GEOGRAFSKI VESTNIK
BULLETIN DE LA SOC1ČTE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA
IV. letnih	/loosl	$t.	±_4
JVc Annee	(1928)	Ato*	1 *•
VSEBINA — TABLE DES MATIŽRES:
Str. — Page
RAKOVEC, dr. IVAN (Ljubljana): Poslglacielne iernse Blejskega jezera v zvezi z njegovo morfogeneio (x 2 karticama o ttkttu) — Les Irrresses postglaclaires du lac de	Bled par rapport • aa morphogenese (avec deux	cartes	dans	le	texte)	.	1
ŠKERL], dr.	BOŽO	(Ljubljana): Kako naj razumemo dinarsko reso?	—	Wie	heben	«ir die
dinerlsche Rasse zu verstehen?........................................... 54
REYA, dr. OSKAR (Ljubljana): Dnevna amplituda zračne temperature na Slovenskem in njen letni tok — Der jährliche Gang der tSgllchen Amplitude der Luftemperatur
im slowenischen Gebiet......................................................... 5®
RUS, dr. JOŽE (Ljubljana); Prirodne osnove v sellšču ljubljanskega mesto — Natürliche
Grundlagen im Wohnplatz der	Stadt Ljubljana............................... 62
MELK, dr. ANTON (Ljubljana): Pliocensko porečje Ljubljanice — Bassin pliocene de la
Ljubljanica.................................................................... 69
BLAZNIK, dr. PAVLE (Calja): Bitenj. Historično - geografske študija (* 1 karto kot prilogo)
— Bitenj. Bine historisch - geographische Studie (Mit i Karta alt Beilagt) .	88
TOMAŽIČ, GABRIEL (Ljubljana): Donos k spoznavanju razprostranjenosti rastlin na Slovenskem. 1. Notranjski Kras, dolina Vipave, Trnovski gozd in Brda — Beiträge zur Kenntnis der Pflanzenverbreitung in Slovenlen. 1. lnnerkrainer Karstgebiet,
Wlppachtel, Temowaner Wald	und Brda (Coglio).............................. 98
BAŠ, FRANJO	(Marlbor): Prlekija...........................................................106
ŠKERLJ, dr.	BOŽO	(Ljubljana): Nekalere rasne karte Evrope po 1.1920	...................Ill
KOS, d>. MILKO, (Ljubljana): Creine mons — Kreinberg — Kranjska gore, staro ime za
Karavanke......................................................................115
HERITSCH, dr. FRANZ (Oradtc): Crantt Im westlichen Bocher?......................................118
OBZORNIK -	CHRONIQUE.....................................................................121
KNJIŽEVNOST	- BIBLIOGRAPHIE...............................................................152
Knjigotrška cena zvezka znaša 70 Din,
IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI
UREDNIK - BŽDACTEUK:
dr. ANTON MELIK,
Ljubljana
Brata Roof & HwmwCtfc, Ctut.
Geografsko društvo na univerzi v Ljubljani.
Na 11. občnem zboru društva je bit 8. marca 1929. izvoljen sledeči odbor: univ. doc. dr. Anion Melik, predsednik; dr. Jože Rus, podpredsednik; dr. Ivan Rakovec, lainik; Fran Pengov, blagajnik; S\eiozar Ilešič, knjižničar; dr. Božo Škerlj, prof. Silvo Kranjec in Drago Stepišnik, odborniki; prof. Josip Breznik, notar Matej Hafner in dr. Roman Savnik, revizorji.
Novi odbor je posebno pozornost posvetil delu za obstoj društvenega glasila. Zato se je obrnil s prošnjami na dosedanje dobrotnike, ki so društvu že opetovano izkazali velikodušno naklonjenost. V tekočem letu so naklonili društvu: Mestna občina ljubljanska Din 5000*-; neimenovan Din 300D1—; Trboveljska premogokopna družba Din 1500*—; Veliki župan mariborske oblasti Din 203*—. Podpora nam je obljubljena še od nekaterih gospodov in institucij. Vsem velikodušnim darovalcem in podpornikom bodi izrečena na tem mestu naša najlepša zahvala I
Poleg tega je priredilo društvo vrsto predavanj, ki so bila dobro obiskana. Bilo je troje rednih predavani: 17. apr. univ. doc. dr. A. M e lik. Geografsko historični razvoj narodnih manjšin v Evropi; 30. aprila dr. B. Škerl j, Širjenje pračloveka po zemlji in postanek rasnih znakov ter 14. maja prof. dr. L. K u š č e r, Geografski pomen sladkovodne favne. Izredno predavanje je imel 16. maja prof. S. Brodar o .Sledovih pračloveka na Olševi*.
Knjižnica Geografskega društva je prejela od založništev odnosno društev in avtorjev naslednje knjige v oceno: Badjura, Zasavje. Ljubljana 1928 in Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1929. Poleg lega je prejela knjižnica iz zapuščine pok, ing. Puticka več publikacij, za kar se na lem mestu njegovim sorodnikom najloplejše zahvaljujemo. Založništva, društva in druge korporacije pa prosimo, da nam pošiljajo novoizdane knjige iz geografskega in sorodnega področja v oceno. Knjižnica obsega 209 knjig in 86 revij.
„Geografsko društvo* zamenjuje redno svoj list tudi s publikacijami sledečih društev, zavodov itd., ki še niso navedeni v zadnjem letniku: 1. Aberystwyth, The Geographical Association. — 2. Beograd, Geološki zavoJ Universiteta. — 3. Beograd. Udruženje rudarskih poduzetnika kraljevine SHS. — 4. Beograd, Vo|ni geografski Institut.
— 5. Berlin, Preussische Akademie der Wissenschaften. - 6. Bucuresti, Societatea Regala Romänä de Geografie. — 7. Budapesl, Barlangkutatö Tärsulat (Ungarische Höhlenforschende Gesellschaft). — 8. Budapesl, Magyar Földrajzi Tärsasäg (Socičtč Hongroise de Geographie). — 9. Caracas, Ministerio de Relaciones Exterlores de los Etados Unidos de Venezuela. — 10. Dresden, Verein für Erdkunde. — 11. Frankfurt a/M., Verein für Geographie und Statistik. - 12. Freiburg i. Br., Geographische Fachschaft der Universität. — 13. Genčve, Socičtž de Geographie (Le Globe). — 14. Heidelberg, Naturhistorisch-Medizinischer Verein. — 15. Klagenfurt (Celovec), Naturkundliches Landesmuseum für Kärnten. — 16. Krakow, Polska Akademja Umiej<;tnošcl. — 17. Leipzig Verein der Geographen an der Universität. — 18. Leningrad, Gosudarstvennoje Russkoje Geograflčeskoje Obščestvo. — 19. Lisboa, Sociedade de Geographia. — 20. Marseille. Society de Gčo-graphie et d’ čtudes coloniales. — 2i. Moskva, „Zemlevedeni|e“. — 22. München, Geographische Gesellschaft. — 23. Nürnberg, Geographische Gesellschaft. — 24. Omsk, Zapadno-Sibirskij Otdel Russkogo Geografičeskogo Obščestva. — 25. Peiping, The Geological Society of China. — 26. Philadelphia. The Academy of Natural Sciences, — 27. Praha, \-e-skoslovenskd Společnost ZemSpisnä. — 28. Praha, Krälovskä Ceskä Společnost Nauk.
— 29. Praha, Stätni Geologicky Ustav Československč Republiky. — 30. Rennes, Soditi de Glologique el Minlralogique de Bretagne. — 31. Rochefort, Sodite de Geographie.
— 32. Udine (Videm), Sodelä Alpina Frlulana. — 33. Warszawa, Wojskowy Instytut Geograficzny. — 34. Wien, Akademie der Wissenschaften, Mathem.-naturwiss. Klasse. —'' 35 Zagreb, Hrvatski Geografski Glasnik. — 36. Johannesburg, The South African Geographical Society. — 37. Washington, U. S. Departement of Agriculture, Farmers Bulletin. — 38. Montevideo, Insliluto hislorlco y geografico del Uruguay. - 39. München, Bayerische Akademie der Wissenschaften. — 40. Casablanca, Soditi de Glographie du Maroc. Skupno z publikacijami, naštetimi v poslednjem letniku «Geografskega Vestnika*, prejema društvo v zameno 78 revij.
„GEOGRAFSKI VESTNIK*’, časopis za qeografllo in sorodne Tede, Izhaja v Ljubljani letno v 4 zrezkih. Rokopisi, čuopisl v zameno in knjige v oceno naj se poilljalo na naslov: Geografsko društvo, Univerza, Ljubljana. — Gg. aTiorJe prosimo, da priložijo stojim člankom kratek Izvleček t kakem svetovnem Jeziku. Za innnttveno vsebino člankov ao odgovorni ga. avtorji sami. Ponatis razprav tn člankov Je dovoljen le t vednostjo in dovoljenjem uredntitva ter s navedbo vira.
P. n. knjigarne In zaloinlitv* prosimo, naj nam poiiljajo t oceno vse knjllevne novosti geografske in sorodnih strok. Denarne poitljka je poslali na račun čekovnega urada lt-NS (Geografsko druitvo. Ljubljana).
Tiska tiskarna Brala Rodi In Martinčič v Celju. Za tiskarno odgovarja A. Rode, Celje, za vsebino in inaeratni del dr. Roman Savnik, profesor v Celju.
GEOGRAFSKI VESTNIK
BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA
ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE
VEDE.
UREDNIK • REDACTEUR
DR. ANTON MELIK
LETNIK IV. ŠT. 1-4 - 1928 ANNEE IVE Nos 1-4 — 1928
LJUBLJANA 1929
IZDAJA IN ZALAGA .GEOGRAFSKO DRUŠTVO* V LJUBLJANI.
42699
Obool'-t&iQ
Lelnik IV. je izšel junija 1929.
Odgovorni izdajatelj in urednik: dr. Anton Melik. Za Tiskarno Brala Rodž & Marfinčič: Anion Rodč.
KAZALO - TABLE DES MATIERES.
ČLANKI - ARTICLES	r
Rakovec, dr. Ivan (Ljubljana) : Postglacialne terase Blejskega jezera v zvezi z njegovo morfogenezo (z 2 karlicama v tekstu) — Les terrasses postglaci-aires du lac de Bled par rapport ä sa morphogenžse (avec deux cartes
dans le texte)..................................................................
Škerlj, dr. Božo (Ljubljana): Kako naj razumemo dinarsko raso? — Wie haben
wir die dinarische Rasse zu verstehen?..........................................
Reya, dr. Oskar (Ljubljana). Dnevna amplituda zračne temperature na Slovenskem in njen letni tok — Der jährliche Gang der täglichen Amplitude der
Lufttemperatur im slovenischen Gebiet...........................................
Rus. dr. jote (Ljubljana): Prirodne osnove v selišču ljubljanskega mesta —
Natürliche Grundlagen im Wohnplatz der Stadt Ljubljana..........................
Melik, dr. Anton, uniu.doc. (Ljubljana): Pliocensko porečje Ljubljanice — Bassin
pliocžne de la Ljubljanica .... • ■.............................................
Blaznik, dr. Paule (Celje): Bitenj. Historično-geografska študija (z 1 karto kot prilogo) -- Bitenj. Eine historisch - geographische Studie (Mit 1 Karte als Beilage) ...........................................................................
Tomažič, Gabriel (Ljubljana): Donos k spoznavanju razprostranjenosti rastlin na Slovenskem. I. Notranjski Kras, dolina Vipave, Trnovski gozd in Brda
—	Beiträge zur Kenntnis der Pflanzenverbreitung in Slovenien. I. Inner-krainer Karstgebiet, Wippachtal, Ternowaner Wald und Brda (Coglio) . .
Baš, Franjo, prof. (Maribor): Prlekija.............................................
Škerlj, dr. Božo (Ljubljana): Nekatere rasne karte Evrope po 1. 1920	. . . .
Kos, dr. Milko, univ. prof. (Ljubljano): Creine mons — Krainberg - Kranjska
gora, staro ime za Karavanke...................................................
Heritsch, dr. Franz, unio. prof. {Gradec): Granit im westlichen Bacher? . . . Žurga, p. j. (Ljubljana) : Pripomba na pripombo dr. F. Heritscha ..................
OBZORNIK - CRONIQUE
Ob petdesetletnici Vojnega geografskega instituta (1878-1928) (Valter Bohinec)
f Viljem Putick (Jože Rus).........................................................
f Ludomir Sawicki (/. Rakovec).....................................................
Speleološki institut v Postojni (I. R.)............................................
Muzej za primerjalno regionalno geografijo v Leipzigu (/. /?.)..
.Društvo za raziskavanje jam' v Ljubljani..........................................
Prvo paleolitsko najdišče v Sloveniji (Roman Savnik).......................
Pisava krajevnih imen (Anton Melik)................................................
Rezultati ljudskega štetja v Grčiji z dne 15-16. maja 1928 (Svetozar Ilešič)
Prebivalstvo Beograda................•.............................................
Prebivalstvo Rusije po štetju z dne 17. decembra 1926 (Svetozar Ilešič) . . .
KNJIŽEVNOST - BIBLIOGRAPHIE
Orožen - Savnik, Celje {I. Rakovec)................................................
R. Badjura, Zasavje (I. Rakovec)...................................................
Pregled meteoroloških opazovanj v Sloveniji leta 1917 tn 1918. — Pregled meteoroloških opazovanj v Sloveniji leta 1919 in 1920 — Pregled dnevnih meteoroloških opazovanj v Ljubljani in Mariboru v 1. 1917 1920. (A. M) ]. Furlan, Danska in Danci (A. M.).................................................
G. Depoli, La provincia del Carnaro ( V, Bohinec) .................................
E.	Biel, Klimafographie des ehemaligen ösferr. Küstenlandes (F. Seidl)
A. Tornguist, Die Blei - Zinkerzlagerstätte der Savefalten vom Typus Litija
(Littai) (/. Rakovec)..........................................................
S. Sobajič. Črnogorci (Franjo Baš).................................................
H. Taub, Führer durch das Königreich der Serben, Kroaten und Slovenen (V.
Bohinec).......................................................................
• Page
1
34
56
62
69
88
98
106
111
115
118
121
121
125
126
127
127
128
128
129
130
131
131
132
133
134
135
135
136
138
139
139
Slraii - Page
Illusfrierfer Reiseführer durch Slovenien, das kroatische Küstenland, Dalmatien,
Montenegro, Bosnien und Herzegovina (V. Bohinec).............................140
Brodar-Bayer, Die Potočka zijalka, eine Hochstafion der Aurignacschwankung
in den Oslalpen (S. Škerlj)..................................................141
N. Krebs, Zur Geomorphologie von Hochkroatien und Unterkrain	(/.	Rakovec)	142
Slovenci v desetletju 1918—1928 (V. Bohinec)	 144
„Luč* (/?. Savnik)...............................................................145
Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca (S. Kranja c)................................145
Škerlj B., Prispžvek k Anthropologii jihoslovanu (A. Košir)......................146
Monfosca Enrico Aci, Le Minoranze Nazionali contemplate dagli Alti inlerna-
zionali (Anion Melik) ...... •...............................................146
Časopis vlasteneckžho spolku musejmho v Olomouci (R. Savnik)	......	148
Heritsch Franz, Die Entstehung der Hochgebirgsformen (Franjo	Baš)	.	.	.149
Hettner A., Der Gang der Kultur über die Erde (Franjo Baš).......................150
Nove knjige in časopisi...........................•...............................  150
CORRIGENDA.
Str.
17 23	namesto	poznovürmske: poznowürmske
181	„	upadatt: upadati
2210	„	ezernice: Jezernice
28'. 2	,	samimim ale: samimi male
321	.	Mli 0: Mlino
3212	„	epoque: dpoque
32 14	„	u e : une
3221	„	dir: dire
32s5	premiž e: premičre
50"	,	nastali: nastajali
51 v „Literaturi" vrsta 8. namesto lil/V: III/V
51	»	9.	Bauer: Baur
52' namesto 1933: 1923
53 25	„	Verschuer: v. Verschuer
56 34	„	Unterassen: Unterrassen
56 37	,	Unterasse: Unterrasse
67	v opombi	,3) name to 51,0%: 5,1 %
87 22 namesto da la: de la 993	.	velika: velik
100 33	„	Daphne alpino: D. alpina
10210	„	a: nekatere
103 13	Hrušici: Hrušice
lil2 od spodaj čitaj: Telesna višina in lobanjski indeks pa sta doslej važna rasna znaka.
133 2	namesto	po vse: po vsebini
138'	,	Zinkerglagerstätte; Zinkerzlagerstätte
141 12	13	.	Aurignaeschwankung: Aurignacschwankung
141 49	„	hlaču : Mlaču
14<13	.	s .karlovški: h .karlovški
14236	»	50 km : 5 km
143 55	„	krasu: Krasu
14410	„	mnoge: mnogo
1453 od spodai namesto Predvem : Predvsem
14619 namesto Ceh: Čeh
146 44	„	jugoslovana: jugoslavana
1483 od spodaj namesto nveljavil: uveljavil
149 25 namesto zavi e : zavise
DOSTAVEK:
100” A. Paulin, Fl. exsicc. carniolica izide po ustnem sporočilu g, direktorja, prof. A. Paulina šele v eni prihodnjih centurij.
GEOGRAFSKI VESTNIK
1928.	ŠT.	1-4.
IVAN RAKOVEC:
POSTGLACIALNE TERASE BLEJSKEGA JEZERA V ZVEZI Z NJEGOVO MORFOGENEZO.
(Z 2 karlicama v besedilu).
Nikakor se ne smemo čudili, da se je morfogeneza Bleda1) in njegove okolice doslej obravnavala skoraj izključno le v zvezi z glacialnimi študijami, kajti med številnimi različnimi faktorji je zlasti eksarativna sila dala zunanjemu licu omenjene pokrajine izraz, ki se izraža še v recentnih oblikah. Ista ne toliko ustvarjajoča kot preoblikujoča sila je morda prav zato povzročila, da se je ta morfogenetski faktor dosedaj tudi z ozirom na naše alpske predele vse preveč podčrtaval. Zato nam ni bilo mogoče dobili prave slike morfogeneze Blejskega kota, pri kateri so uspešno sodelovali tudi ostali faktorji.
Med najbolj pogostimi značilnostmi glacialno preoblikovanih pokrajin so številna jezera večjega ali manjšega obsega. Tudi v naši Gorenjski so zastopana in tvorijo najlepši kras našega alpskega sveta, jezera takih pokrajin smatramo večinoma vsa kot ostanke glacialne dobe, v kateri so nastajala na različne načine, a vsa pod direktnim ali indirektnim vplivom lednikov.
Prav ta misel je zavajala v to, da so smatrali tudi Blejsko jezero2) odnosno njegovo kotanjo za glacialno, zlasti ker leži v izredno eksarativno preoblikovani pokrajini, med samimi grbinami in obkroženo s čelnimi morenami. Ta domneva se je do zadnjega časa vzdrževala, dasi se o genezi jezera samega oziroma njegove kotanje posebej ni mnogo razpravljalo8).
') Krajevno ime „Bled“ rabim v islem pomenu kof tamkajšnje prebivalstvo, namreč za vse vasi okoli Blejskega jezera in njegov neposredni okoliš; odgovarja lorej nekako morfološkemu pojmu cele blejske kotanje. Za vas pod Blejskim gradom pa rabim tudi tam izključno rabljeni izraz Grad.
a)	Glede splošnih podalkov o Blejskem jezeru glej: Penck-Richier, Alias der ösferreichischen Alpenseen. II. Seen von Kärnfhen, Krain und Südfirol. Abhdlgen. VI. 2. Wien 1896. — E. Richter, Seestudien. Erläuterungen zur zweiten Lieferung des Atlas der österreichischen Alpenseen. Wien 1897. — jahrbuch des österreichischen Alpenvereins. I., kjer (e i7šla tozadevna Hochstetterjeva razprava, mi ni bil dostopen.
3)	Radi popolnosti literature in kot posebnost tedanje dobe naj navedem, da je
med prvimi, ki omenja obstoj Blejskega jezera v „prejšnjih dobah', bil F. B. M a r e n z i,
ki je trdil, da se je tedanje jezero raztezalo po celi Radovljiški kotlini od Javornika do
Dobrave, in ga je imenoval radi tega Radovljiško-blejsko jezero. O njegovem dnu trdi,
da se je nahajalo 300 sežnjev (570 m) visoko nad morsko gladino. Razumljivo je, da za te trditve ne more navesti nikakih dokazov. Prav tako je tudi umevno, da o eksarativnem
preobražanju tal tedaj še ni mogel imeti nikakega pravega pojma. (Die Seen der Vorzeit in Oberkrain und die Felsenschliffe der Save. Laibach 1863, p. 4.).
Tako meni Richter, da so za obstoj Blejskega jezera in tudi za njegov nastoj merodajne grbine, ki obkrožajo jezero in ga varujejo pred zasutjem, da je torej glacialna preobrazba reliefa ustvarila obenem tudi blejsko kotanjo4)- To mnenje je dobesedno prevzel od njega pozneje Went zel, ki se ne spušča v nadaljna razglabljanja glede geneze blejske kotanje6). Brückner sam se o postanku kotanje ne izraža povsem določno, vendar je razvidno iz njegovega spisa, da vidi v blejski kotanji nekdanjo čelno kotanjo. Iz tega lahko sklepamo, da zastopa tudi on enako stališče, zlasti ker bi v nasprotnem slučaju nedvomno jasno in določno razjasnil svoje posebno mišljenje"). Prvi, ki si je posebej stavil vprašanje glede nastanka in ga tudi skušal rešiti, je bil Cvijič, ki smatra glacialno pregrado kot glavni faktor, ki je povzročil nastanek kotanje; približuje se torej docela Richterjevemu mnenju. Omenjeno glacialno pregrado tvori niz grbin, ki se vrste od Bohinjske Save proti severozahodu in tako zatvarjajo omenjeno kotanjo oziroma jezero7). Šele Ampfer er se je postavil na povsem samostojno, od številnih prejšnjih raziskovalcev neodvisno stališče. Na podlagi konglomerata pri Mlinem, ki tvori krov miocenski sivici ter pripada starejšemu zasipu in katerega plasti so nagnjene proti blejski kotanji, je dognal, da je Blejsko jezero moglo obstojati že pred prvim zasipom, ker je bilo od njega zasuto že tedaj8). Ker pa med prvim ali starejšim zasipom in miocensko sivico pri Mlinem ni plasti talne morene in tudi drugje nikjer, more prvi zasip segati že v predglacialno dobo, kakor meni Ampferer, vsekakor pa je Blejsko jezero odnosno kotanja obstojala že v tej dobi. Natančnejša opredelitev starosti s tem seveda še ni označena, pač pa imamo starost omenjenega zasipa od drugih geologov določneje označeno. Teller ga postavlja v pliocen radi višinske lege ter dejstva, da ta konglomerat ng tvori toliko teras kot ostale analogne diluvialne tvorbe9), Penck mu pripisuje gornje miocensko starost10), Klebelsberg ga stavi celo v srednji miocen11), dočim ga Winkler, ko omenja svojo, tedaj še ne natisnjeno
4) E. Richter, 1. c. p. 29.
5) J. Went zel, Ein Beitrag zur Bildungsgeschichte des Thaies der Neumarktler Feistrifz. |ahresber. d. Slaafs-Oberrealsch. in Laibach 1901, pp. 5—6.
6) Penck-Briickner, Die Alpen im Eiszeitalter. Leipzig 1909, p. 1055.
’) J. Umijnh 0 CHwaHü4K0j ti .aeaHHMKoj cpo3Hj», r.iacHHK Teorp. ßp. 7 n 8, Beorpaa 1922, n. 34 -35.
s) 0. Ampferer, Über die Saveterrassen in Oberkrain. jahrb. d. geol. R. A. Wien, 1917, p. 416. — Cf. ibidem profil 7b p. 414.
9) F. Teller, Erläuterungen zur Geol. Karte d. österr.-ung. Monarchie. SU7 Gruppe No. 83. Eisenkappel und Kanker. Wien 1898, p. 112.
10) Namreč konglomeratu Zadnjice na Koroškem, ki pa je po Tellerju ekvivalenten našemu zgoraj omenjenemu (Teller, Jahresber. des Direktors. Vhdl. d. geol. R, A. 1907, p. 16). P e n ck - Br ii ck n er, 1. c„ pp. 1098 - 1099.
>’) Tudi on ima v mislih konglomerat Zadnjice. R. Klebelsberg, Die Haupl-Oberflächensysteme der Ostalpen. Vhdl. d. geol. B. A. Wien 1922, p. 59.
razpravo, smatra za mnogo mlajšo, interglacialno tvorbo, ker tvori ta zasip po njegovem mnenju krov globoko prepereli starejši moreni v bovški kotlini12). V poznejši, že prej napovedani publikaciji ugotavlja, da se strinjajo rezultati Ampfer er j a v vsakem območju tudi z njegovimi ugotovitvami. Pripisuje pa zgolj slučaju, da Ampferer ni našel pod starejšim zasipom talne morene, medtem ko jo je on sam dobil le pod omenjenim, nasprotno pa sploh ne pod mlajšim. Sklepa torej, da spada starejši zasip v intergla-cialno dobo Mindel-Riß13). Winklerjevi domnevi o enakih razmerah v gornjem savskem porečju je treba vsekakor pripisovati precej verjetnosti, vendar pa moremo z ozirom na dejstvo, da se v vsem savskem območju, kolikor je do sedaj znano, nikjer ne pokažejo talne morene pod starejšim zasipom, smatrati Ampfererjevo mnenje kot verjetnejše.
Toda tudi v slučaju, da se dožene prav tako v savskem območju enaka starost starejšega zasipa z onim v soškem in da bi torej šele za mindelsko dobo bil nedvomno dokazan obstoj blejske kotanje, bi se njen postanek kljub temu težko dal spraviti v zvezo z eksaracijo, ko na primer niti obe naslednji poledenitvi, zlasti zadnja največja, würmska, nista bili v stanu odstraniti ostanek starejšega zasipa pri Mlinem in to na mestu pred vhodom v blejsko kotanjo.
Ako je Blejsko jezero starejše od glacialne dobe, se torej mnenje, da je kotanja nastala izključno eksarativnim potom, ne more več resno jemati v poštev in pride glacialna preobrazba le toliko v ozir, da so ledene mase poglobile kotanjo kot svojo čelno kotanjo. Današnje jezerske izobate nam lepo predočujejo, da se je čelna kotanja, ki se odraža v jezerskem dnu, ohranila skoraj še v celoti. Najgloblje mesto (306 m) se nahaja jugozahodno od Otoka, nato se pa jezersko dno zvišuje polagoma proti severo-vzhoduu). To poglobitev Ampferer tudi priznava in sicer v tem smislu, da so mase ledu odstranile prod, s katerim je vodovje v pred- in intergla-cialni dobi zasulo kotanjo. Na vzhodni strani jezera se namreč talne morene poševno dvignejo na skoraj vodoravno odloženi mlajši zasip, ki ga pokrivajo v vsej Radovljiški kotlini“). Vprašanje pa je, če je lednik poleg tega poglobil tudi še kotanjo samo. Kajti čelna kotanja predstavlja po Philippsonu samo relativno poglobitev z ozirom na sosednji teren, ne pa faktično. To je samo ob sebi razumljivo, če pomislimo, da tedaj sila ledu ne narašča več, temveč nasprotno že pojema16). Tudi Krebs zastopa
,2) A. Wi nkler, Über die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sifzber. d. Akad. d. Wiss. Wien. Math.—naturw. Kl. 1923. Wien 1924, p. 358.
,3) A. Winkler, Zur Eiszeitgeschichte des Isonzotales. Z. f. Gletscherkunde, XV. 1926-1927, pp. 18, 109.
'*) Penck -Richter, 1. c.
,s) 0. A m p f e r e r, 1. c., pp. 416, 434.
lc) A. Philippson. Grundzüge der allgemeinen Geographie II. 2. Leipzig 1924, pp. 237- 238.
mnenje, da se vsled zmanjšane sile na koncu ledniškega jezika pričenjajo dvigali (la, kar da potem videz kofanje, ki ga še povečajo okoli stoječe čelne morene17).
Da torej Blejsko jezero oziroma njegova kotanja ni glacialnega izvora, kot se je dosedaj v splošnem mislilo, sledi jasno iz navedenega. Ni pa tako lahko odgovoriti na vprašanje, katere sile so delovale pri nastanku kotanje odnosno jezera. Da moremo dobiti tem bolj zadovoljiv odgovor, nam je prej premotriti v glavnih potezah slratigrafske in tektonske razmere Bleda in njegove okolice, ki so nemalo vplivale na njegovo morfogenezo.
Blejska kotanja leži v zahodnem delu Radovljiške kotline, imenovanem Blejski kot, ter pripada predalpskemu svetu julijskih Alp. To ozemlje obdajajo visoke planote Jelovica, Pokljuka in Mežakla, ki tvorijo izrazit okvir severni, zahodni in južni strani, medtem ko ga loči na vzhodu Dolinska Sava od ostale Radovljiške kotline V Soteski pri Bohinjski Beli dobimo lep vpogled v stratigrafske razmere okvirja samega ter tako tudi vpogled v prehod v omenjeno kotanjo z obkrožujočimi griči. Površje obeh planot sestavljajo gornje triadni apnenci, ki tvorijo krov wengenskim plastem in felsitporfirjem srednje triade; slednji segajo celo čez Savo, kjer tvorijo pri Selu nekaj lepo ohranjenih grbin (n. pr. Selški Brežnik). Nato slede srednje triadni dolomiti s podlago werfenskih skladov, ki se pokažejo tudi v Zaki in na severnem obrežju jezera na vznožju Više večinoma kot sivkasti peščenjaki. Skoraj vsi studenci zahodnega in severnega obrežja pripadajo temu izrazitemu vodnemu horizontu. Pod werfenskimi skladi se v smeri proti Bledu pojavijo tudi permski apneni konglomerati in permokarbonski apnenci svetle barve z značilnim fosilom Schwagerina princeps, ki pripadajo gornjemu karbonu (er sestavljajo jugovzhodno pobočje Osojnice ter večji del Straže. Skoraj vse ostale grbine Blejskega kota obstoje iz gornjega školjkovitega apnenca18). Ostalih mlajših sedimentov tu posebej ne omenjam, ker se tekom razprave nanje itak ponovno povrnem.
V	tektonskem oziru se pojavijo prav v Biejskem kotu v največji meri posledice obrata smeri slojev vzhodnega dela julijskih Alp. Ker se namreč W-E smer slojev od Tagliamenta do Bovca pri slednjem spremeni terse južni del teh obrne proti ESE oziroma SE, torej v dinarsko smer, severni pa proti NE v smeri proti Kranjski gori, je !a obrat smeri severnega dela vsled razmeroma krhkih apnencev in dolomitov prišel do izraza v številnih perifernih in radialnih prelomih, dočim južni del ni utrpel nikakih posebnih tektonskih posledic19). Že v dolini Klanških jezer se je ob prelomu vzhodno krilo ugreznilo in ta tendenca se kaže čedalje bolj v vseh nadaljnih radi-
‘7) N. Krebs, Die Ostalpen und das heutige Österreich I. Stuttgart 1928, p. 83.
,s) F. Teller, Jahresbericht des Direktors für 1906. Geologische Aufnahmen und Untersuchungen im Felde. Vhdl. d. geol. R. A. Wien 1907, p. 16.
19) F. Kossmat, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mill. d. geol. Ges. Wien 1913, p. 106.
alnih prelomih proti vzhodu, tako da se proti Radovljiški kotlini posamezne grude stopnjasto znižujejo proti sredini kotline. Kakor trdi Diener, je blejska kotanja končna posledica takih sfopnjaslih dislokacij, ki skušajo ohraniti konvergentno smer pri usločenju perifernih prelomov periadriatske geosin-klinale20). Blejsko kotanjo samo sečeta dva taka izrazita preloma, katerih prvi poteka v smeri N - NW - SE tik ob obrežju Zake, drugi, z njim skoraj vzporeden, se nahaja nekoliko bolj proti severovzhodu ter poteka od Save v smeri NE - SW, a kmalu zavije potem proti SE ter ob Blejskem gradu mimo Kendove pristave (tu v obližju, na levi strani pota proti jezeru, je v razmeroma mali golici prelom dobro razviden) in dalje čez jezero ob jugozahodnem pobočju Straže po dolini Jezernice ter v ravni smeri ob pobočju Dobre gore21). Selškega Brežnika (kjer se že pojavijo felsitporfirji 1) in Strgov-nika proti Bohinjski Savi. Skladi dolomita, werfenskih peščenjakov in permo-karbonskih schwagerinskih apnencev padajo torej konvergentno proti sredini kotline, ob Blejskem jezeru torej proti severovzhodu.
Ob slednji omenjeni tektonski liniji se nahaja tudi topli mineralni vrelec s konstantno toplino 23°C, "ki izvira v močnem curku, pri čemer izhajajo tudi plini ogljikove kisline. Ta vrelec prihaja na dan pri hotelu Toplice, najbrž pa ni osamljen, ker imajo vsi vrelci, ki izvirajo med Park-hotelom in prej imenovanim konstantno toplino nad 13°C. Tudi v Zaki ob obrežju, kjer poteka prvi prelom, izvira toplejša voda kot je jezerska. To je razvidno iz tega, da se pričenja (kot mi je pripovedoval tamkajšnji šol. upravitelj R. Gradnik) pozimi ledena plast tu zamrznjene jezerske vode najprej tajati. Pogosto se tudi kadi iz vode, kadar je toplina neposrednih zračnih plasti nad jezerom za toliko hladnejša, medtem ko se iz ostalega jezera sploh ne.
Končno je tudi videti - zgolj po zunanjih oblikah sodeč kakor da poteka skozi Zako in dalje mimo Grajske skale sekundarna prelomna črta, vendar manjka za to še konkretnih dokazov.
Nemale važnosti za morfogenezo Bleda in njegove okolice so dalje številno zastopani nivoji in terase, ki jih nahajamo na vsem gorovju in gričevju, ki oklepa Blejski kot. Višinska diferenca med okvirjem in kotanjo samo (oziroma Radovljiško kotlino) se je namreč tekom neogena izdatno povečala, kar nam izpričujejo prav omenjeni nivoji in terase. Severovzhodno pobočje Pokljuke, ki se polagoma spušča v Blejski kot ter objema še Blejsko jezero, je po danes večinoma že suhih dolinah izredno razčlenjeno v posamezna slemena. Ta hriboviti teren je ohranil v glavnem slemenu (s približno višino 1200— 1300 m) še svoje prvotno površje, ki je torej identično s planotami Pokljuke, Jelovice in Mežakle, ter nam more služiti kot izhodni nivo, zlasti ker se glede njegove starosti vsi novejši avtorji docela strinjajo.
!0) K. Diener, Ein Beitrag zur Geologie des Centralslockes der jütischen Alpen Jahrb. d. geol. R. A. Wien 1884, pp. 6S4, 703 704.
S1) Seljani jo večinoma imenujejo Špik,
Tako je ugofovil Kossmat, da je mio-pliocenske (dolnje pliocenske) starosti, ker seče nadaljevanje tega površja še dislocirane sarmafske plasti, medtem ko so na njih in na starejših plasteh že diskordantno odloženi pontski sedimenti (Belvederski prod)22). Njemu se popolnoma pridružujeta tudi Winkler in Klebelsberg23), medtem ko meni Brückner, da utegne biti omenjeno površje celo miocenske starosti24).
Poleg omenjenih višin, ki so radi spuščajočega se pobočja le tu in tam še zastopane, nahajamo v tem predelu zlasti izrazite višine 1000, 940 ter 900-920 m. Te terase so mnogoštevilne osobito na pobočju proti savski dolini, kjer leži v približno isti višini Slamnik25). Onstran doline Ribščice sta na Pokljuki tudi še razvita nivoja v višini 990-1000 m in 940 m. Tako na zahodnem kakor na severnem pobočju Jelovice ne dobimo nikakih tem višinam odgovarjajočih teras, pač pa so zastopane na Mežakli, kjer imamo v višini 950 m znano planoto Na Ravnah2*). Poleg te je tu izrazita tudi še višina 900 m, ki tvori nekak prehod med imenovano planoto in nižje ležečo v višini ca 820 m, kjer se nahajajo Perniki.
Nižje terase z višinami 840, 820 in 8Ö0 m nahajamo zastopane in dobro ohranjene že v celem okvirju Blejskega kota. Zlasti na Pokljuki je razločno površje 840 m, ki se razteza od savske doline nad Bohinjsko Belo, dalje nad Poglejsko gmajno in onstran doline Ribščice, kjer leži vas Pokljuka (ca 860 m). Imenovana višina se nahaja tudi na Mežakli, kjer polagoma prehaja v višino 800 m. Poleg omenjenih višin nahajamo nad dolino Na Poljanah še nekaj višjih, ki se tudi češče ponavljajo, 880 (vrh Poljane 884 m), 860 in 850 m (Hom onstran Vintgarja 844	m).
V	Soteski nahajamo nadalje izrazite terase v	višini	760 m,	toda	zopet
samo na pokljuški strani. Ta višina dalje proti severu ni več zastopana razen v vrhu Osojnice (754 m), pač pa se nad Poglejsko gmajno pojavi zelo razločen nivo 720 m, ki polagoma prehaja v višini 700 in 680 m, v kateri se nahaja tudi Poglejska gmajna in onstran Zake planota Osojnice. Na Mežakli imamo tem odgovarjajoče nivoje v višinah 780, 750 in 730 m,
22) F. Kossmal, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo- und oberen Savegebiet. Z. d. Oes. f. Erdkde zu Berlin 1916, p. 667.
23) A. W i n k 1 e r, I. c., p. 398.
R. K1 e b e 1 s b e r g, I.e., p. 60.
-*) P e n c k - B r ü ck n e r, 1. c., p. 1054.
25) V rabi je tudi množinska oblika „Slamniki“.
26) Izraz „ravne“ se pogosto ponavlja kot lastno ime ne samo v alpskem ozemlju (Ravne v Bohinju, Ravne na Mežakli), temveč po vsem ostalem slovenskem ozemlju (Ravne pri St. Petru na Krasu, Ravne severno od Polšnika, Ravne pod Sv. Goro pri Litiji, Ravne pri Podkraju [pri Radečahj, Ravne pri Ribnici (Vrbsko jezero), Ravne pri Ka-lobju [v celjskem okraju] itd.). Pojni je večinoma vezan na morfološko obliko tal, največkrat na razsežnejše terase in nepopolno izravnane planote. Morda bi bilo torej umestno, da se radi tega vpelje la izraz v znanstveno terminologijo	mesto	„ravnika*,	ki	ga	uporablja narod v primeri z omenjenim nazivom mnogo manj	pogosto.
katerih slednji se je ohranil fudi na desnem bregu Radovine v višini Vi-ševnice (732 m). Na Jelovici imamo končno (udi še ohranjen majhen ostanek terase v višini 780 m. Pač pa je višina 700 m izredno dobro zastopana v razsežni planoti na tem severnem pobočju, ki torej odgovarja zgoraj omenjeni Poglejski gmajni. Isti nivo moremo zasledovati še dalje proti vzhodu in potem še naprej proti jugovzhodu, kjer ga imamo nad Kamno Gorico še dobro ohranjenega v višini 680-700 m. Tudi pod Mežaklo je ohranjena višina 700 m v terasah na obeh straneh doline Na poljanah. Že Brückner omenja, da sestavljajo to teraso deltasto plastoviti prod in pod njim paso-vite gline in da je torej to nekaka jezerska terasa lokalnega zajezitvenega jezera. V isti višini je namreč tudi Radovina začela zarezovati v Hom svoje tesni27).
Med posebno izrazitimi nivoji pa se končno nahajata višini 640 in 680 m, ki sta zastopani v Soteski tako na pokljuški kot na jelovški strani nad Bohinjsko Belo (Kupljenik ca 640 m). V tej višini nahajamo dalje nekoliko bolj proti severu zaselek Za trato (ca 680 m), prav tako je še izrazit omenjen nivo nad Krnico ob desnem bregu Radovine v višini 640 do 660 m. Tudi na vznožju Mežakle ležita vasi Gornji in Dolnji Lazi v višini 680 m, ki je pri Sv. Katarini nad Zasipom28) istotako še dobro ohranjena. Slednjič je višina 640 m zastopana tudi že na Bledu v Straži (646 m).
Vsi nižji nivoji in terase se potem osredotočujejo predvsem v Blejskem kotu. V glavnem sta ohranjena dva nivoja, ki sta posebno izrazita in razločna, namreč 620 in 550 m, katerima pripadajo vse grbine okoli Bleda. Prvemu višjemu odgovarjajo Dobra gora (621 m), planota Straže (ca 620 m), Blejski grad (614 m) in Rädoljca (618 m), medtem ko drugemu nižjemu ostale grbine kakor Strgovnik (588 m), Kozarec (558 m), Obroč (513 m), Višce (ca 555 tn), rečiški grič (588 m) in Bledeč (541 m). V enaki višini se nahajajo ostanki terase v Soteski na obeh straneh Save, medtem ko se nahajata obe planoti Zaharn okoli Sv. Katarine nad Zasipom skoraj v enaki višini kot Strgovnik (ca 580 m). Omenjena višina je sicer bolj redko zastopana, vendar jo je treba izločiti iz ostalih dveh ter jo smatrati kot prehodni nivo med 620 in 550 m. Poleg omenjenih dveh odnosno treh nivojev pa nahajamo končno še tretjega oziroma četrtega v višini 495 m, ki je zastopan izključno v najožji okolici jezera in ki pripada, kot bomo pozneje videli, že k jezerskim. Najlepše izkazuje ta nivo Otok (495 m) sredi jezera, s čimer je obenem že poudarjeno, da je ta nivo najnižji, dalje še vzpon nad Suvoborom in Ribenski Brežnik (495 m). V Soteski pa je najnižja terasa visoka 470 — 490 m; v njo je vrezala Sava že ca 50 m globoko strugo.
Večina avtorjev je omenjala doslej le najvišje od omenjenih nivojev. Tako pozna na primer Brückner v glavnem samo dva nivoja, višjega
a’) P e n c k - Br ü c k n e r, 1. c., p. 1057.
'•“) Tudi lu uporabljajo domačini poleg edninske še množinsko obliko „Zasipi“.
(ca 1200 m) Jelovice, Pokljuke in Mežakle, ki ga smatra, kot že omenjeno, za miocenskega, dočim bi bil nižji (650 m), ki je razvit, kakor smo videli, posebno pri Bohinjski Beli in v grbinah okoli Blejskega jezera, po njegovem mnenju neposredni predglacialni dolinski nivo. Pri Bohinjski Bistrici bi bil torej ohranjen isti v višini 700—800 m, kar pa Melik zanikava in smatra mnogo nižjo višino (ca 650 m), v kateri je najbolje ohranjena terasa Zagradec južno od Bohinjskega jezera, za predglacialno dno Bohinjske doline2''). V ta nivo je vrezala Sava do danes, po Brückner ju, 150—200 m globoko deber, a faktično še nekoliko več, ker se je dolinsko dno po inter-glacialni akumulaciji, v kolikor ni bil ta nanešeni material že po kasnejšem ledniku odnešen, še nekoliko zvišalo30). Kossmat loči poleg najvišjega nivoja (1200—1400 m) še nižjega v višini 950 m (dobro razvit Na Ravnah na Mežakli in v Strmah v Bohinju), ki odgovarja nivoju Čepovanske doline na Trnovski planoti in bi potemtakem segal njegov nastanek v mlajši pliocen kakor je za slednjo dognal Winkler31)- Omenjeni nivo smatra za prvo fazo pliocenske erozije po izravnavi dolnje pliocenskih planot, tej pa je potem sledila še druga laza pliocenske erozije, ki je ustvarila neposredni predglacialni dolinski nivo, glede katerega pa ne navaja več konkretnih nivojev32). Prav tako navaja Krebs poleg najvišjega nivoja planot tudi še nižjega v višini 1050—900 m, ki spremlja doline, neposredno predglacialnega dolinskega nivoja pa sploh ne omenja33).
Za točno opredelitev posameznih omenjenih nivojev ne zadostuje le poznanje zgornjega izhodnega nivoja, ki ga imamo v dolnje pliocenskih visokih planotah, temveč dobiti moramo tudi dolnji izhodni, torej neposredni predglacialni dolinski nivo. Za njegovo določitev je v prvi vrsti merodajno eksarativno delo, ki ga je izvršil bohinjski lednik oziroma njegov odcepek tekom cele glacialne dobe. S tem bi prišli nehote na ono še danes večinoma preporno vprašanje, v koliko so se udejstvovali tedniki s svojo eksarativno silo, ali so ustvarjali nove ali znatno poglabljali že obstoječe doline ali pa so jih samo preoblikovali. Ampferer je mnenja, da globokih alpskih dolin ne smemo pripisovati zgolj udejstvovanju eksarativne sile in navaja kot dokaz proti temu pretiravanju dejstvo, da se predalpske prodne odeje nadaljujejo v terasah alpskih dolin. Kot primer navaja innsko dolino, kjer se od lmsta navzdol nahajajo na mnogih mestih pod sedimenti teras talne morene, ležeče skoraj v isti višini kot današnji dolinski nivo. Nad njimi se nahajajo približno 300 m na debelo ilovnate plasti, pesek in prod, katerih
29) A. Melik, Morfologija in gospodarska izraba lal v Bohinju. Geogr, vestnik III. (1927), 1928, p. 63.
30) P e n c k - B r ü c k n e r, 1. c. p. 1054.
31) A. Winkler, Geomorphologische Sludien im mittleren Isonzo- und im unteren Idricatale. Jahrb. d. geol. B. A. 1922, p. 36.
3a) F. K o s s m a I, I. c., pp. 667—669.
“) N. Krebs, 1. c. II, p. 269.
krov obsfoja zopet iz talne morene. Na podlagi teh podatkov je jasno razvidno, da je bila dolina že za časa prve glaciacije enako globoko erodirana kot danes in da naslednja glaciacija ni mogla odstraniti vsega mlajšega zasipa, ki se je ohranil še do naših dni v obliki teras. In končno pri vsem tem destruktivnem delu do danes ni delovala izključno le eksaracija, temveč tudi inter- in postglacialna erozija34)- Skoraj prav enake razmere imamo pri nas, kjer leži talna morena pod mlajšim zasipom tudi skoraj v isti višini kot je današnji dolinski nivo. Vendar moramo upoštevati še starejši zasip, ki je bil v Radovljiški kotlini večinoma že odstranjen, ker leže talne morene direktno na sivici. Obenem pa moramo pomisliti, da je morda že predglacialna erozija tik pred nastopom prve glaciacije odstranila precejšen del tega zasipa. Da je torej bohinjski lednik odstranil skoraj do malega ves mlajši zasip v Soteski, pokaže sicer njegovo veliko silo, toda še zda-leka ni bil v stanu, da bi popolnoma odstranil tudi starejši zasip, ki se je ohranil v posameznih krpah v precejšnih višinah v Bohinju in Radovljiški kotlini. Pri Mlinem n. pr. pa se je ohranil ta konglomerat celo v najnižji legi blizu današnjega dolinskega nivoja.
V glacialni dobi je lednik zapolnjeval Sotesko skoraj do vrha, saj nahajamo v višini 1014 m v bližini Slamnika še robne morene, in preoblikoval že obstoječe terase in nivoje ter jim vklesal svoje značilne poteze.
V	tej dobi se je morala Soteska izdatno razširiti, ker se eksarativna sila udejstvuje predvsem v tej smeri, kar podčrtava zlasti Drygalski, upoštevajoč pri tem posebno mehanizem pri pomikanju lednikov35). Z njim se strinjajo v tem vprašanju skoraj vsi današnji glaciologi brez izjeme, le da pripisujejo končni efekt različnim modifikacijam eksaracije80). Tako je nastala kopanjasta oblika bohinjske doline. Ne smemo pa prezreti tega, da je poleg omenjene sile delovala tudi erozija subglacialne vode ter vodotokov v interglacialnih dobah, Vendar nam pa dejstvo, da sega starejši zasip še v predglacialno dobo, zelo olajšuje stališče, ker se radi tega lahko popolnoma izognemo temu tako spornemu vprašanju. Pojav, da se nahaja starejši zasip na mnogo nižjem nivoju - pri Mlinem leži konglomerat celo samo ca 20-30 m nad današnjim dolinskim dnom — in da vrezuje Sava morda še danes v njem svojo strugo (le v Soteski ni našel Ampferer nikakih sledov mlajšega ter starejšega zasipa), nas torej navaja do misli, da je moral bili neposredni predglacialni nivo doline približno enak današnjemu ali pa celo nižji od današnjega dolinskega nivoja. Temu naziranju se je približal tudi že Winkler, ko je trdil, da je bila v starejši kvartarni
SJ) O. Ampferer, Über einige Grundfragen der Glazialgeologie. Vhdl. d. geol. R. A. Wien 1912, pp. 245-246.
jr) E. v. D r y g a 1 s k i, Die Enlslehung der Trogtäler zur Eiszeit. Pet. Milt. 1912, II., p. 9.
u)	H. v. Wolf, Entwicklungsgänge morphologischer Forschung in den Alpen. Drygalski Festschrift: Freie Wege vergleichender Erdkunde. München 1925, p. 206.
dobi savska dolina že skoraj fako globoko vrezana kot je današnja, vendar je lreba pripomniti, da se loči njegovo mnenje od zgoraj ugotovljenega le v toliko, da istoveti on starejši kvartar v tem slučaju s (prvo) interglacialno dobo z ozirom na časovni postanek starejšega zasipa37). Kjer tvori Bohinjska Sava znaten ovinek v smeri proti Blejskemu jezeru, prihaja na dan že miocenska sivica; na tem mestu je torej Sava v višini ca 430 m že vrezala svojo strugo globlje kot je bil neposredno predglacialni nivo. Približno do višine 450 m bi segal predglacialni dolinski nivo na omenjenem mestu konglomerat nad sivico pa sega do višine ca 470 m.
Ker pa je slednji iz predglacialne dobe, bo treba prav za prav smatrali za pravi neposredni predglacialni nivo doline višino, do katere je segal omenjeni zasip; šele nad njim se namreč pojavijo talne morene prve po-ledenitve. Višina lega nivoja v splošnem bi se dala le približno določiti na podlagi najvišjih ostankov tega konglomerata, ne da bi pri tem še upoštevali morebitne neposredne predglacialne erozije. Tako nahajamo te ostanke še Na Ravnah v Bohinju v višini 714 m, v Radovljiški kotlini pa nad Zgo-šami v višini 651 m38). Utegnemo ga pa morda zaslediti še kje višje od navedenih višin. Tako omenja že Seidl konglomerat pri Sv. Petru nad Begunjami v višini 800 m39).
Do tako različnih nazorov glede predglacialnega nivoja pa je prišlo v literaturi po mojem mnenju le vsled tega, ker so premalo razlikovali dolinski nivo od splošnega (650 m), ki je bil prav v Blejskem kotu v predglacialni dobi kolikor toliko še strnjen in je bil samo ob sebi umevno mnogo višji od prvega. Sava je bila namreč že davno pred nastopom prve glaci-acije navezana na svojo strugo, ki jo je neprestano poglabljala, in je bil torej njen vpliv na denudacijo splošnega višjega nivoja že v neposredno predglacialni dobi minimalen. Biti pa je moral tedaj nekoliko višji od današnjega, če upoštevamo še tako malenkostno eksarativno udejstvovanje bohinjskega lednika.
Na podlagi navedenih dejstev moramo torej vse nivoje in terase po-čenši od izhodnega pontskega nivoja navzdol smatrati kot predglacialne in to vsekakor mlajše pliocenske starosti (srednjega in gornjega pliocena). Ustvarila jih je lateralna erozija, ki se je menjavala z vertikalno, povzročena s postopnim in počasnim dviganjem visokih planot ]elovice, Pokljuke, Me-žakle in drugih in z zniževanjem erozijske baze v panonski kotlini. Omenjene visoke planote so se polagoma dvigale slično kot ostale kraške planote Trnovskega gozda in tržaškega ter notranjsko - dolenjskega Krasa. Ker je
3?) A. Winkler, Über die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der junglertiären Entwicklungsgeschichle der Oslalpen. Sitzber. d. Akad. d. Wiss. in Wien. 132. Bd. 1923, Wien 1924, p. 358.
38) 0. Ampfer er, Ueber die Savelerrassen in Oberkrain. ]ahrb. d. geol. R. A. Wien 1917. Bd. 67, Wien 1918, p. 413.
39) V referalu o Ampfererjevem spisu Über die Saveterrassen in Oberkrain. Glasnik Muz. dr. za Slov. II—III, Ljubljana 1921—23, p. 42.
bilo pri morfogenezi danes fako globoke savske doline (ca 700 m) med Pokljuko in Jelovico udejstvovanje eksaracije minimalno, je nastanek iste možno razlagati edinole na ta način, da je pri enaki hitrosti, kot se je vršilo postpontsko dviganje omenjenih grud, mogla tudi Sava neprestano vrezovati svojo strugo (na dviganje teh nepopolno izravnanih planot in na antecedentno dolino Bohinjske Save opozarja že Ampferer40]). V posameznih fazah pojemanja tektonskih sil (bodisi da je tedaj njih delovanje popolnoma prenehalo, bodisi da je morda res samo nekoliko pojemalo in nato takoj začelo s približno enako jakostjo kot poprej, kar smatra Winkler za verjetnejše. medtem ko se Kossmat približuje še prvemu naziranju41]) pa je dosegla erozijsko terminanfo, zastavila svoje oslabljene sile v lateralni eroziji in fako ustvarjala danes več ali manj ohranjene nivoje oziroma terase.
Koncem dolnjega pliocena je nastopila regresija pontskega morja in z njo znižanje erozijske baze, ki se nadaljuje z manjšimi presledki neprestano v našo kvartarno dobo. Na podlagi svojih številnih ugotovitev pripisuje namreč Winkler menjavanje izrazite lateralne erozije (dobe izravnav) z izrazito vertikalno erozijo ne toliko dviganju posameznih grud in njegovemu prekinjenju kot vplivu mnogo bolj splošnega faktorja trans- in regresije42). Na tej osnovi moramo pri preobražanju mladoterciarnega reliefa upoštevati kombinacijo obeh navedenih faktorjev. Iz nje zopet sledi, da je regresija v zvezi z dviganjem ojačila vertikalno erozijo, medtem ko jo je ugrezanje v zvezi z regresijo izdatno zaviralo.
Winkler je ugotovil v področju Julijskih Alp na Trnovski planoti od vštevši pontske dobe dalje tri razvojne stadije. Ti se v glavnih potezah skladajo s Kossmatovimi, ki jih je raztegnil na vse gornje soško-savsko porečje43). Na podlagi podrobnejšega premofrivanja zgoraj omenjenih nivojev vidimo, da so med njimi nekateri ne le zelo dobro ohranjeni, temveč tudi najbolj zastopani v vsem okvirju. Prav ti dobro ohranjeni nivoji nam sve-dočijo, da je bila tedaj doba mirovanja oziroma zmanjšanega delovanja tektonskih sil mnogo daljša od ostalih in moremo torej te dobe smatrati kot nekake oddelke odnosno faze že obstoječe klasifikacije nivojev. Poleg prvih dveh že ugotovljenih faz, (t. j. dobe pontskih izravnav, ki ji odgovarjajo nivoji 1200-1400 m, in tej sledeče dobe nastanka dolin [Ravne-Perniki] z nivoji 800—1000 m) bi torej štela sem še tretja z nivoji 680-780 m. Zrcali se pa posebno v nivoju 700 m (izvzemši seveda wiirmsko teraso zajezitvenega jezera pod Mežaklo). Tej bi sledila končno zadnja (Winklerjeva
40) O. Ani p f er er, I. c., p. 411.
*') A. W i n k 1 e r, I.e., p. 380.
F. K o s s m a I, I. c., p. 664.
41) A. W i n k 1 e r, 1. c., p. 406.
43) A. Winkler, Geomorphologische Sludien im millleren Isonso- und im unteren idricafale. Jahrb. d. Geol. R. A. 1921. 72. Bd., Wien 1922, pp. 45 46.
F.	Kossmat, 1. c., p. 668,
tretja oziroma Kossmafova druga faza pliocenske erozije), naslanek neposrednega predglacialnega nivoja, tako splošnega (650 m) koi ludi dolinskega (ca 450 m). Pri presojanju nivojev slednje faze je možna še negoto-vost glede njih nastanka. So namreč lahko starejši od zgoraj imenovanih zlasti nižjih, to pa z ozirom na dejstvo, da so bili nivoji zadnje faze zasuti na debelo z starejšim zasipom in tako obvarovani več ali manj časa pred erozivno silo. Šele s točno določitvijo starosti starejšega zasipa bi bila ta negotovost odstranjena.
Kako se je za časa dviganja planot zadržala Radovljiška kotlina? Na to vprašanje je možno le približno sklepanje na podlagi nekaterih dejstev. V slučaju da se je Radovljiška kotlina enakomerno dvigala z omenjenimi planotami, bi si bila Sava tudi v njej urezala globoko strugo kot si jo je v prej še sklenjeno planoto, o čemer pa seveda ni nikakega sledu. Dalje je tudi važno dejstvo, da se je prav v Radovljiški kotlini pričela v znatni meri ne samo v dobi mlajšega, temveč tudi že starejšega zasipa akumulacija, kar znači, da se teren ni dvigal v enaki meri, temveč da je v dviganju zastajal ali pa se celo grezal. Prvotna višinska diferenca med okvirjem in Radovljiško kotlino odnosno v našem slučaju še posebej Blejskim kotom se je torej tekom postpontske dobe neprestano večala. Prav na to znatno povečanje višinske diference jasno kaže ogromna akumulacija starejšega zasipa, ki je bil nanešen nad 200 m na debelo.
Kljub vsem navedenim dejstvom pa nikakor ne smemo podcenjevati eksarativne sile, ki je bila vendar tolika, da moremo na tej podlagi določiti nekdanje stanje lednika. Največ opore nam nudi v tem oziru brez-dvomno Soteska in okolica Bleda. Že na prvi pogled vidimo, da je nivo 550 m, ki se je v Soteski na obeh straneh Save na več mestih dobro ohranil in ki je tudi na Bledu zelo razširjen, tvoril dno ledniku zadnje poledenitve, medtem ko so se ledniška ramena (Trogschulter) nahajala v višini ca 850 m. Oba omenjena nivoja sta najbolj poudarjena v današnjem povprečnem profilu Soteske pri Bohinjski Beli. To je bilo brezdvomno stanje lednika v zadnji t. j. würmski dobi. Na podlagi najznačilnejših nivojev okoli Bleda pa je Cvijič določil tri različna stanja bohinjskega lednika; najvišji bi odgovarjal nivoju Babjega zoba, drugi nivoju Straže in tretji nivoju gričev nad hotelom Petran44). Slednji najnižji nivo je izražen, kot že zgoraj omenjeno, v Soteski v višini 550 m. Glede ostalih nivojev pa izgleda, da pripisuje tudi Cvijič nastanek savske doline eksaraciji, ako upoštevamo, da se je po njegovem mnenju tednik prvotno nahajal ca 850 m visoko (približni nivo Babjega zoba) in končno na nivoju blizu današnjega površja. Kot nekdanje ledniško dno ni le omenjena višina (850 m) mnogo previsoka, ampak tudi njegov nižji domnevani nivo v višini 650 m. Približno enak nivo
“) |. Cvijič, 1. c., p. 35.
blejskih grbin (Kupljenikov nivo) si lahko razlagamo na fa način, da je obstojal ta že v predglacialni dobi kot splošni nivo (Brückner ga sam smatra, kol že zgoraj omenjeno, za neposredno predglacialnega), eksarativna sila je le izoblikovala značilne grbine, sedla oziroma prehodi med njimi pa so bili izdelani do višine ledniškega dna 550 m (tako ima n. pr. sedlo med Stražo in Dobro goro višino 555 m). Za časa umikanja bohinjskega led-nika so bili seveda na enak način preoblikovani še nižji nivoji (grbine z višino ca 550 m). Pravo ledniško dno pa je moralo biti v Blejskem kotu mnogo nižje, kar nam dokazujejo pod mlajšim zasipom ležeče talne morene prve glaciacije.
Tako je bila podana prva osnova kotanje, ki je bila obdana od vseh strani z gričevjem, saj je ležala sredi severovzhodnega pobočja Pokljuke, ki je povsem razčlenjeno v gričevje. Prehod med Blejskim gradom in Stražo je ustvaril z izdatnim znižanjem šele odcepek bohinjskega Iednika za časa svojega maksimalnega stanja. Na tem prostoru, to je med Gradom in Stražo, nahajamo danes kot ostanke glacialne dobe šest čelnih moren, od katerih je videti od jezerske strani drugo kot najvišjo pregrado med Gradom in Stražo z višino 500—510 m, medtem ko dosega prva višino 495 m. Prva čelna morena se začenja že takoj nad jezerom (njen večji del se nahaja v Pongračevem parku), dočim se druga, višja, nahaja za šolskim poslopjem (točneje za vilami Titania, Sevenard i. dr.). Z njo vzporeden je tretji morenski nasip, ki doseza v splošnem enako višino kot drugi, utegne pa biti na posameznih mestih še celo nekaj višji. Med tem in naslednjim, četrtim nasipom, kjer se nahaja večji vmesni presledek, teče danes Rečica, ki je na nekaterih mestih četrtega nasipa že vrezala teraso. Naslednja, peta čelna morena se nahaja skoraj vzporedno s četrto in je že mnogo nižja, vendar še jako dobro ohranjena, dočim je zadnja, šesta, že razčlenjena v več manjših, orografsko komaj še zaznatnih nasipov. Ker torej relativna višina slednje čelne morene ni posebno velika, je morda prav to vzrok, da je slednji morenski nasip ušel celo Ampfererjevi pozornosti. Sicer se nasipi dobro ločijo od ostalega terena po tem, da so vsi porastli z drevjem, medtem ko je ostalo ozemlje kultivirano.
V	obsegu drugega morenskega nasipa se nahaja precejšen grič, zgrajen iz žive skale, Pecovca. Ta osamljeni grič, skoraj sredi morenskega nasipa in znižanega prehoda med Gradom in Stražo, ki ga ima tudi Ampferer zarisanega v svoji kartici45), predstavlja ostanek nekdanje zveze Bledca oziroma Grada na eni s Stražo na drugi strani. Omenjeni ostanek najbrže ni edini, ker sem tudi onstran Rečice v četrtem nasipu opazil na nekem rnesfu precej razgaljeno dolomitno skalo do poldrugega metra dolžine in pol metra širine, ki je videti kot da pripada živi skali, kajti slojevitost je na njej prav razločna. Da bi bil to bolvan, se mi zdi malo verjetno tudi zato, ker Am-
4J) O. Ampferer, I.e., p. 415, fig. 8.
pferer izrecno poudarja, da sestavlja blejske morenske nasipe material stalne morene. Morda se nahajajo na tem terenu še drugi taki ostanki, so ali zasuti z mlajšim zasipom, ali pa samo prekriti s talno moreno.
Kar se tiče prehoda med Stražo in Osojnico, je skoraj gotovo že obstojal v predglacialni dobi, ker je segalo tedanje jezero — sklepajoč po nagnjenem konglomeratu pri Zoisovi fužini — daleč naprej proti Bohinjski Savi, in se je torej morala nahajati pregrada nižje doli proti savski dolini, v slučaju da je bil nivo tedanje gladine jezera višji od današnje višine tega prehoda. Važno je tudi, da manjkajo na tem prehodu talne morene, ki prekrivajo sicer vse ostale nižje predele in prehode okoli jezera.
Tako bi imeli v predglacialnem reliefu sklenjene vzpone večje ali manjše absolutne višine med Stražo in Blejskim gradom, ki so morali kotanjo popolnoma zapirati proti severovzhodu. S tem je bila zaključena mor-fogeneza blejske kotanje, katere prvi nastanek sega še v oligocen, ko se je vršilo glavno gubanje in je tedaj (v srednjem oligocenu) vdrlo panonsko morje v nastale kotline4"). Morda je pri zgradbi omenjene kotanje sodelovalo tudi kasnejše znatnejše miocensko gubanje*7).
O ojezeritvi kotanje smemo govoriti šele tedaj, ko je v gornjem mio-cenu odteklo morje in so ostala v Radovljiški kotlini mala reliktna jezerca, v kolikor je to omogočal relativni nivo okolice. Vodno omrežje se je v terenu, ki je molel iznad gladine oligo-miocenskega morja, začelo razvijati že prej. Po odtoku morja pa se je začelo širiti, jezera so dobila vedno večji dotok sladke vode in tako sčasoma postala sladkovodna. Večina jezer je popolnoma izginila, Blejsko jezero pa je z ozirom na svojo znatno uleknino moralo v predglacialni dobi najdalje trajati, ako že ni trajalo tik do zasutja po starejšem zasipu. Kajti na vprašanje, ali je bila predglacijalna kotanja ojezerjena, nam je lahko odgovoriti, če pomislimo, da je kotanji dotekalo večje število mnogo močnejših pritokov nego danes (o čemer mislim razpravljati podrobnejše na drugem mestu), ter da je bila njena nekdanja globina v primeri z današnjo mnogo večja. Imeti moramo namreč pred očmi, da so pritoki svoj materijal odlagali in ga kopičili tekom dolge dobe nr. dnu kotanje. Ta je bila pozneje zasuta s starejšim zasipom, ki ga poznejše mase ledu že iz zgoraj navedenih razlogov najbrž niso mogle vsega odstraniti (kar izpričuje tudi še v današnji dobi ohranjeni konglomerat pri Mlinem). In končno je še upoštevati, da je bila pregrada okoli kotanje pred eksarativnim udejstvovanjem lednika vsekakor nekoliko višja od današnje. Vsi omenjeni razlogi nas torej nujno silijo k sklepu, da je obstojalo predglacialno jezero in da je trajalo do zasutja po starejšem zasipu.
4t) F. Kossmal, I.e., p. 600.
4I)	Ves miocen je namreč močno naguban, na njem pa leži diskordanlno hori-
zontalno uslojeni konglomerat. F. Teller, Jahresbericht des Direktors für 1906. Geol.
Aufnahmen und Untersuchungen im Felde. Vhdl. d. geol. R, A. Wien 1907, p. 16.
Obseg predglacialnega jezera je bil mnogo večji od današnjega, ker nahajamo, kot že zgoraj omenjeno, konglomerat nagnjen proti jezerski kotanji že v dolini Jezernice ob vznožju Kozarca, v bližini nekdanje Zoisove fužine. Prehod med Stražo in Osojnico je moral torej obstojati že v pred-glacialni dobi. Nujno nam je iskati pregrajo, ki je zapirala prehod v savsko dolino in tako preprečila odtok jezera, drugod in sicer nižje doli. Da so tvorili zvezo med seboj Obroč, Kozarec in Straža ter tako zaprli odtoku pot proti jugovzhodu, je razvidno že iz same konfiguracije tal. Proti jugozahodu pa je morala obstojati pregraja med Obročem oziroma med nizom zgoraj omenjenih gričev in Osojnico, vendar ne iz žive skale, temveč iz konglomerata, ker v profilu, ki ga je vrezala Jezernica, ni nikjer videti skalnate osnove48)- Kako visok je bil ta prehod, je danes težko reči; upoštevati je namreč treba višino tod nanešenega starejšega zasipa in tedanjega (predglacialnega) dolinskega nivoja oziroma nivoja jezerske gladine. Kljub navedenim ugotovitvam ostane tu še vedno odprto vprašanje, zlasti ker ne zadostuje v tem slučaju s povprečnim številom označeni nivo predglacialne doline in ker tudi ostali v poštev prihajajoči momenti niso pojasnjeni ali pa so sploh neznani. Odtoka v omenjeno smer tedaj in tudi pozneje ni bilo, ker leže na konglomeratu plasti sipkega proda in peska, ki so še vedno nagnjene proti jezerski kotanji. Nad mlinom pri Stopnjeku se nahaja majhna jama, kjer je to dobro razvidno. Današnji jezerski odtok Jezernica je začel odvajati jezersko vodo šele mnogo kasneje, v pozni postglacialni dobi, ko je usahnil prvotni postglacialni odtok, ki je odvajal vodo na nasprotni strani Straže pri Želečah (podrobneje o tem na drugem mestu). Da je bohinjski lednik odnosno njegov odcepek znižal prav ta prehod, je razumljivo, ker je prihajal lednik od Bohinjske Bele naravnost v to smer ter imel v tej smeri največjo silo, in ker je bil morda prehod med vsemi ostalimi relativno najnižji. Kako daleč je segalo tedanje jezero na ostale strani, bi se dalo dognati na podlagi višine tedanje njegove gladine oziroma njej odgovarjajočih teras, ako ne bi upoštevali morebitnega tektonskega udejstvovanja. Te terase pa, kakor se zdi, danes niso več ohranjene.
Na podlagi vsega navedenega torej lahko smatramo, da je blejska kotanja tektonskega postanka, medtem ko je poznejša glaciacija pri svojem manjšem eksarativneni delovanju pustila tu mnogo svojih sledov ter s tem povečala videz svojega udejstvovanja.
48) Pričakovali bi, da je na podlagi navedenih dejstev tekla Bohinjska Sava v predglacialni dobi tod skozi Blejsko jezero. Toda pomisliti je, da tega iz prisotnosti konglomerata, starejšega zasipa, še ne smemo sklepati. Ta je bil do 200 m visoko na-nešen ali pa morda še višje, tako da je bila neposredno po tem zasipu Radovljiška kotlina približno enakomerno zasuta in je torej bila poprejšnja konfiguracija tal vsaj v nižjih legah, ki za nas v prvi vrsti sem štejejo, skoraj povsem zabrisana. Vsled vsestranske razprostranjenosti tega konglomerata je izključeno sklepati na nekdanje toke rek prav tako, kakor bi to bilo izključeno na podlagi mlajšega zasipa, ki tudi prekriva Radovljiško kotlino v celem obsegu. (Več o predglacialnem teku Bohinjske Save na drugem mestu.)
V	inferglacialni dobi so sc zopet pojavila jezera — morda celo obnovila nekdanja. Na obstoj interglacialriih jezer z različno visokim nivojem opozarja že Ampferer, ko omenja, da se nad talno moreno pričenjajo sedimenti teras odnosno mlajšega zasipa večkrat s pasovifimi glinami, prehajajočimi polagoma v pesek ter prod, in kjer je opaziti mnogokrat dcltasto slojevitost1"). Teh pasovifih glin in deltaste slojevilosti v mlajšem zasipu v območju jezerske kotanje siccr nisem našel nikjer in tudi Ampferer jih ne omenja iz imenovanega predela, vendar domnevam, da so po ledniku vsaj deloma izpraznjeno kotanjo zalile tedanje inferglacialne vode, a jo tekom časa zopet zasule (z mlajšim zasipom) enako kakor ostala jezerca v Radovljiški kotlini, n. pr. jczerce med Ribnem in Skalami, jezerca med robnimi oziroma čelnimi morenami bohinjskega ter radovniškega lednika, kjer pa nahajamo vsled premale nagnjenosti tal še danes močvirnat teren.
Ko se je za maksimalnim stanjem v würmski dobi savski lednik začel stalno umikati, se je na svojem povratku kakor znano razcepil v posamezne jezike, kot so obstojali že pred strnjenjem. Bohinjski lednik je bil zopet samostojen ter se je pri nadaljnjem umikanju znova razcepil v dva odcepka, katerih prvi je šel skozi jezersko kotanjo, drugi, glavni, pa po dolini današnjega dolnjega teka Bohinjske Saver>0). Pri umikanju je blejski odcepek odlagal čelne morene, ki se v šestih nasipih vrstijo od savskega brega proti Gradu. Te morene spadajo nedvomno v pozno würmsko dobo, kakor meni tudi C v i j i č °1)» it' sicer pripadajo sunku odnosno fazi po naksimal-nem stanju würmske dobe. Naslednje čelne morene se nahajajo potem šele na vzhodnem koncu Bohinjskega jezera. Brückner52) je te prišteval že biihlskemu stadiju, ki ga je Penck pozneje v soglasju z Ampfe-rerjem zanikal53). V zadnjem času je Penck spremenil svoje naziranje v tem, da zanikuje samo „Achenschwankung“, medtem ko biihlski stadij še vedno obstoja. Svoje slednje mnenje opira izključno na dejstvo, da v Alpah (navaja moreno pri Weilheimu) čestokrat nastopajo čelne morene daleč od konca würmske poledenitve, in zahtevajo torej precej višjo snežno mejo od slednjih, a so zopet preveč oddaljene od moren gschnitzkega stadija, da bi jih mogli prištevati njim. Glede razmer pri Kirchbichlu v dolini Inna, na podlagi katerih je prav Ampferer dokazal, da bühlski stadij ne obstoja, pa izjavlja, da ni imel prilike še enkrat točno preiskati omenjenega terena Tudi pripominja dalje, da v bavarskih Alpah (Wefterstein, Karwendel)
4!l) O. A m p f e r e r, 1. c., pp. 425—426.
so) Penck - Brückner, 1. c., p. 1055.
]. C v i j i č, 1. c., p. 34.
51) ]. C vi j i č, ibidem.
51) Penck - Brückner, 1. c., p. 1059.
6S) O. Ampferer, Glazialgeologische Beobachtungen im unteren lnnlale. 2. f. Oletscherkde. II. 1907, p. 29 (126).
A. Penck, Die Höliinger Breccie und die Innfallerrasse nördlich von Innsbruck, Berlin 1921 (Einzelausgabe), pp. 108-109.
ni našel nikjer biihlskih moren1“)- Pri vsem je treba namreč strogo ločiti pojma	biihlski sunek, ki je bil končnoveljavno	ovržen,	ter	bühlski umik,
kar	se	je oboje istovetilo v literaturi kot biihlski	stadij.	Da	biihlski sunek
ne obstoja, je dokazal tudi Bayer, ki je na podlagi arheološko-paleon-toloških izsledkov dognal, da med maksimalnim stanjem würmske dobe in bühlskim stadijem ni bilo nikake tople periode, kar pa seveda ne velja samo za innsko, temveč tudi za druge alpske doline™). Prav tako sta prišla tudi Gams in Nordhagen do zaključka, da je treba biihlski sunek sploh zanikati58).
Z	dejstvom, da biihlski sunek ne obstoja	več, niso hkratu ovržene
tudi	biihlske morene, vendar to še ni zadosten	razlog,	da	bi morali tudi
bohinjske čelne morene smatrati za biihlske, ker je končno tudi možno, da so bile odložene kje vmes v savski dolini in bile pozneje po Savi docela odnešene. Izredno nizka lega (Brückner sam je namreč po novih metodah dognal za ta [bühlski] stadij ca 100 m nižjo snežno mejo kot jo je prvotno določil sam57]) bi sicer govorila za to, da so bohinjske morene bühlske. Vendar je tudi precej verjetno, da spadajo v gschnitzki stadij, kar misli tudi Krebs58), in to z ozirom na izredno veliko napajališče (Nähr-gebiet) bohinjskega lednika. Za končno rešitev tega danes še spornega vprašanja so nujno potrebna tozadevna raziskavanja v gornjem delu posameznih alpskih dolin. Vendar pa moremo kljub temu z gotovostjo trditi, da sega ojezeritev današnjega Blejskega jezera z ozirom na poznovürmske morene pri Gradu v zadnji oddelek würmske dobe.
Drugi odcepek bohinjskega lednika, ki se je obrnil proti vzhodu, je izdatneje poglobil svoj teren kot blejski odcepek, ker je šla tod glavna masa ledu. Blejski odcepek bohinjskega lednika namreč ni mogel popolnoma odstranili starejšega zasipa pri nekdanji Zoisovi fužini, medtem ko leži v savski dolini pri Skalah spodnja talna morena odnosno na nekaterih mestih mlajši zasip že neposredno na živi skali69).
Blejsko jezero torej od zadnjega oddelka würmske dobe dalje ni imelo nikakega stika več z bohinjskim lednikom. Njegov nivo, ki je bil tedaj mnogo
;4) A. Penck, Die Eiszeit in den bayerischen Hochalpen. Silzber. d. preuß.Akad, d. Wiss. Phys.-math. Kl. XVII. 1925, pp. 361, 359.
55) J. Bayer, Identität der Achenschwankung Pencks mit dem Riß-Würm-Inter-glazial. Milt. d. geol. Ges. in Wien VII. 1914, p. 367-368.
,fl) H. Gams und R. Nordhagen, Postglaziale Klimaänderungen und Erdkruslen-bewegungen in Mitteleuropa. Landeskundl. Forschungen herausg. v. d. Geogr. Ges. in München, H. 25, 1923, pp. 135-136, 291.
Pri tej priliki ugotavljam, da Krebs v svoji novi knjigi (Die Oslalpen und das heutige Öslerreich, Stuttgart 1928, I, p. 62) glede tega ne poroča popolnoma točno, ker prišteva biihlski umik k würmski glaciaciji, medtem ko Penck prav znatno oddaljenost od konca würmske glaciacije smatra (poleg oddaljenosti od gschnilzkega stadija) za dokaz obstoja bühlskega stadija.
57) Penck-Brückner, 1. c., p. 1059.
5S) Po prijaznem ustmenem sporočilu (3. IX. 1928),
M) O. A m p! e r e r, 1. c., p. 417.
višji od današnjega, je začel polagoma upadati. Na mnogih mestih okrog jezera, zlasti pa na severni in zahodni strani so namreč še jako dobro ohranjene jezerske terase, ki so deloma nanešene, deloma pa skalnate (ab-
rv
razijske; gl. sl. 1.). Na omenjene terase je opozarjal že Cvijič. Trdil je gtede njih, da sega najvišja 45 m visoko nad današnjo jezersko gladino"0). 60, ]. Cvijič, I. c., p. 35.
Da so se (erase ohranile predvsem na severni in zahodni strani jezera, si razlagam iz dejstva, da se nahaja imenovani predel obrežja v nekakem zatišju, kjer veter oziroma po njem ojačeno delovanje padavin ne more razviti tolike sile kot na ostalih straneh zlasti med Gradom in Želečami. Tudi je svet tu razmeroma najmanj kultiviran. Na vznožju strme Grajske skale pa je morebitne ostanke jezerskih teras zasul naraščajoči grušč. Tako imamo torej najbolj izrazite terase v dolini jezerske Rečice, v Zaki in dalje na severovzhodnem pobočju Osojnice pri vili Kessler. Manjši ostanki teras so nadalje ohranjeni tudi še med vilama Ak in Mirni dol, ob Jezernici nad hotelom Central ter končno na prvi moreni med Stražo in Blejskim gradom, kjer so pa njihovi sledovi radi številnih nasadov, vil in umetno napravljenih potov zaznatni komaj še na nekaterih mestih.
Nad vilo Kessler in pod njo je najlepše razvita cela serija teras, na podlagi katerih nam je možno ugotoviti celotno število in višino vseh jezerskih teras. Nahajamo pet teras, med katerimi je najvišja v višini 510 m, naslednje nižje se pa nahajajo v višinah 502, 495, 488 in 478 m'1)- Tudi onstran doline imamo pod vilo Zaka več lepo razvitih teras, katerih najvišja odgovarja po višini 500—502 m drugi izmed prej omenjenih teras, nižja v višini 495 m pa tretji. Končno se nahaja tu še ena, katere višina mi ni znana, sodim pa, da bo odgovarjala četrti terasi. Peta, najnižja terasa torej tu ni razvita. Vendar imamo v dolinici med vilo Ak in Mirni dol razvito že omenjeno najnižjo teraso, ki je najnižja sploh, visoka komaj 1 - I1/* ni nad današnjo gladino jezera. Poleg nje se nahaja še skalnata terasa, ki moli kakor pomol v sredo doline in odgovarja tretji terasi (495 m). Na obrežju med Gradom in Želečami so terase zelo slabo ohranjene in vrhu tega še kot take negotove radi umetno izravnanega terena. Še najbolj pride do izraza terasa nad Zdraviliškim domom v višini 495 m in nižja v višini Zdraviliškega parka oziroma razsežnega igrišča v smeri proti Grajski skali. Prav tako sta nad Park-hotelom ohranjeni tudi dve terasi, katerih ena odgovarja istotako višini 495 m.
Otok sredi jezera, tipičen osamelec, je kol pretežna večina osamelih gričev v naših klimatih moral nastati potom lateralne erozije in to morda že v dobi pred nastankom blejske kotanje, ker je bila slednja v kasnejših dobah skoraj vedno če ne ojezerjena pa vsaj toliko zasuta, da je bil tudi Otok docela prekrit. Tekom ledene dobe ga je eksarativna sila preoblikovala v grbino, nakar je bil v postglacialni dobi vsled tedanjega višjega nivoja jezerske gladine dalj časa pod vodo. Zato je nastal tekom časa iz grbine preoblikovan jezerski zaokroženec z izredno dobro ohranjenim nivojem 495 m, ki torej odgovarja zgoraj omenjeni tretji jezerski terasi. Pod tem nivojem je
•') Vse navedene višine sem določil s kompenziranim aneroidom, kjer sem vzel za bazo višinsko ločko 475 m 1. j. gladino jezera. Radi neposredne bližine teras mi forej ni bilo treba upoštevati korekcij. Pripominjam, da sem omenjene višine izmeril po večkrat.
ohranjena še ena nižja terasa, katere višine sicer nisem meril, vendar menim, da se bo nahajala v višini druge terase (ca 488 m).
Kot že omenjeno so jezerske terase deloma abrazijske, deloma akumulacijske. Pri slednjih sem našel več jam in golic, kjer se dobro razločijo jezerski sedimenti, na dveh mestih pa iste celo z značilnimi deltastimi plastmi. Za vilo Morska Zvezda v dolini jezerske Rečice se nahaja več jam, kjer kopljejo pesek. Takoj pod humusom, ki tvori ca '/*—7> ni debelo plast, pričenja drobnejši prod. Z ostrim prehodom mu sledi mivka, nakar se v globini 1—l1/« m zopet pojavi prod v ozki progi nekaj dm debeline; nato sledi zopet mivka. Plastovitost je posebno izrazita pri mivki, ki pada proti NE za 20°, torej v obratni smeri od jezera. Slične razmere se nahajajo v večini teh jam, le da se naklonski kot menja od 5—30°. V eni izmed omenjenih jam je bila jasno razvidna celo deltasta plastovitost, ki sem jo opazoval v poletju 1. 1928. Pod ca 30 cm debelo plastjo humusa se nahaja v debelini V» m droben pesek, odložen še popolnoma vodoravno. Takoj nato pričenja mnogo debelejši prod, ki doseže debelino 1 m in še več ter je nagnjen proti NE, v obratni smeri pa se polagoma izklini. Temu slede z jako ostro mejo, ki je radi debelejšega proda tem bolj vidna) plasti mivke, drobnega peska in zopet proda, ki se med seboj menjajo. Omenjene plasti tvorijo drugo teraso z višino 488 m.
Približno slične razmere sem našel onstran jezera tik pod vznožjem Kozarca nekako nad mlinom pri Stopnjeku. Tudi tu je pod humusom odložen drobnejši prod in pesek popolnoma vodoravno, nato pa sledi skoraj v enakem naklonskem kotu vpadajoča mivka v precejšnji debelini. Plasti mivke vpadajo proti SS£, torej zopet v obratno smer od jezera kot pri vili Morska zvezda. Dalje je zanimivo, da se nahajajo te plasti prav tako v višini približno 488 m.
Ostanki teras med Gradom in Želečami so enako akumulacijski, saj omenja že Cvijič"2), da se tod na več mestih nahaja jezerska glina in pesek, ki prehajata v fluvioglacialni prod.
Ostale jezerske terase bodo večinoma abrazijske, predvsem velja to za teraso, na kateri se nahaja vila Ak, in za teraso z vilo Zaka. V bližini teras poleg vile Kessler so kopali v decembru 1. 1928. nad 1 m globok jarek, kjer se je pokazal grušč pomešan z zemljo, vmes so se pa nahajali tudi večji bloki. Nalikuje torej morenskemu materialu. Slične razmere so se pokazale pri kopanju za napeljavo vodovoda v dolinici med vilama Ak in Mirni dol, le da je tu manjkalo debelejših blokov. Zlasti v prvem slučaju bo treba še točnejše ugotoviti, ali so se ob prvotno strmi jezerski brežini v postglacialni dobi izproževali podori ali pa je bila tod res odložena morena. V prvem slučaju bi se te terase (zlasti ona NE od vile) morale pač tako deformirati, da danes ne bi bile več tako dobro ohranjene kakor so.
]. Cvij ič, 1 c., p. 35.
Preden ne bo še kaj profilov, in (o mnogo globljih (er v neposredni bližini odkritih, (oliko časa ni možno računati na končno rešitev tega problema.
Višje jezerske terase od one nad vilo Kessler v višini 510 m nisem nikjer našel. Tako bi bila najvišja gladina Blejskega jezera v postglacial ni dobi 35 m višja od današnje. Cvijičeva navedena višina je torej za 10 m previsoka.
Obseg Blejskega jezera v tedanji postglacialni dobi za časa njegovega maksimalnega stanja je bil nekoliko večji od današnjega. Njegov večji obseg je bil izražen predvsem v zalivih, ki so segali daleč v kopno. Tedaj sta obstojala daljša zaliva v današnji dolini Rečice in v Zaki, največja zajeda pa se je nahajala v smeri proti savski dolini. Zgoraj omenjeni profili jezerskih plasti, ki so nagnjeni v obratno smer proč od jezera, in tudi potek terase za vilo Morska Zvezda pa nam kažejo, da je v rečiški dolini segal v tedanje jezero daljši pomol, na čigar koncu stoji danes vila Morska Zvezda. Prav tako je moral segati od Kozarca proti severu oziroma severovzhodu sličen pomol, vsled česar je nastal med Kozarcem in Stražo manjši zaliv. V ta zaliv je pritekal tedaj pritok, kar moremo sklepati tudi po horizontalno odloženem rečnem produ, ki prekriva nagnjeno mivko, potem ko se je jezero že za toliko umaknilo. Z ozirom na pregrado med Blejskim gradom in Stražo, ki ni mnogo višja od višine 510 m, določena najvišja jezerska gladina ni previsoka, tako da j*e moralo jezero imeti tu zaključen nasip proti ostali Radovljiški kotlini. Pregrada med Stražo in Osojnico pa ni niti tako visoka (vrh griča, ki tvori pregrado, meri komaj nekaj nad 500 m), kot pravkar omenjena; tu namreč še danes nahajamo edini jezerski odtok, Jezernico. Prehod med Stražo in Osojnico je namreč, kot že zgoraj omenjeno, obstojal že v predglacialni dobi, ker je segalo tedanje jezero mnogo južneje odtod, o čemer priča zlasti nahajališče jezerskih sedimentov pod Kozarcem. Pregrada je morala torej obstojati tako v tedanji kakor tudi v postglacialni dobi (le da je bila vsled eksaracije bohinjskega lednika v slednji dobi precej nižja) mnogo južneje in to najbrže med Obročem in Osojnico. To pregrado, ki je obstojala iz konglomerata, na posameznih mestih morda tudi iz žive skale, jepozneje prodrla Sava z lateralno erozijo, vsled česar se je začela izlivati v njo jezerska voda, katere gladina je segala mnogo višje. Tako je nastal j e z e r s k i o d t o k J e z er n i c a, ki je postajal tem daljši, čim bolj se je vsled neprestano znižajoče se gladine umikalo jezero.
Strmec Jezernice sprva ni velik, ko pa doseže sivico, nenadoma poglobi svojo strugo ter tako poveča svoj padec, da doseže v razmeroma kratkem teku savsko strugo, ki leži za celih 53 m nižje od gladine jezera.
Vendar pa je Blejsko jezero imelo tudi že pred nastankom Jezernice svoj odtok v Bohinjsko Savo. V Želečah namreč opazimo približno v višini 495 m suho dolino, imenovano Dindol, ki je še danes zelo dobro ohra-
njena, ne sicer toliko v obrežnem delu jezera kot dalje proti vzhodu za vilo Straža. Razmeroma široka dolina, kjer so ohranjene na posameznih mestih tudi še rečne terase, sega proti vzhodu do bolnice, nato se pa obrne naravnost proti jugu mimo Selškega Brežnika in Ribenskega Brež-nika ter končno mimo Strgovnika, — tu najbrž radi mlajših postglaci-alnih savskih teras ni več tako izrazita, — proti Bohinjski Savi. Suha dolina je ostanek nekdanjega jezerskega odtoka, ki je odvajal vodo Blejskega jezera v Bohinjsko Savo. Po višjem nivoju (495 m), v katerem pričenja dolina pri jezeru, moremo sklepati, da je bil ta jezerski odtok starejši od današnje ezernice. Vendar sega njegov nastanek še vedno v postglacialno dobo, ker Je predrl čelno oziroma robno moreno, ki se potem še nadaljuje na pobočje Straže. Material omenjene morene je odlagal jezerski odtok na obeh straneh svoje struge. Strmec suhe doline je zelo majhen in šele na koncu proti savski dolini nekoliko bolj znaten. To je samo ob sebi umevno spričo dolge poti oziroma oddaljenosti začetka jezerskega odtoka od njegovega ustja z ozirom na mnogo krajšo pot jezernice, zlasti pa vsled dejstva, da je začetkom postglacialne dobe bil nivo Bohinjske Save kot njegova erozijska baza mnogo višji.
Blejsko jezero je moralo dalj časa segati s svojo gladino do približne višine 495 m. To nam dokazuje ne samo Olok kot jezerski zaokroženec-temveč tudi še številni ostali ostanki teras v tej višini, ki so se ohranili skoraj edini tudi med Blejskim gradom in Stražo, ter gornji del omenjene suhe doline, ki se nahaja v enaki višini. Toda ko je začela jezernica odvajati jezersko vodo in mogla po svoji znatno krajši poti odvajati vodo hitreje in v izdatnejši množini, je prvotni jezerski odtok zaostajal. Vsled hitreje znižajoče se jezerske gladine je začel polagoma usihati in končno ostal izven funkcije. Jezernica pa, ki je prevzela ves jezerski odtok nase, je še hitreje poglabljala in urezovala svojo strugo, tako da si je vrezala pot že skozi konglomerat in sivico.
Kot je že zgoraj omenjeno, obstoja današnje jezero šele od pozne würmske dobe dalje. Po tej dobi so morale nastati vse obstoječe jezerske terase, za kar imamo sledeče dokaze. Starejše starosti omenjene terase ne morejo biti, kljub temu da se nahajajo nižje odnosno vsaj v isti višini kot najvišja čelna morena, ki zatvarja jezero pri Gradu. To dokazujejo profili jezerskih plasti tako v rečiški dolini kot pod Kozarcem, kjer je mivka prekrita z razmeroma tanko plastjo rečnega proda, nad katerim se nahaja takoj humus. Dalje je važno dejstvo, da tudi med te jezerske plasti niso bile nikjer vnešene glacialne ali fluvioglacialne tvorbe. Iz tega torej sledi, da so omenjene jezerske terase postglacialne starosti.
Jezero je začelo postopoma upadali izvzemši večjih in manjših oscilacij, ki so razvidne samo iz profilov nekaterih teras. Pri oblikovanju teras pa oscilacije ne pridejo mnogo do izraza. Iz profilov, ki jih nudijo jame
za vilo Morska Zvezda v dolini Rečice, je namreč jasno razvidno večkratno menjavanje plasti prav finega peska oziroma mivke s plastmi proda.
V	koliko moramo vzroke za upadanja gladine jezera odnosno za nastanek jezerskih teras iskati v klimatskih odnošajih in v koliko v ostalih okoliščinah, bomo videli iz naslednjih razmotrivanj. Predvsem ne smemo domnevali, da bi na upadanje jezer vplivala čedalje manjša množina padavin, kot bi mogli pričakovati, temveč je vplivanje iste prav obratno, tako da čedalje večje padavine pospešujejo usihanje jezer. Na to opozarja zlasti Berg*3). Z rastočo množino padavin naraščajo reke, njih sila raste in za-sipuje jezera na eni strani, na drugi jih pa odvaja s tem, da odstranjuje pregrade in zajezitve. To dokazuje tudi današnja geografska razprostranjenost jezer oziroma kotanj v raznih klimatskih pokrajinah. Seveda moramo pri tem računati tudi z modifikacijami, ki niso popolnoma v skladu z omenjenim splošnim pravilom in ki zavise predvsem od areala jezerske gladine in od konfiguracije obrežja.
Kar se torej. tiče morebitne spremembe v množini padavin, zatrjuje Brückner, da se je ista v postglacialnih dobah komaj bistveno razlikovala od današnje'4)- Berg pa meni, da je današnja množina padavin v primeri z glacialno dobo manjša, toda po daunskem stadiju se množina do danes ni prav nič spremenila. V dobi med daunskim stadijem in historično dobo pa je bila toplejša in bolj suha klima od današnje65). Temu mnenju se popolnoma priključujeta tudi Koppen in Wegener, le da izražata dvom glede manjše množine padavin današnje dobe v primeri z glacialno, ker se množina vode na kopnem poveča tudi lahko samo z znižanjem temperature66). S klimatskimi spremembami tekom postglacialne dobe sploh sta se doslej najtemeljiteje bavila Gams in Nordhagen, ki sta obenem upoštevala tudi glacialne razmere. Imela sta med drugim pred očmi tudi končno ugotovitev Blytt-Sernanderjeve teorije, da je bilo namreč v gotovem oddelku postglacialne dobe toplejše in bolj suho podnebje od današnjega. Zdi se, da se jima je to na podlagi neštevilnih izsledkov posrečilo. Hkratu sta nam pa podala za vso postglacialno dobo kolikor mogoče na paleon-toloških, arheoloških in pedoloških podatkih - ki sta jih v nekaterih slučajih dognala z docela novimi metodami — utemeljen pregled klime odnosno njenih sprememb. Prevzela sta Blytt-Sernanderjevo klasifikacijo postglacialne dobe, ki je razdeljena iz klimatskega vidika na borealno, atlantsko, subborealno in suballantsko dobo. Današnjo dobo upoštevata de-loma kot samostojno, deloma jo prištevata še k atlantski dobi. V borealni
ea) L. Berg, Das Problem der Klimaänderung in geschichtlicher Zeit. Geogr. Abh. X/2, Leipzig 1914, p. 14.
**) E. Brückner, Posfglaziale Klimaänderungen und Klimaschwankungen im Bereich der Alpen. Die Veränderungen des Klimas seit dem Maximum der leizten Eis-zeil. Slockholm 1910, p. 106.
os) L. Berg, 1. c., pp. 35, 39, 67.
M) W. Köppen und A. Wegener, Die Klimate der geologischen Vorzeit. Berlin 1924, p. 253.
dobi je po njuninem mnenju takoj (po končni umaknitvi lednikov) nastopila toplejša in bolj suha klima. V alpskem ozemlju so bila poletja toplejša in bolj suha kot danes, vendar tedaj toplotni maksimum postglacialne dobe še ni bil dosežen. V naslednji atlantski dobi je postala klima bolj vlažna, v subborealni dobi pa je povprečna poletna toplina dosegla svoj postglacialni maksimum. V alpskem ozemlju je bila tedaj poletna toplina za 2" C višja, padavin pa je bilo letno za ca 200 mm manj od današnjih. Kako dolgo je trajala ta klima v subborealni dobi, se še ne da ugotoviti. V subatlantski dobi se je klima nenadoma poslabšala, medtem ko je v današnji dobi nastopilo zopet toplejše in bolj suho podnebje07). Omenjenim izvajanjem se je v polni meri pridružil tudi Gradmann, ki meni celo, da je sedaj ta problem končnoveljavno rešen68). Prav tako je prišel Hayek s fitogeograf-skega stališča do zaključka, da je obstojala v Vzhodnih Alpah v postglacialni dobi perioda toplejših in dalj časa trajajočih poletij, v katerih je mogla ilirska ter insubrijska flora prodirati dalje v alpske doline nego danes.
V	alpskih dolinah so bila topla in suha poletja, spomladi in jeseni pa je bilo mnogo padavin. Po njegovem mnenju bi odgovarjala ta perioda inter-stadialni dobi med gschnitzkim in daunskim stadijem"'1). Na podlagi navedenih dejstev vidimo, da se je klima v postglacialni dobi menjavala, vsled česar moremo sklepati, da torej jezero ni samo neprestano upadalo, temveč je bila njegova gladina podvržena tudi večjim oscilacijam, ki smo jih domnevali že na podlagi zgoraj omenjenih činjenic. Vendar pa je treba pripomniti, da so oscilacije morale biti čedalje manjše že z ozirom na ostale faktorje, ki so pospeševali neprestano upadanje in ki so morda imeli oziroma imajo nanj mnogo večji vpliv kot spremembe klimatskih odnošajev. Samo ob sebi je namreč umevno, da obstoja neka zavisnost med menjavanjem jezerske gladine in klimatskimi odnošaji. V koliko so ti vplivali zgolj na upadanje jezera, pa bo vsled presplošnih zgoraj omenjenih podatkov z ozirom na naše kraje pač težko ugotoviti.
Do mnogo bolj gotovih zaključkov pridemo, če upoštevamo še ostale momente, ki so morebiti vplivali na upadanje jezerske gladine. Že površni pogled na hidrografsko omrežje Blejskega kota nam pove (gl. sl. 2), da so morale nastati tekom zadnjih dob precejšnje spremembe v rečnem sistemu. Na te spremembe namiguje že Went zel, ko trdi, da je prej (v predgla-cialni dobi) tekla Bohinjska Sava mimo Gradu, da so čelne morene pri Gradu ustvarile novo razvodje med Radovino in savsko Rečico ter med slednjo in jezersko Rečico70). Ko govori Brückner o postanku Vintgarja,
H. G a m s und R. N o r d h a g e n. 1. c., pp. 293—308.
68) R. Gradmann, Die postglazialen Klimaschwankungen Mittel-Europas. G. Z 1924, pp. 256 257.
°9) A. v. H ay ek, Die postglazialen Klimaschwankungen in den Oslalpeti vom botanischen Standpunkt. Die Veränderungen des Klimas seit dem Maximum der letzten Eiszeit. Stockholm 1910, p. 115.
70) J. W e n t z e 1, I.e., pp. 6, 12.
N O
w — ti
I
a		
UJ		
en		o e 6 x
0.		r|
:>		o
<£		c «1 r,
h		
o		
X		
<c	as	
13	o	
LÜ	a	
¥		
w	z	
"3	_J	
Lil	<£	
-J	—	
m		
	<£	
UJ	-I	
oc.	L7	* 0
LÜ	J“	-u ■«>
Z	(0	0
N	O H	O i j, M
<	LL	'J V) o «. «J
OH	z	O w 0	N 1	(U
UJ		5 c
X.		« «
<0		Ž 's
u.		1'
<		■5* 5»
a:		0) 0» v «
D		^ *
O		I
£		j j
O		
X		
•° E
£ 5
>o ca ra S= sr
O
«3 C
bi n 03
O ^
O to i	N
T3 2 : 3 nj
P8
X
N
Ct
a
o
«= c/)
— ra cj n
KJ
_ O
T3 (/j C C
O o
r7 -O
:r.
c ^
o >
«a	r-	O	
GO	— CJ	C/) 'E	
	>		
’5 3	w- 0»	cy Vf)	
		ra	
-X	C5>	*5	
	'U	ca	
ca	O	>	
c/3	OJ	ca	
o	o		
Ci#	s	.— N	
C/5	, .,„	ta	
			ca
S			
1—		=3	S
o	*/)	TD	*->
E	ca		3
(V		OJ	
</)	O	O	ca
>	JX.	O.	►j
omenja prav tako umaknitev Radovine iz Radovljiške kotline, ki ji je bohinjski lednik zaprl pri Rečici direktno pot proti vzhodu71)-
Današnje jezero dobiva poleg toplih vrelcev ob vzhodnem obrežju pri hotelu Toplice še dotok iz Zake, majhen potoček, ki izvira v Solznem nad železniškim predorom ter teče s precejšnjo množino vode proti Zaki, kjer ponikne sredi travnika ter se pojavi šele tik obrežja kot navidezno stoječa voda. Dalje dobiva jezero pritok Rečico, ki izvira v dveh izvirkih blizu zaselka Za trato nad Polšico; dobiva pa še nešteto drugih pritokov večinoma z desne strani in teče po dolini pod blejsko postajo, kjer se v bližini Ribiča izliva v jezero. Blizu Grinčič se deloma pretaka voda, zlasti če je visoka, iz jezerske Rečice v drugo, savsko Rečico, ki ima svoj izvor v precej razsežnem močvirju med Rečico in Polšico ter teče skoraj ves čas vzporedno s prej imenovanim potokom. Pri Grinčičah se pa obrne čez cesto in teče nato med tretjim in četrtim morenskim nasipom navzdol proti Savi, v katero se izliva pri blejskem mostu. Tako imamo v tem slučaju opraviti z biiurkacijo, ki jo deloma zakriva obsežno močvirje, kar je bilo tudi vzrok, da so doslej gornja toka obeh Rečic skoraj povsod na kartah zamenjavali. Katastralne mape iz 1. 1826. še nimajo vrisane omenjene bifurkacije, vsled česar je možna domneva, da je morda nastala pozneje potom umetne kanalizacije. Sicer pa starejše katastralne mape v hidrografskem oziru niso vedno povsem zanesljive, ker manjkajo na njih večkrat manjši potoki in izvirki12).
Poleg tega ima jezero v rečiški dolini še mnogo manjših dotokov in prav tako tudi še nebroj vrelcev, ki prihajajo na dan ob severnem obrežju nad werfenskimi peščenjaki, zlasti pa izpod prve in druge čelne morene na severovzhodnem obrežju. Brez dotoka je torej edinole južna stran od Straže do Osojnice. Kot edini večji nadzemski odtok deluje danes Jezernica ki odvaja pri hotelu Central jezersko vodo ter se izliva v Bohinjsko Savo blizu njenega izrazitega kolena. Poleg tega je še precej studencev (n. pr. pri Poličarjevi tovarni), ki imajo po talni vodi zvezo z jezerom in ga tako odvajajo. Talna voda mora segati tu precej visoko, ker je teren daleč na okoli precej močviren. Da je to stanje trajno, nam dokazuje močvirna flora.
Čelne in robne morene tako bohinjskega kakor tudi radovniškega led-nika so bile glavne ovire, ki so znatno spremenile prvotni rečni sistem Blejskega kota. Bohinjski lednik je ostavil največ moren, to je šest na severovzhodnem koncu Blejskega jezera, ki ga tu popolnoma zatvarjajo. Pri Že-lečah preide čelna morena - danes deloma že pretrgana po prvem post-glacialnem jezerskem odtoku — v robno moreno, ki se razteza še po pobočju Straže. Nad rečiško dolino onkraj železniškega tira se tudi še
’*) Penck-Brückner, I. c., p. 1057.
’*) Poleg omenjene bifurkacije na vseh dosedanjih kartali iudi lok obeh Rečic, jezerske in savske, ni popolnoma ločno označen; večinoma je vrisan z izvirom pri Polšici. Islolako je polok v Zaki povsod označen kol popolnoma nadzemski vodolok.
nahajajo osfanki robne morene. Med Slražo in Osojnico pa manjkajo morene kol že zgoraj omenjeno. To je razumljivo, ker je prihajal lod odcepek bohinjskega lednika v blejsko kotanjo. Poleg omenjenih moren so za nas največje važnosti še morenski nasipi, ki ločijo od Podhoma do Krnice dolino Radovine od Blejskega kota. Prvi nasip, imenovan Na Vrščeh, se razprostira od Homa do Viševnice. V njem je več znatnejših prehodov, prvi se nahaja tik nad Podhomom, drugi je jugozahodno od njega, tretji, ki se v Spodnjih Gorjah razcepi v dva, proti jugovzhodu in v Megre, pri Fortuni nad Spodnjimi Gorjami. Onstran Viševnice se nadaljuje morenski nasip skoro do Krnice. Pri Mevkušu se nahaja v njem zopet tak izrazit prehod Od Krnice dalje je še en morenski nasip, vzporedno z njim pa poteka najbolj ohranjeni nasip, zvan Dolgo brdo. O slednjem skoraj ne bo dvoma da ga je odložil radovniški lednik. Glede ostalih omenjenih nasipov je še negotovo od katerega lednika izhajajo. Portirji, ki sem jih našel pri zadnji hiši v Spodnjih Gorjah in ob jezerski Rečici - ta jih je prinesla s seboj iz drugega morenskega nasipa jugovzhodno od Krnice in vzporednega Dolgemu brdu — še ne govore za bohinjski izvor. Po Kossmatu se namreč nahajajo porfirji tudi jugozahodno od Krnice7*)-
Pri Homu je vznožje bohinjskega lednika od Podhoma preko Sebenj do Zasipa oziroma Save popolnoma prekrito z moreno, v kateri se nahajajo številno zastopani porfirji (Ampfererjev profil v tem oziru torej ni popolnoma točen71]). Ko je lednik segal še nekako do Homa, so njegove omenjene morene in ledene mase zaprle večini potokov in rek prejšnjo pot ter jih prisilile, da so si poiskale drugo smer. Tako je bohinjski lednik prisilil Radovino, da se je obrnila proti severovzhodu. Tu se je njena voda v podnožju Homa in Poljane zajezila ter naraščala po ostalih dotokih, zlasti po ledniškem potoku, ki je prihajal izpod savskega odcepka Na poljanah. Začela si je v višini 700 m vrezavati v Hom tesni Vintgar. Kot nov dotok pa se ji je pridružila Rečica s še enim večjim pritokom, ki izvira na Mežakli.
Predglacialni tek Radovine nam je iskati edinole na progi med Krnico in Rečico oziroma rečiško dolino ob Blejskem jezeru. Že smer gornjega toka Radovine nad Krnico nam kaže, da je imel najbrž tudi nadaljnji tok v predglacialni dobi isto smer. Nad Krnico ni proti Radovljiški kotlini nikjer tako izrazitega prehoda kot so prehodi pri Grabčah (645 m), pri Mevkušu (640 m), pri Spodnjih Gorjah (590 m) onkraj Viševnice ter nad Podhomom (610 m), vendar je prehod pod gostilno „Emavs“ še precej izrazit. Kazal bi na zvezo proti jugovzhodu. Kljub temu omenjeni prehodi za predgla-cialno konfiguracijo lal niso prav nič merodajni, ker prodro subglacialne in tudi interglacialne vode morenske nasipe lahko na več mestih. Če danes
’*) Cf. geološko karlo 1 :350.000 priloženo njegovi razpravi Die adrialische Umrandung in der alpinen Fallenregion.“ Wien 1913.
,4) O. A m p I e r e r, 1. c., p. 420, lig. 14.
so namreč ohranjene na notranji strani in tudi med morenskimi nasipi sa-mimim ale suhe doline, ki so obdane čestokrat s terasami. Te ne morejo biti nič drugega kot vodotoki subglacialnih ter interglacialnih voda. Sicer obstoja od zgoraj omenjenega prehoda dolina v smeri proti jugovzhodu. Po njej teče sprva mal potok, ki izvira v Zgornjih Gorjah izpod morenskega nasipa, v njo pa priteka pri Polšici jezerska Rečica, ki se ji pridruži pozneje kot vzporedni tok še savska Rečica. Doline pa ne smemo brez tehtnih dokazov smatrati kot ostanek nekdanje radovniške doline. Dolina gravitira proti blejski kotanji. Čim bolj se ji približuje, tem manj je izrazita. Izravna se skoraj popolnoma s sosedno ravnino in pojavi se razsežno močvirje. Šele pri žagah se dolina zopet poglobi in razširi. Ker pa ne gravitira samo ta dolina, temveč tudi ves ostali teren proti blejski kotanji in je tu pač najbližja zveza med značilnim kolenom današnje Radovine pri Krnici in Blejskim jezerom, smemo smatrati kot najverjetnejše, da se je v približno tej smeri nahajal predglacialni tok Radovine, ki je tedaj dobivala jezersko Rečico (in deloma tudi savsko) kot svoj pritok.
Od Spodnjih Gorij dalje proti Podhomu je ohranjena suha dolina Megre, ki je med vsemi ostalimi morda najbolj izrazita. Po dolini teče danes majhen potoček, ki izgine po kratkem toku v močvirju. Slednje je bržkone nastalo vsled malega morenskega nasipa na dolnjem koncu suhe doline. Radi precejšnje globine utegne biti omenjena dolina ostanek kake predglacialne. Na Mežakli se namreč nahaja pri Gornjih Lazih tudi dobro ohranjena suha dolina, katere nadaljevanje je moralo biti v Blejskem kolu. Tega nadaljevanja vsled pomanjkanja dokazov ni mogoče ugotoviti. Spričo prehoda pri Mevkušu, vrezanega v živo skalo, pa moremo domnevati, da je tod potekal ta predglacialni potok, ki je v gotovi dobi morda uporabljal tudi dolino Megre in tekel dalje proti Dolinski Savi
V	predglacialni dobi torej Rečica, ki izvira na Mežakli, ni mogla biti pritok Radovine, temveč je obdržala najbrž samostojen tok do Dolinske Save, v katero se je izlivala. Približno smer predglacialnega toka Rečice nam kažejo suha dolina severozahodno od Podhoma ter še danes dobro vidna suha struga mimo Sebenj do Zasipa, ki pa najbrž tudi ni ostanek predglacialne doline. Struga se nenadoma končuje, obkrožena z neznatnimi nasipi (Na goričkah), ki napravljajo videz manjšega morenskega nasipa.
Na ozemlju med Sebenjami, Rečico in Gradom, ki je bilo več ali manj zaprto z morenami, je polagoma začela zastajati voda. Nastalo je močvirje, ki se je še do danes ohranilo, vendar pa je dobilo odtok v savsko Rečico.
Tudi na ozemlju med Rečico in Polšico obstoja danes večje močvirje, ki je najbrž ostanek manjšega postglacialnega jezera. Robna morena bohinjskega lednika, ki se nahaja pri žagah nad Rečiško dolino, je morala jezerski Rečici zapreti nadaljnjo pot ter jo tako zajezila. Ko je voda dovolj narastla, je prodrla imenovano moreno in tako zopet dobila zvezo z Blej-
skim jezerom. Toda že v interglacialni dobi je moralo na fern ozemlju obstojati enako jezero, kar dokazuje pasovifa glina, ki sem jo našel pod Polšico v dolini jezerske Rečice. Pasovifa glina je prekrita s talno moreno, v kateri se nahajajo številni porfirji, in je torej ekvivalentna oni pri Skalah
Prav tako kot je bila po morenah zaprta pot dotokom v Blejsko jezero, tako je bil tudi postglacialnemu Blejskemu jezeru onemogočen odtok. Tu imamo torej med drugim tudi iskati vzroka, zakaj je bil v začetku post-glacialne dobe nivo jezerske gladine toliko višji od današnjega. Da si je nato jezero priborilo svoj odtok pri Želečah, omenjam že zgoraj. Kje je imelo predglacialno jezero svoj odtok, bo z ozirom na to, da je bila kotanja še v postglacialni dobi zaprta proti Bohinjski Savi, primeroma lahko odgovoriti. V poštev pride namreč samo mesto med Gradom in Želečami. Glede nadaljnjega toka moremo samo domnevati, da je bila smer odtoka naravnost proti vzhodu, kjer se je morda izlival v Dolinsko Savo. Ker pa visi ves teren med savsko Rečico in Dolinsko Savo proti jugu, končno tudi ni izključeno, da je imel tedanji odtok enako smer ter se potemtakem izlival v Bohinjsko Savo vzhodno od Straže.
O spremembi toka Bohinjske Save kot ga navaja Wentz el, ki meni, da je v predglacialni dobi tekla mimo Gradu in tako torej skozi blejsko kotanjo, ne da bi to podkrepil s kakimi dokazi ali vsaj razlogi, seveda ne more biti govora. Da Bohinjska Sava ni tekla po navedeni poli, dokazuje najprej dejstvo, da nimamo od Gradu	dalje nikjer nikakega	sledu	o nekdanji savski dolini, ki bi	morala biti	koncem predglacialne	dobe	že to-
lika, da bi jo tudi morene in mlajši zasip ne mogli popolnoma zakriti oziroma izravnati z ostalim površjem. Tudi bi se moral jezik bohinjskega lednika nadaljevati skozi po tej domnevani dolini daleč iz Gradu ven tja do izliva Bohinjske Save v Dolinsko, kjer bi v obližju ostavil čelne morene, o čemer pa seveda tudi ni nikakega sledu. Nasprotno, blejski odcepek se je končaval pod Homom, kar nam pričajo nasipi talne morene, ki potekajo vzporedno s pobočjem Homa. Ali se imenovani nasipi smejo prištevati k čelnim morenam, bo treba	še temeljito	preiskati in končnoveljavno	ovreči
vse ostale možne razlage.	Nadalje, ako	je že Bohinjska Sava	tekla	mimo
Gradu, ni bilo v poznejših dobah nikdar nikakega povoda, ki bi vplival na preokret smeri njenega toka. Na tem mestu, to je med Osojnico in Obročem, Kozarcem ter Stražo, ne nahajamo nikakega morenskega nasipa, ki bi tvoril znatno oviro kot ostale zgoraj omenjene čelne morene. Tudi je iz Ampfererjeve karte Bleda razvidno, da je ta prehod edini, ki ni prekrit s talno moreno. Najvažnejše pa je v tem slučaju dejstvo, da je pregrada pred nastankom Jezernice oziroma pred savskim predorom obstojala iz konglomerata, starejšega zasipa, ki je bil odložen že v predglacialni dobi. Kot glavni razlog, da Bohinjska Sava v predglacialni dobi ni mogla teči mimo Gradu, je vsekakor višinska diferenca obeh Čelnih kotanj. Že Richter je opozarjal na to, da je dolina današnje Bohinjske Save za 53 m nižja od
gladine Blejskega jezera in še vedno za 23 m globlja kot jezersko dno na najglobljem mestu (in lo v razdalji samo pol kilometra75]). Blejska kofanja bi z ozirom na skozi njo tekočo Savo morala bili mnogo globlja od tedanje savske doline Že z ozirom na sam strmec reke, pa seveda tudi globlja od današnje savske doline. Od tu dalje proti Radovljici bi torej v tem slučaju v predglacialni dobi sploh ne mogla obstojali kaka večja dolina. Na vsak način je treba priznati, da se višinska diferenca med obema kotanjama neprestano povečuje, ker na eni strani poglablja Sava svojo dolino, na drugi se pa vsled neprestane akumulacije po jezerskih pritokih njeno dno zvišuje. Pomisliti pa je treba, da je bilo tudi neposredno predglacialno dno doline skoraj do enake višine že poglobljeno kakor danes ter da je bilo v tedanji dobi tudi večje število in to mnogo močnejših jezerskih pritokov nego so današnji. Bili so torej v stanu nanašati mnogo več materiala kot se dogaja v postglacialni dobi. Cvijič izrecno pripominja, da se je v Mlinem (on navaja napačno ime „Jezersko selo“, kar je enostaven prevod nemškega »Seebach“) odcepil en krak od glavnega bohinjskega lednika, ki je šel torej po današnji savski dolini naravnost proti vzhodu76). Ker je glavni del lednika ubral gotovo najnižjo in najbolj odprto pot, smemo torej sklepati tudi na podlagi tega, da je bila savska dolina fudi že v predglacialni dobi znatno nižja od blejske kotanje in da torej zgoraj omenjena višinska diferenca ni samo delo postglacialne erozije odnosno akumulacijo.
Znatno nižji nivo današnje savske doline od blejske kotanje govori torej brezdvomno za to, da je tudi že v predglacialni dobi morala Sava teči naravnost proti vzhodu.
Da bi se morda predglacialna Bohinjska Sava že pri Bohinjski Beli obrnila proti Blejskemu jezeru ter tekla preko današnjega sedla z višino 555 m zahodno od Osojnice, ki veže Zako s savsko dolino, je popolnoma izključeno vsled tega, ker obstoja sedlo v svoji osnovi iz žive skale in ne iz konglomerata ali celo mlajšega zasipa. Omenjene višine torej nikakor ni spraviti v sklad z mnogo nižjim nivojem predglacialnega dolinskega dna
Večina sprememb v rečnem sistemu Blejskega kota je bila povzročena po giaciaciji. Iz tega sledi jasno, da vpliv sprememb še izza časa glacialne dobe ne seže več na postglacialno upadanje jezera.
K upadanju odnosno zniževanju jezerske gladine je vsekakor največ pripomoglo sukcesivno zniževanje erozijske baze, Bohinjske Save, v katero se izliva Jezernica. Tudi Bohinjska Sava je v postglacialni dobi zopet začela poglabljati in širiti svojo strugo. O tem pričajo številne in zelo dobro ohranjene terase, ki segajo skoraj do zaselka Zazero in ki bi časovno ne-
,6) E. Richter, 1. c., p. 29.
7e) 1. Cvijič, 1. c„ p. 34.
kako odgovarjale jezerskim. Najvišja terasa v približni višini 485 m je ohranjena že v zajedi med Kozarcem in Obročem oziroma Jezernico fer ceslo, ki vodi z Bleda na Bohinjsko Belo, (orej lik pod Zazerom, dalje med Kozarcem in Dobro goro ter končno od Dobre gore dalje proti Ribnemu in Bodešičam. južno strmo pobočje Dobre gore predstavlja z omenjeno teraso nekdanji breg Bohinjske Save, ki je torej tedaj tekla med Dobro goro in Strgovnikom, med katerima je s svojo erozivno silo poglobila že eksara-tivno znižano pregrado. Višina druge nižje terase znaša približno 468 m (to je višina Ribnega, ki leži večinoma na tej terasi). Ta v celoti ne poteka več onstran Strgovnika; Sava je v tej dobi že tekla med njim in lelovico. južno od Obroča je razvitih še več nižjih, najmlajših teras z majhnimi relativnimi višinami.
Ako torej primerjamo nivo najvišje oziroma najstarejše savske terase (485 m) z današnjim nivojem dna savske doline (425 m), vidimo, da je Sava v postglacialni dobi poglobila svojo strugo za ca 50 m oziroma si je znižala za 20 m svoj nivo, vzporedno z upadanjem Blejskega jezera. Pri primerjanju obeh vrst teras, rečnih kakor jezerskih, opazimo tudi, da je relativna višina najvišjih teras povsod višja od najnižjih. Sklepati moremo torej, da je z vertikalno erozijo Bohinjske Save, torej z znižanjem erozijske baze, bilo v zvezi tudi upadanje Blejskega jezera, ter da so se na obeh straneh, jezerski kakor savski, začele skoraj istočasno tvoriti teras«.
Vsako jezero končno popolnoma izgine, ker pride z dotoki vanj mnogo več materiala kot ga morejo odtoki odnesti s seboj. Težji in debelejši material odlagajo vode že v bližini svojega izliva, dočim se finejši uleže šele mnogo kasneje in v večjo globino. Jezerski odtoki odnašajo večinoma le pri-vršno vodo, ki je precej čista in sicer tem bolj, čim dalj se nahajajo ti odtoki od ostalih pritokov. Credner je v svojem učbeniku (Elemente der Geologie 1912) prav dobro označil vsako jezero kot nekako čistilno kotanjo (Klärungsbecken), kamor prihajajo vode več ali manj obložene z materialom, zapuščajo ga pa skoraj popolnoma čiste. Isto velja v veliki meri za Blejsko jezero, ki ga polagoma zasipujejo številni pritoki, dočim odvaja Jezernica vedno popolnoma čisto vodo. To se dobro vidi pri hotelu Central.
Tako smo videli, da je bilo Blejsko jezero zasuto že v p re d g 1 a c i a 1 n i dobi s starejšim zasipom, ki ga je odstranil pozneje lednik, ter nato še enkrat v interglacialni dobi po mlajšem zasipu. Tej je sledila po končni umaknitvi lednika v pozni würmski dobi tretja ojezeritev, katero predstavlja še današnje Blejsko jezero. Po številnih pritokih se neprestano kopiči material na dnu jezera, jezerski -odtok pa odnaša samo privršnovodo, v s led česar, se jezersko dno neprestano zvišuje..Iz tega in iz
postglacial n ih le ra s, ki kažejo sicer na počasno a nepie-sfatio upadanje, vidimo, da se bliža jezeru konec dobe tretje ojezeritve, ako ne bodo posegle vmes zopet kake sile iti mu podaljšale obstoj do nedoglednosti.
Resume. — Les terrasses p o s t g 1 a c i a i r e s du lac de Bled par rapport ä sa morphogenese. Ampferer dejä vu le conglomerat pres de Mli o, incline vers la cuvette du lac et eppartenant ä 1’epoque preglaciaire, presuma que le lac de Bled aussi aurait pu exister ä cette meme epoque preglaciaire. Son hypothese est d’ ailleurs confirmee par 1’ aspect tectonique du bassin de Bled, oil 1’ on peut remarquer plusieurs failles, pres desquelles jail-lissent des sources chaudes d’ eaux minerales. II faut considerer encore le feit que, pendant le pliocene ou peut-etre meme au commencement de 1’epoque diluvienne, le bassin de Bled ou plutot celui de Radovljica, non seulement ra-lentissait son elevation, mais s’ enfongait meme. Ce fait est prouve d’ u e part par 1’accumulation enorme des terres rapportees anciennes, atteignant ici l’epais-seur de plus de 200 m; d’ autre part par la constatation du fait que les terrasses et les niveaux du pliocene inferieur — moyen, superieur — (1000 — 850 m, 800 m, 700 m, 680 — 640 m el 550 m) sont plus eleves que le niveau preglaciaire de la vallee (490-470 m), qu' il faut, dans le bassin de Bled, distinguer du niveau preglaciaire general (650 m). Quant ä 1’ activite glacia re du glacier de Bohinj, il faut dir qu'elle etait tres petite; ce fut surtout par un travail de simple transformation qu’ il grava dans le terrain ses traits caracteristiques en creant ainsi des apparences d’ une activite profonde.
Nous appuyant ä divers faits prouves, nous pouvons conclure que le bassin de Bled etait couvert de lacs par Irois fois. Pour la premiere fois le sol du bassin se couvrit de lacs pendant 1’ epoque preglaciaire. La mer, qui s’ etait ecoulee pendant le miocene superieur, laissa derriere elle, sur ce terrain du bassin de Bled, nombre de petits lacs dont quelques uns disparurent entierement au cour6 des temps. Mais le lac de Bled, a cause de sa depression considerable, devait disparaitre parmi les derniers, peut-£lre pas plus tot qu’ ä 1’ epoque, oü les terres rapportees antiennes comblčrent le fond du bassin. Que la cuvette preglaciaire füt couverte de lacs, nous pouvons le deduire d’abord du fait qu’ä cette epoque — la elle recevait un nombre plus grand d' affluents beaucoup plus fjrts qu’ aujourd’hui et puis du fait que sa profondeur etait considerablement plus grande que celle d’ aujourd’hui. La superficie aussi du lac preglaciaire devait etre beaucoup plus etendue que celle d’ aujourd’hui, puisque on trouve du conglomerat incline deja au milieu de la vallee de li Jezernica. Vers le sud-ouest il devait y avoir alors une barre entre I’ Osojnica et l’ Obroč, lequel etait uni avec la Straža par le Kozarec; cette barre cependant n’ etait pas en pierre vive, mais en conglomerat, puisque le profil, entaille par la Jezernica, ne nous fait nulle part apercevoir une base de pierre. A I’ epoque interglaciaire la cuvette se rem-plit de lacs pour la deuxieme fois; quelques-uns parmi ces lacs n’etaient peut-žtre que d’ anciens lacs de I’ epoque glaciaire. Nous en avons une preuve dans les sediments des terres rapportees posterieures qui commencent a beaucoup d’ endroits par des couches de glaise, passent peu a peu en couches de sable et oil I’ on peut remarquer souvent une stratification deltaique. A de tels sediments, trouves d£ja par Ampferer, il faut ajouter encore celui sous la Polšica que j’ ai trouvč moi • meme. II est vrai que je n’ ai trouve nulle part des couches de glaise et de stratification deltaique dans les environs immediats du lac, mats on peut tout de meme affirmer avec certitude que les eaux interglactaires
remplirent la cuvetfe, videe en partie au moins par le glacier; puis, au cours des temps, ces memes eaux comblerent la cuvette avec du sable et des terres rapporlees. A juger d’ apres les moraines frontales qui vers le nord - est en-tourent le lac de Bled et dont la formation remonte ä 1’ epoque glaciaire de Wurm, nous pouvons affirmer que la cuvette se couvrit de lacs pour la troi-sieme fois pendant le dernier quart de 1’ epoque de Wurm et que par consequent les origines du lac de Bled d’ aujouru’hui remontent ä la meme epoque. Ce n’ est qu’ ä partir de celte epoque que les restes morphologiques et strati-graphiques conserves sont assez nombreux pour que nous puissions nous creer une image exacie de 1’ existence du lac, da ses oscillations et baisses et de son etendue. II y a d’ abord du cote nord et nord-ouest du lac cinq terrasses bien conservees, hautes de 478 m, de 495 m, de 502 m et de 510 m, un fait dont on peut conclure qu’ ä 1’ epoque postglaciaire le niveau le plus eleve du lac surpassait au moins de 35 m le niveau d’ aujourd’hui. Que ces terrasses du lac datent de 1’ epoque postglaciaire, on ne peut pas en douier, car elles n’ ont pas subi 1’ influence de 1’ erosion glacia re, bien qu’ elles soient toutes situees plus bas ou, tout au plus, ä la meme hauteur que la plus haute moraine frontale qui ferme le lac pres du Chateau. Ensuite il faut considerer que toutes ces terrasses accumulees sont en materiaux rapportes, c’ est ä dire en sable fin ou en cailloux roules et nulle part recouverts de moraines inferieures, ni de terres rapporlees plus jeunes. L’ etendue postglaciaire du lac comprenait avec la superficie d’ aujourd’hui encore les terres assez vastes dans la Zaka, les deux vallees de la Rečica et 1’ entaille vers la Bohinjska Bela, oü il y avait une barre seniblable ä celle du lac preglaciaire (fig. 1.). Plus tard cette barre fut enfoncee par 1’ erosion laterale de la Sava et les eaux du lac, qui avaient un niveau plus eleve, commengaient ä se decharger dans le f euve. C’ est ainsi que se forma la riviere d’ ecoulement, nom mee Jezernica, qui devenait d’ autant plus longue que le lac, ä cause du niveau toujours bais-sant, reculait. Pourtant le lac de Bled s’ ecoulait dans la Bohinjska Sava meme avant la formation de la Jezernica. En partant de Želeče, derriere la Straža, il y a d’ abord dans la direction est une vallee morte, qui ensuite tourne directement vers le sud, c’ est ä dire vers la Bohinjska Sav8. Cette vallee morie montre pres du lac la meme hauteur que la troisieme terrasse du lac ou 1’ ilot au milieu du lac, c’ est ä dire 495 m. Cet ilot au milieu du lac — mon-tagne isolee par son origine — devait avoir pendant 1’ epoque glaciaire les apparences d’ un amas de roches moutonnees, pour prendre ensuite la forme d’ un Ilot bicn dessine, forme qu’ on peut voir encore aujourd’hui. — On se de-mande, si le lac, pendant 1’ epoque postglaciaire, ne faisait que baisser conti-nuellement ou si, au contraire, il n’ y avait pas d’ oscillations plus ou moins grandes Le profil de la deuxieme terrasse du lac dans la vallee de la Rečica, oü des couches de sable tres fin alternent avec des couches de cailloux roules, nous pousse vers la deuxieme hypothese. En recherchant les causes qui auraienl pu effectuer, respeclivement accelerer la baisse du lac jusqu’ ä son niveau d’ aujourd’hui, il faut mentionner d’ abord les changements de climat ä 1’ epoque postglaciaire; mais ce ne pouvait pas etre la cause unique et principale. Les changements du sysfeme fluvial dans le bassin de Bled ne pouvaient exercer aucune influence, puisqu’ ils eurent tous lien dejä pendant 1’ epoque glaciaire. II faut considerer au contraire comrae cause principale de la baisse continuelle du lac 1’ abaissement successif du niveau de base, c’ est ä dire de la Bohinjska Sava, dans Iaquelle se Jette la Jezernica. D puis la fin de 1’ epoque glaciaire, la Bohinjska Sava a approfondi en effet son lit de 50 m environ, car il y a un
parallele frappant entre les terra ses postglaciaires de la Bohinjska Sava et les terrasses du lac dont nous avons parle plus haut.
En etudiant les transformatio. s du systeme fluvial, j’ ai constate que, dans 1’ epoque preglaciaire, la Radovina coulait de la Krnica directement vers le lac de Bled et qu’ eile s’ y jetait	(fig. 2.). Ce	n’ est que plus tard	qu’ eile	a dü
prendre, ä cause des moraines	frontales et laterales du glacier de Bohinj	ainsi
que de celui de Radovina, la direction vers le nord qu’ eile suit encore. L’ hypothese de Wentzel, concernnnt le cours de la Bohinjska Sava ä travers la cuvette de Bled, n’ est plus du tout tenable, puisque ä partir du Chateau que selon son opinion eile aurait dü longer, il n’ y a absolument aucune trace d’ une vallee quel conque. Cette vallee aurait dü etre dejä vers la fin de 1’ epoque preglaciaire si profonde que meme les moraines et les terres rapportees i lus jeunes n’ auraient pu la couvrir completement ou la niveler au terrain environ-nant. Et meme, si la Bohinjska Sava aurait longe le Chateau, on ne trouve plus dans les epoques posterieures aucune raison qui aurait pu faire changer la direction de son cours. Sur le piint en question, c’ est ä dire enlre 1’ Osojnica et 1’ Obroč, entre le Kozarec	et la Straža,	on ne trouve eucun	vallum morai-
nique qui aurait pu presenter	un obstacle	considerable. II ne	faut non	plus
perdre de vue le fait assez important que, avant 1’ origine de la Jezernica, re-spectivement avant la percee de la Sava, la barre etait formee du conglomerat et de terres rapportees anciennes, deposees probablement dejä ä 1’ epoque preglaciaire. Mais la raison principale qui contredit 1’ hypothese de Wentzel, c’ est la difference d’ elevation des deux bassins frontaux. La vallee d’ aujourd’hui de la Bohinjska Sava est de 50 m plus basse que la surface du lac de Bled et de 20 m plus profonde que le fond du lac ä 1’ endroit le plus profond et tout ceci dans la distance d’ un demi kilometre seulement. Selon 1’ hypothese men-‘.ionnee le bassin de Bled devrait etre, dejä ä cause de 1’ inclinaison du fleuve, beaucoup plus profond que la vallee de la Save. Et dans ce cas il n’ aurait pu exister ä 1’ epoque preglaciaire, ä partir d’ ici et directement vers 1’ est (vers Radovljica) aucune grande vallee. La branche principale, au contraire, du glacier de Bohinj, qui juste en cet endroit se divisait, ne traversait pas le bassin de Bled, mais tournait directement vers 1’ est. Ce fait est confirme encore par la circonstance que la branche de Bled du glacier de Bohinj n’ etait pas en etat d’ enlever completement les terres rapportees anciennes pres de Mlino, conserves jusqu’ ä nos jours, tandis que dans la vallee de la Sava, pres de Skale, la moraine de fond (ou par endroits les terres rapportees plus jeunes) repose directement sur une base de pierre.
BOŽO ŠKERLJ:
KAKO NA) RAZUMEMO DINARSKO RASO?
UVOD.
Dosfi splošno se pojmujejo n. pr. belci prav tako kof rasa kakor di-narci. Vendar je prav jasno, da imamo tu dva popolnoma različna sistematska pojma, zakaj beli „rasi“ ne moremo primerjali dinarske, temveč le n. pr. rumeno ali pa črno. Dinarcem bi n. pr. med mongoli nekako ustrezali Eskimo. Torej je potrebno ustanoviti razliko med tem in onim obsegom
iste besede «rasa“. To se zgodi najlažje na način, ki ga že naznačuje Hauschild, namreč da razdelimo species h. sapiens v izvestne subspecies (podvrsfe). Te so: mongoli, belci, črnci, morda še Avstralci (in pigmeji?).
Naslednji ožji pojem so „rase“, katerim dosedaj v Evropi prištevamo nordijce, alpce, sredozemce, dinarce in vzhodno raso (race orientale po Den iker ju). Toda če to razdelitev bolje premotrimo, začutimo tudi tu še potrebo nadaljne razdelitvena podrase1)- Za ta pojem velja E. Fischerjeva definicija, za rase pa bi prišel v dcfiniciji še v poštev njih postanek (gl. str. 481). Danes je seveda z monofiletskega stališča mogoče orisati le približen načrt razdelitve človeštva (v smislu Hauschild-ovem), ki jo navajamo spodaj samo radi pregleda. Kajti genetično rase danes še niso tako utemeljene, njihov izvor in ves razvoj še nista tako znana, da bi mogla predlagana razdelitev biti kaj več nego poskus, dobiti pregled: Species :	H. sapiens
Subspecies:	I.	bela	11.	rumena	III.	črna
rasa:	A.	dinarmenska	B.	ballo-alpska	C.	nordijsko-mediferanska
podrasa : 1. dinarska 2. armenska 3. vzhodna &. alpska 5. nordijska 6. sredozemska
Tako približno je videti položaj v Fischerjevem prvem okrožju. Nam gre predvsem za dinarsko raso. Že naslov te razprave naznačuje, da pojmovanje dinarske rase še ni jasno. Gotovo je še manj razrešeno nego vprašanje katerekoli druge evropske rase, razven vzhodne. Veliko avtorjev „dinarcev“ sploh ne priznava, to se pravi, te rase ne omenja. Zlasti Američani so tu na prvem mestu, in sicer sledijo Ripleyu, ki govori le o tr<?h evropskih rasah: nordijski, alpski in sredozemski, Bean, Hrdlička i. dr. prav tako pripuščajo le naštete tri rase. Pti Beanu je upoštevati ne-poznanje razmer; priznava sicer štiri rase v Evropi: nordijsko, sredozemsko, alpsko in keltsko (?) — toda na podstavi merjenj na 2000 ameriških dijakih evropskega izvora 1 Evropski avtorji danes po večini priznavajo dinarsko raso in nekateri nemški ji pripisujejo celo veliko vlogo (Fischer, Günther i. dr.). Francoz Boule pa o nji sploh ne govori ter jo (sledeč Ripleyu) očividno prišteva alpski rasi; prav tako med Nemci n. pr.Hoer-nes, med Rusi Čepurkovskij. Večina teh avtorjev jo popolnoma napačno istoveti z alpsko. Ne glede na to, da so razlike v velikosti, je pred-vsem tudi glava2) popolnoma različna; so pa seveda še druge posebnosti
>) Tudi Hrdlička govori o evropskih podrasah, in sicer o nordijski, alpski in sredozemski.
2)	Običajno se grški izraz brahikefalni pravilno prevaja s kratkoglavi. Toda pri brahikefaliji razlikujemo dva tipa : prvi je res krafkoglavi, t. j. lobanja ni široka, femveč kratka, radi česar dobimo visoki indeks, drugi je pa prav za prav okrogloglavi, f. j. lobanja je široka in na vse strani bolj enakomerno razvita, za kar dobimo prav tako visok indeks. Indeks sam nam torej v mejah brahikefalije ne povž dosti, poznali moramo i obliko lobanje. Zato hočemo govoriti o kratko-in okrogloglavosti (širokoglavosti).
(7. orijentalska)
pri dinarski rasi. Že omenjeni genijalni ruski antropolog Den iker jo je prvi orisal v jasnih potezah (1. 1900.). Danes je literatura o rasah precej (v marsikaterem oziru preveč) narasla in dinarska rasa je vsaj pri evropskih pisateljih skoro povsodi omenjena in tudi več ali manj opisana in priznana.
A)	Teoretska vprašanja.
Dinarska rasa kot čisto evropska zasluži svoje ime po geografskem centru. ,Kot čisto evropska“ zato, ker je precej podobna „prednjeazijski“ rasi (Fischer), ki jo po njenern geografskem centru imenujejo tudi armensko (obstojajo pa zanjo še druga imena). Radi njene podobnosti z našo dinarsko raso bi bilo nemara dobro obe pojmovati kot podrasi ene, recimo dinarmenske rase, s čimer takoj naznačimo tudi njeno geografsko razširjenost.
Ime „dinarska“ rasa je uvedel Den iker, ki pravi: „race brune, bra-chycčphale, de grande taille, appelče Adriatique ou Dinarique...“. Očividno mu je bilo ime „Adriatique“, torej „jadranska“ (Zarnik) bolj pri srcu, Ker ga postavlja na prvo mesto ln res se tudi še kesneje v literaturi navaja ime .jadranska*, toda skoraj nikjer več na prvem mestu. To je gotovo upravičeno, kajti naziv „jadranska“ bi mogel ustvariti napačen pojem o razširjenosti te rase. Na drugi strani Jadrana je namreč dinarska rasa že znatno redkeje zastopana in predvsem že jako pomešana z alpsko in sredozemsko. Njeno jedro je gotovo pri nas v Jugoslaviji, in sicer res v Dinarskem sistemu. Njeni znaki velika višina, kratkoglavost, temne kompleksije so najizrazitejši v Hercegovini; zalo jo n. pr. I v a n o v s k i j naziva „hercegovsko“ raso. Tudi ime „ilirska“ ni v literaturi neznano. Anglež A C. Haddon govori n. pr. v svoji originalni sistematiki človeštva o skupini „Illyrio- Anatolian“ in navaja sinonima „Illyrian or Adriatic or Dinaric“ in „Anatolian or Armenian“. Opozarjamo tudi na to, da govori i Haddon o eni in isti ilirsko-anatolski skupini, s čimer misli našo dinarmensko raso, ki razpada na evropsko ilirsko ali dinarsko ter na azijsko anatolsko ali armensko podraso. Raz stališče, da se rasa, popolnoma biološki pojem, ne sme označevati z narodopisnimi imeni, moramo odkloniti ime „ilirska“ rasa, čeprav je sicer vabljivo. Raz isti vidik bi kazalo odkloniti i ime „armenska“. Toda, ker govorimo tudi sicer o Armenskem višavju in je torej ime „armensko“ uvedeno v geografijo, ter nam res lepo naznačuje najskrajnejše vzhodno središče te rase, ga bomo lažje zagovarjali. Gotovo pa moramo zavreči imena „hetitska“, „kapadoška“ rasa i. dr. Ime „balkanska“, sicer dobro, ne poudarja središča dinarske rase. Razen tega imamo na Balkanu še sredozemsko raso dosti dobro zastopano in tudi mongolski odtenki se najdejo. Vse to skoro popolnoma odpada v središču, dinarskem gorskem sistemu.
Za naš evropski oddelek te rase pridržimo torej ime „dinarska“ rasa, oz. podrasa.
Vsa ceiota, ki jo imenuje Fischer prvo, evropsko - prednjeazijsko-sredozemsko okrožje, razpada več ali manj jasno v vse imenovane pododdelke, ki so zastopani po izvesfnih rasah. Tako imamo v Evropi po običajni razdelitvi: nordijsko, alpsko, sredozemsko, dinarsko in vzhodno raso, v Prednji Aziji prednjeazijsko ali armensko in v Severni Afriki t. zv. orientalsko (Fischer). Fischer sam poudarja in podčrtava vse podobnosti izvestnih ras v tem okrožju. Zato jih tu ne bomo v podrobnostih reproducirali3). Rasa, ki jo Fischer med evropskimi ne omenja, je pa vzhodna rasa (svetla,srednje velikosti 168 —169cm po Hildčnu*], srednje-do kratkoglava ind. 80—83, Hildčn). Oblika lobanje je bolj podobna alpski nego dinarski. Ta rasa, kakor rečeno, ni splošno priznana, predvsem ne pri Nemcih, ki se morda boje tekmovalke nordijski rasi. Taka bojazen spričo dominantne brahikefalije seveda ni čisto brez podlage. Gotovo je ta rasa razširjena po vsej srednji Evropi (n. pr. v Švici 18-4%, v Sloveniji okoli 20% i-f. d.) in severovzhodni Evropi5). Priznal jo je menda prvi Den iker, dalje so njeni pristaši Czekanovski, Čepurkovskij, Mafiegka, Pöch, Kraitschek, Schlaginhaufen, Hildčn, Buna k, Sto-lyhwo, Nordenstreng i. dr.
Vse te rase nam kažejo v posameznih znakih medsebojen odsev. Ostale rase, ki so tudi zapustile svoje znake v Evropi, so že iz drugih rasno-qeografskih okrožij: to so pripadniki rumene in črne podvrste.
3) Za lažje razuirevatije nadaljnih razmišljanj opozarjam fu le kratko na glavno karakteristiko ras prvega Fischerjevega okrožja (glej ludi opombo 1I). Radi enostavnosti bomo nadalje govorili v Evropi le o rasah, ne o podrasah.
Nordijska rasa: svetli, večkrat rdečkasti lasje, modre oči, tel. višina povprečno 173 cm, (vsa tako navedena števila pomenjajo seveda srednje vrednosti), lobanjski indeks 76—79.
A1 p s k a rasa : oči in bsje svetlo- do temnorjavi, koža temnejša nego pri nordijski, velikost 163—164 cm, lobanjski indeks 85—87. Tipična za raso je poleg vsega tega anatomska oblika lobanje, ki sem jo imenoval „okrogloglavo*. Glava alpca je namreč velika, precej dolga in predvsem v primeri z nordijsko, pa tudi s katerokoli drugo raso (morda razen vzhodne) znatno široka.
Sredozemska rasa je najtemnejše kompleksije v Evropi. Tudi koža je temna in se na solncu lepo porjavi. Velikost 161-162 cm. Indeks lobanje 73 76, torej še nižji n?go pri nordijski rasi.
Dinarska rasa: oči in lasje so sicer temni, toda ne tako, kakor pri sredozemski; velikost 168—172 cm, lobanjski indeks 81-86. Lobanja je dobesedno kratkoglava. Zatilnik (occiput) je kakor odrezan.
Orientalska rasa : temnih kompleksij, jako majhne, toda lepo proporcijo^irane rast:, dolihokeialna. Nos je jako fin, dostikrat rahlo zakrivljen, toda z ozkim hrbtom in korenom. Ta rasa je jako podobna, če ne istovetna s sredozemsko.
4) Glede velikosti si niso vsi avtorji edini. Po Matiegki je n. pr. „näpadnS ma-lčho vzrüstu“.
5) Čepurkovskij piše o takem svetlem brahikefalnem tipu, da je razširjen v mnogih krajih Srednje in Zahodne Evrope: n. pr. je po Ta p p ein er ju med svetlimi Tirolci v dolini Lecha 90 % brahikefalov; dobijo se v centralnem Schwarzwaldu in na Lotrinškem; na Norveškem je obrežno prebivalstvo bolj kratkoglavo nego v notranjosti zemlje. Na Friških otokih je svetlo, brah kefalno prebivalstvo. Ta tip so po mnenju avtorja izpodrinili pozneje dolgoglavi Tevtoni.
Da se rasni znaki dedujejo (po Mend e lovih pravilih), je, kakor znano, glavni steber definicije ras. Za vrsto najtipičnejših rasnih znakov vemo po skušnjah, da se tako dedujejo, kakor je n. pr. Hurst“) dokazal za barvo oči. Ni pa še čisto jasno, kako je s telesno višino. Naš znani biolog Zarnik n. pr. piše o mali rasti, da je dominantna nad veliko. Mogoče pa je vendar, da se rast podeduje vsaj intermedijarno, kajti sicer bi se morala dominanca ene ali druge velikosti poznati že tekom zgodovinske dobe, kakor se jasno pozna dominanca brahikefalije in temnih las ter oči. Dejstvo je, da je človeštvo tekom zgodovinske dobe (že od srednjega veka sem) postalo večje, kar nam izpričujejo ne samo najdbe kosti, temveč tudi viteški oklepi, ki so današnjemu povprečnemu človeku premajhni. Ali to ne kaže morda prej na dominanco velike rasti?
Naj tu navedem primer za važnost podedovanja rasnih znakov. Med rasami našega okrožja ima n. pr. nordijska podrasa skoro same recesivne znake (glej opombo 3]1), ki so gotovo, podobno kakor pri domačih živalih, nastali po domestikaciji. Taki znaki so v prirodi praviloma nemogoči: to je splošno biološko opazovanje. (Naj samo spomnim na depigmentacijo goveda, mačke, prašiča, psa, na mišje albine i. t. d.) Druga rasa, alpska, ima od znakov naštetih v opombi s), samo dominantne, prav tako dinarska in prednjeazijska. Glede valence znakov sta pa mešani sredozemska (orientalska) in vzhodna rasa. Sredozemska ima dominantne kompleksije, a dolgoglavost, vzhodna pa recesivne kompleksije in kratkoglavost.
Že iz teh dejstev samih je jasno, da se mešanje mora vršiti v izvestni smeri, ki je bolj naklonjena temnim brahikefalnim rasam. Predvsem ni verjetno, dasi veliko avtorjev tako trdi, da bi iz mešanja n. pr. med alpci in nordijci nastala velika, svetla, okrogloglava rasa. Recimo zakaj ne mala,
6)	Cit, po A. Brožeku. H ur s lova opazovanja ne predpostavljajo multiplih ali polimernih genov; zadostuje, če si mislimo za barvo oči en gen, ki je za svetlo barvo recesiven, za lemno dominanten. N. pr. če si mislimo „T* za dominanten znak (torej temne oči), .!* za recesiven (svetle oči), dobimo te-le kombinacije pri diploidncm številu genov: Tt s Tt dä 74TT, 1/2 Tt in tl, torej tri četrtine femnookih, ker je T krijoč. TT s Tt dä 7aTT in */2 Tt, torej so vsi fenotipično temnooki. TT s tt da samo Tt (temno-oke). tt s Tt dä '/2 tt in */, Tt, torej polovico fenotipičnih temnookih. TT s TT dž seveda samo TT, prav tako tt s tt samo tt. atvar pa postaja tembolj zamotana, če si mislimo za barvo oči polimerne gene, t. j. več genov, ki določajo barvo oči in ki se seveda po glavnem Mendelovem zakonu med seboj prosto kombinirajo. Lažje nam je potem razložiti različne odtenke barv, ki v naravi res so, ter razne resnične slučaje. Če si mislimo le dva gena v haploidnem številu hromosomov, lahko n. pr. razložimo, da je otrok temnookega očeta s svetlooko materjo precej svetel, recimo, da ima temnejši odtenek modrih oči ali pa sive ali podobno. Pri diploidnem številu genov bi imeli formulo očeta TTtt, za mater pa recimo tfft. Če se sedaj združita haploidni garnituri, od očeta recimo Tt, od matere edino možna tt, potem ima otrok za barvo oči formulo Tttt, torej recesivni znaki ne ustrezajo dominantnim in barva oči ni temna, temveč svetlejša. Iz dveh roditeljev s svetlimi očmi formule Tfft pa lahko razložimo temnooke otroke formule TTil, ki so seveda samo fenotipično temnooki.
V resnici ne vemo, koliko genov imamo za barvo oči ali za marsikak drug znak, bodisi telesen bodisi duševen, dasi se je ta problem zelo raziskavah Toda če imamo neznano število polimernih genov, je pač jasno, da ne bomo nikoli mogli določiti resnične dedne formule za človeka, čeprav posamezne slučaje lahko s precejšno verjetnostjo razložimo.
temna, dolgoglava rasa ali kaka druga, matematično mogoča, loda biološko neverjetna kombinacija? Gre tu za vzhodno raso, ki, kakor vidimo, ne more biti mešana, kar pa do danes trdi veliko slovitih avtorjev in jo radi tega sploh ne smatra za raso, niti Fischer nel V nji vidimo, podobno kakor pri sredozemski, kombinacijo dominantnih znakov z recesivnimi.
Dinarska rasa je skoro v vsakem znaku dominantna. Glede nosu je dominantna i proti alpski. V boju med nordijsko na eni in dinarsko ali alpsko na drugi strani mora podleči nordijska.
Pred nov problem nas stavi Wei d en reich, ki začenja svojo vele-zanimivo knjigo „Rasse und Körperbau“ z uničujočo kritiko tendencijozne „znanstvene“ literature7), ker mnogo znakov ne smatra za rasne, temveč za biološko tipične8). Med drugimi znanimi se posebno S točka r d ova tipa (lateralni in linearni) lepo krijeta z W e i d e n r e i c h ovima (lepto- in evrisomatskim). Noben izmed obeh tipov ne nastopa v resnici popolnoma čist, ponavadi so znaki pomešani. Zanima nas pa tu predvsem, da Weidenreich oba tipa dokazuje pri vsem človeštvu, da najdemo torej lepto- in evrisomatike pri vseh rasah. Tudi pri dinarski rasi nastopata seveda oba tipa. Gotovo nagiba dinarska rasa bolj k lepiosomatskemu tipu, kar pa ne izključuje evrisomatskega. Weiden reich navaja poleg drugih ravno za dinarsko raso celo vrsto slik ter zaključuje, da pri nji res eksistirata oba tipa. Treba torej strogo razlikovati med rasnimi in konstifucijskimi znaki. Skoro vsa ostala literatura poroča samo o tipičnem leptoprozopnem obrazu dinarske rase.
Seveda pridemo pri razmišljanjih o rasnih znakih nehote do vprašanja, kako stalni so (Čepurkovski j) in brž uvidimo, da smo prav za prav še precej daleč od končne rešitve rasnih problemov. Kajti priznati si moramo, da o stalnosti rasnih znakov vemo bore malo. Po najskrajnejših
’) .Dieses Buch haf rein wissenchaftlichen Charakler. Da es von Rassen handelt, ist es leider notwendig, eine solche Selbstverständlichkeit besonders zubetonen. Denn manche Schriftsteller, die sich mit Rassenfragen befassen, verfolgen dabei nur politische Zwecke, die sie dadurch besser zu fundieren suchen, daß sie ihre Ausführungen in ein wissenschaftliches Kleid hüllen. Gleichwohl bleibt aber alles Tendenz. Ihre Schlußfolgerungen stehen von vornherein fest und entgegenstehende Tafsac en bleiben entweder unberücksichtigt oder werden umgedeutet. Sind die Verfasser solcher Schriften Laien, so fehlen ihnen zudem die Grun lagen zu einem selbständigen Urteil. Die Autoritäten, auf die sie sich dann zu berufen pflegen, sind vielfach Persönlichkeiten von der gleichen Art, wie sie selbst. Daß sie sich mit diesen Schriften zugleich an die große Masse wenden, ist selbstverständlich, denn es ist nicht der Zweck ihrer Publizistik, die Wahrheit zu ermitteln, sondern Anhänger zu werben." I. t. d.
8)	Zi aki leptosomafskega tipa so n. pr.: vsi telesni deli so dolgi in ozki, lepto-somatik nagiba k suhosti, obraz ima podolga t leptoprozop, indeks nad 88), nos izrazito dolg, ozek, večkrat orlovski, skratka leptorin, z indek-om do 70. Evrisomatski tip se odlikuje po kratkih, šiiokih telesni deiih ter nagiba k tolstosti, obraz je okrogel, evri-prosop (indeks pod 84), nos je kratek in širok, raven sli zavihan, hamerin z indeksom nad 85,5. Razume se, da se tipa razlikujeta še po številnih drugih znakih, n. pr. po prsnem košu, različnih obodih, raznih notranjih organih, po nagibu k izveslnim boleznim leptosomatik n. pr. nagiblje bolj k pljučnim boleznim, evrisomatik bolj k trebušnim) i. t. d. Ženska je po navadi bolj evrisomatskega tipa in mogli bi morda govoriti o ženskem in moškem konstilucijskem tipu.
pripadnikih Mendelovih pravil, ki jih razlagajo dobesedno, rasni znaki ne morejo bili dedno spremenljivi, po drugih pa so spremenljivi. Imamo že različne dokaze za spremenljivost, ki je sploh teoretičen postulat, prav tako kakor podedovanje pridobljenih znakov. Vemo čisto gotovo, da more kraj spreminjati tako važen rasni znak kakor n. pr. obliko lobanje, kar pa je tudi popolnoma umetnim potom mogoče, kakor je v. Verschuer dokazal na enojajčnih dvojčkih. V splošnem nas pa taki poskusi ne smejo motiti, ker moramo računati z naravnimi ali vsaj „normalnimi“ pogoji. V tem oziru so znane raziskave ameriškega antropologa Boasa“) gotovo važnejše, kajti dokazal je, da se je pri sicilijanskih in rusko-židovskih priseljencih spremenila oblika lobanje že po treh rodovih. Hauschild piše o tej sicer čisto peris*atični spremembi evpropskih priseljencev: „Wir haben es hier offenbar mit der Entstehung eines ganz neuen Rassenhabifus zu tun
Zdi se, kakor utegnemo še bolje uvideti, da moramo priznali spremenljivost rasnih znakov in s tem seveda očito tudi spremenljivost reakcijskih sposobnosti sicer stalnih genov. Rasni znaki, čeprav so spremenljivi, so v izvesfnih geografskih okrožjih vendar stalni. V smislu Čepurkovskega je korelacija med izvestnimi rasnimi znaki zmeraj odvisna od njihove geografske razširjenosti in tako spoznavamo izredno važnost geografskih faktorjev pri tvorjenju ras. Verjetno je, da geni vsakega človeka v danih geografskih razmerah reagirajo podobno, kar bi dokazovalo ogromno finost teh domnevanih najmanjših delcev človeškega telesa.
B)	Opis dinarske rase.
Vsi avtorji, ki pišejo o tej rasi ali vsaj o prebivalcih Bosne in Hercegovine, so edini v tem, da so tamošnji ljudje izredno visoke rasti in da imajo kratke lobanje ter temne kompleksije. Fischer piše v svojem pregledu, da so lasje ravni, brada da je srednje močna („?“); Günther, ki morda najizčrpneje priobčuje znake evropskih ras, pa piše, da so lasje po navadi kodrasti, redkeje ravni, brada pa da je močna, obrvi da so goste, prav tako brki („buschig“). Ha d d on pravi, kakor drugi avtorji, da je barva las rjava ali črna, struktura las dinarcev pa valovita („Cymotrichi“). Zar nik piše o laseh, da so valoviti, čvrsti in temnorjavi, De n iker pravi, da so rjavi ali črni ter valoviti („ondulčs“). Po lastnih opazovanjih pri jugoslovanskih študentih v Pragi moram reči, da so očiti dinarski tipi imeli najtemnejše lase. Iz naših opazovanj, ki se tičejo narodne celote, pa smemo le previdno sklepati na raso. Reči smemo le, da imamo 73,4% temnolasih, kar gre pač večinoma na rovaš dinarske rase; pri tem je ravno-lasih 65,0%. ostali so več ali manj valovitolasi in kodrolasi.
O barvi oči vemo prav tako, da je temna, tudi v tem so avtorji edini. Günther piše, da dajo oči, kakor obraz in cela rast sploh izraz „einer
9)	Cit. po Hauschildu.
gewissen rauhen Kraft und einer gewissen Selbstbewußtheit“, foda Günther piše rad emfatično. De n iker pravi o očeh, da so temne (foncčs) in da imajo „ravne obrvi". V moji seriji je bilo sicer 55°/0 svetlookih in le 45% temnih, foda to je samo znak, da ]ugoslovanov ne smemo istovetiti z dinarci.
Oblika glave in lobanje je tipična. O glavi piše Fischer, da je visoka, zatilnik je raven, čelo plosko in široko. Zarnik pravi o čelu, da je bolj strmo nego pri nordijcih, tudi Günther se izraža podobno ter omenja, da se zato zdi visoko. Nadcčni oboki da niso tako močni, kakor dostikrat pri nordijcih. Razen tega da sta na čelu oba tubera frontalia tudi pri odraslih dobro vidna, kar pa Fischer izrecno omenja za alpsko raso10) Zdi se, da ima tu Günther bolj prav, toda natančnejši podatki o tem še manjkajo.
Kakor rečeno je indeks lobanje jako visok, po Fischerju med 81 in 86, po Denikerju „brachycčphale“, za svojo „race Sub-Adriatique“ navaja še precej visok indeks od 82 do 85. Hoernes navaja indekse iz Skadra (89), iz Hercegovine (87) in iz Bosne (85,7). Günther smatra indeks med 84 in 86 za tipičen, Haddon med 81 in 86. R. B. Bean, ki dinarske rase ne priznava, trdeč, da je istovetna z Denikerjevo litoralno in le poseben tip, piše o glavi, da je kratka in visoka ter podobna armenoidni „and some artificial deformation is suggested by its appearance'(1). Zarnik pravi, da je lobanja brahikefalna „ili češče hiperbrahikefalna, zato zatiljak ne slrši preko šije, nego je glava straga sploštjena, kao da je odsječena“. Srednja vrednost moje studentske serije je 84,6, z varijacijo med 75,7 in 94,3 (6 = 3 5). Oba ekstrema pa gotovo ne gresta na rovaš dinarske rase (individuum z 95,3 n. pr. je imel največ znakov vzhodne rase). Srednja vrednost za Srbe (86, 69) pa utegne biti znak dinarske rase. Dinarska lobanja je visoka, kakor piše večina avtorjev. Tudi v moji seriji, dasi ne le dinarski, so bili samo hipsikefali s srednjo vrednostjo 71,8 (6 = 2'8). Za primerjanje navajam še številke Lebzelterja za Srbe: širinski indeks 84,6, Himmel a za Hercegovce 87,2 ter Weis b a ch a za Srbohrvate iz Hrvaške in Slavonije 85,7, za Bosance prav tako, za Slovence pa 84,3. Za indeks višine pa navaja Županič za 4 Srbe 66, 66-73, 95 (sred. vredn 70, 41).
Jasno se vidi, da števila lepo soglašajo in da nam ni treba navesti še drugih avtorjev. Lobanja dinarca je torej kratka, kakor od sekana, in visoka ter ima visoko, plosko čelo.
O obrazu dinarca se ponavadi bere, da je leptoprozopen. Fischer piše, da je jako dolg in srednje širok, prav tako Günther, s pripombo, da je nordijski obraz bolj ozek, dinarski bolj dolg. Tudi Deniker, Haddon in Zarnik omenjajo podolgast obraz. V nasprotju z večino piše Hoernes, da je širok in kratek kakor glava. Weidenreich sploh ne priznava oblike obraza za rasni znak, ker pravi, da sta pri vsaki rasi zastopan?
,0) „Stirn- und Scheitelhöcker sind etwas betont,..
lepfoprozopni in evriprozopni tip. Za Srbe po Lebzelterju in za Jugoslovane sploh pridemo po lastnih skušnjah do prepričanja, da oba tipa res eksistirata, gotovo torej tudi pri dinarski rasi. Za Srbe, ki so najčistejši di-narci, pravi Lebzelter, da je 34,2% evriprozopnih (indeks 73,0 do 83,9), 25,5% mezoprozopnih (84,0 - 87,9) in 40,3% leptoprozopnih (88 0—x). V istem vrstnem redu in z isto razdelitvijo indeksov je dala moja serija to-le razdelbo: 45,0%, 35,0%. in 20,0%. Vidimo razliko, ki je gotovo utemeljena v tem, da v mojem slučaju ne gre samo za Srbe, torej še manj za čiste pripadnike dinarske rase. Na vsak način se pa lahko prepričamo, da je v Jugoslaviji, torej tam, kjer je dinarska rasa razmeroma najčistejše ohranjena, samo do 40% leptoprozopnih; če razdelimo mezoprozopne, dobimo morda okoli 50% leptoprozopnih, kar bi dokazalo, da ima Weidenreich prav, če piše, da eksistirata i pri dinarski rasi oba tipa.
Izrazit v dinarskem obrazu je predvsem tudi nos, ki je velik, največji izmed evropskih nosov, raven ali orlovski, toda čeprav leptorin, na hrbtu in koncu širok, tako da dela dojem, ki ga Nemci označujejo z besedo .derb“ (Fischer, Günther); tudi židovskemu nosu je jako podoben. Gledč nosu ni različnih mnenj v literaturi ter morem takoj navesti indekse: srednja vrednost moje serije je 60,0 z varijacijo od 50,0 do 72,3 (6 = 4 8), torej vseskozi leptorina, Lebzelter navaja za Srbe 63,79 (var.: 40,0— 95,24"]), Županič12) za štiri Srbe 62,56 (var.: 54,23—72,00).
Günther vidi še različne druge posebnosti v obrazu dinarca, toda izmed njih je menda najznačilnejša spodnja čeljust, ki je masivna in njen corpus visok, kar se posebno lepo vidi spredaj med antropometričnima točkama gnation in infradentale. Visoka čeljust baje tudi povzroča dolgi obraz dinarca. Zdi se pa, da je posebno značilno za čeljust to: kot (an-gulus mandibulae) med ramus mand. in corpus mand. je bolj top nego recimo pri nordijski rasi, in sicer ni niti ramus tako strm, niti corpus tako vodoraven, kar seveda more povzročati večjo višino čeljusti sploh. Günther predvsem naglaša besedo „derb“ za vse oblike dinarskega obraza. Gotovo bo še treba marsikaj natančneje preiskati, da bi se moglo z gotovostjo priznati Günterjeve znake, ki vštevši mandibulo, nikakor niso podprti z objektivnimi številkami13). Toda kakor rečeno, čeljust se zdi dosti tipična.
O celotni postavi dinarca smo slišali, da je jako velika. Gotovo spadajo naši Hercegovci med največje ljudi v Evropi sploh. Haddon kakor Deniker, Fischer i. dr. navajajo velikost med 168 in 172 cm. Na svoji
") To visoko gornjo mejo (širokonosost), moremo razložili pri Srbih z mešanjem z mongolskimi elemenli, predvsem na bolgarski meji. Sploh se mi zdi za severne Srbe, torej ne iz krajev čisie dinarske rase. izvesfna mnogolska primes tipična, predvsem očividna za onega, ki pride prvič med nje.
1!) Cii. po Ivanovskem.
,3) Sicer je pa, poleg res velike izčrpnosti ler dobrih opazovanj in fantazije, vsakemu bralcu lakoj jasno, da gre temu avtorju glavno za politične tendence (n. pr. odstavki o Nemcih v Sloveniji in na Češkem i. t. d.).
seriji sem ugotovil velikost 174,1 cm, (Günther 174 cm), toda ta nemara ni tipična za vse prebivalstvo, ker sem meril študente in ti so zmeraj, kakor inteligenca sploh, nekoliko večji nego povprečno prebivalstvo. Vendar lahko primerjamo z drugimi avlorji, ki navajajo podatke iz naših krajev, čeprav ne izrecno za dinarsko raso. Lebzelter navaja za Srbe 167 cm, Himmel za Hercegovce 175,2 .;m, Martin za Srbe 169,9 cm, Pittard 169,9 cm, Wrzosek 168,5 cm, Županič 170,9 cm. Weisbach, ki je zmeraj delal z števlnim maferijalom, pridobljenem na naborih (bil je vojaški zdravnik), navaja za Srbohrvafe iz Hrvatske in Slavonije srednjo višino 169.5, iz Bosne in Hercegovine 172,6, iz Dalmacije 170,8, iz Istre 166,8, na severodalmatinskih otokih 167,1, za Slovence 168,3, za Dubrovnik 169,1 in za Kotor 169,8 cm. Tako spadajo lugoslovani, predvsem gotovo pod vplivom dinarske rase, med največje ljudi: izmed vseh Slovanov so največji in od ostalih v Evropi jih dosegajo ali prekašajo le Norvežani in Škoti.
Teža moških prebivalcev je okoli 70 kg, kar pa morda ni rasni znak. Od ostalih telesnih znakov se zdi dosti značilno (kar opaža tudi Günther), da imajo naši ljudje razmeroma kratke roke: seženj je namreč samo 102,0°/0 višine, kar je podobno tudi pri Albancih (101,6%) ter utegne biti znak dinarske rase, kakor se da sodili iz razširjenosti. (Za primerjanja opozarjam na Martinal) Dolžina spodnjih okončin je (žal po različnih metodah) po Lebzelterju za Srbe 54% telesne višine, po Himmelu za Hercegovce samo 51,4% <er za moie Jugoslovane 53,8%, kar pomenja med evropskimi narodi znatno dolžino, kakor se moremo prepričati po navedbah Martina.
Medenica je pri naših moških Jugoslovanih široka, ravno tako tudi boki, kar se posebno lepo izraža v indeksu med širino ram in širino bokov, ki je za mojo jugoslovansko serijo 86,9 in s tem blizu meje k ženskim razmerjem. Rekli smo, da dinarci v splošnem najbrže nagibajo bolj k lepto-somatskemu tipu in raz ta vidik tudi lažje razumemo znatno širino bokov, kajti Weidenreich pripisuje leptosomafskemu tipu, da je obod bokov večji nego obod prsnega koša 1 Da li je znatna širina bokov znak dinarske rase, si ne upam trditi, zdi se pa, da je sicer med moškimi v Evropi dosti redka. Obod prsnega koša pa ni posebno velik, samo 52 6% telesne višine. Indeks rok in nog menda ni značilen14).
Preostaja, da govorimo še o duševnih lastnostih dinarske rase, o katerih pa še nismo dovolj poučeni. Končno je za vsako raso teško določiti duševne lastnosti, ker jih ni lahko razlikovati od narodnih. Če so sploh globlje rasne razlike v tem pogledu, je vprašanje. Hertz n. pr. primerja:
14)	Morali bi še poznali razne rasne posebnosti, n. pr. sprejemljivosl za bolezni, spolno dozorevanje, plodnost, ki je, kakor se zdi, pri narodih dinar.-ke rase dosti velika (Jugoslovani imajo okoli 5,5 olrok na rodbino), spolne razlike i. t. d. O ženskah dinarske rase vemo malo, kar je hiba, ki velja za vse rase. Navadno se rase orišejo po moških, dasiravno ženska vv ftnislu S trat za) veliko boljše izraža lip rase, ker je le-la po individualnih polezah moškega pogosto znalno zakril. Günther piše tudi o po sebni hoji dinarske rase.
saj med črnim in belim konjem tudi ni zaznatnih inteligenčnih in značajnih razlik. Čeprav ludi ta primer šepa, ima vendar to zdravo misel v sebi, da telesne razlike logično še nikakor ne predpostavljajo duševnih, in (o še celo ne, ko vemo, da se nahajajo vse mogoče anatomične variacije možgan pri vsem človeštvu. Fischer piše o dinarcih. čeprav se mu zdi tu posebno feško kaj določiti, da so obdarjeni s fantazijo za vse umetnosti, vštevši godbo. Tudi Günther poudarja muzikaličnost dinarcev z besedami „eine ausgesprochene Gabe für Tonkunst“. Največ čistih dinarcev najdemo pač v Jugoslaviji in zato je menda upravičeno sledeče razmišljanje: Če primerjamo glasbo recimo Srbov z glasbo Čehov in Rusov, ki so bore malo ali celo nič dinarski, potem nas to primerjanje jako zavaja k misli, da gre tu za duševno lastnost Slovanov sploh, lastnost, ki je bolj utemeljena v svojevrstni kulturi, več ali manj skupni, dočim so med Slovani, kakor Germani in Romani pripadniki vseh ras v Evropi. Isto tako, ako primerjamo narodne napeve, recimo slovenske in češke, ruske in slovaške, hrvatske in srbske, se nam zdč gotovo v izvestnem smislu sorodni (ritem, uporaba kvinte i.t.d.). Za vse to bi vendar raje videli vzrok v slovanstvu, ne v rasi. — Dalje piše Fischer: „...eine gewisse Neigung zur Sorglosigkeit, Mangel an Voraussicht, Gutmütigkeit, nicht geringe Intelligenz, aber mangelndes Organisationstalent“. Tudi v teh lastnostih, dasiravno morda približno rišejo značaj dinarske rase, opažamo vrsto n. pr. naših narodnih značilnosti. Seveda pa Nemčija, nekdaj partikularistična, ni izključno dinarska, akoprav ni bilo videti „organizacijskega talenta“ v dobi, ko so bile druge države s prebivalci najrazličnejših ras že združene. Tudi nekako očetovska pohvala „ne male inteligence“ bi se brez dvoma lahko rabila za te ali one pripadnike katerekoli rase, vštevši nordijsko. Günther misli, da dinarce najboljše označi z besedami ^rauhe Kraft und Geradheit“. Imenovani avtor, ki vidi v dinarcu tudi dobrega trgovca, stavi dinarsko raso glede duševnih lastnost sploh takoj za nordijsko, ki ima seveda vse dobre lastnosti v superlativih. Na obeh rasah podčrtava trdno voljo, poštenost ter junaštvo. Ne priznava pa dinarski rasi, kakor tudi ne ostalim (razen nordijske), tako visoke inteligence, češ „der geistige Ausblick scheint enger zu sein“15). Günther rabi dinarsko raso, kajti alpska mu ni simpatična in tako mora nemško brahikefalijo razložiti z dinarsko. Toda n. pr. za srednjo Nemčijo bo to težko držalo. Zarnik piše: „I oni, koji nordijsku rasu tako ističu, priznavaju i dinarskoj rasi superijornost nad ostalim dvjema rasama, na-pose u moralnim kvalitetima.“
Naj nam ta mnenja zadostujejo, da si naredimo sliko, dasi nejasno,
o	duševni kakovosti dinarske rase. Mnogo lastnosti, o katerih se je govorilo, gre gotovo na rovaš narodnosti, ne pa rase. In gotovo ne gredo vse
15)	Že laka opredelba, da je ena rasa v celoti boljša nego druga, kaže jasne politične tendence. Najinteligentnejši Nemci gotovo niso bili čisti nordijci, n. pr. Goethe, Leibnitz, Kant, Schopenhauer, Beethoven. Schubert i. dr.
slabe lastnosti le na rovaš mešancev, predvsem ne mešancev z alpci, ki jili n. pr. Fischer ne podcenjuje. Čehi so v veliki meri pripadniki alpske rase, njihov izredni nacijonalizem, ki jih je vzdržal tekom tisočletja v krutem boju z obdajajočimi jih Nemci, torej vsaj deloma z nordijsko raso, nas mora prepričati o moralni kakovosti alpske rase. Kajti nordijcev je med Čehi malo, enako malo dinarcev, ki so silneje zastopani šele pri Slovakih, in svetla komponenta češkega naroda se mora izvajati iz vzhodne rase, kajti dolgoglavih Čehov skoro ni (Matiegka, Maly po ustnem poročilu).
V	ostalem treba opozoriti na zanimivo knjigo Zurukzogluja.
Dinarska rasa je, vsaj kolikor se more sklepati po njenih znakih, dosti razširjena po Evropi. Vendar moramo biti oprezni, kajti rasni znaki so, kakor smo rekli, tipični le v izvestnem geografskem okrožju. Toda na mešanje z dinarsko raso se da gotovo tu pa tam sklepati. Njene sledi opažamo še daleč v Srednji Evropi, Južni Nemčiji, na Moravskem, na Slovaškem, v Alpah daleč tja na zahod, v Lombardiji, na Madjarskem, v Ukrajini, na Rumunskem, v Grčiji, na vzhodu in jugovzhodu Evrope, toda tu meje ne moremo zarisati, ker prehaja dinarska rasa v armensko, ki se razteza daleč po prednji Aziji. Po Zarnik-u, ki je na genijalen način skušal ponazoriti rasni sestav evropskih narodov, so dinarske rase deležni: Angleži, severni Nemci, Aškenazi (vzhodni Židje), Francozi in Čehi, v večji meri pa Slovaki, Ukrajinci, severni Italijani, južni Nemci in predvsem seveda Jugoslovani. Vidimo torej veliko razširjenost dinarskih znakov po Evropi, toda potrebna je še natančna kontrola, ne le praktična, statistiška, temveč predvsem tudi teoretska, v smislu uvodnih razmišljanj o vrednosti rasnih znakov. Vsako evropsko raso moremo kjerkoli v Evropi opaziti, če hočemo, ker se tu pač mešanje ne da kontrolirati.
Predvsem so potemtakem Jugoslovani deležni dinarske rase in med njimi, kakor se zdi posebno Srbi, v manjši meri Hrvatje ter v še manjši Slovenci Gotovo so med vsemi tremi narodi razlike v rasni sestavi16), o katerih mislim govoriti o priliki v posebni razpravici. Vendar moram vsaj kot primer nekatere navesti: barva las in oči, oblika lobanje in morda še druge posameznosti kažejo na to, da imajo n. pr. Slovenci čisto druge rasne sestavine kakor Srbi, ki so predvsem znatno čistejši. Po Weisbachu imamo n. pr. med Slovenci 53,1 % modrih oči, med Hrvati še 46,8%. med Srbi samo 29,1 %. Temne oči nastopajo v istem redu, tako da jih imamo med Srbi 46,4%, med Slovenci pa 31,2%- Gledč barve oči stoje Slovenci med Švicarji in Čehi, Jugoslovani v splošnem (torej i s Slovenci) pa med Čehi in Rumuni, pri čemer so prvi v vrstnem redu vedno najsvetlejši. Svetlolasih je v moji seriji 26,6%» temnih 73,4%- Za Hercegovce same navaja Himmel svetlih le 6,1%' Toda v Hercegovini imamo, kakor vemo, najčistejše znake dinarske rase. Pri lobanjskem indeksu Hrvatov se gotovo
ie) Rasne razlike se dajo namreč z biomefričnimi mefodami dokaj lepo usfanovifi in (udi biološko utemeljili.
čuti vpliv sredozemske rase, prav tako ludi pri dolgoglavih Slovencih — v Srbiji skoro neznani vplivi. Da imajo Slovenci razmeroma jako kratke lobanje, se da razložiti po treh rasah: po dinarski v prvi vrsfi, pa tudi po alpski in po vzhodni, ki se s svojimi svetlimi kompleksijami pri Slovencih jasno izraža. Med Slovenci je bilo v moji seriji le 20 % izrazitejših di-narcev, pač pa približno prav toliko z znaki vzhodne rase. Nekateri so imeli očito znake sredozemske rase, večina pa znake mešanja z alpsko in dinarsko. Vpliv dinarske rase v mali Sloveniji krajevno ni posebno izražen, povsodi je po eni ali drugi sosedni rasi več ali manj zabrisan. Tudi Zarnik ima vtis, da je Slovenija druge rasne sestave, posebno se mu zdi, da je tam več dolgoglavcev; čisto temne pigmentacije pa pri otrocih slovenskega porekla v Zagrebu sploh ni. Tudi vpliv nordijske rase se v Sloveniji ne more zanikati. Izraža se v raznih krajih, čeprav je svetlih dolgoglavcev razmeroma jako malo in le ti kažejo več ali manj gotovo na nordijsko raso. Glede dednih znakov se more torej dinarska rasa jasno očrtati.
C)	Zaključek.
Da si končno ustvarimo stališče napram dinarski rasi, nam ne zadostuje, da poznamo njene glavne značilnosti, ne zadošča poznati njeno razširjenost. Poskusiti moramo, da si prilastimo tudi njeno zgodovino, v kolikor je to sploh mogoče. Hočemo podali le poskus kratkega načrta „ontoge-neze* te rase.
V	paleolitu imamo v naših krajih krapinskega človeka, svetovno važno najdbo spec. h. primigenii (Schwalbe). Takoj tu je posebnost: napram vsem dolihokefalnim najdbam neandertalskega človeka imamo pred sabo brahi- ali vsaj mezokefalnega krapinskega človeka. Tu se je vnel spor, ali imamo posla samo z lokalno varijeteto, ali pa s pravo raso pračloveka.
Gorjanovič-Kramberger je poskušal rekonstrukcijo nekaterih popolnoma razbitih lobanj in tako konstatiral, da so brahikefalnejše nego ostale neandertalske, med katere gotovo spada i krapinski pračlovek po ostalih tipičnih znakih. Radi slabega stanja lobanj pa rekonstrukcija, vsaj po enem delu literature, ni mogla biti tako točna, da bi se z gotovostjo moglo govoriti o brahikefaliji krapinskega pračloveka. Nam gre predvsem za to, ali imamo pred seboj vsaj brahikefalnejšo obliko nego so ostale neandertalske, kajti to bi bil znak, da se je v naših krajih že pred več sto-tisoč leti ustvarila krafkoglava oblika lobanj in s tem lokalna rasa neandertalca. Znani raziskovalec Schwalbe meni, da nimamo pred seboj posebne rase neandertalca (fo mnenje ima tudi Birkner, ki pa priznava kratkoglavost), ker se mu zdč indeksi po rekonstrukciji prenegofovi in ostale razlike (na mandibuli, na zobeh: prizmatične korenine, i. t d.), premajhne. Prav tako Hauschild. Vendar so indeksi krapinskih lobanj v mejah med 75 in 85 napram srednji vrednosti 73,9 pri ostalih pripadnikih h. primigenii.
H o e r n e s piše, da je indeks ene krapinske lobanje 85,5, po boljši sestavi le 81,1, ter navaja mnenje Schwalbe ja, da gre samo za brahikefalno varijetefo sicer dolgoglavega neandertalca. Gorjanovič - Kramberger slika tudi ostale posebnosti okostja in lobanje, ki je predvsem izredno nizka (ind.42,2 Osborn), dasi stoji po Osbornu veliko višje od pitekantropa (ind. 34,2), in na inionu ostro zavita. Sicer piše Osborn, ki navaja celo vrsto številk in s tem razlike od ostalih neandertalcev, da je lobanja Krapinca „somewhat broader or more brachycephalic than that of any other member of the Neanderthal race“ ter dalje: „The species is unquestionably Homo neandertalensis, of which the Krapina men constitute a local race *. Torej tudi on govori o kratkoglavosti in o krapinski lokalni rasi. Indeks lobanje je po najditelju 83,7, kar se pa zdi Osborn u v primeri z ostalimi neandertalci (73,9) previsoko in povzročeno po rekonstrukciji. Tudi na drugem mestu v isti knjigi piše: krapinska varijeteta je bolj širokoglava nego tipična neandertalska. Znani angleški antropolog Sir A.Keith pravi, da imamo pri neandertalski species prav tako obe obliki lobanje, dolgo in okroglo-glavo, kakor pri modernih rasah. Neandertalska lobanja da je primer za dolgoglavo raso, krapinska za kratkoglavo („those of the Krapina poeple represent a short-headed variety*) in Gibraltar za mezokefalijo.
Že ta kratki vpogled v literaturo problem kratkoglavosti v naših krajih toliko razjasnjuje, da pač ne grešimo, če v nadaljnjem govorimo o kra-kratkoglavi rasi h. primigenii. Vsi avtorji so namreč edini v tem, da gre tu res vsaj za bolj kratkoglavo varijefeto nego so ostale pračloveške. Najbolj pa seveda najditelj sam zastopa mnenje, da gre tu za posebno varieteto ali raso.
Da preidemo na problem dinarske rase, moramo iskati sledi dalje.
V	krapincu dinarske rase gotovo še ne moremo spoznati, to je že radi omenjene nizkosti lobanje nemogoče. Sploh je dinarska rasa kot rasa h. sa-pientis mlajša in gotovo ne premočrten potomec krapinske. Po Fischerju je bila dinarska rasa za časa ledene dobe nekje v Prednji Aziji. Gotovo, če skleoamo po današnji razširjenosti in predvsem iz sorodstvenega razmerja s prednje azijsko17), se zdi povsem verjetno, da ima i dinarska svoj izvor v Prednji Aziji.
Stvar pa iz splošnih bioloških vidikov lahko tudi obrnemo, rekoč, da po današnji razširjenosti ne smemo sklepati tudi na izvor. Z veliko verjetnostjo danes lahko rečemo, da je pračlovek nastal nekje v Evropi, in sicer v ledu prostem pasu18). V Evropi vidimo v ledeni dobi ljudi, ki jih danes najdemo še samo v centralni in zlasti v južni Afriki — mislim
”) Pr e d n j eazi j ska rasa: razen velikosfi (163-169 cm, Haddon), in še malo bolj razširjenega velikega nosu, je nič ne razlikuje od dinarske rase. Glava je lipično prav tako „zadaj odsekana“, in brahikefalna z indeksom 86—87 (Haddon), ali 85 86 (Fischer).
'8) Med glavnimi branilelji te teorije je znani ameriško - češki anlropolog A. Hrdlička.
na steatopigne ženske nekaferih afriških rodov in na grimaldsko zamorsko raso iz Menlone. Tudi v živalskem svelu lahko zasledujemo pofovanja iz Evrope v svet podobno kakor pri človeku. Zdi se, da n. pr. klokani (najdba iz gipsa na Mont Mar(ru) niso v Avstraliji avtohtoni, temveč da so bili tja potisnjeni po mlajših oblikah. Tudi po Olbrich to vi valovni teoriji je selitev iz ofelofermnih regij Evrope povsem verjetna. I za človeka velja, da se je predvsem širil z zahoda na vzhod in tako je skoro gotovo, da mon-goli, ki imajo sedaj središče v Aziji, tam niso avtohtoni. Še nobena ekspedicija	ni mogla najti	pračloveka v	mongolskem ozemlju, niti	ne zadnja
velika	pod vodstvom	Andrews a.	Tako rekoč dokazano pa	je za Indijance,	da niso avtohtoni v Ameriki	Indijanci, tudi najjužnejši	na Ognjeni
zemlji,	in Eskimo so	gotovo mongolskega izvora (dasiravno	so slednji
dolgoglavi), pa so obljudili Ameriko iz Azije. Tudi konj, ki je preživel ves svoj filogenetski razvoj v Ameriki, toda so ga morali potem iz Evrope tja uvesti, ker je bil medtem izumrl, nam je dokaz, da bi bilo čisto napačno, sklepati iz današnjih središč in na j večje razširjenosti na avtohtonost!
Z izvestno opreznostjo moramo torej reševati tudi vprašanje dinarske rase, kakor vseh ras v Evropi sploh. Iz sekundarnih središč lahko nastanejo spet izhajališča preseljevanj, toda nam gre tu predvsem za avtohtonost. Tako je tudi skoro gotovo, da niti nordijska rasa nima svojega avtohtonega središča v krajih svoje današnje razširjenosti. Nastala je nekje v Srednji Evropi blizu sredozemske, najbrže iz iste oblike dolgoglavega pračloveka, iz cro-magnonca19). Pozneje, ko je postajalo toplejše, se je pač selila na sever in se že spotoma polagoma spreminjala v tipično nordijsko. Svoje recesivne znake je potem po domestikaciji pač še bolj utrdila. Na podoben način moramo razumeti tudi nastanek vzhodne rase iz alpske. Po postanku ne more biti istega izvora z nordijsko, dasi ji je danes dosti podobna. V mlajšem paleolitu imamo namreč istočasno z dolgoglavim ero - magnoncem in k isti species (h. sapiens fossilis) spadajoče kratko-glavce iz Srednje in severozahodne Evrope, namreč Furfooz, Grenelle, So-iutrč, La Truchčre in Ofnel. Tako bi se torej dale genetično razložiti štiri evropske rase. ki sta po dve in dve bližje v sorodu.
Iskati moramo še izhajališče dinarske rase. Njena sestrska rasa v Prednji Aziji, t. zv. prednjeazijska ali armenska (glej op. 1T) je razširjena skoro po vsej Prednji Aziji, toda njeno jedro je na Armenskem višavju. Tam bi tudi po dosedanjih teorijah bilo žarišče te rase, ki bi se bila razširila
,!)) To mnenju Paudlerja je bil cro-magnonec človek svetlih kompleksij* To seveda z ozirom na primitivnost pračloveka iz splošnih bioloških vidikov ni verjelno. Gre iu očividno za poskus dokaza o slarodavnosfi nordijske rase. Fischer pa piše o tem problemu : .Ob sie (namreč nordijska rasa) etwa aus dem (noch nicht mit Funden belegten) Vorfahr der mediterranen Rasse entstand — oder ob umgekehrt die heutige mediterrane Form aus ihr durch Umänderung geworden ist, bleibe dahingestellt. (Deutlich bestehen Beziehungen zwischen dem Cro-Magnonschädel, Schädeln aus Teneriffa und Aegypten.)*.
fudi v Evropo in se lam v Dinarskem pogorju spremenila v dinarsko raso. Imamo pa, kakor smo spoznali, precej vzroka, stvar obrnili ler reči, daje središče te rase v Evropi in da je od ondod izžarevala v Prednjo Azijo, kjer se je silno razširila, a izgubila svoj znak — veliko telesno višino.
Znani antropolog Fischer pravi sicer dobesedno: „Am stärksten dehnen sich die Vorderasiaten wohl nach Europa aus. Wie oben schon erwähnt, dürfte die dinarische Rasse mit ihnen nahe verwandt, eine kleine, später entstandene Variante zu ihr sein (eigene Körpergrösse!) - und dann ist die gemeinsame Quelle natürlich Vorderasien, wo die Masse sitzt, nicht Europa, wo sie dünn ausstrahlt.“. Da iz današnje glavne razširjenosti ne smemo sklepati na postanek, smo spoznali. Druga stvar je z „redkim izžarevanjem“ v Evropi. Na drugem mestu piše o tem sam Fischer takole: „Nach Nordwesfen strahlt sie (namreč dinarska rasa) in das alpine Gebiet und das dinarische Element dürfte über die österreichischen Alpenländer weif nach Süd-, ja Mitteldeutschland reichen. Der Typus ist nicht zu verkennen.“. Že tu se govori o veliki razširjenosti po Evropi. Tudi Günther, Zarnik i. dr. govorč o veliki razširjenosti dinarske rase. Predvsem je skoro gotovo, da je bila ta rasa v neolilu dokaj bolj razširjena in da vidimo danes samo še precej slabe sledove o nji v Srednji Evropi in tja do Anglije. Toda
i	Günther piše, da je ta rasa še razmeroma mlada, da se je razširjevala šele, ko so se ostale evropske rase že bile ustvarile ter da je izhodišče dinarske rase približno v Armeniji. Predvsem pa je za vse to veljavno samo, da „se zdi“, da je tako bilo. Res je, da imamo šele na začetku bronaste dobe tipične znake dinarske rase v Srednji Evropi. Tipičen za kulturo njenih nosilcev je 1. zv. „zvončasti kozarček“ (Glockenbecher) in tipične so že takrat njih visoke postave s kratkimi, zadaj ploskimi lobanjami. Toda če so na začetku bronaste dobe že v srednji Evropi, je prav lahko mogoče, da so bili še precej prej v jugovzhodni, čeprav ne na poti iz Prednje Azije, kakor se, izvzemši Ho e m es a, splošno sodi. Ker smo namreč videli, da se tudi v paleolitu, ko so bili skoraj samo dolgoglavci v Evropi, v naših krajih (da je Spy II. tudi vsaj mezokefalna, nas tu ne zanima) javlja kratkoglavi Krapinec, si moremo prav tako lahko misliti, da je pri nas brahikefalija avtohtona. To tem bolj. ker vemo, da so se i dolgoglavi Slovani, ki so prišli s severa in so po večini bili pač pripadniki nordijske rase, spremenili na Balkanskem polotoku v kratkoglavce. Da so pri tem zgubili fudi svojo svetlo pigmenfacijo, omenjam samo mimogrede. Te spremembe so nastale v razmeroma kratki zgodovinski dobi.
Še kratek vpogled v zgodovino naših krajev: lobanje mostiščarjev na Ljubljanskem barju so še v bakreni dobi dolihokefalne (indeksi 73,2—78,3, po Luschanu). V hallsfaftskih plasteh iz Vač pa je med 43 lobanjami 17 dolgoglavih, 15 srednjeglavih in 5 kratkoglavih. Italijan Giuffrida-Ruggeri20) smatra praprebivalce vsega Balkanskega polotoka za dolgo-
20) Cii. po Hoernesu.
glave, in sicer meni, da so bili bolj čisti dolgoglavci nego v oni dobi prebivalci llalije ali celo Sicilije. Dolgoglavosf pa po njem ni nordijskega izvora, temveč sredozemskega. Tako vidimo na eni strani teorije, ki slone na bivši razširjenosti nordijcev (so avtorji, ki vidijo nordijce i v starih Grkih in celo Peržanih i. t. d., kar pa Ho ernes pobija), na drugi strani teorije, da so v naših krajih prevladovali sredozemci. Čeprav mi je žal, da prihajam v to nejasnost še z eno teorijo, moram to vendar storiti, ker se mi zdi vsaj tako upravičena, kakor ostale in ker sloni na dejstvu, da dolgoglavci predvsem pri nas niso avtohtoni, in to niti nordijci niti sredozemci, temveč da so v teh krajih iz bivših dolgoglavcev vedno nastali kratkoglavci. Ali je to mogoče samo po peristatični spremembi brez mešanja? Gotovo, to je mogoče. Toda veliko enostavnejše se dä taka sprememba razložiti s pomočjo mešanja. Imeli bi znano sliko: dolgoglavi tujci pridejo v kraje s kratkoglavim prebivalstvom. Razvije se boj, v katerem domačini podležejo, toda, kakor se je to tolikrat zgodilo, žene ostanejo in se pomešajo z razmeroma maloštevilnimi zmagovalci ; tako se začne sprememba znakov. Kajti brahikefalija je dominantna in v razmeroma kratki dobi so zmagovalci rasno istovetni s premaganci. To je približna slika stare latinske invazije, po kateri so nam ostale dolgoglave lobanje v grobovih na Glasi neu v Bosni. Pred njimi so živeli v teh krajih stari Ilirci, ki jih sicer malo poznamo, toda smatramo za prototip nositeljev dinarske rase (Weisbach; Haddon imenuje dinarsko raso „race Illyrian“ i. t. d.). Weisbach je gotovo med najboljšimi poznavalci naših krajev, kar se tiče populacije, ter se moremo na njegove podatke popolnoma zanesti. Izmed 75 starobosenskih lobanj imamo dolihokefalnih (z indeksom do 74,9) 26,6 %. mezokefalnih (z indeksom 75,0-79,9) 38,3% ter brahikefalnih (z indeksom nad 80,0) 35,1%. Tako je bilo stanje za časa stare invazije sredozemskih elementov. Čisto pravilno smatra Weisbach stare Ilirce (ker smatra Albance za njih preme potomce) za kratkoglave ter dolgoglavce za rimske priseljence. Danes je razmerje med dolgo* in kratkoglavostjo v naših krajih bistveno spremenjeno: v istem vrstnem redu in za iste meje med indeksi imamo dolgoglavcev 3,33 %, srednjeglavcev 11,65% in kratko-glavcev 85,02%1 Med prvo invazijo in današnjim stanjem imamo pa še slovansko invazijo začenši približno od drugega stoletja po Kr. (Hrd-lička). Da so bili Slovani nekoč dolgoglavci, o tem danes nihče več ne dvomi, kakor se moremo prepričati v literaturi (predvsem v češki: Hrdlička, Matiegka, Niederle; in v drugi, med njimi Fischer). Toda podobno, kakor tam, kjer so prišli v dotiko z alpci, so se Slovani spremenili v kratkoglavce i tam, kjer so se pomešali z dinarci, ki so tam bili že pred njimi. Tudi v starih grških portretnih glavah spoznavamo pogosto dinarske poteze (poleg alpskih?).
Naše naziranje o dinarski rasi je pofemfakem naslednje: Po vsem fern, kar smo slišali, je jasno toliko, da gofovo ni neutemeljeno, smatrati dinarsko raso (podraso) kot drugim evropskim rasam enakovredno in v dinarskem sistemu avtohtono raso ter kot matico prednjeazijske ali armenske podrase. Del dinarske rase se je pod pritiskom ostalih evropskih ras izselil in v Prednji Aziji ustvaril drugotno središče in žarišče. Z armensko tvori dinarska podrasa dinarmensko raso. To sta dve sestrski podrasi, podobno kakor nordijska in sredozemska (ev. še orientalska), ter alpska in vzhodna. Toda s tem da priznamo avtohtonost d i n a r s k e r a s e, priznamo, negledena vse ostale telesne znake, ki jo jako jasno odlikujejo od ostalih evropskih podras in ras prvega Fischerjevega okrožja, tudi eksistenčno upravičenost nje kot samostojne rase (podrase) ter moramo stremeti, da jo priznajo vsi avtorji, tudi ameriški l
LITERATURA:
Bean R. B.: Human types. The quarterly rewiew of Biology. Vol. 1., 3. July, 1926. Birkner F.: Der diluviale Mensch in Europa. München, 1910.
Boule M.: Les hommes fossiles. Paris, 1923.
Rrožek A.: ZušIehfSm lidsfva. „Duch a sv£f“. Praha, 1922.
Čepurkovskij E. M.: Hlavnf anfhropologickč fypy ruskžho naroda a jich pomžr k slovanskč kolosanisaci. Anthrop. 1., 2. Praha. 1923.
D en iker 1.: Les races et les peuples de la ferre. Paris, 1926.
Fischer E.: Anthropologie. „Kulfur der Gegenwarf' lil/V., Berlin, 1923.
—	: Rassenenfsfehung, Rassenbiologie, Rassenbeschreibung. V Bauer E. - Fi-scherE.-Lenz F.: Grundriß der menschlichen Erblichkeitslehre. München, 1923.
—	: Rasse und Rassenenfsfehung beim Menschen. „Wege zum Wissen." Berlin 1927. Gorjanovic-Kramberger K.: Pofječe li moderni čovjek ravno od diluvijalnog Homo
primigeniusa. f. kongr. srpskih lekara in prirodnjaka, Beograd, 1904.
—	: Der diluviale Mensch von Krapina und sein Verhälfnis zum Menschen von Neanderfal und Spy. Biol. Cenfrbl. 25. 1905.
—	: Der diluviale Mensch von Krapina	in Kroatien. Földtani Közlöny 36,	1906.
—	: Pračovjek iz Krapine kanibal. Glas.	Hrv. Prir Dr. 21, Zagreb, 1909.
: Der vordere Unterkieferabschnitt des diluvialen Menschen in seinem genetischen Verhältnis zum Unterkiefer	des rezenten Menschen und jenem	der
Anthropoiden. Glas. Hrv. Prir. Dr. 19,	Zagreb 1909.
: Isto, razširjeno. Zeifschr. ind. Absfammungs- und Vererbungslehre 1, 5, 1909. Günther H. F. K.: Rassenkunde des deutschen Volkes. München, 1923.
H add on A. C.: The races of man and their distribution. Cambridge, 1924. Hauschild M W.: Grundriß der Anthropologie. Berlin, 1926.
Hertz F.: Rasse und Kultur. „Philosophisch-sociologische Bücherei', Leipzig, 1925.
H i 1 d č n K.: Zur Frage von der ostbaifischen Rasse. Acta geographica 1, 3. Helsinki, 1927. Himmel H.: Das Soldafenmaterial der Herzegovina in anthropologischer Beziehung.
Mitt. Anthr. Ges. Wien, 17, 3, 1887. (Ref. A. Weisbach, ib.)
Hoernes M.: Natur- und Urgeschichte des Menschen. 1. Wien und Leipzig, 1909. Hrdlicka A.: O püvodu a v^voji lidstva i budoucnosti lidstva. Praha, 1927.
M b a h o n c k i ft A. A.: HaceJieHie aeM^oro rnapa. H3B. jimä. oßui. jiio6. acreem Ahtpoh h 9thoi'o. T. CXXI. MocKBa, 1911.
Keith A.- The antiquity of man. f.'fl. London 1925.
Lebzelter V.: Beiträge zur physischen Anthropologie der Balkanhalbinsel. I. Zur physischen Anthropologie der Südslaven. Mitt. Anthrop. Ges. Wien 53, 1923. Martin R.: Lehrbuch der Anthropologie in systematischer Darstellung. ]ena, 1914. Matiegka ].: Püvod a počžtky lidsfva. Praha 1924.
—	: Kolžbka lidsfva. Anthrop. 1, 3. Praha, 1923.
: Somatologie školni mladeže. Praha, 1928.
Olbricht K.: Klima und Entwicklung, lena, 1933.
Osborn H. F.: Men of (he Old Stone Age. New York, 1921.
Pittard E.: Les peuples des Balkans. Paris, Genžve ei Lyon, 1920.
Ploefz A.: Sozialanthropologie. Anthropologie, „Kultur der Gegenwart“ III./V. Berlin, 1923. Schlaginhaufen 0.: Körpergröße, Kopfform und Farbenmerkmale von 250 schweizerischen Rekruten. Bull. d. Schweiz. Ges. f. Anfhr. u. Ethnol. 1926—27, Bern, 1927, 16S. (Ref. A. K. v Zeitschr. d. Ges. f. Erdkunde zu Berlin, 1928, 7 8, S. 251. Schwalbe G.: Die Abstammung des Menschen und die ältesten Menschenformen.
Anthropologie, „Kultur der Gegenwart“ III./V. Berlin, 1923.
Škerlj B.: Prispžvek k anthropologii Jihoslovanü. Anthrop. 5, 1/2. Praha 1927.
—	: Od pračloveka k človeku. (Še ni izšlo.)
Vram U.: Crani della Carniola. Atti della Soc. Rom. di Antrop., Vol. 9. (Ref. O. v. Ho-vorka v Internat. Zenfralbl f. Anthrop. u. verw. Wissensch, 7. 1902.) Weidenreich F.: Rasse und Körperbau Berlin, 1927.
Weisbach A.: Die Bosnier. Mitt. Anthrop. Ges. Wien 25, 1895.
—	: Altbosnische Schädel. Ib. 27, 1897.
—	: Die Slowenen. Ib. 33, 1903.
—	-Glück L.: Crania bosniaca. Glasnik zem.	muz. 13,	2/3.	Sarajevo, 1901.
Wrzosek A.: Szerbie (1914 — 1918). Poznan, 1922.
Zarnik B.: O rasnom sastavu evropskog pučanstva. „Kolo' (Matica Hrvatska), Zagreb, 1928.
Zurukzoglu S.: Biologische'Probleme der Rassehygiene und die Kulturvölker. „Grenz-fragen des Nerven- und Seelenlebens*. München, 1925.
Zusammenfassung. — Wie haben wir die dinarische Rasse zu verstehen? Eingangs stellt Autor fest, daß ein wohlbegründetes phylogenetisches System von Rassen noch fehlt — mehr oder weniger fehlen muß. Vorderhand	kann allerdings nur der Versuch	eines	Systems	(und	wohl	nur der
Übersichtlichkeit halber) gewagt werden. Vor allem scheint es dann aber notwendig die Menschheit, wie dies schon Hau schild andeutet, in subspecies, Rassen und auch Unterrassen einzuteilen. — Große Unklarheit herrscht nicht nur in bezug auf die östliche oder ostbaltische (auch Weichselrasse nach Lebzelter), sondern vielfach auch in bezug auf die dinarische Rasse, welche besonders von amerikanischen Autoren vom Rufe eines Bean, Hrdlicka, Ripley u. a. nicht anerkannt oder zumindest übergangen wird, Xber auch namhafte europäische Autoren, wie Boule, Hoernes u. a. zählen sie sogar der alpinen zu.
Den Namen der dinarischen Rasse möchte Autor auf jeden Fall, wenigstens für den europäischen Teil beibehalfen, da alle anderen Namen ethnologisch (illyrische, herzegowische) oder geographisch (adriatische, balkanische Rasse) verfärbt sind oder unrichtige Vorstellungen zulassen. Nichtsdestoweniger muß die dinarische eigentlich als Unterrasse einer vorderasiatisch-dinarischen Rasse, für welche Autor den Namen dinarmenische vorschlägt, aufgefaßt werden, was in der großen Ähnlichkeit beider Rassen (siehe auch Fischer, Günther u. a.) genügend begründet ist. Außerdem spricht auch Haddon von einer illyrisch* anafolischen Gruppe, welche mit unserer dinarmenischen Rasse übereinstimmt. Um die dinarische Rasse (im europäischen Gebiet soll fernerhin der Einfachheit halber nur von Rassen, nicht von Unterrassen gesprochen werden) genügend kennen zu lernen, müssen auch die anderen Rassen des ersten Fischer’schen Kreises bekannt sein. Wichtig ist es ferner insbesondere, die Erbqualitäten dieser Rassen zu erkennen. Hiebei ist von folgendem Standpunkt auszugehen; wir wissen, daß dunkle Augen und Haare dominant sind über helle; ebenso ist bekannt, daß die Brachykephaüe über die Dolichokephalie dominiert; nicht sicher ist aber die Dominanz eines gewissen Wuchses. Die Meinungen hierüber sind verschieden, jedoch scheint es nicht unmöglich, daß hoher Wuchs dominant ist. Da wir aber hiefür, ebenso wie für die Dominanz des niederen Wuchses, keine sicheren Beweise führen können, soll vorläufig angenommen werden, daß z, B. die nor-
dische Rasse von allen aufgezählten Merkmalen (mit Ausnahme des Wuchses) nur rezessive Erbfaktoren besitzt. Die alpine und dinarmenische Rasse sind in ihren Merkmalen (wieder mit Ausnahme des Wuchses) durchwegs dominant, ln bezug auf die Erbfaktoren gemischt sind aber die mittelländische (orientalische) und östliche Rasse. Schon daraus ist ersichtlich, daß alle Mischungen eine dunkle, brachykephale Richtung bevorzugen müssen, was übrigens für Mitteleuropa erwiesen erscheint. So muß die biologisch äußerst schwache nordische Rasse im Kampf mit jeder anderen in einem oder mehreren oder allen Erbmerkmalen unterliegen. Ein schönes Beispiel hiefür bieten die ehemals gewiß blonden, do-lichokephalen Slaven (Fischer, Matiegka, Niederle, Hrdlicka u.a.), welche heute in Mittel- und Südeuropa fast ausnahmslos brachykephal sind, jedoch in Mitteleuropa nach einem Sieg der alpinen Rasse (dunkle Rundschädel), in Südosteuropa aber nach Vermischung mit der dinarischen Rasse (dunkle Kurzschädel), wie dies auch Fischer betont. Weidenreich macht ferner aufmerksam, daß wir es bei jedem Menschen nicht nur mit Rassen-, sondern auch mit Konstitutionsmerkmalen zu tun haben, ln bezug auf diese Merkmale und auf den lepto- und eurysomatischen Konstitutionstypus, welche übrigens beide auch bei der dinarischen Rasse Vorkommen, verweist Autor auf Weidenreichs Buch „Rasse und Körperbau“. Bei der Prüfung des Wertes der Rassenmerkrrale stößt man auf die Frage ihrer Beständigkeit (Cepurkovskij). Hierüber wissen wir eigentlich noch verhältnismäßig wenig. Man kann für Beständigkeit wie Unbeständigkeit Beweise anführen, wobei aber anzuerkennen ist, daß eine Veränderlichkeit der Rassenerbmerkmale ebenso ein logisches Postulat ist, wie die Vererbung erworbener Eigenschaften. Wir wissen von der großen Veränderlichkeit des Schädelindex, was z. B. Verschuer an eineiigen Zwillingen beweisen konnte. Auch in der Natur kommen, wie wir nach Boas aus Amerika wissen, erbliche peristatische Veränderungen des Schädelindex vor, worüber Hauschild schreibt: „Wir haben es hier offenbar mit der Entstehung eines ganz neuen Rassenhabitus zu tun...“ Nach Cepurkovskij kann man von Rassen nur dort sprechen, wo sich gewisse erbliche Merkmalkomplexe in einem gewissen geographisch begrenzten Gebiet befinden. Auch auf den Domestikationscharakter vieler Rasseneigenschaften ist zu echten.
Im zweiten Abschnitt gibt Autor eine Übersicht der wichtigsten Rasseneigenschaften und Merkmale der dinarischen Rasse und zwar auf Grund eines Vergleiches eigener Beobachtungen mit jenen verschiedener Autoren (Bean, Deniker, Fischer, Günther, Haddon, Himmel, Hoernes, Lebzelter, Martin, Pittard, Weisbach, Wrzosek, Zarnik und Zupanič). Betont wird besonders der hohe Körperwuchs (1741 mm), der kurze, hinten wie abgehackte Schädel, die leptorrhine, aber breitrückige fleischige Nase, dunkle Komplexion u. s. w. Für wichtig hält aber Autor die Feststellung, daß das Gesicht (in Übereinstimmung mit Weidenreich, Lebzelter und in gewissem Sinne auch Ho ernes) durchaus nicht nur schmal oder lang (Günther), kurz lepto-prosop ist, wie es von der großen Mehrzahl aller angeführten Autoren als typisch bezeichnet wird, sondern daß bei Angehörigen der dinarischen Rasse ungefähr zu je 50% lepto- und euryprosope Gesichter auftreten, vielleicht eher mit einer Neigung zur Leptoprosopie, wie überhaupt der ganze Wuchs mehr zur Lepto-somatie hinzuneigen scheint. (Die betreffenden Zahlen befinden sich im Text auf Seite 41, 42). Nach eigenen Beobachtungen ist das mittlere Gewicht der männlichen Bevölkerung Jugoslaviens cca. 70 kg, wobei es hinyestellt bleiben soll, dies als Rassenmerkmal aufzufassen. Von anderen Merkmalen scheinen besonders die kurzen oberen Extremitäten (Spannweiteninciex 102.0) typisch zu sein, was übrigens auch Gün-
ther aufgefailen ist, obwohl er hiebei keine Zahlen angibt. Dieser Index beträgt bei den Albanern, welche überwiegend der dinarischen Rasse angehören, nur 101,6, während er bei einigen ändern nach Martin angeführten Völkern zwischen 103,6 und 108,0 schwankt. Auch das Becken zeigt insofern eine Abweichung, als es bei der männlichen Bevölkerung Jugoslaviens verhältnismäßig breit ist (Schultern-Beckenbreitenindex 86,9). Autor erkennt hit rin ein Kennzeichen der Leptosomatie, denn nach Weidenreich ist bei Leptosomatikern der Hüftumfang größer denn der Brustumfang. Es scheint dies eben in den Breitenzahlen ähnlich zum Ausdruck zu kommen. Ob nun das breite Becken ein Merkmal der dinarischen Rasse ist, wagt Autor nicht zu behaupten, obwohl dies möglich erscheint. Der Brustumfang beträgt bei den Jugoslaven nur 52,6% der Körpergröße. Auch dies ist möglicherweise kein Rassen-, sondern eher vielleicht ein leptosomatisches Konstitutionsmerkmal. Über die geistigen Eigenschaften herrscht noch verhältnismäßige Dunkelheit, worüber wir uns wohl nichl wundern können, denn bei der heutigen Panmyxie sind ja seelische Rassenunterschiede wohl noch schwerer festzustellen als körperliche. Alle diesbezüglichen Versuche sind vorläufig nur ein leider größtenteils politisch verfärbtes Behaupten von nicht oder nur schwer nachzuweisenden „Tatsachen“.
Die dinarische Rasse hinter die nordische zu stellen, die alpine und mittelländische hinter diese, überhaupt solche und ähnliche Abstufungen, wie sie Günther gern vornimmt (wobei die nordische Rasse in allen lobenswerten Eigenschaften an erster Stelle steht), hält Autor zumindest heutzutage noch für ein wissenschaftlich nicht ausreichend begründetes Beginnen. Es gibt nicht niederere und höhere Rassen, es gibt nur solche Rassenangehörige und Eigenschaften. Übrigens ist es ja klar, daß Günther politische Tendenzen verfolgt (hierin ist Autor zu Repliken gern bereit). Daß die dinarische Rasse in ganz Europa sporadisch anzutreffen ist, scheint feslzustehen (hier ist auf den genialen Versuch Zarniks, die Rassenbestandteile einzelner europäischer Völker graphisch darzustellen hinzuweisen), am meisten jedoch sind ihrer die Albaner und Jugoslaven teilhaft. Von den Albanern wissen wir leider noch so wenig, daß Autor auf sie hier nicht Rücksickt nehmen konnte. Auch über die jugoslaven ist die antropologische Literatur noch sehr lückenhaft. Jedoch scheint es festzustehen, daß Slovenen, Kroaten und Serben nicht dieselbe Rassenmischung darstellen. Dies beweisen vor allem die sehr verschiedenen Komplexionen und Kopfindexverteilungen. Autor arbeitet gerade an zahlenmäßigen Feststellungen dieser Unterschiede und kann hier nicht näher darauf eingehen, nur soviel soll gesagt sein, daß die Serben jedenfalls die reinsten Dinarier Jugoslaviens sind. Die Kroaten sind schon viel gemischter, und zwar besonders in Dalmatien, wo mittelländische Einflüsse klar auftreten (Dolichokephalie, krauses Haar etc.). Die Slovenen endlich sind am meisten gemischt. Wir haben hier, wie es scheint, kaum 20—25% Dinarier und sicher ebensoviel °/o Angehörige der Ost- (Weichsel) rasse, wie die hellen Rundschädel beweisen. Auch Einschläge der übrigen drei Rassen lassen sich leicht erkennen, wobei die nicht sehr häufig auftretende Dolichokephelie mehr auf die mittelländiche denn auf die nordische Rasse zurückzuführen sein dürfte. Jedoch ist auch nordischer Einschlag im allgemeinen nicht zu bestreiten. Es darf uns nicht wundernehmen, daß dieses ungefähr anderthalb Millionen zählende Völkchen rassisch so durchmischt ist, denn es ist in einem alten Durchgangslande aller Rassen und Völker ansässig. Bis zum Umsturz noch unterlag es z. B. dem mächligen deutschen Drucke der alpine und teilweise auch nordische Elemente mit sich brachte, und von Norden kommend nach Triest zielte, wo er das Meer zu erreichen suchte.
Im dritten Abschnitte wird die Geschichte und Urgeschichte der dinarischen Rasse flüchtig skizziert. Es handelt sich nun besonders darum, zu beweisen, daß die dinarische Rasse in ihrem heutigen Gebiete autochton ist. Autor versucht den Weg zu zeigen, wie dieser heute noch schwierige Beweis zu führen wäre. Sicher ist, daß wir im Krapinamenschen eine meso- bis brachykephale Rasse des h. primigenius (Schwalbe) vor uns haben. Diese Ansicht wird zwar vielfach bestritten, jedoch mit Unrecht, denn heute anerkennen wir Rassen auf Grund ähnlicher Unterschiede. Autor schließt sich zwar der Meinung an, daß es sich hier um eine Lokalrasse handelt. Jedenfalls aber kann im Krapinamenschen kein direkter Vorfahr der dinarischen Rasse erblickt werden, denn die dinarische Rasse gehört ja der species h. sapiens an. Autor will nur feststellen und betonen, daß schon in der Eiszeit eine brachykephale Rasse des h. primigenius in Gebieten existierte, wo heute extreme Brachykephalie herrscht. Nach Fischer soll die dinarische Rasse um diese Zeit irgendwo in Vorderasien gesessen sein. Wenn wir nach der heutigen Ausbreitung der dinarmenischen Rasse schließen dürfen, so sitzt die Masse und somit (nach Fischer) auch der Kern in Vorderasien, wo demnach diese Rasse auch enstanden sein soll. Man kann aber den Spieß auf Grund allgemeiner biologischer Beobachtungen auch umdrehen. Mit großer Wahrscheinlichkeit kann man nämlich annehmen, dass die Menschheit irgendwo um das Mittelländische Becken enstanden ist (z. B. Hrdlicka) und daher sich von dort aus verbreitet hat (vergl. die ehemalige Verbreitung der Steatopygie, einer gewissen primitiven Kunst u. s. w.). Nach dem Beutlerskelett von Mont Martre könnte man Beispiele auch aus der Tierwelt anführen. Was die heutige Verbreitung der Masse anbelangt, müssen wir auch sehr vorsichtig sein, denn wir wissen, dass die sehr spezialisierten Indianer in Amerika nicht autochthon, sondern von Asien eingewandert sind. Ebenso, wie oben schon angedeutet wurde, dürften die heutigen „Schwarzen“, besonders einige Zwergvölker Zentral- und Südafrikas, aus Europa dorthin eingewandert sein. Ferner wissen wir, daß das Pferd fast seine ganze Entwicklung in Amerika durchgemacht hat, daß es aber dann dorthin von Europa aus wieder eingeführt werden mußte. Autor meint eben, daß der Sitz der Masse durchaus nicht auch auf den Entstehungsort einer Rasse oder Art hinweisen muß. Jedenfalls ist aber die Berechtigung der Annahme einer selbständigen Rasse gut unterstützt, wenn neben körperlichen und geistigen Erbmerkmalen, welche gerade die dinarische Rasse klar umzeichnen, auch bewiesen werden kann, daß sie im heutigen Gebiet schon alt eingesessen und nicht erst dorthin eingewandert ist. Vier Rassen Europas kann man bis in das jüngere Paläolith mehr oder weniger gut verfolgen : einerseits die dolichokephale mittelländische und nordische, andererseits die brachykephale alpine und östliche oder baltische. Von diesen scheinen immer die erstgenannten die älteren zu sein, da beide hellen Rassen durch Domestikation und andere peristatische Einflüsse depigmentiert, diesbezüglich also rezessiv sind. Jedenfalls sind alle diese Rassen in die Zeit des Cro-Magnon-Menschen zurückzuführen. Es ist wahr: für unsere dinarische Rasse haben wir keinen solchen Anhaltspunkt. Wir haben aber auch keinen für ihren angeblichen vorderasiatischen Entstehungsort. Auf Grund früher angeführter allgemein biologischer Beobachtungen können wir nun den bisherigen Theorien entgegen sagen, daß die dinarische Rasse im Dinarischen System entstanden ist und daß sie von dort aus nach Vorderasien ausstrahlte, mächtig sich verbreitend, aber mil Einbuße der großen Körperhöhe. Gewiß war die dinarische Rasse ehemals in Europa weit verbreitet, wie heute noch »lebende Reste“ vielfach beweisen. Ihre Träger waren Angehörige der sog. Glockenbecherkultur, welche weil nach Mittel-, ja fast Nordeuropa hin verbreitet war. Sogar in
England finden wir Reste dieser Kultur und ihrer typisch kurzköpfigen (nicht rundköpfigen!) Träger. Dies allerdings erst in der Metallzeit. Aber aus Gebieten des Dinarischen Systems haben wir bisher leider keine älteren Funde. Es ist daher möglich, daß sie dort schon viel früher waren, als im übrigen Europa, besonders, wenn wir annehmen wollen, daß sie aus Vorderasien eingewandert sind, was aber z.B. Ho ernes nicht wahrscheinlich dünkt. Autor will sich durchaus nicht mit diesen Argumenten begnügen, Welche nur die Unzuverlässigkeit älterer Theorien beleuchten. Ein viel stärkerer und vollkommen biologischer Beweis ist dieser, daß in den Gebieten der dinarischen Rasse alle dolichokephalen Einwanderer in verhältnismäßig kurzer Zeit assimiliert wurden. So war es mit der altrömischen Invasion und ebenso mit der jüngeren slavischen. Es ist sicher, daß vor e v. n o r d i sch e n Einwanderern auf der Balkanhalbinsel, ebenso wie vor mittelländischen (Giufrida-Ruggeri schließt aus den Dolichokephalen vom Ljubljanaer Moor und vom Glasinac in Bosnien auf ausschließliche Angehörige der mittelländischen Rasse) eine brachykephale Rasse dort schon ansässig war und alle Einwanderer assimilierte. Die Brachykephalen vom Glasinac führt Weisbach ganz richtig auf die vor den dolichokephalen Einwanderern dort ansässigen Illyrer zurück, welche nach ihm und anderen Autoren Vorfahren der noch heute ziemlich reinrassig dinarischen Albaner waren. Heute ist der größte Teil der Balkanhalbinsel von einer dunklen brachykephalen Bevölkerung bewohnt, welche dort schon seit jeher alt eingesessen zu sein scheint. Ob wir diese schon als dinarisch auffassen wollen, oder ob nur dinarische Rassenmerkmale existieren, bleibe vorläufig dahingestellt. So ist es auch klar, wie früher der Hinweis auf die brachykephale Krapinarasse des h. primigenius gedacht war: seit jeher wirken augenscheinlich die Verbreitungsgebiete der dinarischen Rasse im selben Sinne auf den Menschen: er wird dort kurzköpfig und, wie wir jetzt hinzufügen können, auch dunkel, kurz er wird Dinarier. Autor schließt mit den Worten: Wir sind gewiß berechtigt, die dinarische Rasse im Dinarischen System als autochthon und als Mutterrasse der vorderasiatischen oder armenischen aufzufassen, zu welcher jener Teil der dinarischen Rasse wurde, der unter dem Drucke der anderen europäischen Rassen nach Vorderasien auswandern mußte und dort ein sekundäres Zentrum und einen sekundären Ausstrahlungspunld schuf. Die beiden Unterassen, die dinarische und armenische sind somit als einheitliche dinarmenische Rasse aufzufassen. Jedenfalls muß aber die selbständige Existenz der dinarischen Unterasse in Europa als der älteren und in ihrem heutigen Gebiet autochthonen allgemein anerkannt werden.
REYA OSKAR:
DNEVNA AMPLITUDA ZRAČNE TEMPERATURE NA SLOVENSKEM IN NJEN LETNI TOK.
Kot dnevno amplitudo zračne temperature sem vzel periodično amplitudo, to je diferenco toplinskih vrednot ob 14h in 7h. Tabela 1. predstavlja mesečne povprečke teh dveh terminov za periodo 35 let (1881—1915), tabela 2. pa povprečne amplitude za isto periodo. Proučeval sem le navedenih
11	postaj in sicer za (o, ker imajo le fe kompletna in zanesljiva opazovanja skozi vseh 35 let. Edino povprečki Maribora veljajo za 15 let (1901 — 1915), ker opazovanja ne segajo v starejšo dobo. Tako sem se ognil netočnemu reduciranju nekompletnih postaj na isto periodo. Omenjeno število postaj popolnoma zadostuje svrhi razpravice.
Preden preidem na tolmačenje letnega toka amplitude na posameznih postajah, moram opozoriti na dejstvo, ki ga opazimo pri vseh postajah. Dnevna amplituda temperature se normalno veča iz zime v poletje. V tabeli 2. pa opazimo neznaten padec v maju in juniju. Temu je vzrok že visoka temperatura ob 7h v navedenih mesecih.
Vpliv morja na temperaturo kakega kraja pojema z razdaljo od morja in sicer v smeri, ki je normalna na morsko obalo. Litoralne kraje karakte-rizirajo relativno visoke temperature pozimi in ponoči ter relativno nizke temperature poleti in podnevi. Posledica tega je, da sta dnevna in letna amplituda majhni. Čim bolj se oddaljujemo od morske obale, lem višje temperature imamo poleti in podnevi, tem nižje pozimi in ponoči. Posledica tega je toliko večja dnevna amplituda. Primerjanje temperatur Trsta in Gorice v tabeli 1. nam jasno dokazuje označene odnošaje. Skoraj preko vsega leta ima Gorica ob 14h višjo temperaturo, — ob 7h pa nižjo kakor Trst. Obe temperaturi Trsta padeta med temperaturi Gorice, z malo izjemo v novembru in decembru. Razmerje raztolmačimo z nekoliko višjo absolutno višino Gorice in njeno višjo geografsko širino. Oba modifikatorja temperature nam bosta večkrat na potu pri dokazovanju kontinentalitete ali oceani-tete kakega kraja. Pomagamo pa si lahko na drug način in sicer s pomočjo dnevnih amplitud temperature. Kakor že omenjeno, karakterizira litoralne kraje mala dnevna amplituda in mala variacija te amplitude od meseca do meseca v letnem toku. Obratno imamo v kontinentalnih krajih veliko dnevno amplitudo z veliko variacijo od meseca do meseca v letnem toku. V tabeli 2. nas takoj zbode v oči mala amplituda Trsta in njena mala variacija od meseca do meseca. Tržaška amplituda se giblje v mejah od 2,2 do 3,6 stopinj, goriška od 3,9 do 6,4 stopinj. Gorica ima torej večjo dnevno amplitudo in večjo variacijo amplitude od meseca do meseca. Oboje lepo karakterizira kontinentalnejši potek letnega toka temperature v Gorici.
Pravilo, da je temperatura kontinentalne postaje ob 14h višja od one na liloralni postaji, ipak ne drži povsod. Globlje v kontinentu temperatura ob 14h ne utegne prekositi istočasne temperature obalnih krajev, kar vidimo na vseh postajah od Kočevja do Gradca. Da na teh postajah popoldanske temperature ne presežejo temperatur litoralnih postaj, temu je predvsem kriva večja absolutna višina in večja geografska širina. Če primerjamo dve postaji, litoralno in kontinentalno, obe na isti absolutni višini in isti geografski širini, vidimo, da je popoldanska temperatura kontinentalne postaje vedno nad popoldansko temperaturo litoralne postaje. Isto opazujemo pozimi, če razdalja od morja ni prevelika. Če pa je razdalja od morja velika, tedaj
zimska popoldanska temperatura ne utegne prekosili popoldanske temperature litoralne postaje. Vzrok temu je prevelika nočna radiacija spričo dolgih zimskih noči odnosno premajhna insolacija podnevi.
Blažilni vpliv morja ne sega daleč v notranjost. Na nekaterih krajih, ki leže bliže morju, je kontinentalni vpliv veliko jačje razvit, tako da popoldanska zimska temperatura ne pade samo pod popoldansko zimsko temperaturo, ampak celo pod jutranjo zimsko temperaturo litoralne postaje. Na vseh postajah od Kočevja do Gradca opazimo ta pojav, tu bolj tam manj močno razvit. Vzrok je v naslednjem. Kontinenfalifeta kakega kraja ne za-visi samo od njegove oddaljenosti od morja, ampak tudi od terenskih razmer na prehodu od morja do dotičnega kraja. Razlika je, če pridemo do kakega kraja v notranjosti samo po ravnem, ali če moramo prej prekoračiti še kako gorovje. V prvem primeru sega morski vpliv veliko globlje v notranjost kakor v drugem. V našem piimeru je vsa kontinentalna Slovenija odrezana od morskega vpliva po nizu visokih dinarskih planot Trnovski gozd, Hrušica, Javornik, Snežnik, tako da se kontinentaiiteta uveljavi takoj, ko prekoračimo ta gorovja. Natančnejši vpogled v tabelo 2. nam pokaže, da ima Celovec najkontinentalnejši potek temperature, nato Ljubljana, potem Gradec iti končno Zagreb. Ljubljana ima sicer deloma nekoliko izrazitejšo amplitudo kakor Celovec, čemur je vzrok višja absolutna višina Celovca. Velikost dnevne amplitude in njena mesečna variacija sta namreč z absolutno višino obratno proporcionalni, kar nam lepo kaže višinska postaja Obir. Da sta Celovec in Ljubljana kontinentalnejši postaji, akoravno ležita bliže morju kakor Zagreb ali Gradec, temu je vzrok v naslednjem. Poleg absolutne višine, geografske širine, oddaljenosti od morja in terenskih razmer na prehodu od morja do postaje vpliva na potek temperature kakega kraja še terenska lega dotičnega kraja. Drugačen je potek temperature v zaprti nego v odprti, dobro ventiliram dolini odnosno kotlini, drugačen, če sloji kraj na osamljenem vrhu ali na planoti, ob vznožju planine ali na njenem pobočju. Celovec in Ljubljana ležita v zaprti neventilirani kotlini, kjer se v zimskem času tvori gosfa megla, ki se drži često po ves dan. Posledica lega je, da se solnčna energija lu uporablja predvsem za izparivanje megle, namesto za segrevanje tla in zraka. V poletju se podnevi kotline hitro segrejejo, kar povzroča relativno visoke lemperature. Ponoči je obratno; kotline se hitro ohlade, kar povzroča precej globok padec temperature. Poleg tega se shlajen zrak spušča z okolnih pobočij na dno kotline. Zato imamo v Celovcu in Ljubljani poleti tako velike dnevne amplitude. Gradec leži na vznožju Vzhodnih Alp in njegova vzhodna stran je odprta proti Panonskemu nižavju; je tedaj zračen kraj. Isto velja tudi glede Zagreba. Obe postaji kažeta mnogo zmernejši potek amplitude.
Oglejmo si razmerje med dvema kontinentalnima postajama, med Ljubljano in Mariborom. Na prvi pogled vidimo, da se temperature skoraj vje-majo, jutranje kakor popoldanske. Iz tega sledi, da je potek temperature
TabeIa 1 Povprečna temperatura ob 7h in 14h (1881^1915).
Die Mitteltemperatur um 7h und 14h (1881—1915).
fc- OJ -O E	■	•H	00	CM	to	00	CNJ	O	rr	vO	vO	vO
	tH	On		r-	CM	rH	CM	T-t	to	CM	rH	rf
O) u O} o	r-	to »h	vp •h	tp »h	rt* tH	to TH	Os tH	to rf	00 Ö	rr ■H	O ČM	to 'b
CD i -° E		CM	CM	o	to	CM	m	rr	00	Tl	On	rf
	TH	CM tH	tH	tH th	■O	vO	vO	''f		vo	m	rH
cu		'O	m	to	00	CM	rf	vO	o		vO	"f
o 1 ac		r*	00	O	tH	CM		O	rf	CM	rH	to
trn tu i -o	rr! tH	to	16 6	00 Co TH	00 ČM tH	CM to	tH to tH	p CM	14-5	O to TH	'P ČM T-t	Os ČM
! S		■ri	rt*	m	CM	to	m	Os	O	tH	On	m
O	t'»	CM	to tH	rH tH	r-	t"-	vo	m	Os		VO	o
.		rT	00	m	to	CM	to	CM	to	vo	On	r^
-O E		CM	tH CM	CM CM	oo TH	Os T"<	On tH	00 tH	o CM	00 tH	r- T-f	t^-
OJ		O	CM	rf	OS	O	CM	00	to	r*	N	to
o. cu	t"-	vO	00	O	o	tH t—4	tH	O	to	tH	tH tH	rf
	rf rr	*p <o CM	VO ih CM	Co CM	rf to CM	'P to C*1	24-1	in ČM CM	'P rr CM	in ČM	Os CM	00 Ö T-t
S3T		00	CM	to	00	r-	CM	vO	O	m	m	O
CX	t'-	Os	CM CM	o CM	rf	■'f rH	m —H	rf y—1	TH	m	m	r-
			to	CM	vo	lO	Os	00	m	to	00	On
		tH	O CM	vO CM	t'- CM	rt* CM	rf CM	rf CM	to CM	m Ol	to CM	CM CM	O tH
=1		•O	O	CM	m	rf*	rr	m	to	rr	00	CM
		O CM	to CM	CS1	vO	vO tH	vo T-l	vo	00	vO	VO	t^
		no	'O	VO	Os	to	00	Os	o	Os	00	
	TH	to CM	to (M	rf* <M	tH cm	CM CM	CM CM	CM	to CM	O CM	o CM	00
=3		m	MO	tH	00	On	r>-	•*1	NO	O	rf	oo
		00	O v'M	Os	rf	rf tH	rf tH	m "»H	VO	m rH	m «r*	rf
	rr tH	TH Č> CM	6s *H	00 O CM	OS r-~ tH	O 00 tH	CM Os	to 00 tH	O Ö CM		17-6	r^ in
S		tH	r^.	■<r	rH	to	CM	O	rr	rr	00	o
		m	vO T—1	m		rH tH	tH	tH	to	tH "1-^	rH	tH
	Tj* r-t	m	vO	o	CM	r-	Os	CM	oo	CN|	On	On
—		m «■H	rf tH	vO T—<	CM	to rH	to *r4	to	rf	to r*	CM rH	O
O.			to	f-	VO		O	r-	O	CM	rr	CM	m
		o	T-l T-l	O tH	m	vO	m	m	00	vO	vO	to
		GO	m	vO	vO	vO	rr	rr	On		tH	r^
U Ol	tH	tH tH	o tH	rH	f-	00	00	r-	On	00	00	to
ro		to	to	00	tH	CM	00		f"*	00	tH	m
		vO	r^	m	▼H	r-t	o	o	to	tH	tH	vO
		ON	CM	00		On	rr	rH	to	■^*	Ö	CM
u ra		00			CM	CM	to	rH	rf	to	to	m
=3												
JO		r-	T-l	to		O	in	O	rf	00		o
Ol LL.		to	rf	CM	to	to	to	NO	O	tH	CN1	00
		rr	f-*	00	tH	to	o	O	O	m	CM	CM
V. to	TT rH		m	m	O	o	o	to	t-h	o	o	VO
e:		•rH		CM	Os	VO	o	On	'f			CM
	t-	to	to	T“*	rf	rt*	m		(M	rr	rf	00
Abs.	*/) >	m	O CM	rf On	O vO rf	vO O to	m 00 to	O m rr	to vO tH	o 00 CM	On VO to	2044
		On ▼H	to	m	00 to	to o	tH	r^ to	On ^f	V to	^«f O	O to
		O m rf	in rt*	ih	o m rt*	o nO rr	M3	MD ”*f	o m rr	o vO ■»r	o rf	o vO rf
d)		CM	vO rf	r- to	tH m	o to	CM	GO ««i	bs m	On to	00 CM	Os CM
c		o rr T“t	o to rH	o to rH	o rt* r-i	o rf tH	o rf rH	rr rH	m	o m	o m rH	o rf rH
		Reka ....	Trsi . . . .	Gorica . . .	Kočevje . .	Ljubljana . .	Kranj ....	Celovec . .	Zagreb . . .	Maribor . .	Gradec . . .	i— 15 O
												
na obeh postajah v glavnem isti, dasiravno je Maribor oddaljen od morja 178 km, torej 105 km več nego Ljubljana. Iz navedenega izvajamo sledeče: Kakor hitro prekoračimo julijske Alpe in niz najvišjih dinarskih planot, se uveljavi takoj kontinentalni vpliv. Če si ogledamo temperature natančneje, predvsem pa amplitude, opazimo, da ima Maribor zmernejši potek temperature nego Ljubljana. Vzroki so isti, kakor smo jih našli za Zagreb in Gradec. Maribor leži na podnožju Vzhodnih Alp in njegova vzhodna stran je odprta proti Panonskemu nižavju. Kljub temu beleži Maribor pozimi večje amplitude kakor Ljubljana in Celovec. Vzrok temu je večja oblačnost v Ljubljanski in Celovški kotlini, predvsem pa jutranje in večerne megle v zimski dobi. Primerjanje temperature po postajah v kotlinah n. pr. Ljubljane, Kranja in Kočevja nam pokaže, da je tok temperature na vseh postajah enak. Temperatura je tu zavisna le od absolutne višine in geografske širine. Če primerjamo še obe litoralni postaji Trst in Reko, vidimo, da je Reka kontinentalnejša nego Trst. Vzrok je v naslednjem. Zaledje Tržaškega zaliva ni tako gorato kakor zaledje Reke, kjer se na severni in vzhodni strani dvigajo visoke dinarske planote, na zapadni pa Učka. Nadalje je morje pred Trstom brez otokov, Reški zaliv pa zapirajo otoki in otočiči, predvsem Cres in Krk. Zaledje in spred ležeči otoki ustvarjajo tudi tu nekako kotlino, ki se podnevi hitro segreje, ponoči pa dobiva z okolnih višin proti morju se spuščajoči mrzli zrak. Zato kaže reška temperatura kontinentalnejši potek. Spričo tega in spričo terenske lege Zagreba pri primerjanju temperatur Reke
Tabela 2.
Povprečna dnevna amplituda temperature (1881—1915). Mittlere tägliche Amplitude der Temperatur (1881—1915).
	lan.	Febr.	Mar.	April	Maj	lunij	Julij	Avg.	Sept.	Okt.	Nov.	Dec
Reka ....	4-3	5-2	55	52	5-0	5*1	61	6 7	64	5-2	46	3-8
Trst ....	2 6	31	32	2-9	30	3-0	3-3	3'4	3-6	3-2	2-7	2-2
Gorica . . .	4-6	5-5	5'8	54	5-4	5'5	6-0	6-4	61	5'3	4’7	3-9
Kočevje . .	48	6-1	65	65	68	7-1	8-1	8-6	7'4	5.6	45	3-7
Ljubljana . .	4-3	5‘9	7-4	7-7	7'3	7-4	8-1	89	7'2	5'9	4-0	3-1
Kranj ....	50	6-9	7'6	8‘2	8-0	8-1	8‘5	8-9	7-1	66	51	41
Celovec . .	4-9	7-1	8-1	8'2	7'3	68	7'3	79	7-4	6-1	3-8	3-3
Zagreb . . .	3-4	47	6-2	66	66	64	7-2	76	7-0	55	3-8	26
Maribor . .	46	5 2	6-9	68	6-3	59	69	70	69	5-9	4’0	40
Gradec . . .	4'5	5-7	7-0	6-7	58	5-4	6-0	6-4	6-2	5-7	4-3	3-6
Obir ....	2-0	1-8	2'8	2'6	2-7	3-3	3-7	3'8	3'4	2-4	20	1-7
iti Zagreba konfinentalifefa slednjega ne bode (ako v oči kakor kontinenta-lifefa Ljubljane pri primerjanju s Trsfom.
Na podlagi teh (abel in njih komentarjev pridemo do sledečega splošnega zaključka. V Sloveniji imamo tri različne tipe letnega toka dnevne toplotne amplitude: 1) litoralni, 2) zmerno kontinentalni, 3) kontinentalni. Prvemu tipu pripadajo kraji na jugozapadu Julijskih Alp in dinarskih planot; ker se nahajajo pod vplivom Jadranskega morja, smemo ta tip imenovati tudi jadranski tip. Karakferizirajo ga majhne dnevne amplitude. Drugi tip imajo kraji iztočno od Pohorja ter vzhodnih odrastkov Kamniških planin in iztočno od Dolenjskega gričevja. Ker je vzhodna siran vseh teh krajev odprta proti Panonskemu nižavju in stoji pod njegovim vplivom, smemo ta tip imenovati tudi panonski tip; karakterizirajo ga zmerne dnevne amplitude. Tretji tip imajo kraji, ki se nahajajo v Ljubljanski, Kočevski in Celovški kotlini. Ker se skoraj ves ta prostor nahaja v alpskem predelu, smemo ta tip imenovati tudi alpinski tip; karakterizirajo ga velike dnevne amplitude.
V	naslednjem navajam dela pisateljev, ki so že obravnavali temperaturo slovenskega ozemlja, po večini pa le toplino posameznih dežel ali krajev. Pripominjam pa, da sem do svojih zaključkov prišel le s pomočjo podatkov, ki sem jih povzel in izračunal iz originalnih meteoroloških dnevnikov.
Hann: Die Temperafurverhälfnisse der österreichischen Alpenländer, Wien 1884.
Seidl; Das Klima von Krain, Ljubljana 1902. Poseben odtis iz Mittheilungen des Musealvereines für Krain 1891-1902.
Seidl: Ueber das Klima des Karstes, Ljubljana 1890.
Seidl: Temperafurverfeilung im Gebiete der Karawanken. Met. Zeitschrift, September 1887.
Seidl: Toplinske razmere Zagreba in Ljubljane, Zagreb 1887.
Fessler: Die klimatischen Verhältnisse von Laibach. Jahresbericht d. Staats-Oberrealschule in Laibach 1912/13. Ljubljana 1913.
Mazzele: Klimatographie des österreichischen Küstenlandes, A.Triest. Wien 1908.
Conrad: Klimatographie von Kärnten, Wien 1913.
Klein: Klimatographie von Steiermark, Wien 1909.
Biel: Klimatographie von Küstenland, Wien 1928.
Resume. In der vorstehenden Abhandlung wird der jährliche Gang der täglichen Amplitude der Lufttemperatur im slowenischen Gebiet behandelt. Als tägliche Amplitude wurde die periodische Amplitude, das ist die Differenz der Temperaturwerte um 14h und 7h, angenommen. Tabelle 1. stellt die monatlichen Mittelwerte deF beiden Beobachtungstermine für einen Zeitraum von 35 Jahren (1881—1905) dar, Tabelle 2. die Mittelwerte der Amplituden für dieselbe Periode. Es wurden nur die Beobachtungen der elf be-
slen Stationen verwertet, da man nur auf diesen ununterbrochen durch den ganzen Zeitraum beobachtet hatte. Nur für die Station Maribor bestehen ununterbrochene Beobachtungen erst seit 1901. — Auf Grund der beiden Tabellen kommen wir zu dem folgenden Schluße. Im slovenischen Gebiet unter cheidet man drei verschiedene Typen des jährlichen Ganges der täglichen Amplitude der Lufttemperatur : 1.) einen litoralen, 2.) einen mäßig kontinentalen und 3.) einen echt kontinentalen Ersterer Typus herrscht im der Julischen Alpen und des Karstes. Hieher gehören die Stationen Trst, Gorica und Reka. Der dritte Typus herrscht in den Becken von Kočevje, Ljubljana und Celovec. Der zweite östlich vom Pohorje, östlich von den Ausläufern der Steiner Alpen und des Unterkrainer Hügellandes, Unter die Herrschaft dieses Typus fällt Maribor sowie Zagreb und Graz, die als Hilfsstationen dienten.
JOŽE RUS:
PRIRODNE OSNOVE V SELIŠČU LJUBLJANSKEGA MESTA.
Kranjska kotlina1) pomeni v orografiji dežele veliko pretrganost. Karavanke na njenem severu, a Nolranjski Kras na južnem zaliodu imafa še gorsko poredje (Gebirgsstreichen), ki drži neprekinjeno od ene strani kotline na drugo. Od široke proge Julijskih Alp je v gorskem vencu Storžiča, Dobrče in Zabrežkih Peči pravtako ohranjen ozek del nepretrgane zveze (julijske Karavanke), ki spaja kamniško skupino s triglavsko. Ves ostali del med robom Pokljuke in Jelovice pa Storžičem in Krvavcem se je bil vleknil in posedel. V oblasti Nizkih Alp ima severna proga priče sorodstvenih vezi od ene strani na drugo le v osamelcih sredi ravnine (Šmarna gora i. dr.). Skoro neposredna pa je ostala gorska zveza v ozki progi, ki drži od NW proti SE preko geografskega prostora ljubljanskega mesta. Veliko Kranjsko kotlino prepenjajo tu Polhograjski Dolomiti in Zasavje2) vsak od svoje strani in jo na ta način preščipnejo na dvoje manjših, na Savsko
') J. Rus, Slovenska zemlja. Kratka analiza njene zgradnje in izoblike. Splošna knjižnica I!, Ljubljana 1924, p. 9. — Ime dežele Kranjske je za našo kollino edini prikladni determinalivni pojem. Saj je kotlina v tej deželi najbolj ugledno jedro, ki je do njega osredotočen ves sklop okrajin (Randlandschatten) na njegovem jugu. To poimenovanje nam je lem laže, ker je bil do srede 18. stoletja (gl. Valvasorja) pojem .Kranjske“ še istoveten z dnom in gorskim obodom zgolj te koiline. Res da potiska danes „Ljubljana“ kranjsko ime v upravnopolitično senco (prim. „Ljubljansko oblast“), vendar v lem ne vidim vzroka, da bi se staro geogratsko ime zavrglo med dosluženo šaro. Kmalu bo n. pr. 150 let, odkar je bila velika francoska revolucija, da zalre duha lesnega provinci-jalizma, a dvigne pojem edinstvene domovine, pomedla z imeni starih prov.nc. Ali geografija Francoske republike teh imen še danes ni izločila iz svojih knjig, lo pač iz enostavnega, čisto geografskega vzroka, ker so v leh imenih pokrajinske enote izražene tako določno. Prav tako tudi nam ne more nobeno ime razen „Kranjska kollina“ zajeti brez oslanka vseh geografskih mnogovrstnosti naše pokrajine.
s) V obrazložitev imena „Zasavje“ pripravljam posebno razpravo. Tu naj samo poudarim dejstvo, da je po zaslugi V. Cvetešiča in R. Badjure to ime že prišlo v slovar vsakdanjega življenja izobražencev od Ljubljane do Zagreba, zadosten dokaz, kako pobilo.
kotlino in Ljubljansko barje. Ta gorska prepona Kranjske kotline so Utiška brda s Šišenskim hribom in pa Golovec. Ogledati si jo hočemo bliže, s tem nam bodo stopile jasno pred oči tudi topografska (krajevna) lega in prirodne značilnosti mestnega naselja ljubljanskega.
Obe veji prepone se držita ostalega gorskega sveta pod dvema v pokrajinski sliki jasno izraženima gorama. Toš k o čelo (Pustota 589 m) in Molnik (582 m) sta vsak na svoji strani zadnji točki, ki se dvigata v znatnejše višine nad sosednje tavnine. Strmo, proti preponi obrnjeno pobočje Molnikovega kuclja (Rückfallkuppe) spada še v obod gorskega sveta, ki je z njim obkrožena Kranjska kotlina, 'na oreljskem sedlu pod njim pa se prične enostavni gorski hrbet Golovca. V sličnem razmerju stoji tudi strmi rob Toškega čela nasproti Utiškim brdom, ki imajo svoj začetek na Prevali.
Te razlike med obodom in prepono so orografski izraz različne geološke zgradbe3), Za Molnikom, to je v okolici Šmarija, prevladujejo še frijadni dolomiti in apnenci sušnih ali celo skrasovanih gorskih tal z bukovim gozdom. Strmi dolomitski bregovi ter markantni kuclji in rogovi, ležeči na werfensko-karbonski podlagi, vmes tudi pravo kraško zemljišče (Ravnik za Toškim čelom), to so mikavnosti hribovja Polhograjskih Dolomitov. Mnogo nižja prepona pa ne nosi več trijadnega pokrova. V njej se pojavljajo le karbonski škrilavci, a na njihovih težkih ilovnatih tleh uspeva mešan listnat gozd z domačim kostanjem; le na ocednih hrbtiščih rastejo borovci.
Ravnini Barja in Posavja ležita okoli 300 m nad morsko gladino, 14 km dolga, med obema ležeča gorska prepona pa se dviga le za na-daljnih 100 do 150 m relativne višine. Iz mehkih, trošnih hribin sestavljena prepona ima le položne rebri in zaobljena, valovita hrbtišča. Sleme se na Golovcu ne popne nikjer nad 457 m absolutne višine (frigon. točka pri Orljem), ostane pa razen na Ljubljanskem gradu (372 m), v višinskih legah nad 400 m. Dolgi hrib, drugo ljudsko ime za dolgi, ravnotni gorski hrbet, nam označuje Golovec posebno jasno. Pod Molnikom ima trup Golovca še 6 km širine, potem postaja ožji, čimbolj se bližamo njegovemu koncu, Ljubljanskemu gradu, ki je širok komaj 400 metrov. Vanj so zajedene od obeh strani kratke doline s potoki; oreljsko sedlo n. pr. že veže dvoje nasprotnih dolin, lavriško in podmolniško. (Ker je to sedlo najnižje v Golovcu in se črta preko njega izogiba vsem labornatim pragom [slapom, jezom], v strugi spodnje Ljubljanice, bi se bil moral Gruberjev kanal po mnenju B. Hacgueta prekopati na tem mestu in ne skozi zagrajsko sedlo).
V	gradaški veji gorske prepone odgovarja oreljskemu sedlu cestni prelaz Preval (378 m) pod Toškim čelom. Razlika med oberna je le ta, da se Preval ne spušča naravnost do Barja, ampak po posredovanju široke dobrovske doline, ki teče po njej hudourniška Gradaščica. Razliko-
s) E. Kramer, Das Laibacher Moor. Lj. 1905, gl. fam priloženo geološko karfo.
vali pa je treba tu troje višinskih skupin. Na obeh straneh Prevali ležijo na karbonski podlagi debeli skladi trijadnega dolomita in apnenca; kot za Kamno gorico je kraj Ljubljani najbližjih, že v rimski dobi znanih kametio-lomov in apnenic, pa tudi peščenih jam4). Med Podutikom in Dobrovo imamo še višinske lege, ki so slične golovškim, to so Utiška brda. Od njih je po dolini Glinice ločeno samostojno višavje Šišenskega hriba, ki preseže v svojem vrhu (428 m) tudi izohipso 400 m (Rožnik 393 m) Ti deli so zgrajeni skoro iz samega karbona. V okolici bokalškega gradu je valovitosti Utiških brd konec. Kot njihovo neposredno nadaljevanje se s 350 m višine pri Bokalcih polagoma spušča proti dnu Barske kotline viško Brdo, to je široka, po F. Seidlu5) opisana polica iz sarnih glin jezerskega izvora; okoli nje stoji največja skupina opekarn ljubljanske okolice.
Na razdalji treh km med viškim Brdom in Ljubljanskim gradom je gorska zveza med Polhograjskimi Dolomiti in Zasavjem dvakrat pretrgana. Med viškim Brdom in Šišenskim hribom (Rožnikom) se zavija g lin iško med g or j e, mimo griča Ljubljanskega gradu pa drži v premi črti medgorje, ki je v njem nameščeno mesto Ljubljana. Obe medgorji vežeta Barje s Posavjem, vsako posreduje tudi hidrografske zveze iz ene ravnine v drugo: po gliniškem medgorju teče od posavske strani mala hudourniška Glinica kot pritok Gradaščice, skozi ljubljansko medgorje pa se po vodnati, plovni Ljubljanici pretaka vodovje Barja (z Gradaščico in Glinico vred) proti Savi. (Skozi tesno tretje pretržje, ki je bilo pred 150 leti umetno prekopano, se odteka po Gruberjevem prekopu del barske Ljubljanice.)
Morfografskih elementov, ki sestavljajo prirodno pokrajino in dajejo topografski legi Ljubljane njeno izrazitost, imamo torej troje; Visoko sleme gorske prepone med Toškim čelom in Molnikom dela na gledalca vtis, kakor da stoji pod pragom široko odprtih vrat. V ta široki prag je vrezano ljubljansko medgorje, to je do 1 km široka zev nižjega zemljišča, ki mu strmo izpodrezani Ljubljanski grad in položnejši Šišenski vrh služita kot daleč vidna stežaja. V globini 75-130 m pod stežajema pa leži piano dno kot posrednik med razprostraninama Barja na eni, a Posavja na drugi strani. Še četrti morfografski element je pod Grad stisnjena dolina Ljubljanice.
Našteti elementi so utemeljeni v prav tolikih morfogenefskih fazah.
Morski in jezerski zalivi oligocena in miocena, ki so se zajedali daleč v Gorenjsko Dolino in Bohinj, v ozemlje Barja niso bili prodrli. Barske udo-rine potemtakem tedaj še ni bilo. Na njenem prostoru si moramo zamišljati za dobo ponfijskih jezer (na prehodu iz miocena v pliocen) širok ravnik, ki teče po njem Ljubljanica kot povrhnja reka v višinah današnjega kra-
4) Gl. N 1871, 78. — Pravo ime sedla je Preval, Prevalnik pa je kmetija v njegovi bližini.
5) F. Seidl, Širokočelni los v diluvijalni naplavini Ljubljanskega barja. C 1912, p. 263 s.
škega roba nad Vrhniko in gorske prepone. Kakor 50 km dolgi Notranjski ravnik0), tako je treba torej smatrati tudi sleme gorske prepone za fluvijalni ekvivalent visoko stoječe erozijske baze one dobe.
Napočilo pa je tektonsko premikanje in ž njim razkomadanje Ljubljanice. Njen gornji del je skrasoval, tako da imamo danes v nizu kraških polj Notranjske le kose nekdanjega strnjenega povrhnjega vodo-toča. Dalje od Vrhnike sta se dva prostrana dela ravnika pogreznila, nastali sta kotlini Ljubljanskega barja in Ljubljanskega polja (Posavja). Le ozka proga med obema je ostala sicer v svojem starem položaju, ali z ozirom na sosedstvo je njena relativna višina vendar rasla v istem tempu, kakor se je spuščal svet na obeh straneh: zrasla je indirektno v svoj današnji višinski položaj gorska prepona ljubljanska.
Odslej nastopa prepona kot samostojna, od okolice tektonsko ločena proga. Vendar se zdi, da se to ob razkomadanju ravnika ni zgodilo prvikrat. Pred prepono, to je v vzhodnem delu Barja, leži namreč gosto rečišče Gradaščice, Šujice, Tunjice (zablatenska dolina od Podlipe preko Brezovice) in Ljubljanice pa Iške, Želimeljščice in skrasovane, danes v večjem delu proli Krki obrnjene radensko-šmarske reke. Rečišče je nabrano v široko razprostrto pahljačo. Nastati pa je mogla pahljača edino na ta način, da se je bila proga gorske prepone od svoje okolice že poprej osamosvojila. Ko se je začela pozneje plasa Barja (in ž njo del rečne pahljače) pogrezati v jezerske globine, je dala jezeru odtok edina Ljubljanica, ker je bila v razmerju do dvigajoče se prepone tudi edina antecedentna reka.
Tudi izhod ljubljanske rečne pahljače iz Barja je bil tektonsko predisponiran, saj je le podaljšek severne, zablatenske tektonske črte. Tu je bila dana najugodnejša točka, kjer je mogla Ljubljanica držati korak z velikimi premikanji plas in zarezavati svoje korito v karbonske hribine Gradu in Šišenskega hriba. Zev ljubljanskega medgorja je izdelek rečne erozivnosti iz dobe, ko je bočno erozijo Ljubljanice zamenjalo urezavanje v vertikalo.
Na svojem potu skozi medgorje dela Ljubljanica velik okljuk; znotraj njega stoji strmi, 80 m visoki grič Ljubljanskega gradu. Okljuk je po svojem postanku v tesni vzročni zvezi z zastavljanjem vode in zmanjšanjem vodnega strmca v tem dvigajočem se delu rečne struge; ostal je fiksiran do danes.
Vodne sile Ljubljanice so pritiskale in butale v vznožje Gradu in mu izpodkopovale pobočje. Na (a način so mu trup zelo zožile in mu dale strmino7), ki je zanj sredi sicer blagega brdskega sveta posebno značilna. Samo dva višaja (če ju smemo res smatrali kot taka), ki sta se nasula in razprostrla z grajskega pobočja skozi dolini florjansko in rebersko, sta bila toliko močna, da sta Ljubljanico deloma odrinila od znožja Gradu;
6) ]. Rus, Mortogenetske skice iz notranjskih slrani. GV 1925, 32.
7) Znaten del izpodkopavanja so izvršile (udi roke človeka, ki je lomil tod kamen od rimskih časov do konca 15. stoletja.
pripravila sta vzvišen prostor večjega obsega, ki je na njem že v predrimski dobi zraslo jedro naselja ljubljanskega.
Prerez medgorske doline se ne zožuje v docela klinasto obliko velike črke V. Zev, ki je pri vrhu Gradu in Šišenskega hriba široka 1,5 km, ima v dnu, to je 75 m pod Gradom, še skoraj 1 km širine. Fo silno zvišani erozivnosti v gornjem pliocenu, ki je zarezala Ljubljanici strugo globlje, kakor ji je zarezana danes, je namreč nastopila v spodnjem pliocenu in diluviju doba akumulativnega dejstvovanja vode. Ta doba je visoko zasula dolino medgorske Ljubljanice in dala dnu Kranjske kotline z našim medgorjem vred ravninski značaj.
Izražala se je akumulacija na vsaki strani gorske prepone na poseben način. Posavje so izpolnili fluvioglacijalni prodovci v obliki mogočnega vršaja, ki se spušča od gorenjske strani mimo znožja prepone proti SE, torej v smeri Save. Savski vršaj je tudi vplival na Ljubljanico, da je ob vstopu na Posavje krenila na desno in obdržala s Savo vzporedno, vzhodno smer tja do kašeljskega Zasavja; tu šele je Ljubljanica prisiljena, da se obrne proti N in doseže Savo tik pred njenimi vrafi v Zasavje.
V	razliko od Save je postala Ljubljanica radi svojega delnega skrasovanja na znošajih dokaj siromašna, to pa tembolj, ker so se pod njo tudi pogrezala tla. In ker se je pridružil še zastavljajoči vpliv hitro rastočih znošajev Posavja, je dolinska in rečna pahljača Ljubljanice onemogla in se potopila v akumulaciji svojih — voda. Ta ojezerifev je vpeljala v kotlino Barja še dve vrsti akumulacije: počasno terigensko ali mehaniško zasipanje globokega jezerskega dna in še počasnejše fitogensko ali organsko zaraščanje plitvin. Iz dveh plasti fosilne	šote	in šotnega mahu na površju	pa iz mineralnih
jezerskih sedimentov	pod	njimi	se	da sklepati, da so bile	jezerske globine
trikrat zasute in je postalo dno trikrat že tako plitvo, da se je začelo po fitogenskih procesih naraščati in postajati kopno. A vselej je prišel nov dogodek, ki je Barje znova ojezeril.8)
Oblast akumulacije, ki je vladala na obeh straneh gorske prepone, je segla in se razširila tudi v dolino ljubljanskega nied-gorja. V kakšnem	razmerju	sta	si bili v medgorskih	tleh akumulaciji
barska in savska, o	tem	(tudi	za	genezo Barja) važnem	vprašanju danes
še nimamo jasne slike9), ki bi temeljila na smofrenem raziskovanju številnih obdobno odprtih prerezov ljubljanskih gradbenih tal. Poudariti pa hočemo prav važno dejstvo, ki ga je bil opazil že prvi morfolog ljubljanskih tal10),
s) E. Kramer o. c. 34. — Sifualion und Längenprofil der Dammherstellung im Laibacher Moorboden . . . Zur Erinnerung an die Eröffnung der k. k. Staatseisenbahn von Laibach nach Triest am 27. juli 1857, s. 1. e. a.
9) Posamezni bolj prigodni opazovalci, kakor Hacquet, Miillner, Kramer, Seidl, Wenfzel in dr., nas v tem oziru pač ne morejo zadovoljiti; vrhu tega si njihove ugotovitve tudi nasprotujejo.
10) B. Hacquet, Oryctographia carniolica. Leipzig 1778—89, II. 16.
da je namreč akumulačno površje ljubljanskega medgorja še danes nagnjeno v smer, ki je toku Ljubljanice malone nasprolna: Ižanska cesta (289 m) na Barju leži v primeri z 2,5 km oddaljenim glavnim kolodvorom (300 m) za 11 m nižje. To razmerje se kaže tudi v hidrografskem oziru pri hudourniški Glinici, ki zbira studenčine tam na robu šentviškega Posavja, a doseže Savo šele po dolgem ovinku preko Barja, skozi glinško in ljubljansko medgorje.
Ko je bilo pogrezanja barske plase in akumulacije v Posavju konec, je Ljubljanica jezero odvedla, a na barskih tleh se je izobrazila znova rečna pahljača. S tem se prične v medgorju recentna doba rečne eroziv-n o s t i. Iz 298 m visoke medgorske površi si je Ljubljanica najprej izkopala ob grajskem vznožju okoli četrt km široko, a 6 m globoko dolino (292 m). Nato se je njen vodotoč spustil v tesno korito, ki ga je človek z nasipi in nabrežji še bolj zožil; po njem toči barska kotlina danes del svojega vodovja proti Savi. Gradu se Ljubljanica Pod Trančo najbolj približa, pred frančiškansko cerkvijo pa dela okoli njega skoraj pravokoten komolec iz južne smeri v vzhodno.
Neposredno na obeh straneh Ljubljanice se zavija okoli Gradu skoraj vodoravno dno doline, kjer se je bilo v srednjem veku razraslo obzidano ..notranje mesto“; zato jo hočemo Imenovati mestno (ali podgrajsko) dolino. Medgorska površ, ki je bila nekdaj razprostrla po vsem medgorju, nastopa torej danes le visoko nad levim bregom Ljubljanice v obliki široke, gladke police.") Odgovarjajoča ožja proga na grajskem vznožju je najbolj ohranjena v Rebri, in sicer v njeni levi zagatni ulici — drugod je z ježo vred zazidana v loku podgrajske vrste hiš — in v gornjem delu sv. Florjana ulice (nekdanjem „Visokem trgu“’2]). Tudi rob 6 m visoke ježe, ki se ob njem lomita medgorska površ in mestna dolina, je danes več ali manj zabrisan po izravnavajočem delu mestnega človeka (prim. klančke ulic, ki držijo z Marijinega trga in sv. Petra ceste gor); v njegovi prvotni legi ga imamo le še v Vegovi ulici’3) in na visoko ležečem pragu frančiškanske cerkve.'4)
ježa je vzporedna z Ljubljanico od Krakovega do sredi sv. Petra ceste; v Krakovern krene pravokotno na Ljubljanico in je tu do neke mere
“) Fo malih vodofokih s Šišenskega hriba površ radi vollikavosli njenih lal bržkone ni bila nikoli razrezana.
'-) Neslor (J. Vrhovnik), Iz stare Ljubljane. 1 1923, šl.382. — Ježa pomeni v krajevnih imenih našega ljudslva produkt dinamike, polica pa produkt statike rečne erozivnosfi; ježa in polica skupaj dasta teraso. (Mnogi termini te razprave so povzeti po S. Rutarju, ki ga v lem oziru vse premalo črpamo in priznamo; ostali so vzeli iz besednega zaklada Ribničanov.)
<3) Novi trg s 6,0°/o in sv. Florijana ulica 51,0°/0 strmca sla še danes najbolj strmi ljubljanski ulici.
14)	Srednjeveška prednica le cerkve ima še značilno ime „Sv. Mariin na hribcu", iz dobe Vodnikovih Novic pa je cerkev že znana kol „Devica Marija na sfopnicah''. j. Vrhovnik, Vera in življenje 1928, št. 1; ]MK 1896, 116.
izdelek Gradaščice. Od srede sv. Petra cesle pa se od današnje Ljubljanice vedno bolj odmika. Po njenem robu držita Vidovdanska in spodnji del Šmartinske ceste, tako da obkroža v velikem loku vso okolico sv. Petra cerkve (nekdanji „škofov svet“) in sega tja na severno stran železniških prog, ki so speljane tod po visokih nasipih, okoli Udmata in „Zelene jame“. Vzroke temu okljuku nekdanje Ljubljanice sredi odprtega polja je treba iskati v starejši, odpornejši labori, ki je še pred sto leti povzročala Ljubljanici znatne vijuge in slape - na teh so stali mestni mlini od sv. Petra naprej. Na Poljanah je del ježe ohranjen v Židanovem klancu.
Opisane črte v obličju tal so torej dale temeljne osnutke, ki je na njih tkal človek, da si je uredil mestno naselje Ljubljano. Nalogo, da ob sinoptičnem gledanju mogočne prirode in slabotnega človeka kot njenega oblikovatelja analiziramo postopno zgradnjo in izobliko današnje mestne individualnosti, bomo poskusili rešiti v prihodnji razpravi.
Resume. Natürliche Grundlagen im Wohnplatz der Stadt Ljubljana. — Die topographische Lage der Stadt Ljubljana ist besonders gekennzeichnet durch den gebirgigen Querriegel, der zwei Ebenen voneinander trennt, und einen Durchbruch, durch dem diese Ebenen bequem kommunizieren können. Nach der geringen Ausschartung seines Kammscheitels ist der Querriegel, gleich dem Peneplaine von Innerkrain als fluviatiles Äquivalent der hochstehenden Erosionsbasis aus der pontischen Seenepoche zu betrachten. Er ist ein schmaler Gebirgs-slreifen, der während des Sinkens der beiderseitigen Schollen in seiner allen Lage stehen geblieben war. Der Fluß Ljubljanica ist im Vergleich zu diesen tektonischen Ereignissen antezedent, davon bezeugt uns auch sein nachträglich im Moor ertrunkener Flußfächer. In der postpontischer Zeit starker Vertikalerosion hat sich die Ljubljanica den kurzen Durchbruch herausgeschnitten, zu dessen Seiten die schmalen Bergkörper des Schloßberges und des Šišenski vrh zwei Torpfeilern gleich emporragen. Die beiden Ebenen sind Produkt diluvialer Akkumulation. Das Laibacher Feld stellt uns den untersten Teil des fluvioglazialen Schutlkegels der Save vor. Im Bereich der westlichen Senkungsscholle dagegen ist zuerst Akkumulation von Wassermassen eingetreten, der allmähliche Verschüttung und zuletzt langsame phytogene Verlandung des Seebodens folgte. Ja, auf Grund zweier fossiler Torfschmitze und der Torfschichte auf der heutigen Oberfläche des Moores kann auf eine dreifache Wiederkehr der drei Akkumulationsarten geschlossen werden. In welchem Verhältnis sich nun diese Akkumulationsarten und deren Rhythmik im Zwischenräume des Durchbruches befinden, diese für die Genesis des Moorbeckens interessante Frage muß vorläufig offen bleiben. Nur die Tatsache steht fest, daß die alte akkumulative Oberfläche im heutigen Stadtbilde um 11 m vom Hauptbahnhof zum Moor geneigt ist, also in der der heutigen Flußrichtung entgegengesetzten Linie. Die rezente Vertikalerosion der Ljubljanica hat sich darin ein 6 m tiefes Tal ausgegraben, das sich in einer Schlinge um den Schloßberg herumwindet. In diesen Tal und im Schutze des Schloßberges ist im Mittelalter auch die ummauerte Stadt Ljubljana erwachsen,
ANTON MELIK:
PLIOCENSKO POREČJE LJUBLJANICE.
Dognalo se je, da imamo na kraški površini mnoge sledove prvotnih nadzemskih vodnih tokov, da se je moralo potemtakem vodno odtakanje tudi v kraškem svetu sprva vršiti nadzemsko1)-
Fr. Kossmat je pokazal, kako je Ljubljanica v pliocenski dobi tekla nadzemsko od kotline Cerkniškega jezera čez predel Planinskega polja in Logaške koflinice ter Ljubljanskega barja proti Savi. Ko je skrševanje, ki je ta čas že prevladovalo v višjih planotah na desni in levi, doseglo tudi dolinsko progo, se je voda iz nadzemske struge na posameznih sektorjih preložila v podzemski svet, ostala pa je na površini v območju kraških polj2). Kossmat je nadalje pokazal, da je pliocenski Ljubljanici dotekal večji pritok od severozapada, kjer je ostala po njem dobro ohranjena suha dolina od doline Idrijce čez Godovič in Hotedršico, kar z nekaterimi drugimi znaki vred priča, da je gornje porečje Idrijce pripadalo pliocenski Hotenjki. Kossmat je utemeljil naziranje, da so gornja Idrijca, Bela in Kanomeljščica, ki teko vse v smeri od NW proti SE - smer njihovega toka je obrnila nase že Sturovo pozornost3) — tvorile gornji del stare Hotenjke. Spodnja Idrijca jih je šele kesneje potegnila nase ter jih priključila soškemu porečju4).
Kossmat smatra, da se je razvodje spremenilo tudi na jugu v porečju Pivke. Na osnovi nekaterih orografskih značilnosti sklepa, da je rečni sistem Pivke nekdaj pripadal gornji Vipavi, kamor se je odtekala glavna reka po dolini čez Razdrto. Šele kesneje se je voda polagoma pričela odtekati podzemskim potom proti severu v Ljubljaničin vodni sistem5). Krebs se pridružuje Kossmatovemu naziranju, sklepa pa po obliki in smeri dolin Pivkinih pritokov, da je vsaj gornji del Pivkine doline imel nekdaj odtok v nasprotni smeri, tedaj proti jugu, in da je pripadal porečju Reke6).
Sliko pliocenskega Ljubljaničinega toka sta izpopolnila nekako istočasno N. Krebs in ]. Rus. Krebs je popisal sledove stare rečne doline od Cerkniške kotline navzgor lja do Kozjega vrha (916 m) nad Prezidom. Tu je bilo povirje pliocenske Ljubljanice, ki je tekla čez predel današnjega Loškega in Cerkniškega polja proti NW1). Dolinska globel od Prezida do
') Emm.de Marfonne, Traifč de Gčographie physique. 4. izdaja Paris 1926. II. del p. 666.
2) F. Kos srn af, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonso- und oberen Savegebief. Z. d. Ges. f. Erdk. zu Berlin 1916. p. 653 sl.
3) Dionys Stur, Das Isonso-Thal von Flitsch abwäris bis Görz, die Umgebung von Wippach, Adelsberg, Planina und die Wochein.	Jahrb.	d.	geol.	R.	A. 1858.	p.	326.
4) F. K o s s m a t, o. c. p. 594 in 657.
6) Istolam, p. 655 in 657.
6)	N. Krebs, Fragmente einer Landeskunde	des	innerkrainer	Karstes.	36opHwc
paflOBa nocßefceH JoBaHy IjBnjnfcy. Beograd 1924. p, 52 s..
’) Krebs, o. c. p. 61 sl.
Planinskega polja in prav lako sfara hofenjska dolina sta se razvili ob veliki v dinarski smeri potekajoči idrijski prelomnici. Dr. ]. Rus, ki je v nekaterih pogledih še izpopolnil Krebsova opažanja, je objavil skico pliocenske Ljubljaničine dolinske globeli8).
jasno je, da porečje pliocenske Ljubljanice ni moglo biti toliko večje od današnjega samo v podolžni smeri, marveč da je moralo biti obsežnejše tudi v prečnem prerezu. Res nam pregled kraškega ozemlja južno od Ljubljanskega barja kaže, da je bila rečna mreža tudi v tem predelu nekdaj razvita nadzemsko iti da se je vrh tega areal Ljubljaničinega porečja izdatno zmanjšal, in sicer v korist Krkinega rečnega sistema.
1.
V	dolinsko globel Prezid-Lož-Cerknica-Planina-Logatec-Vrhnika prihaja danes od vzhodne strani samo eden potok nadzemskim potom. To je Cerkniščica, ki zbira svoje dotoke v precej širokem predelu, med Slivnico, Svetim Vidom ter povirjem Iške in teče mimo Begunj in skozi Cerknico v jezersko kotanjo, kjer ponikne z drugimi vodami vred. Cerkniščica je povsem prečno tekoča voda in je v tem pogledu popolno nasprotje imenovane dolinske globeli, ki je izdolbljena v dinarski smeri.
Cerkniščica teče med Begunjami in Cerknico v zelo tesni dolini, ki ima obliko debri. Pri Begunjah pa se njen značaj spremeni. Potok teče pod vasjo 579 m visoko. Ob strugi se sicer širi aluvijalno, povsem ravno dolinsko dno, toda nad njim imamo mnogo širšo ravnino s položno se dvigajočimi bočnimi deli; njena absolutna višina znaša tu 609-611 m, tedaj okroglo 30 m več nego je višina današnjega dna doline ter struge. Nadaljuje se ob Cerkniščici navzgor in je ohranjena na široko na obeh straneh sedanje doline, jasno je, da imamo v njej širše starejše dno doline iz dobe, v kateri je morala bočna erozija za dolgo močno prevladati nad globinskim vrezavanjem. Ali dočim je odnošaj med sedanjo in starejšo, to je višjo dolino ob potoku navzgor povsem enostaven in normalen, se razmerje med njima ravno pri Begunjah popolnoma spremeni. Ravnina višjega dolinskega dna se namreč ne nagiba proti Cerknici ob sedanji Cerkniščici, marveč v smeri proti NW tik pod vasjo Bezuljak. Tu imamo opraviti s širokim dnom izrazite suhe doline, ki se nadaljuje v smeri NW prav do Logatca ; v njej ni dandanes niti najneznatnejše tekoče vode. Najboljši pogled nanjo se nam nudi z višin ob poti, ki drži s Kožljeka mimo Bezuljaka na Begunje. Tu se vidi prav dobro ves njen potek, a vidi se tudi, da jo loči širok hrbet, sestoječ iz mnogih, do 685 m visokih vrhov in kop od dolinske globeli Cerknica - Rakek—Planina—Grčarevec—Kalce. Hrbet se vleče tja v bližino dolinske proge Kalce-Logatec, kjer gre nova državna cesta; edina
s) Dr. |. Rus, Slovenska zemlja. Ljubljana 1924. p. 18. Isfi, Morfogenelske skice
iz notranjskih strani. Geografski Vestnik, 1925. p. 29 sl.
vrzel, ki je v njem vrezana globlje nego dno suhe doline, je deber dolnje Ceikniščice med Begunjami in Cerknico, ki ima izrazile znake mladosti.
Ne more bili nikakega dvoma, da imamo tu opravka s preloženim tokom Cerkniščice. Ta potok je v pliocenski, morda še v diluvijalni dobi, tekel od Begunj proti Logatcu po sedaj suhi dolini in je šele kesneje preložil svoj tok v pravec proti Cerknici. Ostanki starejše doline vzhodno od Begunj, kjer je v njeno dno vrezana recentna dolina, so ohranjeni v obliki zelo izrazitih teras; vasi Selšček in Topol stojita na njih gornjem robu. Pri Topolu je rob ravnega dna stare doline 620 m visoko, sedanja struga pa 589 m, kar znači kot pri Begunjah višinsko razliko približno 30 m. Še dalje ob potoku navzgor so pri Milavi, Kremenci i. t. d. 30—40 m nad današnjim dnom dobro ohranjene terase, ki pričajo o mnogo širšem starejšem dolinskem dnu. Kako se znižuje dno suhe doline od Begunj proti NW, se razvidi iz naslednjih podatkov. Pri Begunjah je široko staro dno v višini 609—611 m, pod Bezuljakom 604-606 m, pod Dobcem 594-598 m, južno od Smrečnega vrha 560 m, južno od Oblega vrha 533-536 m, do vzhodnega roba Logaške kotline pride nekako v višine 500 m. Poglavitni del Ravnika, ki ga je Kossmat označil kot del pliocenske Ljubljaničine doline, tvori spodnji del naše suhe doline. Ravnik potemtakem ni učinek Ljubljaničine pliocenske erozije, marveč delo njenega nadzemskega pritoka -pliocenske Cerkniščice, ki bi jo bilo pravilneje imenovali Begunjščico, zakaj čez ozemlje sedanje Cerknice v pliocenu sploh ni tekla. Preddiluvijalno Ljubljanico in Cerkniščico je ločil hrbet od Slivnice do logaškega Gradišča; v njem so vravnjena slemena in kope tako razvrščeni, da se vidi strmec skladno z obema dolinama, ki sta si dolgo vzporedni. V sektorju južno od Logatca imamo v njem poglavito kopč v višini 570-590 m, tedaj 70-90 m nad dnom Ravnika - Gradišče 63?. m ter Žfrukljevec 630 m molita še višje. Med Rakekom, Bezuljakom, Begunjami in Cerknico imamo 70-90 m nad suho dolino vrhove v višini 670—685 m; vrh Skrilje (734 m) se dviga še višje.
Pliocenska Ljubljanica in pliocenska Cerkniščica sta se tedaj mogli združiti šele v Logaški kotlini. Ni pa izključeno, da se je Unec razvil v ponikalnico, pač s Hotenjko kot dotokom, že v dobi, ko je stara Cerkniščica tekla še vedno do Logatca in morda še dalje. Tako postane razumljivo, kako da leži Logaško polje 25 m višje od Planinskega, dočim se nivo ostalih polj od Prezida do Planine enakomerno znižuje.
Kossmat ima na svoji karti starega rečnega toka Ljubljanice in sosednih rek načrtano njeno preddiluvijalno dno tako, kakor da bi se nadaljevalo vzhodno od Planinskega polja v Ravnik9). Kossmatovo pojmovanje je prevzel Rus v svojo skico10). Po Kossmatu si tudi Krebs misli nadaljevanje Ravnika mimo Planinskega polja in Rakovske dolinske globeli
s) F. Kossmat, o.e., p. 654.
10)	Dr. ]. Rus, Slovenska zemlja, p. 18 in Geogr. Vestnik 1925 p. 31.
proli Cerkniškemu polju11). Da se je prezrla prava genetična zveza Ravnika, temu moramo iskali vzroke pač v dejsfvu, da je Ravnik in prav lako ves sosedni svel pokril z goslimi iglaslimi gozdi, ki zelo ofežujejo pregled.
Ravnik se z ostalim delom suhe doline pliocenske Cerkniščice po svoji površinski sliki precej razlikuje od suhih dolin v globeli preddiluvi-jalne Ljubljanice. Dno je mnogo širše in zelo ravno; — Kossmat sam naglaša, da je Ravnik „auffalend eben“12). - Deformirano je sicer z neštetimi vrtačami, ali vendar napravlja vtis presenetljivo ravne ploskve. Pobočje je na obeh straneh zelo položno in v njem se vidijo terase, znaki starejših erozijskih faz v genezi doline. Tu nimamo opravka z razpadom doline radi skrševanja, marveč s preložitvijo vodne struge v horizontalni smeri. Ravnik z nadaljevanjem do Begunj potemtakem niti ne pripada tipu pravih kraških suhih dolin, marveč tipu suhih dolin v obče, opuščenih radi preložitve rečnega toka, kakor jih imamo prav tako v nekraškem terenu.
2.
Med pliocensko dolino Cerkniščice odnosno Ljubljanice na eni in Borovniško dolino na drugi strani imamo visok predel, kjer segajo najvišji vrhovi le še nekoliko nad 800 m (Ljubljanski vrh 813 m, Mali Trebevnik 814 m, Veliki Trebevnik 807 m, Kamni vrh 810 m i. t. d.). Šele dalje na jugu se vzpenjajo najvišji vrhovi nad 900 m (n. pr. Vinji vrh 984—1000 m, Stražišče 954 m). Dobro pregleden je ta visoki svet le tam, kjer so njive in travniki. Tako površino imamo samo okrog vasi Pokojišče, Padež in Zavrh. Tu se vidi valovita planota v višini 700—750 m. Pri podrobnem ogledu pa se izkaže, da imamo na njej suhe doline, razjedene z vrtačami, a med dolinami nekoliko višje hrbte. Prva suha dolina poteka v dinarski smeri mimo Pokojišča, ki stoji že na njenem zapadnem pobočju. Dno doline pričenja neposredno nad strmimi pobočji, ki prehaja v njih Dlanota v deber Pekla; pri Pokojišču se nahaja 725 m, pod Zavrhom pa 724 m visoko. Vas Zavrh (770 m) stoji že višje na njenem vzhodnem pobočju, kjer zapira Trebev-nikov hrbet suho dolino na borovniško stran. Tik zapadno od Padeža poteka druga suha dolina v smeri SSE—NNW-, padeške hiše stoje še na njenem vzhodnem pobočju in na ploščatem hrbtu nad njo (do višine 750 m). Dno padeške doline je globlje nego dno pokojiške, a enako z vrtačami razjedeno. Padeška dolina se zapadno od Zavrha združi s pokojiško; oblika spoja priča, da sta vodi tekli v smeri od SE. Proti SE se padeška dolina nadaljuje do severnovzhodnega pobočja Vinjega vrha, kjer neha nad pobočji, nagnjenimi proti gornjemu Peklu. Tudi hrbet med obema suhima dolinama končuje precej odsekano nad globeljo Pekla.
Če iščemo na SE možnega nadaljevanja suhe doline, vidimo v precej isti smeri tok Ofavščice, ki teče od izvorov pri Ofavah v dinarskem pravcu
") N. Krebs, o. c., p. 69.
12j K o s s m a I, o. c., p. 653.
proti NW, a zaokrene proti NNW, N in potem NE ravno v onem oddelku, kjer tvori slapove ter skakavce Pekla.
S tem se nam nudi tolmačenje za genezo Pekla. Slapovi v kraškem svetu sicer niso redek pojav, a slovenski kras vendarle ni obdarjen z njimi. Ako primerjamo Pekel s tipi kraških slapov, kakor jih navaja Cvijič'3), vidimo, da nima genetične zveze s kraškimi pojavi, marveč da spada po svoji prirodi v ono vrsto slapov, ki nastajajo tudi v normalnem terenu, na krasu pa le redko. — Vsa Borovniška dolina se odlikuje po zelo strmih pobočjih. Izžlebljena je izrazito v dinarski smeri, in sicer v antiklinali ;14) njeno za-padno krilo tvori gornjelrijadni glavni dolomit in bolj proti W jurski apnik.
V	antiklinali so načeti tudi (rabeljski) škriljevci, ki so sedaj razgaljeni na obeh straneh ob aluvijalnem dolinskem dnu.15) Vsekakor so mehki škriljevci vzrok, da se je Borovniška dolina zarezala tako globoko in tako daleč na SE; eden njenih dotokov je vrezaval svoje izvorne grape vedno višje gor, potiskal razvodje med Borovniščico in Otavščico čimdalje bolj v bližino Otavščice, načel naposled njeno dolino ter potegnil vodo nase. Gornji del Otavščice je prešel s tem v rečni sistem Borovniščice. Greda (703—738 m) tik vzhodno nad Peklom je bržkone orografsko nadaljevanje Trebevnika.
Ali k nastanku slapov in skakavcev Pekla je moralo bistveno pripomoči tudi dejstvo, da erozija v trijadnem dolomitu ni mogla tako hitro napredovati kot v škriljevem spodjem delu doline.
Severno od Vinjega vrha imamo sled še ene suhe doline. Tu je pa-deška dolina načeta od zapada, tako da se od njenega dna v višini 713— 718 m spušča dolinska globel na zapad, se naglo znižuje in doseže z znatnim strmcem suho dno pliocenske Cerkniščice.
Na zapadnih pobočjih Borovniške doline, tik severno od Pekla, imamo na široko razvite terase v višini 470—490 m ter ožjo v višini 450 m. Na glavni terasi stojita vasi Lašče in Pristava. Pliocenska Ljubljanica je dosegla Barsko kotlino pri Vrhniki v višini 450—460 m. Terase Lašč in Pristave bi bile potemtakem ostanek dna Borovniške doline iz srednje pliocenske dobe. Slapovi so se morali razviti izdatno kesneje, zakaj prve skakavce imamo že brž, ko neha aluvijalna dolina in prične tesna grapa, to je kmalu nad višino 360 m; prvi slap je z vznožjem nekako v višini 400 m, drugi 430 m, a gornji trije med 505 in 610 m.lfi) Velika večina Pekla je tedaj pod višino pristavske terase.
,3) JoBaH Uiiiijnh, Kaper. Beorpaa 1895. p. 93 sl.
14) F. Kossmal, Über die teklonische Stellung der Laibacher Ebene. Verh. geol. R. A. 1905. p. 76. Isli, Die adriafische Umrandung in der alpinen Falfenregion. Mitt. geol. Ges. Wien 1913. p. 69 in karfa.
15) Prim. geološko karto v knjigi: Kramer, Das Laibacher Moor. V isti knjigi se na str. 16 in 21 popravlja stara Lipoldova geološka karfa (geol. spec. k. list Višnja gora—Cerknica), kjer so navedeni škriijevci označujejo kot werfenski.
>6) Slike vseh petih glavnih slapov je objavil Anton Lebez s člankom: „Pekel* pri Borovnici. Plan. Vestnik XVII. 1911. p. 58-6?.
Gornji konec Borovniške doline	je zaokrenil iz dinarske	smeri proti
S	in	potok Prušnica prestavlja svoje	povirje vedno bolj na S.	Opasno se
je jel bližati Otavščici in le prav ozko in nizko sedlo (kota 679 m, komaj
12	m nad strugo Otavščice) še loči obe porečji med seboj. Končno bo Prušnica erodirala tudi še neznatno sedlo in Ofavščico potegnila nase, Pekel pa bo ostal brez tekoče vode.
3.
Predel med Borovniško dolino,	Iško ter Barjem sestoji	pretežno iz
gornjetrijadnih apnikov in dolomitov	ter je visok kraški svet	s Krimom
(1107 m) kot najvišjo vzpetostjo. Tu imamo obilo suhih, povečini zagatnih dolin, ki so obvisele visoko zgoraj nad današnjo spodnjo erozijsko bazo; povečini so vrezane v dinarski smeri.
Najinteresantnejša od njih, pa tudi največja in najgloblje vrezana je Brezoviška suha dolina, ki prihaja do Barja pod Preserjem, med gričem Sv. Jožefa in Žalostno goro. Tu imamo precej širok zatok Barske ravnine o obliki dolinskega ustja. Po njem teče potok, ki prihaja na dan kot tipičen kraški izvor na gornjem koncu doline, pod vasjo Kamnik. Nad dolino je na široko ohranjena izrazita terasa v višini 355—360 m, v nivoju, ki igra na obrobju Barske kotline zelo važno vlogo. Na terasi stoje vasi Kamnik, Preserje in Prevalje. Vanjo je v smeri Brezoviške doline 295 m globoko vrezana podolgovata kraška koflinica Ponikve z dvema ponikalnicama in debelo plastjo ilovice v dnu. Tudi poplave nastopajo perijodično, tako da je kotlinica zares prava minijatura kraškega polja. Od Ponikev navzdol je ohranjena med Kamnikom in Preserjem, v smeri proti izvoru Kamniščice, suha dolina, vrezana v teraso, očividno nekdanja nadzemska zveza med njima.
Ponikve se zaključujejo navzgor v strmim dolinskim sklepom, ki pa preide v višini 366 m zopet v ravno, toda suho dolinsko dno; vas Dolenja Brezovica stoji na njem. Predstavlja tipično kraško zagatno dolino, zakaj zgoraj se zaključuje s strmim in zelo visokim dolinskim sklepom. Toda v višini 480 do 490 m preide strmina zopet v ravno, dasi nekoliko bolj nemirno dno, ki je prav tako brez tekoče vode; Gorenja Brezovica stoji na njem. Nad vasjo v dinarski smeri dolina nima nadaljevanja, marveč se tu vzpenjajo strma pobočja v skupino Krima neposredno do višine 800— 900 m. Ali v smeri proti jugu vodi nad položnejšo stopnjo suha dolina, ki je zopet tipična kraška zagata, razširjena na gornjem koncu v višini 560— 580 m v precej ravno prostornejše dno; pobočja ob njenem zaključku se dvigajo strmo do 700—800 m visoko. — Neznatnejša stopnja tvori na SIF prehod v širšo suho dolino, ki pa poteka odtod navzdol vzporedno z Brezo-viško dolino, a drži v smeri navzgor kot izrazit suhi dol tja do Rakitniške kotline.
Posamezni deli Brezoviške suhe doline kažejo prav instruktivno zaporedne faze v morfogenezi Barske kotline odnosno Ljubljaničinega porečja. Suho dno doline pri Gorenji Brezovici v višini 480-490 m se mora pač smatrali za časovni ekvivalent terasam Lašč in Pristave v Borovniški dolini; takrat je tu izvirala kraška voda. ki je izdolbla dolino do tedanje lokalne erozijske baze. Suha dolina pri Dolenji Brezovici v višini 366 m priča o nadzemskem vodnem toku v kesnejši fazi, ko se je tvorila ravnina, ki nam je ohranjen njen obrobni del v kamniško-preserski terasi; tudi v tej dobi je moral biti močan kraški izvor ob gornjem zaključku suhe doline. — Zagatna dolina nad Gorenjo Brezovico v višini 560—580 m je znak in sled starejše faze.
Razen Brezoviške suhe doline imamo v imenovanem ozemlju, osobito v zapadnem delu, še obilico suhih dolin, ki niso izdobljene do tolike globine in nehajo spričo tega mnogo višje nad Barjem, Po večini so razporejene v dinarski smeri, ki se kaže izrazito tudi orografsko, v slemenih in hrbtih. Znaki suhih dolin se kažejo do neke mere tudi v oblikah barskega oboda med Borovnico in Žalostno goro. Pri Pakem imamo tak dolinski zatok; nad njim se vleče suha dolina proti SE, v smeri proti Rakitni. Njen gornji del je načet po dotoku Borovniške doline pri vasi Sobočevo. Z smeri te suhe doline leži onstran 834 m visokega sedla prostrana Rakitniška kotlina, ki ima nadzemsko tekoče vode in ponikvo na severnozapadnem robu. Dno ravnine leži 785 m visoko, obod gorskih slemen, ki kažejo dinarsko smer, se dviga 900 —1000 m visoko, širša okolica pa dosega višine med 800 in 900 m, V smeri proti NW vodi do sedla 834 m tesna dolina. Mnogo prostornejša pa je druga suha dolina, ki gre onstran visokega sedla v višini 813 m proti N, kakor že navedeno; cesta na Preserje drži po njej. Zdi se, da je bil prvotni odtok od Rakitne usmerjen proti Pakemu ter da je odtok proti severu kesnejši. Ljudje trdijo, da prihaja voda z Rakitne na dan v Ponikvah.
Preden pridemo v smeri od Rakitne na pravo Bloško planoto, imamo poseben predel. Zanj je karakteristično, da se vrši v njem vodno odtakanje nadzemskim potom. Tu so na več mestih razgaljeni nepropustni mezozojski škriljevci in tu se je razvilo normalno vodno omrežje gornje Cerkniščice ter gornje Iške. Spričo tega napravlja pokrajina mnogo bolj razgiban, živahen vtis. Značilno je, da v tem predelu le še malokatera višina seže čez 900 m. Presenetljivo dosledno se javljajo največje višine v kopah 800— 850 m in sicer v razvodnem predelu med Iško (Zalo) in Cerkniščico, okrog Sv. Vida. Vrhovi tvorijo po večini ravne ploskve, kakor pričajo že imena naselij, na pr. Ravne (820 m) in Ravnica (831 m), južno od Krvave peči imamo lik nad Iško v višini 820-850 m izrazito kraško planoto Mačkovec. Ne more biti dvoma, da imamo v njih ostanek spodnjepliocenskega nivoja. Važen je tudi za geografijo kultur in naselij; na njem stoje dovolj na gosto najvišje vasi in njive.
V	živahno razrezanem ozemlju se ponavljajo ob Vidovski planoli (Sv. Vid) največ ploščate ali celo ravne kope ter terase, najčešče v višini 750 do 760 m. Tudi ta nivo je zelo važen za kulture in naselja. Še nižje imamo v porečju Cerkniščice ohranjene mnoge terase, ki si jih je prav tako človek izbral za naselja in obdelovanje.
Kakor hitro zapustimo porečje Iške in Cerkniščice v smeri na jug, se morfološka slika zopet spremeni. Kakor okrog Krima imamo tudi tu zastopane le trijadne apnence in dolomite, kar nam pokrajinsko lice izdaja že na prvi pogled. Pred seboj imamo pravo Bloško planoto, ki je mnogo enoličnejši svet. Na njej imamo pravzaprav dolge, jako prostorne doline z zelo visokim, ravnim dnom v širini 720—750 m. Med njimi se dvigajo vzpetosti, povečini podolgovati hrbeti, ki zopet presenečajo po enakomernosti višin ; 900 m ne dosežejo nikjer, pač pa najčešče 800—870 m. Orografska razvrstitev vzpetosti in smer dolin kažeta skladnost z dinarskim pravcem NW—SE. Dno dolin, prekrito z debelo plastjo ilovice, je razmeroma vlažno in tekoče vode v njem močno vijugajo. Glavni dolini sta si vzporedni; v svrho razlikovanja bi mogli zapadno, ki so v njej vasi Ulaka, Vel. Bloke, Nova vas i. t. d. imenovati Spodnjo, vzhodno z vasmi Ravnik, Runarsko in Ravne, pa Gornjo Bloško dolino. Prebivalstvo take razlike seveda ne pozna, ker so višinske razlike preneznatne.
Ne more biti dvoma, da so sedanje orografske in dolinske oblike učinek globinske ter bočne erozije, ki so jo izvršile normalne, nadzemsko tekoče vode in sicer vode, ki so tekle prvotno v dinarski smeri proti NW. Tudi način, kako se stikajo z glavnima dolinama stranske, priča, da je bil prvotno ves odtok usmerjen proti NW. Tekočih voda ima Bloška planota, posebno v severnovzhodni polovici precej, a vse so ponikalnice in nobena ne odhaja nadzemskim potom s planote, ako jo vzamemo v navedenem pravem obsegu. Vsi potočki imajo zelo neznaten strmec in njih erozijsko delo že silno dolgo ne gre v globino, marveč v širino; v širokem delu je erozijo zamenila akumulacija. V naplavljeno ravnino so ob tekočih vodah vrezane 10—15 m visoke terase, toda tudi ta globinska zareza se je morala dovršiti že pred davnim časom, ker se pod terasami, na široko ob vodah, širi ravno aluvijalno dno. V morfološkem pogledu napravlja tedaj planota vtis stare ravnine.
Smer vodnih tokov se je morala v kraški dobi predrugačiti. Najočitneje se to vidi pri Bloščici, ki prihaja iz „Gornje“ doline, od Runarskega, teče sprva v dinarskem pravcu, zaokrene po kratkem prečnem toku v manjšo srednjo dolino (v smeri od Volčjega), kjer teče zopet nekaj časa v dinarskem pravcu proti NW. Nato zaokrene v bližini Sv. Trojice v zelo ostrem ovinku proti S in naposled SE, ter ponikne pri Velikih Blokah. Da bi bil v tako zavitem poteku zasnovan prvotni odtok vode, temu nasprotuje že celotna orografska konfiguracija. — Voda z Blok odhaja podzemskim potom v Cerkniško kotlino.
Južno od Bloške planolc se precej neposredno prične drugačen pokrajinski (ip. Tu je visok svel nadaljevanje Velike gore in Kočevskega višavja, ki sega tja do Loškega polja in izvorne doline pliocenske Ljubljanice. Mnogo vrhov se dviga (u nad 1000 m, zopet v presenelljivo enaki višini; nekateri celo že čez 1100 m. Najvažnejša morfološka in orijentacijska oblika v tem predelu je dolga, a ozka dolinska zareza, potekajoča v dinarski smeri, nedvomno suha dolina. V njej stoje vasi Loškega potoka, v bližini edine ponikalnice. Pri vasi Podpresko se združuje z njo druga, tudi nenavadno ravna suha dolina, potekajoča od NNW; v nekoliko širšem nadaljevanju te doline na jugu stoje vasi Draga, Trava in Srednja vas. Dolina konča strmo odsekano, visoko v pobočju nad Čabranko. Vse kaže, da je Potoška suha dolina s stranskim delom pri Podpreski v času nadzemskega odtakanja tvorila del Kolpinega porečja in tako jo uvršča tudi Krebs na svoji skici pliocenskega Kolpinega rečnega sistema17). Najvišje mesto v Pofoški suhi dolini je danes brž nad Bloško planoto v višini 862 m. Ponikalnica Loškega potoka pa oddaja dandanes svojo vodo podzemskim potom v v kraške izvore Loškega polja,H).
V	višavju okrog Loškega potoka je moralo biti pliocensko razvodje med Ljubljanico in Kolpo. Bloški dolini se zaključujeta na S v višini 720 odn. 790 m v obliki zagate z dovolj strmim sklepom, kar sili k domnevi, da je voda s Potoškega višavja že zgodaj prihajala v izvore bloških potokov podzemskim potom. Po Bloški planoti je tekla v dinarski smeri in se odtekala z nje proti NW, v pliocensko Cerkniščico. Ker pa imamo v predelu ob gornji Ofavščici domala vse orografske oblike v smeri NW-SE, ni izključeno, da nam je tod iskati prvotnega nadaljevanja bloških dolin in vodotokov. Hidrografsko kontinuiteto bi bilo prekinilo skrševanje, orografsko pa erozija Cerkniščice in Iške, ki sta s svojimi pritoki napredovali v bočni smeri in si naposled razdelili vse ozemlje; razvodje med njima je danes pri Ravniku, Pajkovem (Nadlišek), Sv. Vidu in Koščakih.13)
u)	Norb. Krebs, Zur Geomorphologie von Hochkroaiien und Unferkrain. Z. d. Ges. ]. Erdk. Berlin.Sonderband 1828—1928. p. 227.
18) Dr. A. E. Förster, Hydrographische Forschungen in Inner- und Unlerkrain. Miff, geogr, Ges. Wien 1922 p. 20.
,0) Glede sfarosfi planol v pliocenskem porečju Ljubljanice naj navedem naslednje, F. K os s m at uvršča Pokojiško planofo (vrhove Ljubljanski vrh in dr.) v morfogenefskem pogledu v isfi red kof Hrušico fer Trnovski gozd. Vravnenje feh dveh pripisuje dolgo-Irajni stabilnosti erozijske baze v pontijski d. bi, V srednjem pliocenu je sledilo vrezovanje doline nadzemske Ljubljanice, a v gornjem pliocenu radi prevlade skrševanja razpad Ljubljaničine doline na niz kraških polj (Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonso- uud oberen Savegebief p. 649,665 sl.). SKossmatovo časovno določitvijo se sfrinja tudi N. Krebs na osnovi svojih sfudij v gornjem porečju Kolpe (Zur Geomorphologie von Hochkroaiien und Unferkrain. Z. d. Ges. J. Erdk. Berlin. Sonderband 1828—1928. p. 229). Kossmaf je odločno mnenja, da je treba slaviti Dolsko planoto (800-900 m) nad Zidanim mostom v islo vrsfo z zgoraj navedenimi kraškimi planotami (o. c., p. 667); jasno je pofem-fakem, da moramo tudi planote in vrhove v višini okrog 850 m, ki jih imamo obilo okrog Krima in v osfalem področju pričujoče študije, prištevati pontijski dobi in v skladu s tem časovno uvrstiti ostale morfološke tvorbe. Kossmafovi časovni opredelitvi se pridružuje tudi Artur Winkler (Geomorphologische Studien im mittleren Isonzo- und im unteren Idricafale. Jahrb. geol. Bundesanstalt 1922, Bd. 72, 1. in 2. zv.
4.
Ozemlje vzhodno od Iške kaže mnogo analogije z opisanimi odno-šaji, z genetičnimi značilnostmi predela zapadno od nje. Tudi tu je najvišji svet na severu. Mokreč kaže morfološko sličen značaj kot Krim; tam kot tu je najvišji vrh samo eden izmed vrhov, ki so si blizu po višini in se dvigajo nekaj nad 1000 m. Ne gre tedaj za osamljene vrhove, marveč za množino vrhov približno enake višine, za nekdanjo planoto, razjedeno na posamezne kope. Zato kaže posebno Krim, kjer je naznačeni orografski značaj osobito izrazit, od vsake strani drugačno podobo. Ker so kope v višini 1000—1107 m razvrščene v smeri od N proti S, se značaj planote pokaže najbolje pogledu od bočne strani, n. pr. pri Grosupljem, dočim pride slika kopastega vrha do veljave le pogledu v vzdolžni smeri, n. pr. od Ljubljane. Deber dolnje Iške ki loči planoti Krima in Mokrca20), kaže prav v tem sektorju svoj kanjonski značaj najizraziteje. Ostanki širšega dolinskega dna s položnejšimi pobočji so ohranjeni v obliki teras šele 300- 400 m višje, v višini 700—850 m; v ta pliocenski nivo je tedaj izžlebljena skalna deber, ki jo je mogla ustvariti alogena voda.
Tudi predel okrog Mokrca se odlikuje po suhih dolinah. Najizrazitejša med njimi je vrezana v dinarski smeri ob severnovzhodnih pobočjih samega Mokrca („Velike senožeti“). Na njeni desni t. j. severnovzhodni strani se dvigajo osamljene kope: Kurešček (833 m), Goleč (766m) in Vrhič (657m). Zareza mokrške suhe doline je ločila navedene vrhove od gorskega bloka in povzročila njihovo osamljenost, ki stopi, vsaj kar se tiče Kureščka, gledalcu prav dobro pred oči. Suha dolina se najboljše pregleda izpod Kureščka, kjer gre cesta Golo-Krvava peč čeznjo v višini 700—720 m; dol se vleče v ravni črti proti dolini Iške južno od Iške vasi. Voda, ki je tekla po nji, je bila pritok Iške.
Ako iščemo mokrški suhi dolini možnega nadaljevanja na SE, opazimo točno v isti smeri aktivno dolino med Robom in Karlovico. Pod Robom teče kaka 2 km daleč po njej Črna voda, ki je v spodnjem delu znana pod imenom Rašice. Tam, kjer zavije proti NE, se združi z njo Velika voda, ki je odtok ostalega dela podolžne doline, znanega pod imenom Mišja dolina. Pri Karlovici napravi potok oster ovinek, pravo koleno; z njim stopi iz prečnega gornjega toka v dinarsko smer Mišje doline. Njegovi izvori so na robu Bloške planote pod Lužarji; njegov gornji tek je zran tudi pod imenom Kolpa, Kopajca ali Brloščica, dolina ob njem pa je (udi v prečnem delu nad Karlovico zelo prostorna in globoka. V smeri nadaljevanja Mišje
so) A. Winkler je naziranja, da je smatrali planoio pri Vojskem nad Idrijo (1150m) ler še nekafere druge vzpelosli, dvigajoče se kakih 200 m nad velikimi slaropliocenskimi (ponlijskimi) ravninami, za ostanke predpliocenske pokrajine (Winkler, o.e., p.24—25). Na osnovi W i n k 1 e r jevega pojmovanja bi bilo prisodili Uidi planoli Krima in Mokrca miocensko starosf.
doline je zarezal Črni pofok svojo strugo od Karlovice do Sv. Gregorja, do Slemen, ki Ivorijo razvodje med Sodraško Bistrico in porečjem Rašice.
jasno je, da mora biti genetična zveza med mokrško suho dolino in Mišjim dolom. Če je dolinska globel tektonsko predisponirana in se je razvila na prelomnici — kar je zelo verjetno — o tem v geološki literaturi nimamo podatkov. Ako je prvotno tekla po tej progi enotna reka, je bil njen tok povsem premočrten, kar pa za dinarske predele ne bi bilo prav nič neobičajnega. Enotnost toka je morala nehati zelo zgodaj, že v dobi nivoja 720-750 m, tedaj nekako v isti dobi, ko se je na Bloški planoti uveljavil podzemski odtok. Bržkone se je la čas razvila prečna reka, predhodnica današnje Rašice, ki je potegnila nase vse vodovje predela med Kureščkom, Sv. Gregorjem in Bloško planoto. V mokrškem predelu je vrh tega prevladalo kraško odtakanje. Iška ne dobiva s te strani niti enega dotoka; samo pri Krvavi peči se vidijo oblike suhe doline; tu je od SE pritekala voda v Iško in vas Krvava peč stoji v višini 725 m prav v dnu suhe doline, tik nad njenim strmo odrezanim koncem.
Presenetljivo raven potek ima tudi Želimeljska dolina od Barja do zaključka za Turjakom. Dolina obrača nase pozornost tudi po svoji izredni nesimetričnosti, ki se zdi, da ima svoj vzrok le v različni geološki sestavi tal. V zapadnih pobočjih se javljajo karbonski in werfenski škri* ljevci in v njih se je razvila gosta, normalna nadzemska vodna mreža. Vzhodna pobočja so iz frijadnih apnencev ter dolomitov; spričo tega ni v vsem obsegu nobenega pritoka, razen pri Turjaku, kjer se javljajo nepropustne plasti, ki jih označuje stara Lipoldova geološka karta s kasijanskim horizontom, Kossmatova pregledna geološka karta pa kot rabeljske plasti21).
V	smeri nadaljevanja Želimeljske doline imamo Ribniško-Kočevsko polje, ki je imelo prvotno nadzemski odtok v Kolpo22). Od tod se vleče dolinska globel čez Žlebič in Ortnek proti Laščam. Zapadno od nje, v predelu med Rašico in Slemeni pri Sv. Gregorju ter Starem Ortneku (razvaline, 757 m), imamo več potokov, ki teko nadzemsko, v glavnem od Sit7 proti NE. južne potočke zbira Tržiščica, ki teče v karbonskih škriljevcih proti SE; kakor hitro pa prestopi pri Žlebiču na spodnjetriadne dolomite, ponikne. Prvotno je morala tvoriti dotok Ribniško-kočevske reke, ki je pripadala porečju Kolpe, sedaj pa prihaja njena voda na dan v Kompoljski jami v Dobrepoljah23). Pri vasi Finkovo je razvodje v dolinski globeli; severno od tod teko vsi potočki v severnovzhodni smeri in so domala vsi ponikalnice. Severnejši izvirajo še v karbonskih škriljevcih vzhodno od
!l) Kossmaf, Die adriafische Umrandung..., geol. pregledna karfa v prilogi; prim.: Isfi, Überschiebungen im Randgebiele des Laibacher Moores. Compfe rendu IX, Congrčs Gdol. p. 516.
2!1) Dr. ]ože Rus, Slovenska zemlja, p. 32; Norb. Krebs, Zur Geomorphologie von Hochkroafien und Unferkrain p. 225 in 227.
2I) Dr. A. E. Forsler, o. c., p. 6, 12.
Mišje doline, južni pa v spodnjetrijadnih dolomitih; dolnji lok imajo vsi v dolomitu. Ponicujejo na progi, kjer prehaja dolomit v zelo propustni gornje-frijadni apnenec, na črti Sv. Trojica-Vel. Lašče— Retje - Finkovo24). Pri vseh potočkih se vidi v nadaljevanju sedanjega toka suha dolina, ki so jo vode uporabljale nekdaj. Suhe doline se stekajo v glavno suho dolino, ki je vrezana v ravni črti kot nadaljevanje doline Žlebič—Ortnek mimo Retij proti NNW, a ne morda mimo Vel. Lašč, marveč tik pod žel. postajo Lašče ter vzhodno od Malih Lašč, kjer doseže recenfno dolino Rašice 20 m nad sedanjim dnom. Navedeni potočki so potemtakem nekdaj tvorili pritoke vode, ki je tekla v Rašico.
Če smemo tu za prvotno dobo domnevati enoten odtok proti Želi-meljščici, je povsem negotovo. Severno od Rašice se vidi v smeri Malo-laške suhe doline slična suha dolina, tja čez Laporje pri Turjaku. Vanjo je zarezana tesna grapa s kraškim potočkom, ki teče proti S in ponikne, preden doseže Rašico; širše staro dno je ohranjeno v terasah na obeh straneh, Laporje stoji na njem. Tu je nekdaj Rašica dobivala nadzemski dotok v smeri od Gradeža-Turjaka. Gornji pritoki Želimeljščice imajo ko-lenasto zavit potek; gornji tok jim je obrnjen proti SE, kar bi kazalo, da so nekdaj pripadali porečju Rašice in da jih je šele kesneje Želimeljščica potegnila nase. Tudi če je kdaj obstojala velika Želimeljščica, — Rašica je morala že zgodaj prevladati s svojim prečnim tokom.
V geološkem pogledu se porečje Rašice razlikuje od širše okolice. Površina sestoji v velikem delu iz karbonskih in werfenskih škriljevcev, ki so razgaljeni tudi v antiklinali doline pri Dragi in v zapadnem krilu Želi-meljske doline. Tu smo tedaj v nadaljevanju škriljeve zone, ki pričenja na robu Barja pri Kremenci25). Skriljev predel ima obilico nadzemskih vode in je močneje razrezan nego apniška okolica. Pa tudi v spodnjefrijadnem dolomitu, ki je posebno na široko razkrit, teko vode povečini nadzemsko.
5.
V širšem obodu Barske kotline je v morfogenetskem in hidrografskem pogledu gotovo najinteresantnejši predel na SE, med Šmarjem, Krko in Dobrepoljami. Orografska vrzel v gorskem obodu Barske kotline je med Molnikom in Sv. Ahcem mnogo globlja nego kjerkoli drugje, razen seveda Dri Ljubljani; pa tudi zelo široka je. Iz Ljubljaničinega porečja moremo pri Šmarju že v višini 356—361 m dospeti v območje voda, ki teko mimo Grosupljega in Boštanja podzemskim potem v Krko. Najnižji nadzemski prehod z Barja v dolino Krke pa imamo med Luško dolino in izvori Krke v višini 426 m, a na Peščeniku pri Višnji gori v višini 437 m. Toda v nave-
S4)	Geol. spec. karfa, lisi Višnja gora—Cerknica.
ss) Prim. Lip old ovo geol. spec. karlo in geol. karfo Barja pri E, Kramerju, Das Laibacher Moor.
denem predelu imamo površinske oblike, ki ne kažejo na mejo, marveč na genetične zveze med Ljubljaničinim in Krkinim porečjem.
Za morfogenetsko raziskavanje tega področja nudi Grosupeljska kotlina najboljše izhodišče. Kotlina ima značilnosti kraškega polja; dno je zelo vlažno, tako da so na njem le travniki. Po ravnini teko potoki v zelo vijugavih strugah in jo jako pogosto preplavljajo. Vendar povečini ne prihajajo na dan šele na robu ravnine, marveč po normalnih dolinah z obrobnega hribovja. Tudi obrisi ravnine ne kažejo one enostavnosti in odvisnosti od dinarske tektonike, kakor povečini pri tipičnih kraških poljih, temveč imajo zelo rogovilasto obliko; ravan sega v zatokih v obrobno hribovje in sicer tamkaj, kjer pritekajo potoki. Kotlina napravlja v nekih pogledih vtis široke potopljene doline, slično kot Ljubljansko barje.
Na jugu se Grosupeljska kotlina med Bošfanjem in Dolenjo Slivnico zelo zoži, tako da se zdi njeno tamkajšnje nadaljevanje, Radensko polje, kot samostojna tvorba21’) Radensko polje je pravo, tipično kraškc polje z zelo vlažnim, redno poplavljanim dnom in izrazito dinarskimi obrisi. Ravnina se z nespremenjenimi svojsfvi nadaljuje v Grosupeljske kotlino, odkoder prihaja glavni potok Dobrava (Dobravka), ki ponicuje pod Zagradcem, v času večje povodnji pa si podaljša nadzemski tok tja do Račne. Vrh tega so na zapadnem robu ravnine kraški studenci; Šica, največji, teče čez polje in ponikne na vzhodnem robu. Vsekakor pa govorijo orografski in hidrografski momenti za to, da se Radensko polje pojmuje z Grosupeljskim kot enota27).
Nekatere morfološke in hidrografske posebnosti Grosupeljske kotline morajo obrniti nase pozornost geografa. Od zapaane strani ne prihaja vanjo nikaka znatnejša dolina, pač pa od severovzhodne in še bolj od južne strani. Preseneča smer dolin in po njih tekočih potokov. Izpod Velikih Lip-Ijen prihaja potoček Krokarica, ki pa na Virju, pod cesto Št. ]ur - Vel. Lip-ljene, izgine v flo triadnega apnika ter privre na dan v studencu pri Tron-telnu (na N pod Taborom) kot dotok Poljanščice. Kadar pa narastejo vode, teče voda iz Krokarice po sicer suhi strugi proti N v Šentjurski potok28). Ta zbira številne vodice škriljevega predela zapadno od Št. Jurja, zato kaže njegovo porečje zelo nesimetrično obliko. Nadalje teče mimo Ponove vasi (er zapadno od osamljenega brda Ježe proti N prav do Sela, po katerem mu je ostalo ime Selnice. Tu pa se obrne proti E in potem celo proti S, kakor da mu je mala vodica Mali breg, ki prihaja od Sapa, spremenila
2#) Radensko polje je pravilnejša oblika nego Račensko polje. Zakaj prebivalci
Račne so Radenci in svoje polje imenujejo Radensko polje.
27) Tudi A. Gavazzi, ki je podal hidrografsko sliko polja v knjigi Die Seen des Karstes, Abh. d. Geogr. Ges. Wien V./2., 1904, p. 77—78, — pojmuje Grosupeljsko in Radensko polje skupno, kakor jasno izhaja iz njeg vega morfografskega opisa (p. 77). Gavazzi imenuje polje po Račni; ako imamo v mislih celolo, se mi zdi prikladnejše ime po Grosupljem, tako da bi se ime po Račni prihranilo samo za del od Boštanja do Račne.
28) Forster, o. c., p. 15.
smer; vzhodno od Jež leče na S do Malega Mlačeva prav v nasprotni smeri kol zapadno od brda. Sličen zaokrel napravi Poljanščica, ki prihaja na dan kof večji kraški izvor pod sirmim sklepom zagatne doline pri Podlomu in teče proti N, dokler se ne izlije v Selnico, ki pride v nasprotni smeri. Slično prihaja na vzhodni strani potok	Stari breg od SE,	se združi z Velikim bregom29), ki teče od NE\ šele od	Perovega dalje se	obrača	potok	proti Sin
od Grosupljega naprej, pod imenom Dobrava ali Dobravka, proti SE. Malokje imamo tako počasen tok in tako mnogoštevilne ter tipične meandre kot na teh vodah.
Smer proti SE dobijo potoki Grosupeljske kotline šele v diluvijalno-aluvijalni ravnini; pravec njihovih tokov v obodnem delu pa kaže, da so se morali razviti kot pritoki reke, ki je tekla proti NW.
Ako se ogledamo v tej smeri, nas preseneča široka dolina, ki drži od Grosupljega med Selom in Paradiščem mimo Sapa in Šmarja na NW. V južnem delu teče po njej mala vodica Mali breg proti Selnici, a je mnogo preneznafna za široko dolino in vrh tega periferna. V srednjem delu je dolina povsem suha, na N pa so se v njenem dnu razvile kraške oblike. Tu so jo že načeli dotoki Škofeljščice; eden priteče	izpod	Pleše	in prereže
dolino v prečnem toku. Toda v	njenem dnu si je	stvoril	kraški	kotlič Po-
nikve, kjer ponikne ter odhaja šele po kratkem podzemskem toku pod vasjo Razdrto v Barje. Nad sedanjim dnom doline se vidijo sledovi in ostanki starejšega višjega in širšega dna v obliki teras v višini 365—370 m. Na tej terasi stoji vas Veliki vrh, ohranjena pa je tudi tik NE nad Šmarjem; na zaključku na NW pa je ohranjeno celo staro dolinsko dno in na njem stoji vas Mali vrh. — Razvodje med Ljubljanico in Krko je sedaj natančno v vasi Šmarje.
Okrog in okrog na obodu Grosupeljske kotline so ohranjene terase v višini 346-348 m, sestoječe iz obilne, ponekod po več metrov debele rdeče ilovice, ki spominja na kraško rdečo prst in ne kaže nikjer znakov sedimentacije. Na njih so njive in vasi, ki je zanje na ravnini prevlažno (Selo, Brezje, Grosuplje [pri novem Sokolskem domu], Mala vas i. t. d.)30].
Višje terase si sledijo v manjših višinskih razlikah. Ker nameravam obravnavati terase v območju pliocenske Ljubljanice v posebni študiji ter
29)	V območju Grosupeljske kolline, pa ludi okrog Višnje gore in Slične, se vpo-Irebljava naziv breg za označbo tekoče vode, polemfakem nekako v islem pomenu, kof se rabi običajno beseda potok. Celo kraška tekoča voda v podzemskem svetu se označuje kot breg.
3°) C dolenjski rdeči ilovici imamo v geološki literaturi na žalost malo študij. Že Lip old, prvi geolog, ki je v družbi s St ache jem, podal 1. 1858. geološki pregled (s kartami) o Dolenjski, je postal pozoren nanjo. (Lipold, Die Eisenstein führenden Diluvial-Lehme in Unter-Krain. Jahrb. d. geol. R. A. 1858). V novejši dobi popisuje F.Seidl grosupeljski slično rdečo ilovico pri Črnomlju v Beli krajini ter jo smatra za usedlino ponfskega jezera (Zemeljski potresi pri Črnomlju v zvezi z geološko zgodovino krajine. Spomenica v počasi prof. dr. Gorjanovič-Krambergera. Zagreb 1925.). Nasprotno pa Krebs isti ilovici prisoja mlajšo starost in jo vrh tega smatra za preostanek preperele površine (Zur Geomorphologie von Hochkroatien und Unterkrain, p. 212, 213).
pokazali ogromen pomen, ki ga imajo za geografsko razprosiranjenost naselij in kultur, naj (u opozorim le na one nivoje, ki so važni za spoznavanje pliocenskih hidrografskih zvez. V lem pogledu je posebno važen nivo v višini 390—400 m. Pripadajo mu kopasti griči na vsem obrobju (|eže 392 m pri Ponovi vasi, griči med Šmarjem—Sapom ter Hudo Polico—Gor. Blatom, 390—401 m, Kopanj 390 m pri Račni, Vrtača 390 m, tik vzhodno nad Malo Račno, višine na E in N od Grosupljega (Gradišče 401 m), višine nad Podlomom (395—403 m, pri Žalini 394-400 m i. t. d.). Gorski obod Grosupeljske kotline je na vseh straneh višji od nivoja 390—400 m; edino na NW, med Hudo polico in Šmarjem tvorijo najvišjo pregrajo med Barjem in kotlino ravno še kope te višine, a tako, da so vmes tudi nižje vrzeli. Bočna erozija je tedaj v dobi, ko so nastajale terase označene višine, razrezane danes v kope, izdelala široko dolino med Grosupeljsko kotlino in Barjem.
Smatram, da našteti momenti zadostno dokazujejo, da je morala iz območja današnje Grosupeljske kotline voda nekdaj teči nadzemsko v območje sedanje Barske kotline in sicer med Hudo polico ter Šmarjem, tvoreč dotok Ljubljanice. Po dobi, ki jo označuje nivo 390—400 m, se je nad-zemska zveza še držala nekaj časa ter se je končno skrčila na ožji pretok doline pri Šmarju, ki je vrezana do višine 365—370 m. Potem pa je kraški podzemski odtok prevladal v toliki meri, da se je nadzemska hidrografska zveza proti Barju prekinila.
V	zapadnem obodu Grosupeljske kotline so zastopani werfenski škri-Ijevci, o čemer pričajo že številne tekoče vode. Osrednji del kotline ima v obodu srednjefrijadne dolomite, ki so za vodo manj propustni. Na južnem obodu, nekako na črti Št. Jur—Ponova vas— Dol. Slivnica—Boštanj—Luče, pa začenjajo na široko gornjefrijadni apnenci in se vlečejo kompaktno tja do Dobrepolj ter Krke in še daleč naprej'1). V tem apniku, ki silno nagiba skrševanju, se je pričela voda nadzemskim potom odtakati v Krko in ves vodni odtok je spremenil svojo smer.
Nad višinami 390—400 m je najvidnejši in tudi najbolj zastopan nivo v višini 490-500 m. Pripadajo mu na pr. ploščati hrbet med Predolami in Dol. Slivnico (485—490 m), hrbet med Ponovo vasjo in Vel. Lipljenami (484—495 m) i. t. d. V obodu Grosupeljske kotline imamo v lej višini že več znatnejših vrzeli, ki so za morfogenetsko proučavanje zelo važne. Najširša je vrzel proli Barju; sega od Smerjan (NW od Šentjurja) do Pleše. Kotlina je tudi v tej višini še zaprta na južnozapadni in severnovzhodni strani; več ožjih prehodov pa je v dinarski smeri proli SE, Nadaljevanje
S1) Za ozemlje južno in |užnovzhodno od Ljubljanskega barja smo glede geologije in tektonike še vedno navezani edinole na Lipoldova in St ache jeva raziska-vanja, izvršena še v I. 1857 (]ahrb. d. Geol. R. A. Wien 1858). Po Lipoldovi spec. geološki karti (list Višnja gora - Cerknica) so vzeli domala vsi geološki podatki za navedeno ozemlje. Kar Diener toži, da za fa predel nimamo nikakih novejših geoloških študij (Bau und Bild der Ostalpen und des Karstgebietes. Wien-Leipzig 1903 p. 237, 239), isto velja tudi še danes.
Šentjurske doline se izgubi v planoti pri Vel. Lipljenah v višini 480-510 m. Zelo določno pa se vidi nadaljevanje Podlomske doline v smeri, odkoder prihaja Poljanščica. Tu imamo zgoraj v planoti 490 m, tik zapadno pod Malim Ostrkom (483), izžlebljeno ožjo suho dolino z dnom v višini 455 m. Tik severno od kope 506 m (vzh. od Vel. Lipljen) je dno suhe doline v višini 369 m. Odtod proti S se jako razširi. Njeno široko dno dobi značaj dolinske ravnine in dasi je po vrtačah in uvalah zelo deformirano ter mestoma poglobljeno pod 460 m ali celo pod 450 m, se vidijo v njem terase. Višina dna se v smeri proti S polagoma zvišuje ter znaša vzhodno od Malih Lipljen ter Škocjana 477—489 m. Še naprej se dolina širi vedno bolj in preide končno v široko kamenito ravan okrog Ponikve v višini 460 m. Ohranjena je tedaj določna sled, da je voda od današnjih Ponikev nekdaj tekla nadzemsko do Podloma. O poteku pliocenske Poljanšice pričajo tudi male ponikalnice, ki se javljajo spričo nepropustnih rabeljskih plasti med Rožnikom in Malimi Lipljenami ter pri Škocjanu32) in ob prestopu na gornje-trijadni apnik brž poniknejo; njihov tok je usmerjen proti E, proti suhi glavni dolini, ki pa je več ne dosežejo. Skrševanje je moralo v južnem delu nastopiti kesneje, ker je imela tu bočna erozija časa, da ustvari široko kamenito ravan okrog Ponikev: nadzemska reka se je tedaj krčila vedno bolj proti jugu.
Pri Ponikvah ponicuje Rašica. Nekdaj je morala potemtakem teči po sedanji suhi dolini proti Podlomu ter se v območju sedanje Grosupeljske kotline družiti z drugimi vodami v reko, ki je tekla proti Barju v Ljubljanico. S tem je za vse porečje Rašice ugotovljena udeležba na pliocenskem rečnem sistemu Ljubljanice.
Toda problem rekonstrukcije nekdanjih hidrografskih zvez se tu kom-plicira. Kamenita ravan pri Ponikvah ima po izraziti, dasi ožji suhi dolini zvezo z Dobrepoljami; tjakaj je usmerjen strmec in tja odhaja ob času zelo visokega vodnega stanja del Rašičine vode, poplavlja zapadne dele in izgine v tamkajšnjih požiralnikih. Gladina dobrepoljske ravnine znaša v severnem delu 445 m, je tedaj za 15 m nižja od ravnine pri Ponikvah; njena skalna osnova mora biti vrezana še globlje. Proti jugu se Dobrepolje še bolj znižajo in ravnina je v najnižjem predelu pri Strugah 420 m visoko. Ali podoba je, da sta tudi tu nagnjenost ravnine in strmec sedanjih voda šele učinek novejšega razvoja in da sta imela oba prvotno obratno smer.
Dobrepolje, ki ležijo podolgem v dinarski smeri, se zožujejo proti SE. Izpod naplavljene ilovne površine pogleda še prod vasjo Rapljevo skalna osnova, ki se proti SE zvišuje čimdalje bolj in dobi kmalu tipično lice izvornega dela normalne doline, preoblikovane po kraških pojavih. Najvišja točka, ki jo doseže globel, znaša 520 m, na kar sledi v isli smeri dolga
*2) Rabeljske plasti na osnovi pregledne geol. karte pri Kossmatu, Die adri-atische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Lipoldova geol. spec. karta označuje tu kasijanske plasti.
kraška kotanja Kuke vasi (440 m), še dalje, onstran sedla 460 m, pa tri-ogljata globel z Vrbovcem, zaprta na kočevsko stran z obodom višine okrog 540 m. Ni tedaj znakov, ki bi kazali, da je bil prvotni nadzemski odtok iz Dobrepolj usmerjen proti SE. Ker tudi na vzhodni in prav tako na izredno strmi zapadni strani ni nikakih suhih strug, preostane samo severna stran, kjer je mogel obstojati nadzemski odtok. Tu imamo razen suhe doline proti Po-nikvam še eno vrzel; Radensko polje se nadaljuje proti SE najprej v enako širokem obsegu, potem pa se suha dolina precej zoži, a škrati se ji dno zvišuje. Najvišje mesto doseže v višini 476 m, a odtod se znižuje v ravninski zatok Dobrepolj pri Zdenski vasi. Železnica in cesta od Račne v Dobrepolje držita po suhi dolini.
Ne preostane tedaj drugega, nego si misliti, da so imele Dobrepolje nadzemsko vodno zvezo z Grosupe'jsko kotlino. V poštev prihajata obe suhi dolini, ki sta se vrh tega ohranili v precej enakih višinah. Gorski pomol pri Sv. Antonu nad Zdensko vasjo kaže nadaljevanje v gričih pri Podgorici (470 m), kar bi dalo sklepati na nekdanjo pregrajo sredi današnjega polja. Mogoče je, da sta bili tu prvotno dve dolini, z ločenim odtokom, od katerih bi bil eden usmerjen proti Račni, a drugi proti Ponikvam-Podlomu; bočna erozija bi bila šele v kasnejši dobi, ko se je oblikovalo polje, odstranila večino pregraje. Oblika dobrepoljskega oboda kaže, da je bila vzhodna dolina, kakor jo predpostavljamo po navedeni domnevi, precej krajša od zapadne in da je pričenjala morda pod Planskim vrhom (NE od Kompolj).
Za vzhodnim obodom Grosupeljske kotline imamo še manj jasne hidrografske in morfološke odtiošaje; v njih se načenja problem razvoja Krke. Tu je najprej uvala Luške doline; v njenem dnu (314—301 m) teče voda le v času velikega deževja, seveda proti SE. Luška suha dolina leži povsem v dinarski smeri in točno v nadaljevanju gornje Krške doline. Vendar jo od njenega pričetka loči dovolj širok prag z višino 426 m, dočim znaša pregraja v smeri proti kraškim kotličem pri Žalini in Veliki Loki, ki so v neposredni zvezi z Grosupeljsko kotlino, samo 358 m. Misel, da je suha dolina pri Lučah del nekdanjega nadzemskega Krkinega toka, se vsiljuje že na prvi pogled, toda v tem primeru bi si bilo treba misliti nekdanje razvodje med Krko in Ljubljanico na ozemlju med Lučami in Žalino ali severno od Žaline.
Vpoštevati je treba še dva momenta. Izpod Suhe krajine prihaja pri Globokem poleg Zagradca močan kraški izvor Globočec. Prav tam prihaja iz Suhe krajine izrazita suha dolina, globoko, a ozko vrezani dol. Ta se razvije iz širše, a globlje kotanje pri Žvirčem ter drži mimo Ambrusa proti Zagradcu. V višini 380—400 m neha nad sirmimi pobočji Krške doline nad vasjo Malo Globoko. Ambruški suhi dol se tedaj izteka v Krško dolino v smeri od S proti N, kar bi se vjemalo s stanjem, da bi Krka tekla v obratni smeri, nego teče danes. V Ambruški suhi dol prihaja od SE, od
Višenj, druga suha dolina ter se združuje z njim ravno v veliki uvali pri Ambrusu, kar bi še bolj potrjevalo domnevo, da je prvotna hidrografska zasnova imela strmec in odtok proti N.
Navedenemu razlogu za inversni relief v območju gornje Krke nasprotuje na prvi pogled Višnjica, ki povsem normalno doteka v Krko od N. Toda ta potok teče čudno kolenasto, kar je najčešče znak, da so se izvršile spremembe v pravcu toka. Pravec vodä okrog Višnje gore kaže na prvotni odtok v smeri proti gornji Temenici ali celo gornji Mirni. Tudi potočki med Muljavo in Drago pod Višnjo goro kažejo isto smer, še bolj Stiški potok nad Stično. Kakor Višnjica napravi tudi Stiški potok nenaden zaokret na jug, dočim imamo ob železniški progi še danes strmec v smeri proti E do predela med Dobom in Radohovo vasjo. Zdi se tedaj, da so se v območju sedanjega gorenjega Krkinega porečja izvršile znatnejše spremembe v rečni mreži, smeri tokov in razporeditve razvodij. Vprašanje se da rešiti šele s podrobnim proučevanjem Krkinega, Temeničinega ter Mirninega porečja. Doslej se je ugotovilo le, da poteka Krška dolina nad Sotesko v tektonski prelomnici83).
Kadar se bo v zadostni meri proučila geologija in tektonika Dolenjske, se bo pokazalo, v koliko je zasnova starih in sedanjih tokov zavisna od tektonskih črt. Razen mnogoštevilnih podolžnih dinarskih zarez bodejo v oči nekatere prečne črte, tako na. pr. dolinska globel Stična—Muljava—Oab-rovščica in malodane v isti smeri, gotovo pa vzporedno potekajoča skoro ravna globel Ambruškega dola. Še bolj bode v oči premočrtna prečna dolina Račne, osobito ko se domala na isti črti zaključujejo Dobrepolje in se še dalje na E pričenja dolina Krke.
Velik del ozemlja, ki je nekdaj pošiljalo svoje vode nadzemskim potom v Ljubljanico, jih oddaja sedaj podzemskim potom v Krko. Da se podzemski odtok obrne v drugo smer, nego jo je imel prvotni nadzemski tok, v kra-škem svetu ni nič nenavadnega; sličen primer domnevata Kossmat in Krebs pri Pivki. V koliko so pri spremembi vodnih tokov ter smeri odtakanja sodelovali tektonski pokreti pliocensko-diluvijalne dobe, se bo dalo še raziskati; nekateri znaki (višine nivojev, strmec v ravninah in suhih ter potopljenih dolinah) dajejo pobudo za domnevo, da se je severni del ozemlja dvigal bolj nego južni, da se je ploskev nagnila nekako na poševno v smeri proti SE. Zakaj poglavitni vzrok za napredujočo prevlado kraških pojavov in za razvoj erozije moramo iskati v postopnem dviganju vsega predela84).
Ljubljansko barje je nastalo na oni progi, kjer so se stekale vode iz dinarske in alpske smeri. Alpsko smer imajo Podlipska, Horjulska in Gra-
5S)	M. V. Lip old, Bericht über die geologische Aufnahme in Unfer-Krain in Jahre 1857. jahrb. geol. R. A. IX. 1858. p. 260. — Ferd. Seidl (und Wilfried von Teppner), Der diluviale See von Prečna bei Novo Meslo. Carniola 1919. p. 148.
3<) Prim. Krebs, Zur Geomorphologie, p. 230.
daška dolina36). Pri Dobrovi sc stekata Šujica in Gradaščica. Ali zdi se> da tudi tu nimamo več prvotnega toka, zakaj nad gradaškim kolenom nad Gabrjem so v višini 440—450 m kraški Ravnik pri Toškem čelu ter Šent-vidski hribi na južni strani odrezani točno v smeri srednje Gradaščice, ne da bi sc to popolnoma vjemalo z mejo med apnikom in škriljevci30). Domnevati se more, da je Gradaščica nekdaj tekla tudi v spodnjem toku v smeri zgradbe alpskega predgorja, torej proti Dolnicam, neposredno v Ljubljansko polje. Šele kesneje se je zaokrenila proti SE, za kar bi mogli iskati razlage v manjši odpornosti karbonskih škriljevcev dobrovskega predela37).
V	njih se je mogel hitreje razvijati dotok Ljubljanice ter potegniti nase Gra-daščico in Šujico, ki je očividno prvotno prav tako tekla od Dobrove še nadalje proti NE.
Porečje pliocenske Ljubljanice je bilo precej večje nego današnje. Na račun soškega porečja je Ljubljanica izgubila le malo v območju gornje Idrijce, več pa je pridobila s Pivko. Pridobila je na račun Kolpe v območju Loškega potoka, a zelo mnogo izgubila na korist Krke. Razen pri Idrijci so se vse spremembe smeri izvršile v obliki preložitve toka potom kra-škega odtakanja. Prevlada kraške hidrografije ni samo po veliki večini porušila nadzemsko kontinuiteto tokov in dolin nekdaj zelo prostranega Ljub-ljaničinega porečja, marveč je tudi odtok usmerila drugam, povsem neodvisno od prvotne nadzemske hidrografije.
Resume. Bassin pliocene da la Ljubljanica. L’auteur s’attache ä reconstruire le systeme fluvial de la Ljubljanica dans le terrain karstique, au sud du Marais de Ljubljana, et cela pour 1’ epoque pliocene oil 1’ ecoulement des eaux s’effectuait ä la surface. D’ autres, Fr. Kossmat, jože Rus, Norb. Krebs ont constate que, dans le pliocene, la Ljubljanica prenant sa source pres de Prezid (E de Snežnik) coulait ä la surface k travers les poljes de Lož, de Cerknica, de Planina et de Logatec pour atteindre le Marais de Ljubljana et se jeter dans la Save. L’ evolution karstique faisant des progres, la valiee de la Ljubljanica, lors du premier pliocene, s’ est brise en une enfilade de poljes karstiques. A la suite de 1’ ecoulement karstique souterrain, la Pivka ayant primitivement appartenu au bassin de la Vipava, ou de la Reka, s’ est mise a envoyer ses eaux vers celui de la Ljubljanica. Mais, eile a perdu le bassin su-perieur de 1’ Idrijca dont les fiots jusqu’ alors se dirigeaient par Godovič et Hotedršica vers la Ljubljanica.
L’ auteur a reconstruit les affluents droits de la Ljubljanica pour 1’ age pliocene. La Cerkniščica, sortant de Begunje, longeait Bezuljak pour entrer dans le bassin de Logatec, et Ravnik (de Logatec) est le fond large desseche de sa vallee delaissee. La Borovniščica, dont la vallee est creusee en anticlinale, a tres vite feit d’ eroder la base schisteuse pour attirer sur elle 1’ Otavščica; voilä pourquoi les cascades de Pekel se sont formees sur le passage du terrain do-
35> Dr. Franz Kossmal, Über die lekionische Stellung der Laibacher Ebene. Verh. geol. R. A. 1905. p. 76.
*6) Prim. geološko karlo pri Kossmalu, Überschiebungen im Randgebiele des Laibacher Moores I6r geol. karlo pri Kramerju, Das Laibacher Moor.
37) Prim. geološko karlo pri Kossmalu, o. c., in Kramerju, o. c.
lomitique vers les couches schisteuses. Le plateau de Bloke, expediant ä present ses eaux par voie souterraine vers Cerknica, les faisait probablement ecouleur vers NW, La vallee seche de Brezovica, audessus de Preserje, montre les phases successives de 1’ ebaissements de la base d’ erosion. Du polje Grosuplje — Račna ä 1’ epoque pliocene, une riviere passait par Šmarje, oü subsiste une vallee seche, dans la Ljubljanica au Marais; cette riviere recevant des affuents par la Poljanščica du pliocene, du cote de Ponikve, n’ elait probablement que la continuation de la Rašica. A Dobrepolje, long polje karstique, il y a deux vallees seches, 1’ une allant jusqu’ä Ponikve et 1’autre, au polje de Račna; par consequent, il a du appartenir au bassin de la Ljubljanica. Tout ce territoire karstique jusqu’ ä Šmarje fait partie du bassin de la Krka vers oil l’eau s’ecoule par des voies souterraines. En comparaison de 1’žge pliocene, ce n’est qu’une petite partie du bassin de la Ljubljanica qui s’ est conservee ä la surtace; quant ä la partie souterraine, les cours d’ eau ont dans bien des cas change de direction pour devenir tributaires de la Krka.
PAVLE BLAZNIK:
BITEN].
(Historično - geografska študija).
Vas Bitenj, ki leži na Gorenjskem ob cesti med Škofjo Loko in Kranjem, je bila od 10.—19. stoletja last freisinškega škofa. Zanimiva je predvsem radi svoje oblike in zemljiške razdelitve. Bitenj je tipična vrstna vas. Vse hiše stoje v lepi vrsti druga ob drugi ob prvotni cesti in sicer večinoma tako, da je na eni strani ceste stanovanjsko, na drugi strani pa gospodarsko poslopje. Današnja glavna cesta, ki drži iz Škofje Loke v Kranj, nas ne sme motiti, ker je novejšega postanka.
Pa tudi zemljiška razdelitev v Bitnju ni za naše kraje navadna. Tu se namreč razprostirajo takozvane gozdne hube (Waldhufen), za katere je v splošnem značilno, da leži v prvotnem stanju vsa zemlja posameznega kmeta v eni progi in sicer takoj od poslopja v enaki širini. Tik za poslopjem, na drugo stran, pa leži gozd, ki je bil spočetka skupna last. Po gozdu so dobile hube svoje ime*). Kako obliko imajo specijelno bitenjske hube, o tem bomo govorili spodaj.
Postanek freisinškega loškega gospodstva sega v 10. stoletje. S prvo daritvijo 30. junija 973. je darova! cesar Oton 11. freisinškemu škofu Abra-
*) Tip vasi, kakor je Bitenj, je v geografiji naselij znan pod imenom gozdna vas (nem. Waldhufendorf, frc. village de forät). Vendar (u nimamo opravka s čistim tipom, zakaj razen zemljišča, razdeljenega v progah, so imeli vaščani na pr. tudi skupen vaški pašnik. Sidaritsch opisuje za Štajersko zemljiško razdelitev tega lipa, označujoč jo z malo prikladnim nazivom Streifengewannflur (Geographie des bäuerlichen Siedlungswesens im ehemaligen Herzogfum Steiermark, Graz 1925. p. 17). Tudi je tipična gozdna vas najčešče dvostranska, s simetrično na obeh straneh ceste razporejenimi hišami in progami. Bitenj se je ustanovil kot enostranska gozdna vas, ki tudi drugod, posebno po ravninah, ni redek pojav. Po talnem načrtu se šteje gozdna vas v skupino vrstnih vasi ali morda boljše: vasi v vrsti (Reihendorf, village en Iigne).
hamu vso Selško dolino, poleg nje pa tudi nekaj ravnine okrog Škofje Loke. Ta ravnina leži v glavnem vzhodno od Ljubnika, Škofje Loke do reke Sore, ki tvori mejo do izliva pofoka Žabnice pri Lipici. Od tu dalje poteka meja gospodslva na potoku Žabnici1). Žabnica izvira pod Sv, joštom SE od vasi Pševo, teče tik mimo Bitnja na zahodni strani skozi vas Žabnico ter se izliva pri Lipici v Soro. S prvo daritvijo je dobil freisinški škof pač gozdove, ki spadajo danes pod Bitenj, ne pa prostora, na katerem je zrastla vas Bitenj, obenem pa seveda tudi ne zemlje, na kateri so se razvile značilne bitenjske proge.
Naslednja darilna listina z dne 23. novembra 973. je razširila škofovo
posest2) tudi na vzhodni strani. Meja je odtlej tekla tako: „ usque in
viam quae vocatur via Chreinariorum et sursum per eandem viam quicquid campi in australi eiusdem vise parte iacef, ifa ut Pri met ter-ritorium et silvula quae Szovrska Dubravua sub eadem comprehensione teneatur et spatium quod iacel inter Primet et Vuizilinesteti, per medium dividafur, et sic usque in praefatum rivulum Sabniza “
Kos Fr. je lokaliziral „via Chreinariorum“ na današnjo cesto, ki vodi iz Medvod v Kranj, popolnoma pravilno, le brez utemeljitve3)- Primet so današnje Praše4). Territorium Primet je kasnejši urbarijalni „officium Pra-schach'1, ki je obsegal vasi Praše in jamo. Urbar iz 1. 1291, namreč ne pozna na tej strani nikakih drugih škofovih posestev5). Vuizilinesteti je lokaliziral Pintar v Mavčiče6)> kar se lepo vjema z listinskim tekstom. Meja je torej tekla po sredi med Prašami in Mavčičami. Pri rekonstrukciji stare kranjske ceste priskoči na pomoč katastralna razdelitev. Pri mejah kata-stralnih občin je sploh opažati, da so se vedno držale starih zgodovinskih mej. Na desni strani ceste Medvode-Kranj leže kafastralne občine Podreče, Mavčiče, Praše, jama, Breg in Drulovka. Značilno za njihovo zahodno mejo je, da segajo Podreče, Mavčiče, Breg in Drulovka točno do današnje ceste Medvode-Kranj. Katastralni občini Praše in jama segata na zahodu še daleč čez cesto. Prav ti dve občini pa sta spadali pod loško gospodsfvo. Zato ni imela cesta mejnega značaja. Iz tega jasno sledi, da se je nahajala stara via Chreinariorum na mestu, kjer drži današnja cesta Medvode-Kranj. Verjetno je, da temelji kranjska cesta na stari rimski cesti, ki je skoro gotovo vodila iz Ljubljane na Kranj in preko Ljubelja na Koroško.
Z drugo daritvijo je potemtakem dobil freisinški škof ozemlje, na ka-terem leži Bitenj. Naseljenost na tem ozemlju dokažemo lahko listinsko
’) Mon. Germ, DD II. 56—57.
2) Moti, Germ, DD II. 78.
s) Kos Fr.: Gradivo II, sfr. 339.
*) Kos Fr,: Gradivo II, sir. 339.
Prim. Pini ar L.: Primel. ČZN IX, 1912, sfr. 123-127.
5) Fra II, 36, sfr. 187—188. (S !o označbo zaznamujem Zahnovo izdajo freisinških lislin: Codex diplomaficus ausfriaco-frisingensis 31, 35, 36 zvezek, 1870/1).
Prim. Kos Fr.: Gradivo II, sfr. 339.
c) Pin far L.: Vuizilinesfefi. ČZN, IX, sfr. 116—122.
šele za 1. 1160. Iz le dobe se je namreč ohranil nekak dajafveni register loškega gospodstva. V njem se omenjajo 3 7, curtiferi. Eden izmed njih je „de Vilingen“ — iz Bitnja. V najemu ga je imel takozvani niajer. Plačeval je od njega letno razne dajatve v nafuralijah. — Lahko predpostavljamo, da je obsežno bitenjsko ravninsko tlo dal škof že jako zgodaj kultivirati
—	najbrže konec 10. stoletja, ker je prav to ozemlje eno izmed najbolj rodovitnih na vsem loškem gospodstvu. Ker ni imel na razpolago Slovencev domačinov, je naselil tu svoje podložnike iz Bavarske. Da je prebival v Bitnju nemški živelj, najbolj dokazuje Valvasor, ki piše, da so še v njegovem času govorili Bitenjci mešanico slovenskega in nemškega jezika. Kdor jih hoče razumeti, mora poznati oba jezika7). Urbarja iz 1. 1291, 1318 pa poznata tu „officium Bawarorum“, kamor spadajo sicer tudi nekatere naselbine, ki so očividno vsaj deloma slovenskega postanka. Da je tu škof naselil Bavarce kompaktno, dokazuje sistematična parcelna razdelitev na proge. V tej sistematiki gledam izključno le istočasno naselitev, nikakor pa ne spravljam v zvezo narodnostnega momenta, ker so slučajno tu naseljeni Nemci.
Podlago za rekonstrukcijo prvotnih hub - današnjih gruntov, dajejo urbarji, ki so ohranjeni za različna leta v dobi odi. 1291 -17148). Poleg urbarjev je osnovne važnosti franciscejska katastralna mapa iz 1. 1825. s parcelnimi protokoli9).
Že register iz 1. 1160. omenja na enem mestu 94, a na drugem 92 bavarskih hub10). Točneje jih ne lokalizira. Brezdvomno so se nahajale na ozemlju, ki ga imenujeta urbarja iz 1. 1291. in 1318. „officium Bawarorum“11). Menda ne bomo mnogo pogrešili, če stavimo vse te hube v današnji Bitenj in Žabnico. Sicer res omenjata listini iz 1.973, da se je že tedaj nahajala tu vas Žabnica, ki je bila potemtakem spočetka vsekakor slovenska ustanova1-)- Vendar nas prepričuje katastralna mapa za Žabnico, da so se kasneje tu izvršile spremembe. Obe vasi — Žabnica in Bitenj — tvorita pravzaprav celoto. Obe sta	tipični vasi v vrsti. Ena	prehaja	v drugo, ne da	bi
se spremenila smer vasi. Obe imata razdeljene	parcele	po progah; razlika
je le ta, da so proge v Bitnju bolj pravilne kakor v Žabnici. Prav verjetno je, da imamo staviti sem vseh onih 92 bavarskih hub, kateremu številu to ozemlje povprečno tudi odgovarja. Ni pa nujno, da je pregnal zemljiški gospod onih par prvotno naseljenih Slovencev v Žabnici v sosednje ozemlje marveč jih je lahko pomešal med Bavarce. Skupno z njimi so lahko trebili tamkajšnje ozemlje, na kar je oddelil škof po oskrbniku vsakemu posamezniku določen del zemlje.
) Valvasor: Die Ehre des Herzoglhums Krain, VI. knjiga, sfr. 278.
8) Urbar iz 1. 1291. je ponatisnjen v Fra II, 36 Str. 168—227. Ostali so arhivalni in so deloma last Narodnega	Muzeja v Ljubljani, deloma	pa g. univ. prof. dr. M. Kosa.
s) Vse to gradivo se	nahaja v Mapnem arhivu v	Ljubljani.
<») Fra II, 36 str. 13.
>‘) Fra II, 36 str. 168.
'») Mon. Germ., DD II, str. 56-57, 78.
Prvi urbar iz 1. 1291. omenja v Bifnju 47 hub13), med tem ko naštejejo urbarji iz 16—18. stoletja tu dosledno po 48 hub. To razliko lahko spravimo v sklad. Urbar iz 1. 1291. navaja, da ima eno hubo v rokah tako-zvani ,prečo“ kot predstavnik županije14). Tako jo lahko stavimo kar v Bitenj, ki je itak tvoril središče županije. Saj imenujejo urbarji 16-18. stol. to županijo kot „officium Veichfing“. Bitenj je torej štel že od vsega počefka 48 hub.
Od prvotnega sveta, ki ga je razdelil zemljiški gospod - freisinški škof med bavarske podložnike, je predvsem treba odšteti gozd in pašo, ki sta tvorila takrat skupno last vse tamkajšnje srenje. To je ves svet, ki leži zahodno od hiš. ]e precej močviren. Danes se sicer razprostirajo za hišami večji ali manjši travniki, a ti so bili kultivirani šele v novejšem času. Šč danes se spominja devetdesetletni Šifrer, posestnik v Srednjem Bifnju. da so segali pri treh gruntih v Srednjem Bifnju nekdaj gozdi tik do hiš. Oče tega Šifrerja se je spominjal še več takih primerov. Tradicija trdi, da je pričenjal nekdaj gozd takoj zahodno od grunfarskih hiš. Prejšnji primeri dokazujejo, da smemo tradiciji zaupati. Kmalu za bližnjimi skupnimi gozdovi se je razprostirala skupna paša. Boren ostanek skupne paše pozna še kafaslralna mapa iz 1.1825. V tem delu se je namreč še tedaj nahajal občinski pašnik, vendar le v malem obsegu. Danes paše v pravem pomenu vas Bitenj sploh ne pozna.
Nasprotno pa ne smemo odšteti od prvotne razdelitve paše, ki leži med njivami v progah. Te vrste pašniki niso nastali radi paše. Saj je zemlja prav tako dobra kakor sosednja, kjer leže rodovitne njive. Te vrste pašniki so nastali le radi praktične nujnosti, da je prišel vsak posestnik laže do svojih njiv. Značilno zanje je dejstvo, da se je nahajala prvotno po ena taka paša po vsej progi v sredi. Tako razdelitev zaznamuje še kafastralna mapa 1. 1825. Ker se je pa na tak način pokvarilo preveč zemlje, so prestavili v novejšem času pašo od srede na kraj proge.
Od prvotne razdelitve sem odštel še tri komplekse, ki so danes razdeljeni med kmete. V tek kompleksih se danes nahajajo večinoma njive.
Prvi kompleks*) leži na severovzhodni strani Bitnja. Uibarijalno je dokazano, da je bil ves kompleks do 1.1629. skupna last posestnikov iz Zgornjega Bitnja. Urbar	iz 1. 1637.	in	vsi	naslednji	prinašajo	notico,	po	kateri
razvidimo, da so si	gruntarji	1.1629.	s	škofovim	dovoljenjem	razdelili	skupno
last, ki leži za cerkvijo sv. Uršule. Ta cerkev stoji v Zg. Bifnju sredi polja. Vsak kmet je dobil eno njivico. V urbarju 1. 1637. sledi nato 38 različnih posestniških imen, ki so postali lastniki teh parcel. Značilno je, da je zaznamovanih 16 posestnikov, ki so parcelice do tega časa (v osmih letih 1) že odprodali. Kupovali so jih večinoma kajžarji. Kajžar Mafija Windischer
la) Fra II, 36. sir.	172.
“) Fra II, 36, sfr.	180-181.
*) Za naslednje glej priloženo karlo 1
ima n. pr. 1. 1637. že tri take parcele; kajžar Tomaž Rosenkranz 1. 1642. celo štiri. Ta zemlja spričo znatne oddaljenosti ni bila dovolj trdno zvezana s progami. Kmet jo je rad odprodajal, dočim sicer v svoji konservativnosti odprodaje ni poznal. Rezultat tega kaže nazorno katastralna mapa, ki zaznamuje velik kompleks na severovzhodu večinoma kot last bitenjskih kajžarjev ali pa posestnikov iz sosednjih vasi. Ta svet se tudi pri parcelni razdelitvi loči od prvotnih prog. Parcele imajo smer različno od one, v kateri leže proge prvotnih hub.
Po značilnih znakih prvotne skupne zemlje sklepamo lahko analogno za drugi — manjši kompleks na skrajni SE strani. Tudi ta zemlja je v rokah posestnikov iz sosednjih vasi. Loči se od prvega kompleksa po tem da so parcele dosti večje. Segale so še 1. 1825. v sosednjo žabniško kata-stralrio občino. Tekom 19. stoletja pa so vse te parcele priključili bitenjski katastralni občini. Ves kompleks ima značilno ime Senožet. Naziv kaže, da se je razprostirala nekdaj na ozemlju, kjer so danes njive, senožet, ki je bila skupna last. — Tudi ta kompleks sem reduciral.
Tretji reducirani kompleks leži na severni strani prvotnih gruntarskih prog. Parcele tega ozemlja se ločijo od prvotnih prog že na prvi pogled Med tem ko imajo parcele v prvotnih progah malo, ozko obliko, so parcele tu zelo obsežne. Hiše ob njih ne stoje v lepi vrsti kakor sicer pri ostalih progah. V ta kompleks stavim „curtifer de Vitingen“ iz 1. 1160. (gl. str. 90).
Obseg tega ozemlja se sklada z obsegom bitenjskega curtifera. Velikost curtifera se da rekonstruirati približno na podlagi dajatev, ki so omenjene v registru iz 1. 1160. Tekst registra je sicer precej zmeden. Marsikaj ponavlja, drugo zopet meša. Vendar se dajo izluščiti naslednje dajatve. Vsak huberius z bavarskih hub mora plačevati letno po eno svinjo, pet modijev (suha mera) ovsa in en modij hmelja. Najemnik — takozvani majer
—	z bitenjskega curtifera pa plača skupno l/4 mere pšenice, 1 modij ječmena, 1 mero gorčičnega semena, 2. modija fižola, 2 kiti lanu; 2 pitani svinji, (oziroma 7* marke), 5 klavnih svinj, 8 prašičkov, 4 gosi, 12 piščet; 1 modij perja, 1 vrečo za žito in 1	vrv.
Če primerjamo med seboj teh	dvoje	dajatev,	ki jih plačujejo	obdelo-
valci kakovostno enako dobre zemlje, če poleg tega upoštevamo, da je najemnik plačeval razmeroma manj, ne bomo mnogo pogrešili, če trdimo, da je obsegal bitenjski curtifer ozemlje, na katerem bi bilo prostora kvečjemu za pet hub. Približno fak obseg pa zavzema tretji kompleks. — Ko je škof prenehal s takim načinom gospodarstva, je zemljo razdelil v fevd. Fevdna knjiga iz 1. 1423. pozna v razliko z ostalimi kraji na loškem gospodstvu zelo veliko fevdov prav na bitenjskih	tleh15).	Deloma	so se nahajali	v	ozemlju
zahodno od gruntarskih poslopij, deloma	pa jih lahko stavimo	v	prav ta
*5) Fevdna knjiga je last Narodnega Muzeja v Ljubljani.
kompleks. — Tu torej niso nastale prvotne hube, radi česar sem tudi ta kompleks reduciral.
Ostalo ozemlje, na katerem so danes njive in travniki, je bilo prvotno razdeljeno na 48 huberijev. Nasledniki teh so gruntarji.
Prvih Sest gruntarjev v Spod. Bitnju ima svoje parcele le v eni, v primeri z ostalimi - precej kratki progi. Zato so nekateri izmed njih dobili zemljo tudi izven enotne proge na južni strani polja.
1) Primer, da se je grunt razcepil, vidimo takoj pri prvih dveh posestnikih v Sp. Bitnju — Sicherlu Jakobu16), hišna številka 1 in Wertschitschu Matevžu, h. št. 2. Že iz lege poslopij je razvidno, da je bila prvotno na ozemlju obeh posestnikov le ena huba. Sicherlovo poslopje je zelo majhno, dozidano očividno kasneje. Travniki, ki leže zahodno od poslopij, so pomešani izmenično med 1 in 2. Pri ostalih posestnikih leže travniki v eni progi. Tudi širina parcel dokazuje, da je združevala prvotna proga parcele
1	in 2. Enako podpira naše tolmačenje tudi izmera. Skupno nereducirano ozemlje meri namreč 559 ha. Prvotne parcele so 1—28, 133—134. Parcele gredo le do sredine. Zadnji dve parceli ležita izven glavne proge.
2) Wertschitsch Tomaž, h. št. 4. Prvotna proga 29—49. Izven te je parcela 135. Izmera 755 ha.
3) Krischner Janez, h. št. 5. Proga 50—75. Izmera 8'45.
4) Kokal Luka, h št. 6—7. Proga 76—97. Poleg teh parcel pripada k prvotni progi tudi Vs 98 in ‘/s 131. Izmera 6 30 ha.
5) Porenta Andrej, h. št. 8. Proga 100-118, 7a 98, */2 99, 7,131. Izmera 5*77 ha.
6) Wilfan Lorene, h. št. 9—11, Proga 119-130, 7s 98, V* 99, Vs 131. Razen parcel, ki leže v eni progi, spada k prvotni hubi tudi parcela 132, ki leži na južni strani Bitnja. Izmera 6’56 ha.
Naslednje hube se ločijo od prejšnjih po tem, da ima vsak posestnik po dve progi. Prva leži enako kakor pri prejšnjih točno na vzhodni strani poslopij. Druga proga pa ni podaljšek prve, marveč leži bolj južno. Enotna proga se torej prelomi. Ta prelom se proti severu vedno bolj približuje tako, da se končno obe progi strneta v eno; take imamo v Sred. Bitnju.
7) Rachunz Lorene, h. št. 12—13. Progi 282—300, 137-142. Izmera 768 ha.
8) Triller Gregor, h. št. 14 —15. Progi 258-280, 147-161. Izmera ll-83 ha. Izredno visoka izmera preseneča. Vendar je pri tej hubi možno, da rekonstrukcija ne drži popolnoma. To je namreč prva huba, ki ima izpeljano drugo progo prav do ceste Medvode-Kranj. Ozemlje na skrajnem SE od te proge je v rokah posestnikov iz sosednjih vasi. Prav mogoče je, da so tudi vzhodne parcele v tej progi takega značaja. Potemtakem bi te parcele spadale v prvotno skupno last. Po tej domnevi jih je posestnik
,c) Osebna imena pišem dosledno tako, kakor so zapisana v parcelnem protokolu.
Triller kasneje prikupil, da je podaljšal progo proti vzhodu do lja, do koder so segale proge njegovih sosedov na severu.
9) Porenta Matija, h. št. 19-20. Progi 301-307, 309-329, 162-173. Izmera 7'32 ha.
10) Nowak Helena, hiš. štev. 21—23. Progi 330-350, 174-188. Izmera 874 ha.
11) Hirschenfelder Valentin, h. št. 24—25. Progi 356—372, 190—201. Izmera 893 ha.
12) Sarger Andrej, hiš. štev. 26—27. Progi 373-393, 202-216. Izmera 902 ha.
13) Krischner Gregor, hiš. štev. 28—29. Progi 396—417, 217—228 Izmera 9‘49 ha.
14) Rant Andrej, h. št. 30 - 31. Progi 418 - 436, 229—242. Izmera 8'36 ha.
15) Nowak Blaž, h. št. 32-33. Progi 438-461, 243-256. Izmera 7-97 ha.
16) Paulitsch Valentin, h. št. 50-51. Ta posestnik se loči od sosedov po tem, da ima zemljo le v eni progi in sicer parcele 762-777 ter 780-785. Izmera 3'82 ha. Izredno nizka izmera nas opravičuje, da podvomimo o prvotni samostojnosti kmetije. Vendar dokazujeta dve dejstvi, da je ta kmetija prvotna huba. Stanovanjsko in gospodarsko poslopje 50-51 zavzema prav enak položaj kot ostala gruntarska poslopja. Proga, ki se vleče od tu, ima normalno širino kot ostale proge. Pač pa je možno, da je imela prvotno ta huba zemljo tudi v drugi progi, ki je katastralna mapa več ne pozna, za kar bi govorila velika izmera drugega soseda Kuralta (11‘81 ha). Točna rekonstrukcija pa je nemogoča.
17) Wilfan Matevž, h. št. 52—53. Progi 1040-1054 in 786-808. Izmera 9‘17 ha.
18) Kuralt janez, h. št. 54—55. Progi 1055—1070, 812—836. Izmera 1181 ha (gl. zg.).
19) Sortschan Andrej, h. št. 56—57. Progi 1071-1084, 837—859. Izmera 8’36 ha.
20) Nowak Marija, h. št. 58. Progi 1085—1099, 867—889. Izmera 5’62 ha.
21) Rachunz Franc, h. št. 66. Proga 890—920. Izmera 5 95 ha.
22) Sicherl janez, h. št. 67—68. Proga 921—955. Izmera 8 94 ha.
23) Peutz Jernej, h. št. 70 in Peutz Marija, h. št 69. Obe posestvi sta tvorili prvotno enotno hubo. Na to dasta slutiti že isti osebni imeni posestnikov. Katastralna mapa kaže, da odgovarja poslopje 69 prvotnemu gospodarskemu, 70 pa prvotnemu stanovanjskemu poslopju. Širina obojih parcel skupaj odgovarja širini normalnih gruntarskih prog v Bitnju. Parcele, pripadajoče k 69, oz. 70, se vrste izmenično pred in za hišo. Prvotni progi sta 956-977 in 981—1001. Izmera 928 ha.
Naslednji grunti so prav tipične gozdne hube. Dosedaj razklani progi se tako približata, da se strneta v enoto. Vsak posestnik ima zemljo v eni sami progi.
24) Reigel Jurij, h. št. 73—74. Proga 1002-1035. Izmera 10 06 ha.
25) Krischncr Janez, h. št. 75—76. Proga 1100-1104, 1106-1135. Izmera 8-93 ha.
26) Nowak Blaž, h. šf. 80—81, Proga 1143—1177. Izmera 8‘47 ha.
27)	Kokal Gašper, h. šf. 82 - 84. Proga 1178-1210.	Izmera	8'10	ha.
28)	Sicherl Štefan, h. št. 87—90. Proga 1216—1242.	Izmera	7'81	ha.
29) Rant Matevž, h. št. 91-92. Proga 1243 — 1271. Izmera 7‘83 ha.
30) Sorfschan Janez, h. šf. 96-97. Proga 1280, */2 1282, 1284-1301, 1303, V2 1304, 1306-1309, Izmera 912 ha.
31) Koschier Jožef, h. šf. 98—99. Huba je tekom stoletij propadla. V vsej njej odločeni progi zapazimo le tu in tam parcelo, ki je pripadala 1. 1825. temu posestniku. Vanjo se zajeda južni sosed šf. 96 in pa 95, ki je zrasfel na razvalinah fega grunta. Rekonstrukcija prvotne hube ni težka. Proga se razteza v širini stanovanjskega in gospodarskega poslopja (98 in 99) v eni črfi do cesfe kakor sosednje proge. Obsega parcele 1281, */* 1282, 1283, 1302, V2 1304, 1305, 1310—1337. Izmera 912 ha.
32)	Gratzer Jožef, h. št. 100-101. Proga 1338, 7,	1339, 1340—1360,
1362—1363. Izmera 665 ha. Prav na vzhodnem koncu sfa se zajedla v progo posestnika št. 58 in 126.
33) Jugowifz Jakob, h. šf. 108 -111. Proga V2 1339,1374-1396,1524 a/b, 1600—1601. Izmera 7 72 ha. Na vzhodnem delu so se vrinili v progo posestniki šf. 126, 142, 183.
34) Weisel Marija, h. šf. 113—114. Kmetija je tip razpadle hube. Na njenem ozemlju sfa se razvili kajži šf. 112 in 115 in v njene parcele so se zajedli kaižarji šf. 48, 94, 106, 202 in 226. Prvotna proga obsega parcele 1397—1414, 1417-1431. Izmera 532 ha. Začenši s to hubo postajajo proge proti vzhodu vedno krajše.
35) Saweru Primož, h. šf. 116—118. Proga 1432 — 1455. Izmera 5 23 ha.
36) Saweru Franc, hiš. štev. 119—122. Proga 1361, 1462—1482. Izmera 5’29 ha.
37) Zoff Jernej, h. šf. 124 -125. Proga 1490-1516. Izmera 671 ha.
38) Ersehen Anton, h. šf. 126-128. Proga 1524—1548, 1/2 1559. Izmera 5'53 ha.
39) Soualscheg Jožef, h. šf. 134. Proga 1551-1558, 1/t 1559, 1560— 1561, 1563 -1567, 1569—1579. Izmera 5 44 ha.
40) Oolob Janez, h. št. 137 in Krischner Primož, h. šf. 138—139. Parcele obeh posestnikov so tvorile prvotno enotno hubo. Sicer ne nastopajo parcele obeh pomešano. Šf. 138 ima namreč južno, 137 pa severno pro-gico. Bivšo enotnost obeh ne dokazuje samo skupna širina obeh progic in izmera, femveč še bolj lega obojih poslopij. Poslopji obeh ne ležita južno, oz severno kakor progici. Poslopje 137 je marveč na vzhodni, šf. 138—139 pa na zahodni strani v isti širini. Poslopji št. 138—139 sfa torej nastali na
fleh, ki so bila sprva lasf le hiš. štev. 137. Prvotna proga 1627—1671. Izmera 5'99 ha.
41) Golob Gašper, h. šf. 142-143. Proga 1672—1695, 1720-1733. V njo so se kasneje zajedli kajžarji šf. 85, 93, 130, 133, 140, 141 in 202. Prvotna izmera 7‘28 ha.
42) Rachunz Jožef, h.šf. 144—145. Proga 1698—1719. Le na vzhodnem delu se je v njo razširil grunt šf. 146. Izmera 599 ha.
43) Ersehen Martin, h. šf. 146 -147. Proga 1734—1737, 1740—1762. Izmera 7'13 ha.
44) Hafner Luka, h. šf. 148-151 Proga 1763—1786. Izmera 636 ha.
Pri naslednih treh gruntih so pomaknjena poslopja nekoliko profi zahodu. S fem se zaključi lepi red vrstne vasi.
45) Wilfan Mihael, h. šf. 157-158. Proga 1794-1813. Izmera 613 ha.
46) Saweru janez, hiš. štev. 159—160. Proga 1814—1831, 1843. Izmera 6'53 ha.
47) Peufz Mihael, h šf. 166. Proga 1844-1869 Izmera 5‘88 ha.
48) Kosina Franc, h.šf. 169—170 Proga 1870—1889. Izmera 694 ha.
Rekonstrukcija prvotnih hub je stem zaključena. Dobili smo 48 g ru n -
fov — število, ki se ponavlja za vas Bitenj v urbarjih 13—18. stoletja. Severno od zadnjega grunfa leži kompleks bifenjskega curtifera.
Pri izmerni rekonstrukciji naletimo na čuden pojav, da niso vse hube niti približno enako obsežne. Kakor smo videli, merijo prvotne hube od 3'82—1183 ha. Ker smo vzeli ekstreme le z rezervo na znanje, pride v poštev izmera od 5'23—1006 ha. Te razlike ne moremo tolmačiti z različno kakovostjo zemlje. Saj je vsa zemlja v fem kompleksu enako vredna. Zafo je treba povdarifi, da zemljiški gospod ni oddajal zemlje po enotnem ključu. Vendar lahko ločimo v glavnem dva različna oddelka.
a) Hube na jugu, ki imajo samo po eno krajšo progo. Sem spa-daja grunti 1-2, 4, 5, 6-7, 8, 9-11. Izmera teh znaša 5 59—845 ha. V (a oddelek pa spadajo tudi hube na severu, kjer se skrči dolžina prog: 113-114, 116- 118, 119-122, 124-125, 126-128, 134, 137-139, 142— 143, 144-145, 146-147. 148-151, 157—158, 159—160, 166, 169—170. Obseg teh varijira od 5'23—7 28 ha. Večina feh hub meri na splošno okrog 6 ha.
b) Hube, ki leže med fema dvema kompleksoma. Sem spadajo v glavnem one, ki imajo krasno izpeljane proge v eni črti, ali pa po dve razklani. Te hube so obsežnejše. Sicer varijira velikost med 3‘82—
11	'83 ha, vendar so ekstremne številke le izjemne in negotove. Splošno merijo hube od 7-9 ha. Od tukajšnjih 27 hub ima 14 hub fako izmero.
Zafo nikakor ne smemo iskati za bifenjsko celoto i z -mernega povprečka. Povpreček iščemo lahko kvečjemu v naselbinah, kjer so razdeljene parcele med posestnike pomešano. Pri gozdnih hubah
r,s'
15
•M 6/8
00/1
80/1
56
52/3
so/T
32
0/1
52
30
BITEN].
Oblika vasi s parcelno razdelitvijo.
1. Meja kafastralne občine Bitenj.
2. Meja prvotno skupnega ozemlja.
3. Meja posameznih hub.
4. Razkosane hube.
5. Stanovanjska in gospodarska poslopja.
BITEN).
Dorf-Grundris mit der Flurverteilung.
1. Grenze der Katastralgemeinde Bifenj.
2. Grenze des ursprünglichen Gemeingebietes.
3. Grenze der einzelnen Hufen.
4. Zerstückelte Hufen.
5. Wohnungs- und Wirschaftsgebäude.
pa povpreček prav nič ne pomeni. Vsaka proga je celota zase, ki se je na splošno do danes ohranila v prvofni obliki.
Do 16. stoletja so bili na bifenjskem ozemlju naseljeni le gruntarji. Poleg njih so imeli nekoliko zemlje v rokah razni fevdniki. V tem stoletju pa so se tu začeli razvijati tudi kajžarji. Ker za nje tedaj ni bilo več prostora na ozemlju, kjer so se razvile proge, so se naseljevali po prvotno skupnem ozemlju, kjer se je razprostiral močviren gozd in paša - zahodno od vasi. Vendar se kajže navadno niso postavile tik vasi, marveč nekoliko bolj zadaj. Neposreden gozd za hišami so namreč razdelili gruntarji med seboj, očividno še pred 16. stoletjem. Vsak od njih je dobil v zasebno last progico za hišo, ki je bila toliko široka kakor glavna proga. Te gozdne parcele so prej ali slej izsekali in pretvorili v travnike. Zato so se le malo-kafere kajže razvile na teh parcelah. Velika večina kajž je nastala bolj zadaj. Kajžarska vas se razprostira skoro vzporedno z grunta r-sko vasjo. Najbolj gosto so kajže posejane okrog cerkve sv. Tomaža v severnozahodnem delu Bitnja.
Razvoj kajžarstva lahko zasledujemo v urbarjih, kamor so navadno vsako leto pripisovali nove podložnike radi dajatev, ki so jih morali plačevati zemljiškemu gospodu. Urbar iz 1. 1560. pozna na bitenjskem ozemlju 15 kajžarjev. Do 1. 1572. se je obdržalo isto število. Tega leta je narastlo število kajžarjev na 16, 1581. na 25, 1584. na 27. Odtlej pa ne moremo več točno zasledovati številčnega razvoja kajžarjev. V naslednjih urbarjih se namreč navajajo skupno v „Ambt Veichting', kamor spadajo tudi sosednje vasi. Zato ne moremo več lokalizirati novonastalih kajžarjev po posameznih naselbinah. Urbar iz 1. 1585. omenja v bitenjski županiji 11 novih kajžarjev. Brezdvomno odpade marsikateri od teh na Bitenj. Število kajžarjev je vedno bolj rastlo, tako, da jih pozna katastralna mapa v Bitnju 1.1825 že 84.
Zemlja sama seveda ni mogla preživljati tako številnega prebivalstva. Zato so si morali iskati kajžarji zaslužka tudi drugje. Pomagali so si z domačo industrijo — sitarstvom, ki je bilo še v 19. stoletju pri bitenjskih kajžarjih splošno razširjeno. Šele svetovna vojna je prinesla odločilno spremembo. Sitarstvo se je do danes obdržalo le v kajžah okoli cerkve sv. Tomaža in v sosednjem Stražišču, iz ostalih kajž pa je izginilo. Kajžar si išče zaslužka danes večinoma v bližnih tovarnah v Kranju.
Resume. — Bitenj. Eine historisch-geographische Studie. Das zwischen Škofja Loka und Kranj in Slovenien gelegene Doif Bitenj ist eine Gründung der Freisinger Bischöfe. Sie besiedelten die Gegend mit eigenen bayerischen Untertanen wahrscheinlich schon im Ausgang des 10. Jahrhunderts und zwar in kompakter Form, wovon uns die systematische Anlage der Kolonie noch heule zu überzeugen weiß. Sie ist ein typisches Reihendorf mit Waldhufenparzellen. Auf Grund der Urbare aus den 13. bis 18. Jahrhundert sowie der fran-ziszeischen Katastralmappe aus dem Jahre 1825 rekonstruiert der Autor die ursprünglichen Hufen. Bei der Rekonstruktion sind vom heutigen gemeinsamen Besitz Wald- und Weideland abzuzählen, außerdem aber müssen noch drei Acker-
komplexe in Abrechnung gebrachf werden. Von diesen waren zwei in gemeinsamen Besitz, den dritten bebaute der Bischof anfangs in eigener Regie, vergab ihn jedoch später als Lehnguf. Die detaillierte Rekonstruktion ergibt 48 Grundstücke — eine Zahl, die in den Urbaren für das Dorf Bitenj ständig wiederkehrt. Das Ausmaß der ursprünglichen Hufen variiert. Der Größe nach lassen sich zwei Typen von Hufen unterscheiden: a) im südlichen und nördlichen Teil der Siedlung beträgt ihre Fläche 5'23— 845 ha, größtenteils jedoch 6 ha; b) liegen dazwischen meist größere Huben in Ausmaß von 3 82—11 '83 ha, doch überwiegen hier die 7—9 ha großen Hufen. Ein Durchschnitts-Flächenmaß für die Hufen des Dorfes Bitenj kann also nicht angegeben werden. — Parallel zum Hauptdorf erstreckt sich im Westen ein Keischlerdorf, das sich hauptsächlich seit dem 16. Jahrhundert auf dem ursprünglich gemeinsamen Grundbesitz entwickelt hat. Da den besitzlosen Keischler Grund und Boden nicht ernähren konnte, fand er seinen Lebensunterhalt hauptsächlich im Siebmachergewerbe, das sich hier als Hausindustrie einen Namen gemacht hat. Heutzutage, besonders nach dem Kriege, suchen sich die Leute ihr Fortkommen in den Fabrikbetrieben des nahen Kranj.
Vgl. die beigeheftete Karte 1
GABRIEL TOMAŽIČ:
DONOS K SPOZNAVANJU RAZPROSTRANJENOSTI RASTLIN NA SLOVENSKEM.
I. Notranjski Kras, dolina Vipave, Trnovski gozd in Brda.
Ozemlje Brd, Vipave, Trnovskega gozda, Hrušice, Nanosa, Pivke, Snežnika in Čičarije je v rasflinsko-geografskem oziru zelo zanimivo. Na lem ozemlju se dotikajo elementi srednjeevropskih rastlinskih zadrug (formacij) z onimi sredozemskih obmorskih predelov in se z njimi mešajo; od severa je prodrlo rastlinstvo naših planin in se pomešalo z drevjem, grmovjem, steblikami (Stauden) in zelišči kraških predelov (z ilirsko-pontskim elementom).
Rastlinstvo Srednje Evrope, prilagojeno na mrzle zime z debelo snežno odejo in na poletja, ki so sicer vroča in bolj suha, a imajo kljub temu radi obilnih padavin precejšnjo zračno in talno vlago, je prodirajoč na jug doseglo tu ono mejo, kjer so klimatski odnošaji povsem drugačni. Južno odlod ne padejo v poletnih mesecih skoro nikake padavine. Radi tega je ozračje kakor tudi tlo zelo suho in vroče, uspevati morejo le one rastline, ki so se zavarovale pred izsušenjem bodisi s tem, da so se opremile s korenikami, gomolji ali drugimi organi, v katerih nakopičijo dovoljno množino hranil, da morejo razviti zgodaj spomladi poganjke, cvete in plodove, ali pa so skrčile svojo vegetacijsko dobo le na prve spomladanske oziroma zadnje jesenske mesece. Ker je radi hitre razlike v nadmorskih višinah na
robu Trnovske planote, Hrušice, Nanosa, Snežnika, Čičarije razloček med podnebjem v kotlini in na višinah okoli Ljubljane in Kranja in onim južno od navedenega gorskega roba zelo velika, zlasti pozimi, divjajo tod strahoviti viharji z metežem in burjo; burja donaša v te predele mrzel zrak, obenem pa prepreči, da ne pokrije tlo snežna odeja. Rastlinstvo kraških planot in obmorskih krajev ob Jadranu je zato izpostavljeno tako poleti kot pozimi nevarnosti izsušenja. Povsod prevladujejo kserofifi, higrofiti, ki so se doselili v te kraje v prejšnjih dobah, pa niso prenesli klime in so poginili, razen onih, ki so našli zavetje v redko posejanih hladnejših ter vlažnejših gozdih ter globokih dolinah.
Planinske rastline, ki so navajene na ostre zime z obilnim snegom ter na bolj hladna in vlažna poletja, ljubijo radi vlage taka mesta, kjer megla v večini leta zastira dostop solnčnim žarkom. Tudi te so dosegle tu svojo mejo, kajti južno od roba kraških visokih planot je megla skoro nepoznan pojav; pokaže se le včasih v obliki .zastav“ ki jih vali burja od severa črez vrhunce Goljakov, Javornikov, Hrušice proti Pivki in Vipavi, kjer se, ko dospo v toplejše in suho ozračje, razprše. Rastline planin se tod mešajo med sredozemsko in kraško rastlinstvo; njihovo število je tem manjše, čim bolj se bližamo toplim predelom Vipave in obrežju Jadranskega morja ter nižjim nadmorskim legam. Ponekod segajo na vlažnih, senčnih mestih prav do dolinskega dna Vipavske doline, ob bregovih Soče tja do Gorice, nekatere celo tik do morskih bregov.
Meja podnebja je južno od vrhov Goljakov in Trnovskega gozda, Čavna, Kovka, Nanosa, Javornika, Snežnika zelo ostra; v zapadnem delu je ostrejša kot na Pivki, kjer so razlike v višini manjše. Meje rastlin kažejo sicer sličen pojav, vendar velja to le za večino, zakaj nekatere sežejo mnogo preko te meje, druge je niti ne dosežejo.
Sredozemska flora je označena najbolje po velikem številu zimzelenih listovcev kot so oljka, lavorika in črničevje ali črnika (Quercus Ilex). Vendar fe rastline ne dosežejo v strnjenih zadrugah navedene meje, ustavijo se že na robu kraške planote pri Devinu in v južni Istri. V notranjost segajo le v posameznih skupinah, ki so v obliki otokov posejane med kraške in srednjeevropske elemente. Zime v predelu med zimzelenim grmovjem južne in zapadne Istre ter okolice Devina in med prepadnimi robovi planot na severu so preostre, zato morejo živeti v tem pasu le kraške rastline.
Med kraškim rastlinstvom zelenč na ugodnih mestih otoki mediteranske flore; taka mesta so zlasti ona, kjer padajo apnene skale obrobnih gorovij strmo proti jugu in branijo pozimi mediteranske elemente pred suho, mrzlo burjo. tako n. pr. Vranji školj, Kožnik, Razprana stena in Barbin školj, vsi nad Gradiščem pri Vipavi, dalje skale nad izvirom Lijaka, skale nad Ozeljanom, pečine nad Budanjami južno od Kovka, Sv. Valentin na južnih pobočjih proti Soči.
Na vseh teh mestih rasle mediteransko rastje česfo v večjem številu, kakor bi bilo pričakovati, ponekod tudi na takih krajih, ki dosedaj niso nikjer v rastlinsko-geografski literaturi navedeni.
Črničevje ali črniko (Quercus Ilex), ta vednozeleni in izrazito mediteranski hrast, ki tvori ponekod ob Sredozemskem morju večino lesovja, živi, kolikor je dosedaj znano, ob svoji severni meji na južnem Tirolskem (Mori, dolina Šarca, Gardsko jezero), a na slovenskem ozemlju le na solnčnih, kraških, skalnatih pobočjih ob morju južno od Grmade pri Devinu in Kon-tovelju ter pri Malem Repnu na Krasu, na strmih pečeh nad izvirom Lijaka severno od Ajševice, eno drevesce na Starem Gradu pri Vipavi (A. Paulin, Fl. exsicc. carniolica). Obsežnejše zadruge tvori šele severno od Pule v Istri in pri Devinu, povsod drugod je na slovenskem ozemlju le posamič primešan med drugo listopadno grmovje. Zato je tem zanimivejše, da sem našel tudi v gornji Vipavi na strmih apnenih čereh in pečeh nad Gradiščem (na Kožniku, Vranjem školju, Razprani steni, Barbinem školju) pravo pravcato zimzeleno grmovje, sestavljeno skoro izključno iz teh hrastov; ljudje ga nazivajo „črničevje“. Zlasti pozimi je že oddaleč vidno kot črna lisa na apnenem sivem skalovju.
S črničevjem v družbi rastejo na teh krajih tudi druge mediteranske in kraške (ilirske, pontske) rastline kakor rujevina (Pistacia Tercbinthus), lobodičevina (Ruscus aculealus), mačje trnje (Asparagus aculifolius), kozji brst (Coronilla emeroides), rutica (Ruta dioaricata), pokalica (Colutea or-borescens), črni gaber (Oslrya), skalni jabolčnik (Arislolochia pallida), ruj (Rhus Colinus), rešeljika (Prunus Mahaleb), medunec (Quercus pu-bescens), mali jesen (Fraxinus ornus), štiljevina (acer monspessulanum), Acer oblusatum, t. j. poseben javor balkanskih dežel, ki doseže tu severno in zapadno točko svoje razprostranjenosti. Poleg najdemo lepo strpeniko v dveh vrstah (Paeonia officinalis in P. corallina), Erysimum siloeslre, mulo (Sesleria tenuifolia), ojstrico (Sesleria anlumnalis), Alliamanlha Tur-bith (L.) Brot, emend., hrušico (Rhamnus rupeslris), garjevec (Rhamnus carniolica), submediteranski alpinski termofif Daphne alpino; poleg črnike pa je gotovo najlepši kras skalovja vednozeleno smrdljivo brinje ali žiženj-panj (Juniperus Sabina), kakor se rastlina tod imenuje.
Rastlinstvo, ki pokriva gorske planote in vrhunce severno od prepadnih pobočij Sv. Valentina, Sv. Gore, Kuclja, Čavna, Otelce, Nanosa, Javornika, Snežnika, ravno tako rastlinstvo višjih leg Čičarije: Kavčiče, Gomile, Slavnika, Planika, Šije, Učke, je po veliki večini istovetno z onim srednjeevropskih gozdov, travnikov in rastjem planinskih pašnikov ter planinskega grmovja. Primešanih mu je seveda nekaj elementov balkanskih gora in južnoalpinskih rastlin. V gozdovih prevladuje bukev, njej je primešana jelka in nekateri drugi listovci, smrečje zavzema šele tretje mesto in raste le na severnih pobočjih in v globokih, mrzlih vlažnih dolinah. Travniki so razviti v treh oblikah. Ravnike planot pokriva rjava glinična zemlja, in tod
rasle povečini resjč (Calluna) in brinje (Juniperus communis)', lo so tipične resave (Heiden).
Strme suhe podanke pokriva borna ruša mule ali vilovine (Sesleria tenuifolia in varia) ter drugih trav, zlasti na kamenitih mestih. Tam, kjer se je nabralo mnogo črne prsti (humusa), je llo bolj vlažno; tu se bujno razraščajo razna zelišča in steblike, trave igrajo le podrejeno vlogo.
Mediteransko rastje in zimzeleno grmovje se ne ustavi, kot smo videli, ob robu Krasa pri Devinu, ono tvori otoke na Krasu samem in v dolini Vipave. Enako tudi elementi srednjeevropske flore ne prenehajo popolnoma ob svoji glavni južni meji, ki se krije pri nas z že navedeno črto prepadnih pobočij. Nekatere planinske in srednjeevropske rastline niti te črte ne dosežejo, najjužnejša njihova nahajališča so že na Črni prsti, Žbonfu, Možicu, Poreznu, Blegašu, na jelenku pri Idriji, ob Idrijci, Zali, na Ljubljanskem barju, pri Logatcu, Planini, Cerknici; druge zopet sežejo tudi preko glavne mejne črte na višje vzpetine Krasa, n. pr. na Vremščico, na Čuk pri Rodiku, na Zidovnik, Veliki hrib, Strmec, Medvedjak pri Sežani, na Rezbenjak, Če-bulovico pri Divači, na Volnik, na Kokoš pri Bazovici, na Goli Vrh pri Razdrtem, Trstelj ter Korado v Brdih.
Te rastline so predvsem gorske rastline, ki dobe tu, v višjih nadmorskih legah, zadovoljive pogoje za svojo eksistenco.
Pri razprostranjenosti rastlinstva v teh predelih pa nista važna le klima in višina nahajališča nad morjem, veliko vlogo igra tudi kakovost tal in oblika rastlinske zadruge (formacije). Na apnencu, ki je vedno in povsod bolj suh in se hitrejše segreje, se lažje uveljavljajo kraški (pontski in ilirski) ter sredozemski (mediteranski) elementi, ki lažje prenesejo sušo, pomanjkanje vlage in večjo toplino tal, ker so zgrajeni kserofitno.
Na sovdanu, laporju in opoki, ki boljše drže vlago, se manj osuše in se spričo tega tudi manj segrejejo, je odstotek, srednjeevropskih elementov tudi v južnejših predelih in nižjih legah večji kakor na apnenčevih tleh. Na visoki planoti Pivke, na gorskem hrbtu severno od Podgrada in v kotanjah istotam (Male Loče, Velike Loče, Obrovo, Odolina, Hotičina), na sovdanu (flišu) Vipave, Brd, Reke in njenih dotokov Suhorice, Sušice, Padeža, v Panovcu in Stari gori pri Gorici je zato razmeroma več srednjeevropskih in higrofitskih elementov kot na goljavah in ravnikih Trnovskega gozda, Olelce, Kovka, Nanosa in drugih apnenih gorž, čeravno je njihova nadmorska lega višja.
Srednjeevropske in planinske rastline bolj ljubijo vlago (izvzete so rastline planinskih skal), mediteranski in pontski elementi pa suhe predele. Spričo tega se njihova razprostranjenost ne krije niti s klimatskimi, niti z orografskimi, niti geološkimi mejami; njihovo bivanje na določenem ozemlju je često v precejšnji meri vezano tudi na obliko rastlinskih zadrug samih. Tam, kjer so razvite rastlinske zadruge ali formacije v obliki gozdov, za-piečujejo le-ti, če so dovolj gosti in obsežni, izhlapevanje vodnih par. Kljub
temu, da leže južno od klimatske meje, ki loči hladnejše in vlažnejše kraje od suhih in vročih, so taki predeli senčni, hladni, vlažni in omogočajo življenje mnogim planinskim ter srednjeevropskim rastlinam in sicer takim, ki jih tod zaman iščemo na mestih, kjer ni gozdov.
Hidrofilnih prebivalk srednje Europe ne najdemo samo v obširnem bukovem in jelovem gozdnem pasu Trnovskega gozda, Hrušice, Javornikov, Snežnika, Čičarije, ampak tudi nižje in južneje v bukovju Vremščice, v mešanem gozdu bukev in hrastov v dolini Raše, v sličnem gozdovju okoli Razdrtega, Laž, Dolenje vasi, na vrhovih Čuka, Rta, Artviž, Pregarij, v gozdu „Dleto“ v gornji dolini Reke, a celo na vrhovih, ki se dvigajo na kraški planoti severno od Trsta, da, celo v hrastovih gozdih Panovca, Slare gore pri Gorici, pod kostanji „Gore“ med Podgoro in Ločnikom, v dobravah ob reki Mirni v Istri. Najjužnejši kraji, kjer še žive taki higrofiti, so med bukvami in hrasti na jugozapadnih pobočjih Učke v gornjem delu Lemske Drage.
Nasprotno je število srednjeevropskih in planinskih rastlin zelo majhno na solnčnih, strmih in skalovitih apnenčevih pobočjih ter drčah (meleh), ki obrobljajo visoke planote in posamezne vrhunce, kakor tudi na goljavah planot samih.
Tu ne najdemo skoro nikakega srednjeevropskega rastja, od planinskih rastlin pa le stanovalke skal, drči, meli, ki so tudi zelo kserofitno zgrajene. Ali zato je na teh podankih veliko število pripadnikov kraške in mediteranske flore.
Tlo je pokrito s šibljaki (šibjem) medunca (Quercus pubescens), črnega gabra (Ostrya), malega jesena (Eraxinus Ornus). Na manj skalovitih, suhih in strmih pobočjih se razprostirajo s kamenjem posejani travniki, na njih igra največjo vlogo pokončna sfoklasa (Bromus erecius), tvoreč plitvo, redko in rahlo rušo. Zadružno s stoklaso rastejo skoro izključno le kserofiti ilirsko-pontske flore, pomešani s stanovalci mediteranskih predelov; rastline, ki so značilne za travnike Srednje Europe, nastopajo v večjem številu le na močvirnih, vodnatih in vlažnih mestih.
V	nižje ležečih predelih srečamo južno od črte Trnovska planota, Čaven, Kovk, Nanos, Javornik, Snežnik še en tip travnikov. Predele dolin Vipave in Reke pokriva posebna zadruga trav, t. j. oria vrsta travnikov, katere imenuje ljudstvo „kršine“. Ta formacija nastopa na tleh, ki so dovolj topla in osušena ter ne presegajo nadmorske višine 250—400 m. Tvori jo ponekod skoro sama trda in visoka trava, ki raste v gostih šopih ter tvori s svojimi močnimi in visokimi bilkami ob času košnje svojevrsten rjavo-rumenemu žitnemu polju sličen pojav. Zadruga „kršina“ (Andropogon Gryl-lus) je tipična pontsko-mediteranska formacija in je razvita le v južni in jugovzhodni Evropi; na slovenskem ozemlju jo najdemo le v Vipavi in dolini Reke ter na južnem Štajerskem na Hajdini pri Ptuju, kamor sega iz Panonske nižine.
Omeniti moramo še dve rasllinsko-geografski posebnosti (eh predelov. Vse ozemlje, razen Brd in Vipavsko-reške kadunje sestavljajo trijadni in kredni apnenci; na (em apnenem ozemlju so se razvili kraški pojavi v jako izrazili obliki — saj smo fu v klasični deželi kraških fenomenov.
Kraški značaj ozemlja ni ostal brez vpliva na širjenje in ohranitev rastlinskih vrst; posebnost svoje vrste je zlasti rastlinstvo kraških dolin.
V	kraških dolinah leži tekom vsega leta mrzel zrak, ki se drži vsled svoje teže na dolinskem dnu in ne najde odtoka. Solnce ne more posijali v te z navpičnimi stenami krog in krog obdane doline, zato ne ogreje ozračja, ki ostane mrzlo in vlažno ob snegu in ledu tudi za časa najbolj toplih dni v letu.
Vlaga in toplina zraka v dolinah Trnovskega gozda (n. pr. Smrekovi dragi) in Hrušici (n. pr. Ledenika ob Debelem Vrhu) sliči oni v planinah. Preokretu klimatskih pasov odgovarja tudi preokret v razvrstitvi rastlinskih višinskih pasov. Okrog globokih dolin Trnovskega gozda in Hrušice se razprostirajo najlepši bukovi in jelovi gozdovi, v dolinah samih, ki leže nižje, rastejo po obrobnih pečinah planinske naskalne cvetice, na dnu samem pa iste rastline, ki žive v julijskih Alpah v planinskem grmovju (n. pr. rušje ali gorski bor fPinus monlanaj, ravš ali slečje /Rhododendron hirsulum/), torej nad bukovo-jelovim pasom.
Slične pojave opazujemo tudi povsod drugod na Krasu, kjer je dno kraških dolin dovolj globoko, seveda v manjši meri, tako n. pr. v dolini Orleka, Škocijana, Prčidola in še drugod. Doline obroblja tu kraško rastje z elementi šibljaka in kraških gozdov ter goljav, na osojnih skalah in na dnu samem pa rastejo planinski stanovalci, pomešani z higrofiti bukovja in jelovega gozda.
Druga posebnost ozemlja je bivanje precejšnjega števila planinskih rastlin v izredno nizkih legah kot so pobočje Sv. Valentina proti Soči. Pod-skala in Vranji školj v Vipavi, sploh ob vsem prepadnem robu kraških visokih planot od Solkana preko Vipave, Razdrtega do Postojne in Ilirske Bistrice. Te planinske stanovalke, ki sežejo tako globoko navzdol, spadajo v skupino planinskih kserofitov in žive na suhih apnenih skalah vetrovnih vrhuncev in pobočij, ki se vsaj v letnih dneh zelo segrejejo. Izredna sličnost klimatskih razmer in tal omogoča tem naskalnim prebivalkam naših gora in planin, da morejo vztrajati tu na pečeh in skalah, ki so tudi suhe, vroče, apnene ter vsaj jeseni, pozimi in spomladi vetrovne (burja), v mnogo nižjih legah.
Ozemlje, s katerim smo se seznanili, pokrivajo sledeče važnejše rastlinske zadruge. Na suhih mestih dolin in toplih solnčnih gričev so razviti pontsko-mediteranski kršinasti travniki, na bolj vlažnih in močvirnih mestih pa zadruge trav, ki se le prav malo ločijo od travnikov, kakor jih najdemo okrog Ljubljane in drugod severno od kraških visokih planot. Nižavskih gozdov, logov, dobrav skoro ni. V naslednjem višjem (submontanskem)
pasu najdemo na kamenitih, skalnatih mestih razvile šibljake ponfskega značaja, katerim so primešani mediteranski grmi, steblike in zelišča; tam, kjer je nekoliko več prsti, tudi hrastove gozdiče, med njimi pa travnike z Bromus-ereclus. Skale obrobnih prepadov pokrivajo naskalne rastline, ki so deloma pontskega, deloma planinsko-kserofitskega značaja.
Še višje so formacije gorskega pasu, kjer dominira bukovo-jelov gozd s povečini srednjeevropskimi elementi. Travniki v tem pasu so trojne vrste: Na kamenitem, mršavem tlu gospoduje mula (Sesleria uaria in S. tenui-folia), na gliničnih preperinah ravnikov resje, na humoznih mestih razna zelišča. Elementi travnikov so zmes pontskih, srednjeevropskih in alpinskih zastopnikov rastjä.
Na najvišjih vrhuncih Trnovskega gozda, Nanosa, lavornikov, Snežnika in Učke je razvit tudi zgornji gorski (prealpinski) pas. V tem pasu ima na Nanosu in Javorniku bukev bolj kržljavo obliko, zlasti na mestih, ki stoje pod mogočnim vplivom burje, se razvije „strpečje“. Med grmičastimi bukovimi drevesi se pojavijo poleg običajnih spremljevalk bukovja planinske rastline, ki jih najdemo v julijskih planinah v grmovju planinskega bora ali rušja in med slečjem ali ravšem. (Pinus montana in Rhododendron hir-sutum formacija). Samo rušje in slečje pa raste le ob vrhu Goljakov in Snežnika; na poslednjem vrhu so razvite tudi planinske trate in naskalne zelenice in v njih igra najvažnejšo vlogo šašjž (Carex firma, laeuis, sem-pervirens).
V	celokupni razširjenosti rastlinskih vrst se opazi, da omogoča sov-danovo tlo obstoj baltskim ali srednjeevropskim hidrofilnim elementom tudi v južnejših in nižjih legah, apnenčevo pa pospešuje razmah kserofitnemu rastju; podobno kot fliševa (sovdanova) geološka podlaga učinkuje gozdovje, pomanjkanje drevja pa v nasprotnem smislu.
Pri ustvarjanju današnje rastlinsko-geografske slike so sodelovali gotovo tudi klimatski odnošaji preteklih geoloških dob. Tako biva najbrže črničevje na pobočjih Nanosa od takrat, ko je valovalo v današnji fliševi kadunji Vipave še tercijarno morje, planinske rastline pa imajo v kraških dolinah svoje domovanje že izza ledene dobe. Seveda ostane ta trditev hipotetična, kajti fosilnih ostankov in dokazov iz teh krajev ne poznamo. Črniko bi bili lahko zanesli semkaj tudi ptiči (zlasti šoje), vendar se zdi, da je razdalja med Repnom na Krasu ter Gradiščem prevelika. Planinski elementi so mogli dospeti v te doline tudi na ta način, da je tvorilo nekdaj gozdovje neprekinjen pas od vrhuncev obrobnih gora pa (ja na Kras; v njihovem hladu so živele Ija do začetka zgodovinske dobe higrofilne rastline tudi tam, kjer jih danes ni. Pozneje so gozdovi pod vplivom človeškega udejstvovanja marsikje popolnoma izginili, planinski elementi so so ohranili le tam, kjer so jim nudile kraške doline senco, vlago in zaščito pred pripeko vročega kraškega solnca. Možno je torej, da so pod kulturnim
vplivom srednjeevropske rastline marsikje izgubile na terenu, pridobili in razmahnili so se seveda ilirsko-ponlski kserofiti, ki so bili prej omejeni le na solnčna, gola pobočja, kjer je bil radi strmine in skalovja razvoj go-zdovju onemogočen.
Resume: Beiträge zur Kenntnis der P f 1 a n z e n ve r b r e i t u n g in Slovenien. — I. Innerkrainer Karstgebiet, Wippachtal, Ternowaner Wald und Brda (Coglio).
Die vorliegende Arbeit gibt ein informatives Bild über die Flora und Vegetation SIP' Sloweniens und zwar im grossen u. ganzen eine Zusammenstellung aus der vorhandenen floristischen Literatur, doch werden auch einige neue Fundorte mediterraner Gewächse festgestellt. Das Gebiet wird durch folgende Pflanzenformationen charakterisiert: die Talsohle bedeckt auf trockenem, warmem Boden die Andropogon Gryllus-Assoziation, auf feuchter, sumpfiger Unterlage herrschen mitteleuropäische Elemente der Wiesenformationen vor. Nennenswerte Auen und Querceta Roboris gibt es im Gebiete nicht.
In der submontanen Stufe dominieren Eichenwälder (Querceta sessiliflorae u. lanuginosae), daneben Šibljak-Formation u. Bromus erectus-Wiese mit ponti-schen u. mediterranen Pflanzen; die Felsenflur wird aus pontischen und xerofilen alpinen und Berglementen zusammengesetzt.
In der montanen Stufe finden sich ausgedehnte Buchen- u. Tannenbestände uls vorwiegende Gehölzformationen ; die gehölzlosen Formationen werden durch Sesleria oaria - tenuifolia-Grashalden, durch die Staudenflur u. Calluna - Heide vertreten.
In der Buchenregion herrscht das baltische Element vor, die Bergwiesen aber beherbergen auch pontische, ja selbst alpine Kräuter und Stauden.
Die höhere Berg- oder praealpine Stufe ist nur auf die höchsten Gipfel der Goljakiberge, des Nanos, Javornik, Snežnik und Učka beschränkt; dort finden wir auf den Goljaki und dem Kranjski Snežnik selbst Pinus Mughus - Bestände u. Alpenrosen. Die alpine Weide u. Felsenflur ist nur auf dem Snežnik als Fir-metum entwickelt. Eine wichtige Vegetationslinie bilden die schroffen Abstürze des Hochkarslplateaus gegen das Wippachtal und gegen die Pivka, sie ist klimatisch bedingt. Großen Einfluß übt auf die Verbreitung der Gewächse auch die geologische Unterlage aus. Gebiete mit Sandstein- Mergel-, u. Schieferunterlage der Flyschformation fördern dadurch, daß sie feucht sind und Wasser schwerer abgeben, weshalb sie sich auch schwer erwärmen, das Ausharren hygrophiler mitteleuropäischer Gewächse auch in südlichen und tieferen Lagen ; Kalke der Trias und Jura-formation dagegen xerophile, pontische und mediterrane Arten. Das Ausharren alpiner und mitteleuropäischer Gewächse in diesen trockenen u. heißen Gegenden während der Trockenperiode des Sommers wird auch dort ermöglicht, wo schattige, feuchte Wälder übriggeblieben sind, ebenso in den kühlen Dolinen des Hochplateaus und des Karstes.
Xerophile alpine Elemente reichen in der Felsenflur besonders lief ins Tal hinab. Dies wird ihnen dadurch möglich, daß das Klima dieser Gegenden trocken, windig (Bora) und der Sommer heiß ist (überall herrscht grelles Licht) ; also ähnliche Verhältnisse, wie sie den Felsenbewohnern der Alpen Zusagen.
Als neue Fundorte des Quercus Ilex werden einige Buschformafionen dieser immergrünen Eiche oberhalb Gradišče bei Wippach auf dem Kožnik — Vranji školj-Felsen, auf der Razprana Stena und dem Barbin-školj oberhalb der St. Nikolaus-Kirche beschrieben.
LITERATURA:
A. Paulin : Schedae ad floram exsiccalam carniolicam. Ljubljana. 1901—07.
Herbarium R. Justini. Ljubljana.
E. Pospichal, Flora des österreichischen Küstenlandes. Leipzig-Wien. 1897—98. Marchesetti Dr. K.: Flora di Trieste. Trieste. 1896- 97.
Franjo Baš:
PRLEKIJA.
Danes se v naši literaturi veliko govori o uveljavljanju novih imen ter v zvezi s tem o korekturi starih1). To je popolnoma razumljivo, če vpo-števamo, da so nam tuja uprava in tuja srednja šola s tujimi kartami in zanemarjanje proučavanja domače zemlje2) spakedrala naša živa ter uvedla mrtva imena.
Samovoljnost lokalnih „jezikoslovcev“ izpreminja imena vedno znova. Radi poštne zamenjave z Radečami so se morale žive3) in edino pravilne Rače spremeniti v Račje. Črna se je preobrazila v Černo, Grosuplje v Velike Uplje, Rajhenburg (postaja) v Savski Brestovac in obratno i. t d.
Pod vplivom topografske metode v naši šolski geografiji so se na novo preobračala in na novo ustvarjala samo topografska imena4). Od Fr. Orožna dalje smo dobili vrsto novih regionalnih imen, izmed katerih je kot eno zadnjih najbolj znano Zasavje, poleg Apaške kotline, Celjskega, Trboveljskega, Dolenjskega gričevja ali hribovja i. t. d.
V	dobi .Novic“ so uslvarjaji pod visoko egido zlasti St. Vraza in
D.	Trstenjaka nova imena idealno čuteči rodoljubi. Dandanes pa uvajajo poleg mestnih in podeželskih jezikoslovcev, katerim je to v osebno zadovoljstvo, nova imena tudi geografi, radi česar je potrebno napram tenui zavzeti stališče.
>) Ramovš Fr.: Grosuplje (Ljub. zvon XXXIX. 1919. p. 176. e. s.); Kogovšek L: O imenoslovju v Bohinju (Plan. Vestnik XXIII, 1923 p. 176., XXIV. 1924 p. 190. e. s.) in Se nekaj imenoslovja (Plan. Vestnik XXV. 1925 p. 39, 95 e. s.); Brinar j.: Papirnata zemljepisna imena (Plan. Vestnik XXIV. 1924 p. 190. 1. s.); Rus ).: v referatu o A. Me-likovi „lugoslavija“ (Ljub. Zvon XXXIX. 1924. p. 380, 497). Neglede na številna starejša poročila so v tem oziru najvažnejša poročila o Tumovih proučavanjih julijskih Alp.
2) V Mariboru n. pr. so redki Slovenci, ki bi ^vedeli za Orešje, Žabnik, Sočo, ležeče v mestnem območju, ali za Melje tik mesta. Še bolj redki so oni, ki bi vedeli za Vražjo peč in Vinarje ali taki, ki bi jim bilo znano, da kmetsko ljudstvo naziva Slov. Kalvarijo izključno z imenom Pekrska gora.
3) Dolar A. Heterogenija krajevnih imen (ČZN XXIII. 1928. p. 273).
4) Prim.: Ilešič F.: Maribor, Ljutomer (ČZN XVII. 1922. p. 76. e. s.) in Solčava, Brežice (ČZN XVIII. 1923. p. 1. e. s.). Zanimiv primer takega ustvarjanja - samo v obratni smeri — je Orožen, ki je naš Košenjak za svoj stenski zemljevid Kranjske iz-
premenil iz Hühnerkogel v Kurji vrh.
Teoretično je vprašanje, kdaj lahko v geografiji sploh uvedemo novo pokrajinsko ime, prakfično pa, kdaj in kje je uveljavljenje novih pokrajinskih imen ludi umestno.
Nova imena lahko uvajamo samo fakral, če so zares v ljudski govorici, bodisi kof ime pokrajine, ki predstavlja samostojno geografsko enoto, ali kot zaznamovanje njenih prebivalcev. Domačini sami teh imen ne sprejemajo vedno, ker jih smatrajo za žaljiva in poniževalna. Še pred petdesetimi leti so smatrali ljudje izraz Prlek za psovko in izzivanje, kakor je to, samo v daleko blažji meri, še danes pri Pohorcih in Kobancih. Pokrajini ali njenim prebivalcem dajejo imena sosedje in sicer ali po določenih značilnostih narečja, n. pr. Prlek, ali po konservativni noši, n. pr. Kobanci po kobanicir'), Beli Kranjci i. t. d., ali pa geografsko po določenih kulturah, n. pr. Lukova dežela med Moškanjci, Ptujem in Sv. Markom, po vodi, n. pr. Dravsko polje, Vipava ali Zila, po morfologiji ozemlja, n. pr. Pohorje, Poljanci, Dolenjci, Ravenci, Goričani. Zelo pogosto je geografsko zaznamovanje po izhodišču, odkoder se pride v ozemlje, oziroma po prvem večjem kraju v njem, n. pr. Kamniške odnosno Savinjske planine, ki jih Savinjčan označuje tudi kot Solčavske planine"). Savinjčan okoli Vranjskega ali Braslovč imenuje vso Gornjo Savinjsko dolino po Gornjem Gradu, glavnem kraju pokrajine severno od prelaza Lipe, Gornjegrajsko. Slovenjegoričan okoli Sv. Lenarta označuje Pohorje in Kobansko kot Mariborske planine.
Izmed podobnih regijonalnih imen je najbolj znan izraz Prlek, nekoliko manj pokrajinsko ime Prlekija Prleki so dobili svoj naziv po svojem narečju, v katerem pomeni ,prle‘ toliko kot ,prej‘. Ta značilka velja za ljudi, bivajoče na ozemlju od Gornje Radgone preko Gornje Ščavnice, vzhodno od Velke, Sv. Trojice ter doline Pesnice; tu se prle upotrebljajočemu prostoru pridruži še goriški svet okoli Sv. Urbana. Pesniška dolina prehaja v Dravsko polje, ki spada z Lukovo deželo po govorici k Prlekiji. Dravski meandri tvorijo prleškemu narečju mejo na jugu, a vijugasti tok Mure na NE med Radgono in Strigovo. Med Strigovo in Središčem, ki ima v narečju že lastne značilnosti, prehaja prleško narečje v medžumursko.
Prebivalce v označenem ozemlju imenujejo tedaj sosedje Prleke in ti se naziva tudi zavedajo Iz tega pa še ne sledi, da lahko pokrajino zaznamujemo kot Prlekijo. Tako bi jo lahko nazvali v politični geografiji, kjer obstoje upravno- teritorijalne meje in zato tudi politična zazamenovanja. V geografiji pa lahko storimo to šele takrat, če predstavlja ozemlje, kjer se narečje govori, tudi v resnici enotno samostojno fizijografsko kot antropo-geografsko edinico.
Ime Velika Prlekija7) je izraz čustva in se dejansko ne vpotrebljava.
6) Osebno sporočilo univ. prof.]. Kelemine v Ljubljani,
•) Prim.: Kocbek F.: Savinjske Alpe. Celje 1926 p. 16 z opombo št. 13.
’) Slavič M.: Prekmurje. Ljubljana 1921 p. 10.
Geografsko je Prlekija vzhodni del Slovenskih goric, kjer se goriški grebeni iz smeri IV-E med Velko in Drvanjo ter severno od srednje Ščavnice preokrenejo v smer NW-SE in se v njej nadaljujejo. Obenem se iz-premeni tudi smer stranskih grebenov iz N-S v razne pravce. Zahodne Slovenske gorice obliva na jugu od Maribora do Ptuja Drava, na severu pa Mura od Ernovža do Vratje vasi. Vzhodne Slovenske gorice imajo na severu pred seboj Mursko polje, na jugu Dravsko polje. Kakor se Diava pri Ormožu približa goricam, tako stori Mura pri Gornji Radgoni. V Medžu-murju pa se je tok Mure in Drave gibal in se še giblje na vznožju gričkov, dokler ti ne izginejo pod sedimenti Mure in Drave.
Zahodne Slovenske gorice sestavlja pretežno mediteranski morski sediment foraminiferski lapor, vzhodne pa so vzhodno od lajtovca na črti Trate—Sladki vrh- Hlapje-Sv. Lenart-Vurberg izraz sarmatskega morja. Poleg te, že pri D. Sturu povdarjene geološke dvoličnosti Slovenskih goric, je za zahodni del značilno nastopanje vedno starejših slojev v smeri od N proti S, za vzhodni del pa nastopanje vedno mlajših slojev v isti smeri, tako, da se vedno mlajši sarmatski sloji znižujejo pod pontske in mlado-miocenske tvorbe8.) Prehodnost se izraža ob Velki.
Iz geološke raznolikosti sledi tudi morfološka raznolikost. V povsem foraminiferskem lapornafem ozemlju so gorice morfološko najlepše izražene in razčlenjene v ozke grebene lepih, pravih, tipičnih goric s položnimi sedli. Vzhodno od lajtovca in Velke, kjer je geološka pestrost grušča, peska, peščenca, konglomerata, lapora oziroma opoke vsestranska in kjer se menjavajo hitri in lahni prehodi, tam imamo tudi morfološko pestrost ostrejših grebenov in planotastih hrbtov, strmih in položnih pobočij, polic, širokih in ozkih dolov, močvirij in prodov.
Mursko in Dravsko polje tvorijo povečini poznodiluvijalni sedimenti. Vendar je lega polja pred vzhodnimi Slovenskimi goricami bistveno različna od lege polj pred zahodnimi Slovenskimi goricami. Pri zahodnih Slovenskih goricah leže diluvijalni sedimenti onstran Drave in Mure ter vsled tega ne tvorijo enote s Slovenskimi goricami. Nasprotno pa je na vzhodu. Značilnost zahodnih Slovenskih goric je enotnost goric, ki so po Dravi in Muri odrezane od polja, ležečega pred njimi; pri vzhodnih pa je Mursko in Dravsko polje v organski prehodni vezi z goricami, ki se polagoma znižujejo pod polja.
Morfološka značilnost Prlekije je na temelju tega na eni strani (N) kotlina Ščavnice s pritoki in z Murskim poljem, na drugi strani (S) pa ozemlje dolnje Pesnice in Dravsko polje do Ormoža, a odtod proti vzhodu ravna Podravina, ki odgovarja Murskemu polju zahodno od Gornje Radgone. Vzhodne Slovenske gorice predstavljajo s svojimi položnimi hrbfi in lahkimi meridijonalnimi prehodi samo vez med središči pokrajine med Mur-
8) S öle h ].: Die Windischen Bühel, Mill. d. Geogr. Ges. im Wien 1919. p. 247.
skim in Dravskim poljem, poleg (ega pa orografsko os ozemlja med Ptujem, Gornjo Radgono, Ljutomerom in Središčem.
Podnebne razlike se izražajo v padavinah") Pokrajine vzhodno od Pesnice imajo manj, zahodno od Pesnice več padavin kot 1000 mm. Na zahodu vlada v flori še jasen baltski izraz, ki na vzhodu pojenjuje, ko izginjajo iglavci in se z listavci vedno jasneje kaže panonsko rastlinstvo10)
Fizijografsko moramo torej smatrati teritorij vzhodnih Slovenskih goric kot samostojno enoto.
Antropogeografsko predstavljajo vzhodne Slovenske gorice z zavojem vinskih goric, ki se vlečejo od Sv. Bolfenka na Kogu preko Jeruzalema, Lahonškega in Moravskega vrha, Oblačka, Sv. Antona in Krabonoškega vrha, preko srednje Ščavnice do idilično romantičnih goric južno od Gornje Radgone, vzhodno, teritorijalno samostojno jedro slovenjegoriškega vinarstva. Na razvodju med Muro in Ščavnico ter Pesnico je gozd, v nizkih legah ob Pesnici in Ščavnici pa travniki. Prav tako prevladajo v goricah ob Velki in Drvanji gozdovi, tako da prleško vinarsko ozemlje nima zveze z zahodom niti preko Pesniške doline, niti preko Drvanje in Velke, temveč prehaja po vinogradniških otokih preko Sv. Ane na Krempergu in Marije Snežne v vinogradniško ozemlje zahodnih Slovenskih goric. Zahodno slovenjegoriško vinogradniško ozemlje ima svoje središče okoli Št. lija v Sl. g, Jarenine in Sv. Jakoba v Sl. g. ter prehaja preko Pesnice — v Prlekiji preko Ščavnice v pokrajino okoli Maribora. Tako je Prlekija tudi samostojna gospodarska enota z vinarstvom v svojem središču v orografski osi pokrajine in s poljedelstvom na Murskem in Dravskem polju; proti zahodu jo omejujejo Pesnica, Drvanja, oziroma Velka.
Od zahodnih Slovenskih goric loči Prlekijo tudi raznolikost kmetije. Na zahodnih goricah tvori kmetijo pri kmetu sestav treh, pri želarju dveh poslopij, pri viničarju eno samo. Na vzhodu pa je kmetija sklenjena v ključu, torej v sestavu, kjer se drži skedenj hiše, obrnjen na njo v pravem kotu, in skednja hlev, ki stoji pravokotno na skedenj vzporedno s hišo.
Izmed domačih obrti je v vzhodnih Slovenskih goricah še danes dobro razvita lončarska obrl; v zvezi z njo pa je tudi diferencijacija lončenih posod tako glede imen kot glede vporabe razvita do viška. Vse to ra zahodu odpade. Spričo zelo obilne produkcije pšenice imajo ravno v Prlekiji silno razvite močnate jedi, raznovrstne gibance in krapce, ki tvorijo zlasti ob sezonskih delih bistveno ljudsko prehrano. V vseh Slovenskih goricah, a z najjasnejšim povdarkom zopet v Prlekiji, je človek razvil samosvojo nošo z značilnimi bregušami; to so platnene hlače do podkolen z razcefranim spodnjim delom hlačnic, sicer splošen element nižinske srednjepodo-navske noše, ki se je do svetovne vojne ohranila v Prlekiji.
o) Tangi A.: Das Peftauerfeld und seine Umrahmung XLI. |hb. gimn. v Pluju 1910 p. 16.
">) Prim.: Krašan F.: Miti. d. Nalw. Ver. f. Slmk. XXXVII. Graz 1900. p. 281. e. s.
Dočim so ti momenti v Prlekiji najostreje izraženi in razviti, imamo tudi vrsto takih, ki kažejo specijelno prleške značilnosti. Samo prleška značilnost je poletna noša, ko nosijo moški samo spodnje hlače, srajco pa izza hlač. Ta noša, ki je v porabi na zahod tja do Sv. Trojice, je tako važen karakteristikon, da je za označevanje pri sosedih prav tako odločilen kot narečje. Druga tipično prleška značilnost, kakršne nima nobena druga naša pokrajina, so grbi11)- Ti so doma samo v območju prleškega narečja ter se vporabljajo na pustnih, ženitovanjskih in drugih gostovanjih kot znak pripadnosti k določeni vasi: vsaka vas ima svoj narodni, ne uradni grb. Mejniki, do kamor segajo grbi na zahod, so Ščavnica, Osek pri Sv. Trojici, Gočova in Stonjci.
Prlekija je pokrajina, kjer je razširjeno prleško narečje. Je pa to tudi morfološka, geološka, klimatološka, rastlinska, kulturna, seliščna in etnografska enota, ki jo lahko smatramo kot geografsko enoto, ker se vsi navedeni pokrajinski atributi izražajo na približno enako omejenem prostoru. Spričo tega lahko damo pokrajini ime Prlekija, ker je z geografskega vidika teoretično upravičeno. Ker do danes še nimamo nobenega živega imena za vzhodne Slovenske gorice z Murskim in Dravskim poljem, je naše imenovanje tudi praktično umestno. Tako naj bo Prlekija ime za pokrajino med Središčem, Dravo, Ptujsko okolico z Lukovo deželo, Pesniško dolino, Sv. Trojico v Sl. g., dolino Velke, gornje Ščavnice, Gornjo Radgono, Muro, Ljutomerom in Trnavo.
Mursko polje okoli Apač predstavlja iz etnografskih razlogov zemljo, ki tvori glede naših premis izjemo; iz fizijogeografskih razlogov pa pripada Prlekiji.
Imenu Prlek in Prlekija bi lahko takoj dodal še Köbance in Köbansko.
Živa imena lahko uvajamo samo tam, kjer so umestna, to se pravi, kjer imenovanje pokrajine še nima svojega izraza. Uvajanje živih imen je opravičeno samo tedaj, ako pomeni resnično geografsko enoto, ki tvori po nastanku, razvoju in pokrajinskem izrazu harmonično edinico; drugače je opravičeno samo za tisti namen, za katerega se rabi prvotno, n. pr. za narečje, nošo i. t d.
Mrtva imena, kot Zasavje, Apaška kotlina, (deloma tudi Slovenska Krajina) i. t. d. niso geografsko utemeljena, ampak le obrtno iztesana imena, ki se morejo ohraniti samo z birokratskim uvajanjem in s čuvanjem po upravnih naredbah.
u)	Pajek ]os.: Črtice iz duševnega žilja štajerskih Slovencev. Ljubljana 1884. p. 46. e. s. Na istem mestu potegne Pajek zahodno mejo Prlekov-Dolancev, na str. 44 45 vzhodno mejo Slovenskih goric v ožjem smislu. Oboje predstavlja Pajkovo oziroma Raičevo omejitev Prlekije, katerega imena pa ne rabi, da bi se prizadetim krajanom ne zameril.
Božo Škerlj:
NEKATERE RASNE KARTE EVROPE PO L. 1920.
Ni lahko, podali kritičen pregled rasnih kari, ne morda radi preobilega tnalerijala, temveč radi velike neenotnosti. Zato že v začetku povdarjam, da ta pregled ne more biti popoln ter prosim, da se to blagohotno vpo-števa. Za podrobnejšo presojo, ki bi bila vrlo zanimiva in morda stvari v korist, je seveda tudi prostor za referat premajhno odmerjen.
Neenotnosti niso krivi toliko geografi, ki rišejo rasne karte, marveč bolj antropologi, ki se ne morejo zediniti niti o številu ras v Evropi, niti o njihovih imenih. Vkljub temu je antropologija danes že tako daleč, da morajo njene najnovejše izsledke vpoštevati tudi geografi, kakor omenja uvodoma n. pr. A. Fischer. Res se vidi v novejši geografski literaturi tendenca vpoštevati in za rasne karte vporabljati rezultate antropologov. Tako je prišla novejša geografija zmeraj bolj na novo, čisto rasno-antropološko področje, poleg starega etnološkega, ki je še nedavno pogoslo nadomeščalo i biološko razvrstitev človeštva (še A. Fischer v izdaji Hick m a n n ovega atlanta iz 1. 1924, torej leto po prvi izdaji Ba u r - Fisch er - Le n z ove in Oiintherjeve knjige). To povdarja n. pr. Philippson jako pravilno (na str. 42) ter podaja odlično in z globokim razumevanjem sestavljen pregled evropskih ras — brez karte, ki bi itak ne bila jasna, kakor sam avtor omenja. Tudi on temelji na Ripleyu in predvsem na Den iker ju, kakor se sploh bolj in bolj vračamo h genijalnemu Rusu, ki je že 1. 1900. silno bistro presodil evropske rase. Izdal je tudi eno prvih rasnih kart Evrope, ki pa, žal, v izdaji iz 1. 1926. napram prvi ni nič izpopolnjena. Vendar je zarisal svojih šest ras tako, da moremo smatrati ta zemljevid kot osnovno rasno karto Evrope. Morda tehnično ni čisto praktična, ker se jako neokretno ponazoruje mešanje. Zanimivo pa je, da je razen Ogrske, skoro vsega Balkana ter velikih predelov Rusije tudi Irska, Anglija, srednja Švedska in največji del Prusije — bel; Den iker si torej tam ni upal zarisati ras1)-Če pa pogledamo n. pr. njegovo še pri Busch a nu 1. 1923. obljavljeno karto telesne višine, opazimo - Prusijo belo, torej neznano 1 Prav tako je s karto lobanjskih indeksov, ki jo (po Denikerju) priobčuje Fischer 1. 1923. (str. 147). Telesna višina pa je doslej važen rasni znak. Güntherjeve karte rasnih znakov (1924.) moramo sprejeti z veliko rezervo, čeprav ali
') Dandanes so n. pr. balkanski narodi predvsem po Weisbachu, pa ludi po Lebzelferju i. dr. že precej preiskani. Prav tako tudi Švedska, nekai več Rusije i. t. d. Nemške vojne vjelnike (tudi iz severne Nemčiie) je meril Anglež Parsons (po Günther ju), I da vendar severna Nemčija še ni tako preiskana kakor južna. Giinlherju se razen lega zdi Parson sova Nemčija premalo nordijska (Str. 205. Rassenk. d. deutschen Volkes).
ravno ker nimajo nič belih lis; on namreč ne navaja nikjer ločnih statističnih podatkov, da bi se mogli prepričati o pravilnosti2).
Leta 1923. je izdal Boule rasno karto Evrope na podlagi zemljevidov Ripleya in Madisona Granta. Ta zemljevid kaže samo tri rase: nordijsko, alpsko ter sredozemsko. Dinarska, ki je dandanes takorekoč že vseskozi priznana, vsaj pri vseh slovanskih in nemških avtorjih, je prišteta alpski, s čimer se na podstavi točno dognanih antropoloških dejstev pač ne moremo strinjati3). To karto moramo raz antropološko stališče odkloniti. Druga karta iz istega leta je zemljevid E. Fischerja, priznanega nemškega antropologa, tehnično in tudi strokovno brez dvoma eden najboljših. Edino s tem, da ni zarisana vzhodna rasa, se ne moremo strinjati. Kakor znano,
E.	Eischer te rase sploh ne priznava; vprašanje pa je, ali je njegovo mnenje zadostno vlemeljeno. Tehnično spada karta gotovo med one, ki so služile za osnovo raznim drugim.
Iz 1. 1924. je Kraitschekova karta, ki priznava tudi vzhodno raso. Raz antropobiološko stališče je boljša. Za podlago ji je služila Fischerjeva karta. Toda vzhodna rasa ni zarisana tako daleč v Srednjo Evropo, kakor ji pravzaprav gre. Kajti kakor Schlaginhaufen za Švico (18 4%). jo je dognal referent tudi za Slovenijo (približno 20%?). Druga karta iz tega leta je Hauserjeva, ki je, ne glede na čisto neznanstveno podstavo, precej drugovrstna. Prvič ima barvasta karta te vrste tehnično slabost, da se mešanje ne da pregledno in vsaj približno pravilno naznačiti (ima torej čisto neprirodne ostre meje), drugič pa niti razdelitev ras na njej ne ustreza izsledkom vede. Vzhodni rasi sicer pušča dosti mesta, toda nikakor ne pravilno. Tudi to karto moramo torej odkloniti. — Tretja iz istega leta je Gün-therjeva rasna karta (ne sme se zamenjati z zgoraj omenjenimi kartami rasnih znakov 1), ki je razmerno dobra, dasi je avtor precej politično orijen-tiran4); njena prednost je predvsem, da zarisuje rase samo v njenih središčih in najbližji okolici, torej tam, kjer so najgostejše naseljene. Ostala ozemlja pušča bela. Avtor priznava tudi vzhodno raso, ki je pa, enako kot alpsko, ne zarisuje popolnoma pravilno. Karta bi pač potrebovala poprave v tem smislu, da bi se zarisalo le središča rasnih aglomeracij in sicer šele po določenem odstotku gostote (recimo najmanj 75 % vsega prebivalstva) ter na podstavi točnih znanstvenih antropoloških opazovanj.
Iz leta 1926. in 1927. sta drugi neizpremenjeni izdaji obeh že omenjenih zemljevidov, Denikerjevega in E. Fischerjevega.
J) Sploh bi se dalo na široko razpravljali, pod kakšnimi pogoji bi mogli in smeli narisati karlo raznih višin, indeksov, pigmeniacij i. 1. d., kaj šele rasni zemljevid. Za la del nam je lahko za vzgled pet kartic, ki jih je izdelal Halfdan Bryn (poGiintherju) za norveški okraj Möre : za telesno višino, indeks glave in obraza, barvo las in oči. Podobne kartice je izdelal tudi Weisbach o Bosni. Šele na podstavi lakih podrobnih sludij bi smeli uslvarjali rasne karle.
3) Glej ludi članek na str. 34. te številke G. v.l
4) Günther n. pr. menda ne priznava Jugoslavije, oz. razpada Avstrije, če trdi pod neko sliko „Oberkrain (Österreich)* (Str. 59. sl. 68. v Rassenk. d. deutschen Volkes).
Lela 1928. je izšel Ripley-Bouleov, po prof. Zarniku temeljilo in vestno popravljen zemljevid, na katerem je priznana prevelika razširjenost zlasti nordijski (n pr. pri nas, v Švici in tudi na Češkem), deloma tudi alpski rasi (n. pr. na Češkem) na račun vzhodne, ki je avtor ne vpošteva kot samostojno. Posebno važen pa je poskus istega avtorja: za najvažnejše evropske narode je poskusil grafično ponazoriti, kako pripadajo odstotno štirim (evropskim) oz. sedmim rasam. Ta poskus bi namreč mogel služili kol osnova rasni karti, kajti morali bi pravzaprav delati ali na la način ali pa kakor H alf d an Bryn ter potem grafično določili največjo centralno aglomeracijo izveslne rase.
Leto 1929. nam je končno dalo še dva zemljevida: Bansejevega in A. Fischerjevega. Bansejev je v raznih smereh pogrešen, tako, da ga je celo težko ocenili. To je zopet karta z ostrimi mejami ter hudimi strokovnimi napakami. Alpsko raso n. pr. bi pač težko dokazal na vsem Madžarskem in v Srbiji - brez mešanja. Da je dinarska rasa po mediteranski in alpski (1) ločena od prednjeazijske in armenske, lahko označimo kot hudo pogreško. Medtem ko je Hauser poskusil vsaj s krogi naznačiti mešanja, Banse1') tega niti ne poskuša! — Preostane še A. Fischerjeva karta v Hickmannovem atlasu. Karta je brez dvoma dobra. Sestoji iz barvastih črtic in znakov, ki so pregledno in za Nemca, ki priznava superiornost nordijske rase, dosti objektivno sestavljeni in zarisani. A tudi tu sega vzhodna rasa premalo daleč v srednjo Evropo. Velika prednost je, da n. pr. svetle kompleksije na Češkem razlaga z vzhodno raso, ne pa, kakor delajo ponavadi, z nordijsko; za Švico in Slovenijo je stari način še obdržal, dvomimo pa o pravilnosti takega pojmovanja (glej zgoraj 1). Toda A. Fischer, ki je narisal res dobro karto, se ne bi smel spustiti v teorijo ras. Isto napako, moremo očitali n. pr. tudi Lautensachu i. dr. nestrokovnjakom 1 Kako more šteli dinarce (s prednjeazijci) in alpce (z vzhodnimi) med „Mongolide Haupfrasse“? Kako more k „Europäide Haupl-
s) Naj mi bo dovoljeno mimogrede citirati par Slavkov iz Bansejeve knjige, da se vidi, s kakšnim slrokovnjakom imamo opravili:	N. pr. sir. 76:	„Die	oslballische Rasse
hal sich im Aufprall nordischer, ostischer	und mongolischer Rasse	gebildel". Po	lern
stavku lahko sodimo, da avtorju niso znani nili prinrlivni antropobiološki pojmi. Dalje sledeči citati kažejo, da tudi ni informiran o drugih stvareh, o katerih pa piše s veliko golovosljo: Na sir. 376 piše o Jadranski obali, da je prislop k njej iz Jugoslavije ležaven, da peljela k njej le dve železnici, .von denen die von Serajewo ausgehende Narenlabahn in einem unbedeutenden und die von Agram forlfiihrende Bahn in einem italienischen Hafen endet.“ V knjigi izdani za 1. 1929. torej avtorju ni znano nili da sarajevska železnica usti v treh lukah (ne pa v eni), nili o železnicah na Sušak, Šibenik in Splil. — Pri opisu Slovenije piše n. pr. (na isti slrani) med drugim : .Schaf-und Ziegenzucht isl Hauplerwerb* (1). Na sir. 377. pravi o Slovencih, da je to .ein hoch-
gewachsenes, brünettes Dinarenvölkchen von Bauern und Kleinviehzüchtern........
das im Leinenkitlel seiner Arbeit nachgehl (podčrtal ref.). V nemškem ,Mar-burgu“, v nemškem „Cilli*, v „Gottschee“ ter v m a n j š i n i .Laibachs* so Nemci ,in geballten Massen“ (podčrtal ref.). — Za lake izdelke imajo Nemci lepo besedo .Scheinwissenschafl“ Geograf bo v lej knjigi našel golovo še celo vrslo doslej neznanih zanimivosti. Če je vsa knjiga polna lakih naukov, kakor sta le ti dve slrani, ki se tičeta nas, potem se moramo le čudili,	da so	jo Ne^ci, ki	so sicer po pravici	po-
nosni na svojo točnosl, nalisnili.
rasse“ (?) šteti samo nordijsko in mediteransko? Ali vž avtor, kaj antropologija sicer označuje kot mongolidno raso? Kdo more n. pr. govoriti o malajski rasi ali o rasi Aino? Skoro iz vseh imen se vidi, da avtorju ni jasno, kaj je sploh rasa, čeprav jo na začetku po svoje definira. Kako more šteti „indoirance“ (?) (z rujavimi očmi) med nordijce? 1.1. d. Zdi se, da mu dognani antropološki pojmi niso znani, zato pač ne bi smel posegati v teorijo druge vede. Na podoben način razdeljuje človeštvo Laute 11 sach, toda ker ne priobčuje karte, se tu ne moremo bližje ozirati nanj.
Rasne karte naj bi risali izključno le antropologi (morda v stiku z geografi), odnosno naj bi nadzorovali njihovo risanje. Saj mora tudi karta rastlinstva in živalstva ali katerekoli stroke, ki ni naravnost geografska, bazirati na izsledkih dotičnih specijalnih znanstev6). Kar se tiče rasnih kart, se zdi, da so sploh še prezgodne. Saj danes niti med antropologi še ni dovolj enotnosti in antropologi, ako so res vestni, ne morejo narisati rasne karte drugače, nego smo naznačili, ali kakor je Günther za silo poskusil. Rasne karte doslej še niso prišle (in niso mogle priti) iz stadija poskusov in načrtov.
Med vsemi naštetimi rasnimi kartami je šest nemških iz najmlajše dobe (le dve izdelani po strokovnjakih) in samo tri (s H a 1 f d a n Bryn ovo, ki se pa tiče le malega dela Norveške, štiri) nenemške. Vzrok: v Nemčiji je prav zadnja leta, po „sramotnem miru“, vzcvetela „veda“, ki se ji pravi „Rassenhygiene“. Oklepajo se je posebno oni, ki se opirajo na neutemeljene, neznanstvene domisleke Gobineauja in H. S. Chamberlaina. Na podstavi nekaterih znanstvenih podatkov, ki jih pa radi napačno tolmačijo in celo potvarjajo („Ihre Schlußfolgerungen stehen von vornherein fest“, kakor pravi objektivni We i d e n r e i c h), so ustvarili novo smer, ki ji pravijo „Nordische Glaubensgestaltung“ (Clauß). Taki ljudje rišejo rasne karte, da lahko grafično pokažejo strmečemu svetu, kako je nordijska rasa razširjena po Evropi in izven nje. Iz popolnoma objektivnega naziranja ni
6) Seveda je težko zavzeli pravilno, objektivno stališče napram še mladi antropologiji. Tudi Braun v G er bi n govern delu se naslanja na .antropološke izsledke, žal, skoro izključno v duhu Chamberlaina, Günther ja i. p. Priznava v tekstu samo tri rase (po Ripleyu), čeprav prevzema karto in slike „tipičnih“ predstavnikov petih ras po Giintherju. Braun je daleč od objektivnega odnošaja geografa do antropologije, kakor, ga zavzema n. pr. že pohvalno omenjeni Philippson. Samo stavka: .Wäre es zuviel gesagt, wenn wir behaupten wollten : Germane sein heißt geistig sein?' (Str. 74) in „Ob es nur Selbstberäucherung ist, wenn wir die Behauptung wagen, wir Deutsche hätten heule das Recht, uns als die rechten Vertreter dieser nordischen Rassen zu bezeicnhen ?“ (Str. 44) nam dokazujeta čudno Brau n ovo stališče ne samo do antropologije temveč do znanstva sploh. — Lautensach.ki ima čeden kritičen pregled
o	rasni antropologiji, si dovoljuje razdelitev ras, ki je sploh niti sam ne zagovarja. Že, da imenuje svoje glavne rase> homo albus, homo brachycephalus, homo niger, dokazuje, da ta razdelitev ni enotna; tako se potem tudi dogaja, da šteje dinarce k mongolom (h. brachicephalus). Toda ker je nasprotje k h. brachycephalus — h.dolicho-chephalus, bi moral šteli k nordijcem tudi zamorce — lega logičnega sklepa iz razumljivih vzrokov (Nemec!) ne vpošteva. Zato je tudi očitek na sir. 248.: „Die vorstehende rassische Gliederung der Menschheit spiegelt den ungleichen Stand der anthropologischen Forschung.* čisto nepravičen. Tega očitka v tem slučaju ne sme pripisali antropologiji, ampak sebi 1
izšla, razen morda E. F i s c h e r jeve, zadnja lefa nifi ena nemška rasna karla, kar se ponavadi iz teksta in slik razvidi še bolje nego iz karte same. Res dobre rasne karte do danes še ni in je nemara še dolgo ne bo, tako dolgo, dokler n. pr. o Prusiji, ki jo Nemci tako radi proglašajo za izključno domeno nordijske rase, ne bomo avtentično vedeli, kako so po nji razširjeni vsaj glavni znaki, ki nam dajejo v izvestnih kompleksih rasno sliko.
LITERATURA.
Ban s e E., 1929: Buch der Länder. Das Buch Abendland. Berlin.
Braun F., 1926: Europa als Erdteil. V G e r b i n g W.: Das Erdbild der Gegenwart. Leipzig. Boule M., 1923: Les hommes fossiles. Paris.
Busch an G., 1923: Menschenkunde. Stutfgarf.
Den iker ]., 1926: Les races ef les peuples de la lerre. II. Ed., Paris.
Fischer A, 1924 in 1929: Prof. Hicknianns geograph.-statistischer Universalallas. Wien. Fischer E., 1927: Baur E., Fischer F., Lenz F.: Menschliche Erblichkeifslehre. 111. Aufl., München.
Günther H. F. K„ 1924: Rassenkunde des deutschen Volkes. VI. Aufl., München. Günther H. F. K., 1925: Kleine Rassenkunde Europas. München.
Hauser 0., 1924: Rasse und Kultur. Braunschweig und Hamburg.
Krailschek G., 1924: Rassenkunde. „Urgesch. Volksb.“ I. Band, Wien.
Lautensach H., 1926: Allgemeine Geographie. Gotha.
Lebzelter V., 1923: Beiträge zur physischen Anthropologie der Balkanhalbinsel. I. Zur physischen Anthropologie der Südslawen. Mitt. Anthr. Ges. Wien 53. Philippson A. 1928: Europa. 111. Aufl. Europa außer Deutschland. Leipzig.
Pitlard E., 1970: Les Peuples des Balkans. Paris, Genčve et Lyon. Schlaginhaufen 0., 1927: Körpergröße, Kopfform und Farbenmerkmale von 250 schweizerischen Kekrufen. Bull, der Schweiz. Ges. f. Anthr. u. Ethn., Bern. Ref. A. K. iz Zeitschr. Ges. f. Erdkunde zu Berlin. 1928, 7/8. S. 351.
Škerlj B., 1927: PFfspžvek k anthropologii jihoslovanü. Anfropologie 5, 1/2, Praha.
1928: Kako naj razumemo dinarsko raso? Geogr, vestnik 4, Ljubljana. Wei d en reich F., 1927: Rasse und Körperbau. Beilin.
Weisbach A. 1895: Die Bosnier. Mitt. Anthr. Ges. Wien 25.
—	1903:	Die	Slowenen.	Ib.	33
Zarnik B., 1928: 0 rasnöm sastavu evropskog pučanstva. .Kolo* (Matica Hrvatska). Zagreb.
Milko Kos:
CREINE MONS — KRAINBERG — KRANJSKA GORA, STARO IME ZA KARAVANKE.
S kraljevsko podelitvijo je prejela briksenska cerkev 1. 1073. lovsko pravico (wildpannum) na svojih posestvih na Gorenjskem. Zanje navaja kraljevski diplom meje z besedami: „quorum prediorum longitudinem seu latitudinem cerfo rivorum limite determinavimus, de rivo Tobropotoch, quod teutonice Guetbach (dicifur), usque ad flumen Feistriza ef a summo vertice Creine monlis usque in medium fundum Sowe fluminis“ (Schumi, UB Krain, I, 59; Gradivo za zgod. Slovencev, lil, št. 274). Za goro in vode, navedene v tej listini, podaja v letniku 1926 Geografskega Vestnika (str. 82—90) dr. ]. Rus nove razlage. Tobropotoch — Guetbach mu je potok Dobrčnik, ki se, pritekajoč izpod Karavank, pri Hrušici izliva v Savo, Feistriza bi bila (Triglavska) Bistrica, ki teče skozi dolino Vrata, „summus vertex Creine montis se krije z današnjim imenom Triglav“, „medius fundus Sowe flu-
minis* bi pa po Rusu bila Savica v Bohinju. Le na enem meslu svoje študije dopušča dr. Rus možnost, da bi se »summus vertex Creitie monlis“ smel za prve čase briksenskega gospodstva postaviti na mesto Krainberga ali slovenske Strmice, danes vasi na koroški strani Korenskega prelaza (str. 85). S svojimi lokalizacijami se je dr. Rus postavil v nasprotje z dosedanjimi razlagami rek in gora, omenjenih v listini iz 1.1073. Po Fr. Kosu (Gradivo, 111, 168, op. 1-3) je namreč Tobropotoch — Guetbach potok nad Tržičem, Feistriza je Tržiška Bistrica, Creine mons pa gorovje na kranjsko-koroški meji nad Kranjsko Goro (= Creina). Po Sinnacherju (Beyfräge zur Geschichte der bischöfl. Kirche Säben und Brixen, II, 446) je Creine mons prejkone obmejno gorovje med Kranjsko in Koroško.
Mislim, da ima dr. Rus edino glede potoka Dobrčnika - Tobropotoch
—	Guetbach prav. Njegova izvajanja v tem pogledu potrjuje tudi opis vzhodnih meja Ireisinške posesti na in okoli Dovjega iz 1. 1630: (meja teče) „gegen Pierpamb werts bey dem pach genant Doberschnckh her-disshalb der Saw hinauf auf den träff an Rasseckher grundt“ (freisinški urbar v moji posesti). Dobrčnik — Tobropotoch — Guetbach tvori torej zahodno mejo briksenške posesti na Gorenjskem, ki jo meri diploma iz
I. 1073. po dolžini (longitudo) in širini (latifudo). Vzhodna meja v dolžinski smeri je flumen Feistriza, ki ne more biti drugo kot Tržiška Bistrica. Ravno par desetletij pred postankom naše darovnice je prejela leta 1040. ista brik-senska cerkev kronsko zemljo med Vistriza (= Tržiška Bistrica) in Bledom z gozdom Leschach (= Leše jugozah. od Tržiča; — Schumi, UB Krain,
II, 35; Gradivo, III, št. 106). Med Savo in Tržiško Bistrico lahko za 11. stol. dokažemo raztreseno briksensko posest, lužna meja po širini merjenega lovsko - pravnega okoliša briksenske cerkve jel. 1073 „medius fundus Sowe fluminis*, to je sredina Savske struge, mogoče spodnjega teka Save Bohinjke in skupne Save od sovodnja obeh rek do izliva Tržiške Bistrice. Tako bi imeli torej vzhodne, južne in zahodne meje briksenskega lovsko-pravnega okraja začrtane. Izpopolniti jih moremo na zapadu z velikimi gozdovi, pač na Pokljuki in Mežaklji, katere je dobil Briksen I. 1040 (Gradivo, III, št. 107). Severna meja tega okraja je pa „summus vertex Creine montis*, ki ni v listini iz 1. 1073. nič drugega nego greben današnjih Karavank nekako od Rožice nad Hrušico pa do Ljubelja.
Za te lokalizacije govori teritorijalni razvoj briksenske zemlje na Go renjskem. Prvotno dobiva in pridobiva Briksen v večjem obsegu strnjeno posest le v kotu med obema Savama okoli Blejskega jezera in šele kasneje razstreseno posest med Savo in Tržiško Bistrico ter gozd med obema Savama. |V samem Bohinju (spodnja dolina okoli Bohinjske Bistrice) pa pridobi Briksen prvo dokumentarično dokazano posest šele okoli leta 1070., pa še to žrtvuje kmalu na korist arondacije svoje posesti okoli Bleda (Gradivo, III, št. 234, 372). Ostali Bohinj je bil v 11. stol. po večini alo-dialna posest tamošnjih svobodnih posestnikov (L. Hauptmann, Die
Herkunft der Kärntner Edlinge, Vierteljahrschrift f. Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, XXI, 1928, 263). Meja Dobrčnik — Triglavska Bistrica — Triglav
—	Savica torej za briksensko ozemlje 1. 1073. ne more obveljati, kajti ne oklepa ga v sklenjenem obsegu, temveč omejuje le na zahodu, in drugič bi taka meja vključevala tudi zemljo, kjer briksenska cerkev takrat ni imela nobene besede (bohinjski alodi, freisinška posest na Dovjem).
Za lokalizacijo »summus vertex Creine montis“ = greben Karavank pa govore še drugi razlogi. Nikakor namreč ni mogoče „Creine mons“ lokalizirati z današnjo Kranjsko goro in „summus vertex“ ravno s karavanškim grebenom nad Kranjsko goro (kot lokalizira Fr. Kos v Gradivu, III, 168). „Creina“ ni Kranjska gora, kjer naj bi bile datirane mnoge briksenske tradicije 11. stol. (tako napačno v Gradivu, III, XIV). „Creina“ in podobno v listinah 11. stol. je po vsej priliki današnji Kranj (Fr. Krones, Die deutsche Besiedlung der östlichen Alpenländer, 63), — Carnium ravennskega anonimnega geografa iz 7. stoletja, kamor vodi leta 973. preko sorškega polja pot Kranjčanov, „via Chreinariorum“ (Gradivo, II, št. 445, 490). Zgornja Savska dolina od Dovjega navzgor je pa bila do 14 stoletja še neobljudena in neobdelana in so šele proti sredini stoletja ljudje začeli gozdove krčiti, jih spreminjati v polja in si tudi postavili na novo dve cerkvi, eno v Kranjski gori (Chraynaw, Chrainau), drugo na Dovjem, kateri je oglejski palrijarh 1. 1362. podredil radovljiškemu župniku (Nofizenblatt dunajske akademije, 1858, 487; Schumi, Archiv für Heimatkunde, I, 12, 31). Kolonizacija v večjem obsegu je tod začela v zvezi s fužinarstvom (rudogorski red za Jesenice 1381, Miillner, Geschichte des Eisens, 374; 1404, prve fužine v Beli peči, Gstirner, Zeitschrift des ...Alpenvereins, 31, 419d). Napačno lokalizacijo kiaja Chronowe (Cronowe, Kronowe), omenjenega v listinah iz prve polovice 13. stol., s Kranjsko goro, v indeksu pete knjige Gradiva, str. 495, sem v uvodu (str. XLIII) popravil v pravilno Kronovo ob Krki na Dolenjskem.
„Creine mons“ je to, kar imenujemo danes Karavanke, isto kar „Krainberg“ in podobno v listinah in zemljevidih od 13. stoletja dalje. 1252: posestva goriškega grofa .in Nakel a flumine quod Coker dicitur usque ad monies Suesperch et Chreinberch“ (posestva v Naklem od reke Kokre do gora „Suesperch“ in „Chiainberch“, jaksch, Mon. Car., IV, 420). 1263: or-tenburška posest na Kranjskem od gore „Chreinberch“ pa do reke „Zewer“, to je Sore (jaksch, 1. c, 595). Poročilo Nikolaja de Cusa iz leta 1458: „die Herrschaft Vels fange an auf der Höhe des Berges Kronberg“ je posneto po listini iz leta 1073 (Sin n a eher, Beyträge, VI, 464, Rus, 1. c., 84). Lazius na svojih kartah Kranjske in Goriške (1561) je res postavil „Ober Krainpirg“ oziroma „Krayngebyrg“ v širok okoliš Gorenjske, od Korenskega sedla pa do Ljubljane (Orožen v Letopisu Slov. Malice, 1901, 28; Rus, I.e., 84). Valvasor (Die Ehre d. H. Crain, I, 141, 168) stavi Crainberg v okolico Kranjske gore; kakor se zdi ga istoveti s Prisojnikom, kajti iz besed
„durch diesen Berg geht ein Loch“ bi sklepali, da misli na znamenito Pri-sojnikovo okno. Meni znani zemljevidi iz 17. in 18. stoletja pa stavijo Krain-berg vsi v Karavanke: Homannova karta Kranjske v Karavanke nad Kranjsko goro, Wiffova karta Kranjske in Koroške iz 1. 1680. v Karavanke nad Tržičem, Lotterjeva karta Kranjske iz ok. 1. 1760. zopet v Karavanke nad Kranjsko goro. Druge karte (n. pr. Danckertsova karta Notranje Avstrije 1720, Flori-jančičeva karta Kranjske 1744, Kindermannove karte 1803 in druge) pa Krain-berg kot označbo za pogorje Karavank ne poznajo. Narodni govor med koroškimi Nemci pozna za Karavanke še danes ime „Kchramperg“, to je „Krainberg“ (P. Lessiak, Carinthia, I, 1922, 28).
Toda kako to, da se imenujejo Karavanke „Kranjska gora — Krainberg“, ko pozna in navaja že Cl. Ptolemaeus ime KapouaY&xs kot južno mejo Norika (Geogr., 11, 13, 1; 14, 1; prim. O. Cuntz, Die fieographie des Ptolemaeus, 72, 73). Ravno Ptolomejev Kapouay/fa? je dal povod, da so začeli, šele nekako sredi 19. stoletja, imenovati koroško-kranjsko obmejno pogorje z imenom Karavanke. Ankershofen na primer v svoji zgodovini Koroške iz 1. 1850. (Handbuch der Geschichte des H. Kärnten, 1, 341) imenuje pogorje še s starim imenom Krainer-Gebirge. Karavank v današnjem pomenu še ne pozna. Nekako istočasno je pa začela geografska literatura uvajati besedo Karavanke v knjige in karte. P. Hitzinger v svoji razlagi Ptolemejevega Carvancas 1. 1855. pozna poleg Krainer-Alpen tudi že označbo Karavanke v današnjem pomenu, toda še kot nekaj novega (Mittheilungen des Histor-Vereins f. Krain, 1855, 79). Moderno geografsko ime Karavanke spada torej med takozvane „učene“ tvorbe in je nastalo na podlagi Ptolemejevega Kapouay/f«?. Staro ime za Karavanke je Creine mons — Krainberg — Kranjska gora, ki ga poznamo že od leta 1073.
Franz Heritsch:
GRANIT IM WESTLICHEN BACHER?
Im Geografski Vestnik, 1926, Nr. 1, hat Herr P. Janez Žurga sehr bemerkenswerte und interessante Erörterungen über die massigen Gesteine des Bachergebirges gebracht. Da ich selbst mich vor dem grossen Kriege mit der Geologie des Bachergebirges beschäftigt habe, sei mir gestattet, mit einigen kritischen Bemerkungen auf die Studie von Žurga einzugehen.
Dass im Bachergebirge granitische Gesteine und deren melamorphe Abkömmlinge einerseits, Gesteine mit porphyrischer Struktur andererseits vorhanden sind, haben bereits die alten Beobachter vor mehr als 50 Jahren gesehen. Doelter hat dann alle diese Gesteine unter einen gemeinsamen Gesichtspunkt gebracht, indem er meinte, dass im Westbacher Granitpor-phyre, im östlichen Bacher aber Granit als Intrusiva vorhanden seien. In den Auseinandersetzungen von Pontoni fand Doelters Meinung scheinbar eine Bestätigung.
Teller, der ausgezeichnete Aufnahmsgeologe der ehemaligen Geologischen Reichsanstall in Wien, hat in seinen trefflichen Karten Granit einerseits, Quarzporphyrite andererseits getrennt und damit die Frage gegen Doelters Auffassung entschieden, wobei es klar war, dass die porphyri-tischen Gesteine nicht mit dem Granit genetisch Zusammenhängen, sondern getrennten geologischen Vorgängen ihre Entstehung verdanken.
ln die Zeit kurz vor dem Krieg fallen die Untersuchungen, dieTrobej und ich ausgeführt haben und in der Kriegszeit erschien die Studie von Benesch; auf alle diese Erörterungen wird später noch kurzeingegangen werden.
Neuere Untersuchungen mit Anwendung wirklich moderner Methoden fehlen leider über den Granit des Bachergebirges und es ist daher bis heute eine noch ungeklärte Frage, ob die fast massigen Granite und die Granitgneise wirklich demselben geologischen Körper angehören. Dass der Granit des Bachergebirges nicht überall in derselben Weise vergneist ist, hat bereits Doelter (1894) festgestellt und Benesch1) hat dasselbe bemerkt. Benesch hat die einzige veröffentlichte Analyse des Granites des Bachers berechnet und gezeigt, dass der Analysenort zwischen den Mitteln für Gra-nodiorit und Quarzdiorit liegt. Kieslinger!) erwähnt dass ein Teil des sogenannten Granites des Bachergebirges Tonalit sei.
Žurga hat Beobachtungen über die Kontaktverhältnisse der Eruptivgesteine des westlichen Bachergebirges angestellt und überträgt seine auf diese Weise gewonnenen sehr interessanten Ergebnisse auf den Granit des Bacher. Er kehrt gleichsam wieder zur Auffassung Doelters zurück, nicht nur in der Auffassung der genetischen Beziehungen der Eruptiva des westlichen Bachers zum Granit, sondern auch in der Auffassung des petrogta-phischen Charakters der Gesteine, die er kurz als Granitgänge bezeichnet. In beiderlei Richtungen kann ich mich der Auffassung von Žurga nicht an-schliessen.
Ich habe vor dem Kriege eine grössere Anzahl von dazitischen und porphyritischen Gesteinen aus dem westlichen Bachergebirge beschrieben3). Aus dieser Darstellung ergibt sich die folgende Gliederung dieser Gesteine:
a) tektonisch beeinflusste porphyrilische Gesteine,
b) porphyritische und dazitische Gesteine, welche nach meinen Beobachtungen keine wesentliche tektonische Beeinflussung erfahren haben und welche nach meiner Meinung die obere Kreide nicht mehr betroffen haben.
Als Tiefengestein zu diesen Effusivgesteinen habe ich Quarzdiorite namhaft gemacht und es mag sein, dass die von Benesch im südlichen
>) Mitleil. Wiener Geol. Gesellsch. 1917, S. 169.
’) Kieslinger, Verhandl. geol. Bundesanstalt, Wien, 1928, S. 42
3)	Her it sch, Mitteilungen d. Naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark, 1913.
Teil des Bachergebirges aufgefundenen diorilischen Gesteine auch dazu gehören.
Die Umrechnung des von Pontoni4) analysierten quarzporphyritischen Gesteines von Razborca zeigt die Zugehörigkeit zur Gruppe der Diorifpor-phyre und auch Beziehungen zu den dazitischen Gesteinen von Recoaro.
Ebenso zeigt der von P on toni analysierte Glimmerporphyrit die nächsten Beziehungen zu dazitischen Gesteinen, wie die Umrechnung der Analyse ergibt.
Die Umrechnung der von Trobep) analysierten Gesteinsproben zeigt den dazitischen Typus der Gesteine von Matušev vrh und Otišni vrh.
In der neueren Literatur sind die Ausführungen von Kieslinger wichtig”), der an verschiedenen Stellen von dazitischen Gesteinen spricht.
Es ist daher eine ausgemachte Sache, dass die Erupfiva des westlichen Bachergebirges der porphyrilisch — dazitischen Gruppe angehören und zum Teil Gänge, zum anderen Teil stockartige Massen darstellen — die letzteren etwa vergleichbar den Phonolithstöcken des böhmischen Mittelgebirges.
Die zweite Frage geht in der Richtung, ob zwischen diesen Effusiven und Gängen des westlichen Bachers und dem Granit ein genetischer Zusammenhang besteht. Per analogiam mit den Verhältnissen im Adamello könnte die Frage bejaht werden. Nachzuweisen aber ist dieser Zusammenhang nicht, wenigstens wurde ein solcher Kausalnexus bisher nicht ernsthaft nachzuweisen versucht. Das bisherige Beobachtungsmaferial bietet auch noch keine sicheren Anhaltspunkte für eine Entscheidung, umso weniger als die Magmen der porphyrifischen und dazitischen Massen des westlichen Bachers mit der bisher einzigen Analyse des Granites enge Beziehungen haben. Ich meine aber, dass bisher das Beobachtungsmaterial fehlt, um aus dieser eventuell bestehenden chemischen Beziehung auf einen Synchronismus zu schliessen.
Wenn aber auch dieser Zusammenhang wenigstens für einen Teil der sogenannten Granite des Bachers bestünde, so wäre auch dann nicht der Satz Žurg as aufrecht zu erhalten, dass das Bachergebirge kein arhaeisches Gebirge sei, denn der grössere Teil des Gebirges wird von hochkrystal-linen Schiefern aufgebaut, welche zur Gruppe des Altkrystallins des Ostrandes der Zentralalpen gehören.
Wenn ich mich in den vothergegangenen Zeilen mit den Ansichten von Žurga auseinander gesetzt habe und ihm in wesentlichen Punkten widersprochen habe, so wäre es doch ungerecht, nicht des grossen Fortschrittes zu gedenken, der durch seine Arbeit gegeben ist. Es ist der Nach-
4)	Tschermaks Min. pefrogr.-Miffeilungen, 1896 S. 369.
6) Mitteilungen d. Nalurwissenschaflichen Vereines für Steiermark. 1907, S. 189, 192. Siehe dazu Heritsch, ebenda, 1913, S. 55.
6) Sitzungsberichte d. Wiener Akademie d. Wissenschaften, 1926, S. 36, 508. Verhandlungen d. Geol. Bundesanstalt in Wien, 1928, S. 43.
weis rühmend hervorzulreben, dass die Dazife — Granilgänge, wie er sagt
—	oder wenigslens ein Teil von ihnen jünger als die Eibiswalder Schichten sind.
P. /. Žurga:
PRIPOMBA NA PRIPOMBO DR. F. HERITSCHA.
Kralka notica „Slarosf pohorskega granita", ki je izšla lefa 1S26 v Geografskem vestniku, je vzbudila več pozornosti, kakor sem nameraval. Namenjena je bila predvsem geografom in drugim, ki se bavijo z domo-vinoznanslvom. Zato je bila notica prikrojena v tem smislu, ne pa kot pe-trografska ali geološka študija. Namen članka je bil ovreči napačne nazore
o	sfarosfi granita in podobnih erupliv, ki so veljali s kristalastimi skriljavci vred za arhajsko tvorbo. Najbližji dokaz profi omenjenim nazorom je nudilo Pohorje pri Mariboru. Eruplivum, ki nastopa v Pohorju, je skozi sloletja znan v znanstveni in neznanstveni literaturi pod imenom „pohorski granit“ s par izjemami v novejšem času, dasi bi ga pelrografsko bolj upravičeno imenovali tonalit oziroma dacit. Ker notica ni bila namenjena petrografom, sem rabil namenoma splošno znano ime »pohorski granit“.
Podatke, ki sem jih navedel v dokaz za miocensko starost mlajših erupcij v Pohorju, potrjuje A. Winkler v „Verhandlungen der Geologischen Bundesanstalt“ 1928, Nr. 12.
OBZORNIK
Valter Bohinec:
OB PETDESETLETNICI VOJNEGA GEOGRAFSKEGA INSTITUTA
(1878-1928).
Ne Kalemegdanu, starem trdnjavskem griču naše prestolice, se dviga — trdnjava zase — stavba našecja Vojnega geografskega instituta. Zgrajena v letih 1924—1928, je v vseh svojih prostorih opremljena novodobno in ustreza najvišjim znanstvenim zahtevam, tako da dosega in celo prekaša marsikateri v jjno-kartografski institut zahodnoevropskih držav. V tem zavodu izdelujejo našo specialno karto, ki je ustvarila novo dobo v naši kartografiji in odprla tudi domači fizikalni geografiji ter ontropogeografiji nove, doslej neslutene vidike razvoja.
Svoj novi dom je mogel Vojni geografski i istitut slovesno otvoriti baš ob petdesetletnici obstoja. Ob tej priliki je objavil kratko poročilo o svojem delu tekom preteklih petdesetih let, posebej pa še glavne biografske podatke o svojem vodji, geodetskem generalu St P. Boškoviču1). Tuje v pregledu obrazloženo ogromno delo, ki so ga naši vojni kartografi izvršili v miru in v vojni, z nedostatnimi sredstvi in v najtežjih okoliščinah, a z nezlomljivo voljo in legendarno vztraj-
') B o j h n TeorpadjcKH Hhcthtjtt. 50 roaiiHa iteroBor nocTojana h paAa (1878—1928). — Sfrojepis. Str. 14 (Beograd 1929). TeofleTCKH TäeHepa/i C t c b a h ri. BowKOBHfi, HäMe/imiK BojHor Teorpat^cKor Mucnirjrra. — Strojepis. Str. 5. (Beograd 1929).
nostjo. Kajli v prejšnjih letih niso imeli na razpolago tako lepih delovnih prostorov, kakor jih nahajamo v današnji kalemegdanski zgradbi. Celo še prvi listi naše nove karte so bili izdelani v neprikladni pritlični zgradbi Geografskega instituta v zemunskem mestnem parku, a med svetovno vojno so delali naši vojni kartografi v najrazličnejših krajih, v Kragujevcu, v Vranju, Cupriji, Kraljevu, Kosovski Mitroviči, v Skadru, na Krfu in v Solunu. Naše občudovanje za njihovo delo mora biti tem večje, ko izvemo, da sizJali prav takrat poleg številnih podrobnih kart, potrebnih za vojne operacije, lepo originalno karto jugoslovanskih pokrajin 1 :200.000, in ko slišimo, da je edini brzotiskarski stroj zavoda od novembra 1916 do novembra 1918 natisnil 1,500.000 odtisov raznovrstnih kart.
O	našem Vojnem geografskem institutu je general St. P. Bošk o vi c poročal že 5. junija 1924 prvemu kongresu slovanskih geografov in etnografov v Pragi2). Tudi domači strokovni listi so že ponovno referirali o institutu in o specialni karti 1:100.0003). Zato povzemamo v naslednjem iz jubilarnega spisa Vojnega geografskega instituta le važnejše odstavke, ki poročajo o doslej manj znanih činje-nicah v razvoju zavoda in zlasti o točnosti in zanesljivosti naše specialne karte.
Vojni geografski institut ministrstva vojske in mornarice deluje pod tem imenom šele od 1. 1923., prej pa je deloval od 14. dec. 1878 kot Geografski oddelek glavnega generalnega štaba, v vojnah 1912 —1918 kot Topografski oddelek vrhovne komande in od 10. aprila 1920 do 14. sept. 1923 kot Geografski institut glavnega generalnega štaba.
Ob srbsko turški vojni 1876—78 se je bilo izkazalo, da je avstrijska generalna karta 1:300.000 zelo površna, kar je dovedlo do prvega topografskega izmerjenja cele tedanje kraljevine v merilu 1 :50.000. To delo se je izvršilo 1891—92 pod vodstvom genpralštabnega polkovnika R. Miletiča, publicirano pa je v merilu 1 : 7 5.000. Karto so izdelali izključno le srbski častniki in ne avstrijski, kakor se je to večkrat trdilo. Nasprotno so Avstrijci pozneje sami kopirali srbske karte za svojo specialno karto Srednje Evrope v istem merilu. Oporo za to karto sta nudili ruska triangulacija ob vzhodni in južni meji tedanje Srbije, oziroma avstrijska ob ostalih mejah, pri čemer so se pa pokazale med obema mrežama razlike, ki jih je bilo s priprosto grafično triangulacijo na vmes ležečem srbskem ozemlju težko izločiti. Zato so se vtihotapile v to prvo srbsko specialno karto številne netočnosti, ki se seveda vsaj deloma ponavljajo v generalni karti kraljevine Srbije 1:200.000 in 1 :250 000, v Cviji-cevi karti 1 :750.000 in končno tudi v „avstrijskih“ kartah 1 : 75.000, 1 :200.000 in 1 :750.000.
L. 1900. se je začelo — in sicer že pod vodstvom sedanjega načelnika generala St. P. Bošk o vica4) — s prvo trigonometrijsko triangulacijo Srbije. Po izvršenih pripravah so od 1. 1902.— 1906. izmerili štiri baze ter horicontalne in
s) C. 11. BouikobiiH, O iisbod^hm KapTorpaijicn'HM pa/jOBUMa CpncKora Feorpat})-CKor OaeJieita PnaBHor "BeHepajiuiTaSa h BojHor TeorpacjicKor HHCTiiryra RpajbeBime Cp6a, XpBara h CjioneHai(a. Sbornik I. sjezdu siovanskych geografu a elnogratü v Praze 1924. Praha 1926, pp. 8—10.
3)	n. C. J o b a h o k n h, Hama HOBa cneitajajma KapTa i. t. d. Fn. T. /Jo. 11,1925, pp. 141—143. — Isti, Ham Bojmi Teorpa^cKH Hhcthtyt h rbero» pa^. Ibid. 12, 1926, pp. 126—130. — Primerjaj ludi referentova poročila v GV I, 1925, pp. 157-159 in ibid. It, 1926, p. 127.
*) General Sl. P. Boškovič, roj. I. 1868. v Zaječaru, je po dovršeni vojni akademiji v Beogradu absolviral svoje topografske, geodefske in asfrogeodelske študije v Petrogradu in Pulkovi. Postal je 1. 1899. šef Geodetskega odseka, a I. 1901. načelnik Vojnega geografskega institufa v Beogradu, kjer deluje ves čas obenem tudi kot profesor geodezije na višji šoli vojne akademije. L. 1904. je prepotoval Evropo v svr'.o spoznanja geodetskih in vojnih geografskih institutov, a še istega leta je izvršil zvezo srbske in avstrijske triangulacije I. reda ob severni in zahodni meji Srbije. Pod nje-
vertikalne kote na vseh trigonometrijskih točkah I., II. in III. reda in sicer v gostoti 5—7 km. Obenem se je izvršil točni nivellement ob vseh glavnih komunikacijah, celo mrežo pa so priključili ob severni in zahodni meji Srbije avstrijski Iriangulacijski mreži. Ta dela so tvorila podlago za novo topografsko izmero dežele v merilu 1 : 25.000 in 1 :50.000 po 1.1906., vendar pa so nujnejša lokalna topografska dela merjenje večkrat prekinila. Za 1. 1912. je moral zavod pripraviti vojnooperacijsko karto v merilu 1 :150.000. Nato so vojni časi onemogočili vsako mirno delo v terenu. Po balkanski vojni je institut baš pričel z nadaljevanjem svojih topografskih nalog in z razširjenjem trigonometrične triangulacije na novo osvobojene pokrajine, ko je izbruhnil svetovni	požar.
Z njim je	nastopila	za Vojni geografski institut doba najintenzivnejše	de-
lavnosti, kajti povpraševanje po kartah je bilo ogromno. Omenili smo že zgoraj težke okoliščine, v katerih so vojni kartografi takrat delali. L. 1915. so na usodnem umiku skozi Albanijo izgubili oziroma sami uničili skoro vse in ohranili le osnovno gradivo, s katerim so na Krfu pričeli delo iznova. Tu in v Solunu so ob sodelovanju dobrovoljcev in bratov Cehov dokončali kaito 1:200.000. Ob solunski fronti so naši kartografi skupaj z zavezniki izvršili tudi še podrobno topografsko izmero frontnih	sektorjev	v merilu 1 :50.0000, pri čemer so po	sovražniku	zasedene predele	zrisali na	podlagi aerofotografskih posnetkov.
Po povratku v osvobojeno Srbijo so vojni kartografi še 1. 1918. izmerili okolico Skoplja v merilu 1 : 25.000 in v še natančnejšem merilu Zabreže in beograjsko trdnjavo. Nato pa so pričeli s podvojeno silo z onim velikim delom, katerega rezultate občudujemo danes v brezhibni organizaciji povsem prerojenega Vojnega geografskega instituta, predvsem pa v nasi specialni karti.
V tej desetletni dobi je Vojni geografski institut postavil 3036 piramid, izvršil merjenja na 3067, a izrečunal geografske koordinate in absolutne višine na 3839 točkah, izmeril štiri osnovnice v skupni dolžini 23.557 m in izniveliral s preciznim nivellementom 2870 km. V merilu 1 : 50.000 je bilo topografsko izmerjenih krog 110.000 km2, izdelali in odtisnili pa so se na podlagi novega merjenja klišeji 30 raznih sekcij 1 :100.000, vsaka po 2250 km2. V merilu 1:200.000 sta dve sekciji že odtisnjeni, ostale pa se pripravljajo. Enako pripravljajo tudi gradivo za karto 1 :500.Ö00. Poleg tega se po potrebi odliskujejo tudi še avstrijske karle 1:25.000 in 1:75 000 z originalnimi klišeji, ki jih je institut po dolgih pogajanjih dobil od bivšega dunajskega Vojnega geografskega instituta.
Novo triangulacijo in izmero je izv,šilo v času od 1. 1920. do 1928. poleg naših častnikov tudi večje število ruskih maperjev, ki so znatno ojačili produktivnost Vojnega geografskega instituta v terenu. S posebnim tečajem za pripravo častnikov triangulatorjev in topografov Vojnega geografskega instituta je poskrbljeno tudi	za bodoči razvoj naše vojne kartografije.
Poročilo	Vojnega geografskega instituta poudarja	zlasti važnost	naše	spe-
cialne karte za upoznavanje doslej evropskemu svetu malo ali sploh neznane
govim vodstvom so se dalje izvršila vsa oslala dela Vojnega	geografskega instituta	pred
in po svetovni	vojni. General Boškovič je član Državnega	odbora za vsa	merjenja v
državi, soustanovnik in sedanji predsednik Geografskega društva v Beogradu, podpredsednik Narodnega geografskega odbora za mednarodno geografsko unijo itd. ild. Važnejša v tisku izišla dela: OopiwyJie k Ta6/nm,e aa panyHaH>e reorpaificKiix noopnii-nara ia>iaKa rpiir. TpiiaHry^auHja Ha cc{)epOHAy K/iapi« (1880. r.) Beorpa« 1907. - Kanra BajiKaHCKor pai HLUTa 1:1,000.000. Beorpa^ 1912. Kapra CpncKiix Kpa i emma 1:1.000000. Beorpafl 1914. — Prevod Cingerjeve knjige : KypcacTpoHoMHjeI.il, Beorpan 1925, 1928,—
V	pripravi prevod „Višje geodezije“ islega avlorja in karta kraljevine SHS v merilu
1	:1,000.000.
Južne Srbije. Dejansko imamo sedaj sploh prvo zanesljivo karlo te pokrajine. Po točni trigonometrijski triangulaciji je institut izvršil tu topografska merjenja
1	:50.000 in sicer po metodi grafične tahimetrije. Na isti način, ki ga poročilo opisuje tudi v podrobnostih, je bila izmerjena tudi severna Srbija, Črna gora, Sandžak in del državnega ozemlja severno od Save in Donave tja do 45° N. Zaradi točne zveze s tujimi triangulacijskimi mrežami je institut zvezal ob vsej bivši meji Črne Gore in Sandžaka svojo lastno triangulacijo I. reda s tisto bivšega dunajskega instituta, enako pa tudi ob grški in romunski meji s triangulacijo I. reda teh držav. Pripravlja se tudi zveza z bolgarsko mrežo.
L. 1928. je Vojni geografski institut že pričel z reambulacijo dunajskih kart in sicer najprej z reambulacijo Slovenije.
Zanimiva so primerjanja naše specialne karte z avstrijsko generalno karto
1	:200.000. Napake v avstrijski, doslej toliko hvaljeni karti so naravnost goro-slasne. V horicontalni smeri nahajamo večkrat razlike po več km, v vertikalni smeri pa neštetokrat po več sto metrov. Najkrajša zračna razdalja od vzhodne do zahodne obale Prespanskega jezera znaša n. pr. na avstrijski karti 1:200.000 12 km, na naši specijalni karti pa 7’6 km, razlika znaša torej 4 4 km. Od Velesa do Stipa je nasprotno v resnici 5'2 km več kot navaja avstrijska karta, od Ka-vadara do Štipa celo 7‘4 km več, itd. Turčin planina jugozahodno od Šare ima po avstrijski karti višino 2487 m, po naši pa 2702 m, razlika znaša 215 m. Plake so Avstrijci cenili, drugače si tega sploh r,e moremo razložiti, na 1300 m višine, v resnici pa merijo 699 m več, namreč 1999 m! Crni vrh v Skopski Crni gori je na avstrijski karti za 584 m previsok ; po naši karti meri le 1220 m. Itd.
Poleg vsega tega kartografskega dela, ki pride prav tudi državnemu katastru, izvršuje Vojni geografski institut še številne posebne naloge splošno znanstvenega pomena. S tem da je upostavil zvezo s triangulacijskimi mrežami I. reda sosednih držav, je zbral mnogo gradiva za proučevanje oblike in dimenzij naše Zemlje kot planeta. Pri tem je zlasti zanimiv predlog, ki ga je stavil general St. P. Boško vi 6 1.1922. v Rirr.u kongresu mednarodne geodetske in geofizične unije, da se naj vežejo vse države od evropskega severa do afriškega rta Dobre nade z enotno trigonometrijsko triangulacijo 1. reda, s čimer bi se dal izmeriti ogromen poldnevniški lok nad 100 širinskih stopinj. Izvršitev tega načrta je v teku. — Zaradi trajnih izprememb na zemeljski skorji, zlasti v seizmičnih pokrajinah kakor je tudi naša, delujejo naši geodeti in seizmologi vzajemno. — Dalje izvršuje institut tudi astronomska opazovanja. Že pred svetovno vojno je general St. P. Boško vic določil s pomočjo takih opazovanj sam 30 točk trigonometrične triangulacije, po vojni pa sta general Terzič in uradnik Abakumov določila še 7 točk, tako da je bilo mogoče izračunati deklinacijo vertikal, t. j. razlike med geodetskimi in astronomskimi koordinatami. S pomočjo treh astronomskih instrumentov se je institut 1. 1927. udeležil tudi važnega mednarodnega podjetja, ki ga je organizirala Mednarodna astronomsko-geodetsko-geofizična unija, da se je namreč določila razlika geografskih dolžin čim več točk na zemeljski krogli in tako tudi observatorija Vojnega geografskega instituta v Beogradu.
Poročilo geografskega instituta izzveni v zahvali vojaškim predpostavljenim, da se je organiziralo delo instituta na čim boljši način, poudarja pa tudi, da je Nj. V. Kralj kot velik zaščitnik znanosti in umetnosti z lastno incijativo končno omogočil, da se je ideja nove zgradbe in organizacije instituta tudi izvršila.
Ob petdesetletnici Vojnega geografskega instituta želimo v odkritosrčnem in hvaležnem priznanju njegovega dosedanjega dela tudi mi Slovenci, da naj bi nadaljeval svoje plodonosno delo z enakimi uspehi še v naprej, v dobrobit naše zemlje in v ponos naše znanosti!
“J* Viljem Putick. Kdo na slovenskem Krasu ni poznal in cenil visokoraslega, a izredno ljudomilega moža! Po rojstvu Nemec (7. jul. 1856) iz Po-püvkov na Moravskem je prišel 30 let star v Ljubljano in tu po 43-letnem neumornem delu tudi umrl (26. jan. 1929). Ali njegovo službeno kakor znanstveno-literarno zanimanje ga je držalo stalno v stikih s kraji kranjskega Krasa; njim je po svojih delih materijalne prirode postal tudi eden največjih neposrednih dobrotnikov.
Prav 1. 1885., ko je nastopil mladi absolvent brnske realke in dunajske gozdarske visoke šole državno službo na Dunaju, je dospelo zanimanje tamošnjih znanstvenih krogov za Kras in kraške pojave na vrhunec. Priznane veličine Fr. Hauer, Fr. Kraus, J. Lorenz-Liburnau in J. Szombathy so osnovali pri OTC „Karstkomite“ in izdelali podroben načrt za sistematično raziska-vanje kraškega povodja naše Ljubljanice. V družbo aktivnih članov pa so pritegnili tudi našega pokojnika, saj jim je bil kot inženjer in geodet bolj potreben kakor kdorkoli. V oktobru istega leta je že stopila njegova zastavna oseba prvič na kraška tla, torišče svojega bodočega življenjskega dela. Izvršil je kontrolno merjenje in topografsko snimanje Postojnske jarr e, vzel pri tem kot prvi v račun deklinacijo magnetne igle in tako spravil podzemni svet med Planino, Postojno in Cerknico v sklad z reljefom na površju. Po tej sijajni preskušnji Putickovih zmožnosti in vztrajnosti je kraški komite dosegel, da je nadaljevanje započetega dela vzelo v roke poljedelsko ministrstvo samo (1886), prevzete naloge pa navezalo na osebnost gozdarskega inženjerja Puticka.
Poslej je pokojnik zastavljal svoje duševne in telesne sile za podvig gospodarstva našega Krasa. O njegovih uspehih na polju gozdarskega nadzorstva, agrarnih operacij, pogozdovanja Krasa in gradnje kraških vodnjakov ter cest bodo povedali svoje mnenje strokovnjaki na drugem mestu. Naša naloga je, da pregledamo v glavnih potezah delo Puticka kot speleologa in kraškega hidro-tehniškega praktika, posebno še, ker je tem strokam posvečal tudi izredno mnogo znanstveno-literarnega zanimanja.
Temeljno vprašanje, ki mu je Putick iskal odgovora, je zasledovalo zgolj praktične cilje; glasilo se je : Ali je mogoče v zaprtih kraških poljih s podzemnim vodnim odtokom doseči, da se po deževju napeto vodovje odteka hitreje, tako da bodo poplave znižane na minimum časa in vodnih količin ? Njegovo težavno in nevarnosti polno speleološko raziskavanje je bilo posvečeno torej predvsem zatočnim (ponornim) stranem poplavam izloženih kotlin, vobče pa nizkim gorskim preponam, ki ločijo te kotline med seboj.
L. 1886. je začel na tleh Logaškega Krasa. S primeroma primitivnimi napravami je izvršil n. pr. ekspedicijo v 225 m globoko Gradišnico, odkril je v teh globinah ogromne prostore (Logarček, tudi Graf Falkehayn-Höhle imenovan), blizu njih na obodu planinskega Loga pa vrsto tesnih in zatršuljenih zatočin (ponorov, požiralnikov), ki jih je spravil spet v delovanje s tem, di jih je dal iztrebiti, deloma pozidati in zavarovati. Kmalu je razširil svoj delokrog tudi na Postojinsko-rakovski Kras. L. 1887. je v Malograjski jami odkril in prebrodil znatne dolžine podzemnih vodotočev. Pri tem je ugotovil znamenito dejstvo, da se od obeh krakov te jame zahodni cepi v smer proti postoji.iski, vzhodni pa proti rakovskim (škocjanskim) jamam ozir. cerkniškim Blatom. Posebno pozornost je posvečal pokojnik seveda Cerkniškemu polju („Blata“) in njegovim obdobnim ojezeritvam. Preiskal je malone vso zvezo med tem poljem in Rakom in dal iztrebiti obe Karlovici itd. Kako je viselo njegovo znanstveno zanimanje na cerkniški uganki, nam poleg razprav sprlčuje tudi dejstvo, da je gradivo za
njeno reševanje zbiral do svoje smrti. Olajšani odlok povodnji v Golobino je spomenik Putickovih del v Ložu.
Potem je prešel na Srednjekranjski Kras, kjer je dotlej delal v istem smislu ing. J. VI. Hrasky, s tem da je v Radenskem polju otrebil Zatočino in odprl Viršnico. V Ribnici je pomogel Putick hitrejšemu odtekanju visoke vode treh ponikvaric; 655 m dolgi odvodni kanal Bistrice v jame Tentere je imel za posledico, da se je val povodnji v ribniškem trgu znižal za ca 0,5 m. V Kočevju je odprl in obzidal velike zatočine ne samo južno od mesta, temveč tudi obdobni Prednji Rinži pri Ložinah.
Mestoma ta Putickova dela morda res niso rodila pričakovanih sadov, vendar s svojim obsežnim delom v terenu si je bil pridobil za znanstveno raziskovanje praktično prav važne strani, ki jih s piidom uporabljajo vsi današnji speleologi. Po svoji teoretski strani pomenijo njegova dela znatno obogatitev naše vede o Krasu; saj nam je zapustil lepo število večinoma nemških opisov, člankov in razprav, kjer najde klenega zrnja ne le geomorfolog in hidrograf, temveč tudi narodni gospodar, biološki ekolog in klimatolog.
Sam naš veliki mojster Jovan Cvijič je napisal v zahvalnem pismu za prejet posebni odtis dne 11. apr. 1894 pokojniku tale značilen stavek: „Die Beobachtungen und Erfahrungen, die Sie im Karste gemacht haben, sind solcher Art, daß man dieselben nicht genug konsultieren kann.“
Bivša Avstrija kakor Jugoslavija sta znali ceniti ve'ike zasluge Putickove, zato sta ga ponovno odlikovali; občina Planina ga je izvolila za častnega občana. Speleologi in geografi njegove druge domovine pa bodo čislali ime Putick, dokler bo trajal študij Slovenskega Krasa.	Jože	Rus.
Ludomir Savvicki. Dne 3. oktobra 1828. je umrl v Krakovu na posledicah zastrupljenja Ludomir Sawicki, profesor geografije na Jagelonski univerzi. Rojen je bil 14. septembra 1884. na Dunaju, kjer je obiskoval tudi univerzo, a potem nadaljeval svoje študije še v Lvovu in Berlinu ter promoviral na Dunaju z disertacijo „Physiographische Studien aus den Westkarpaten“. Kot učenec Pencka in Brücknerja se je tudi on navdušil predvsem za geomorfologijo. L. 1910. se je habilitiral na krakovski univerzi, kjer je bil I. 1915. imenovan za izrednega, 1.1917. pa že za rednega profesorja; tu je ostal do svoje smrti.
S Karpati je začel svoje znanstveno delovanje in ti so mu ludi pozneje ostali kot glavno področje, na katerem se je udejstvoval ne samo morfološko, temveč tudi v antropogeografski smeri (O mlodszych ruchach gorotwörczych w Karpatach, 1909; Z fysicgrafii Zachodnich Karpat, 1909; Trzy bramy podkar-packie, 1911; Etudes glaciaires dans les Karpathes, 1912; Verteilung der Bevölkerung in den Westkarpathen, 1909; La Transhumance dans les Karpathes, 1911; Almenwirlschaft und Hirtenleben in der mährischen Walachei, 1915 itd.). Poleg Karpatov je proučeval morfološko prav tako ostale dele Poljske (Przetom Wisiy przez Sredniogörze Polskie, 1925). Mnogo zanimanja je posvečal tudi limnologiji. Dal je pobudo, da so začeli raziskovati nižinska jezera na Poljskem. Tudi on sam je raziskal vrsto jezer, zbral o tem mnogo gradiva (Limnologische Arbeiten in Polen, 1913) ter sestavil „Atlas Jezior Tatrzankich, ki se nahaja še v tisku.
Poleg domačih krajev je raziskoval, predvsem v morfološki smeri, tudi ostale predele Evrope (Ein Beitrag zur Entwickelungsgeschichte der Rhein — Rhone —Wasserscheide, 1909; Epoka lodova w Auvergne, 1909; Beiträge zur Morphologie der westlichen Riviera, 1909; Le Massif central frangais et le massif de Bihar, 1912; Die Einebnugsflächen in Wales und Devon, 1912; Beiträge zur
Morphologie Siebenbürgens, 1912 itd.). Posebno pa je ireba omeniti njegovo raziskovanje v naših krajih. Tako je proučeval kras pri nas v Istri in v Dalmaciji ter prišel še na podlagi svojih raziskovanj v slovaškem krasu, v Cevennih itd. na idejo geografskega cikla ter tako prenesel evolucijsko misel Davisa tudi na kraški teren (Ein Beitrag zum geographischen Zyklus im Karst, 1909). Pri lern se je vnela ostra polemika, v katero so posegli Cvijic, Krebs in Grund.
V	glavnem je obveljala njegova koncepcija o kraškem ciklu, kjer je med drugim tudi pokazal, kako se razlikujejo kraški lipi po klimatih. V našem primeru je povdaril zlasti razliko med mediteranskim in srednjeevropskim krasom. Na Orjenu v Dalmaciji je zasledoval tudi glaciacijo (Die eiszeitliche Vergletscherung des Orjen in Süddalmatien, 1910 — 1911) in dokazal, da so se bili razvili ledniki zaradi burje mnogo bolj na vzhodni strani pobočja. Poleg tega je zanimiva njegova študija o postanku Boke Kotors'<e (Sulla morfologia delle Bocche di Cat-taro, 1912. Kot prvi je namreč dognal, da je Boka potopljena dolina ter nam pokazal prvotno fluvialno fazo Boke. Rezultate o tem je objavil tudi v „T^acHHKy CpncKor TeorpatjiCKor /JpyiiiTBa“ (nocTanaK Bone KoTopcne, 1912).
Bil je eden redkih znanstvenikov, ki je lahko iz lastnih sredstev financiral ekskurzije in večja potovanja Poleg Evrope je prepotoval skoraj vso severno Afriko in precejšen del Azije. Več let je bil urednik glavnih geografskih revij na Poljskem, tako varšavske „Przeglad Geograficzny", kakor tudi krakovske »Wia-domosči Geograficzne“. Omeniti je še, da je izdal v 1.1922 — 1925 skupno s Korbelom „Atlas Geograficzny“. V Krakovu je ustanovil na univerzi geografski institut in pozneje tudi Geografsko društvo.	/,	Rakovec.
Speleološki institut v Postojni. Pred kratkim se je ustanovil v Postojni speleološki institut, ki ima namen pospeševati in vzbujati večje zanimanje za raziskavanje jam v Italiji. Njegova organizacija še ni popolnoma izvršena. Po načrtu bo obsegal 24 sob oziroma dvoran v dveh ali celo treh nadstropjih. V prvem bo nameščen speleološki muzej, v drugem pa bodo laboratoriji, studijske sobe, knjižnica, posvetovalnice in urad ravnateljstva. Institut namerava raziskovali predvsem v fizikalni in geomorfološki smeri speleologije, teko na pr. oblike kraškega površja, podzemske jame, njih geofizične in meteorološke značilnosti, kraško hidrografijo itd. Poleg tega bo seveda posvečal prav teko veliko pažnjo paleontološki in predhistorični smeri ter speleobiologiji. Končno bo imel institut tudi nalogo zbirati in shranjevati ves nabrani materijal in izdajati revijo „Le Grotte d’ Italia“. Institut bo otvorjen v juniju letošnjega leta. Italijanska vlada mu je nakazala za tekoče leto 200000 lir kredita.	/	r
Muzej za primerjalno regionalno geografijo v Leipzigu. V
Leipzigu obstoja že od I. 1896 muzej za primerjalno regionalno geografijo. Ustanovil ga je znani vulkanolog Alfonz Stübel, ki mu je zagotovil obstoj s svojo bogato ustanovo. Nameščen je til začasno v Grassijevem muzeju, kjer se pa vsled pomanjkanja primernih prostorov sploh ni mogel razviti. Šele lansko poletje (1928), ko se je preselil Grassijev muzej v novo, veliko večje poslop’e, je dobil tudi muzej za primerjalno regionalno geografijo zadostno število prostorov.
Že Supan je prišel na idejo, da potrebuje tudi geografija prav tako kot ostale vede svoj muzej. Po njem šele je sprejel to misel Alfonz Stübel, ki jo je končno tudi uresničil. Predstavljal si je muzej kot nekak razširjen in povečan etnografski muzej, ki mu je že prej podaril svoje bogate zbirke. Novemu muzeju je postavil kot glavno nalogo zbiranje zemljevidov in sploh kartografskega ma-terijala, kjer bi bil razviden ves razvoj kartografiije od prvih početkov do da-
našnjih dni. Poleg kart naj bi muzej zbiral prav tako slike, risbe in fotografije, razdeljene po kontinentih. Končno naj bi služil muzej tudi še kot arhiv za izvirna dela posameznih raziskovalcev, kjer bi bili shranjeni njihovi dnevniki, skice, risbe, fotografije, njihove zbirke hribin, mineralov itd. Vse to naj bi služilo javnosti v pouk in ponazoritev, potovalec bi dobil nasvetov za svoja podjetja, raziskovalcu pa bi arhiv nudil sicer težko dostopno zbirko specialnih in originalnih del za dotično pokrajino.
V	muzeju sta zastopana prav za prav šele Afrika in južna Amerika, toda v načrtu so že priprave ne samo za ostale kontinente, temveč tudi za oddelek, namenjen splošni geografiji. Ta misel je zelo posrečena, saj tvori splošna geografija podlago k razumevanju regionalne.
Doslej je to edini geoyrafski muzej na svetu, seveda če odštejemo razne propagandne muzeje (misijonske, kolonialne itd.).
Želeti bi bilo na vsak način, da se osnujejo slični muzeji tudi po drugih državah, kjer je mnogo tozadevnega malerijala raztresenega po raznih drugih muzejih in privatnih zbirkah. V naši državi si zaenkrat kaj takega ne moremo omisliti, kljub temu pa ostane naša kulturna naloga, da ustanovimo čimprej geografski muzej, kjer naj bi bilo zbrano vse geografsko gradivo, ki se tiče naše države. Posamezna pokrajinska središča naj bi zbirala gradivo, ki se tiče še posebej dotičnih pokrajin. To bi bilo tem lažje, ker obstojajo v njih večinoma že etnografski in prirodopisni muzeji, ki vsebujejo že mnogo primernega gradivo
I. R.
„Društvo za faziskavanje jam“ v Ljubljani. V petek, dne 22. marca t. I. se je vršil na univerzi redni občni zbor društva. Predsednik g. notar M.Hafner je počastil spomin blagopokojnega, neumornega člana ing. Puticka, enega najbolj vnetih jamarjev. Doc. dr, Kenk je poročal o številnih jamskih ekspedicijah. Prirejenih je bilo 48 izletov v 41 jamah. Med njimi je bilo 27 za društvo novih jam. Društvo je tedaj tekom svojega triletnega obstoja obiskalo 125 jam in odkrilo mnogo znanstveno zanimivega materiala. V preteklem letu se je bila v glavnem raziskovala okolica Planine, Rakeka, Vrhnike in Kočevja ter tudi nekaj jam v Gorskem kotaru. Jame so se opisale, skicirale in po večini tudi fotografirale. — Po končanem občnem zboru se je vršilo še predavanje univ. prof. dr. L. Ehrlicha „O jamskem človeku in njegovi kulturi", ki so ga spremljale številne skioptične slike.
Prvo paleolitsko najdišče v Sloveniji. Na gori Olševi tik državne meje je odkril v že dolgo znani jami Potočki zijalki prof. Srečko Brodar iz Celja jasne sledove paleolitskega človeka. Sicer doslej še ni našel človeškega okostja, temveč le koščene artefakte in več ali manj obdelane kosti jamskega medveda, vendar je že prvo poizkusno izkopavanje v septembru 1.1928 nesporno dokazalo, da bo Potočka zijalka ena najmarkantnejših paleolitskih najdišč v vsej Evropi. Ker se je ponovno ugotovilo, da se od časa do časa koplje v jami od nepoklicane privatne strani, se Muzejsko društvo v Celju, v čigar imenu so se vršila izkopavanja prof. Brodarja, ni ustrašilo žrtev: odkupilo je jamo in postalo s tem njen pravi lastnik, obenem pa vodi priprave, da se tekom letošnjega poletja izkopavanja nadaljujejo in jama v glasnem pregleda ter ločno izmeri. Vse najdbe bodo last Muzejskega društva v Celju in bodo na vpogled v mestnem muzeju. Doslej najdeni predmeti se nahajajo začasno v prirodopisnem kabinetu realne gimnazije v Celju.
Značilno je, da se nahaja tik pod Potočko zijalko v višini 1250 m vas Sv. Duh, ki spada med najvišje stalne naselbine v današnji Sloveniji. Po končanem raziskovanju namerava izdati Muzejsko društvo posebno knjižico o Olševi in Potočki zijalki. V prihodnjem letniku Geografskega Vestnika prinesemo o Potočki zijalki posebno razpravo.	Roman	Savnik.
Pisava krajevnih imen. Po pravici se toži, da vlada pri nas v pisavi krajevnih imen precejšen nered in živo se čuti potreba po enotnih pravilih, ki bi postala osnova za praktično rabo.
Potreba, urediti pravopisne določbe glede pisave krajevnih imen, je danes tem večja, ker dobimo v doglednem času nove topografske karte, na katere pridejo že samo slovenska imena. Te karte bodo mnogim poglavitni vir za imena, pa n8j so to običajni popotniki, turisti, časopisni poročevalci ali znanstveni raziskovalci; oblika in pravopis, v katerem bodo krajevna imena prišla na karte, se bodo ohranila skozi desetletja. Zato ni le dolžnost slovničarjev, marveč tudi geografov, da se dogovorijo norme glede pisave krajevnih imen in se dogovorjena pravila izvedejo enotno in dosledno tudi v praksi.
Pri tem se bo pokazala potreba, da se glede pisave krajevnih imen dogovori enoten pravopis tudi za hrvatske in srbske kraje. Doslej imamo tudi v tem pogledu razlike, tako da so primeri, kjer se iz dveh ali več besed sestavljeno krajevno ime piše v vsakem pravopisu drugače. Jasno je, da je to zelo nepri-kladno, posebno, ko imamo opravka že s skupnimi kartami. Ce se je pričela akcija za enotno ureditev terminologije, koliko bolj je še potrebna enotnost v pisavi topografskih imen.
Razen navedenega imamo še pisavo tujih krajevnih imen, ki je postala problem posebno v povojnih letih. Pri nas je seveda popolnoma prevladala praksa, da se upotrebljavajo dosledno samo narodna imena na domačem teii-ritoriju; pri tem se zahteva uporaba istega imena tudi od pripadnikov narodnih manjšin, ki so se sicer v svojem jeziku posluževali drugačnega imena. Ta princip je pri nas uveden tudi zakonito.
V	zvezi s tem so se pričela v prvi dobi vpotrebljavati za	inozemske	kraje
samo imena iz tamkajšnjega jezika, na pr. samo	Wien,	Graz	i. t. d za Dunaj,
Gradec i. dr. Ta praksa pa je marsikje vzbudila odpor in ni popolnoma prodrla.
Slične probleme s krajevnimi imeni imajo tudi drugod, pred vsem v novo nastalih narodnih državah, kjer osvobojeni narodi uvajajo svoja narodna imena za kraje, ki smo jih doslej poznali pod imeni, tujimi večini tamkajšnjega prebivalstvu (Helsinki nam. Helsingfors, Tallinn nam. Reval, Kaunas nam. Kovno). Tudi sovjetska vlada je prekrstila vrsto krajev po najimenitnejšth politikih ali pa po starih, prvotnih neruskih imenih (n. pr. obnova tatarskih imen v Krimu). Ker so domala vse dosedanje karte in knjige še opremljene s starimi imeni, je vsekako' precejšnja obremenitev v memoriranju vseh novo uvedenih nacionalnih imen.
Samo ob sebi je umljivo, da moramo sprejeti vsa nacionalna imena, ki ko se vpeljala drugod, ako hočemo opravičeno zahtevati, da se v inozemstvu vpotrebljavajo naša za naše kraje, ki so doslej v	svetu	znana	pod tujimi,	nem-
škimi, italijanskimi, madžarskimi in turškimi imeni.
Vendar moramo pri tujih krajih razlikovati dve vrsti. Prvič so imena, ki so že zgodaj postala last naše govorice, tako da so se v našem govoru več ali manj preobikovala in spadajo še danes v inventar živega ljudskega jezike. Taka imena so na pr. Dunaj, Gradec, Rim, Benetke, zraven bi štel tugi Prago, Pariz i. t. d. Ta imena moramo tudi zanaprej pisati v slovenski obliki.
Ne štejem pa zraven imen, ki so jih v dobi narodnega preporoda uvedli s lem, da so prevedli ali nekoliko slavilizirali tuja imena, kakor n. pr. Inomost za Innsbruck, Monakovo za München, Solnograd za Salzburg i. t. d. Ta irr.ena niso prešla v narodno govorico, odnosno niso izšla iz nje; sodim, da jih moramo kot umetne tvorbe zavreči ter pisati le Innsbruck, München, Salzburg i. t. d. Slično ni nikakega vzroka, pisati stara imena Pad, Rodan, marveč edinole Po,f Rhone i. t. d. Vsa ta imena spadajo tedaj v drugo vrsto, to je v ono, ki jih gre pisati v dosledno v jeziku tamkajšnjega prebivalstva.
Nemški geografi so spričo nacionalizacije krajevnih imen smatrali za potrebno, zavzeti k spremembam svoje stališče; seveda v prvi vrsti spričo dejstva, da so se narodna imena uveljavila v veliki, če ne v največji meri ravno na račun doslej gospodujočih nemških označb. Centralna komisija za znanstveno deželopisje Nemčije, ki ji predseduje univ. prof. dr. Gradmann, je sestavila splošna pravila za ohranitev nemških krajevnih imen, posebno v obmejnih predelih. Tu se postavlja osnovno načelo: Ako je za geografski kraj, deželo, gorovje, vodo i. i. d. poleg tujejezične označbe, v živi uporabi tudi posebno ime odn. oblika pri nemškem prebivalstvu, ali je bilo vsaj do svetovne vojne, tedaj velja ta oblika kot nemško ime, ki se mora načeloma vporabljati v vseh nemških publikacijah. To splošno pravilo naj se izvaja po naslednjih smernicah : 1) Nemško ime naj ima prednost tudi v primeru, da ga vpotrebljava samo manjšina nemško govorečega prebivalstva (n. pr. Petersburg nam. Leningrad) 2) V predelih obmejnega nemštva se morajo ohraniti prvotna nemška imena (n. pr. Strassburg, nam. Strasbourg, Mühlhausen, nam. Mulhouse; slično nemška imena na južnem Tirolskom. Prav tako naj se ohranijo izven nemškega jezikovnega območja imena, ki imajo sicer za osnovo tujo obliko, toda prilagojeno nemškemu jeziku (na pr. Genf nam. Geneve, Venedig nam. Venezia), ali pa so vzeta iz starejšega jezika (Neapel, nam. Napoli). 3) Nasilno ponemčena imena naj se opusle, zakaj ohranijo naj se le imena, ki so bila do pred kratkim v živi govorici. 4) Ako so se imena, ki niso nemška, niti nimajo pomena v nemški zgodovini, v novejši dobi zamenjala z drugimi oblikami, se ni treba postaviti proti temu (tedaj ne za Chri-stianijo proti Oslu).
Centralna komisija je svoje sklepe objavila v vseh nemških geografskih revijah, pa tudi v drugih listih, s pozivi na pisatelje, založništva in kartografske zavode, da se ravnajo po postavljenih smernicah. Namerava se izdati tudi seznam nemških krajevnih imen, ki so posebno ogrožena, z navedbo sedanjih uradnih označb.
Iz navedenih smernic se razvidi, da mislijo nemški geografi vztrajati pri starih imenih v predelih, kjer so nekdaj gospodovali Nemci. Ta poskus se pač ne bo mogel posrečiti glede manjših krajev, kakor hitro bo moral delati geograf in sploh vsakdo z novimi topografskimi kartami, kjer bodo samo narodna imena.
Anton Melik.
Rezultati ljudskega štetja v Grčiji z dne 15.-16 maja 192S so prinesli v splošnem precej nižje številke, kakor so se običajno navajale prej. posebno tudi v geografskih publikacijah. Za število celotnega prebivalstva v državi se je običajno navajala okrogla številka 6 '/2 miljonov. Po omenjenem štetju pa znaša 6,195.272 in je potemtakem naraslo od 1.1920 za 233 %. Še večje razlike je opaziti pri poda kih za večja mesta : za Atene s Pirejem vred n. pr. se je cenitev često približala 1 milijonu, za Solun do 1/2 milijona. (Prim.: E. Fels „Die griechische Völkerwanderung“ v Hettners „Geographische Zeitschrift“ 1927,10, p. 582.). V resnici so našteli v Atenah 451.143 in v Pireju 251.336
prebivalcev (skupno torej le 702.479) in v Solunu samo 220.464. Podatki za ostala večja mesta so sledeči: Patras 62.084. Bolos 40 817, Xanthi 33 890, Ka-lamata 29.133, Heraklion (Kandia) 26.582, Kanea 25 484, Larissa 24125, Her-mupolis	20.755,	Janina	20 800, Kerkyra (Krf)	20.370, Pyros 19.206 i. t. d. —
Navedemo naj še podatke za važnejša mesta v Makedoniji in ostalem egejskem primorju: Kavalla 49 310, Serres 29.484, Drama 29 365, Berroin 14.527, Edessa (Voden)	13.175,	Koža.ii	12.706, Alexandropolis (Dedeagač) 12.613, Kastoria
(Kostur)	11,059,	Florina	(Lerin) 10.585.	Suelozar Ilešič.
Prebivalstvo Beograda. Uprava mestne občine je izvedla dne 1 5. aprila 1929. ljudsko štetje v Beogradu in pri tem naštela 226 070 prebivalcev. Prebivalstvo naše državne prestolice se je tedaj v dobrih osmih letih podvojilo. In-struktivno je primerjati prirastek zadnje dobe z rastjo v prejšnjih časih. Beograd je imel:	|e|a	1820.	5.000 prebivalcev	leta 1890.	54.250 prebivalcev
,	1834.	8.500	„	„	1895.	59.115
„	1846.	14.500	„	„	1900.	69.097
.	1854.	16 500	„	„	1905.	77.816
„	1859.	19.000	„	„	1910.	89.876
„	1867.	25.000	„	„	1921.	11 1.740
„	1874.	28.000	„	„	1929.	226.070
„	1884.	34.864
Prebivalsivo Rusije po štetju z dne 17. decembra 1926. Svetovna vojna in revolucija sta povzročili velika kolebanja v številu in s- stavi prebivalstva Rusije. Po predvojnih podatkih bi znašalo prebivalstvo Rusije na teritoriju, ki dunes pripada SSSR, okoli 141,200 000 (1. VIII. 1914.)‘| in je naraščalo z razmeroma velikim prirodnim prirastkom 1 69 % letno. Naraščanje se je, seveda v precej manjši meri, vršilo tudi še pričetkom vojne (1. 1. 1916 144,600 000), kasneje pa je pričelo rapidno padati, kakor je razvidno iz sledečih številk :
1. Vlil. 1917 ............. 141,700 000
29. VIII. 1920 ............. 134,300.000
1. VIII. 1922 ............. 131,700.000
17. XII. 1926 .............. 146,989.000
Vzroke temu je iskati deloma v vojnih izgubah, nadalje v izseljevanju v inozemstvo, posebno pa naraščanju smrtnih slučajev in padanju rojstev za časa vojne, revolucije in lakote (I. 1921.), Po 1. 1922., ko so se razmere v splošnem nekoliko ustalile, je pričelo zopet naraščanje in sicer jako intenzivno; letni prirastek je precej nadkrilil predvojnega: znašal je 1. 1923. 1 9; 1. 1924. 1 78; 1. 1925 2-21.
Zanimiv in nenavaden pa je pojav, da število rojstev ni doseglo predvojnega stanja in je naraščanje letnega prirastka pripisovati le močnemu pojemanju smrtnih slučajev; pojav, ki se razlaga na različne načine in se s sovjetske strani označuje kot posledica izboljšanja materijelnih prilik.
Posledice vojnih let se še vedno zrcalijo v veliki premoči ženskega prebivalstva (na 100 je prišlo I. 1914. 100 žensk, I. 1920. 116 žensk, 1. 1926. 107), dalje n. pr. v relativni maloštevilnosti ljudi določene starosti (I. 1920. je padla skupina ljudi 20 — 29 let starih od 16’2 na l2'7°/o) itd.
Značilen je bil tudi razvoj razmerja med mestnim in podeželskim prebivalstvom; dočim je slednje med vojno rapidno padalo (do 1.1917. za preko
') Podatki po P. Selivanovu, „Tepin-opnja h craHOBHiiuiTBO CCCR*; PycKH apxnB I. - Beorpaa 1928.
10%), je mesino naraščalo (do 1.1917. za 7"3%). Tekom revolucije pa je nastopil baš obraten proces, kakor razvidno iz sledečih podatkov:
pred vojno	I. 1917.	1.1920.
Mestno prebivalstvo . .	18'6%	19'6%	15*0 %
Podeželsko prebivalstvo	80'7 %	71*9 °/„	82'4%
Prebivalstvo v vojski .	0‘7	%	8 5 %	—	—
Ta razvoj je dobro razviden tudi iz podatkov za največja mesta (nad 200 tisoč prebivalcev), ki jih prinašamo v naslednjem:
1926. 17-6% 82 4 %
Mesto	Število prebivalstva		
	1. I. 1914	28. VIII. 1920	17. II. 1926
Moskva		1,762.710	1,027.236	2,025.947
Leningrad . . .	2,118.499	722-229	1,614.008
Kijev		520.500	392-109	513.789
Baku		232.200	193.604	452.808
Odessa		634.700	454.187	420.888
Harkov		244.710	285.213	417.186
Taškent		271.900	232-609	323.613
Rostov		217.800	232570	308.284
Tiflis		307 300	?	292.973
Saratov		235.300	189.242	215.369
Zelo zanimivi so podatki o narodnosti, oziroma rodnem jeziku prebivalstva2).
Že na prvi pogled preseneča razlika med narodnostjo in rodnim jezikom. Pri popisu prebivalstva se je namreč stavilo vprašanje po rodnem jeziku, ki se v instrukcijah označuje kot oni, ki ga človek najboljše obvlada ali v katerem navadno govori; pri otrocih je to jezik matere. Razen tega pa se je v posebnem vprašanju zahteval podatek o narodnosti in sicer se je moral vsakdo sam izjaviti, h kateri narodnosti se prišteva, v svrho, da se dožene plemenska (etnografska) sestava prebivalstva. Pri otrocih i. t. d. se vpiše narodnost po materi. Pri tem se je opozorilo posebej, da ni treba, da bi se narodnost in rodni je/ik vjemala. In kakor je razvidno iz statističnih tabel, se res ne vjemata. Rusov (Ve-likorusov) so našteli v vsej Uniji po narodnosti 77,760.078 ali 52'9 %, a po rodnem jeziku 84,160.241 ali 57 3 %. Razlika je, kakor se vidi, dovolj znatna. L. 1897. so našteli na ozemlju sedanje Rusije 52 6% ljudi z ruskim rodnim jezikom, iz česar je razvidno, da se je v toku 30 let znatno razširil. Ukrajincev so našteli I. 1926 po narodnosti 31,194.778, a po rodnem jeziku 27,572 289. Belorusov je po narodnosti 4,738 896, a po rodnem jeziku 3,467.072; tu je razlika posebno velika. Tudi pri drugih etničnih skupinah so se pokazale znatne razlike v statistiki med rodnim jezikom in narodnostjo.
2) Podatki so povzeti iz oficijelnih izdanj centralnega statist, urada SSSR : „Nase-lenieSSSR" (Moskva 1927) in „Narodnost i rodnoi jazyk naselenija SSSR“ (Moskva 1928).
Svetozar Ilešič.
KNJIŽEVNOST.
Celje. Vodnik po mestu In okolici. Sestavila prof. J. Orožen in dr. R. Savnik. Celje 1928.
Večina mest in važnejših krajev v Sloveniji, predvsem pa Ljubljana in Maribor, je še danes brez vodnikov. Kolikor jih je bilo izdanih, so poslali že večinoma nerabni ne samo z ozirom na zastarele številčne in ostale podatke, temveč tudi z ozirom na
sodobne zahteve. Za posamezna letovišča imamo brošurice zgolj reklamnega značaja. Zalo je treba tembolj pozdraviti, da je dobilo Celje svojega vodnika, bogatega po vse-in s slikami naravnost razkošno opremljenega. Mesto je dobilo sicer že pred vojno več vodnikov, ki so bili vsi nemški; prvi slovenski vodnik je izšel šele 1. 1922. ob priliki obrtne razstave; pošel pa je že davno.
Vodnik nam poda najprej zemljepisno - zgodovinski uvod, kjer opisujeta avtorja lego mesta in njen pomen ter zgodovinski razvoj od začetka do današnjih dni. Zadnjemu stoletju, zlasti jačenju slovenske misli v Celju in njegovi neposredni okolici, posvečata pri tem posebno pažnjo.
Zanimivemu uvodu sledi opis gospodarskih in kulturnih razmer, kjer dobi čitafelj nebroj informacij. Popis gospodarskega in kulturnega stanja je podan jako pregledno in ločeno od .izprehoda po mestu“, poglavja, s katerim je lak popis v drugih vodnikih običajno združen.
Kakor v prvem delu historični moment, tako prevladuje v drugem, kjer se opisuje bližnja in daljnja celjska okolica, geografski moment. Geografsko-geološki oris nas uvaja vanj. Ker služi knjižica bolj v praktične svrhe, se ne kaže na tem mestu spuščati v podrobnosti. Svojemu namenu bo vodnik brez dvoma zelo dobro služil. Pisatelja sta skušala upoštevali tudi sodobne zahteve in zaslužita spiičo bogatega gradiva, ki sta ga zbrala, nad vse toplo pohvalo.
Tudi številne slike, ki krasijo knjižico, so zelo srečno izl rane, predvsem prva, ki nam kaže celoten pogled na Celje. Vodniku je priložen tudi lično izdelan načrt mesta z najožjo okolico.	/	Rakoi)ec.
Rud. Badjura, Zasavje. LttoviSča, kopališča, prirodne, zgodovinske in druge znamenitosti, izleti po gorah in dolinah. Z 1 zemljevidom. Ljubljana 1928.
Prav hvaležno nalogo si je nadel Badjura z izdajanjem svojih praktičnih vodnikov, ki jih je dosedaj izšlo že lepo število. Za Slovenijo velja to še tem bolj, ker se pri nas tujski promet, turistika in mnoge panoge športa leto za letom bolj razvijajo. Zamisel praktičnih vodnikov je posneta po Baedekerju, ki se je doslej najbolj obnesel. Z Badjurovimi vodniki pa nismo dobili le navadnih kažipotov, temveč mnogokrat celo topografske monografije, ki so nam za posamezne manjše pokrajinske enote v Sloveniji docela manjkale. Tak vodnik in mongrafija obenem je „Zasavje". Uvodoma ima več prispevkov, ki so jih napisali razni strokovnjaki (p. |. Žurga geološko črtico, VI. Kapus o lovu, dr. A. Munda o ribolovu, prirodoslovna črtica je sestavljena po podatkih A. Gspana, M. Hafnerja, dr. F. Kosa in dr. L. Kuščerja; v topografskem delu je sestavil univ. prof. dr. B.Saria črtico „Prazgodovinsko grobišče na Vačah.') Stem uvodom je vredne sl knjižice mnogo pridobila. Splošnemu delu sledi topografski del, ki je res vzgledno sestavljen in iz katerega odseva izredna avtorjeva marljivost. Naglasi naj se, da se rabijo pravilna krajevna imena morda prvič za vso pokrajino, v mnogih slučajih celo z naglasi, kar je tudi za geografa precejšnje važnosti. Topografskemu delu sledi končno še pregled tujsko-prometnih interesentov ter krajevno in stvarno kazalo.
Hvalevredno je, da se nahaja v splošnem delu informativna geološka črtica, čeravno se Badjura tudi v topografskem delu ponovno povrača na geološke razmere. Pomanjkljivost pa je v tem, da manjka v uvodnem delu morfološki pregled, ki naj bi bil sestavljen v slični obliki kot geološka črt ca. Saj vendar oblike današnjega površja vsakega turista najprej zbodejo v oči in si morda ničesar ne želi bolj kakor pojasnila, kako je vse to nastalo, zakaj so se razvile take oblike itd. Opozoril bi tu predvsem n i številne nivoje in terase vzdolž Save, ki niso morda nikjer v Sloveniji tako razvite kot piav tu. Posamezni nivoji, zlasti pa nižje terase, so v neposredni zvezi z onimi savskih pritokov. V tem pregledu bi bilo treba nadalje omeniti, kako nam te nudijo ključ k razlagi postanka savske doline. Morfogenefske pripombe bi bile končno prav tako silno važne za gostoto in tipe naselij. Samo ob sebi umevno je tudi, da bi sodila v tako knjižico enako anfropogeografska črtica, s čimer bi postali turistom izleti mnogo zanimivejši in s tem privlačnejši. Na ta način bi se izletniki šele učili dobro in pravilno spoznavali našo domovino.
V	splošnem delu je takoj v početku omenjena literatura, toda žal samo za zgodovinske podatke. Koliko bi pridobila knjižica, ako bi se upoštevala prav tako tudi ostala literatura, zlasti geološka, ki jo je za to pokrajino tudi že precej.
V	topografskem delu je pri geološkem pregledu Trboveljske premogovne kotline nekaj netočnosti, ki jih je Ireba omeniti. Tako na primer uporablja avtor izraz .karbonski gajltalski škriljevci“ (Gailtaler Schiefer), za kar bi imeli dober izraz .ziljski škriljevci".
Vendar je Kossmat radi neprikladnosli imena že davno opustil tako poimenovanje karbonskih skladov ler je uvedel v rabo .karbonske škriljevce“. Nedosledno je tudi pisati .gredenski“ (pravilno grödenski“) z malo, „werfenski” pa z veliko začetnico, ker je namreč , oboje izpeljano iz krajevnih imen. Da je imenovan znani geolog D. Slier (na str. 46) mesto Stur, bo najbrže vzrok tiskovna pomota.
Končno še nekaj besed k imenu .Zasavje'. Ta naziv je kol prvi uporabljal že Badjura v svojem alpskem vodniku (Vodič kroz jugoslovenske Alpe, Slovenija, 1922/23) na sir. 72, kjer pravi „Usled pomanjkanja drugog izraza zovenio Zasavje niža pogorja i brda, koja se prostiru „Za Savo" medu Ljubijanom i Zagrebom“. Dr. ]. Rus ga je skušal vpeljati kot pokrajinsko ime za vse navedeno ozemlje. Pod to skupno ime prišteva on (po ustmenem sporočilu) ves gorati in gričevnati del med robom Barja, dolenjsko železnico do Novega mesta, črto Novo mesfo Metlika ter vznožjem Gorjancev do Zagreba. Nadaljno vzhodno mejo tvori črta Zacreb — Križevci — Lepavinski prevoj, tako da obsega vse hrv. Zagorje. Nato gre meja ob Dravinji navzgor in ob Paki navzdol, dalje ob Boljski, Motniku, Nevljici in Kamniški Bistrici ter spodnji Ljubljanici, Znanstvena geografska literatura se je do danes izogibala tega imena v pričakovanju, da bo vendarle kdo predlagal boljše ime. Pač pa se uveljavlja že dalj časa v poljudni literaturi in dnevnem časopisju, kar znači, da nujno potrebujemo primernega imena, ki ga pa med ljudstvom ne bo mogoče dobiti. Badjura se je poslužil imena ter ga postavil celo kot naslov svoji knjižici. Upofrebljava ga, kakor pravi sam v uvodu, za ozemlje med Ljubljano, Trojansko cesto, Savinjsko dolino, Sotlo. Gorjanci, Jatno in dolenjsko železnico, kjer torej izključuje precejšen del slovenskega in ves hrvatski del ozemlja, ki ga R u s še prišteva k „Zasavju“. Kakor vidimo, v bodoče ne bo nesoglasja samo glede imena, temveč tudi z ozirom na obseg omenjene pokrajine. Brrz dvoma bo pri Badjuri označen obseg ozeml]a bolje zaokrožal pokrajinsko enoto, ki ji še iščemo primernega imena, kot pa Rusov, po katerem naj bi se ozemlje ob Dravi (n, pr. Haloze!) še šlelo k „Zasavju*. Pripomnili je treba, da je med ljudstvom res v rabi izraz „za Savo“ v pomenu vzdolž ob Savi (tudi v Ljubljani se pogosto uporablja „za vodo“) in da se je (udi v nekaterih poljudnih spisih že uporabljala ta rečenica, iz katere je izpeljano „Zasavje“. Vendar pa je treba povdariti, da je s tem izrazom mišljen le ozek pas ob Savi in je lorej popolnoma nepravilno uporabljati „za Savo (n. pr. Rus v svoji „Slovenska zemlja“, 1924 na str. 10 in 15) oziroma izpeljanko „Zasavje“ za mnogo razsežnejše ozemlje. V tem slučaju izgubi ime svoj pravi pomen in poslane popolnoma nezmiselno ali pa celo napačno tolmačeno. Tudi nista mišljena z izrazom „za Savo“ istočasno obojestranska pasova ob Savi, temveč samo na eni strani; „Zasavje" bi tedaj moralo pomenili le breg oziroma pas ene strani Save. Morda bi bilo prikladnejše ime „Obsavsko hribovje“ ali v skrajšani obliki „Obsavje“, ki bi imelo vsaj lo prednost pred zgoraj omenjenim imenom, da se da uporabili za širši teritorij, das'ravno se je le v skrajnem slučaju posluževali imen, ki so izpeljana iz rečnih imen, ker naj označujejo le-ta le nižinske predele, ne pa hribovitih.
Vodniku je pridejan v merilu 1:750.C00 zemljevid slovenskega ozemlja (izvzemši severnega dela Prekmurja, izpadlega najbrž na korist reške proge), ki je bil že svojčas priložen knjižici „Führer durch Slovenien . Zemljevid nikakor ne dosega svojega namena, saj so na njem označeni komaj največji kraji, ki so omenjeni v vodniku; služi tedaj le za najsplošnejšo orijenlacijo. Knjižica potrebuje torej na vsak način dobre karte vsaj v merilu 1:300.000 za ozemlje od Ljubljane do Zagreba.
Vsekakor pa je treba priznati, da je delo, ki ga vrši pisatelj z izdajanjem svojih kažipotov, tako ogromno, da moramo zato avtorju le čestitati in ga bodriti k nadaljnjemu sestavljanju prepotrebnih vodnikov.	/	^(l/iOI)ec-
Pregled meteoroloških opazovanj	v Sloveniji	leta 1917	in 1918.
Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Ljubljana 1925.
Pregled mateoioloSkih opazovanj	v Sloveniji	leta 1919	in 1920.
Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Ljubljana 1927.
Pregled dnevnih meteoroloških opazovanj v Ljubljani in Mariboru v 1. 1917—1920. Izdal Zarod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Ljubljana 1928.
V	objavljanju meteoroloških opazovanj v Sloveniji je nastal dolg presledek, neprijeten vsakomur, kdor se bavi z meteorološkimi in klimalografskimi sludijami. Dunajska Zentralanstalt für Meleorologie und Geodynamik je objavila podatke o uradnih vremenskih	opazovanjih na Slovenskem še za 1. 1916.	izšli 1. 1920. —,	potem ne več. Uradna
meteorološka služba se je po vojni v državi šele polagoma reorganizirala in	se pričela
urejati po enotnih vidikih. Kakor čitamo v predgovoru prvega od navedenih poročil, se
giasi sklep upravnikov metereoloških zavodov v Jugoslaviji ter generalne direkcije voda v 1. 1923. odn. 1925., naj izda vsak zavod poročila o opazovanjih v svojem področju do vštetega lela 1924.
V smislu navedenega sta izšla doslej dva Pregleda, ki obsegala podalke o opazovanjih na vseh postajah Slovenije za dobo 1917-1920 in končno pregled terminskih opazovanj v Ljubljani in Mariboru za isto dobo.
Prva leta po osvobojenju bo pomenila za meteorološke študije v Sloveniji vedno precej neprijetno težavo; spreminjali so se opazovalci kakor tudi kraji opazovanja, kar velja še prav posebno za Ljubljano. Opazovanja se niso povsod vršiia pravilno, kakor se r izvidi iz pripomb in predgovorov „Pregledov" in zelo prav je, da se v njih opozarja s posebnimi znaki na one podatke, ki imajo samo omejeno vrednost. Reorganizacijo meteorološkega opazovanja v Sloveniji je prevzel in pričel prof. dr. A. Gavazzi šele koncem I. 1920.
Ves materijal je uredil rač. asistent zavoda Franc Blanč, pregledal pa ga je upravnik prof. dr. A. Gavazzi, odn. Oskar Reya.	A	^
Janko Furlan, Danska In Danci. Gorica 1929 Izdala in založila književna zadruga „Goriška Matica“. 135 strani.
Iz regionalne geografije imamo Slovenci skrajno malo del; malokafero področje je pri nas tako zanemarjeno kot to. Niti posamezni založniki niti knjižne družbe ne izdajajo opisov dežel, držav ali kontinentov.
Pričujoča knjižica je majhna izjema \ tem pogledu. Prinaša opis Danske in Dancev, vendar se ne more šteti med geografske opise, zakaj opisuje pretežno kmetske razmere, visoko razvito poljedelstvo ter živinorejo te države. Knjiga je nastala iz želje, nuditi slovenskemu kmetu pouk s tem, da se mu postavi pred oči vzgled žilave delavnosti in izredne naprednosti danskega kmeta. Geografski uvod obsega le strani 5-18, zqo-dovinski, prosvetni ter narodnogospodarski pregled pa nadaljnih dvajset strani (18—37). Na skici Evrope bi želeli popraviti nekatere malenkosti; Livonija je le dežela, država pa se imenuje Latvija. Zakaj bi pisali Litvanija, ko zadostuje Litva, namesto Estonija kaže pisati Esfija, ker so prebivalci Esfi. Slično naj bo Finska, nam. Finlandija in Madžarska nam. Ogerska. Ejers-Ravnehöj (str. 9) je pač tiskovna pogreška nam. Bavnehöj. Svoj poučni nacionalni namen bo knjižica gotovo dosegla.	^
Guido Depoli, La provincla del Carnaro. Saggio geografico. Str. 269, slike, črteži, zemljevidi. Editrice la Societž di studi fiumani, Fiume 1928.
Med knjigami, ki se bavijo z jugoslovanskim ozemljem v Italiji, bo Depoli jeva o Kvarnerski pokrajini imela trajno vrednost, zgrajena na deželopisnih principih, skuša podali pregled zemljepisnih razmer v deželici Liburniji in v okolici Trnovega in Ilirske Bistrice, ki pripadata v političnem oziru tudi h Kvarneru. Depoli je pisatelj, ki je bil predestiniran za tako delo, ker ne pozna le vse dosedanje literature o predmetu, temveč se je sam tekom zadnjih desetletij bavil z zemljepisnimi problemi reške okolice in tudi priobčil več samostojnih spisov. Debro ilustrirano in s karticami opremljeno knjigo je razdelil na 12 poglavij. Najprej omeji Liburnijo kot zemljepisno enoto in jo primerja s Kvarnersko pokrajino, ki obsega kot političen teritorij večje ozemlje, nato opisuje gorovja in podnebje, hidrografske in kraške pojave, rastlinstvo in živalstvo, Umberto d’Ancona pa mu je ses'avil poglavje o hidrografskih in bioloških razmerah reškega zaliva. Antropogeografski del pričenja z zgodovinskim pregledom, nato podaja izčrpno sliko etnografskih, gospodarskih, demografskih in socialnih razmer ter zaključuje s poleo-grafijo. Avtor ostaja seveda vseskozi v italijanskem okvirju, vendar skuša biti objektiven. V poglavju o etnografskih razmerah pripoveduje mnogo zanimivega o medsebojnih vplivih jugoslovanov in Italijanov, zlasti reških dialektih. Važna je za nas ludi tabela o številčni moči posameznih narodnosti na Reki v zadnjih 44 letih (str. 187). Poleg manj številnih Madžarov, Nemcev in drugih je bilo na Reki
I. 1880.	1890.	1900.	1910.	1918.	1924'
Hrvatov in Slovencev	48 7 °/0	46'0	33'7	30'6	23'6	14‘5
Italijanov............ 44'1 %	41 1	44 9	48'5	625	79*1
Te številke govorijo za debele knjige. V celi Kvarnerski pokrajini je danes po italijanskem ljudskem štetju od 85.543 prebivalcev 43 955 Italijanov (od teh samo na Kekt '36.251), 37.540 Jugoslovanov (na Reki 6644), Nemcev 1295, Madžarov 1397, drugih 5356.
V podrobnostih ima knjiga veliko pomembnega gradiva. Naj omenim ob zmešnjavi, ki je nastala po svetovni vojni v toponomastiki primorskih pokrajin, ko je skoro vsak
kraj že imel po 3—4 različna imena, da je italijanski vojni geografski institut izrazil glede krajevnih imen sledeče misli:
„italijanski zemljevid more biti pisan le v enem, namreč v italijanskem pravopisu. To zahtevata ponos in praktična raba imen. Mnogi, ki se morejo alr morajo poshžiti zemljevida, ne poznajo drugega pravopisa kot edinole ifalijani skega. Tuja imena zapadejo italijanizaciji, čim jih praktično uporabljamo. Venda-jih je treba poitalijaniti takoj, sicer bomo tudi tu imeli trajno zlozvočje, slično onemu v piemontskih pokrajinah, kjer uporabljajo še sedal po več kol polstoletnem obstoju kraljevine Italije francoski pravopis tn to celo oficielno. Na podlagi tega kriterija smo franskribirali imena novih kart italijanskega značaja (v julijski Benečiji). Politično vprašanje odpade pri tem samo ob sebi. Imen ne iz-preminjamo. Tam, kjer je edini naziv tuj ali dialektičen, ga bomo tudi obdržali; logično pa je, da ga moramo transkribirati z razpoložljivimi črkami našega alfabeta in v obliki, ki jo bo ime neizogibno dobilo v italijanski izgovorjavi. Kjer obstoja dvojni naziv (italijanski in tuji dialektični), je tudi logično, da je treba sprejeti italijansko obliko, in le v slučaju, da je njena raba v odločni manjšini, bomo v oklepaju dostavili tudi ono tujo; razume se pa, da jo bomo odpravili, čim bo italijanska oblika postala dovolj znana ; to se pa mora itak zgoditi.“ (Depoli citira ta odstavek po Gr a vi si ju v ,,L’ Universo“, Firenze 1924, 579). Avtor sam dostavlja, da se kljub temu „ne more in ne sme pozabljati, da so krajevm imena za historika in etnografa to, kar so okamenice za geologa in paleontologa, namreč dokumenti in spomeniki.“ Nehote je s tem izrazil tudi misii nas lugo-slovanov; kajti glede nomenklature v novih italijanskih zemljevidih si pač ne delamo nikakih iluzij.	v	Bohinec.
E.Biel, Klimalographie des ehemaligen ös»err. Küstenlandes. Densch. d. Akad. d. Wiss. in Wien. 4°, str. 135 — 193, 45 razpredelnic, 11 slik v besedilu, 12 zemljevidov. Wien 1927.
Pričujoča klimafografija bivšega avstrijskega Primorja (Trst, Goriško-Gradiščansko, Istra z otoki) veže našo pozornost z znanstvenega in z narodnega vidika. Obravnava deželo naših rojakov, ki jih je nemila usoda ločila od nas in dasi je ozemlje majhno (8008 km2), je vendar klimatološko izredno bogato razčlenjeno. Med tem ko južni otoki uživajo milo mediteransko podnebje, kjer uspevajo oljika, lovor, pinija, cipresa, smokva, vinska trta, riž in granatna jablan ter zorijo citrone in oranže — vlada na severnem gorskem svetu že na istrski Učki (1396 m) hladno in viharno višavsko podnebje ; še bolj pa v visokogorskem alpskem svetu v okolici Bovca in Trente (Kanin, Triglav), kjer se osojnosti podnebja umika ne le človek nego tudi živalstvo in rastlinstvo.
Avtor je zbral podatke za padavino z 91 opazovališč, za druge klimatne činitelje s 40 opazovališč in jih s primerno kritiko uporabil. S prevedbo na daljšo dobo jim je dal večjo veljavo in pa omogočil primerjanje rezultatov med seboj. Vrhu tega olajšuje radodarna oprema s klimatnimi zemljevidi preglednost rezultatov. To delo bo še dolgo časa najboljša slika izredno zanimivih klimatnih prilik nam sosednjega Primorja ob severnem )adranu.
Predmet prvemu poglavju je zračna toplina. Lošinj ima v januarju povprečno 7-3, Pulj 4'9, Poreč 43, Opatija 4 7, Trst 4M, Gorica ?-9, Bovec - 09, vrh Učke 3T° C. Za mesec julij veljajo za iste kraje toplinski povprečki: 24-4, 232, 22-4- 23-4, 22 9, 19’3 in 13 10 C.
Ne samo poredkoma se zgodi, da je v nižavi hladno, v višavi toplo; n. pr. 22. dec. 1903 Pazin l-8° C, vrh Učke 4'0° C. Taka obrabna razdelitev (inverzija) topline nastopi, kadar nižina ob jasnem nebu toploto neovirano izžarkuje, med tem ko je vrh v oblakih, ki zabranjujejo izžarkovanje. Nastopa pa tudi, ako je nad kotlino v nižavi oblačno, na vrhu pa jasno. V kotlinah se nabira težki hladni zrak liki jezero in v njej obleži. Tudi Veprinac je dostikrat gorkejši nego Opatija, ki leži 500 m nižje. Gotovo je tudi v Bovški kotlini dostikrat mrzleje nego na Predelskem prelazu.
Na geografsko razdelitev rastlin vrlo vpliva doba, ko ta ali ona foplinska stopnja traja ali se prekoračuje. Mnoge rastline n. pr. potrebujejo, da iz semena izkalijo, najmanj 5° povprečne dnevne topline. Pri najmanj 10° kajijo semena koruze. Avtor je sestavil za 40 opazovališč povprečni datum, ko nastopa toplina 0°, 5°, 10°, 15° in 20'’, in pa ko odstopa. Severna meja za mediteransko floro značilne makije (ital. macchia, frc. maguis) se kriie s črto, ob kateri traja toplina nad 5° polnih 50 tednov. Mejo med mediteranskim in srednjeevropskim poljedelstvom določa črta, ob kateri traja toplina 5° najmanj 40 tednov. Barkovlje imajo 50 tednov nad 5°, Trst samo 46 tednov. Zna-
meniti grajski park v Miramaru je iorej klimafno prav srečno nameščen. Opatija ima toplino nad 5° pol leta dalje nego vrh Učke in v zvezi s tem veliko razliko v flori. Ka-lifvi ugodna dnevna toplina 5° potrebuje, da dospe od Gorice do Trente, 43 dni.
Avtor obravnava nadalje dnevni tir topline, skrajnosti topline, število mraznih, ledenih, poletnih in tropskih dni, celoletni razmah topline, njeno pojemanje ob rastoči višini i. dr.
Drugo poglavje opisuje absolutno in relativno vlažnost. Lošinj ima 71, Pulj 74, Opatija 77, Trst 66, Gorica 69% relativne vlažnosti v celoletnem povprečku. Najmanjši znesek v Trstu je učinek pogostne burje. Letni tir relativne vlažnosti spominja deloma na zrcalno obratni lir zračne topline, deloma na lir oblačnosti in padavine.
Oblačnosl, ki jo obravnava tretje poglavje, kaže v letnem tiru tri oblike: 1. alpsko (Bovec, Kobarid) z jasno zimo, povečano oblačnostjo spomladi in ob počefku poietia, slabotno naimanjšino v poletju in zelo oblačno jesenjo; 2. severnomedileransko obliko (Gorica, Pazin) s precej oblačno zimo, jesensko največino in le malo manjšim pomladnim zneskom in zelo vedrim poletjem; 3. južnomedileransko obliko (Pulj, Lošinj' z največino v decembru in najmanjšino v juliju brez drugotnih obratišč. Splošen znak je poletna najmanšina oblačnosti — v zvezi s poletnim viškom topline.
Solnce sije v Lošinju na lelo 2448 ur, v Pulju 2334, v Trstu 2205 ur, to pomenja oziroma 54, 52, 49°/0 možnega solčnega časa. Približno polovico dnevnega časa zakrivajo oblaki solnce.
Pelo poglavje obravnava padavine. Celoletne padavine izkazujejo: Lošinj 1067, Puli 890, Pazin 1181, Čres 1173, Krk 1112, Velika Učka (luristovsko zavetišče 950 m) 33'2, Trst 1062, Gorica 1557. Dol (882 m, pred Goljakoma) 2959. Cerkno (za niima, na odvetrni strani) 1664, Tolmin 2087, Bovec 2688 mm. Otoki torej nimajo čuda obilo dežja. Šele če južni veter zadene na gorovje in se ob njem vzpenja v višavo, pade obilo dežja na vetrni strani gorovja, na odvelrni (Cerkno) dosti manj.
V srednji Evropi narasle padavina na 100 m prirastle nadmorske višine za 90 mm. Med Opatijo in Učko pa narasle za 160 mm in med Gorico in Dolom (nad Ajdovščino) celo za >75 mm.
V letnem tiru padavine se združujeta dve glavni obliki: srednjeevropska ali točneje alpska s suho zimo in deževnim poletjem in pa mediteranska z obilno pomladno in jesensko padavino. V Bovcu ima zima 17'4, pomlad 26 8, poletje 23'9, jesen 31-8 °/o celoletne padavine. V Lošinju je odstotna razdelitev: 27-5, 22'2 14-4, 359. Padavina pozimi na poli proti jugu narašča, poleti upada. Na kraškem ozemlju pogoltne preno-čeni apnenec mnogo padavine, mnogo je izpuhti. Pomanjkanje vode je med poglavitnimi vzroki gospodarske zaostalosti zlasti v Istri.
Avtor obravnava nadalje število padavinskih dni, verjetnost, izdatnost padavine in druge podrobnosti. V Gorici (1557 mm) traja dež povprečno mani časa a na deželno uro päda skoro 4 krat toliko dežja nego na severnonemški nizki ravnini (Berlin 596 mm).
Dni z nevihto ima Gorica na leto 33’8, Trst 27'3, Učka 38'7, Pazin ?5‘8, Lošinj 21'4.
Na vrsto prihajajo še podatki o številu dni z meglo, točo in snegom (Bovec 20-8, Gorica 3-6, Trst 6-4, Lošinj 3-9 sneženih dni v letu).
Zadnje poglavje (V.) je odmerjeno vetrovom. Avtor omenja dnevni tir v jakosti vetrov (največina ob opoldanskih urah), menjavo vetra z morja in s kopnega in vpliv na relativno vlažnost.
Burja potisne zračno toplino v Opatiji januarja meseca za 2*5° C, obsuši zrak za 7% in zniža oblačnosl za 6 »/o- Oblaki se ob burji razpuščajo, nad Kraškim gorovjem pa leži panoga oblakov, nazvana „zastava“.
lužni veter (scirocco) je v Opatiji meseca marca za 1‘9° C toplejši od normalnega zneska, za 15 % vlažnejši in za 48 % oblačnejši.
Jesenski in zimski viharji so senčna stran sicer blagoslovljenih krajev ob istrski vzhodni obali. Kvarner je med mornarji na neugodnem glasu, pristaniške naprave viharji pogostoma poškodujejo. — Soška dolina ima na leto 20 25 viharjev, Trst 45, Gradež 76, notranja Istra 25, Učka pri luristovskem zavetišču 80. Zelo ugodno lego ima zapadna obala Istre (12 —18 viharjev), Lošinj v zalivu jih ima 25.
Nad Jadranom vlada radi velike toplinske razlike med morjem in kopnim krepko izražena baromelrska depresija (J. Hann) z izobarami, ki teko vzporedno morski obali. Pa tudi poleti ne izgine in skoro vedno je šibek gradient usmerjen proti morju. Ob vseh obalah vejejo zatorej pretežno vetrovi s kopnega proti morju. Trajna depresija nad morjem obvladuje vetrove in z njimi vreme v celoti. Primorje ne spada več v področje zapadnih vetrov, ki vladajo vreme v Srednji Evropi.	p Se/c//
Tornquist Alexander, Die Blc-i - Zinkerolaoerstätte der Savefalfert vom Typus Litija (Littai). Sonderabdruck aus »Berg- und Hüttenmännisches lahrbuch' Bd. 77, H. 1, Wien 1929.
Pričujoča razprava je plod dveletnega študija, s katerim se je pisatelj bavil za časa obnavljanja obrata v svinčenem rudniku pri Litiii. Sicer vsebuje ta razprava predvsem mineraloško - pefrografske podatke, vendar nahajamo v njej tudi za geologa in geografa mnogo važnih ter zanimivih ugotovitev.
Tako ugotavlja Tom gu ist, da so se karbonski sedimenti litijske antiklinale odkladali v plitvem morju blizu obredja. Opira se namreč predvsem na dejstva, da se pojavljajo v antiklinali tu in tam leče antracita ter rastlinski ostanki, dalje da se nahajajo med posameznimi plastmi večkrat vložki grušča in da se med skrilavo glino pojavljajo tudi leče peščenjaka. S tem zavrača tedaj mnenje Küpperja, ki je smatral omenjene sedimente za prehodni facies med litoralno cono in šelfom gornjekarbon-skega morja.
Prvotno je bila vsa litijska antiklinala prekrita s triadnimi sedimenti, ker se namreč nahajajo še danes sporadično osamljeni erozijski ostanki triade na karbonu (Gradišče) in ker se pokaže triada tudi na višini Dolgega brda (Preska) Kossmat je po vsem tem domneval, da je bila triada nariniena proti jugu na karbon. Torn qu ist pa s to domnevo nikakor ne soglaša. Na podlagi temeljitega proučavanja v terenu vzhodno od Ljubljane je dognal da ?e na meji med karbonom in triado nikier ne pokažejo milo-niti. Po njegovem mnenju so triadni sedimenti le fransgredirali karbonske plasti, ki so bile tedaj po atmosferilijah in tekočih vodah že močno načete. Prav tako pobija Torn-guist mnenje Winklerja, ki je trdil, da je bila velika triadna masa na Dotah na-rinjena proti zapadu na karbon Dolgega brda. Avtor je preiskal ves vzhodni rob Dolgega brda med Polšnikom in Presko ter dognal, da se nahajajo na glinastih skrilavcih skoraj vzdolž vsega vzhodnega roba werfenski peščenjaki. Med Presko in Borovakom leže pod pestrim peščenjakom skrilavi peščenjaki, ki vpadajo zelo strmo. Med Polšnikom in Šmartnom pri Litiji pa fransgredirajo skladi dolomita srednje triade imenovano podlago in so le malo nagnjeni. Za časa transgresije je bilo torej po njegovem mnenju Dolgo brdo že znaten vzpon, ob katerega robu oziroma pobočju so bile odložene werfende plasti, sedimenti srednje triade pa na višini. Da je imelo predtriadno kopno že precej preperelo površje, nam dokazujejo limonitne tvorbe na meji med paleocojskimi skrilavci ter srednjefriadnim dolomitom, dosegajoč do 1 m debeline.
Prav tako težko bo nadalje govoriti, kakor meni avtor, o enotni in veliki litijski antiklinali, kot si jo je zamislil Kossmat. Skladi med Zalogom in Litijo vpadajo sicer na obeh straneh Save proti severu, vendar pa imajo, kakor je dognal avtor, v nekaterih dolinah (navaja Premulje) karbonske plasti izrazito smer N—S.
V litijski antiklinali, v približno 80 km dolgem pasu vzhodno in zapadno od Ljubljane, nahajamo polno rudišč z rudninami sorodnimi med seboj in enake paraqeneze. Pojavljajo se predvsem svinčene in cinkove rtide, a tudi baker in celo živo srebro nastopa lokalno. Nastanek teh rudišč stavlja Torn qu ist v začetno dobo miocena ; trajal je nekako do sarmafske dobe. Ugotovil je, da so svinčeno-cinkova slojišča tvorba ema-nacij magme, ki je v območju savskih gub v začetku miocena prodirala na dan. Tvorba karbonatov je bila dovršena še pred efuzijo v prvi fazi, ki so ji sledile potem še tri faze, faktično pa se je končala zadnja faza šele po tvorbi barita in cinobra. Nastanek rud je torej posledica skrepenevanja andesilsko-dacitske magme v dolnjem miocenu.
južni rob savskih gub je proti zapadu ob črti Hotedrščica—Idrija- Sv. Lucija na-rinjen na visoki kras: Trnovski gozd in Hrušico. Nad to narivno ploskvijo se nahaja pri Idriji znano slojišče cinobra, pripadajoče tedaj še plastem savskih gub.
V litijski okolici se smer in vpadanje slojev večkrat menja. Med Hotičem in Litijo se nahaja cona, v kateri starejša dinarska smer interferira z mlajšo alpsko. Zapadno od te cone prevladuje alpska smer, proti vzhodu pa čedalje bolj dinarska. Tako je rudno ozemlje pri Litiji in vzhodno od Hotiča kot najbogatejše na svincu in cinku omejeno na posebno cono litijske antiklinale, kjer interferirajo alpska in dinarska smer. Morda je s to interferenčno cono	bila podana tudi tektonska preddispozicija	za	savsko dolino,
ki ima v tej coni smer /V—S in ki je ločena od	ostale savske doline	po	ostrem kolenu
Save pri Hotiču in Litiji.
Dinarsko gubanje se ie vršilo po Kossmatu in Winklerju v srednjem oli-gocenu, alpsko gubanje (savskih gub) pa od gornjega oligocena dalje in je trajalo še tekom dolnjega pliocena.	Sklepajoč po tem, da	so pri Hotiču alpske	>n	dinarske gube
v tako ozkem kontaktu in	brez prelomov, meni	Tornguisf, da se	je	moralo obojno
gubanje vršiti skoraj istočasno, torej nekako v gornjem oligocenu, v dobi, ki jo je že prej Stille smatral za najverjetnejšo.
V	ostalem se sludija podrobneje peča z geološkim položajem in genezo posameznih rudišč, ki jih je v okolici Litije lepo število.
Z zadoščenjem moratno naglasiti, da uporablja pisatelj v pretežni meri samo naša domača krajevna imena, česar doslej pri nemških razpravah nismo bili vajeni. Seveda piše mnogo teh imen napačno (Knapovče mesto Knapovže, Polšnjik in Polšnjek mesto Polšnik, Cresniča mesto Kresnice itd.) Sicer pa nudi njegova študija obilo novih idej, ki bodo gotovo dale pobudo novim raziskovanjem.	/	Rakovec.
Šobajič Sitno: Črnogorci. Beograd 1928 p. 136. — Pod vplivom Jovana Cvijiča je opisa! nikšički trgovec, politik, pesnik in javni delavec Simo Šobajič (1878— 1916) družabne uredbe in psihične osobine starega Črnogorca.
Kratkemu uvodu o gospodarstvu, podnebju in rastlinstvu sledi očrt družabne organizacije plemena, ki tvori s pododdelki kapetanijo oziroma bratstvom in z edinico več plemen nahijo, podlago črnogorskemu političnemu in gospodarsko — upravnemu življenju. Pokrajinsko predstavila pleme geografsko edinico, jezikovno enotno narečje, socijološko pa krvno edinico, ki z izredno vpoštevanim starešino predstavlja vrhovno sodno in upravno oblast ter najvišjo moralno avtoriteto, ki čuva pravni red. Utemeljitelj plemena je po tradiciji kaka znana zgodovinska, večinoma kosovska osebnost.
Nad vsemi plemeni je imel duhovno oblast vladika. Ako je vladika ujedinjeval plena pozitiven način, so jih Turki ujedinjevali negativnim potom s tem, da so jih s svojimi napadi silili k skupni in nadplemenski organizaciji. Sicer pa sta si država in pleme medsebojno protivna. Plemenska orijentacija je videla v državi svoje ponižanje. Črnogorsko državo je ustvarila smolrena dinastična politika. Čvrst temelj so postavili državi Kadetovi perjaniki in svetništvo Petra 1., za tem pa se za Danila in Nikite zmagoslavno dvigneta država in dinastija nad plemena. Z guvernadurji, z vladiko in pozneje s knezom se je na zbornem mestu stare Crne gore na Cetinju osredotočilo državno politično življenje.
Turki, patriarhalnost In dinastija so udarili pečat na genezo predvojnega Črnogorca. Na zunaj je sirov in nemuzikalen, razen v Podgorici, kjer imamo albanske melodije.
V	cerkvenem oziru je visoko razvita formalistična vernost, ki je pol tradicija, pol vera; praznoverje je razvito kot pri primitivnih narodih, radi česar imajo velik vpliv verski zanesenjaki. Poleg rodbinskih svetnikov je splošno najbolj čaščen sv. Vasilij z božjo potjo v Ostrogu. Gospodarsko se Črnogorec, ki rad pije, ojači z osiromašenjem drugega in ne s prinosom proizvodnje z lastnega imetja. Trgovec in obrtnik sta mu umazana, a on sam, ki se dela sramuje in ga prepušča ponižani ženi, se smatra za edino čistega človeka. Sosedni Hercegovci in Bokelji gledajo v Črnogorcih bolj nekake Veržejce oziroma Lemberžane, kot pa gostobesedne junake. S triumfom države so poslali plemenski glavarji knezovi uradniki in današnji enako kol slari Črnogorec ne stremi toliko za bogastvom kot za glavarstvom, oblastjo, častjo in hvalo.
Plemena sama tvorijo Iroje enot. Prva enota oziroma prvi tip je še plemenski in niti še ni Črnogorec. To so plemena z albanskimi vplivi v Primorjujn ob Morači s Podgorico, s tipičnimi predstavniki Crmrnčani. Druga enota je stara Črna gora s Ka-tunsko in Riječko nahijo. To so izraziti Črnogorci, ki so tvorili jedro države in imajo najjačjo tradicijo in najbolj izrazilo primitivnost. Najvišje, od plemena preko črnogorslva do srbstva se je razvila zetska enota, ki se malo loči od Hercegovca. Ako je drugi lip slvoril državo, ji je zetski tip, kateremu pripada tudi avl r, dal kulturo. Pomanjkanje plemenske orijentacije je zgodovinskega izvora, kar se vidi najlepše v Nikšiču.
Staro središče od Turkov razseljenih plemen je bil Onogošt. Po najmočnejšem starem plemenu Nikšičev pa je dobila pokrajina in turško mesto novo ime. Po zavzetju Nikšiča I. 1878. je država razdelila zemljo starim Črnogorcem in hercegovskim vstašem. In s poselitvijo zemlje po pripadnikih raznih plemen je bila plemenska orijentacija omajana. Stari naseljenci so v krajih, ki so bili turški, klonili duhom pred Turki, ostali čivčije; po osvobojenju so postali napram svobodnim priseljencem manj vredni in ponižani.
Dandanes (pred veliko vojno) so se tradicije po mestih preživele; z m gracijo podeželskega prebivalstva izginjajo tudi iz vasi, kjer so postali ljudje, ki igrajo s „posekanimi glavami“, že smešni. Novi čas pcpmela in miru je preokrenil misli od osebne veličine in osebnega junaštva razbolelega Črnogorca na Severno Ameriko, ki Črnogoro preživlja z zaslužkom tamošnjh izseljencev.	Franjo	Baš
Herberl Taub, Führer durch das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen (]ugoslawien). Herausgegeben im Einvernehmen mit den amtlichen Stellen zur Förderung des Reiseverkehrs in Jugoslawien. Str. 325, številne ilustracije, zemljevidi. Volkswirtschaftlicher Verlag A. G., Zürich 1928.
Doslej še nismo imeli knjige, ki bi služila (ujcu kol kažipof po vsem ozemlju naše države. Zato sem vzel Taubov .Führer“ v roko z veselim pričakovanjem, zlasti ker mi je bilo znano, da so domače oblasti delo podprle z znatnimi zneski in tako sploh omogočile njegovo izdajo. S slikami razkošno opremljena in na dobrem papirju tibkana knjiga pa žal nikčkor ne zadovoljuje in čimbolj se poglobimo vanjo, tem večje je naše razočaranje. Kmalu nam postane jasno, da je avtor zasledoval zgolj trgovske namene. Kričeča reklama za Shella in Perutza, ki jo srečujemo na vsaki drugi strani, nas potrjuje v tem prav tako, kakor povsem nezanesljiva priporočila hotelov, gostiln, prenočišč in trgovin. Kaj naj si misli tujec, ko vidi, da je hotelom v Ljubljani posvečeno enako število vrstic kot nekaj nižje neki lekarni! A človek se tudi ne more ubraniti vtisa, da Taub zemlje, po kateri nas hoče voditi, sploh ne pozna ali pa le zelo površno. Gradivo za kažipot je zbrano z vseh vetrov in posamezne pokrajine so obdelane popolnoma negeografsko in neenakomerno; zdi se, da avtor ni bil le povsem odvisen od slučajne specialne literature, temveč da ni znal niti podatkov te 'iferalure predelati in prilagoditi potrebam po Jugoslaviji potujočega občinstva.
Sloveniji odmerja 47 strani, Hrvatski 24, Slavoniji 1 (I), Vojvodini 23, Srbiji 58, Bosni in Hercegovini 23, Hrvafskemu primorju 23, Dalmaciji 74, Črni gori 6. Slovenija, ki je poleg Dalmacije naša najvažnejša tujskoprometna pokrajina, bi zaslužila gotovo večji prostor, celo ker odpade skoro polovica knjige na slike. Večino teksta o Sloveniji je Taub prevzel iz Badjurovega „Kleiner Führer durch Slovenien* in to, mimogrede rečeno, brez avtorjevega privoljenja, dasi se mu za tako izmišljeno privoljenje na dveh mestih zahvaljuje. Pri izpisovanju Badjure postopa vrhu tega povsem samovoljno. Značilno je n. pr. in za švicarskega pisatelja presenetljivo, da so Triglavu poleg nekaterih slik odmerjene le tri vrstice, kar je tem bolj neodpustno, ker so v zadnjih letih prav Nemci med najbolj vnetimi obiskovalci „Kralja Julijcev“. Kamniške Alpe so mu povsem neznane, odpravi jih s par vrsticami o Veliki planini in Kamniški Bistrici. Za Tauba ne obstoja niti Notranjsko, niti Dolenjsko. Cerkniško jezero in notranjski podzemeljski svet sta mu neznana. Kako slabo pozna našo zemljo, dokazuje n. pr. opis gorenjske Doline. Iz besedila bo tujec sklepal, da je možno priti iz Jesenic v Dovje-Mojstrano le skozi karavanški predor; Dovje in Mojstrano omenja mimogrede, o Gozdu Martuljku pa ve več povedati kot o Kranjski gori; Rateč ne pozna; Jalovec mu je „bei Kranjska gora“ itd. Glede drugih pokrajin naj omenim le, da knjiga liške železnice sploh ne upošteva. Čitatelj se pri taki konfuziji jezi pri vsaki strani in je res obžalovali, da so Taubu nasedli naši tujskoprometni uradi, naše oblasti in ne na zadnjem mestu tudi nekateri avtorji, ki so napisali za knjigo več prav dobrih informativnih člankov (n. pr. H. Vv en d el o jugoslov. zgodovini in o jugoslov. umetnosti in literaturi, ali L. Vojnovič o Dubrovniku itd.).
Naravnost sramotni pa so mestni načrti in zemljevidi, ki so dodani knjigi. Načrti Ljubljane, Zagreba, Beograda in Sarajeva (kje so načrti Splita, Dubrovnika, Skoplja in dr.?) so slabe fotografske reprodukcije znanih načrtov in vsi prinašajo le središča do-tičnih mest, brez merila, brez pravilne legende, brez seznamov važnejših poslopij in ulic — res le toliko, ul aliquid fecisse videatur. Prometna karta D. J. Derocca ne zadovoljuje niti najprimilivnejših zahtev in je za tujca nerabna, enako gorostasna pa je tudi pregledna karta kraljevine SHS od istega avtorja. Bled, Kranjsko goro, Kamniške Alpe bomo na njej iskali zaman, teren je risan kar približno in v predpotopni maniri, v legendi pa sta celo zamenjani višinski plasti 0—100 in 100—200 m, tako da leže po njej obmorski kraji višje od v notranjosti ležečih.
Knjiga nam bo več škodila kot koristila; njeno malovrednost pa spoznavajo tudi že tisti, ki jim je namenjena. Naj zaključim s kritiko berlinskega „Taga“ z dne 24. nov. 1928: „Eine in Zürich (Volkswirtschaftlicher Verlag) erschienene Schrift von Herbert Taub, die 5 Mark kostet, ist nur eine Belastung für den Reisekoffer, ein Propaganda-Bilderbuch ohne eine einzige brauchbare Karte, in schlechtem Deutsch geschrieben und praktisch als Reiseführer schon deshalb nicht brauchbar, weil die empfehlenden Einschaltungen im Text offensichtlich bezahlt und höchst mangelhaft sind. Man sehnt sich während der ganzen Fahrt nach einem gulen, den neuen Zustand behandelnden Reiseführer!“	V.	Bohinec.
Illustrierter Reiseführer durch Slovenien, das kroatische Küstenland, Dalmatien, Montenegro, Bosnien und Herzegovina. Herausgegeben vom Offiziellen Verkehrsbüro des Königreiches der Serben, Kroaten und Slovenen in Wien. Str. 216, slike in zemljevidi. A. Hartlebens Verlag, Wien und Leipzig 1929.
To je vodnik, kakršnega si je zaželel dopisnik „Taga“ (gl. zgoraj). Sicer ne obsega vseh pokrajin naše kraljevine, vendar pa vse tiste, ki jih obiskuje večina v Jugo-
slavijo prihajajočih lujcev. V priročni obliki, z vsemi potrebnimi prometnimi in drugimi praktičnimi podatki, vodi zanesljivo od kraja do kraja, upoštevajoč geografske razmere. Nasveti glede prenočišč so objektivni in knjiga opozarja tudi na stopnjo udobnosti, ki jo more nuditi vsak kraj. Pozna se, da je vodnik vzrastel iz izkušnje in na podlagi starejših, potovalcem že priljubljenih Hartlebnovih vodnikov. Sicer prevzema pri opisu Slovenije tudi Badjurove podatke (zakaj ne imenuje vira?), vendar jih uredi koliKor toliko po svoje, tako da doseže soglasje z ostalimi deli knjige. Čudno je, da prišteva knjiga Štajersko zahodno od železnice Dravograd — Celje Gorenjskemu, ostalo Štajersko pa Dolenjskemu (str. 22, 23)! Tu in lam motijo v slovanskih krajevnih imenih tiskovni pogreški. Pregledni zemljevidi v splošnem zadovoljujejo (izostala pa je tudi tu n. pr. Kranjska goral). Pogrešamo načrte večjih mest.	,,	„	,
V. Bohinec.
Brodar - Bayer: Die Potočka zijalks, eine Hochsfation der Aurlg-naeschwankung in den Ostalpen. „Praehisforica“ I. Wien 1928.: Predzgodovinska najdba v Potočki zijalki, na Olševi 1700 m n. m. ležeči jami, je ogromnega pomena ne samo za predzgodovino človeštva, temveč tudi za druga znanstvena področja. Historijat najdbe podaja prof. Brodar, srečni in uspešni najditelj, ter ob enem tudi na kratko opisuje lego in notranjost jame, ki dajo upanje na nova važna odkritja. Kosti, ki so se tam našle, dopuščajo sklep na vsaj prehodno bivanje neke pračloveške lovske družbe. Orodja, izključno le koščena, silexov doslej še niso našli), moremo po mnenju ravn. Bayerja smatrali kot prehodnike magdalenienske kulture. Vendar pa jih imenovani avtor uvršča v zgodnji aurignacien ter jih po raznih karakterističnih, v zapadni Evropi neznanih lastnostih (n. pr. način vrtanja i. p.), združuje z najdbami posebne kulture, kateri moremo slediti od Jadrana (okolica Reke) preko Olševe, Mixnitza, Peggaua v severno Moravsko in tja v bližino Krakova. Po dosedaj najštevilnejši najdbi na Olševi naj se la kultura imenuje Olschowaen (zakaj ne Olševaen?). Dasi se zdijo referentu sklepi o tem še preuranjeni, prim. tudi Boule M.: Les hommes fossiles, Paris 1923.), važnost najdbe za arheologijo s lem ni prizadela — čakali treba le še na dalnja odkritja in na odmev v znanstvenem svetu. Po mnenju ravn. Bayerja dopušča arheološko dognana (?) starost razne sklepe, med lemi tudi sklepe na pračloveško raso, ki je lam pustila sledi svoje kulture. Te sklepe ref. odločno odklanja, dokler ne najdemo kostnih oslankov pračloveka samega. Iz samih kultur ne moremo zanesljivo sklepali na fizičen videz pračloveka, ali sploh nositel|a te ali one kullure. Kultura iz aurignaciena n. pr. po Hrdlički (Hrdlička A: Neanderlhalskč obdobi člo-včka [The Neanderlhal Phasr of Man], Anlhrop. 5, 3—4, Praha, 1927.) ne dopušča sklepa na neko drugo, recimo, raso, ki naj bi bila sledila neandertalskemu človeku, čeprav je od mousterienske različna; še manj je dovoljen sklep na prihod .H. sapienlis" iz Azije. Avtorje, ki sklepajo tako, s Hrdličkovimi (1. c.) besedami, nili najmanj ne vznemirja vprašanje, .ali so v teh krajih sploh kakšni dokazi o n|egovem bivanju*. Ne zanikam možnosti, da bi bil nosilelj le kulture cromagnonec, povdarjam pa, da je bil tipičen cro-magnonec dolihokefal (kajti brahikefali n. pr. iz Furfooz, Grenelle. Ofnet i. I. d. so mlajši), (prim. Osborn H. F.: Men of the Old Slone Age, New-York, 1921.). da na njem ni najmanjših mongolidnih znakov, ki bi se morali pokazali tudi že takrat, ako bi bil lo v Aziji avtohtono nastali pračlovek (prim. brahikefalijo krapinca in današnjih prebivalcev v islih krajih I). Teorije o azijalskem pračloveku (čeprav .H. sapiens*) so do danes raz čisto fizično antropološko stališče neutemeljive, ker (glej zgoiaj!) se ne dado podpreti niti z eno kostno najdbo! (Po Hrdlički (1. c.] so neutemeljive i kulturno, ker so ostanki i v lem pogledu več nego pomanjkljivi.) Večja previdnost v sklepih od kulture na njenega nositelja, ki ga niti iz Olševe niti iz drugih sem spadajočih najdb še ne poznam z izjemo ene lobanje v hlaču (v literaturi znanem pod imenom Lautsch) pri Li-tovlu na Moravskem, bi bila vsekakor bolj korislna. Najbrezhibnejši sklep je klimatološki, kajti jasno je, da klima v dobi, v kaleri je medved brlogar živel tako visoko v hribih, v kateri se je pračlovek povzpel v višine vsaj do 1700 m n. m., ni mogla biti mrzla, temveč razmeroma topla, in da je lorej v aurignacienu v leh krajih (ako je la najdba res iz le dobe) vladalo dokaj toplo podnebje. Še enkrat pa povdarjam izredno važnost te najdbe, ki bo v znanstvenem svetu vzbudila gotovo še velike razprave. Veseli smo velikega zanimanja in razumevanja g. ravn. Bayerja z Dunaja, g. prof. Brodarju pa lahko čestitamo k najdbi. Slovenija je lahko ponosna, da se more glede važnosti olševske najdbe kosati s sosedno krapinsko! Upali je, da bodo imeli odločilni krogi dovolj smisla ludi za gmotno podporo težavnemu znanslvenemu delu, ki ga z odkrivanjem vrši naš vrli prof. Brodar.	B	Škerlj.
Norbert Krebs, Zur Geomorphologie von Hochferoatien und Unter-krain. Sonderabdruck aus dem ]ubiläums-Sonderband 1928 der Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Beilin. S 6 slikami, 3 profili in 1 kartico, str. 208 - 231.
V	jeseni 1. 1927 je napravil berlinski geografski institut pod vodstvom profesorja N. Krebsa večjo ekskurzijo v naše kraje, in to v Belo Krajino, na Kočevsko in Gorski Kotar. Tudi referent je vsled prijaznega povabila vodje, svojega bivšega učitelja, imel priliko udel.žili se zanimivega potovanja. Kezultate ekskurzije, ki je bila v večji meri raziskovalna nego didaktična, je objavil Krebs v svoji zgoraj imenovani študiji.
Uvodoma razčleni avtor ozemlje od Bakra do Črnomlja v tri značilne dele. Pri morju se začenjajo poševno dvigajoča se izravnana površja, tem sledi gozdnata kraška planota s kopami in kotanjami v višini ca 1030 m, ki proti vzhodu preidejo v nižja ravna površja, že preprežena z dolinami, leteča še visoko nad nivojem talne vode. Končno se teren v stopnjah zniža k tretjemu delu, s „karlovški kraški plošči“, ki je prekrita z debelo odejo rdeče ilovice. V srednjem delu prevladujeio triadni in Iiadni apnenci ter dolomiti, na zapadnem in vzhodnem delu se pa pojavijo kredni apnenci, ki se jim pri obali pridruži še starejši terciar. V srednjem delu se pokažejo tudi večje ali manjše proge paleocoika. Na panonski strani se je nekdanje dno dolnjepliocenskega jezera osušilo in dvignilo. Dviganje se je vršilo tudi v notranjosti krasa, kjer :e bilo največje. Radi tega je padel nivo talne vode in začelo se je ukraševanje. Edinole Kolpa se je mogla ohraniti v celoti, ker se nahaja njeno povirje v ozemlju nepropustnih hribin.
Bela Krajina ali „Metliško ozemlje" (Möttlinger Boden), kot ga imenuje avior, tvori najsevernejši del karlovške kraške plošče in meji proti zapadu na kočevsko višavje (Rog in Poljansko goro). Površje je posejano s kraškimi dolinami in kotanjami ter sega približno do 170 190 m višine, posamezni griči pa dosežejo celo višino 230 m. Osamelci, ki so na vihu precej izravnani, nam kažejo na severu in jugu skoraj enako višino kot terasa ob strmem robu kočevskega višavja. Kraško ploščo sestavlja kaprotinski apnenec, ki je prekrit z rdečo ilovico. Manjše nadzemske vode so se ohranik le tam, kjer leže na krednem apnencu mlajše terciarne plasti. Slojišče teh glin, ki vsebujejo tudi pre-moške tvorbe, je opisel že Seidl. Terciarne p'asfi so na zapadnem robu precej premaknjene, postajajo pa proti vzhodu položnejše. Ob prelomu, ki poteka od Semiča proti Vinici, so plasti odrezane tam, kjer teorijo zapadno krilo sinklinale. Plasti so se ob tem prelomu premaknile za 600 m. Prelom se v površju, kot meni Krebs v nasprotju s Seidlom, nič več ne izraža in zavrača mnenje slednjega, da bi 5 km široka proga zapadno od preloma bila izravnana po eroziji tekoče vode. Vprašanje skuša rešiti z domnevo, da so ob lem gorskem robu delovale mlajše tektonske sile in da torej obstoja na zapadnem robu 50 km široke panoge še en prelom. Seidl1) sam prizna, da se ]e težko odločil za zgoraj navedeno misel, ki ga ni povsem zadovoljevala, in le iato, ker ni našel drugega izhoda. Toda Krebsova domneva o prelomu je tako drzna in to tem bolj, k^r je ne skuša niti dokazati. Seidl je ugotovil, da visijo (malo nagnjeni proti SU/) skladi krednega apnenca na obeh stianeh domnevanega preloma enako, proli Rožancu, Petrovi vasi ild. pa so c lo horizontalni. Tudi ni nikakih značilnih petrografskih razlik. Podrobneiša ugotov tev pa je seveda zaenkrat izključena, dokler ni najti značilnih fosilov.
Nadalje se Krebs dotika vprašanja o geološki starosti rdeče ilovice. Doslej sta bila v literaturi izražena glede tega dva nazora: Lipoldov (1858) in Sturov (1863). Od tedaj so skušali mnogi strokovnjaki reševati to vprašanje. Tučan in Kišpatič sta ga, kot je soditi, rešila s kemijskega in mineraloškega stališča in pojasnila izvor boksita (sporogeliia) in rdeče ilovice (I9l2). Glede geološke starosti boksitne ilovice nista izrekla svojega mnenja. Seidl se je odločil v svoji razpravi za Sturov nazor, ker je vid 1 pri lastrebarskem sličen položaj kot St ur pri Karlovcu. Opiral se je pri tem tudi na položaj, ki ga opisuje Gorjanovič (1893) pri Mariji Gorici ob Sotli in Teller (1 £99) pri Sevnici. Krebs pa se je odločil za Lipoldov nazor in to po analogijah iz drugih kraških predelov. Fosili ne manjkajo samo v rdeči ilovici, temveč tudi v terciarnih premogovnih usedlinah, ki tvorijo tu in tam (Črnomelj, Novo mesto itd.) podlago rdeči ilovici. Zato je umljivo, da je možno doseči le začasno rešitev lega spornega vprašanja s pomočjo analogij. Po Sturovem nazoru je rdeča ilovica \ zvezi z glino, v kateri se nahajajo ostanki kongerij. Ilovica bo sicer nekoliko mlajša, a najbrže ne bo bistvene časovne razlike, ker prehaja glina v ilovico. Dalje je še vedno odprto vprašanje, ali je rdeča ilovica eluvialna ali aluvialna. V slednjem slučaju so jo lahko reke odložile v
‘) Prof. F. Seidl je bil tako ljubezniv in mi pismeno sporočil svoji sfaliSCe in pripombe napram Krebsovemu odvojenemu mnenju, ko se sklicuie na njeqovo razpravo (Z melj ki polresi pri Črnomlju v z vezi z geološko zgodovino kr. jine, 1925). V referatu navajam le nekatere njegove momente, pripominjam pa, da se namerava prof. Seidl sam podrobneje bavili s Krebsovimi pripombami v razpravi »o terciaru v dolini novomeSke Krke*, ki jo pripravlja kot nekako dopolnilo razprave o Črnomlju.
svojih strugah, kakor misli Krebs, ali pa so jo nanesle v ponlsko jezero in jo razpro-slrle ob obalnem pasu jezerskega dna. Seidl je sicer mnenja, da je ilovica sedimenl ponfskega jezera, vendar dopušča vse fri možnosti. In čeravno trdi Krebs, da ni ni-kakih dokazov, da bi bila ilovica morska usedlina, se vendar s svojim mnenjem pr:-bližuje Seidlovemu. Kajli če je boksilna ilovica rečna usedlina, je vendar prišla z rekami ludi v pontsko jezero, kar je v bližini (lastrebarsko, Marija Gorica, Sevnica ifd.) s fosili dokazano. In če ni nekakih dokazov, ki bi izpričevali morsko usedlno, š’ ni s lem ovržena Seidlova Irdilev; ni namreč fakih dokazov, ki bi nasprotno izpričevali.
Kot mi sporoča prof. Seidl, leži pri Novem mestu (v Kapiteljskem vrhu 230 m) ra jurskem apnencu siva glina ali sivica (Tegel) brez fosilov in prehaja navzgor v drobnopeščeno rjavo ilovico. V tej se nahaja plast jedrnatega belega peščenca in v sosednjih gričih ludi bel pesek ter drobnozrnat siv peščenec. Skuona debelina plasti bo kakih 60 m. V Kapiteljskem vrhu je videl Seidl v peščeni ilovici premogov sloj 1 dm debel in stisnjen v stoječo antiktinalol Tudi nri Brusnicah na Jurjeviči (430 m) je videl v sedlu med višino 421 in 430 m ob poti v tankih plasteh (t 3 cm) rdečo in rumenkasto glino, stisnjeno v drobne valovile gubice in večjo gubo. In ta glina se nahaja ca 270 m nad Krko! Da bi se bili Gorjanci izza diluviia za toliko dvignili, je težko verjetno. Po vsem tem je torej čedalje manj verjetno, da bi bila ilovica diluvialne starosti.
Dalje govori Krebs o ostalih tektonskih linijah, razčlenjujočih v dinarski smeri grude, ki so vzhodni in jugovzhodni podaljšek metliškega ozemlja. Sem šteje planoto Bregi (538 m) med Ozljem in Ribnikom, potem Lipnik, ki je ločen od prve po 3 km širokem tektonskem jarku, ter planoto Veliko Bukovlje, ki sega s svojimi odrastki do Vinice. Vse te grude so bile v večji meri podvržene ukraševanju nego os'alo ozemlje. Kljub nizkim višinam jih šteje v isto vrsto kot 900 m visoko ležeče nivoje Gorjancev in Roga.
Strmi rob na zapadu Bele Krajine je le pri Metliki in Črnomlju razčlenjen v več teras, pri Semiču in zapadno od Vinice tega ni opaziti. Teraso 292 m pri Gorenjcih južno od Semiča primerja z višinami 300 m pri Črešnjevcu in Lokvici. Nad omenjeno teraso se nahaja v višini 410 m suha dolina, katere rečni sistem je možno zasledovati do Brezij in Blatnika. Temu nivoju prinadajo prav tako suhe doline nad Rodinami in zapadno od Maverla ter ^obljič. Zaoadno in jugozapadno od Črnomlja je zelo razvita terasa v višini 240 256 m, ki ji odgovarja tudi ravno površje Nerajčkega Cernika. Pri Dobljičah in Tanči gori se naha’a še ena vmesna terasa 330 3"0 m visoko. Obe slednii skuša spraviti v zvez" s 20 30 m nižjo teraso pri Vinici. Medtem ko je Seidl mnenja, da je ta terasa pri Zapodju dvignjena, misli Krebs, da se je le vzhodni podaljšek terase znižal.
Glavno teraso v višini 250 ni, ki ie ca 2 km š roka, tolmači Seidl k t jezersko, čemur pa Krebs ugovarja kljub tipičnim jezerskim zaokrožencem kot je n pr. Nerajčki Cernik. Njemu je merodajno samo to, da manjka jezerskih u^eH1 in in da je fransgresija, ki bi segala vsaj do 430 m, kot meni Seidl, nemogoča ker bi se moralo to opaziti tudi v zagrajenju stranskih dolin. Prav tako bi morale biti zaznatne na osamelcih obalne liniie. Toda proti Krebsu qovori dejstvo, da je Seidl opazil rdečo ilovico tudi v stranski dolini pri žel. postaji Rožni dol in prav tako pri Stavčji vasi v bližini Žužemberka. Krebs namreč opozarja, da je rdeča ilovica razprostrla čez večje ozemlje nego kongerijska glina, in to razliko on posebno povdarja. Seidl pa si jo je pojasnjeval kot transgresijo ponfskega jezera, ki ie v času svojega razvoja rastlo ali polagoma ali pa (udi skokoma s transgresijami preko prejšnje obale. Gorjanovič deli spodnji pliocen (pontsko stopnjo) v 8 oddelkov. Predzadnji ima še kongerije. Zadnji (osmi) oddelek pa sestavljajo .gelbe feine Sande lokal eisenschüssig mit brackischen Mollusken“ (Terfiaer d Agramer Gebirges, 1897). Seidl sodi. da je rdeča ilovica ekvivalent tega osmega oddelka.
Pač pa priznava Krebs, da se je ?>eidlu posrečilo najti zve?o med nofresi in geološko zgradbo tal in da je torej njegova razprava dosegla svoj cilj. Fnako ^oglaša Krebs z njegovo osnovno mislijo, da je črnomaljska (in prav tako novomeška) tiižavska plošča istega bistva kakor Rog ter Poljanska gora in da torej vel a Kossmalova misel o notranjskem in goriškem krasu, ki jo je Seidl razširil do Kolpe
V	naslednjem poglavju opisuje avtor slunjsko kraško ploščo, ki se razprostira med hrvafskim višavjem in Petrovo aoro, na severu pa meji na Kolpo. Dob a, Mrežnica in Korana so vrezale v njo globoke debri. Tu prevladuje plitvi kras, ki je prekrit z odejo rdeče ilovice. Tektonska zqradba ne prHe rikjer do izraza. Prav tako 'e zabrisan pri Generalskem Stolu nadaljni potek preloma Semič Črnomelj Vinica, da ra^i teoa primerja avtor čas nastanka ravnine z onim metliškega ozemlja. Osamelci, ki se odlikujejo po strmo odrezanih pobočjih, so ostanki višje dvignjenih grud in predstavljajo nadaljevanje stopenj kočevskega višavja. Vsled teh osamelcev in pa pomanjkanja jezerskih
(eras sklepa Krebs na rečno izravnavo, dočim je Cvijič smafral ravnino za abrazijsko teraso panonskega jezera.
Ogulinska kraška kotlina se razprostira v dinarski smeri. Ves njen severni del =e nahaja v začetnem stadiju ukraševania in je bil izravnan, ko je kotlina še pripadala samo enemu rečnemu sistemu, južni del je po rekah že močno terasiran. Najboli vidna je terasa v višini ca 350 m, ki se zniža proti vzhodu na 330 m. Poleg te se nahajajo pri Sv. Katarini še višje: 350 m, 375 m in 420 m. Ker izginejo v severnem delu vsi sledovi teh teras, skleca avtor, da je bil ta del v najmlajši dobi podvržen ugrezanju. Diference v višinah, ki jih dobi pri nrimerjavi posameznih nivojev te kotline z onimi na slunjski plošči, si razlaga s tektonsko deformacijo, ki doseže pri še višjih nivojih mnoge večje dimenzije. Dozdeva se mu, da je bilo ooulin=ko ozemlje na jugu bolj dvignjeno kol Krpelj, ki pa je z ozirom na slunjsko ploščo tudi nekoliko dvignjen.
Nato opisuje avtor podrobno višje ter nižje nivoje in terase porečja Kolpe, pri čemer se pokaže v okolici Starega trga izredno velik strmec, ki ni v skladu z normalnim ter izvaja to iz upognitve visokega krasa. Najvišje nivoje dobi pisatelj v višini 900— 1050 m v povirju Kolpe m Čabranke. ki jih Drišfeva staremu površju.
Na Kočevskem predstavMajo višine poševno dvignjene grude, doline pa tektonsko zasnovane ugreznilve, ki so bile poleg tega še po rekah izravnane. Tvorile so namreč dolgo časa erozijsko bazo pokra'ine. Ostanki nekdanjih rek so ohranjeni danes v dolinah pri Kočevju, Kočevski Reki in Briai. južni del Kočevskeaa je značilen po ozkih slemenih in širokih vmesnih ravninah. Avtor domneva, da ie bil tu tazvoj prej prekinjen, predno se je sploh mogla razviti ravnina z osamelci, kot io imamo v slunjski plošči pred seboj. Ker leži nainižja dolinska točka (460 m) ju?no od Kočevja, domneva dalje, da je teklo tod vodovje v Kolpo, toda vsled intenzivnejšega dviganja na jugu je bila sčasoma zveza prekinjena.
Porečje Kolpe je bilo v prejšnih dobah mnoqo večje nego današnje. Danes dobiva le njen zgornji tek nekako do Fare nadzemske oritoke. Suhe doline njenih nekdanjih pritokov so se dobro ohranile v visokem krasu. Ako jih zasledujemo, nas privedejo že v precejšne višine.
Na podlagi prodnih preostankov in analize oblik spravlja pisatelj nivoje pri Karlovcu (200 rrrt v zvezo z onimi pri Starem frau (400 m) in nad Ogulinom, dalje pri Brodu Moravice in Brodu na Kupi ter z višinami 800 m v povirju Kolpe in Čabranke. Na;višji nivo (t100 m) leži na robu Snežnika. Pri Kočevju so slične neološke razmere kot pri Črnomlju, radi česar skuša avtor spravili v zvezo fudi fe v višini 500 m ležeče ravnine z nižjimi (200 m) pri Črnomlju.
Na podlagi v^eh navedenih dejstev zaključuje končno Krebs, da se je kras na obeh straneh Kolpe dvignil. Dviganje je doseglo svoi višek nekako lužno od Snežnika ter proti Jadranu polagoma pojemalo. Vse to se ie moralo vršiti po njegovem mnenju koncem pliocena ali začetkom diluvija. V tesni zvezi s tem je tudi ukraševanje, ki je pričelo šele fedai, ko se je pričela nižafi čedalie boli gladina talne vode.
Krebs je svoje započete študije v naših krajih nadaljeval naslednje leto (1928) in jih razširil na južnejše ozemlje, na Liko, o čemer je preH kratkim obfavil zanimivo razpravo.2) Referat o tej študiji prinese prihodnji letnik „Geogr. Vestnika".
/. Rakooec.
Slovenci v deseflotfu 1918-1928. Zbornik razprav iz kulfurne. gospodarske in politične zoodovine. Uredil josio Mal. Znanstvena izdanja „Leonove družbe“ v Ljubljani, 1. zvezek, Ljubljana 1928. Str. 776.
Leonova družba je s to kniigo postavila slovenski spomenik prvemu desetletju našega svobodnega življenja. Odličen kroci blizu 30 pisateljev obrača v nje' pogled nazaj in motri z mirnim očesom dogodke prvih burnih let in razvoi našena političnega živ-lienja, zlasfi pa pregleduje dosedanje delo slovenskih rok in duhž. Vse to delo in vsi ti dogodki so v tesnih vezeh z zemljo, na kateri so se odioravali in zato prinaša marsikatera razprava, dasi nobena ni pisana z geografskeoa stališča, vendar fudi oodatke, ki bodo geografa zanimali. Takoi prvi dve razpravi, Korofanec: Naša Koroška in Chronisfa Sonfiacus: Slovenci v Italiji, sta nolni podatkov, ki iih bo s pridom uporabljal antropogeograf, n. pr. v odstavkih o ljudskem štetju na Koroškem 1923, o jezikovni „mešanosfi" Koroškeoa, o ljudskem štetju na Primorskem I. 1921. — Posebno zanimanje bo vzbudM H. B re n o v članek „Slovenci v inozemstvu“, ki poroča o življenju po «vetu raztresenih udov našega naroda, o Slovencih v Severni in lužni Ameriki, v Egiptu, Zahodni Evropi in Nemčiii. Literaturi o ameriških Slovencih, ki io navaja avtor pod črto na str. 119., je vsekakor treba dodati spis 1. Mladinea iz I. 1925. Mladineo je
2) Ebenheiten und Inselberge im Karst. Z. d. Oes. f. Erdk. zu Berlin 1929, sfr. 81—94.
po težavnih računih (gl. referal v GV 1926, sir. 123 ss.) prišel do zaključka, da je v Uniji 252.000 Slovencev; od teh je že več kol polovica rojenih v Ameriki. Naši ameriški rojaki so mnenje, da jih je 250.000, prevzeli očividno od Mladinea, zalo je Brenova pripomba o slovenski bahariji morda prenagljena. — |. j o van je napisal geocrafsko najvažnejšo razpravo knjige, namreč pregled glavnih produktivnih sil v gospodarstvu Slovenije. Slovenija, ki je bila pred vojno v glavnem agrarna dežela, se je v zadnjih desetih letih preorijenlirala v smeri k industrializaciji, ker so „skoro vse nove pokrajine, s katerimi prej nismo imeli skoro nikakih vezi, imele eminentno agraren značaj, tako zelo, da smo takoj uvideli svojo nezmožnost vzdrževali z njimi konkurenčni boj“ (sir. 485). Kljub temu pa smo Slovenci še vedno pretežnim delom agrarci in zato analizira lovan najprej tazvoj in položaj našega poljedelstva ler živinoreje v vseh podrobnostih. Enako obširno obdeluje nato tudi gozdarstvo, dalje industrijo, rudarstvo in končno lujski promet, pri čemer večkrat opozarja na geografske momente. V našem gospodarskem življenju vidi kljub velikim oviram slalno napredovanje. V prehrani smo pasivni, a druge panoge narodnega gospodarstva kažejo, „da smo v celoti aktivna pokrajina v okviru mlade države in ne delamo sramote niti drugim bogatejšim pokrajinam“ (str. 5^6). — Zanimive podrobnosti prinašajo tudi razprave A. Preglja o naših železnicah, it. S k u b i c a o javnih delih in 1. R o z m a n a o pošti, brzojavu in felefonu. V članku F. Lukmana o slovenski znanstveni lileraluri imamo prvo pregledno bibliografijo slovenskega znanstvenega dela po vojni.	V.	Bohinec.
„Luč“. Poljudno znanstveni zbornik IV. Zbral Lavo Čermelj. Trst 1929. Književna zadruga „Luč“.
Publikacija prinaša vrslo razprav, ki se tičejo Slovencev in Hrvatov v Italiji. Vpo-šlevajoč upravne spremembe, ki so se izvršile v letu 1928, podaja L. Čermelj politično upravni in sodni pregled Julijske krajine po stanju koncem 1 1928. Meje pokrajin se bistveno niso izpremenile, le Pulska pokrajina se je malo zmanjšala v korist Reške. Prva meri 3.703 km2 in šteje 287.470 preb., slednja 1.011 kmJ ter ima 97.368 preb. Ostali podatki se krijejo z onimi, ki smo jih navedli v lanskem G. Vestniku. Večje spremembe se ličejo občin, katerih število se je radi združevanja precej skrčilo. Tekst ponazoruje priložena karta Julijske krajine (politično upravni in sodni pregled po slanju 31. XII. 1928), ki je risana v merilu 1:400.000. Kraji imajo uradno italijansko in slovensko odnosno hrvalsko označbo. Zanimiv je pregled povoinih slovenskih in hrvatskih periodnih publikacij v Italiji, ki nemo govore o žilavem književnem dejslvovanju naših rojakov, a so morale v preteklem letu brez izjeme nehati izhajati. Aktivno kulturno bilanco podaja tudi kratek pregled knjižnih izdaj v letu 1928.	/?.	Saunik.
Kraljevina Srba Hrvata 1 Slovenaca. Izdalo jugoslovensko Novinarsko Udruženje. Ljubljana 1927.
Ta Jsijajno opremljeni zbornik je namenjen predvsem reprezentativnim in propa gandnim svrham v inozemstvu, zato vsebuje tudi članke v francoskem, angleškem in nemškem jeziku. Njegovo ležišče je v prvem, ilustrativnem delu, ki obseqa na322straneh tehnično dovršene slike iz vseh področij državnega življenja, razdeljene na 18 oddelkov. Geografu nudita obilo malerijala zlasti oddelka „Gradovi v Kraljevini SHS“ in „Prirodne lepote“, mnogo zanimivih slik nudijo pa ludi oddelki o zgodovini, umelnosli in arheologiji, o poljedelstvu, gozdarstvu, rudarstvu, prometu in industriji. Vendar nas z ozirom na reprezentativni namen knjige niti izbira niti razvrstitev slik ne moreta popolnoma zadovoljiti. Tako se bo marsikdo opravičeno vprašal, s čim reprezentira kopališče Ilidže baš listih par gredic na sir. 310 ali pa, kako pride „Inž. M. Lj. Trifunovič, Beograd, in-dusfrisko-fehnični koncern“ na str. 322 med — prirodne lepote. Kljub sličnim slabostim pa imamo tudi v tem zborniku lep ilustrativen materijal, ki nam vzbuja le obžalovanje, da naša šola še danes — ob desetletnici nove države — nima sličnih učil za geografski in domoznanski pouk. Za našo šolsko politiko in naše knjigotršlvo aofovo ni razveseljiva ugotovitev, da še vedno veljajo besede, napisane pred leti na tem mestu (G. V. 1925, p. 127): „Naravnost čudno pa je, da se v šestih letih ni našel podjeten založnik, ki bi izdal serijo stenskih slik naših gora od Triglava do Kajmakčalana, naših lezer in slapov, narodnih tipov in noš in zlasli naših mest, lako da moremo še danes pokazali učencem n. pr. Beograd le na razglednici, dočim so včasih po vseh šolskih kotih visele slike Dunaja!“
Tudi v drugem, lekstnem delu knjige bi si želeli marsikaj drugače. Predvem oči-luje isto nesistematičnost in nesorazmernost v izbiri in obdelavi gradiva, ki odlikuje večino naših zbornikov z znano „Narodno Enciklopedijo“ na čelu. Tako je obravnavana ,,L’ari serbe au Moyen-Age" na štirih straneh, dočim so namenjene vsej »Umetnosti
preteklih dob v Sloveniji, na Hrvafskem in v Dalmaciji“ samo Iri sfrani in poleq „Sa-vremene jugoslovenske umetnosli“ ima edino in baš .Umetnost v Vojvodini“ še posebno obširno poglavje. Enako nesorazmerno so opisani „Gradovi Kraljevine SHS*, kjer je posvečeno n. pr. Celju in Ptuju natanko še enkrat toliko kot Ljubljani in Mariboru. Poleg legi poglavja o mestih in Cvijičevega članka o „Geography of the Kingdom of SHS” bodo geografa zanimali zlasti članki o gospodarstvu in prometu, ki imajo tudi par kartog afskih prilog. Tujski promet v Sloveniji obravnava poseben članek, čigar sklemi stavek „daS in der Unkenntnis der slov.misch n Sprache kein Reisehindernts vorliegl, da der Großteil der Bevölkerung auch die deutsche Sprache versteh!“, se nam zdi pa vsaj odveč, ker predvsem ni resničen in če bi bil, bi prmenil samo neumestno priznanje naše germanizacije. Da laka germanofilska reklama našemu tujskemu prometu ni neobhodno potrebna, dokazuje n. pr. Dalmacija.	5 Kranjec.
Škerlj, B, Prispžvek k Anihropolopii Jihoslovanü. Disertacijski spis. Anthropologie V.. čis. 1.—2., 19?7.
Avtor objavlja rezultate, ki jih je priHobil z merjenjem in izpraševanjem visokošolskih dijakov v Pragi. Materijal obsega 60 opazovancev, vrsta torei ni velika, ni pa tudi homogena: 21 Hrvatov, 20 Slovencev, 11 Srbov, 5 Slovakov, 1 Čeh in 2 Jugo-slovana 1 Slovaki in Čeh ne sodijo v razpravo, če pa služijo za primerjanje podatkov, bi kazalo naslanjati se na širše opazovane vrste. Končno še 2 jugoslovana. Ta dva bi se morala narodnostno točno razpredeliti, kajti sicer obstoja nevarnost, da se smatrala oba tudi v antropološkem smislu za „Jugoslovana“.
Materijal je zelo skrbno in natančno predelan in bo marsikomu tudi izven mej naše kraljevine prav dobrodošel, zlasti ker je priključen spisu še resime v francoskem jeziku.
Avtor je primerjal svoje izsledke z onimi prejšnjih raziskovalcev, v kolikor se skladajo njih metode z njegovimi. V tem oziru se tudi strinjajo njegovi rezultati s prejšnjimi. Važna je med drugimi ugotovitev lepo izražere brahikefalije, ki je v skladu z raziska-vanji tujih avtorjev. Precejšnega pomena je, četudi mala, razlika v lobanjskih merah in barvi las ter oči, ki naj bo značilna za posamezne narodnosti. Najbolj pa bo zanimalo strokovnjaka, kako naj se razdeli materijal v znane evropske rase, v kolikor je to sploh mogoče. V to svrho se naslanja avtor na Lebzelterjevo razdelitev v lipe, uporabljajoč pri tem barvo oči, las in višino individva. Pri vsakem lem tipu razlikuje še tri pododdelke, upoštevaje pri vsakem še lobanjski indeks dolžine in širine. Brez slednjega sodi v tretji tip (temne oči, temni lasje, velikost poljubna) 19 poedincev, v 9. tip (svetle oči, temni lasje, velikost pol ubna) pa 15 (pri določitvi eventualnih jugoslovanskih tipov je neobhodno potrebno izločili Čehe in Slovake!). Poleg tega pa niso vsi poedinci uporabni, ker beležijo nekateri v ascendenci tujo kri (štev. 53, 27, 66, 23, 67, 82, 56, 20 in 69), tako da niso preiskani poedinci čisti zastopniki eventualnega tipa. Tako pridobljena tipizacija bi bila še zanesljivejša od avtorjeve, ker bi še nekaj izpremenila na končnem rezultatu. Vendar bo držala trditev, da sta najbolj zastopana 3. in 9. tip, to je hiperbra-hikefalni do brahikefalni temnih oči in temnih las do velikosti 169 cm (dinarski tip) ter brahikefalni svetlih oči in temnih las. Skoda, da ne najdem o obliki lobanje nikakih pripomb, če ni lobanja v zatilju kot da bi bila odsekana itd. Za oni 9. tip uvaja avtor začasno ime predalpsko-panonskega človeka ali severnega jugoslovana. Poslednji izraz bo služil toliko časa, dokler se ne najdejo iste kombinacije tudi izven naše domovine. Zanimivo pa je za ona dva Jugoslovana (sigurno ne Slovenca), da je jeden dinarec, drugi pa predslavitelj 9. tipa,
Z naslovom slike štev. 69 se pa ne morem strinjati, ker bi izraz „tipični Jugoslovan“ mogel zavajati v zmoto, češ, da je to edini lip jugoslovanski, dočim je to od obeh ugotovljenih tipov oni temnih las.
Materijal je za enkrat premalo obširen, da bi dopuščal dalekosežnejše sklepe, vsekakor je prav razveseljivo dejstvo, da se je pričelo resno s podrobnim raziskavanjem naših ljudi, da se vsaj nekoliko razjasni tolikanj zamotano vprašanje rasne sestave Jugoslovanov. Podjetnemu raziskovalcu pa želimo na tej poli še mnogo uspehov!
A. Košir.
Enrlco AcI Monfosca, Le Minoranze Nazionali contemplate dagll Atti internazionali. Volume primo: Paesi baltici e deli’ Europa Centrale. Volume secondo: Paesi danubiani, balcanici e Turchla, Vallechi Editore Firenze. 1929.
Literatura o narodnih manjšinah se v zadnji dobi množi nenavadno naglo. Obravnavajo se manjšine z najrazličnejših vidikov,] geografsko, historično, mednarodno
pravno politično, propagandno in jezikovno. Seveda rezultati razprav niso vedno zadovoljivi, ker se avtorji ne povzpno vselej na objektivno, naučno neoporečno stališče.
Pričujoča knjiga je dosegla pohvalo v italijanskih geografskih revijah, kjer se posebno naglaša njena objektivnost (L' Universo. X. št. 3 p. 364— 365; Bolletino della R. Societa Oeografica Italiana, Serie VI. — Vol. Vi. p. Ill —112). Poglejmo si na nam najbližjem primeru, koliko vrednost ima v resnici knjiga.
V	X. poglavju obravnava E. Aci Monfosca narodne manjšine v Jugoslaviji.
Pravi, da je težko določiti statistične podatke zanje. Nemce računa na 650.000, ne razloži pa, kako je prišel do te šlevilke. Navede tudi naše uradne navedbe (pri tem bi se mogel poučiti, da se je število 513.472 radi obmejne korekture pri Žombolji zmanjšalo za skoro 11.000, tedaj na okroglo 503.000) ter aproksimafivne navedbe raznih avtorjev; pri Lakalošu in Stojanoviču, ki sta računala 1,030.895 Nemcev, ne pove, da sta jemala Jugoslavijo s Temišvarom, Bajo, Mohačem, slovensko Koroško i. t. d. (19191). Kako utemeljena je Monfoscova cenitev, moremo sklepali po njegovih navedbah za Vojvodino, kjer računa 30°/o Nemcev, dasi jih je le 23'8°/0- Med mesti v Sloveniji, kjer so Nemci močneje zastopani, navaja tudi Novo mesto in pravi, da tvorijo kmetsko prebivalstvo razen v predelu pri Apačah in na Kočevskem tudi v „Miesstal“, (p. 38)
Slično taktiko vporablja pri drugih manjšinah. Za Madžare navede najprej našo uradno statistiko (472.409), potem pa madžarske navedbe (700.000)- Da bi se zdela njegova cenitev 600.000, ki je zopet tudi tu ne utemelji niti najmanj, verjetnejša in pravičnejša, citira zopet Stojanoviča, ki ima 850.0C0 Madžarov, a tudi tu zamolči, da je Stojanovič računal k Jugoslaviji veliko večje dele Ogrske (41.750 km2, 2,675 232 preb.), nego smo jih v mirovni pogodbi dobili (19.702, km* 1,380.413 preb.) Dvomim, da bi se to zgodilo samo iz nevednosti; v vsakem primeru pa nam nudi merilo za znanstveno vrednoti knjige.
Slično je pri Rumunih, ki jih navaja skupno z Aromuni v Makedoniji in jih računa 400.000 do 500 000, v pregledu 1. del str. 12 pa le 4C0.000, namesto 229.398, kolikor jih je po naši uradni statistiki.
Turke računa na 90.000. E. Aci Monfosca bi se mogel poučiti, da jih je naša uradna statistika naštela 150.322.
Zalo pa računa Albance na 700.000, namesto 441.740 (— avtor navaja 418.937) po naši uradni statistiki. Kačaki so mu kot .stari rumunski hajduki" in pozna le srbska nasilja nad albanskim življem, kakršnihkoli slabih lastnosti albanskih ne omenja.
Poglavja o „Bolgarih in Bolgaro-Macedoncih“ ne bom analiziral, saj si že po na-navedenem ni težko predstavljati, kako ga je Monfosca uredil: dovolj je, če naglasim, da omenja srednjeveško srbsko gospodstvo v Makedoniji samo z navedbo, da se je Dušan Silni, ko je osvojil Makedonijo, oklical za carja Bolgarov (p. 48). Bolgarov in Bolgaro - Makedoncev računa 650.000 in sicer 500.000 Makedoncev ter 160.000 Bolgarov, ki po njegovem mnenju stanujejo v pirotskem okrožju in v Pomoravju ter v Caribrodu. L. Tesnižre, ki je objavil v knjigi A. Meillet, Les Iangues dans 1’Europe nouvelle (Paris 1928) posebno razpravo StatUlique des langues de 1’ Europe, navaja za Mace-cedonce v Jugoslaviji 578.318, a za Bolgare, ki jim povsem pravilno prišteva samo prebivalstvo v obmejnih predelih ob Timoku, pri Caribrodu in Bosiljgradu, ki jih je morala Bolgarija kot mejno korekturo prepustiti Jugoslaviji po 1. 1918., vsoto 68,457. Skupno število Makedoncev in Bolgarov je tedaj pri Tesničreu precej isto kot pri Monfosci. Dejansko ni Tesnižreovo število Makedoncev nič diugega kol — celotno število prebivalcev „s srbskim ali hrvafskim malernjim jezikom" po naših uradnih podatkih in sicer v okrugih Tetovo, Skoplje, Kumanovo, Ohrid, Bilolj, Tikveš in Bregalnica. Pri tem pa niso odračunani nili doseljeni Srbi odn. Hrvalje in računani so seveda ludi muslimani našega jezika, ki jih je v navedenem ozemlju okroglo 35.000. V gornjih številkah imamo torej Makedonce v maksimalnem leritorijalnem obsegu in v maksimalnem številčnem razmerju.
Monfosca pozna v Jugoslaviji ludi črnogorsko manjšino, črnogorsko narodnost; sklicuje se pri lem na zgodovino črnogorske državne samostojnosti in na znano akcijo regijonalislov, pristašev pokojnega kralja Nikole. Črnogorci so mu narod, s silo podrejen Srbom; sklicuje se pri lem tudi na dejslvo, da ,..„un atlivo brigantaggio politico anliserbo ž ancora vivo principalmenle nei dislrelli di Novi Pazar, Prijepolje, Bijelo-polje“ (II. p. 63). Sklicuje se fedaj na kraje, ki sploh niso spadali k historični Črni gori, saj ji je bilo Bijelopolje priključeno šele po I. 1913, a Novi Pazar ler Prijepolje sploh nikdar
Slovanski muslimani Bosne - Hercegovine so mu nacijonalno - verska manjšina. Pravilno naglaša, koliko pomenijo v bližnjem orijenlu verske razlike osobifo med muslimani in krisliani, iti pravi, da je Ireba lu vero smalrati — kol enega poglavitnih faktorjev, določujočih narodnost. Toda kako drugače obravnava bolgarske Pomake v v Rodopskem gorovju, pri katerih naglaša momente, ki jih družijo s pravoslavnimi Bol-
gari (II. p. 175).	In kako šele pri Albancih, ki so vendar ludi v bližnjem	orijenlu in po
veri razcepljeni	na tri dele; lu n. pr.	niti ne navaja	verske slalisfike in	hiii naglašati,
kako se utrjuje narodna skupnost kljub verskim razlikam, osobilo napram Grkom (II. p, 192 sl.). Pri bosanskih muslimanih stremljenja za nacijonaliziranje niti ne omenja. Navaja, da jih je po avstrijski statistiki iz 1. 1910 okrog 600.000, skupno s srbskimi muslimani pa jih računa na 800.000. V resnici jih je Avstrija 1.1910. naštela v Bosni -Hercegovini 612.134, naše štetje 1. 1921. 588.247, a v Sandžaku okroglo 100.00. Tako točne so statistične cenitve gospoda Aci Monfosca.
Naši Prekmurci so mu tudi narodna manjšina pod imenom Vendi. Pripoveduje, da so v memorandih na pariški konferenci protestirali zoper to, da bi se asimilirali s Slovenci, trdeč, da nimajo ničesar skupnega z drugimi Jugoslovani in da tvorijo narodnost zase (II. p.	65). Njihovega števila	ne navaja, na	karti jim je dodelil	zapadno polovico Prekmurja,	vzhodno pa je podelil	Madžarom.
Imenitno se mu je primerilo s Krašovani. Računa jih (kot slične Srbom, vendar katoliške vere) tudi med narodne manjšine in jih ceni na 30 40.000. Ali prezrl je, bodisi vedoma ali nevedoma, da so Krašovani ostali v rumunskem Banatu, precej daleč od naše meje (njihovo število znaša največ 10.000). Kljub temu jih navaja med manjšinami Jugoslavije in tako dobi skupno s Šokci, ki jih ceni na 60-70.000 in na 50.000 cenjenimi Bunjevci, katerih jezik je zanj med (!) srbskim in hrvatskim in ki zahtevajo v zadnjih letih zase „posebno etnično individualnost", vsoto 150.C00 več za manjšine.
V	resnici je Bunjevcev in Šokcev v Vojvodini okroglo 108.000.
Niti Židov ne šteje po uradni statistiki (64.159), marveč po Rusu, samo da jim more dati 72.000.
Pozna pa ludi morlaško narodno manjšino. In sicer so to prebivalci dalmatinske obale, „nedvomno ilirsko-romanskega izvora“, šele nedavno slavizirani, ki pa imajo določno zavesi svoje etnične individualnosti, kakor se je pokazalo ob času italijanska okupacije. Števila zanje ne navaja, na karti (II. p. 107) pa jih je označil domala od Reke do Kotora.
Odstavek o dalmatinskih Italijanih seveda ne mere biti objektivna analiza dejanskega etničnega stanja in njegove geneze, kakor bi bila dolžnost znanstvenika, marveč je historično-polilični sestavek po načinu vsakdanje politične propagande. Navaja, kako se je zmanjševalo število Italijanov v Dalmaciji, pripoveduje, da je optiralo za Italijo okrog 14.000 Dalmatincev i. t. d. Vendar si v statističnem pregledu ni upal napisati ni-kake številke za ifaliiansko manjšino.
Razen tega računa še slovaško (80.000), malorusko (14.241) in poljsko (15.000) narodno manjšino.
Seveda se po teh računih avtorju posreči, da zmanjša število Srbov, Hrvatov in Slovencev na 7,590.000 ler da more dodeliti 37% manjšinam.
Kakor je že iz naslova razvidno, obravnava E. A. Monfosca narodne manjšine samo v Srednji in deloma v vzhodni Evropi, ne pa n. pr. v zapadnih državah. Posebno pa je značilno, da pri njem ni govora o manjšinah v Italiji.	Anton Melik.
Časopis vlasfeneck(žho spolku musejnfho v Olomoucl. Redakčni rada: G. Dloucha, Dr. M. Remeš, Dr. B. Vybfral. Roč. XXXVIII—XL. - Rok 1927-1928. Olomouc.
Že v prvem letniku Geografskega Vestnika smo opozorili na pričujočo revijo, ki je medtem že zopet izdala troje debelih letnikov. S posebnim povdarkom moramo podčrtati vrline te odlične muzejske publikacije, ki ji je le malo enakih O njeni življenjski sili ne priča le resen znanstveni nivo in velik krog odličnih solrudnikov najrazličnejših panog vede, to dokazuje tudi zelo redno izdajanje snopičev, ki ne pozna zakasnitev. Tudi se mora naglasiti, kako vešče roke ima uredništvo, ki je razporedilo razprave po znanstvenih panogah, tako da je vsak letnih harmonična celota zase.
V	38. letniku (188 strani) nas zanima predvsem geološka študija j. Kouleka o globinskih razmerah jurskega morja okoli Brna, pri čemur se avtor opira na najdbe petrografskih sedimentov in ostankov morskih živali. ]. Avgusta popisuje novoodkrilo HnSvotinsko jamo, ki se nahaja ne daleč od Olomouca. O mineraloških razmerah Sil-perskega okraja nas seznanja T. Krul. Nato slede doneski iz področja botanike, zoologije, arheologije in zgodovine. Letnik zaključujejo objave arhivov in poročila o raznih muzejskih zbirkah.
Uvodna razprava B. Vy bi ra la v 39. letniku je posvečena šestdesetletnici zaslužnega predsednika Muzejskega društva v Olomoucu M. Remeža, ki se je kot znanstvenik nveljavil ne le na Češkem, ampak tudi v tujini. Iz pregleda njegovih spisov izhaja, da se je bavil predvsem z geologijo, paleontologijo in zoologijo. Pisal pa je tudi hislorično-literarne razprave. Nas se tiče njegova študija „Eocen v Novi Baški na otoku Krku* ter
prispevek k zgodovini narodnega prebujenja Slovencev. Geološki del zavzema poročilo R. Kellnerja o slrafigiafskih in leklonskih razmerah južne Moravske (z geološko karfo na podlagi kartiranja iz 1. 1923). Na podlagi mestnega arhiva je napisal V. Nešpor donesek k topografiji hiš v Olomoucu. V literarnem delu je priobčen zelo tehten bibliografski prispevek (D. Našica) o Podkarpatski Rusiji.
40. letnik prinaša uvodoma predhodno razpravo B. Müllerjao geološkem mapi-ranju sekcije Sv. Kopeček— Hrubž voda pri Olomoucu (z geološko karto). V historičnem delu podaja j. Laus v obsežni študiji o gojitvi prirodnjh ved v Olomoucu od I. 1500. dalje zares sijajen prispevek o kulturnih razmerah mesta, ki je bilo zlasti sprva kot sedež vseučilišča (1574- 1860) pomembno znanstveno žarišče. Da si je ta sloves ohranilo do današnjih dni, je zasluga znanstvenih društev, ki so se na to osnovala, predvsem Muzejskega društva; v najnovejšem času se opaža tudi kulturni vpliv Brna.
Obilica referatov in ocen v vsakem letniku najlepše priča, kako znatna je produkcij prirodoslovnih, zgodovinskih in arheoloških publikacij pri Čehih. V časopisu so tudi ocenjene sledeče naše publikacije: Geografski Vestnik II., Slovenski bijografski leksikon, Časopis za zgodovino in narodopisje, Glasnik zem. muzeja u Bosni i Hercegovini in Stanojevičeva Enciklopedija.	/?.	Saunik.
Heritsch Franz: Die Entstehung der Hochgebirgsformcn. Graz 1927. str. 170. Pred leti nam je F. Seidl s knjigama o Savinjskih planinah pričel podajati sliko naših visokih Alp. Seidlovo delo je ostalo do danes edino znanstveno navodilo za razumevanje enega dela naših visokih planin, preglednega očrta vseh naših visokih Alp pa še nimamo. Nastanek visokogorskih oblik v avstrijskih Alpah je napisal Avstrijcem graški geolog in morfolog I. Heritsch.
Predpogoj za razvoj visokogorskih oblik so globoke doline z reliefno energijo najmanj 1000 m. Višine in oblike vrhov zavihe od hribin, še bolj pa od razporedbe dolin; kajti razvoj dolin razbija grebene, razvoj krnic pa ustvarja ostre grebene. Večina visokogorskih oblik izvira iz ledeniških dob, ki ju imamo v Alpah ugotovljeni dve. Centralni morfološki izraz visokega gorovja so krnice ali okrešlji; pod njim začno prevladovati srednjegorske oblike tako, da imamo povprečno mejo med visokim in srednjim gorovjem v Alpah v višini 2000 m, nikoli pa pod 1700 m. V Centralnih Alpah imamo jasno krniško izohipso, katere v Apneniških Alpah ni; plastika krnic v Centralnih in Apneniških Alpah je različna. Pri razvoju krnic zastopa Heritsch misel preperevanja in denudacije krničnih strani in nastopa proti istočasnemu vravnavanju krničinega dna.
Visokogorske ledeniške površi in visoke police so členi in ostanki preddiluvijalnega reliefa pokrajine. Na podlagi študija raznovrstnih stopenj v dolinah, izoblikovanih po ledenikih, pride Heritsch na temelju ugotovitev v Adamellu in v Turah do naziranja, da so nastala korita na osnovi bočne erozije tekoče vode ter da so rame kontastih dolin ostanki preddiluvijalnih dolin, tako da so kontaste doline in terasaste krnice v svoji osnovi delo predledeniške vertikalne, bočne in regresivne erozije in da je tem osnovam eksaracija samo vzela ostre oblike. Proti Penckovemu stališču, da imamo kontaste doline samo tam, kjer so se Alpe v ledeniški dobi nahajale v fazi dviganja, navaja konkretne protiprimere.
Sedanja površina Alp ni v skladu z njihovo notranjo zgradbo; vsaka alpska tektonska enota ima lastno gladino vrhov. Mnogo visokoalpskih dolinskih sistemov, v katerih so doline uvrščene druga v drugo, kaže radi majhne širine dolin in bližine hrbtov' da niso bile Alpe še nikoli relativno višje kol so danes. Vodna erozija se je sunkoma zajedala v relief, ki je postal iz položno valovite starolercijarne pokrajine polom sunkovitih dviganj visokogorski, kar dokazujejo klasični primeri iz Lessinskih Alp. Na podlagi dejstva, da mora imeli oživljena erozija vzrok v dvignjei em terenu in na podlagi plasti predalpskih sedimentov sklepa na štiri faze v dviganju Alp: začetek miocena, začetek pliocena, začetek in konec diluvija. Gornjediluvijalnemu dvigu in temu sledečemu učinkovanju eksogenih sil sledijo ledeniki in eksaracija. lasno je to izraženo v južnih apneniških Alpah od Brente do Krasa. Visoke denudacijske površi Severnih apneniških Alp so neodvisne od lege slojev ter so nastale vsled dvigov, ki so povzročili strme robove in stene, v katerih je nastopila erozija. Z morfološko analizo „augensleinskih" planot v Severnih apneniških Alpah pride do zaključka, da so Sev. apneniške Alpe v starem lercijaru predstavljale valovito podkrajino, skozi katero so vode transportirale predalpsko molaso. Analogno južnim- in severnoapneniškim alpskim visokim planotam so v Centralnih Alpah ploskve ledenišč. Današnje visokogorske denudacijske površi južnih in Severnih apneniških Alp ter ploskve ledenišč v Centralnih Alpah so dvignjeni ostanki spodnjemiocenske alpske pokrajine. Od eksogenih sil pa sta na plastiki visokogorskih alpskih oblik sodelovali v prvi vrsti regresivna erozija in eksaracija.
Materijal, s kalerim gradi, in ideje, na kaferih postavlja svojo morfološko zgradbo, obvlada Herilsch popolnoma. Duh in način podajanja pa kaže, da je hkrali knjigo pisal
Hettner A. Der Gang der Kultur über die Erde. 2. izd. Leipzig - Berlin
1929. str. 164.
Zgodovina se pri podajanju razvoja kulture omejuje na določen delokrog, radi česar ni planetarna. Etnologija vpošteva bistveno samo današnji čas in zanemarja zgodovinske narode, socijologija pa izhaja od predpostavljenih idej in preveč generalizira. Vplivi, katere izvaja vedno in povsod površina zemlje na razvoj človeka in kulture, poleg lega pa razvoj kulture na našem planetu v njegovi geografski odvisnosti niso prišli do izraza niti v zgodovini, niti v etnologiji in ne v socijologiji.
V	filozofskem uvodu postavi Hettner podlago pojmovanju človekovega razvoja, ki je utemeljen po kakovostih pokrajine, od katerih odvisi intenzivnost človekovega udejstvovanja na zemlji kol na pozornici zgodovine. Nastoju in pojavu človeka sledi razvoj ras in geografsko utemeljenih kultur. Rase, prirodni in polkulturni narodi nas uvajajo v staro ofijentalsko, indijsko, vzhodnoazijsko in staroameriško kulturo, mediteranska antika pa v evropsko kulturo srednjega in novega veka. Ta kultura je zemljo evropeizirala, naj-preje z odkritji, nato pa z vsestransko kolonizacijo in prevladujočimi duševnimi vplivi. Z evropeizacijo zemlje se je razvila planetarna medsebojnost, ki se kaže v širjenju in mešanju človeka, v razvoju prekmorskega prometa in v evropeizaciji prekmorskega gospodarstva, v planetariziranju idej in v vseobsegajoči politični ekspanzivnosli, proti kateri nastopajo vedno bolj emancipirana in evropeizirana ljudstva.
Hettnerjevo delo ni niti zelo obsežno, niti nima novih geografsko fundamenlalnih izsledkov. Izredna važnost knjige pa obstoji v metodi obravnavanja geografskih temeljev kultur in v pogostih mislih, ki nudijo vsepovsod vzpodbudo za nakazane geografsko nove, z zgodovinskih, socijoloških in etnoloških vidikov že obravnavane probleme. In to je danes, ko se pod firmo geopolitike obravnava mnogo na način, ki vzbuja nevarnost, da bo geopolitika postala geografiji in narodnemu gospodarstvu to, kar je filologiji poljudna etimologija, odrešitev geopolitike, pa tudi antropogeografije. Melodično je pokazal Hettner, kako reševali probleme kulturne geografije in geopolitike, s čimer je dosedanji melodik in filozof nemške geografije postal pred Haushoferjem tudi metodik in sistematik geopolitike.
Za današnji čas, ko se ekskluzivislično idealistično in ekonomsko gledanje kulturnega razvoja izživlja v prikrojevanju zunanjosti zgodovinsk h dob, je še posebno važno, da je Hettner jasno in brez sholastično predpostavljenih nazorov izluščil iz razvoja človeka bistvene predpogoje kulture, katere predstavljajo geografske lastnosti zemlje
turist turistu.
Franjo Baš.
Franjo Baš.
rjiacHHK reorpa4>CKor Apy-lutba, CBecKa XIV, Beorpa« 1928.
Meja med balkanskim polotokom

in njenih plemenih s karakleristiko njenega historičnega razvoja. M. S. Filipovič zasleduje nekdanje gospodarstvo v okolici Visokega v Bosni, predvsem tudi nekdanje vinogradništvo, ki je danes tod popolnoma izginilo. — S. M. M i 1 o j e vi č poroča o spele olo-ških proučavanjih Popova polja v 1. 1925. -1928. - L. M a r č i č razpravlja o prebivalstvu Zadra, njegovem poreklu in lastnostih, o njegovem gibanju in migracijah lekom zgodovine ter končno o današnjem stanju, predvsem tudi o položaju okoliškega prebivalstva v nov.h razmerah. — V Črno goro nas povede I. R a d u 1 o vi če v članek o Podgorici.
—	P. Vujevič nadaljuje svoja izčrpna raziskovanja o podnebju Hvara in bo tako ta otok tudi s te strani temeljilo proučen. — A. Melik prikazuje v članku
in evropskim trupom“ najprej historično - politično in geografsko mejo in povdarja zlasti važnost Panonskega ali Srednjedonavskega nižavja kot križišča vplivov iz srednje in vzhodne Evrope, Balkana in Italije. V odslavku o etno-politični meji obrača pažnjo predvsem kompliciranemu položaju slovenske zemlje, in sicer osobito z ozirom na nemško-slovensko narodnostno mejo, ki jo avtor smatra za historično povsem normalen pojav, kakršnega najdemo v Evropi v vseh mejnih zonah, predvsem na vzhodnih, aktivnih zonah evropskih narodov. V zvezi s lem razpravlja tudi o subjektivnem in objeklivnem pojmovanju narodnosti.
A. Lazič razpravlja o ekonomskih centrih Homolja in Zvižda, pokrajin v porečju Mlave in Peka, V. S. Radovanovič pa o Narodni hrani v Ma-rijovu.
Slede manjši članki o prebivalstvu Caribroda, o nekaterih jamah Popovega
polja, o naseljevanju Poljičanov na Braču, o geomorfologiji Belocrkvanske kolline, o gospodarskem življenju Kruševca in o prebivalstvu Šfipa.
Lis) zaključuje obširen pregled lite-lure in geografska kronika. gv
H r v a t s k i Geografski Glasnik, broj 1. Potporom oblasne samouprave izdaje i ureduje prof. dr. Artur Gavazzi, Zagreb 1929.
Z letošnjim letom je stopila ob stran beograjski in ljubljanski geografski reviji še zagrebška in s lem izpolnila g oboko vrzel v razvoju naše geografske literature. Prvi zvezek ima poleg uvodnih besed urednika prof. A. Gavazzija naslednjo vsebino :
Sij. Ratkovič razpravlja o geografskem kvocijentu pritiska, o pojmu, ki ga je v politično geografijo uvedel A. Supan; upravičeno ugotavlja, da sloni na enostranskem precenjevanju le enega faktorja, namreč absolutnega števila prebivalstva sosednjih držav, ne vpošteva pa istotako važnih momentov, kakor so n. pr. matematični in fizikalni položaj države, dolžina meje in njena kakovost, klimske prilike, prirodno bogastvo, poleg absolutnega posebno tudi relativno število prebivalstva (gostota), stopnja gospodarskega razvoja, vojaške organizacije, socijalna struktura in politična zrelost prebivalstva, narodnostne prilike, medsebojno razmerje sosednih držav itd.
A. Gavazzi nadaljuje v ljubljanskem .Geografskem Vestniku“ I. 1925. započeti članek o horizontalnem razporedu največjih in najmanjših povprečnih mesečnih padavin na Balk, polotoku; nadalje objavlja svoja opazovanja glede Briicknerjeve periode in v v članku „Ein Trockengebiet in jugosla-vien“ korigira G. Hellmannovo mnenje, da v naši državi ni predela z letno množino padavin pod 500 mm; opazovanja v dobi 1923-1928 dokazujejo za velike predele Makedonije baš nasprotno.
Dr. M. Š e n o a loči v razpravi „Die Typen unserer Städte" pri hrvafskih mestih sledeče tipe: 1.) južnoevropski tip, posebno ob morskih zalivih (Bakar, Nin, stara Salona, Kotor itd.), ob izlivih rek v zalive (Novigrad, Šibenik), dalje vrh ska-line nad obalo (Omišalj), ob morskih kanalih, česfo na obeh straneh (Zadar, Korčula - Orebiči, Split), potem v svrho o-brambe ob prelivih (Trogir), ob izlivih rek (Reka, Omiš, Mefkovič, tudi Gradiška in Tržič) in končno v notranjosti ob robu kraških planot (Knin, Sinj, lmotski itd.)
—	2.) s r e d n j e vr o p s k i I i p, n. pr. pod utrjenim gradom (m. dr. Zagreb, Ljubljana), na sotočju dveh rek ali blizu njega
(Zemun, Vukovar, Sisak, Brod n/S, Osijek. Varaždin), v zavojih reke (Novo mesto, Kostanjevica. Petrovaradin), redkeje blizu izvira (Sarajevo), dalje mesta, nastala vsled historičnih vplivov, n. pr. rezidence, skupščine itd. (Nin, Biograd, Križevci itd.), ali cerkvenih središč (Dakovo), dalje .suburbia“ (Virovitica, Požega, Koprivnica, Slunj, Samobor, Udbina), ob prometnih črtah (Gospič, Brod n/S), na k ižiščih cest (Vinkovci, Zagreb, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Varaždin), v bližini prirodmh bogastev in industrije in končno „krajiški“ tip (Kar-lovac, Glina, Petrinja itd.)
St j. Ratkovič razpravlja o pisavi geografskih imen in nasprotuje pre-nosu fonetične pisave tujk, kakršno uporablja cirilica, tudi v latinico. Dr. S. Škreb obravnava mesečni povpieček meteoroloških elementov v Zagrebu in njih spremenljivost, a M.Kovačevič re'erira o meteoroloških poročilih Geofizičnega zavoda v Zagrebu.
Končno objavlja 1. Rubič pod naslovom „Isoaša na Biokovi" zelo Izčrpno šfudijo o planšarstvu v tem gorovju z natančnim seznamom planšarskih naselbin, bogatim statističnim in ilustrativnim ma-terijalom.
Zvezek zaključuje širši publiki namenjena rubrika .Naše slike", referati o literaturi in različne statistične, imenoslovne in druge informativne beležke.
Sv. Ilešič.
T/iacHHK Et h o rp a c k o r My-seja y Beorranv III. 1928. - Ct.Mh-jaTOBHfc: OÖHMajH y Pt caBH. — Ct. TaHOBuh: HeuiTO o Ay*y «eHrajin-Teiy Hauiera Hapofla oko 'Beebe.nHje. — 4>p. E a oj: BcTpertaie y C/iOBemijH.
r /i a c h n k CKoncKor HayHHor p y iu t b a III. 1928. Oaejiefbe npyii'tBe-HHx HayKa. — T. P. TiopijeBHk: Hep-Ke3H y Harnoj seMJbii.
P ji a c h m k Cnoncitor HayiHor flpywTBa. IV. 1928. ÜAe^CH»e npiipoA-hhxHayi<a 1. — Fl.C.JoBaHOBHfc: KaocHe nojaBe y nopeiy. — B. C. PaaoBaHO-BHfc: Ma,™ fleHyaau,HOHn o6nuun rHaj-cHor 3eM/bHuiTa — npn/ior na JywHe Cp6nje. — B. Bajuk: MMHepajjne n ji>e-KOBHTe BOfle v JywHoj Cp6njn. — n. C. JOBaHOBuh : npmior xHapoJioruju lywne Cp6nje.
TjiacHiiK 3eMajbcitor m y s e j a y Eochh h XepueroBBHH. XXXIX.
1927.	CapajeBo. — I. cb.: 3a npnpoßHe HayKe. — "B. FIpoTnh: Xnßoo6no.nou]Ke h a/iaHKTOH-cryflHje na jeaepiuwa Bo:He h Xepi^eroBHHe IV. — Bop. JK.Mmio-jeBHfc: Ojtpbo Bhc. — II. cb.: 3a xh-CTopHjy n exHorpa^njy. — M. Kapaßa-hobhr: 0 THnoBHMa Kyha y Bochh.
Rudarski i lopionički Vesnik. Organ Udruženja rudarskih poduzelnika Kraljevine SHS. God. I. Beograd 1929. Br.1. — Ing. D. F. K o I aF: Stvaranje teške industrije u Kraljevini SHS. — Dr. V. Vrhunec: Slanje ugljarske industrije u Kraljevini SHS. MT. Lukovič: Geološki sastav i petrolejske pojave planine Maievice. — T. I a k š i č: O starosti i geološko rudarskim prilikama sonih naslaga u okolini Tuzle. — Ž. Popovič: Asfaltna ležišta u Hercegovini. — Ing. D. F. K ol a r: jadranska Druga i naša teška industrija.
Izvješče Botaničkog zavoda sveučilišta u Zagrebu. Vol. IV., 1929. I. Horvat, Rasprostranjenje i prošlost mediteranskih, ilirskih i pontskih eleme-nata u flori sjeverne Hrvatske i Slovenije.
VijestiGeološkoga Zavoda u Zagrebu. II. 1927./28. — L. Marič: Masiv Gabra kot Jablanice. — K. V. Petkovič: Geološka promafranja u Valjevskoj Pod-gorini. - T. jakšič: Boksiti u Hercegovini. — Fr. Tučan: Aragonit od Kame-šine ispod Sargana kod Mokre Gore u Sjeverozapad. Srbiji. — j. Mihailovič: Pakračka trusna oblast. — Fr. Tučan: Andezitska erupcija u hercegovačkom kršu. V. Simič: Geološke bilješke iz Srbije.
Časopis za zgodovino in narodopisje. XXIII. 1928. 5. — M. Dolenc: Odkod - vsobčnjki?
Planinski Vestnik XXIX. Ljubljana 1929. 1 -5. št. — H. Tu m a: Imeno-sloie julijskih Alp. — 1. Mich 1 er: Gra-diščnica ali Vražja jama.
Hrvatski planinar XXV. Zagreb 1929. — Dr. |. P o 1 j a k : Cetina.
Blgarski turist XXI. 1. Sofija 1929.
N. Galčov: Vpečatlenija ot Slovenija.
Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin. 1828, 7./8. Winkler A.: Über die Zusammenhänge zwischen geologischer und geomorpho-logischer Gebirgsentwicklung am Süd-
ostende der Zentralalpen im jungtertiär. 9./10. H e 11 m a n n G.: Die Trockengebiete Europas und deren Ursachen. — 1929, 1/2. M. D o 1 n y c k y j : Zur Frage der natürlichen Einteilung Europas. — 3/4. N. Krebs: Ebenheiten und Inselberge im Karst.
Zeitschrift für Geopolitik V. 1928, H 3. A. Török: Das Staatenproblem des Donaubeckens. - F. G. Kleinwae-chter: Die slovenische Kulturaulonomie in Kärnten. — H. 9. I. M. Ken w o r I h y: Die Kriegsgefahr auf dem Balkan. — B. Sc he i ch el b a u er: Der Kampf um die jugoslavische Küste. — A. Körb er: Rückblick und Ausschau auf dem Balkan.
— H. 10. A. Török: Die südslavischen Stämme und ihr Staat. — VI. 1929. H. 2. A Törö k : Ist ein selbständiges Kroatien möglich?
Mitteilungen der Geographischen Gesellschaft in München
1928,	2. Heft. Niemeier G.: Hvar als Typ der Mittel- und Süddalmafinischen Inseln.
Carini hi a II Mitteilungen des Vereines Naturkundliches Landesmuseum für Kärnten. 37-38 1928. A. Kieslinger: Eiszeitseen in Ostkärnten. - K. Tr even: Die Witterungsjahre 1926 und 1927 in Klagenfurt.
Mitteilungen der Geographischen Fachschaft der Universität Freiburg i. Br. Heft 3. 1928. — H. H a s-Singer: Dalmatien.
Prejeli smo še: Novak j., Šmarna Gora. Ljubljana 1928. — C. M. Mh;io-ieBHh, IloBoeMeHr) Bnejio rpaamma. Beorpaß 1928. — Bop. >K. Mn.nojennti TunoBH fli'HapCKHx ocTpBf). Beornan 1928.
— n. C. JoBaHOBiifc, rjianHjamija ]a-Kynime. IlocefiHa nakana Teorp. /JpymrBa. Beornan cb. 3. h 4 —
Nove sekcije specialne karte 1:100 000: Prokuplje, Cetinje, Skadar, Novi Pazar.
Geografsko društvo na univerzi v Ljubljani
javlja vsem jugoslovanskim geografom, da je sklenilo na svoji odborovi seji dne 7. maja 1929, da preloži za čas od 4.— 6. junija 1929 projektirani II. kongres jugoslovanskih geografov v Ljubljani. Kongres bi se bil mogel uspešno in ob zadostnem številu udeležencev vršiti le, če bi bilo Ministarstvo Saobračaja dovolilo kongresi-stom četrfinsko vozno ceno po železnici. Min. Saobr. je na našo prvo prošnjo dovolilo udeležencem vožnjo za polovično ceno, ponovno prošnjo za četrtinsko vozno ceno pa odbilo. Težki gmotni položaj profesorjev - geografov pa bi le malokateremu tovarišu zlasti iz južnih pokrajin države dovolil udeležbo pod tem pogojem, kar smo razbrali tudi iz došlih prijav h kongresu. V teh neugodnih prilikah na žalost ni mogoče misliti na kongres geografov in smo ga torej kljub temu, da so bile že vse pri-prave v teku in da je bil že urejen program, odložili na nedoločen čas.
Ljubljana, dne 10. maja 1929.
Knjigarna lg. Kleinmayr & Fed. Bamberg Ljubljana
Najstarejša knjigarna v Jugoslaviji (obstoja od leta 1780) se priporoča za dobavo slovanske kakor sploh svetovne literature po originalnih cenah založnikov. Posredovalce ima v vseh večjih evropskih mestih.
Librairie Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg Lj u bij ana, Yougosla vie
fondee en 1780, la plus ancienne librairie du Royame, se recommande pour la fourmture des livres et journaux yougoslaves aux prix les plus bas.
Buchhandlung lg. Kleinmayr & Fed. Bamberg Ljubljana, Jugoslavien
besteht seit ungefähr 150 Jahren am Orte und ist die älteste Buchhandlung im Königreiche. Sie empfiehlt sich zur Besorgung aller in Jugoslavien erschienenen Literaturerzeugnisse zu Originalpreisen der Verleger.
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI STENSKI ZEMLJEVID SLOVENIJE
po prof. Fr. Orožnu priredil dr. Karl Capuder.
Merilo 1 :130 000.
Zemljevid je sestavljen iz šestih listov in velja nenalepljen .... Din 120'—
nalepi!en na močnejši papir s platnenimi pregibi............... 240—
na platno nalepljen s palicami................................ 360'—
Važne prednosti zemljevida so: jasen, oddaleč čitljiv tisek krajevnih imen, najnovejša politična razdelitev na okrožja (sreze), vrisane so vse železnice in ceste, visočine so točno naznačene.
Političen stenski zemljevid Evrope. - Dr. Valter Bohinec. - Merilo 1:5,000.000 Nalepljen na močnejši papir s pregibljivimi pregibi Din 160-— na platnu s palicami..................................................... 240’—
Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socijalni pregled. Napisal Fran Erjavec. Vezena Din 40’—.
Zemljevid slovenskega ozemlja. Merilo 1:200.000. Z nanovo vrisano državno mejo napram Italiji in Nemški Avstriji. 4 listi Din 100’— nalepljen na papir s pregibljivimi pregibi za na steno Din 110‘—-, nalepljen na platno v žepni format Din 150'—, nalepljen na platno s palicami Din 140'—.
PRIPOIROCÄMO ::
PAVEL KUNAVER:
Z\DN?A POT KAPITANA SCOTTA
Po Scotiovem dnevniku in drugih virih. — Cena broš. knjigi Din 36'—, JUŠ KOZAK:	vezani	Din	44'~'
BOJ ZA MOUNT EVEREST
Cena broš. knjigi Din 36'—, vezani Din 44'—.
FRITJOF NANSEN:
V KOCI IN LEDU
Priredil Fran Albrecht. — Cena broš. knjigi Din 36'—, vezani Din 46'— ANTON MELIK:
JUGOSLAVIJA
I. DEL: Zemljepisni, slatistični in gospodarski pregled. — Cena knjigi Din 40 —,
na boljše-m papirju Din 50 —•
II. DEL: Zemljepisni pregled. — Cena knjigi Din 40.—, na boljšem papirju Din 50'—•
ANTON MELIK:
KOLONIZACIJA LJUBLJANSKEGA BARJA
3 zemljevidi, 2 sliki, 1 tloris. — Cena knjigi Din 40' —
NAROČA SE II KNlIGARNimUNE ZADRUGE V LJUBLJANI
PREŠBBN0Vjt>'UL. 54.
    fižž I__________________________________________
„RUDE IN KOVINE”
U>RU5Ž]BA 2K O. Z.
BRZOJAVK r WAS LOV : HÜIJ K TELEJFOHr IBTTERUKBAIf 2T2T POŠTNA HRANILNICA LJUBLJANA ŠT. 14.167
EW GMOSS
SVIHEC, CINK, CIN, ALUMINIJ, BAKER, CINKOVA PlOČEVINA, SVINČENA PlOČEVINA,
POCINKANA
ŽELEZNA
PLOČEVINA
(IZDELEK CIITKAKITE, D. D.. CELJE),
ŽVEPIENOKISIA GUNA, ALUMINIJEV HIBMAT, BAKREKA CrAlICA, CINKOV PRAH, KATRAN, STARE KOVINE, KO-VINASTI OSTANKI,
RUBE VSEH VRST.
Telefon št. 16.
Ustanovljena 1. 1889.
;059q Pošt. ček. 10.533
MESTNA HRANILNICA
LJUBLJANSKA
Stanje vloZenega denarja nad 365 milijonov dinarjev.
(Gradska štedionica)
LJUBLJANA
Prešernova ulica
Stanje vloženega denarja nad 365 milijonov dinarjev.
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu naj višje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni občine občinski denar.
{E;®š£6S96S£e
in
Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje 1 j prihranke največ, v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.