Zagovorniki
pred vojaškim sodiščem
dr. Peter čeferin
Spoštovani zbor. Predvsem bi se rad zahvalil Odboru, da me jc povabil na ta pomembni sestanek. Ko sem razmišljal o pravu, ki jc bilo uporabljeno na Roški, sem se spomnil rimskopravnega načela omne ius hominum causa, oz., pravo jc zaradi ljudi, zaradi ljudstva. Čc sc sedaj spomnimo ljudstva na Roški, ljudstva na Trgu osvoboditve, ljudstva v Mostecu, se lahko vprašamo: ali to ni bilo ljudstvo, ali pa to pravo, ki je bilo uporabljeno v tem procesu, ni po meri ljudi.
Za današnji zbor sem pripravil povsem konkreten sestavek z naslovom Kršitev obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi.
Na podlagi 2. odstavka 426. člena zakona o kazenskem postopku, ki določa, da zvezno sodišče odloča o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zaradi kršitve zveznega zakona, če je sodbo izdalo vrhovno vojaško sodišče, obdolženec pa jc bil za kaznivo dejanje, določeno z zveznim zakonom, obsojen na najmanj eno leto zapora, lahko Janša, Zavrl in Borštncr zahtevajo izreden preizkus pravnomočne sodbe. Na podlagi 3. točke 427. člena zakon o kazenskem postopku sc sme zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe vložiti tudi zaradi kršitve obsojenčeve pravicc do obrambe na glavni obravnavi. V tem svojem prispevku se nameravam omejiti na problem formalne obrambe. Formalna obramba je v kazenskem postopku tista obramba, ki jo opravlja kvalificirani zagovornik. Po zakonu o kazenskem postopku ima obdolžcncc pravico, da sc brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere med odvetniki. Cc si obdolžcncc nc vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar jc to določeno v zakonu o kazenskem postopku, da se zagotovi njegova obramba Za zagovornika se sme vzeti le odvetnik; njega lahko nadomešča odvetniški pripravnik. Ce teče postopek za kaznivo dejanje, za katero sc sme izreči po zakonu kazen na 5 let zapora ali hujša, sme odvetnika nadomestovati odvetniški pripravnik samo, čc ima strokovni izpit, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski predpis.
Pred zveznim sodiščem ter pred republiškim ali pokrajinskim vrhovnim sodiščem
88
sme bili zagovornik samo odvetnik. Ce na sedežu sodišča ni dovolj odvetnikov, dovoli predsednik sodišča na zahtevo obdolžencu, da vzame za zagovornika diplomiranega pravnika, ki je zmožen obdolžencu pomagali pri obrambi.
Po zakonu o vojaških sodiščih ima obdolženec lahko zagovornika. Zagovornik obdolženca je lahko odvetnik, vojaški zagovornik ali kakšna druga vojaška oseba, ki je diplomirani pravnik in zmožna obdolžencu pomagali pri obrambi.
Cc bi se med postopkom utegnila odkriti vojaška skrivnost, kar bi lahko imelo hude posledice za varnost države, si sme obdolženec izbrati zagovornika le izmed vojaških zagovornikov ali drugih vojaških oseb. »Kvalificirano zagovornišivo« je po našem pravu torej zaupano nedopustno širokemu krogu oseb. Pri tem ne gre samo za vprašanje strokovnosti različnih »zagovornikov«, ampak predvsem za vprašanje njihove (nc)odvisnosii.
Vojaški zagovornik ali druga vojaška oseba sta »v službi«, poleg tega pa še »v službi v oboroženih silah«, kar pomeni, da taka oseba, glede na naravo organizacije (oboroženih sil), v kateri dela, pojmovno ne more biti neodvisna, saj so, kot to določa S. člen zakona o službi v oboroženih silah, »glede na razmerja v službi, lahko osebe v službi v oboroženih silah le nadrejeni in podrejeni, glede na čine in razrede pa nižji in višji.«
Odvetništvo po drugi strani je samostojna družbena služba. Odvetnik jc pri dajanju pravne pomoči samostojen in neodvisen. Odvetnik v mejah sprejetega pooblastila samostojno odloča o načinu zastopanja pravnih interesov svoje stranke in se pri dajanju pravne pomoči ravna po načelih in pravilih kodeksa odvetniške poklicne etike.
Načelo 10 kodeksa poklicne odvetniške etike sc glasi: »Odvetnik jc dolžan spoštovali resnico in zakonitost. Ohrani naj brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko sc odloča, kako bo najbolj pravilno, odgovorno in uspešno zastopal svojega klienta. V vsem svojem ravnanju naj izkazuje iskrenost in državljanski pogum.« Ali ima torej vojaški zagovornik, kije »v službi«, »v službi oboroženih sil«, ki jc lahko le podrejen, glede na to, da vrhovni vojaški poveljnik ni zagovornik, ki prejema plačo od vojske (države), lahko tisto vlogo v kazenskem postopku, ki je condito sine qua non pravnosli postopka? Samo neodvisni zagovornik lahko namreč opravi listo radikalno disjunkcijo strank, močne države in mnogo šibkejšega posameznika, ki omogoči, da sc v zakonu deklarirani kontra-diktomi postopek ne spremeni v inkvizicijskega.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga jc ratificirala naša država, določa, da lahko vsak človek občuje z zagovornikom, ki si gaje sam izbral.
Sporna določba 4. odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih o tem, da si sme obdolženec izbrati zagovornika samo izmed vojaških zagovornikov, ni torej samo v nasprotju zli. členom zakona o kazenskem postopku, ki določa, da ima obdolžence pravico, da se brani sam, ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov, ni torej samo v nasprotju z ustavno pravico do obrambe iz 182. člena zvezne in 222. slovenske ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico vzeli si zagovornika, ni torej samo v nasprotju z ustavno pravico, da ima vsakdo pravico
89
do enakega varstva svojih pravic pred sodiščem (180. člen zvezne in 220. člen slovenske ustave), saj po službenem položaju odvisni vojaški zagovornik nc more konkurirali neodvisnemu odvetniku, ampak je napadena določba zakona o vojaških sodiščih tudi v nasprotju z ratificiranim mednarodnim paktom.
Ali naj sedaj zvezno sodišče upošteva 65. člen zakona o vojaških sodiščih ali mednarodni pakt, nam pove dunajska konvencija o pogodbenem pravu. (Ur. 1. SFRJ, št. 30/1972)
Odgovor na to vprašanje namreč vsebuje 27. člen citirane dunajske konvencije: »Posamezna članica sc nc more skhccvati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe.«
Miha Kozinc
Pripravil sem le majhen segment, majhno bistveno kršitev, ki je po mojem mnenju v tem procesu nastala.
Tiče sc zgolj tovariša Boršmcrja in njegovega zagovornika, kapetana Kajfcža
Namreč, zgolj za tov. Boršmcrja je bila v tem postopku t. i. obvezna obramba, in sicer, kot je kolega Ccfcrin poudaril, je lahko zagovornik zgolj odvetnik, odvetniški pripravnik, za kazniva dejanja, kjer pa je zagrožena kazen 5 let in več zapora, pa pripravnik, ki ima opravljen strokovni izpit
65. člen zakona o vojaških sodiščih to določbo spreminja v tem, da je lahko za takšna dejanja, kot so sc obravnavala tu, zagovornik zgolj vojaški zagovornik ali pa druge vojaške osebe, ki so zmožne obrambe.
Postavi sc vprašanje, ali je vojaška oseba brez ustreznega strokovnega izpita sposobna vodili obrambo v takšnih zadevah, kjer je obramba obvezna. Po črki zakona seveda to ni nikjer implicitno navedeno, vendar jc iz duha zakona o vojaških sodiščih in zakona o kazenskem postopku treba razbrati, da bi moral bili zagovornik lov. Boršmcrja, če jc že vojaška oseba, vsaj takšna vojaška oseba, ki ima opravljen usl/czcn strokovni izpit, oziroma izpit za majorja pravne službe.
To sc da sklepali iz 6. odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih, kjer jc navedeno, da jc zagovornik pred vrhovnim vojaškim sodiščem lahko le odvetnik, vojaški zagovornik ali druga vojaška oseba, ki jc diplomiran pravnik in jc opravil izpit za majorja pravne službe ali pravosodni izpit.
Ta člen govori zgolj o zagovorniku pred vrhovnim vojaškim sodiščem.
Postavi se pa vprašanje, ali jc del zagovora scsiava in pisanje pritožbe.
Osebno sem mnenja, da je tudi pritožba ki sc pošlje na vrhovno sodišče prek vojaškega sodišča prve stopnje, del zagovora in bi takšno pritožbo lahko sestavljale zgolj osebe iz zadnjega odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih, se pravi major pravne službe, vojaški zagovornik ali pa druga vojaška oseba, ki jc diplomiran pravnik z ustreznim strokovnim izpitom.
Cc bi sestavil takšno pritožbo kdorkoli drug, bi jo po mojem mnenju moralo vrhovno vojaško sodišče zavreči kot nedopustno.
90
V	tem primeru pa je sodišče pritožbo obravnavalo, kol da bi bila sestavljena povsem v redu. Seveda se sedaj lahko postavi vprašanje, kakšna je procesna situacija. Pritožba, ki je bila obravnavana, sploh ne bi smela biti obravnavana, zato se lahko postavi vprašanje, ali je za lov. Borštncrja pritožbeni rok še odprt
Glede na določila zakona o kazenskem postopku, kjer se Šteje rok za pritožbo od vročitve sodbe obdolžencu, seveda ne moremo govoriti o tem, da bi bil rok za pritožbo tov. BorSlncrju Se odprt, vendar se v zvezi s tem postavi vprašanje, ali obstaja zanj možnost vrnitve v prejšnje stanje.
Po 13. čl. zakona o kazenskem postopku mora sodišče obdolženca, ali pa drugega udeleženca v postopku, ki bi lahko iz nevednosti opustil kakšno dejanje v postopku ali pa zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, ter o posledicah, če bi to dejanje opustil.
Kot sem seznanjen, tov. Borštner ni bil obveščen, da njegov zagovornik v prvostopenjskem postopku ne more sodelovati pred vrhovnim vojaškim sodiščem. Zato je notica, ki smo jo brali v časopisu, da ni bilo razprave oziroma da ni bilo javne seje pred vrhovnim vojaškim sodiščem zato, ker je kapetanu Kajfcžu prenehalo delovno razmerje v JLA, le deloma ločna.
V	nobenem primeru ne bi moglo biti seje pred vrhovnim vojaškim sodiščem, ker tov. Kajfcž nima in ni imel tistih kvalifikacij po zakonu, da bi pred tem sodiščem lahko sodeloval.
Zaradi tega se seveda, kot sem že prej rekel, pojavi vprašanje, kako to zadevo sedaj voditi naprej, ko formalno pritožbe sploh ni bilo, bila pa je obravnavana.
Ingo Paš
Namenoma sc nisem želel oglašati, ker mislim, da je prav, da se oglašajo drugi. Imam pa vprašanje, ki sc nanaša na znani postopek izključitve odvetnika iz lega postopka oziroma s same obravnave. Ta izključitev je bila izvrScna, nc da bi bil o njej izdan pismeni sklep. Pravzaprav je treba pravilno reči, nc da bi o tem odločil scnal. Kajti to je bila glavna obravnava. V takem primeru je pismeni sklep senata izrecno predviden v zakonu o vojaških sodiščih. Kajti določilo tega zakona pravi (govorim o 65. členu, in v 4. odstavku se govori o tem, o čemer razpravljamo, namreč, da si sme obdolženec izbrati odgovomika le izmed vojaških zagovornikov, če gre za nevarnost, da sc odkrije vojaška tajnost, kar bi imelo hude posledice za varnost države), da je zoper sklep preiskovalnega sodnika vojaškega sodišča in predsednika senata, izdan v smislu 4. odstavka tega člena, dovoljena pritožba na senat tega sodišča, zoper sklep senata vojaškega sodišča pa na vrhovno vojaško sodišče.
Torej jc nesporno, da bi moral scnal sodišča izdali sklep o tem, da ni dovoljena obramba prek odvetnika. Ta sklep ni bil vročen, ampak jc bil izvršen. V tem primeru se zastavlja zdaj dodatno vprašanje, al i je takšen postopek sploh mogoče potem spodbijati v pritožbi zoper sodbo.
Obstaja seveda možnost, da sc na to opozori v pritožbenih razlogih. Očitno pa jc, da zakon daje zoper to odločitev možnost posebne pritožbe. Dodatno jc treba celo reči, da glede na določila zakona sploh obstaja prcsumpcija posebne pritožbe zoper
91
sklepe.
Izključitev zagovornika, to je svobodno izbranega zagovornika, pa je tak globok poseg v pravico obrambe in tudi pravico vsakega človeka, se pravi v človekove pravice, daje nesporno, da bi sodišče moralo nc le izdali sklep, ampak ta sklep tudi izjemno temeljito obrazložili.
Med odvetnikom kot zagovornikom in njegovim klientom, torej obdolžencem, je namreč vzpostavljeno specifično, mandatno razmerje. Ne gre samo za vprašanje strokovnih kvalitet, ki so vsekakor izjemno pomembne, ampak gre tudi za vprašanje zaupanja. Poseg na to področje je izjemno drastičen ukrep, da nc govorim o kršitvi mednarodnega pakta, o čemer jc govoril kolega Ccfcrin. Sodim, da gre tu za nezakonito poslovanje sodišča.
Sanirali to kasneje s pritožbo zoper sodbo jc namreč praktično nemogoče, kajti zagovornik ima svojo funkcijo v času, ko teče postopek. Kršitev, ki so bile storjene v postopku, sc kasneje večinoma nc da več popraviti. Zaradi tega pomeni naknadna pritožba, sodim - že iz same funkcije zagovora - protislovje.
Nedvomno bi moralo sodišče dali možnost, da se v resnici zelo skrbno pretehtajo vsi razlogi, ki, čc žc pristajamo na tako zakonsko določbo, opravičujejo njeno uporabo. Menim, da bi ta nezakonitost v poslovanju sodišča po vseh predpisih morala imeti tudi ustrezne konsckvcncc.
S lobodan Budak
Bitču vrlokratak. Jcr nišam uočio u žalbama, da jc to iznijeto, ali mislim da slijc-deči argument sloji. Pitanje jc, dali jc utemeljena od siranc suda primjena člana 65. Zakona o vojnim sudovima u konkrcinom slučaju stava 2. ovog člana 65.; da li jc stvarno postojala boja/an da bi u poslupku moglo doči do oikrivanja vojne tajne, ako bi obranu bilo kojeg od opluženika, vršio jedan odvjetnik. Mislim da je takav argument neutemeljen zbog specifičnosti potupka koji je vodjen, a naročilo, nakon Sto jc donijeta bila prvostepena presuda. Svoj čctvorici slavlja sc na teret otkri vanje vojne tajne pa, dopače, da jc ta tajna provaljena. Tajna jc olkrivcna - po tvrdnji državnih organa, a to tvrdi vojni Uižilac, i prvostepeni vojni sud smatra dokazanim, da jc bezbroj ljudi otkrilo tu tajnu. Svi moguči znani i neznani ljudi, koji su u naj-manjc te dvijc organizacije bili (u uredništvu Mladine i onoj organizaciji Ada ili, neznam, Mikro Ada). Prema lome tajne nema više, tajna nc samo da bi mogla bili olkrivcna, ako jc istina šlo kaže lužilac i šlo kaže vojni sud, nego jc prvostepeni vojni sud i osudio njih zbog toga Sto je ta tajna i olkrivcna! Prema lome nc može sc više tek dogodili ova mogučnosl radi kojc sc spriječava odvctnicima da brane optu-ženike, nc posloji opasnosl da čc vojna tajna biti olkrivcna. Ona več jeste otkrive-na! Ovoje samo još jedan od argumenala da sc radi o jednom, po mom mišljenju, ncutcmcljcnom pozivanju na član 65. Zakon o vojnim sudovima da bi sc zabranilo odvjctnicima, da brane optužcnikc.
dr. Peter čeferin
Ne vem, koliko sem bil prej jasen, mislim, da sodišče določbe 4. odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih sploh nc bi smelo uporabljali. Gre namreč za kolizijo, za nasprotje dveh pravnih norm. Na eni strani 4. odstavka 65. člena zakona o vojaških
92
sodiSCih, ki pravi, da odvetnik ne sme zagovarjali. Na drugi strani je Jugoslavija ratificirala mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je torej obvezen za Jugoslavijo in daje vsakemu človeku pravico, da si vzame odvetnika, da si torej prosto izbere odvetnika.
Odgovor na vprašanje, kateremu pravu je treba dati prednost, mednarodni pogodbi ali notranjemu pravu, je dala že teorija. Najuglednejši jugoslovanski profesorji ustavnega prava so v komentarju Ustav SFRJ - stručno objašnjenje leta 1975 napisali tole: »Ako odredbe medjunarodnog ugovora nisu prenesene u zakon ili drugi propis, sudovi kako i svi drugi organi dužni su da primenjuju neposredno medjuna-rodni ugovor.« Ta določba je izrecno navedena v drugem odstavku 210. člena ustave SFRJ, torej, da sodišča neposredno uporabljajo objavljene mednarodne pogodbe. Dunajska konvencija, ki sem jo omenil, ki smo jo tudi ratificirali, pa pravi: posamezna članica se ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe. Vidimo, da daje pozitivno jugoslovansko pravo prednost mednarodni konvenciji. Zaradi tega mislim, glede na to, da so ustavni spori dolgotrajni, rezultati pa negotovi, da imamo tukaj konkretno pozitivno pravno določbo, ki jc bila krSena.
Namreč, to določbo mednarodnega pakta, ki daje človeku svobodno odločitev, da si izbere kogarkoli za zagovornika, razlagam tako, da če ima nekdo možnost izbrali odvetnika ali vojaškega zagovornika, bo verjetno izbral odvetnika. Zaradi lega jc to treba razlagati kot stvar svobodne volje, ne da ti to pravico omejijo in da li sodi, ic obtoži in brani - ista služba!
93