I. Industrija usnja. ,INDl)5‘ d. d. preje C.FDLLOK tovarne usnja in usnjatih izdelkov Hranj, flrhnika, Ljubljana. Centralna pisarna: Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 68. Telefon 5Z8. II. Industrija usnjatih izdelkov. . Vozne karte za vse vlake Južne železnice kakor tudi za vse proge v Avstriji i. dr. Vozne karte za spanje v vagonih. Cie. int.-le des Wagons-lits et des grands express Europeens. Prodaja nekaj dni vnaprej. Predprodaja voznih kart Ljubljana, Dunajska c.31. Brzojavke: Wagolits, Ljubljana. Telefon inter-urban 106. Vsa pojasnila, ki sc tičejo potovanja in odhoda vlakov, brezplačno. Papirna industrija in knjigoveznica \. JaneZiC f IjuDllana f lorUanska ulica 14 , Izdelovanje šolskih zvezkov t in poslovnih knjig. Najcenejši in najboljši kvas dobite pri Prvi jugoslovanski tvornici drož Marija Volk-Košmerl Ljubljana. 1 J j^anufal^urna trgovina Sl. Peterca pri (Hžmanu Cjubljarta priporoča svojo veliko zalogo raznovrstnega češkega blaga za gospode in dame cenah. @== po na m n Tovarna oljnatih barv, O lakov in firneža rient Ljubljana, Miklošičeva c.4 (nasproti Uniona) se priporoča v vsakem oziru kot priznano solidna tvrdka n „ STOR A“ St. Vid nad Ljubljano Tvornica za vezene zastore, bonfams in pregrinjala - od preproste do najfinejše vrste v vseh slogih. - Zavese za kavarne, gledališke portijere. zastori za hotele. - Poseben oddelek Za fine ročne Čipke. V novi lovirnl ji otvorjin tudi oddelili ia vezene Clpke u cerkvi roin. In strojn. deli. ilimlni In lulji. oaannnaannnanncan a Knjigoveznica o Kat. tisk. društva [] :: v Ljubljani :: q tovarniški obrat za Q j črtanje in izdelavo poslovnih knjig. 0 Izvršuje tudi vsakovrstna »4 knjigoveška dela H J v večjih množinah v najkrajšem času. q □□□□□aa^aaaonaaoa Prodajalna HitttH DMi društva s m (H. Ničman v Ljubljani) priporoča tvojo bogato salogo Šolskih in pisarniShih potrebSEin la sicer raznovrsten papir. zve«ke, notaae, rutne zapisnike, kopira« knjige, šolske ln pisarniške mape, radirke, pisale, Črnilo, gami, tlotmke, ravnila, trikote, Šestila, barve, topite, raznovrstne razglednice In devodonallje. Fr. P. Zajet, izprašani optik Liubllana, Stari trg 9 priporoča svo| dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, Sčipal-cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila očal, ščipalcev itd. izvršuje dobro in cenol I. KETTE LJUBLJANA ALEKSANDROVA CESTA 3 Klobuki, perilo, kravate, palice, dežniki, galofie, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za turi-stiko in drug šport. j\tajboljša in najsigurnejša prilika za štedenje! Ljudska posojilnica u Ljubljani miklošičeua cesta 6 [tik za frančiškanska cerkuijo] obrestuje hranilne vloge in vloge na tekočem računu od 1. jan. 1923 po m' 5°i0~m brez odbitka rentnega in invalidnega davka. LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI je največja slovenska posojilnica In je imela koncem decemb. 1922 nad 110 milijonov kron hranilnih vlog in nad 1,100.000 kroi\ rezervnih zakladov. POSOJILA se dovoljujejo na osebni kredit (proti menici), na hipoteke in v tekočem računu.